ZIROVSKIOBCASNIK VIJA ZA VSA VPRAŠANJA NA ZIROVSKEM, LETNIK XII a a s ■ 'j « atiilii u a a .1 r. ■ a a i HL* a i i a. a a ■ i a a ■ ■ i a a a ■ i a a a ■ i a a a a niti i ■ a a* a i a a a r rm'm'r. a i a r. a a i < a a a i a a a' a' . a « a a i a a a a liti li a a a i i a a a i a a a ■ i a a a a i ■ a a ■ i" a ■ ■ ■ a a a. •i » a' a k a a ■ ■ ini a a a' a a a a a a a • - a a a a a a a «•« a a. a a • a a a a asa a a a a a a a <•*«« a a a a a a a a a a ■ a a a a *■* m • m m t- a a a ■ a »a ■lliiiiiiiiiiiiiiii ■ lin ii a a a a a a a a ■ 11 / iiiiiiiiiii aa a a a a aia' 111111111111111 *.wWW9 ■ ■•itmaiiia •■U**** Bar.---;:- »ihb k* ■■*»».»»* a aa a a ■» P |* a a i ■ a ■ • M«*** i"** •#•'«*«' a ■ a * * a a c, *«• a m a »"» a a * 'a a a a ■ a a • aj a» ■•»•■i*ii| a a ■ a *Na a.a a • If g)a a a a s n a ■ a «• #j ■ ■■■■•■lil a*»« a a iii||||i| a a"a ■ j« a aa a k«i|i a * a .1 I) « a a'a 1 1 C 1 li 1H %»« a a a .in a a • a a* a a a a a a a aj|* a a'a aa a a'a a a a a a a * a a a MM iiiimiii n a a a >< a a »tu« aaa iliiiiml »aaaaaaa mi »'a a 11. a a a a a 11 a a ■ ■■■■■m m a iiiiiiiiiii ■•(■■■■■■■■■■■i■■■•■■•a U a » a as iiiiiiMiiinii a a a« «1 titlllMHIllllilllllll POEZIJA Franc Kopač: Pripotovanjkc UVODNE BESEDE , Miha Naglic: Same obletnice Žirovski pogledi y prihodnost 700 LETŽIROV Nicolaus: Officium in Syroch (iz Loškega urbarja 1291 - faksimile, prepis, prevod in uredniški pripis) 500 LET JEZUITOV i Marija Stanonik: Ncdokon&ini portret Martina Nagi i ča (1748-95) SLIKAR FRANJO KOPAČ (1885-1941) Franjo Kopač: Spomini na otroška in fantovska leta (1885-1902) ZNAMENJA : y • Franci Alič: Znamenja na Zirovskcm DOMOZNANSTVO Janko Mrovlje: Vas Ledinica NARODNA JUNAKINJA DRINA Marijan Mastcrl: Nesrečna smrl narodne junakinje Mihaele Skapin - Drine STAROŽITNOSTI Kado Jurca: Iz naše doline Kado Jurca: Zgodi« o Jurečcvih Janko Majnik: Čudež božičnega večera Anžu: Naključja ODMEVI Alfonz Zajec: Vse žrtve 2. sv. vojne med Žirovci ' (dodatki, dopolnila in popravki) Anžc: Pismo uredniku (1) Pismo uredniku (2) (Ivan Javor, Anton Kržišnik, Janko Smole) in odgovor nanj (Ivan Reven) Tončka Stanonik: Klekljanje na Žirovskem Tončka Stanonik: O klekljanju na Žirovskem 100 % reciklirani papir: za izdelavo papirja, na katerem je natisnjena ta številka ŽO, ni bilo treba posekali nobenega novega drevesa! ^ Franc Kopač PRIPOTOVANJKE MOJI MAMI PRIZNANJE OTROŠTVU Se vedno imam najraje Milka čokolado. Se vedno vsak večer molim, sveti angel varuh moj bodi vedno ti z menoj stoj mi noč in dan ob strani, vsega hudega me brani. Se vedno jc moja misel tam, kjer se končajo zvezde. In še vedno je moj nesmisel v iskanju smisla. ORGLE DOMAČE Popotnik, ki je šel skozi moj svet, meje videl sedeti v zadnji klopi skupaj s čedno žensko, ki je bila naslonjena na vzglavnik dišečih rož. v O O Q Zakaj, podolgovati način svobode je tudi glasnost POIGRE Aniona Jobsta. SV. PAVEL V EVROPI Razbcsncli so valovi kri pognali čez težave prihodnosti hrepenenj. V Troadi je pustil plašč in rokopise. Se prej pa ga je Makedonec v videnju vabil v Evropo. Misli, ki se dopuščajo v kontekstu: Gospod, bodi moj učitelj. ISKANJE Ne vem, kaj iščem. Toda iščem. Modrino neba. Nebesa v podnožju srca. Podolgovati hrbet, vklesani oprimek. Zeleno vrtnico na obalah morja. Drevo, ki do Ud posluša. Njegov evangelij. ZAPISAN SAMOTI Moja prijateljica živi v majhni beli hiši, kjer se obrisi mogočnih gora odsvilavajo v samotno melodijo. Vsak dan si naprtim nahrbtnik, vzamem nekaj pozdravov od doma in se napotim skozi gozdove prepletenih spominov in svežih jagod, da končno prispem do njenega zvestega obličja. Takrat sem v listi samoti najraje sam, zazrl v moč njene milosti božje. Miha Naglic UVODNIK SAME OBLETNICE Ta številka Zirovskeca občasnika (ŽO) je nastajala leta 1991, ki je bilo v znamenju nekaterih za Žiri in Žirovee pomembnih obletnic: minilo je 700 let od prve pisne omembe Žirov, 500 let od rojstva Ignacija Loyolskega, 50 let od začetka druge svetovne vojne in 50 let od smrti slikarja Pranja Kopača. Zato je tudi ta izdaja ŽO v znamenju teh obletnic. Na prvem mestu, za uvodnikom, objavljamo faksimile, prepis, prevod in pripis k najstarejšemu nam znanemu pisnemu viru, Loškemu urbarju iz 1291, v katerem je popisan tudi takratni urad v Žireh (»Officium in Svroch«). Pred 500 leti je bil rojen Ignacij Lovolski (1491-1556), ustanovitelj Družbe Jezusove. Ob tej priložnosti je bil pri Sv. Jakobu v Ljubljani simpozij, ki sc ga jc udeležila tudi naša sodelavka Marija Stanonik z referatom o v Žireh rojenem jezuitu Martinu Nagliču (1748-95). Izkazalo se jc, da gre za človeka, ki je dejavno sodeloval v začetkih slovenskega slovstvenega preroda ter čigar življenje in delo zaslužila bolj studiozno obravnavo in novo ovrednotenje. Ob 50-letnici smrti smo se spomnili še enega v Žireh rojenega slovenskega ustvarjalca: slikarja in likovnega pedagoga Franja Kopača (1885-1941). Objavljamo njegove spomine na otroška in fantovska leta, ki so zanimivo domoznansko in narodopisno pričevanje o življenju na Žirovskem ob koncu 19. stoletja. Druga svetovna vojna se je za naš kraj začela na cvetno nedeljo 1941. Pol stoletja pozneje ugotavljamo, da jc kar 330 prebivalcem lega območja na silo pretrgala življenja (Alfonz Zajec v dopolnitvi seznama žrtev iz prejšnje številke). Iz Amerike se nam je spet oglasil Anže; sporoča svoje videnje tedanjih dogajanj in dodaja zanimivo pričevanje o letalskem napadu na Žiri ob koncu vojne. Marijan Maslerl pa jc popisal nesrečno smrt narodne junakinje Mihaele Skapin - Drine (1922-43) v Žirovskem vrhu. Ce bi ji bilo dano živeti, bi septembra dočakala 70 let. Nosilni prispevki te številke ŽO so torej v znamenju navedenih obletnic. Na našem koncu pa se je v preteklosti zgodilo tudi marsikaj lakega, kar ni tako pomembno in bi se pozabilo, če ne bi bilo označeno z. znamenji posebne vrste. Verska znamenja na Žirovskem, ki so hkrati znamenja božje navzočnosti na Zemlji, je popisal in razložil Franci Alič. Janko Mrovlje se je tokrat posvetil preteklosti rojstne vasi Ledinice, Rado Jurca pa sc spominja furmanov, mlinov, žag in elektrarn v dolini So(v)rc, južno od Žirov. Zanimiva jc njegova Zgodba o Jurečcvih, rodbini iz Brekovic, ki ji pripada tudi avtor sam. Iz Avstralije se nam je oglasil rojak Janko Majnik, mornariški častnik v pokoju; spominja se, kako seje kot dijak v hudi zimi napotil iz Ljubljane v Žiri, da bi skupaj z domačimi dočakal božični večer. Tončka Stanonik ocenjuje nedavno izdano publikacijo Klekljanjc na Žirovskem in opominja, kaj vse bi še lahko naredili za publicistični prikaz te tradicionalne žirovske dejavnosti. ŽO, ki ga imate v rokah, torej prinaša precej zanimivega branja, primernega tako za poletni kot jesenski čas; za zimskega pa bomo poskrbeli v 19. številki, ki bo izšla še letos, v začetku decembra. Ta bo - če bo po našem - bolj kot v preteklost zagledana v prihodnost. ZIROVSKI POGLEDI V PRIHODNOST Spoštovane Zirovke in Zirovci, dragi prijatelji Žirov! Pride čas, ko smo tako obremenjeni s preteklostjo in zavzeli s sedanjostjo, da ne vidimo prihodnosti. Naneslo je, da seje prav to zgodilo tudi Žirovskemu občasniku; ob številki, ki jo imate v rokah, smo se zavedeli, da je preteklost prevladala nad sedanjostjo in prihodnostjo. Nekoč smo zapisali, da je namen naše revije obravnavati vsa vprašanja - kolikor jih zmoremo zgodovinsko povzeti, strokovno (ali vsaj »poznavalsko«) razčlenili ali umetniško prikazati. Trojni pristop, ki se ujema s tremi razsežnostmi časa. Toda: analiza doslej objavljenega pokaže, da je zgodovinskega gradiva veliko več od vsakokrat aktualnega veziva, odlelavanja v prihodnost pa skorajda ni. Zakaj je tako? Zato, ker smo v uredništvu posamezniki tiste vrste, za katere je znameniti slaroverec vikont Luis dcBonald (1754-1840) zapisal, da po svojih sentimentih pripadajo preteklosti, v svojih mislih prihodnosti in zalo ne najdejo pravega prostora v sedanjosti. Če bi res bilo tako, potem bi ne smelo manjkati vizij. Jih nemara ni zato, ker so časi laki, daje človek zavzel s.sprotnim preživetjem in s plačevanjem že zapadlih obveznosti in nima časa za sanje in futurologijo? Mogoče. Čemu bi torej sploh razmišljali o prihodnosti, ko pa jc vsa stvar v tem, kako preživeti? Zato ker za včerajšnjim in današnjim pride jutrišnje. In če nanj ne bomo pripravljeni, se nam bo vedno znova izkazovalo kot večna sedanjost, obremenjena s preteklostjo. Upati moramo, da pridejo boljši časi, in ko pridejo, jih ne smemo pričakati malodušni. Pogled v prihodnost naj bo širši od tistega, kar nam bo dejansko prinesla. Tako se obračamo na vse Žirovce in prijatelje Žirov s prošnjo, da nam opišete svoje videnje prihodnjega razvoja Žirov nasploh, še posebej pa tistega na svojem področju delovanja. Predlagamo, da nam v članku, ki naj obsega od ene do petnajst strani, zapišete svojo vizijo in jo tlo konca septembra pošljete na naslov: Zirovski občasnik, 64226 Žiri, p. p. 34. Vaše prispevke bomo objavili v 19. številki ŽO, ki bo izšla v začetku decembra 1992. Dotlej vas v upanju, da z vašo pomočjo razpremo pogled v našo skupno prihodnost, prav lepo pozdravljamo! Miha Naglic, glavni in odgovorni urednik Miha Naglic faksimile w u o g 1 1? letomtn nir • «|-\mhe .&S«ii Jgr ^ -vlib* folriir rtutiia fitioiiheotir hH witu- me illift-innn*w brnenji tfH5iiex»mi rh Tnmtinr^pnr m w*m T*irtt» nfflno I r^j t Ktmrnico0ti4 pldrintr tln itialn nt .luno nn ŠiifUAn^tvnrr tn tntonbi mune 5*1 vrtflttt^mtoV -tr Mifrfholm Sitnu jf tj)mAitim|!l <"* ah« nttžrt* ^nmiftiJnrt? 4w» «» aln« ifiMiolnt C7Ci"rtn*tP «i»<|ittii«tr pilhi.M t/i a? wfr»ttu cffitt Ah« ,f f'nt* ..ftlnVitfuaVnr 4fr*»*o eiftrm etiAtit rtn *m*ms faksimile plinu ijmlibi lMirjp|Mlbultf •Inr •i hum p/tnein •*» iumu( I fl «Jmu-li ilir tref [pilite mit« fimir ih |im««j |TpiB rtimo »jiuih n*to rrtr rila uiurnv qut>T> ■ iitl))«4? u«K*tmr l.imiau'* i1l>*\tfltm WM*l>irin»u rriv vmn* S^MImuiHp ij»"»r 'j tem rtu p' Toln*ll*i.?fwr •*•*!-|ipio .10 nrnuvA »mfhrtn ofVtm 4 l»»il»t mite -* folurnte* celii" nq»«.ff»m»i fM>Uuti«Wquoliki M fottt&p l>iili*itr mi) \t*mm poJio mituih coUt^ir .-k rnjuitV rc -»-Trn- rt xiMobi tmiumli* •"f-j • 'Vctibr «P*wi# tr«f l^abe. -Jijne Punit- |»oia itt-|i«*or Imbr. 1 jfttpr- Ittoim^^&bgaatr ^ t, J^utrnia« patvilit •» p(>i«ti ~"|fl JNjJvpetfrlji fUr-vtJ-ljubc "t> » K»'W 1HM» nttl 11| ,t I «| ljub« CIIH« n «rWm*lM^rutfl«» fitr oiu bubef | fretn ««n>* fur-tMj? mom« -net qw\qm potit ll-iiVr mile tntbt Ttmi'. 1 faksimile 1 trm mt»* A/ttmubfitr mi* bii bfjćiiltr- m*c potim** mlmui trm nt «nr1 tuna fpubaa ^hm ofneu Jvtmb Ijtjcf lpub mlre^v-m mit« • £*;».-I;i»tf j^u^pteuet »»4 i^.u- iut ofllm OFFiaUM IN In der Lcdinitz3sunt 3 hu'be. Quariim quclibct soluil annis singulis ouem sancti Georii, steuram vini, harreht, porcum ct ius illud, quod uocatur pogklon, šicut in prcmisso officio Furten4 plcnius ost cx-prcssum. Iaitrcht non dat. Itcm dat stcrboehsen et frischingum post mortcm bonaquc ipsius diuiduntur, prout in iam dieto officio tangilur singil-latim. Itcm scruicl prcscnlc domino ad co-quinam ct dat steuram pro beneplaeilo domini. Item officialis, qui pro tempore fuc-rit, ipsos accedet homines gratia placi-torum tribus uicibus in anno, cui suppanus lenetur in quoIibet termino in ima lagena vini, savmlaegel videlicet, prouidere. Item in festo beati Georii pro prima mensa carnes et alia neecs-saria ministrabit de suo ad coquinam, pro aliis uero duobus lerminis, Micha-helis uidelicet et purificacione, per se pro prima mensa simililcrcxpediclco-quinam. In prandio tamen cuiuslibet premissorum terminorum recipiel oua ct pullos de predio et in festo purifica-tionis quilibel hu°berius dat pro cxpcn-sis predieti officialis vnum pullum. Et illorum residuum officialis pro suis usibus reseruabit. Pro eisdem etiam tribus terminis plačil5 quilibet dat pro pabulo auene 1 me/, pa nem et zu°mvez. Item anno quoIibct, quo erit esca poreorum, qoud uulgo az uocatur, suppanus istius officii tenebitur inquircre de porcis, qui aliundc quam de predio ad nemora eiusdem officii depascendi pcllunlur, et de quolibet porco annali eolligere et requirere 1 denarium et de duobus minoribus 1 denarium. 19. Žiri, v Poljanski dolini. Ledinica, pri Žireh, levo od Poljanske Sorc. Brode. P. 20. Rovtarsko področje pri Ledinici v vzhodnem delu Jarčjc doline, ki seje nekoč imenovala Hupe. Kranjsko brdo, nad Fužinami v Poljanski dolini. Selo, pri Žireh. Dobraceva, pri Žireh. Stara vas, pri Žireh. Območje Nove vasi, ob poloku Račevi pri Žireh. Stiii hube je treba postavili v Cioropckc, tri pa v sosednje Bre-kovce pri Žireh. Marlinj vrh, nad potokom Račevo, jugovzhodno od Žirov. Sovra, pri Žireh ob izlivu Žirovnice v Poljansko Soro. Naselje seje J2')l imenovalo po potoku Žirovnici, kasneje je prevzelo ime po Sori. 15 P. 21. 16 Ravne, nad Sovro južno od Žirov. 