Knjige na tnalu
Andrej Lutman
Anita Bertoncelj: Pisma iz IMostarja
Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2008.
"Pri sebi se jezim, ko se spomnim, kako velikokrat sem že slovni~no popravljala svoje prve zgodbice in kako mi je potem vse skupaj 'ušlo' iz ra~unalnika. Iz enega ra~unalniškega programa ne znam prehajati v drugega, in potem ko kopiram popravljeno zgodbico in jo lepim na drugo stran, se mi vse skupaj zavozla in na pol izgine. Jezna sem kot sam vrag, tudi sedaj, ko to pišem." Navedek je iz enainšestdesetega zapisa, ki je bil poslan po svetovnem spletu dne 01/12/06 ob 12:47. Subject: Premise. V knjigi Pisma iz Mostarja je tako ozna~enih in naslovljenih zapisov štiriinšestdeset. V obliki pisem so bili že objavljeni v reviji Naša žena. Anita Bertoncelj jih je na pobudo prijateljev zbrala v knjigi. Navedek je tudi primer njenega odnosa do priložnostnih izpisov, ki so nekakšen dnevnik, oziroma do dopisov o njeni ustvarjalni žilici, saj se poleg pisanja ukvarja še s slikanjem, kar dokazuje slika na naslovnici z naslovom Mostarka: kaže hrbtno stran v daljšo naglavno ruto pokrite osebe, ki hiti po uli~ici. Je tudi popotnica, nemirna duša, po izobrazbi predavateljica geografije, a tudi u~iteljica v širšem smislu; pa kaj je lepšega kot obiskovati oddaljene in manj znane kraje, poznane, a ne spoznane, le iz knjig oziroma potopisov. Navedek opozarja tudi na vsaj nenavadno zgradbo njenih izpisov, zgodbic, saj so besedila napisana predvsem v silni želji po sporo~anju, a tako silni, da mnogokrat postanejo suhoparno obvestilo o obstoju tega in tega, onega in onega. Njeno pisanje se ve~krat opira na prebrane knjige, na navedke iz teh knjig, na pripovedi o ne~em, kar je morda bilo ali pa tudi ne, na njen spomin, ki je najzanesljivejši, ko zapiše še svež dogodek in ga vtke v oporno naštevanje podatkov.
Pisma iz Mostarja preveva tudi silna želja po spoznanju v Avstraliji žive~e pisateljice. Anita Bertoncelj je namre~ prebrala knjigo Cilke Žagar z naslovom Magdalena s črnimi opali in se popolnoma zatrapala v opise avstralskih domorodcev, njihovega življenja oziroma životarjenja.
Začutila je klic, posebej potem ko je doživela in z otrokoma preživela družinski polom, ter se je z njima odpravila v daljne kraje. Posebej pomembni tako postanejo njeni opisi izobraževanja otrok v bolj ali manj tujih deželah. Tu se izpostavi združitev matere in učiteljice v čustveno nabiti iskrenosti. Izkaže pa se se nekaj, morda pomembnejše: Anita Bertoncelj vsaj nakaže razpad knjižne slovenščine ob stiku z drugačnimi jezikovnimi skladnjami, ki jih neslovenski jeziki pač imajo. To ji povzroča nemalo preglavic, a na hitro opravi s tem, ko doseže spoznanje o svoji in jezikovi svetovljanskosti.
Njeno pisanje izvira iz zelo različnih duševnih stanj, kar se izraža v včasih pretirano razpoloženjskem obarjanju sporočanja, kar nemalokrat bistveno vpliva na kakovost besedilca, izpisa, pisma, zgodbice, sporočila. V ospredju so čustveno prenabiti opisi razmer v družini - v dobrem ali slabem smislu -, ki so slogovno na ravni novinarskega članka, četudi je tema še tako sodobna in zanimiva, celo izvirna. Ponekod je tovrstno početje seveda poživljajoče, a vse prevečkrat takšno nizanje besed izvira zgolj iz potrebe pošiljanja vtisov v pisemski obliki. Morda je oznaka plehkost prehuda, a vsaj nekajkrat jo zanese tja. To ne meče slabe luči na njeno celotno pisarijo, ko pa je toliko zanimivih in tudi izvirnih rešitev za izpoved v obliki zgodbice.
