476 Dr. Zober: Orumeneli listi Simonu Gregorčiču. Dr. Zober: Orumeneli listi Simonu Gregorčiču. P 4 LU~A hi rekonstrukciji osebnosti velikega pesnika je ^literarnemu zgodovinarju dobrodošla vsaka podrobnost, ki se nanaša na pesnikovo življenje, mišljenje ali delovanje, na vse, kar je oblikovalno vplivalo na njegov duh. Znano je, da imajo drugod cele literarno-zgodovinske arhive, posvečene eni sami veliki osebnosti. Naša literarna zgodovina je sicer po poglobljenju in intenzivnosti kakor tudi >^Do^f* >^po ekstenzivnosti primerna našim manjšim razmeram, je še zelo mlada, kakor je mlada naša literatura, toda tudi zanjo prihaja čas, _ ^ da se loti sostavnega očrtavanja naših klasikov in si oskrbi gra-> diva, ki ga je mnogo več raztresenega po naših meščanskih domovih, nego si mislimo. Prav mnogo takega dela je koncentriral v svojih ; delih dr. Ivan Prijatelj, drugo je raztreseno po raznih revijah, letopisih 1 itd. Takšen je tudi ta prispevek, ki ga bo bodoči zgodovinar Gregorčičev morda uporabil. Simon Gregorčič je mnogo značilnejša osebnost v slovenskem pesništvu, nego se zavedamo pod vplivom moderne vzrasli mlajši, -y\_* ki smo včasih že počeli omalovaževati njegovo ime in šli slepi mimo visoke etične vrednosti njegovih pesmi, mimo uprav narodnega tona, radi katerega je Gregorčič postal naš najpopularnejši pesnik, Jci je imel in ki ima še danes na ljudsko dušo mnogo več vpliva, '." 'nego oni pesniki, ki so v prvi vrsti glasniki čustev in razmišljanj ljudi izcizeliranejšega umstvenega delovanja, ljudi z moderno, mi- (o(Kpfiucijozno delujočo psiho. Pesniki-kiparji. Ni tu mesta, da bi za uvod k donesku iz Gregorčičevega življenja napisal o njegovem pomenu razpravo, ki bi inter arma bila tudi nemogoča, ali dobro je, če se uvodoma malo spomnimo na takšne probleme naše literarne zgodovine, ki bi nam naj bila več, nego gola ,,1'art pour l'art", namreč sredstvo do novega razumevanja naše preteklosti in tvorjenja bodočnosti, čisto v smislu nekaterih publikacij, ki jih že imamo in **, /r^r^^fž^med katerih je „Kersnik" najboljša. — Iz zasebnega življenja Simona Gregorčiča so nam najmanj znane njegove srčne zadeve. Tudi on je imel svojo „veliko ljubav", Dr. Zober: Orumeneli listi Simonu Gregorčiču. 477 ki je vzbudila v njem zanj dvakrat bolestni spor med globokim, nežnim srčnim čustvom in med strogo dolžnostjo. Poslednja je .. zmagala; odpovedal se je. Odtod ponekod tako tožna resignacija, ki zveni J njegovih strun. Predmet njegovega večletnega duševnega boja, ki *se je končno izkristaliziral v resignirano, pa vendar toplo prijateljstvo, je bila pokojna moja teta (sestra moje matere) Dragojila Milekova, hči Petra Mileka, nižjega ljubljanskega magistratnega uradnika ali paznika. Nimam podatkov, kedaj se je rodila, kedaj umrla, tega bo že menda 30—35 let, tako da jo je pesnik preživel za precejšnjo dobo. V rodbini so dolgo hranili spomin na to nežno razmerje Dragojile, enako idealne kot ženske in kot učiteljice, napram istotako nežno čutečemu pesniku-duhovniku kot tajnost; morda so sodelovali tudi malenkostni nazori ali vsaj strah pred njimi — skratka, njune korespondence ni več. Takoj po Dragojilini smrti je moja* mati, žal, uničila vsa ta pisma, povezana z zbledelimi, nekdaj rdečimi trakovi, uničila v ognju, ki je vkončal tudi dvoje, troje vsahlih cvetlic in majhen zvezček, popisan s karakteristično Gregorčičevo pisavo. Koliko nežnega, kakšna visoka pesem ljubezni in resignacije je bila tu predana plamenu? Usoda dveh src! Ko sem pred tedni po večletni odsotnosti pregledoval doma, kar je še ostalo starih, orumenelih listov in lističev, sem našel tudi njeno sliko. Bogati plavi lasje, obraz poln milobe, zaokroženi obrvi, dolge trepalnice, precej energično oblikovana brada z jamico, fina ustna in vitko, lepo telo . . . Gregorčič je nekoč obiskal Aškerca, svojega sobrata v Gospodu in Muzah, v Šmarju pri Jelšah, baš ko je bila Dragojila Milekova na obisku pri moji mami, ki je bila učiteljica v Šmarju. Pri tej priliki se je tudi sestal s svojo miljenko in ji poklonil njej posvečeno znano pesem: „Nikar, nikar se me ne boj, nedolžni, nežni * angel moj ..." Gregorčič je tudi podpiral pedagoško delovanje Dragojile Mi-lekove. Ta je že takrat prirejala razne šolske prireditve, kakor nagovore, narodne spominske slavnosti itd., in Gregorčič ji je mnogokrat sestavljal koncepte ali pa morda sam sodeloval. Tako sem našel koncept za božični nagovor, ki ga je spisal „Šimen Gregorčič" 24. decembra 1879 v Kobaridu. Še značilnejša je pa pesmica, brez datuma in podpisa, toda brezdvomno njegova: ( ° D xj C*-S^m(~0 c-r^-^hr^f ^^rn-^^O - a^ua /€L&> ^jt^?o~*~&-C^v Ar