17 Orig.: culte z doslav-kom spremenjeno v inculte. Dol. Vrsnik, pri Sovri, jugozahodno od Žirov. Gor. Vrsnik, pri Sovri, jugozahodno od Zi rov. Ledine, zahodno od Ži rov. Korita, zahodno od Ži rov. Breznica, zahodno od Ži rov. Suhi dol, južno od Lučcn. Orig.: hucb. 8 9 10 12 13 l-l i,s i') 20 21 23 24 Itcm quicunque lenet swaigam, se-ruietsicutde svvaigcriis in priori officio Fucrten4 exprcssius continetur. In Rupe6 sunt duc huebe culte ct seruicntes per omnia ut prediete hu'bc in der Lcdinitz3. Has duas huebas dominus remisit. In Chraizkimbcrdo7 sunt duc hu"-bc inculte, nec quisquam poterit inibi retineri. In Nazzeli8 suni tres hucbc culte et seruiunt ut priores. Item an der Tobratsch9 sunt 8 huebe culte et soluenlcs censum predietarum hucbarum in der Lcdinitz.3 In Ztarivvazi10 suni tres hucbc culte et seruiunt censum ut priores. In der Radus" sunt tres huebe, que seruiunt per omnia ut predicle huebe. In Ragopetsch12 suni 7 huebc culte. In Martingenpotoch13 sunt dne hu'~ be culte. Itcm an der Zernonitz14 suni 4Hr hue" be culte. Item in der Raunich16 sunt duc hue" be inculte17, nec poterunt inslitui. Item in Inferiori Breznitz18 suni 6 hu'bc culte ct seruiunt ut priores. Item in Superiori Brcznitz19 sunt 7 hu°be culte. In der Ledina20 sunt 5 luPbc culte. In Ooritich21 sunt 5 hu'bc. Ouarum 40r seruiunt ut priores. Ouinta uero ex-colitura hu°beriis ibidem sineseruicio. In der Brieznilz22 sunt sex hu'be culte et seruiunt ut priores. In Zueliodole23 sunt duc hu'bc culte. In Svroch2 sunt 6 hucbe culte. Summa hu'barum prediciti officii Syroch2 71 huebc24 culte et 5 inculte. Ex hi is suppanus tenet unam rationesui officii. URAD V ŽIREH IP M IE V <□> UD dr. Darja Mihelič V Ledinici so tri kmetije, od katerih vsaka letno plačuje ovco ob sv. Juriju, vinski davek, prispevek namesto služnosti trenja lanu, pujska, in dajatev, ki se imenuje »pogklon«, kot je podrobneje navedeno za prej omenjeni urad Brode. Lovščine ne daje. Potem daje po smrti (gospodarja na kmetiji) umrščinskega vola in jagnje, njegovo premoženje pa se razdeli, kakor je podrobno omenjeno za že obravnavani urad. Potem dolguje vsakokratnemu gospodu za kuhinjo in daje davek za njegovo naklonjenost. Potem vsakokratni uradnik trikrat letno pride k tistim ljudem zaradi pravd, župan pa mu je vsakokrat dolžan preskrbeti sodček - namreč tovorniški sodček - vina. Potem za praznik blaženega Jurija (župan) postreže za kosilo meso in drugo potrebno od svojega. Ob drugih dveh priložnostih -namreč ob Mihaelu in svečnici - prav tako vsakič pripravi kosilo. Za večerjo ob vseh omenjenih priložnostih pa prejme (uradnik) od posesti jajca in piščanca. Ostanek lega zadrži uradnik za svoje potrebe. Za le tri priložnosti pravd da vsakdo za krmo 1 mezovsa, kruh in priboljšek. Potem za vsako leto, ko se pasejo svinje, karse po domače imenuje »az«, naj župan urada povpraša po prašičih, ki jih ženejo past v gozdove urada od drugod kot z gospostva. Za vsakega enoletnega prašiča je treba pobrati in zahtevali 1 denarič oz. za dva mlajša 1 denarič. Potem kdor ima sirnico, dolguje, kot jc glede posestnikov sirnic podrobneje navedeno za prejšnji urad Brode. V Rupah sla dve obdelani kmetiji, ki dolgujcta vse kot omenjeni v Ledinici. Ti dve kmetiji je gospod opustil. Na Kranjskem brdu sta dve neobdelani kmetiji in tam ni mogoče nikogar zadržati. V Selu so tri obdelane kmetije, ki dolgujejo kot prejšnje. V Dobračevi jc S obdelanih kmetij in plačujejo činž kot omenjene kmetije v Ledinici. V Stari vasi so tri obdelane kmetije in dolgujejo činž kot prejšnje. V »Radus-U« so tri kmetije, ki dolgujejo vse kot omenjene kmetije. V »Ragopetsc-i« je 7 obdelanih kmetij. Na Marlinj vrhu sta dve obdelani kmetiji. V Sovri so 4 obdelane kmetije. Potem sla dve neobdelani kmetiji v Ravnah inju ni mogoče dati v uživanje. Potem jc v Dolnjem Vrsniku 6 obdelanih kmetij, ki dolgujejo kot prejšnje. Potem je v Gornjem Vrsniku 7 obdelanih kmetij. Na Ledinah je 5 obdelanih kmetij. V Koritih je 5 kmetij, od katerih 4 dolgujejo kol prejšnje, peto pa so tamkajšnji kmetje na novo obdelali in je brez obveznosti. V Brcznici je 6 obdelanih kmetij, ki dolgujejo kot prejšnje. V Suhem dolu sla dve obdelani kmetiji. V Žireh je 6 obdelanih kmetij. Vsota kmetij omenjenega urada Žiri: 71 obdelanih kmetij in 5 neobdelanih. Od teh uživa župan eno za svojo službo. UREDNIŠKI PRIPIS Pred vami je najstarejši nam znani žirovski pisni vir. Loški urbar iz 1291 oz. odlomek le-tega, ki se nanaša na urad v Žireh. Urbar (srednjeveška zemljiška knjiga) hrani Bavarski glavni državni arhiv (Baverisches Uauptstaatsarchiv) v Miinchnu pod signaturo Frcising Hoch-sliltLit. No. 541. Ima obliko pergamen-tnega, v usnje vezanega kodeksa, visokega 26 in širokega 17 cm. Naročil ga je škof Emiho (1283-1311), da bi prišel do dajatvenega razvida svoje loške posesti, spisal pa ga je Nikolaj, v pisavi, imenovani kaligrafska gotska minuskula. Ime uradov in velike začetnice so izpisane v rdečem, tako da je vseh barv troje: rdeča in črna na rumeni podlagi. Objava takega dokumenta zahteva tudi strokovni komentar. Ker ga to pot zaradi časovne stiske nismo mogli pripraviti, bralcu, ki bi se želel poglobiti v te dokumente, svetujemo, da si ogleda naslednja dela dr. Pavla Blaznika: 1. Kolonizacija Poljanske doline, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 1938, str. 1-62; ponatisnjeno v: Žirovski občasnik, 14, 67-128, posebej opozarjamo na strani 95— 97, na katerih so razložene v urbarju omenjene dajatve. 2. Srednjeveški urbarji za Slovenijo IV. Urbarji freisinške škofije, Ljubljana 1963. 3. Skolja Loka in loško gospostvo, Škofja Loka 1973. LET JEZUITOV NEDOKONČAN PORTRET MARTINA NAGLICA (1748-1795) Kaj nam utegne povedati življenjska pot človeka / roba, Martina Naglica? 1. Redovne formacije ni dokončal, saj ga je sredi nje zalotila nasilna ukinitev jezuitskega reda,* za katerega sc je odločil in v njem upal izpolniti svojo življenjsko nalogo. 2. V javnosti jc nastopil s kritiko, kije menda naredila več škode kot koristi. 3. Napisal je - po objavi sodeč! - eno samo pesmico, a kaj ko ni po meri literarnih sladokuscev. Vsega skupaj je deloval v javnosti krepkih deset let, nadaljnjih deset se je njegovo telo prejkone bojevalo z jeliko in ji nazadnje tudi podleglo. Martin Naglic seje rodil 1. novembra 174 govorilo se jc, da je devet sršenov za enega gada, devet gadov pa za eno staro babo, torej na vsak način precej nevarna žival. Moj oče je bil krojač, muzikant in brivec. Po navadi sta bila pri nas vedno dva krojaška pomočnika. Imeli smo tudi šivalni stroj. Poleti so malo šivali, treba je bilo kmetovati, jeseni so morali spravljati steljo za krave in pripravljati drva za zimo. Ko je bilo vse pospravljeno, so krojači odšli šivat obleke po kmetih v Žirovski vrh; ostali so tudi po tri ledne od doma. Takrat je bilo lepo doma. Hiša jc bila prazna in meni se je zdela ves čas nedelja. Lahko sem šel tudi malo okoli sosedov, česar mi oče sicer ni pustil; da bi prenašal po bajtah besede, kakor seje izražal. Kol sem že omenil, je bil moj oče tudi godec. Pihal je pompardon2, bil je član slavne Vrhniške bande, sestavljene iz odsluženih vojaških muzikantov. Kadar je bila na vidiku kakšna boljša ohcct, je šel oče godce »ukordat«, lj. dogovoril seje z ženinom, koliko instrumentov bo treba, koliko časa bo trajala ohcct itd. Ce so udarili v roke, je dobil za vsak instrument goldinar are. Prve prave kmetske ohceti, ki sem seje udeležil osebno, se spominjam, ko sc je ženil bogat kmet Jakopč v Račevi, ki je bil naš sosed. Rajnka leta Franca meje nesla tja štuporamo. Na veliki peči nas je bila polna kopica šeškarjev. Vsakdo je dobil precejšen kos police, da smo se z njo mastili, zraven pa pasli Franjo Kopač oči na sijaju in razkošju, ki seje razprostiralo po mizi in okoli nje. Nevesta je imela zlato avbo na glavi, ženin rožast telovnik s »svinjsko procesijo«, kol so imenovali vrsto svetlih gumbov. Teta jc nosila špenzar3 in zafigano4 pečo. Stari Jakopč jc bil oblečen v lep bel kožuh »kašk«, kije imel na hrbtu polno pisanih rož. Od bučne godbe in plešočih parov, obutih v težke okovane čevlje, sc je tresla peč in stekla v oknih so žvenketala. Taka pristna ohcct je trajala od 3 do 5 dni. Ves ta čas sc jc neprestano jedlo, pilo, plesalo in uganjalo šale, za katere so morali skrbeti starešina in godci. k Kole, Zvečer so prišli šeškarji, domači in tuji fantje; v vežo so dobili škaf vina in ga kar s korcem žehtali. Na koncu so se po navadi tudi malo stepli. Po Jakopčevi ohceli sem si želel, da bi poleg orožnika postal tudi godec. Zimo sem prebil večinoma na peči. Tu sva od jutra do večera čepela s staro materjo Barbo. Posebno lepo je bilo, kadar ni bilo žnidarjev pri hiši. Takrat so prišle klekl jarice, nabralo sej ih je za celo omizje, prepevale so in pripovedovale pravljice. Zvečer so prišli še fantje, da jim ni bilo preveč dolgčas. Takrat je živelo v Žireh in okolici nekaj beračev aristokratov. Ti so imeli privilegij, da so lahko ostali pri večjih hišah v gosleh od 3 do 4 dni. Vsakdo jih je imel rad, ker so zimske večere krajšali z različnim i novicami in pripovedkami. Prvi je prišel stari Tcvlevc, na pol slep starec, o katerem se jc govorilo, da je bral črne bukve. Pred njim sem imel velikanski rešpekt. Za vsak zvon od Žirov in Vrhnike do Škofje Loke in tja do Idrije in Tolmina je vedel povedati, koliko centov tehta in kdaj jc bil ulit. Za zvonove pri Sv. Treh kraljih je nesel rajnki Brencc pol mernika šmarnih tolarjev v Ljubljano k »Zamasat5«, da so jih vmešali med raztopljen bron; zato so imeli tako lep srebrn glas. Kadar je kje kak zvon sam od sebe zapel, jc to pomenilo nesrečo. Žirovski mežnar je ob 3. uri zjutraj, koje šel zvonit sveto jutro, večkrat videl, kako sc jc vračal kak zapoznel mrtvec brez glave in ogrnjen v belo rjuho v svoj grob. Ko bi sc bil ozrl, bi ga raztrgali na drobne kosec. Pod Goropckami je globoka temna grapa, ki se imenuje Pod grobom. Koje po našem kraju razsajala kolera, je ostala edino Žakljcva dekla pri življenju in nosila tja dol zakopaval mrtve. Na sosednjem hribu, na BreZnici, je podobno samaritansko delo opravljal Loštrakov hlapec, kije tudi edini ostal pri življenju. Pozneje sta sc ta dva vzela in ustvarila nov rod v Žireh. Na Hlevišah pod Sv. Tremi kralji leži skala, v katero je vkovan velik železen obroč; obenj so privezovali čolne, koje bila žirovska ravan še jezero. V Maršotni jami pod ledinško cerkvijo je velika železna skrinja, polna denarja, pa ne more nihče blizu, ker sedi na njej velik zelen pes. V Žirku, hribu nad Žirmi, živi v podzemskem jezeru velik Lintvern6; kadar sc premakne, se sliši »Na studencu« na Zadnjici v Žireh bobnenje. Tu bruha na dan kalna voda. - Tako je pripovedoval stilri Tevlevc; ko je odležal svoje štiri dni na klopi ob peči, se je odpravil naprej. Potem jc prišla na vrsto Klobučarjeva Jcra, nekdaj bogata ženska, ki jc celo svoje premoženje zaigrala na loteriji in na stare dni prosila okoli po hišah. Ta seje vedno jezila na starega Špica rja v Žireh, kjer jc bila loterija, meneč, da jo prav on vedno goljufa; da nikdar nc da na mizo tistih številk, na katere bi zadela temo. Bil je še Trčkov Frene, ki jc bil vedno lačen; gredoč od soseda Prapročena jc tlačil v žep debel kos kruha in si brisal usta po kosilu, pa jc kljub temu tarnal, kako jc lačen in da že tri dni ni ničesar jedel. Mati mu je po navadi dala precejšen lonec kislega zelja, ki ga jc v trenutku spravil pod streho. Ob zimskih dnevih je prihajal v vas stari Vrbančk, velik in močan 80-letni mož. Vojake je služil pri kirasirjih7 kar 14 let, videl veliko sveta in bil v mnogih bojih; z velikim zanimanjem sem poslušal, ko jc pripovedoval svoje doživljaje. Pred božičem je bil silen mraz. Stari Cešmel je prinesel očetu ušil nove »jirhovce«. Začel je kleti, kakšen mraz je zunaj, da mu je čik zmrznil v ustih. Sedel sem na peči, ko meje zagledal in mi rekel, da mi da groš, čc grem pred hišo in sc usedem z golo riljo na skalo. Mraz meje strašil, groš vabil; odločil sem sc za groš, misleč na zemlje, ki bi mi jih oče prinesel v nedeljo, ter šel ven bos v srajci in pritisnil svoj južni pol na skalo; malo jc zaevrčalo, groš jc bil pa le moj. Za božične praznike so imeli naši krojači dela čez glavo. Vsak je hotel imeli za sveti dan vsaj telovnik nov. Šivali so od petih zjutraj do polnoči ali pa še dalje v noč. Dan pred božičem oče ni imel časa šivali, moral je briti in striči sosede. Prišlo jih je kakih 20 ali pa še več. Zame je bil to že svečan dan, ker sem videl toliko ljudi in slišal toliko zanimivega. Tisti čas so šc vsi junaško cikali. Najbolj mi je bil všeč stari Krekov Nace, ki se je usedel za mizo v kot in cikal tako, da je izpljuvana voda pritekla do vrat. V ustih jc imel na vsaki strani po en čik in ju ni izpljunil niti, ko je šel spat. Pravil je, da sc mu v spanju dostikrat zgodi, da vse skupaj požre. Ko so bili vsi očedeni, seje hiša spraznila. Ob treh popoldne so pospravili svoje delo, hišo je mati lepo pomclla in pripravili smo se za sveti večer. Stara mati Barba je prinesla velik črn lonec žarečega oglja, v katerega je vrgla posvečene vrbove šibe za božično kadilo. V malo skodelico je nalila posvečene vode z brinovo vejico za škropljenje. Mali je postavila na mizo »podprtnik«8-tri velike bele hlebce, zavite v belo rjuho, znamenje treh božičev. Pred podprtnik je položila križ »bridko martro«, na vsako stran po eno svečo, spredaj pa leščerbo s starim štobrom9. Ta je bil pri hiši že, ko seje 1839 k nam primožila stara mati. Ko sc je zmračilo in so se od vseh strani oglasili zvonovi, smo sc razvrstili za obhod okoli ogla. Prva je šla moja mati s posvečeno vodo, za njo je oče nesel križ in molil rožni venec, za očetom pa stara mati s kadilom. In za njimi še ostali družinski člani. Vedno pa je moral ostati kdo za varuha v hiši, ker sc je žc pripetilo, da je kak nepridiprav medtem ukradel poprlnak z mize, mimogrede pogledal še v peč, ali gleda iz kakšnega lonca kaj svinjskega. Pravili so, daje v Žirovskem vrhu pri Rigelčenu nekoč, ko so šli okoli ogla, prišel rokovnjač in odnesel iz. peči kračo, ki seje kuhala za praznike. Potem jc bil še tako nesramen, da jc stopil v hišo in rekel: »Sulnte ž.upnle, plečnte mavhnte, dedca v ril Iz Koledarja Mohorjeve družbe, 1923. pavhnte!« S tem je hotel reči, da je vzel kračo iz lonca, namesto nje pa vrgel v juho star čevelj. Pri obhodu okoli hiše, hleva in kozolca jc moral vsakdo pri vsakem sadnem drevesu polresti po eno vejo, da bi prihodnje leto dobro rodilo. Preden smo se vrnili, je trajalo precej časa, posebno, če je bil visok sneg; nato smo morali obiti še vse sobe, v vsaki odmoliti po en Očenaš in Ceščcno Marijo ter temeljito požegnati in pokaditi, da bi odgnali nesrečo in bolezni od hiše. Spominjam se, da je bil oče nekoč ravno pri litanijah, koje odprl hlevska vrata, da bi blagoslovili še živino, in molil: »Vrata nebeška...