Posebej je treba izpostaviti tankočutno sprejemanje drugačnosti v smislu prilagajanja in iskanja sprotnih rešitev iz težavnejših življenjskih prigod, ko trčita ustaljena predstava o nečem ali nekom in popolnoma drugačen pristop do istega, tudi tujega. Tako se oživi razmišljanje o izseljevanju, preseljevanju in potovanju. Potopisni zapiski mejijo na zvrst pisanja, ki je vsaj podobno zapisu prostega toka misli. Tu je najhujša ovira dolgčas: da bi se zapolnil dolgčas, je treba nekaj početi, morda pisati, slikati, ustvarjati, umetnikovati. In Anita Bertoncelj bolj ali manj spretno krmari v takšnih vrtincih časa.
Njene zapiske preveva duh proučevalke človeških navad in nravi. S takšnega stališča je njeno pisno početje dragocen prispevek k prebiranju opažanj in vtisov popotnice s stalno začasnim prebivališčem. Ko ji uspe v izpis uravnovesiti pravšnje razmerje med opisi, zgodbo in podatki, je najmočnejša in tudi prepričljivejša v nadaljnji težnji, da morda v naslednji knjigi kaj več postori v smislu slogovnih izboljšav. Zato Pisma izMostar-ja lahko vrednotimo s poudarkom na slogovni zvrsti, ki se jo da označiti kot potopisno razpoloženjsko. To za bralstvo med drugim pomeni, da se knjigo lahko kjer koli poljubno odpre in prebere izpisek ali dva. Prej ali slej se bo namreč izluščila tudi vsa zgodba, ki bi se v strnjeni obliki glasila: lepo je na tujem, a čez domačo deželo je ni. Vse to ni mišljeno s
kakršnim koli slabsalnim prizvokom, saj Anita Bertoncelj lok od doma na tuje in vrnitev docela prepri~ljivo izpelje v smislu notranje zgradbe pisarije. Mešanje navedkov iz raznih predvsem potopisnih knjig, spominov, želja in prepri~anja delajo knjigo zanimivo in vredno vsaj prelistanja. Mešata se tudi slovenska in balkanska svetovnonazorska usmeritev, saj sporo~evalka živi v mestecu oziroma na dveh bregovih Neretve. Mešata se vsaj dve veroizpovedi, mešajo se zelo razli~ni ljudje, a ta druženja so tako ~loveška, lepa in vesela, da mešanje jezikov in ljudi in opisov in pogovorov dela Pisma iz Mostarja za svojevrsten poskus oživitve duha socialisti~ne Juge, kar so~asno prehaja že v ~utenje ve~je, evropske naddržavne ureditve. Kaj je lepšega, kot se seznaniti z zgodovino mostarskega mostu ali s pravilno pripravo kave, kaj je zanimivejšega od opisov nagovarjanja razli~nih neznancev in neznank ali od opisov v vojni porušene države, saj je v Mostar odpotovala kot žena uslužbenca Organizacije združenih narodov? Še pomembnejša je ve~ kot opazna mešanica mednarodne slovenš~ine, ko prehaja v nekakšen zametek evropejš~ine s krepkim pridihom Balkana.
Aniti Bertoncelj je uspelo svoje popotne vtise spraviti v dobro berljivo knjigo, ki kar hlepi po naslednji, a slogovno izboljšani, zgodbarsko nabritejši, z manj naštevanja podatkov in golih opisov, predvsem pa bolj dodelani v smislu presene~enj na pripovedni ravni. Navedek na koncu je iz njenega besedilca na knjižnih zavihkih, v katerem sama iskreno ozna~i svoje pisanje. "Pisma so pisane pripovedi - zgodbe, ki opisujejo življenje moje družine in življenje ljudi, ki sem jih naklju~no sre~ala na ulicah Mostarja in v njegovi okolici. Resni~ne dogodivš~ine sem opisala, kakor sem jih doživela sama, in se radostila osebne pripovedi."