«. Se krava je zamukala. Ko smo končali obhod, je štora mati odnesla lonec s kadilom pred hišo na vogal ter opazovala, na katero stran nosi veter dim. Če je šel po burji, je bilo prihodnje leto suho, če ga je zavijal jug, pa mokro, itn. Oče je medtem nabil svojo staro pištolo dvocevko in nato pred hišo ustrelil v zrak; loje odganjalo čarovnice in podobno golazen. Po večerji so prihajali sosedje in mimoidoči Žirovskarji ter napolnili hišo. Posedli so po klopeh in začeli pripovedovati zanimive reči: o moči svete noči ter o drugih nadnaravnih pojavih in prikaznih. Ce si rabil denar, si moral stati v risu, ki si ga zarisal okoli sebe z enoletno leskovo mladiko na takem križišču, na katerem sc ni slišal zvon, kije vabil k polnocnici. Opolnoči je hudič prinesel polno vrečo denarja in le začel na vse mogoče načine vabiti, da bi stopil iz risa in si vzel denar. Bog ne daj, da bi to storil; takoj te je raztrgal na drobne kosce. Čc pa si vztrajal, da je mežnar zazvonil dan, ti je vrgel vrečo pod noge in godrnjaje odšel. Tiste čase se jc večkrat prikazal hudič. Mačkov hlapec, ki je vozil vsak teden z moko natovorjen voz iz Škofje Loke v Žiri, je pravil, da je neke temne noči na Fužinah pri Šcmončkovcm znamenju sedel na cesti velik črn maček, ki se ni hotel umakniti, koje prifural do njega. Udaril gaje z bičem, nakar sla bila takoj dva. Jezno jc zaklel in udaril vnovič - bili so štirje in tako dalje, dokler ga ni postalo strah, da je skočil na voz in udaril po konjih. Mačja sodrga, katere jc bila že polna cesta, pa je hreščala za njim, da je komaj odnesel celo kožo. Sedejcv Franc iz Goropek je šel neke svetle noči domov po Žakljcvi senožeti. Ob stezi je velikanski dedce sekal smreko; po hrbtu ga je zazeblo, lasje so mu vstali, on pa jo je ubral nazaj in prenočil pri nas. Za nobeno ceno, jc rekel, ne gre več ponoči lam mimo. Domov je šel naslednjega dne, listi velikan jc šc vedno stal tam, samo sekal ni več, ker ni bilo vetra tako kot ponoči; bil jc star smrekov štor z dolgo vejo, s katero jc veter bil smreko. V Zali, blizu mlina v Brbovnici, jc bil slap, kamor je hodil hudič prat svoje umazane irhaste hlače. Melcov Martin je pravil, da ga je enkrat slišal, ko je lomastil po vodi in tolkel s hlačami ob skalo. Čepa bi hotel izvedeti, koga bodo prihodnje leto nesli na pokopališče iz hiše, si moral le-to trikrat ritensko obiti, na koncu pa pri srednjem oknu vanjo nazaj čez glavo pogledati in si tistega na parah zagledal. Vendar ni bil nihče tako pogumen, da bi to res poskušal, ker se jc bal, da bi sebe nc videl. Tudi kvatrna sreda je imela svojo moč. Takrat so goreli zakladi. Če si hotel ugotoviti, kje se »šac« nahaja, si moral v zemljo vtaknili dve rogovilici in nanju položiti palico ter jo naravnati na lučko kot puško k strelu. Bilo pa jc težko zadeli, ker jc lučka skakljala sem in tja. Drugi dan si šel pogledat, kam palica meri; na tistem mestu je bil po navadi šac zakopan. Ko si začel kopali, ti je pri delu močno nagajal hudič. Tako se skoraj nihče ni mogel vzdržali, da ne bi bil zarobantil ali zaklel, nakar seje šac pogreznil šc globlje in zaželenega uspeha tako ni bilo... Ko sc je približal čas za polnočnico, se jc hiša začela prazniti in s staro materjo sva ostala sama na peči. Ona je kimala in dremala, meni pa so rojile po glavi pripovedke, ki sem jih malo prej slišal, buljil sem v okna, v katerih bi se lahko prikazala kakšna mrtvaška glava ali kak drug strah, dokler nisem zaspal. Na Silvestrov večerje bil drugi božič. Spet smo šli okoli vogla in opravili vse kot na sveti večer. Na novega leta dan smo morali zelo zgodaj vstati, čc smo hoteli biti pridni čez leto. Gledalo seje tudi na lo, kdo je prišel lega dne prvi v hišo: moški bi prinesel srečo, ženska smolo. Tretji božič je bil na večer pred sv. Tremi kralji. Kdor se je tistega dne postil, so mu prišli sv. Trije kralji tri dni pred smrtjo napovedat, da bo umrl - da sejc mogel za potovanje na drugi svet primerno pripraviti. Na la praznik jc oče razrezal podprlnik in nam razdelil velike rezine. Moral si jo na tešče in celo pojesti, da si ostal vse leto zdrav in močan. Po praznikih se je začel vesel predpuslni čas, čas kolednikov, ohceti in pustnih maškar. Prvi kolednik je prišel Trohov Simon in zagodel edino vižo, ki jo je dobro znal: Sirotka, sirotka, prazna golida... Pozneje ga je doletela zavidanja vredna smrt: vKatrnikovi gostilni jc s harmoniko v rokah in s frakljem na mizi utrujen zaspal, zbudil pa seje na drugem svetu. Melcov Martin je prinesel citre, tiste store na sedem strun s »šlevo«. Okoli sv. Antona (17. januar) pa so prišli »Vrhničanjc«, široko znana »banda«, pri kateri je igral tudi moj oče. Taje iz gornjega cimra že nekaj dni poprej prinesel svoj zaprašeni »bombardon« in ga z limono tako očistil, da seje svetil kot zlato. Ko so se Vrhničanjc odpočili in se okrepili z izdatnimi požirki sadjevca, so jo vrezali, da je bilo veselje; še stara Barba seje razmajala in šla plesal. Pri nas so ostali čez noč, drugi dan pa so šli z očetom po Žireh malo pokoledoval. Pred sv. Antonom so napravili »ofreht«10 županu in gostilničarju Kamškovemu očetu, ki je bil krščen za Toneta. Takrat je bila pri Kamšku popolna veselica; skupaj je prišla vsa mladina izžirovske doline, plačala seje samo pijača. Jedila, suhega mesa, klobas in potice seje lahko vsakdo zastonj najedel po mili volji, kolikor mu je notranji prostor dopuščal. Nato so sc začele ohceti po Žirovskem vrhu. Oče je bil zdoma večkrat po tri ali štiri dni, ker tedanje ohceti niso bile tako skromne kot današnje. Od 20 do 30 parov svatov se je mastilo s pečenkami in poticami ter zalivalo z vinom med plesom in šalami, za katere so morali skrbeti godci, cele tri dni ali še več, noč in dan. Na eni taki ohceti jc moj oče godci zadnjikrat. Visoko gori v Žirovskem vrhu je bil trden kmet Lipnik, starec čvrst in močan, čeprav je nosil že sedem križev. Ni se ustrašil nobenega mlajših korenjakov, ki jih ni ravno manjkalo po žirovskem svetu. Kadar je oral, je s svojim orjaškim glasom tako kričal na vole, da seje slišalo uro daleč. Sina Martina je v nedeljo, koje šel k maši, »prišravlal« za suknjič v mizarsko mizo, položil predenj katekizem in mu določil, koliko se mora med tem časom naučiti; če se ni naučil, ga je grozovito zmlatil. Bil je v Vipavi živinski sejem; gnal jc tja volčjih prodal in sc ponoči vračal skozi gozd »Črno« nad Idrijo domov. V trenutku sto se znašla pred njim dva rokovnjača z gorjačami v roki in zahtevala denar. Lipnik pa pograbi z vsako roko po enega, ju trešči sredi ceste na tla in vzame iz žepa nož; eden mu je k sreči ubcžal, drugemu pa jc pod kolenom prerezal kite in ga pustil ležati. Poznal sem tega berača, ki je hodil okoli s sključeno nogo, potem ko jc ozdravel. Večkrat seje oglasil tudi pri Upniku, pa ni šel nikoli prazen od hiše. Ko sc je ženil njegov sin Martin, njemu je bil izročil posestvo, so godli Vrhničanjc. Pri vračanju od poroke iz Žirov so morali na zahtevo starega celo pot igrati. Strmo v hrib pihati na bombardon pa ni ravno zabava. Koje šla ohcet čez hrib Kovtrovc, jc bilo očetu vsega dovolj. Rekoč, da gre malo na stran, se je oddaljil od drugih godcev in jo urezal proti domu. Ker ga je bas pri hoji po grmovju oviral, ga je vrgel po rebri navzdol in koje prišel do njega, spet navzdol; tako sta bila kmalu v dolini, »prdon« po zraku, oče po hrbtu. Domov je pod pazduho prinesel čudno pokveko, jo vrgel na sredo hiše in še skočil nanjo. Zmečkano pločevino je nato prodal Pavlihu iz Tabra, kije flikal stare piskre. Celih deset let ni več mislil na muziko. Ko jc umrl stari Lovrenc iz Blatne Brezovice, so drugi pregovorili očeta, da je od njegove vdove kupil pompardon in godci z Vrh niča ni naprej. Med svetovno vojno pa so mu ga avstrijski patriotje rekvirirali za med in s tem za vedno končali njegovo muzikalno delovanje. Tudi drugi so medtem povečini pomrli. Moja skrb je bila tudi, tla so imeli ptiči pozimi pod okni vedno dovolj zobanja; vsako jutro sem očistil okenske police in na novo nasul konopljcvega semena, bučnih pečk in ovsa za ptičice, ki so se mi zelo smilile. Ko je skopncl sneg, sem hodil za očetom po vrtu, medtem ko je ogledoval in obrezoval sadno drevje. Na cvetno nedeljo sem nesel k žegnu butaro. Na veliki teden sva hodila z materjo k božjemu grobu drsal po kolenih k mrtvemu Kristusu; videl se mi je takrat v žaru neštetih lučk s svojimi stražarji kakor živ. Žirovski božji grob je bil umetniško delo Balantovega Janeza iz Tabra. Spomladansko sonce je začelo ogrevali rebra pod Žirovskim vrhom in iz zemlje izvabljalo različne male živalice. Na plan so prilezli murčki, martinčki in druge živalice. Od jutra do večera sem lazil po grapah in grmovju, poznal sem vsako drevo, vsak kamen, vsa ptičja in veverična gnezda. Ce sem našel v kaki mišji luknji v zemlji osje gnezdo, mi jc zelo ugajalo, čc sem ose razdražil s palico. A nekoč sem imel smolo; ose so se usule iz gnezda hitreje, kot sem računal. Strahovito so sc mi maščevale; opikale so mc pod mojim obokom, kar je bilo tem lažje, ker nisem imel še hlač. Od takrat so imele mir pred menoj. Ko sem pribežal domov, mc je oče vprašal, kaj mi je, in ko sem mu povedal celo nezgodo, mije dejal, da on pozna šc eno podobno gnezdo in čc hočem, mi ga pokaže. Menda ga nisem ubogal! Rad sem zahajal k bližnjim pastirjem, Primcovcmu Janezku, Krajcrjcvcmu Načelu in drugim, ki so pasli po senožetih v bližini naše hiše. Najbolj mc je vleklo k Načelu, kije znal lako lepo vrezovati raznovrstne svetnike iz. borovega lubja. Tudi mene jc uvajal v to umetnost. Večkrat sva pustila krave, da so po svoji volji izbirale, kje je boljša paša. Pri tem so večkrat prekoračile mejo in zašle na pašo, pripravljeno za ljudi: na njive. Ob neki laki priložnosti se nama je prikazal hudič. Sedela sva pod hrastom, zatopljena v dokonča vanje škofovske kape sv. Miklavža, ki ga je Nace prej izreza!. Kar se nama iz bližnjega grmovja prikaže grozovita pošast. Imela je velikansko črno glavo, svetle oči in velikanske rogove. Pustila sva krave in sv. Miklavža njihovi usodi in pobegnila domov. Pridirjala sva brez sape in z mokrimi hlačami. Pa vse skupaj ni bilo lako nevarno, kol se je nama videlo. Nacetov starejši bral Janez jc opazil, kako zanemarjava živino. Vzel je ledaj od svojega očeta stare irhaste hlače, jih nabasal s slamo, privezal na glavo, lice pa namazal s sajami. Svetla gumba sta postala očesi, nogavice rogovi, drugo je ustvarila najina bujna fantazija. Ko sem bil v šestem letu, mije Lažna rski Matic napravil prve čevlje; postavil sem se s škornjicami s trdimi šlabalami, po strani lepo prešlepanimi z rdečim sukancem. Z novimi čevlji sem šel nekajkrat k maši v Žiri in bil tudi tepen, ker sem poskušal, kako imenitno se v njih cmoka po blatu. Nekoč so streha rji popravljali našo slamnato streho. Nič hudega sluteč sem pritekel iz hiše in se ozrl na streho. Prav tedaj jc eden od streharjev izpustil prcklo, jaz pa sem jo prestregel s svojo butico. Zapičila sc mi je z ostrim koncem pod oko. Zarjul sem, bolj od strahu kol od bolečin, in oče je pritekel pogledat, kdo me daje iz kože. Odnesel sem jo samo z brazgotino, ki se mi še danes pozna. Starši pa so kljub temu napravili zaobljubo sv. Luciji v Dražgošah, ker mije bil ohranjen vid. Tja smo sc napotili peš. Odšli smo ob tretji uri zjutraj. Oče, mati, jaz, Laznarski Matic s sinom Anžonom in stara Lengarca. V gosjem pohodu smo korakali v temi okoli Fužin. Opoldne smo počivali na vrhu Smoljcve. Lengarca je imela s sabo malinovec in natočila je tudi meni kozarec - prvič v življenju sem okušal sladko pijačo. Nato smo sc podali naprej v Železnike in tu obiskali župnika Bonceljna, ki meje v Žireh krstil. Zvečer smo v Dražgošah prespali na senu, zjutraj po prvi maši pa smo se napotili čez Kropo k Mariji Pomagaj na Brezje, od lam spel peš v Škof jo Loko in nato z Mačkovim Tonetom domov v Žiri; slednji jc cizal vsak teden različno robo z loške postaje v žirovsko deželo. Pozneje sem bil s starši šc večkrat na različnih božjih potih, kol na Šmarni gori, na Sv. Višarjih, na Krki pri Stični in drugod, kjer so sc dobile božje milosti. Za svojih sedem let sem videl že več sveta kot vsi novovaški paglavci skupaj. Ko sem si malo ogledal svet in postal resnejši, me je oče začel učili branja in pisanja. Oče in mali nista nikdar obiskovala šole, z dobro voljo sta se naučila na peči branja in pisanja. Pri nas so bili dolgoletni naročniki Mohorjeve družbe. Polica pod stropom je bila polna različnih knjig. Največji vtis jc napravil name koledar z opisom Zlate Prage in Štefanove cerkve na Dunaju. Spretnost, ki sem jo pridobil pri Kra jerjevem Načelu na paši, sem začel uporabljati za samostojno umetniško ustvarjanje. Lotil sem se Štefanove cerkve in jo prerisal. Z vztrajnostjo sem počasi dosegel lepe uspehe. Stari Kenda iz Loga je korigiral moje delo, služil je svoj čas na Dunaju pri vojakih in stvar dobro poznal. Opisal mi je Dunaj z živimi barvami. Pravil je, daje stolp pri Štefanovi cerkvi lako visok, da vodi vanj loliko stopnic, kolikor je dnevov v letu. Veliki zvon, ki so ga svoj čas ulili iz turških topov, telila prav toliko stolov. Kadar z njim zvonijo, sc stolp maje sem in tja. Danes vem, da je možak nekoliko pretiraval, takrat pa sem mu verjel. Pretiraval jc tudi stari Korošec. Bil jc majhen, čokat človek, na desno nogo je šepal. Pripovedoval jc, da je v njegovem rojstnem kraju marsikaj čudovitega. Tam je bil zelo velik kmet. Imel je lako velik živinski hlev, da jc telička, ki sc jc storil na enem koncu, na drugem, ko je prišel do njega, žc čakal jarem, v katerega so ga vpregli in vozili z njim. V njegovem gozdu so bili taki smrekovi velikani, da sc je na parobek od lake smreke usedlo 24 koscev, ki so klopali svoje kose, pa niso eden drugega slišali. Gospodinja na lem velikem posestvu jc pričakovala potomca; ko je prišla babica pogledal, ali je stvar v redu, se jc »notri« peljala s kočijo. Bilo je vse zelo obsežno. Vedno pogosteje sem uporabljal papir in svinčnik. Poskušal sem prerisati Zlato Prago, sv. Florijana, sv. Jurija in druge junaške svetnike. Oče mije nekoč v dobrem razpoloženju prinesel od Lcngai ja, pri katerem je v nedeljo pomagal prodajat, pol modri, pol rdeči svinčnik. Tako sem tedaj imel že tri barve. Očetu jc bilo moje risanje deloma po volji, ker se nisem loliko klatil po sosednjih bajtah. Tisto zimo je prišel za božične praznike na dopust od vojakov Šurkov Martin iz Žirovskcga vrha. Služil je pri dragonarjih" v Mariboru. Pogodu mije bil lep Dr. Ivan Tavčar, svinčnik, 1921. in močan fant z rdečimi hlačami, dolgo svetlo sabljo in žvenkelajočimi ostrogami. Ogledoval sem ga od vseh strani in sklenil v prihodnje risati samo še dragonarje. To je bilo vse kaj drugega kot orožniki. Po njegovem odhodu sem risal samo še konjenike na divjih, dirjajočih konjih. Ko je stara Frele, ki je nosila v Idrijo maslo in jajca, torej oseba, ki jc prišla vsak teden in bila precej merodajna v vseh mogočih vprašanjih, videla moje poskuse, se je izrazila, da bom »malar«, ko bom velik. Starka se v svojem prerokovanju ni motila. ŽIROVSKAŠOLA Ko sem bil vešč pisanja in branja, sva šla z očetom k žirovskemu nadučitelju Božiču; ta me je glede na višjo izobrazbo, kot je bila potrebna za vpis na žirovsko univerzo, vzel v drugi oddelek prvega razreda. »Plajlcnlol«12 sem že brez muke pretolkel, znal pa sem sc tudi podpisati. Moj prvi učitelj je bil Pavel Pcrko13. Kmalu sem lahko uveljavil svojo spretnost v risanju; dobil sem risanko brez pik, kar je bilo takrat najvišje odlikovanje, saj nobeden od součeneev ni bil sposoben potegniti »glih« črto. Vseh učencev nas je bilo okoli 60, Žirovcev, Novovaščanov, Dobračcvccv, Ledincev. Bili so majhni in veliki, pridni in poredni; med slednje sem se prišteval tudi sam. Všeč mi jc bila telovadba. Telovadili smo kar v šolskih klopeh in imeli pri tem priložnost krepko suvati eden drugega; pri odročenju smo to možnost izrabljali do skrajnosti, kar je bilo povod za pretepe, ko smo šli iz šole. Nekoč sem pri telovadbi napravil nerodnost. Nehote se mi je v rokah znašlo ravnilo, ki je nato prišlo v dotik s sošolčevo glavo Simonctovega Makselna. Učitelj je to opazil, me potegnil za lase iz klopi ter začel poravnavati dolg tako, da je vtaknil mojo glavo med svoje dolge noge in mc začel neusmiljeno linirali po zadnji plati. Z naglo kretnjo sem sc izmuznil iz neprijetnega objema. Zbežal sem iz razreda pod žirovski most in tam pripravil zalogo sneženih kep. Ko se je začel boj, sem spel imel smolo ter s kepo, ki je bila namenjena Beštrovcmu Martinu v hrbet, zadel Katrnikovo znamenje, pri čemer sta šli v Iranžedve stekli. Rezultat so bile 4 ure šolskega zapora; tedaj je prišla naravna potreba, pri kateri si nisem vedel pomagati drugače, kol da sem napolnil na pol prazne šolske tintnike. Seveda je bilo drugi dan spet hudo! Pri računanju je bilo, ko je vprašal Pcrko Žigonovega Tomaža, koliko je enkrat ena. Tomaž je vstal in sc moško odrezal: »Ankal jc adn ana« - kar se spet ni zlagalo z učiteljevim pravopisom. Naš krohot je dal Perku povod, da nam je znova izprašil hlače. Če je bilo mogoče, smo šli poleti namesto v šolo v Zupnce14 in se tam učili plavanja. Lepega poletnega popoldneva je prišel na sprehod stari župnik Vidmar. Poredni tovariši so me nagovorili, da sem šel iz vode ter mimoidočega župnika pozdravil na nenavaden način: pokazal sem mu svojo golo zadnjo plat. Drugi dan jc bil spet hud obračun v šoli, ostanek pa sem prejel šc doma od očeta. Dragonarje na dirjajočih konjih sem risal še naprej, pri tem pa meje včasih presenetil učitelj in zaplenil mojo umetnino. Večina pa je prišla v prave roke mojih naročnikov in odjemalcev, ki so plačevali po dva krajcarja za sliko. Izkupiček sem porabil za nove slikarske potrebščine, ostalo pa zalučal. Nekoč meje obsedel hudi duh in upodobil sem starega nadučilelja Božiča, kije imel pokvarjene noge. Narisal sem mastno raco z njegovo glavo. Izdala me je Skandrova Reza, ki je nesla sliko Božiču pod nos; la meje tako pohvalil, da sem prišel domov s polurno zamudo in zateklim licem, nakar mi je oče prištel še obresti. Kljub vsem nesporazumom z učiteljem, součenci in okoliškim prebivalstvom sem pri pouku kar dobro shajal. Zemljepis, zgodovina, risanje, telovadba in drugi realni predmeti so mi šli izpod roke kot nič. Izposojal sem si knjige iz skromne šolske knjižnice, od gospoda župnika, največ pa od starega Nackovega Janeza, ki je kar dvanajst let služil cesarja. Bil jc še Radeckijev vojak. Prepotoval je vso Italijo, prestal vse vojne od 1848 do 1858. Živo jc znal opisovati Majland15, Benetke, Verono in druga prizorišča tedanjih bojev. Bil je tudi v Splitu, Dubrovniku, Boki Kotorski. Tam jc ob neki priložnosti v veliki poletni vročini in hudi žeji Črnogorcu prebodel meh z vinom. Ta ga jc pritovoril na svojem oslu v Dubrovnik, da bi ga tam prodal. Na obe strani je tekel močan curek rajnega vinca, ki so ga žejni vojaki preslrcgali v svoje čepice. Janez je bil naročnik Mohorjeve družbe prav od začetka. Vse knjige je imel lepo spravljene na polici in mi jih eno za drugo posojal. Na ta način sem sc spoznal z vso takratno slovensko literaturo, še preden sem bil star deset let. Vsako nedeljo sem presedel od kosila do noči pri Janezu in z njim prebiral stare povesti o turških bojih, Miklovi Zali, slovenskem janičarju, zraven pa sc pogovarjal o tujem svetu. Mož mi je vcepil željo, ki me ni nikdar zapustila: da bi videl čim več tujega sveta. Drugače nisem smel zahajali nikamor, moj oče jc bil v tem oziru strog. K Nacku meje šc pustil, drugače pa sem moral doma klekljali. Te umetnosti sem sc priučil že pri svojem sedmem letu. Ves čas, ki mi jc preostaja! od šole, sem moral presedeti za »povštrom«. Brž ko sem se oddaljil od doma, da bi ušel očetu izpred oči, je že zažvižgal z rezkim žvižgom; tega sem spoznal, če sem bil šc tako zaposlen v kakšni grapi. V njegovih očeh sem bil namreč zelo velik postopač. Delal sem same nepotrebne reči, risal dragonarje, vrtal puške iz. bezga, z lokom streljal vrabec, preganjal mačke in nagajal mimoidočim Žirov-skarjem. Ko sem dopolnil deseto leto, sem šel k birmi. Za botra mi je bil Brckov Francclj, poznejši dolgoletni žirovski župan. Birmal meje škof Jakob Misija16, ki je bil natanko tak kot sv. Miklavž; tisti čas sem namreč še verjel, da ta nosi darila pridnim otrokom. Po birmi sva šla z botrom v gostilno h Katri na kosilo. Prvič v življenju sem jedel pečenko in pil vino. Za darilo sem dobil pelkronski tolar, lepo všil v svilen Irak. Tega sem nosil na suknjiču pripetega kakor stari Zvrlin medaljo na cesarjev god, koje krcvsal k maši. Medaljo so mu dali v zameno za nogo, ki jo je izgubil v bojih nekje na Laškem. Postal sem zelo moški, saj ni bilo karsibodi, tako mlad, pa sem že imel birmo za seboj. Melcov Franc je omenjeni zakrament opravil šele tisto leto, ko je šel prvič k naboru. Župnik ga namreč ni pripustil prej, dokler sc ni na pamet naučil Očenaša in Deset božjih zapovedi. Mikali me jc začela - cigara. Oče jc kadil samo v nedeljo popoldne, čc jc šel h Kamšku v gostilno. Sem in tja mu jc v žepu ostal kak ostanek, ki ga jc hranil za prihodnjo nedeljo. Kosem šel nekoč popoldne v šolo, sem mu izmaknil ostanek viržinkc. Hodeč po stranskih polih, kjer mc ni nihče videl, sem puhal viržinko, da jc bilo veselje. Peklo me je sicer po ustih kol žerjavica, a to je bila postranska stvar; glavno je bilo, da sc jc kadilo iz ust. Pol ure hoda do šole je ravno zadostovalo, da sem uničil cigaro. Neki neznani občutki so me obhajali, ko sem sc usedel v klop. Začelo mi je šumeti po glavi, kot da je notri mravljišče, na čelu so mi slale debele kaplje potu, po želodcu pa je nekaj tujega obračalo kozolec. Tabla na steni se jc začela vrteti. V hipu meje vrglo iz klopi, planil sem proti vratom kar brez učiteljevega dovoljenja. Na pragu meje prehitelo, stresel sem kar po veži svoje žgance in kislo zelje, kar smo opoldne kosili. Učitelj seje prestrašil, ko meje videl mrtvaško bledega in me poslal domov. Noge so bile kakor iz klobas in komaj sem sc privlekel domov. Moje moči so bile izčrpane, padel sem kol klada na klop ob peči. Materi sem rekel, da bom zagotovo umrl, lako slabo sem sc počutil. Oče pa sc je čudil, kaj meje tako nenadoma prijelo, saj sicer ni bila moja navada, da bi bolehal. Ko sc jc usedel k meni na klop, da mc natančneje izpraša j>o vzroku čudne bolezni, milje puhnil iz mojih ust duh po starem tobaka rju. Sel jc pregledal žepe svoje praznične obleke in ko je pogrešil čik, je takoj vedel, kaj me je zvilo! Drugi dan sem ozdravel; temu je pripomogla tudi očetova brezovka, s katero mi je izbil poželenje po kajenju. Od takrat nisem več povohal tobaka vse do svojega sedemnajstega leta. Šele pri vojakih sem začel kadili in cikati po zgledu tovarišev, zato da je bil biks pri čiščenju čevljev in starih jermenov učinkovitejši. Tiste čase, ko sem sc prvič vadil v kajenju, je zbolela moja mati. Neke noči sem moral iti spal na seno k našemu pomočniku, v spanju pa sem zaslišal čudno vpitje iz sobe, kjer sta spala oče in mati. V strahu sem prebudil pomočnika in ga vprašal, kaj bi moglo to bili. Potolažil meje, da so gotovo silne mačke, ki sc pojajo okrog dimnika. Ko sem šel drugo jutro k materi, jc poleg nje ležala majhna punčka, ki jo je ponoči prinesla stara Mclcovka iz grape; ta je namreč v neki jami pobirala otroke, ki jih je tam puščala povodenj. Na ta način sem dobil sestro, in jaz sem jo moral zibali in pestovati. Rastel sem, kot da bi me kdo iz vode vlekel; v tretjem razredu sem bil med vsemi največji in najmočnejši ter uporaben za vsakovrstne vragolije. Spominjam se nekaterih, ki sem jih »našpilal« deloma po lastni pobudi deloma po navodilu svojih součencev. Star pregovor pravi, da vsi ljudje vse vedo in vse snedo. Zima, perorisba, 1914. S starim žirovskim mežnarjem sem kar naprej prihajal v spore. Hodil sem k maši v zakristijo, na okno sedet. Prostora je bilo tam ravno za tri. Treba seje bilo boriti za to mesto, kar pa mi ni delalo prevelikih težav: svojega pred-sednika sem potegnil za noge dol in se usedel na njegovo mesto. Pred nami so stali večji fantje. Koje mežnarček zvončki jal nad glavami pobožnih Zirovccv ter po cerkvi pobiral krajcarje, sem tudi jaz stegnil roko. Meneč, da mu hočem dati krajcar, mi jc pomolil puščico, jaz pa sem svojo roko umaknil in se prerival naprej. Dvakrat seje pustil potegniti, tretjič pa jc on mene potegnil za noge z okna in mi z vsake strani prisolil tako klofuto, da sem prišel domov s še vedno žarečimi lici. To je prišlo na ušesa očetu, nato so od njegovega brezovca trpeli še drugi telesni deli. Nikoli več nisem dajal »bugajme«. Ob večjih praznikih je bila cerkev prenatlačena in somišljeniki smo se z lahkoto predli za veliki oltar, kjer je bil izvrsten prostor za »ccnclel«. V klobuk smo vrgli svoje krajcarje, nato potresli in obrnili klobuk na desko. Tisti, ki jc »cenclal«, je pobral može, nam pa so ostale cifre. Nekoč jc nastal nesporazum; tisti, kije tresel, jc videl in pobral moža, mi pa smo videli cifro in smo sc malo zlasali. Župnik Vidmar jc maševal, zaslišal za oltarjem ropot in opozoril mežnarja; ta jc odpel hlačni jermen in nas izbičal iz templja. Drugi del plačila smo prejeli pozneje doma iz rok svojih očetov. V očetovih očeh sem bil velik postopač in delomrznež, ker mi ni dišalo klckljanjc; menil sem, daje to žensko delo. Veselil sem se nedelje, koje bil oče ves dan zdoma. Odšel jc k prvi maši, potem je pomagal prodajati v trgovini pri Lengarju in se vračal pozno zvečer, ker je domov grede navadno zavil h Katri ali Kamšku na kozarec vina. Oče seje mučil od petih zjutraj do osmih zvečer, vsako nedeljo in praznik pri Lengarju za letnih 20 goldinarjev in opoldansko kosilo. Kol rečeno, jc bila nedelja zame prosta, izkoristil sem očetovo odsotnost in polagoma ponaredil ključ od omarice, v kateri jc imel spravljen smodnik za zdravila proti pljučnici in za streljanje na sveti večer. Že dalj časa sem opazoval, gredoč iz šole, pred Kamškovo gostilno velik vinski sod z veliko medeno pipo. Lc-to sem sklenil na vsak način ukrasti in jo uporabiti za svoje namene. Neke . es. uoeflć-lžlfc-------- Rojstna hiša v snegu, perorisba, 1014. sobote, ko sem sc vračal iz šole, ni bilo nikogar, ki bi nasprotoval mojemu dejanju. Svetla pipa jc izginila v moje hlače, jaz pa v diru domov. Skril sem jo v grapi za hišo pod neko skalo, kjer sem imel spravljene vsakovrstne stvari, za katere oče ni smel vedeti. V nedeljo dopoldne sem sklical svoje somišljenike: Žunarjcvega Anžcta, Simonetovcga Makselna in Gračanovega Frenca. Zbrali smo se ob določenem času v Melcovi grapi, kamor sem prinesel ukradeno pipo, prgišče smodnika, klešče in žico. Pipo smo napolnili s smodnikom, jo zabili in omotali z žico, nato smo zakurili velik ogenj, v katerega smo vrgli naš peklenski stroj in polegli daleč proč v skrivališče ter čakali na eksplozijo. Čakali smo celo uro, uspeha pa nobenega. Začelo nas jc skrbeti, ker so sc imeli vsak čas vračati ljudje od maše; kaj ko bi sc razletelo prav takrat, ko bi šel mimo ognja kakšen Žirovskar! K sreči jc bilo okoli pipe ovite loliko žice, da se jepregrelo in užgalošelc potem, ko so šli že vsi mimo. Počilo pa je tako, da so spraševali ljudje, kaj je bilo. Kaj da je bilo, jc kmalu zvedel tudi moj oče in mc narezal z brezovcem, da sem bil ves klobasast. Učitelju Božiču nikakor ni šlo v glavo, daje poleti veliko bolj zabavno loviti ribe in se kopati kot pa sedeli v temni šolski sobi in se mučiti z nepotrebnim računanjem. Že omenjena četverka je bila nasprotnega mnenja: namesto v šolo smo šli pod Bartelov mlin lovit ribe. Nekega lepega poletnega popoldneva, ko je bila voda nizka, smo imeli obilen ulov. Ravno sem privlekel iz. luknje lepo in veliko postrv ter začel klicati tovariše, naj pridejo pogledat, kaj sem ujel, koje po mojem hrbtu treščila suha smrekova veja s spremljajočim klicem: »Čakajte, falotje, zdaj smo pa skupaj.« Zasačil nas jc naš oče, ki nas je že prej sledil; uganil je bil našo misel, da tistega dne nc nameravamo obiskali potrebnega pouka v šoli. Napodil nas je v šolo, tam pa smo za zamudo prejeli še dodatno plačilo. Od takrat smo bili opreznejši. Eden izmed nas je bil na straži. Stari Kam.šk je bil izvrsten sadjerejec. Okoli njegove hiše so zorele najboljše in najdebelejše hruške v vsej žirovski dolini. Bil pa je skop in morali smo si prilastili sladkega sadja kar brez njegovega dovoljenja. To ni bilo lahko, ker je starec pazil na nas in na svoje hruške, a smo ga kljub temu prevarili. Dogovorili smo se, da bomo napravili zaroto. Jaz sem sc skril za plot pred hišo, drugi pa so začeli na vse prelege lučati kamenje na kakih 50 korakov oddaljen kozolec. Jezni Kamšk je začel naganjati paglavec domov, da bi odvrnil nesrečo od svoje strehe. Medtem ko sc jc mudil s tovariši, sem zlezel čez plot in mu otrescl sočne hruške ter napolnil žepe in šolsko torbo, že prej izpraznjeno za ta namen. Jaz sem seveda gledal naprej; hruške sem skril, tovarišem pa rekel, da mi jih je vzel hlapec Tomaž, ki meje zasačil. Korist od lega podjetja sem imel tako edino jaz. Ob vseh nerodnostih sem rasel, kot bi mc iz vode vlekel. Poleg klekljanja sem moral sem in tja prijeti za šivanko in se vaditi v krojaški umetnosti, kar pa mi ni posebno dišalo. Očetov namen je bil, da postanem njega vreden naslednik v krojaški obrti. Mene pa jc vedno vleklo od hiše v grapo izrezovat svetnike, se potepat po grmovju in pašnikih, česar oče ni pravilno razumeval. Poznal sem se žc z g. župnikom, ki mije iz svoje knjižnice izposojal zanimive knjige, med drugim Dom in svet. Tam sem našel življenjepise Jurija in Janeza Subiča, Rafaela, Michelangela in drugih slavnih slikarjev. Lotil sem se Rafaelove Madonne della Scdia, Carlo Dolcijcvc17 Bcatricc Ceni in pokrajin raznih holandskih umetnikov. Te kopije mi jc odkupil neki trgovec v Žireh za dva goldinarja, kar je bil moj prvi materialni uspeh na umetniškem področju. Začel sem delali polretc po fotografijah različnim bivšim vojakom; sliko sem računal 20 krajcarjev. Imel sem približno 12 let, koje imel v Zireh volilni shod pokojni dr. Tavčar. Oče je bil njegov somišljenik in mu je nesel pokazat moje risbe. Dr. Tavčar mu jc svetoval, naj me da v Ljubljano v šolo, rekoč: »Pri meni bode imel hrano, za stanovanje mu boš pa pošiljal po dva goldinarja na mesec, kar mislim, da zmoreš.« Ko so ga začeli nagovarjati še učitelji in župnik, je končno pristal. Iz žirovske šole sem dobil predčasno izpustnico, v šolo bi moral hoditi do 14. leta, vendar meje g. Božič prej odpustil, ker sem se dobro učil. Tisto leto so me začeli součenei obkladali s priimkom »Malevžkov študent«, za kar jo je marsikateri dobil po bulici. LJUBLJANSKA ŠOLA Jeseni, ko je bilo doma pospravljeno, sva se z očetom odpravila na pot. Hodila sva do Vrhnike peš, potem pa z »ekspresom« v Ljubljano. Pri Fi-govčevem Matevžu sva prenočila in drugi dan poiskala dr. Tavčarja, ki nama jc dal naslov neke dijaške matere na Starem trgu, pri kateri mi jc bil sam preskrbel stanovanje. Tesno mi jc bilo pri srcu, ko sva stopila z očetom v mračno sobo, kjer bi bil moral prebivati. Nato sva se šla vpisat k ravnatelju obrtne šole g. Subicu, nakar sem šel takoj v razred. Tu sem moral prerisovati gipsov kip nekega poganskega boga z odbitim nosom in podpisi vseh učencev za več let nazaj. Na mah mije izginila iluzija o učenju slikarstva, o kakršnem sem bral v starih številkah Doma in sveta, v člankih o Šubieih idr. Učenje slikanja sem si predstavljal čisto drugače. Rad bi bil pripravljal platno, mešal barve, skratka slikal! Moji součenei so prerisovali neke krivuljaste črte, nekdo je napravil podobno glavo kot jaz, le da je manjkalo uho, oči pa je popravil s tušem, da je bog bolj črno gledal. Takoj sem sklenil, da ne bom prerisoval podobnih stvari, saj sem doma že vse drugačne slike delal. Opoldne sem šel k dr. Tavčarju na kosilo, nato domov, kjer mi jc postalo strahovito dolgčas po domačih melinah in grmovju. Brž sem spravil nase vso obleko, kar sem jo prinesel s seboj, pod suknjo sem skril dežnik ter jo neopazno popihal iz sobe, po stopnicah ter dalje čez Šentjakobski most po Tržaški cesti proti Vrhniki, kamor sem jo prima hal okoli pete ure popoldne. Lačen sem bil, denarja pa nisem imel nič, ker sem za tisto krono, ki mi jo je bil oče pustil, kupil v Ljubljani - krivce! Proti Pod lipi sem pobiral ob cesti ležeče tepke in si z njimi tolažil glad, ki je vedno huje obdeloval moj prazni želodec. Domov sem prišel pozno ponoči. Matije še bedela, sedeč na klopi ob peči. Ko sem skozi okno pregledal hišo, sem opazil, da še ni očeta. Korajžno sem vstopil. Mati se meje zelo prestrašila, saj ni mogla dojeli, kako morem biti doma. Vesela pa jc vendar bila, da sem se vrnil. Rekla mi je: »Prov si narjedu, ka si pršu damu, kej boš stradov po svjel, ka imaš tle dast dila in pa jist.« Prinesla mi je večerjo, ki sem jc bil zelo potreben, in me začela spraševali, zakaj sem se vrnil. Povedal sem, da mije bilo lako dolgčas, da nisem mogel več zdržati. Oče sc še ni bil vrnil; šel je čez Skorjo Loko, tam je imel neke opravke, prišel je šele drugo jutro, ko sem bil že pokonci. Zelo seje začudil, ko meje zagledal na peči, rekel pa ni nič; izpod stropa je potegnil brezovce ter mi izprašil hlače, da seje vse kadilo. Koje opravil, jc rekel: »Ko nisi hotel bili gospod, boš pa žnidar.« Takoj meje vprcgcl za mizo in mc začel uvajali v sukanje igle. Ko so zvedeli v Žireh, da jc Malevžkov študent pobegnil iz Ljubljane, so bili zelo ogorčeni, učitelj, župnik in druge osebnosti; očetu so vedno očitali, ker me ni peljal nazaj. Bog ve, zakaj je bilo dobro, da me ni. SPET DOMA Moral sem se oprijeti krojaškega posla. Od začetka sem bil zadovoljen s svojo usodo, posebno v nedeljo, ko sem spel nemoteno hodil po gozdu in lovil ribe v Melcovi grapi. Vsako nedeljo sem napravil lok, s katerim sem se vadil streljali v tarčo. V kratkem sem si osvojil veliko spretnost v streljanju. Ce je bilo slabo vreme, pa sem doma kaj risal ali bral stare Mohorjeve knjige, ki mi jih je posojal slari Nacek. Takrat smo hodili, kakor sem že omenil, šivat po kmetih. Delali smo od zore do mraka, največje prišlo v poštev domače hod nič no platno, iz katerega jc moj oče krojil hlače in srajce, ter »bukovo«18 domače sukno. Vse to jc bilo treba sešiti na rokah, treba je bilo krepkih prstov. Lepo pa je vendar bilo tiste čase! Najbolj sem sc veselil, kadar jc prišel po nas Škrbina z Golega vrha. Bil jc velik posestnik, šole ni nikdar obiskoval, pa jc bil vendar vsestranski umetnik: delal je citre, vsakovrstno pohištvo, zloženo iz raznovrstnega barvnega lesa, lesene ure, umetno zaprte škatle in vse mogoče predmete. Izvrstno je igral harmoniko. Tam smo imeli po navadi nekaj tednov opravka. Zvečer so prišli v vas fantje, doma pa so bila dekleta, mošt, harmonika in žnidarji. Dandanes je pa dolgočasen svet. Postal sem torej krojač, šival sem kakor drugi pomočniki, zraven pa rastel kot goba, s štirinajstimi leti sem sc žc kosal z drugimi fanti v moči. V nedeljo popoldne smo pri sosedu Pavlinu vzdigovali težke vozove, uteži od tehtnic in lučali kamenje. Čeprav sc jc takrat zelo strogo gledalo na to, da ni imel med fante dostopa nihče, ki še ni dopolnil osemnajstega leta, sem bil vendar izjema in zelo ponosen na to čast. Zraven pa vedno pripravljen za vse neumnosti in porednosti, ki si jih je kdo izmislil. Pri Kuclcrju v Žirovskem vrhu je bila domača hči, ki se ni hotela nobenemu fantu na klicanje oglasiti; zato so se ji hoteli maščevati in nekaj za spomin napravili. Domenili smo se, da to stvar prevzamem jaz. Neko soboto smo se odpravili tja gor. Oskrbel sem si poln lonec saj iz dimnika, nekaj kravjekov in lirnež. Ko smo prišli na Kuccl, jc žc vse spalo. Potiho smo iz kozolca potegnili dolgo lestev in jo prislonili na pročelje bele hiše. Podal sem sc na delo in ni preteklo pol ure, daje bil naslikan na zid velikanski hudič z repom in gnojnimi vilami v rokah. Ko sem bil z vražjo sliko golov, smo lestev in druge naprave spel pospravili in jo popihali vsak na svoj dom spal. Drugo jutro, ko so šli ljudje k prvi maši, se niso mogl i načuditi, zakaj je Kuclcr tako originalno okrasil svojo hišo. Nekateri so menili, da bi bilo primernejše, čc bi dal namalati sv. Florijana! Ko jc Kuclcr videl, kaj jc nastalo čez noč, jc pobesnel in takoj tekel naznanit orožnikom. Ti sc niso mogli vzdržati smeha, kljub temu pa so začeli pridno poizvedovati po neznanem umetniku. Sum je padel name. Lahko pa sem dokazal svoj alibi, ker so vedeli vsi domači, da sem šel po končanem delu v soboto zvečer takoj spat. Kuclcr ni odnehal; tožil je vse sumljive fante in zahteval odškodnino za zidarja, ki mu jc hudiča dvakrat prebelil, a jc vedno znova udaril na dan, ko ga je sonce ogrelo. Dokazov ni bilo in mi smo bili oproščeni! Pozneje, ko je bila vsa stvar že pozabljena, mi je orožniški vodja ob neki priložnosti rekel, da je prepričan, da ni nihče drug slikal hudiča na steno kot jaz. Vendar sc nisem vdal in stvar je zaspala. Ni je skoraj bilo noči, da nc bi pogrunlali kakšne nove. Vse nam je prišlo prav, izkoriščali smo prepire med sosedi, zaostrovali smo različna nasprotja itn. Znano je bilo, da okoli Vovšarjevcga znamenja v Osojnici večkrat straši. Vedeli pa smo tudi, da sc skoraj vsak večer precej pozno vrača domov stari Bajt iz Letov19. Sklenili smo ga nekoliko ostrašili. Naš poizvedovalec je izvohal, da sedi Bajt pri Špica rj u v gostilni in da je žc precej trd. Ujeli smo velikega črnega mačka, ga za tri noge privezali na desko, na četrto pa smo mu obuli orehovo lupino, polno smole. Desko z mačkom smo postavili na stezo, po kateri naj bi prišel Bajt. Ko smo zaslišali, da krevsa po cesti, smo prižgali svečo, jo postavili pred mačka in sc skrili v bližnje grmovje. Maček je pihal od jeze, s prosto nogo, obuto v lupino, je tolkel ob desko, pred njim pa je gorela sveča — res peklenska slika. Ko sc je Bajt primajal do mačka, je obstal kot ukovan; nekaj časa ga jc gledal, maček pa jc še huje pihal in tolkel z lupino, nakar seje mož obrnil in Ilustracija iz knjige: France Bevk, Smrt pred hišo, Gorica 1025. zbežal nazaj proti Žirem. K Špicarju jc pritekel s hlačami, mokrimi od strahu, in pripovedoval, daje pri Vov.šarjcvem znamenju videl hudiča, kije kopal cekin. Nihče mu ni verjel, ko pa le ni odnehal, so šli nekateri z njim; skoraj bi popokali od smeha, ko so našli mačka v tako nenavadnem položaju. Bajt pa kljub temu ni več hodil ponoči mimo znamenja domov. Žigon v Novi vasi jc imel na vrtu pred hišo veliko hruško medico, kije bila tisto leto nenavadno polna. Ker je vedel, kakšni falotje smo novovaški fantje, je na hruško pazil noč in dan. Dolgo smo tuhtali, kako bi jo otresli, nc le zaradi sadja, bolj zato, da bi Žigona u kanili. Končno smo jo izluhtali. Napravili smo slamnatega moža ter ga neke svetle mesečne noči spravili ne brez težav in šuma v vrh hruške. Možu smo okoli pasu privezali dolgo vrv, ki jc segala za plot v naše skrivališče. Nato smo začeli v sunkih vleči za vrv ter ropotati po strehi in na tleh; to jc Žigona vzdignilo iz postelje, odprl je okno in začel kričati nad predrznežem, naj se takoj spravi z njegove hruške, drugače bo streljal. Tat se na njegove grožnje ni oziral in pridno tresel naprej. Koje Žigon videl, da bodo šle vse hruške k vragu, je nameril in sprožil. Dobro je zadel, saj je potepuh takoj prenehal z uničevalnim početjem in omahnil med veje. Žigon je obstal; kaj pa, čc ga je le predobro zadel, je pomislil. Odložil jc puško, šel po lestev in splezal na hruško. Koje videl, koga jc ustrelil, je začel kar na hruški preklinjati, mi za plotom pa v smeh; hitro smo napolnili žepe s hruškami in odnesi i pele, še preden je bil Žigon spet na tleh. Drugi dan ga jc hodila vsa vas spraševat, kam jc zakopal mrliča; skoraj bi ga bili pripravili do tega, da bi začel od jeze še enkrat streljati. Drugič sva ga bila vzela na piko z Žunarjevim Anželom. Ob njivi sem utrgal velikansko bučo, jo izpraznil in ji izrezal oči, nos in usta ter odprtine prelepil z rdečim papirjem. Ko seje znočilo, sva z Anželom pripravila dolgo palico, nanjo nataknila glavo, vanjo pa pritrdila svečo. Okoli polnoči sva se priplazila k Žigonovi hiši. Prižgala sva svečo v buči in jo vzdignila na prvo nadstropje, pod okno, kjer jc spal Žigon, ter s to grozovito pošastjo začela trkali na šipo. Ko sc je možak prebudil in zagledal v oknu mrtvaško glavo, je tako strašansko zarjul, da sva se še midva ustrašila; spustila sva glavo, da je telebnila na tla in zbežala. Drugo jutro jc zvonilo na Ledinici mrliču. Ves bled sem tekel k Žunarju in rekel Anžctu, da gotovo zvoni Žigonu, ki da je od strahu umrl. Ko pa sc je zvedelo, da je živ in da samo ponočnjake preklinja - zjutraj je našel pod oknom razbiti strah - sva bila spet potolažena, zinila pa dolgo nisva živi duši o tem. Dva soseda, Surkov Janez in Svalkon, sta sc tožila zaradi razžaljen ja časti. Svalkon jc prekupčeval s teleti in, čc je mogel, včasih malo goljufal pri vagi. Surkov Janez je imel tele na prodaj in ko je prišel Svalkon kupovat, mu je rekel: »Tebi ga ne dam, ker rad kreneš, čc moreš.« Svalkon, nc bodi len, mu jc priložil zaušnico, Janez mu jo je vrnil in tako naprej. Z Anžetom sva spet potuhtala, kako bi nasprotnika šc malo podražila. Na večer pred obravnavo v Idriji sva šla na grič k Surku, v hlevu, odvezala tele in ga privezala na kljuko od hišnih vrat, potem pa začela na vse pretege oponašati telečje glasove. Janez se je zbudil in začel kričati skozi okno: »Saj te poznam, Svalkon, tele si mi hotel ukrasti, pa se bova že jutri zmenila v Idriji. Ko jc bilo tele spet na svojem mestu v hlevu in Janez pri svoji Neži v postelji, sva sc odpravila k Svalkonovi leseni bajti, pred katero jc bilo kup tramov; enega sva naložila in začela suvati z njim v leseno steno, kakor Rimljani v obzidje, ko so Metulum20 oblegali. Uspeh jc bil tu; bajta se jc pri vsakem sunku stresla, da je žvenketalo vse, kar je bilo steklenega. Svalkon in njegova Urša sta začela vpiti in klicali Boga na pomoč, mislila sta, da jc sodni dan. Ko pa sc je popolnoma zbudil iz spanja, je spoznal, da ni to nič nadzemskega, ampak da mu le Surkov Janez iz maščevanja podira bajto. Odprl jc okno in začel kričali nad Janezom, midva pa sva opustila obleganje in zbežala. Drugi dan so pravil i, da sta si hotela žc na poti v Idrijo skočiti v lase; venomer sta drug drugemu očitala, kaj sta delala ponoči. V Idriji, pred sodnikom, jc začel Janez dolžiti Svalkona, da mu jc hotel ponoči odpeljati tele, ko pa je to začelo rjoveli, ga je privezal na kljuko pri vratih. Svalkon pa spel, da mu je hotel Surk ponoči bajto podreti. Dokazovala sta oba, pa tudi njuni ženi, da sta bila oba doma! Sodniku je začelo presedati, saj je ugotovil, da je cela stvar izmišljena ali pa nista pri čisti pameti, razjezil seje in oba zapodil iz pisarne. Onadva pa stil še naprej trdila vsak svoje, a verjel jima ni nihče. Šele čez leta, koje Svalkon žc umrl, sva z Anžetom povedala, da sva bila midva povzročitelja cele komedije. Pri Kamšku jc na gorenji veži na mizi slala stara budilka. Nekoč mije šinila v glavo misel, da bi se dala izrabiti za kakšen špas. Neko soboto zvečer sem profulil budilko, jo naravnal na 11. uro in tako zavil, da sc tiktakanje ni slišalo. Drugi dan dopoldne sem nesel zavoj z uro s seboj v cerkev, še prej pa nekaj zanesljivih tovarišev obvestil o nameravani akciji. Prerili smo sc v bližino oltarja, tja, kjer so stali kmetje iz oddaljenih hribov. Ko seje bližala enajsta ura, sem poprosil zraven stoječega možakarja, naj mi malo podrži zavoj, ker moram nujno ven. Možak jc molče vzel zavitek, ga vtaknil pod pazduho in prebiral jagode rožnega venca. Nato smo se prerili nazaj pod kor in čakali, kaj bo. Bilo je ravno med povzdigovanjem, ko je vse klečalo in molčalo. Kar se zasliši zamolklo drdranje. Možakar postane nemiren in preklada zavitek iz rokev roko, župnik pa se mrmrajc ozira po svojih ovčieah, kje je povzročitelj čudnega ropota. Vsa cerkev se je z ogorčenjem obračala proti sredini, kjer jc listi mož končno ves zmeden vrgel zavitek na tla in stopil nanj. Dolgo je bilo vsem nerazumljivo, kako jc prišla navita ura v cerkev. Končno seje zvedelo, bilo je malo smeha, drugega nič. Tiste burne čase je prišel v Žiri nov orožniški vodja, strog mož; vsi smo sc ga bali kol živega hudiča. Prva slvar, ki jo je hotel urediti, je bila ta, da bi preprečil nočno fantovsko petje in vriskanje. Pa je mož slabo naletel, ni nas poznal, kakšni kosi smo bili. Kadar smo se ob večeru zbrali fantje, je gotovo prisvetil s svojo svečo na puški in nas napodil spat. Nam lo ni bilo po godu, starih fantovskih pravic si nismo pustili kratiti na lak brezobziren način. Pripravili smo zaroto, da bi pregorečemu orožniku kolikor mogoče zagrenili bivanje v Žireh. Neke lepe poletne noči smo se zbrali v Stari vasi pri Katrncm kozolcu in dolgo šepetali med seboj. Nato smo se razdelili po bližnjih kozolcih ob glavni cesti. Vsak je splezal po prekljah pod streho, ki so bile tedaj še vse slamnate, in si na vrhu napravil luknjo. Okoli polnoči, ko so trudni Žirovci že vsi spali, sc je iz Tinetovega kozolca, oddaljenega kakih slo metrov od orožniške postaje, nenadoma zaslišalo vriskanje; nato seje oglasilo od Katrnika, potem pa slop- njevaje še dalje proti Dobračevi. Kmalu so sc zaslišali na cesti trdi orožniški koraki. Orožnika sta začela preiskovali vse po vrsti, da bi našla kakega kalivea nočnega miru, a brez uspeha. Iz Stare vasi in z Dobračeve sc je slišalo silno vriskanje, da je veselo odmevalo od okoliških hribov. Naša orožnika sla se spustila v dir proti Dobračevi; ko bi po našem računanju morala biti tam, seje začelo vriskanje spet v Žireh. Ko sla prisopihala nazaj, pa je bilo vse liho kol v grobu, zdaj seje vriskalo po Stari vasi in Dobračevi. Orožnika pa spet tja in nazaj. Celo božjo noč sta reveža merila cesto od Žirov do Dobračeve, našla pa nista žive duše. Proti jutru sta sc naveličala in izginila spat. Več dni smo bili fantje hripavi; rekli smo, da smo prehlajeni, ker smo vroči pili mrzlo vodo. Nekaj dni pozneje sva z Žunarjevim Anžonom ujela mačka in ga privezala za ročaj zvonca na vrata orožniške postaje. Maček sc je seveda hotel osvoboditi in s tem nehote zbudil še orožnike; kako seje pomenil z. njimi, nam je ostalo neznano. Orožniki sc niso hvalili, da bi jih kdo budil. Midva pa tudi nisva čutila potrebe, da bi se hvalila z najinim junaštvom! Tako je stvar zaspala. Ko smo menili, da so se orožniki zbudili, smo jim pripravili novo zabavo. Jakopičkov Francelj jc imel spravljene možnarje, s katerimi so streljali pri raznih cerkvenih slavnostih, pri procesijah sv. Rcšnjcga Telesa in kadar je bil »bob« na Ledinici. Razkrili smo mu naš načrt in ga prosili, da nam posodi možnarje. Bil jc za to. Smodnika pa je imel moj oče vedno precej in prilastil sem si ga loliko, kolikor sc mi je zdelo, da ga bo treba. Potem smo v Mršaku nabili pet možnarjev in jih razpostavili: enega nad Žiri v Tabru, drugega na Ledinici, tretjega nad Dobračevo, četrtega v Novi vasi na Žigonovem griču in petega na Goropekah. Okoli enajste ure je zagrmelo v gluho noč na goropeškem griču. Pri možnarju sva bila dva, hitro sva ga spravila v goščavo in čakala; ni trajalo dolgo, ko sla po cesti prišla orožnika in zavila proti kraju, kjer sta upala dobiti drzne strelec. Aprej ko sta prišla do naju, je počil strel nad Tabrom; obrnila sla sc nazaj, golovo sla mislila, da sla narobe slišala, čez kake četrt ure je zagrmelo na Dobračevi in tako po vrsti. Streljali smo, da je bilo veselje. Moža postave pa sta spet celo noč zaman brusila pete po žirovski dolini. Proti jutru smo spravili možnarje nazaj k Jakopičku. Orožniki so prišli tja žc zjutraj vprašat po njih, Janez pa se je pridušal, da so možnarji že od zadnje procesije na svojem mestu pod streho; šla sta gor in jih res našla vse zaprašene. Janez jih je še mokre od rose posul s prahom. To jc bilo spraševanja; orožnika sta vedela, da smo jima mi pripravili tiste neprostovoljne sprehode, a kaj, ko je bil ravno tisto noč vsak od nas doma. Približevale so se deželnozborske volitve. Žirovci smo bili takrat razdeljeni na dve politični stranki. Kar je bilo na levem bregu Sorc, torej v pravih Žireh in okoliških vaseh, je bilo »črno«. Na desnem bregu, Stara in Nova vas, Dobračeva in Žirovski vrh, smo bili pa liberalci ali »mokrači«, kakor so nas imenovale starejše device in Marijine hčere. Nekaj dni pred volitvami so švigali lovci glasov od hiše do hiše, sem in tja so si malo segli tudi v lase, ko so po trudapolncm delu skupaj splakovali prah po gostilnah. Zmaga je bila že prej zagotovljena tako enim kot drugim. Orožniki so imeli polne roke dela, da jc šlo kolikor mogoče po redu in postavi. Tudi ob teh volitvah je vnete volivec čakalo presenečenje, kije še bolj podžgalo volilne strasti. Kot sem omenil, jc bila Sora politična meja; obe stranki pa je vezal dolg žirovski most, ki je bil lesen in od starosti črn. Zadnji večer pred volitvami smo sc za stvar dogovorili trije najzanesljivejši: Žunarjcv Anžon, Vicov Janez in jaz. Doma smo si izposodili velik zidarski Ilustracija iz knjige: France Bevk, Smrt pred hišo, Gorica 1025. čopič, pri Jesenkovem Luki smo našli skal', na Ratajeevši pa apnico z lepim belim apnom, s katerim smo napolnili škaf. Bilo je precej težko, tako da sva imela dva dosti nositi. Potil i.smo.sc s škafom po ovinkih in grmovju čez Bartclov log proti mostu, kamor smo srečno prispeli, ne da bi nas kdo videl. Tovariša sta sc postavila na stražo vsak na svojem koncu mostu, jaz pa sem sc z največjo naglico vrgel na delo ter v nekaj minutah pobelil polovico mostu, tisto na naši strani. Delo mi je šlo kar hitro izpod rok, saj sem bil kos slikarja. Pobelil sem popolnoma okrajne držaje, podnice pa polil. Po končanem delu je škaf romal v Soro in ta ga jc odnesla proti Ledinici. Domov smo šli čez goropeški grič, da nc bi koga srečali. Drugo jutro sem sc radoveden odpravil v Žiri; že od daleč sem videl, da jc bila naša polovica snežno bela, žirovska pa črna. Več ljudi jc nervozno hodilo po mostu, med njimi sem videl tudi orožnika. Potuhnjeno sem sc vrnil domov. Kmalu se jc raznesla vest, da so neke barabe, podkupljene od mokračev, most ponoči prebelile. Niso pa mogli ugotoviti, kdo jc to napravil, samo Jcsenkov Luka je pogrešil škaf in apno. Orožniki so na vse pretege poizvedovali, a spet brez uspeha. Mi smo seveda molčali kot grob, boječ se plačila. Samo Žagarjev Franc jc preklinjal, da so sc iskre kresale, ker jc moral cel most s krtačo poribati, da je spravil proč apno. Sem in tja smo ponoči komu zamenjali živino v hlevu. Balančki, ki je bila babica, in žirovskemu brivcu smo zamenjali firmi. Nekega jutra je babica na vse pretege klela, ko ji jc nad vrati bingljal svetli brivski kolobar. Brivec pa je snemal »izprašano babico« iznad svojega salona. Ko sc jc gospod orožniški stražmojster končno unesel in jc raje tarokiral pri Pctronu, kot preganjal nas, čc smo malo zapeli in zavriskali, jc tudi on užival zasluženi mir. Večkrat pa se je izrazil, da so žirovski pobje hudiči, ki jim ni mogoče do živega, zato je najbolje, čc sc pustijo pri miru. To jc že prej skusil orožnik, kije hodil k hčeri nekega gostilničarja v Žireh. Fantje so ga izvohali, čakali, da jc prilezel skozi okno, nato so ga pograbile krepke pesti. Pred hišo jc tekel potoček, čez katerega je bil precej širok obokan mostiček; zaljubljenega orožnika so zamašili v luknjo, na vsakem koncu pa z gnojnimi vilami čakali, da ni mogel ven. Revež jc začel zmrzovati (bilo jc pred pustom) in milo prosili, naj ga spustijo. Fantje so zbežali, orožnik pa sc jc komaj izvlekel ven in začel klicati na pomoč. Našli so ga na pol živega. Pozneje jc tisto hčer oženil, postal ugleden trgovce, ostal pa je celo življenje s pohabljenimi nogami, ker sc jc tisto noč tako prehladil. Poznal pa ni nobenega; ugibali so, toda nikoli se ni izvedelo za prave krivec. Končno sem jo skupil tudi jaz. V brdu nad našo hišo si jc postavil leseno bajto neki zidar, ki sc jc na Žirovsko priselil z Gradaškega. Imel je tri hčere, najmlajša, Ivanka, jc bila moje starosti. Punca ni bila za stran vreči. Fantje smo kaj radi zahajali tja, nekaj zaradi (letnih hčerk, nekaj pa zaradi žganja, ki ga je stari Gračan kuhal in prodajal. Nekega zimskega večera, ko smo pospravili šivanke in odšli k počitku, sem poštari navadi pobegnil kGračanu. Bilo je skoraj meter snega in jako mraz. Pri Gračanu so kuhali »figovca«. Ker jc bilo hladno, sem poskušal toplo žganje. Kmalu sem se ga bil tako nabral, da nisem vedel, kdaj sem odšel od tam, zavedel sem se šele drugo jutro doma na klopi ob peči. Oče je rohnel nad mano in Grnčanom, kije bil tako nespameten, da mije dal toliko žganja. Domači so mi povedali, da sem ga izpil več kol pol litra in da sem odkolovratil od njih okoli polnoči. Ko pa me zjutraj ni bilo doma, so šli gledat, kje sem. Našli so me kakih sto korakov od hiše, napol zmrznjenega v snegu; tu sem preležal vso noč. Vsi so se čudili, da nisem zmrznil. Slišalo pa se je tudi iz marsikaterih ust, da kopriva ne pozebe. Vendar sem hudo zbolel, ležal sem šest tednov in bilo je vedno slabše. Gostejše hrane nisem mogel uživati, vedno meje žgal o v želodcu in desna noga meje vedno bolj bolela, pod kolenom so sc mi začele krčiti kite, tako da nisem mogel hoditi brez palice. Vsi smo žc obupali, da bi šc kdaj stopil na nogo. Ker sem vidno hiral, so mc končno peljali v ljubljansko bolnišnico. Tam so mi večkrat izprali želodec, ki seje potein hitro popravil. Nogo so mi pa tudi na novo iztegnili z masažo in elektriz.irnnjcm. Čez dva meseca sem že hodil brez palice, čez nekaj mesecev pa sem bil spet popolnoma zdrav. V bolnišnici sem se seznanil z nekim Srbom, kije zbolel na poti skozi Ljubljano. Otl njega sem se naučil cirilice in tudi dosti dobro srbsko govoriti. Tedaj sem veliko bral in tudi risal. V bolniški postelji sem premišljal o svojem dotedanjem življenju in prišel do sklepa, da tako nc bo šlo več naprej. Krojaštvo mije začelo presedati, začel sem se kesati, da sem pobegnil iz šole, ko sem imel tako lepo priložnost študirati. Vedel pa sem, daje vse zastonj; oče mc nc bi mogel podpirati, kaj šele popolnoma vzdrževati. Mikati mc jc začelo, da bi šel prostovoljno k vojakom, a ni bilo veliko upanja, ker bi bilo potrebno očetovo privoljenje, tega pa sc nisem nadejal; oče meje potreboval doma Za šivanje in kmetijstvo. POMOČNIK Ko sem končal dobo krojaškega vajenca in postal pomočnik, sem prosil očeta, da bi mi dovolil k vojakom, a ni hotel nič slišali. Rekel mi je, da imam doma dosti dela in jela, čc bom priden in pameten. Jaz pa sem si vtepcl v glavo, da nc bom nikoli krojač, da hočem v svet. Postajal sem vse nestrpnejši in s prošnjami nadlegoval očeta, vendar je bilo vse zastonj. Ker pri očetu ni šlo zlepa, sem poskusil zgrda. Začel sem pohajkovali. Potepal sem sc po gostilnah, v ponedeljek nisem bil nikoli doma. Shajali smo sc pri Kamšku in uganjali lake, da so se vsakemu poštenemu človeku lasje jezili. Ko se je Jakopičkov Janez od pijače utrudil in zaspal na klopi pri peči, smo ga z žeblji pribili za obleko na klop, potem pa začeli bežali iz hiše in kričali, da gori. Revež seje zbudil in se s silo odtrgal od trdovratnih žebljev. Na vsaki žcbljevi glavi je ostala krpa, Janez pa je bil videti, kot bi bil razslreljcn. Kendovc na Selu je bil star že okoli 60 let, imel pa je mlado ženo, ki še ni stopila v drugo četrlstolel je svoje starosti. Možje bil na svojo mlado Micko strašno ljubosumen. Večkrat smo zahajali v njegovo gostilno! Kendovc jc nosil vino, Micka pa jc v kuhinji kuhala klobase. Ker smo poznali njegovo slabost, smo ga večkrat potegnili. Ko se ga je možakar že malo nabral, smo začeli drug za drugim odhajali k njegovi Micki v kuhinjo in sc z njo pogovarjali. Čc pa je Kendovca kdo podražil, da mu pobje v kuhinji babo plavšajo, je vzrojil. Začel nas je zmerjali z. barabami, končno pa nas vse skupaj spodil iz. gostilne. Sc plačila ni zahteval, samo da smo čim prej izginili. Tega se seveda nismo branili. Ko smo prišli drugič, je bilo vse že pozabljeno! Tista Kuclerska punca, ki sem ji naslikal hudiča na steno, seje možila. Ohcct jc bila doma na Kuelu. Zvečer smo šli šeškat, pa so bili precej skopi. Kuclcr se jc bil menda spomnil na peklenski portret, za katerega nas je imel še vedno na sumu. Ko smo videli, da nc bo kaj prida, smo šli. Kakih deset korakov od hiše je stala lesena hišica, na kakršnih je povsod posvetu napisano »00«. Iz bližnjega kozolca smo potegnili močno žrd in težak cimpermanski stol. S pomočjo žrdi in stola smo dvignili listo hišico od matere zemlje, v katero je bila zabita na štirih kolih. Kakega presenečenja s strani svatov se nam ni bilo treba bali. Noč je bila temna, v hiši pa seje veselo plesalo, jedlo in pilo. Nato smo zlezli po žc pripravljeni lestvi na streho in z velikim naporom vlekli s seboj omenjeno hišico. Z združenimi močmi smo jo postavili na sleme v isti položaj, v kakršnem jc malo prej stala na zemlji. Skozi linico smo vtaknili lalo in nanjo privezali rdeče spodnje krilo, ki seje prej sušilo v kozolcu. Stolp z. zastavo je bil tako gotov. Ko so svatje od jedače in pijače postojali vse težji, je eden ali drugi začutil potrebo po olajšavi. Begali so sem in tja in iskali prijetno kolibico, a tc ni bilo nikjer. Eden izmed njih je ugotovil, kje jc stala, ko jc tclebnil v neprijetno dišečo jamo. Preklinjaje seje izkobaeal iz. nje, za med svate pa zaradi raznobarvnih hlač in kužnega smradu ni bil več sposoben. Stari Kuclcr mu jc posodil svoje irhovce, da seje preoblekel. Tek pa je imel kljub temu pokvarjen. Ob zori so končno le opazili, da sc na strehi šopiri stolp z rdečo zastavo. Vendar hišice niso spravili s strehe tako nežno, kot smo jo mi nanjo. Kuclerjev fantje po očetovem ukazu splezal na streho in jo surovo sunil, da seje prekucnila in raztreščila na deske in trske. To je bilo smeha na eni strani, na kuclerski pa jeze. Tudi to sc ni zvedelo, ker nismo imeli nepotrebnih prič. K VOJAKOM Oče je videl, da tako ne more iti naprej. Od vseh strani so zaradi mene prihajale pritožbe, kregal me je, kar pa je malo zaleglo. Jaz. sem godci svojo, naj me pusti k vojakom. Tudi drugi so mu začeli prigovarjati, naj me pusti, češ, če ga ti ne moreš več krotiti, naj ga pa tam naučijo drugih manir. Končno seje oče vdal in izjavil, da nima nič proti temu, če sc prijavim za prostovoljni vstop k vojakom. Kako mije odleglo! Začel sem razmišljati, kam naj grem. V Trst me ni vleklo, lam je služil žc vsakdo. V Ljubljano k »Janezom« spet ne. Topničarjev je tudi že bilo več Žirovccv. Drngonci so me vlekli, pa spet ni bilo tam drugega kot samo jahanje. Nekje sem dobil star vojaški koledar Soldatcnfrcund; v njem so bili navedeni vsi avstrijski polki. Končno sem si izbral konjiško baterijo drugega zborničnega topničarskega polka na Dunaju. Veliko sem že bil bral o Dunaju in tu se mi jc ponujala priložnost, da ga vidim. v Odpravil sem se v Idrijo k zdravniku, da me je pregledal, ali sem sposoben za vojake. Vprašal meje, koliko sem star in kaj sem po poklicu. Odgovoril sem, da imam 17 let in da sem krojač. Zdravnik meje debelo pogledal in rekel, da lako krepkega krojača še ni videl v tej starosti. Napisal mije spričevalo, ki sem ga priložil prošnji za sprejem k vojakom. Ko sem čakal na odgovor, sem se čutil že na pol regrut. Na skrivaj sem si bil nabavil krivce, da bi bili pri roki, če bi prišla prošnja ugodno rešena. V začetku oktobra sem dobil poziv, da sc moram v roku 14 dni zglasili pred naborno komisijo v Trstu. Nekaj me je stisnilo pri srcu; tako sem si želel v tuji svet, vendar sem se težko ločil od domačega kraja. Najbolj meje skrbelo, ker nisem znal niti besedice nemško. Zadnjo soboto sem jemal slovo od sosedov, znancev in znank! Spal nisem zadnjih nekaj noči nič; ker nisem mogel vsega opraviti podnevi, je bilo treba porabiti še noč. V nedeljo popoldne sva sc podala z očetom na pot v Logatec in prišla tja zvečer. Med potjo nisva nič govorila, oba sva čutila isto. Čeprav sem bil nepridiprav prve vrste, me je oče rad imel, glavno pa jc bilo, da je izgubil delavca. Jaz bi bil tudi šel najrajši nazaj domov, a je bilo prepozno. Ko je iz Ljubljane prihrumel vlak, sva si podala roke in se hitro obrnila vstran, da nisva drug drugega videla s solzami v očeh. Še potem, ko je vlak odšel, je oče stal in gledal za njim. Zjutraj sem prvič v življenju zagledal morje. Ko je prišel vlak v Trst, sem na kolodvoru vprašal stražnika, kje je vojašnica, v kateri sem se moral zglasiti. Pa sc mi ni posebno mudilo tja, šel sem k morju, sedel na kamen in mislil. Šele tukaj sem videl, kako težko sem se ločil od domačega kraja. Krasen sončen dan, morje, ladje, palače in vrvenje ljudi - nič od tega me ni zanimalo, pred očmi mi je bil dom, Žiri! Najraje bi se zjokal in odšel s prvim vlakom nazaj, pa jc pisalo na tistem listku, da sc moram zglasiti, drugače pridejo orožniki pome. Ni bilo pomoči, stisnil sem zobe in počasi odšel proti kasarni, med potjo pa prosil Boga, da bi mc napravil nesposobnega za vojake. Gnala pa meje tudi radovednost, kaj sc bo zgodilo. V vojašnici sem se priglasil in rekli so mi, da moram počakati do jutra. Našel sem tudi več znanih Žirovcev, ki pa sc niso posebno hvalili z vojaško dobroto. Vsi so mi rekli, da sem na glavo padel, ker sem se prostovoljno prijavil; na prostovoljec so imeli menda posebno piko, zaničevali so vsakega, rekoč, ali nisi imel doma ničesar za zreti, da si se na komis vrgel? Dlje ko sem bil v vojašnici, bolj mi je bilo tesno pri srcu. Opoldne sem dobil prvo menažo, ki mi jc šla v slast, saj sem bil volčje lačen. Popoldne sem si v spremstvu znanega vojaka, ki si je v ta namen izprosil dopust, nekoliko ogledal mesto. Zvečer sem spal na »štrozaku« v vojašnici. Sanjalo se mi je, da nisem bil potrjen in celo gorokomisa sem videl. Drugo jutro sem bil predstavljen slavni komisiji. Načcloval ji jc debel in nadušljiv polkovni zdravnik, ta meje pretipal povsod tako, da sem že dvomil, čeje normalen! Naposled je zarjul vojaku, kije zapisal: Tauglich!21 S tem mi je pregnal misel na vrnitev, posebno ko sem zvedel, da moram šc tisti dan proti Dunaju. Prosil sem, da bi me pustili vsaj tol iko domov, da bi si preskrbel kovček in najnujnejše stvari. S seboj namreč nisem imel drugega kot tri krone v žepu. Postalo mi jc vroče, ko sem spoznal, da ne bom tako kmalu videl Žirov. Končno sem sc vdal v usodo in čakal, kaj mi prinese prihodnost. Ko sem bil Ilustraciji iz knjige: potrjen, nisem več smel iz vojašnice. Opoldne sem spet dobil kosilo, ki pa ni France Bevk, Smrt pred hišo, Gorica 1925. imelo več tistega okusa kot prejšnji dan. Popoldne sem skozi okno opazoval dresiranje na dvorišču. Potem smo šli z znanci v kantino, zvečer ob šestih pa je pome prišel vojak in mc odpeljal na kolodvor. Predal mi je neke papirje, na katere sem moral zelo pazili. Nato je vlak oddrdral z menoj proti Krasu. Okoli polnoči sem se peljal skozi Logatec in dolgo gledal skozi okno proti kraju, kjer sva se ločila z očetom. Dokler sem slišal slovensko govorico, je še nekako šlo. Proti jutru smo bili v Gradcu in tam so izstopili zadnji slovensko govoreči polniki. Dalje proti Dunaju so ljudje samo še lajali! Na neki postaji od Gradca naprej sta vstopila dva fanta Slovenca, šla sta v Leobcn za delom. Enega sem prosil, naj mi pove, kako sc nemško reče »Kje jc« (Wo ist). Ti dve besedici sem si zapisal, da sem lahko na Dunaju vprašal po moji vojašnici. Zvečer sem se pripeljal na dunajski Južni kolodvor. Od tam so mi kazali pot stražniki, ki sem jih nagovarjal s tistima dvema besedicama. Od postaje do vojašnice je bilo zelo daleč. Ko sem prišel do nje, sem se ponižno prijavil vojaku, ki je stražil vhod. Pokazal sem mu papir, ki so mi ga dali v Trstu, neki drugi vojak pa me je nato peljal v pisarno, kjer so me vpisali in mi dali neko ropotijo. Nisem vedel, za kaj se rabi; poznal sem samo žlico in šalico za menažo. Z njo sem šel v kuhinjo, kjer mi je kuhar nakidal neke zmesi, podobne našemu lurščnemu soku, ki sem ga bil navajen doma. Pospravil sem tri sklede, kuharje bil radodaren, zraven pa mc je prav hudomušno gledal. Odkazali so mi posteljo, na katero sem ves utrujen legel. Zaspati pa nisem mogel, ker v želodcu in nižje dol ni bilo vse v redu. Bili so znaki hudega neurja. Celo noč sem moral hoditi ven. Vsakič sem pustil zunaj količino liste vražje večerje, ki jc silila na dan na obeh koncih. Ko je šla iz mene vsa, jc bilo boljše. Dobro sem si jo zapomnil. Nikdar več nisem pri vojakih poskusil »Konscrvensuppc«, kot so tislega vraga imenovali. (konec prvega dela) Uredniški pripis Pred nami so spomini slikarja in likovnega pedagoga Franja Kopača (18.S5-1941), Matevžkovega iz Nove vasi. Življenjska pot gaje iz Žirov vodila najprej k vojakom na Dunaj (1902) in nazaj v Žiri, od tod pa v šole, v Ljubljano, na Dunaj in v Prago; prvo svetovno vojno je prebil klasično: na fronti v Galiciji in v ukrajinskem ujetništvu; po vojni jc bil gimnazijski profesor v Kruševcu (1919-21), Kranju (1921-26) in Splitu; tu je umrl 1. septembra 1941. Lansko leto je minilo 50 let od njegove smrti. Na to je spomnila priložnostna razstava v galeriji Pegaz International na Gornjem trgu v Ljubljani. Že 1979 pa so postavili pregledno razstavo njegovih del v Škof j i Loki in v Žireh. Obakrat je izšel razstavni katalog, v katerem je o avtorju mogoče prebrali še kaj več kot v tej uvodni opombi. Spomine, katerih prvi del objavljamo v tej številki, jc napisal v splitskem obdobju, ko ga je (po pričevanju svojcev) navdajalo veliko domoložje. O kraju in času nastanka govorijo tudi številni v rokopisu zapisani hrvatizmi, še posebej pa značilni doslavek: »Zdaj je pa dolgočasen svet.« Spomini niso dragoceni samo zato, ker jih je pisal umetnik; so tudi pomembno narodopisno in domoznansko pričevanje. Jc danes še kdo, ki bi nam mogel tako živo opisati življenje ljudi v Novi vasi in na Žirovskem ob koncu 19. stoletja?! Na tem mestu sc želimo še posebej zahvaliti avtorjevemu sinu, arh. Vlaslu Kopaču, kije z njemu lastno skrbnostjo in natančnostjo ohranil številna očetova dela, domačo hišo z vsem inventarjem in le spomine - ter tako omogočil njih objavo. Opombe Priprava rokopisa za objavo jc zajela tudi nekaj jezikovnih popravkov, predvsem lakih, ki zadevajo pravopisno normo slovenskega knjižnega jezika, leksikalno pa smo skušali čim bolj ohranili prvotno podobo besedila. Se največ posegov te vrste je bilo narejenih pri hrvalizmih; v drugih primerih, ludi tedaj, ko gre za izraze, ki so v Slovarju slovenskega knjižnega jezika označeni s kvalilikatorji, kot nižje pogovorno, pogovorno, ekspresivno, narečno ipd., nismo delali jezikovnih popravkov. Tudi zato ne, ker je »sočne« besede pisec včasih izbiral namenoma; lo sklepamo po tem, ker jih jc dajal v narekovaje. Tam, kjer pa se nam je zdelo pojasnilo potrebno, smo izraz, oprem ili z. opombami. 1 Med starejšimi prebivalci Žirovskcga vrha (Žirovskarji) jc še i/ avstrijskih časov ohranjeno reklo, da je Žirovski vrh »velik kot Dunaj, loliko hecirkov ima« (Malevž (ialičič, p. d. Sok). 2 pompardon: basovska luba. glasbilo iz skupine trobil (Glasba, leksikon Cankarjeve založbe) 3 špen/ar: nem. dcrSpenzcr, angl. spencer =jopa 4 zafigano: nem. gcfiigl, mehko, voljno zavil. 5 Pravilno: k Samassi; gre za znamenito kranjsko zvonarsko in podjetniško rodbino beneškega porekla, kije v letih 1725-1920 delovala v Ljubljani. 6 l.inlvern: nem., zmaju podobna bajeslovna žival, ki diha ogenj in žre ljudi. 7 kirasir: oklepnik, vojak oz. konjenik v oklepu, lo, kar so danes lankisli. 8 podprlnik: poprlnik, obredni kruh. ki sc peče za božične praznike (SSK.I). 9 štober: nem. der Slobcr. der Slandcr. stebrič zavile oblike, ki služi kol podstavek, v našem primeru za svetilko oljenko. 10 olrehl: povzročanje hrupni glasbi podobnega ropola komu na večer pred njegovim godom; delali ofrchl (SSKI). V Žireh smo ludi otirali (udarjali s pokrovkami). 11 dragonar: dragonec, vojak na konju, imenovan po zmaju, ki je bil njihovo znamenje. 12 plajtentol': nem., abecednik (tudi platentof, S. Bunc). 13 Pavel Pcrko: Očitno tukaj ne gre za duhovnika in pisatelja Pavla Pcrka, ki je kol kaplan služboval v Žireh v letih 1906-1910, ampak za učitelja Uivra Pcrka, ki je med leti 1X93 in 1899 učil tudi v Žireh (podatki |x> S BI II, sir. 307). 14 Župncc: ledinsko ime za Soro med prvim in drugim žirovskim moslom v času pred prvo regulacijo (1938), koje reka Se lekla v številnih zavojih in tvorila nekatere za kopanje prav prijetne tolmune. 15 Majland: Milano, avslr. Mailand. 16 Jakob Missia (1832-1902), ljubljanski škof in goriški nadškof, prvi slovenski kardinal. 17 ('arlo Doki (1616-86), italijanski slikar s sladkobno sentimentalnim si i lom. 18 "bukovo" domače sukno: izraz, znan v slovenskih zahodnih narečjih: kar jc iz grobega blaga, bukov jopič (SSKI). 19 iz LetOVI gre za letnik, grapo, ki se izpod Mrzlega vrha izleka v Osojnico; Brcznico in Korita loči od Srnjaka in Ledin. 20 M, mlinu utrjeno mesto Japodov, nekje na Notranjskem ali v hrvaškem Primorju. 21 Tauglich: nem. zmožen. P.s.: pri sestavljanju teh opomb sta nam bila v glavno oporo VVolfov Sloven-sko-nemški slovar (1S60) in Poučni slovar (1931) Jožeta Glonarja. ZNAMENJA Franci Alič ZNAMENJA NA ŽIROVSKEM Bilo je poleti med počitnicami, ko ■ne je oh nekem starem, lesenem križu vprašal otrok: »Zakaj pa so ljudje postavili ta križ sredi gozda, ko pa nihče tuka j ne živi?« To vprašanje nie je nekoliko zmedlo, ker v prvem hipu nisem znal najti pravega odgovora na te otroške oči, ki se še znajo čudili in občudovati majhne in preproste stvari. Navadili smo se na kapelice, križe in druga verska znamenja, ki so razpredena po vsej slovenski zemlji. V današnjem človeku pogosto sprožijo le še neko toplo narodno čustvo. Marsikatera umetniška roka seje že razpisala o verskih znamenjih, toda mnogokrat seje ustavila k* (d) umetniških, etnoloških in arhitekturnih lastnostih. Vendar je tak pogled na verska znamenja nepopoln ■n pristranski, ker ne vključuje (udi religiozne razsežnosti. POMEN ZNAMENJ Razmišljali bomo o verskih znamenjih. Beseda znamenje ima več pomenov in vključuje od ideoloških do nebesnih znamenj. Toda vsem tem različnim znamenjem jc nekaj skupnega: a) Najprej je znamenje vsak viden odtis ali vtis v kakšno stvar. Človek pri uresničevanju znamenj uporablja raznovrstno tehniko in načine, zato je razumljivo, da je lestvica znamenj tako Široka. b) Toda ki viden odtis ali vtis ni v prvi vrsti znamenje, namenjeno samemu sebi, ampak kaže najprej na nekaj *li nekoga, torej na predmet ali osebo. Tako se pred nami izriše še drugo široko obzorje, ki ni nič manjše od prvega. Mnogo je verskih znamenj, ki so še kako vredna naše pozornosti, saj gre za hvaležen spomin na tiste, ki so jih postavili, oh njih molili in peli, spomin na tiste, ki so pred nami verovati in upali. Jože Zadravec Je znamenje ljubezni do Matere Božje, postavljeno v zahvalo za dobrot veliko množico, prejetih po njeni milostni, materinski prošnji? Je postavil trpeči in ranjeni, da bi se zatekel k njemu v svoji veliki boli in bi pozabljal ob njem, bi zajemal od njega tolažbo in mir in moč za odpoved'.1'... Ksavcr Meško Znamenje jc torej resničnost, ki kaže na nekaj ali nekoga drugega in s svojim obstojem hvali ali opominja človeka. To je glavna vloga znamenja in izvira iz njegovega bistva in strukture. To sta dve glavni posebnosti znamenj, ki veljajo tudi za verska. Sem spadajo kapelice, križi, cerkve, verske table, zidani ali kamniti stebri... Vso to široko panoramo znamenj povezuje med seboj ne le resničnost, ki kaže na nekaj oziroma nekoga, ampak v našem primeru predvsem namen, s katerim so bila verska znamenja postavljena. Verska znamenja vsebujejo več razsežnosti: umetniško (slikarsko in arhitekturno), etnološko in versko. Prav verska razsežnost pa jc bila včasih hote ali nehote pozabljena in potisnjena v ozadje, zato je prav, da ji vrnemo listo mesto, ki ji pripada. Verska razsežnost je najpomembnejša, saj je temelj in so vse ostale le drugotnega pomena. Nikoli ni šel nihče postavljat verskega znamenja iz. umetniških, etnoloških ali drugih svetnih nagibov, ampak izključno iz verskih molivov. Vse druge svelne razsežnosti so bile v podrejenem položaju in so se razvijale ter bogatile le loliko, kolikor so pripomogle izrazili na viden in otipljiv način nevidno in neizrekljivo. ČEMU ZNAMENJA? Toda še vedno nismo dali odgovora listini otroškim očem: »Zikaj so ljudje postavili križ sredi gozda, ko pa tukaj nihče ne živi?« Pred nami se razgrne cela paleta namenov, ki sc med seboj dopolnjujejo in prepletajo, nekateri pa obstajajo popolnoma samostojno. Po- leg znanih motivov, ki jih bomo tukaj spoznali, obstajajo tudi osebni skriti nameni, za katere ne bomo nikoli izvedeli. Pravna znamenja Najstarejši povod za postavljanje verskih znamenj je pravne narave. Tisti, ki jc koga ubil nenačrtno in nehote, je moral za kazen (poleg drugih) postaviti šc versko znamenje na kraju uboja. Tako so mnoga znamenja tudi spomenik našega starega prava. Srednjeveška znamenja V srednjem veku so postavljali versko znamenje v spomin na kako nesrečo: umor, rop, požar, poplave itd., torej v opomin prihodnjim rodovom na kako bolj ali manj srečno preslano zlo. Protiicfoi macijska znamenja Reformacija je zavirala, ponekod pa popolnoma zavrla nadaljnji razvoj verskih znamenj. Ta je bil v visokem srednjem veku tako zelo navzoč v naši deželi, da so bila verska znamenja njen neločljivi del. Prolircformacija pa je poskušala utelesiti svojega duha tudi z verskimi znamenji in jc zato spodbujala ljudi k postavljanju le- teh. Novoveška znamenja S prelomom srednjega veka, kar seje pri nas zgodilo šele sredi 17. stoletja, se je spremenil tudi namen postavljanja verskih znamenj. Tedaj so se hoteli ljudje z njimi že vnaprej zavarovati pred naravnimi nesrečami in drugim zlom. To ni več pogled v preteklost, ampak v prihodnost, ki jo lahko človek soustvarja. Taka človeška drža, ki se skuša zavarovati pred prihodnjimi nesrečami s postavljanjem verskih znamenj, pa se močno razlikuje od poganskih navad, za katere je značilno, da si skušajo ljudje z žrtvami in gradnjo templjev pridobili naklonjenost bogov in se na ta način zavarovati pred nesrečami. Prvi velik razloček je v pojmovanju Boga, drugi pa v človeškem odnosu do Boga. Kužna znamenja Zaradi velikih kužnih epidemij, ki so več stoletij redčile tudi našo deželo in ogrožale; nc lc prebivalstvo, ampak tudi domače živali, je nastalo marsika- Nihče ne ve več, kdaj so ga postavili in po kakšni zaobljubi, in v nobeni knjigi ni to zapisano. Najbrž so preprosto rekli: 'Jezus in Marija morata biti sredi med nami, ne v cerkvi zaprta, temveč v znamenju sredi vasi, da ju vidimo, ko gremo na delo in se vračamo domov in ko si povemo pametno besedo. Bedela bosta nad nami in nad našimi otroki, ki se jima bodo igrali ob nogah...' Emilijan Cevc Marijan Zaclnikar, Znamenja na Slovenskem, Slovenska malica, Ljubljana 1%4, sir. 14-15. tero versko znamenje. Največkrat so jih preživeli postavljali na skupinskih ali posamičnih grobovih kužnih mrličev zunaj pokopališča in naselij. Taka znamenja so zidana ali klesana iz kamna in ponekod še zdaj stojijo na majhni zemeljski gomili ali groblji. Marsikje so pod njimi že izkopali kosti za kugo umrlih in tamkaj pokopanih. Po vlogi so ta kužna znamenja pravzaprav nagrobniki, postavljeni v spomin na umrle, da bi bila drugim prihranjena njihova usoda. Votivna znamenja Mnogo znamenj je bilo postavljenih v zahvalo za uslišane prošnje ob boleznih, vojskah ali drugih nesrečah. Ta znamenja bi lahko označili za votivna, podobno kot so zahvalne slike po romarskih središčih. Seveda pa je zgolj na podlagi oblike znamenja nemogoče prepoznali, čemu je bilo postavljeno, ker se posamezne lipske skupine ne vežejo izključno z določenim namenom. Romarska znamenja Poseben pomen imajo ludi verska znamenja na romarskih poteh. Kot božjepotna znamenja lahko obravnavamo vsa tista, ki spremljajo romarske poli in so nekakšen kažipot. Vse le kažipotne kapelice so navadno postavljene na mestu, ki je primerno tudi za oddih. Ta verska znamenja so naslajala v tesni zvezi z, ,božjepolnimi cerkvami in so romarje vodile k romarskim središčem'.1 Telovska znamenja Cerkev na prvi četrtek po Sveti Trojici obhaja praznik Svetega Rešnjcga telesa in Rešuje krvi. Ob tem prazniku so nastajale mnoge liturgične in ljudske pobožnosti, med katerimi jc za nas najpomembnejša telovska procesija. Navadno poteka po poljih in travnikih. Ljudje prosijo blagoslova. Procesija se vedno ustavi ob štirih oltarjih. Duhovnik vsakokrat zapoje odlomek iz evan-gclija, nato sledi blagoslov z Najsvetejšim. Zalo po travnikih in poljih pogosto najdemo verska znamenja, ki v primerni medsebojni razdalji obkrožajo župnijsko cerkev. Prošnja znamenja Da bi bili naša mesta, trgi in vasi obvarovani pred požari, ki so bili nekdaj zaradi pretežno lesene gradnje veliko bolj pogosti kol danes, so prebivalci postavljali prošnja znamenja na časi sv. Florijanu, proti poplavam Janezu Nepomuku in še raznim drugim zavetnikom pred nesrečami. Evharistična znamenja Poleli 1935 jc v Ljubljani potekal 2. cvharislični kongres, ki je takrat močno odmeval v javnosti in ga lahko v tem primerjamo z današnjimi olimpijskimi igrami. »Drugi cvharislični kongres za Jugoslavijo naj bi s svojo globoko in bogato vsebino posegel čim globlje v življenje posameznega kato-lič ana in zaoral čim vidnejšo brazdo v vse delo in nedelo na verskem, kulturnem, socialnem in gospodarskem polju v vsem našem narodu in državi.« V srčni želji, da bi kongres za vedno ostal svež. v srcih ljudi in jih spodbujal k šc globljemu krščanskemu življenju, so postavljali evharistične križe. Ti so na razglednih točkah opominjali in spodbujali ljudi k dobremu. Obcestna znamenja Ce sc vozimo po naših cestah z. odprtimi očmi za majhne stvari, potem bomo marsikje ob poli opazili verska znamenja. Stojijo na mestih, kjer so sc zgodile smrtne prometne nesreče. Največkrat so to majhni križi s tablico, na katero je vpisano ime žrtve in morda tudi vzrok smrti. Ta verska znamenja imajo večinoma le vzgojen pomen za voznike in druge udeležence v prometu. Opozarjajo in prebujajo zavest voznikov, da sc lahko prehitra vožnja konča s smrtjo. VLOGA ZNAMENJ Znamenja so najprej odsev vere, ki jc bila v preteklosti največkrat tradicionalno zakoreninjena v slovenskem človeku. Vera jc bila tista, ki jc dajala tempo, uravnavala življenje in povezovala ljudi v skupnost. Kdor ni bil veren, Jc bil izobčen iz javnega življenja in postavi jen pred hude preizkušnje. V la- Križ je stal ob poti. Preperel in pozabljen je bil, ves izpran od dežja. Ob vznožju se je razrasla trava. Bog ve, kdaj je šel tod mimo zadnji popotnik, ki bi mu šla roka pobožno v znamenju križa preko cela, usten in prsi. Toliko tesnobe je bilo tedaj v moji duši, da sem stopil tja, se oklenil trhlih bran in pokril z rokami goloto razpetega telesa. Hodil sem, že po cerkvah, kjer diha svetost in veličastnost od temačnih sten, poklekni pred Tvojimi oltarji in Te molil, svojega Boga in Gospoda; ta pa sem se privi I prav k Tebi in govorila sva si kakor brata... Cene Vipotnik Dekleta poklekajo zvečer pred Marijo, preden v cerkvi podajo roko možu, ter se čez leto in dan spet vrnejo kot mlade matere, ki prinašajo Mariji kazal svoje otroke; in komaj začne otrok opažati svet, že stega roke po Marijinem plašču... Tu je kraj slovesa -vsi hišni pragovi se tukaj končujejo. Gospodar, ki je živino prodal, prinaša svoj novčič v puščico ob znamenja, kajti Bog je dal, Bogu gre del človekovega zaslužka. In na zadnji poli, ko človeško truplo poslednji? roma čez vas in polja tja gor kem svetu, v katerem še ni bilo sekularizacije in aleizaeije, so se verska znamenja lepo ujemala s tem načinom mišljenja. Nihče se ni spotikal obilje in vsakdo je nanje gledal najprej kot na versko znamenje. Na tako gledanje kaže tudi to, da so se ob vsakem verskem znamenju možje odkrili, žene pa pokrižale. Znamenja imajo tudi vzgojno vlogo. Razpredena po vsej slovenski zemlji s svojo navzočnostjo kažejo na Boga in njegov nauk, ki seje v polnosti razodel v Jezusu Kristusu. Človek se ob pogledu na znamenje spomni, da njegovo sovraštvo do soseda ni všeč Bogu in nc koristi ne sosedu ne njemu samemu. Verska znamenja s svojo navzočnostjo spodbujajo k dobremu, varujejo pred slabimi mislimi in dejanji. So kot nekakšni kamniti preroki, ki tudi danes govorijo odprtim srcem, kakor so nekoč v Stari zavezi. DOGAJANJE OB ZNAMENJIH Vsako versko znamenje je dajalo ljudem močno identiteto in jih med seboj povezovalo v še močnejšo občestvo. To pa ni bil le dogodek, ampak proces, ki se jc začel s spočetjem in končal s pogrebom. Ob verskem znamenju so se ljudje srečavali naključno ali hote in si izmenjali nekaj besed o tej ali oni stvari. Čc so fantje peli na vasi, potem se niso zbirali ob kakšnem kumiku, ampak ob verskem znamenju ali lipi. Nemalokrat jc versko znamenje poslalo tudi kraj postavljanja moža od žene, fanta od dekleta ali obratno. Na poseben načinje bil prostor okoli znamenja svct(lo potrjujejo tudi lesene ograjice, ki so varovale sveto zemljo pred živalmi in človeškimi nogami). Ne samo zato, ker jc simbolično predstavljal cerkev in s tem Boga, kije bdel nad ljudmi. Ljudje so imeli v svoji sredini Boga, zato so lahko doživljali močno versko zavest, da je Bog nenehno z njimi. Ta zavest daje človeku v težavah veliko več moči in poguma kol vsa druga prijateljstva. Ob verskih znamenjih so potekali tudi številni domači obredi, ki še posebno izražajo pristnost in domačnost. Težko je ujeli tega duha v stavek in ga pričarali pred tistega, ki se še nikoli ni udeležil podobnega obreda. Najbolj značilni so naslednji trije. Velikonočni žegen Velikonočno blagoslavljanje jedil je navadno potekalo v župnijski cerkvi, v oddaljenih vaseh in zaselkih brez cerkve pa je duhovnik blagoslovil jedi kar pri vaškem znamenju. Torej je bila kapelica nekakšna simbolična cerkev, kjer je potekal obred blagoslavljanja jedil. Žene in dekleta, fantje in otroci so prinesli žegen h kapelici, namesto da bi se odpravili v oddaljeno župnijsko cerkev. Smarnice Mesec maj je Marijin mesce, ko sc v naših cerkvah opravljajo šmarnične pobožnosti. Ponekod pa je šc ostala navada, da se branje šmarnic opravi ob vaškem znamenju, podobno kot pri blagoslivljanju velikonočnih jedil. Ljudje sc zberejo ob vaškem znamenju skupaj z duhovnikom ter sredi narave hvalijo in častijo Boga, ki seje utelesil po Materi Mariji v Jezusu Kristusu. Slovo od mrliča V preteklosti jc vsakdo umrl doma, tu jc tudi ležal na parah. Po treh dneh molitve in bedenja so položili mrliča v blagoslovljeno zemljo. Na poli so se pogrebei ustavili ob vaškem znamenju, kjer seje umrli simbolično poslovil od sosedov, prijateljev in znancev. Pri zna- na zadnjo njivo, ki ina jo je Bog še podelil, se mora poslovili od vasi in znamenja, saj ga je spremljalo vse življenje in mu delilo blagoslov - poslednje zemeljsko slovo od Matere Božje in sovaščanov. Emilijan Ccvc Ljudska duša s svojim globokim občutkom za pieleto vselej postavi znamenje na pravem kraju. Stoji sredi polja, da bi toča vsega ne pobila, na širnih travnikih, da bi varovalo živino na paši, na križpotjih, da bi blagoslovilo popotnika in ga vodilo tja, kamor je namenjen. Ko se s težko sapo poganjaš po strmi stezi, da dosežeš višino, te čaka na najvišjem robu hriba, kjer se strmina položi, zaradi česar lahko po pravici iz globine vroče utripajočega srca vzdihneš: 'Hvaljen bodi, Jezus Kristus!' Ali pa le vabi k sebi ob roba gozda, preden le sprejme priviti somrak njegove visoke cerkvene ladje. Povsod in vedno pričajoče je odprto uho Gospoda, če imaš kako skrb in prošnjo. Pomudi se tu! Julius Kugy menju tudi prosi odpuščanja po svojem pogrebcu, ki pravi takole: »Preljubi bratje in sestre! Zdaj, ko sc mora ta pokojna krščanska duša našega... ločiti od vas, vas prosim odpuščanja, če je komu kakšne krivice storila ali komu kaj dolžna ostala. Odpustite tej duši, da bo tudi Bog njej in vam odpustil in bo lahko v miru stopila pred sodni stol božji. Zdaj pa se v imenu vse vasi poslavljam od tebe, duša krščanska, ki si živela z nami.«2 LEGA ZNAMENJ Tako kot so postavitvi znamenj botrovali različni vzroki, so bili tudi vzroki za izbiro kraja precej različni. Navadno najdemo verska znamenja sredi vasi ali trga. Srečamo pa jih tudi ob cestnih križiščih, na poljih, ob nepregledni cesti, v mračni soteski... Na prvi pogled bi se nam zazdelo, da je postavljanje verskih znamenj na teh mestih nesmiselno ali celo neumno. Toda čc bomo vprašali sosede, ki skrbijo zanje, nam bo vse postalo jasnejše. Padel je v vojni sredi gozda, zalo smo mu postavili križ; življenje je izgubil na cesti, zalo smo mu postavili križ s tablico; sredi vasi hočemo imeli Marijo, zato smo postavili Marijino kapelico kar v vasi; živ sem se vrnil iz taborišča, zato sem postavil kapelico... Tako ima vsako versko znamenje svojo zgodovino. Včasih je polna pelina in trnja, a vedno prepletena z močno vero v Boga. Emilijan Ccvc, Preproste stvari. I ju-bljana 1944, str. 234. VERSKA ZNAMENJA NA ŽIROVSKEM Pocukal me je za rokiv. Obrnil sem se in ponovno zagledal tiste otroške oči. »Pojdiva pogledat še ostale križe in kapelice,« mije rekel. »Pa pojdiva,« sem mu veselo odvrnil in poromala sva k vsem križem in kapelicam na Žirovskem.? 3 Podatke o nastanku verskih znamenj sem dobil na terenu in v (llnsu sv. Martina, leto III. (1983), št. M n.d., leto IV. (1984), št. 1; n.d.. lelo V. (1985), št. I. PRI T1NETU V STARIH ŽIREH Ljudje so spremljali Boga, trepetajoč v zaupnem strahu. Ne lakote! Ne vojne! Ne kuge! Nc potresa! Varuj nas vsega hudega, so prosili pred kapelico na robu vasi. Okoli Najsvetejšega so Zacingljali zvončki in zapeli pevci. Gasilski trobentač jc zatrobil v jasni dan, iz zvonika so mu odgovorili zvonovi... Ta kapelica je posvečena Jezusovemu Srcu in je zgrajena kot oltar za procesijo. PRED FARNO CERKVIJO Spomenik kapelico pred farno cerkvijo so postavili v spomin na vse padle žrtve iz prve svetovne vojne. Pobudnik in duša tega načrta jc bil g. župnik Ivan Pcčnik in odbor borcev v 'tej vojni. Načrt je naredil arhitekt Slane Kregar. POD ZIRKOM NA ZADNJICI Ljudje so postavili kapelico na Boštjanovo zemljo v prejšnjem stoletju. S te lepe razgledne točke naj bi Marija varovala Žiri, ki so se tedaj razprostirale pod kapelico. EVHARISTICNI KRIZ NAZIRKU Leta 1935 je bil v Ljubljani evhari-stični kongres. Ljudje so z velikim veseljem poslavljali križe kol spomin na ta kongres. Križ je bil verjetno postavljen v času od 17. maja do 10. junija 1935. Kljuboval je vihram vojne, ni pa v/držal viher svobode, ki so ga podrle. Zato so ljudje znova postavili nekoliko manjši križ od prvotnega. Toda tudi ta ni mogel ostali. Sele lela 1989 so ga v spremstvu domačega župnika slovesno ponovno postavili na prvotno mesto. PRI BEKSU V STARIH ZIREH Kapšetova gospa jc želela imeti kapelico na svoji zemlji. Zato je bila postavljena najprej majhna lesena kapelica, v njej pa lesen kipec sv. Jožefa, ki pa so ga ukradli. Janez Bekš, ki zdaj skrbi za kapelico, je pozneje vanjo postavil kipec Srca Jezusovega. Kot spomin na sv. Jožefa pa jc v kapelici še njegova slika. PRI STARI SOLI V STARIH ZIREH Ljudsko izročilo nc ve nič o njenem nastanku. Posvečena je Materi Božji. V njej jc Marijin kip z Jezusom v naročju. Postavljena naj bi bila kot eden izmed oltarjev pri tclovski procesiji. PRI KOVAČU V STARIH ZIREH Andrej Kavčič se je večkrat sprehajal ob Sori, okrog leta 1910 pa je na enem svojih sprehodov utonil. Njegova sestra jc dala postaviti križ na mesto, kjer so ga prinesli iz vode na cesto. Kasneje so križ. nekoliko prestavili. PRI PAVLAČU V TABRU Na mestu, kjer zdaj stoji kamniti križ, je v preteklosti stal lesen. Sedanjega je postavil Jože Reven s prošnjo Bogu, da Italijani ne bi zasedli njegove domačije. Italijanski okupatorji so po prvi svetovni vojni res zasedli ozemlje vse do Osojnicc in Breznice, toda Pa-vlačeva domačija je ostala obvarovana. Na križu je letnica 1925. PRI CEPINU V STARIH ŽIREH Gospodarja Gantarja je izpred hiše odnesla voda. Posrečilo se mu je rešiti nekaj sto metrov stran ob nekem drevesu. V spomin na to nesrečo, ki se ji je srečno izognil, je postavil majhno leseno kapelico. PRI KEBRU NA BREZNI CI NA LUŽA 11 NA BREZNICI Znamenje je bilo postavljeno leta 1890. Ob njem se je vedno poslovil umrli od svojih vaščanov, sosedov in prijateljev ter jih po svojem pogrebeu prosil odpuščanja. Kapelica ima štiri niše, glavna je posvečena Mariji. Izročilo pripoveduje o izstradanem beraču, ki se je napotil na Breznico prosil kruha. Zaradi izčrpanosti je na poti umrl. Ljudje so ga našli s koprivo v ustih na mestu, kjer zdaj stoji križ. V spomin na njegovo tragično smrt so ljudje postavili križ. PRI P1VKU VOSOJNICI V naši župniji je bila pred vojno navada, da so v adventu vsak dan v procesiji nosili od družine do družine kip Matere Božje. Na božični večer so ga prinesli k Juriju Sorliju in ta je kip hranil vse leto. Pozneje je sezidal kapelico, v katero je postavil kip. Italijani so jo med vojno preuredili, po vojni pa jc bila v razpadajočem stanju. Leta 1980 so jo popolnoma prenovili. PRI VOVSARJU V OSOJNICI Znamenje je zelo staro, tako da ljudje ne vedo natančno, kdo in zakaj je kapelico postavil. V njej je lep križ. PRI GANTARJU V BRCKOVICAII Kri/, je bil postavljen v spomin na nesrečni dogodek. Ob povodnji leta 1926 je neka žena, pisala sc je Grošelj, kljub opozorilom zapeljala s konjem čez naraslo vodo in ta jo je spodnesla. Konj seje rešil, ženo pa so našli mrtvo pri Gantarju. Križ je prvotno stal pri vodi. Zaradi poplav je razpadel, zato so ga postavili na sedanje mesto obješenu. PRI NOVOHIŠARJU V OPALAH Kapelica je bila zgrajena po zaobljubi. Gospodarje imel hudo, verjetno neozdravljivo bolezen. V stiski jc prosil Boga in Marijo pomoči. Zaobljubil se jc, da bo postavil kapelico, če bo ozdravel. Ozdravel jc in obljubo izpolnil. Kapelica je stara okrog 85 let in je posvečena Mariji v zahvalo. V kapelici je Marijin kip z Jezusom. PRI OBLAKU V RAVNAH Izročilo pripoveduje, da so sc v gozdu izgubili otroci. Starši so jih iskali, vendar niso mogli najti nobenega sledu o njih. Zato so v veliki bolečini v spomin na ta žalostni dogodek postavili lep lesen križ z izrezljanima kipcema Marije in Janeza pod križem. PRI ANDREJU V RAVNAH Kapelico je dala postaviti Frančiška Pišlar v zahvalo za preživeto vojno. Približno pred desetimi leti jo je vzorno obnovil Marjan Pišlar. Kapelica ima štiri majhne niše, v katerih so božje podobe. Značilnost te kapelice je, da v glavni niši menjajo nabožne podobe glede na cerkveno leto. V GOROPEKAH Pavel Mlinar, rojen leta 1878, je bil hlapec pri Scdcju. Leta 1905 sc jc smrtno ponesrečil pri obiranju češenj. Njegovi svojci so postavili na Goropc-kah križ. Pozneje je pod tem križem umrl tudi neki oslar. Pred nekaj leti so križ obnovili. PRI ŠNITOVCU NA LEDINŠKEM GRIČU V ŽIROVSKEM VRHU Križ je oskrbel Jože Oblak s Sela. Glavni namen postavitve križa pa jc bila iskrena zahvala Bogu, da med drugo svetovno vojno na tem griču ni nihče padci. PRI GOLCU V ŽIROVSKEM VRHU Neko nedeljo so šli starši k sv. maši. Otroci so ostali sami doma, medtem pa je iz neznanega vzroka /gorela hiša in v njej tudi otroci. NATROHOVEM GRIČU V ŽIROVSKEM VRHU Znamenje jc postavljeno v spomin pastirici, ki jc jeseni pasla živino. Ker je bila slabo obuta in oblečena, je zmrznila. Leta 1970 seje z buldožerjem v bližini križa ubil Jože Kozel iz Ljubljane. Alojz Demšar in Franc Kavčič sta zalo znamenje obnovila ob pomoči župnika Pavla Koširja; ta jima je priskrbel Kristusovo podobo. PRI STEZI NA POTI K JAVORNIKU V ŽIROVSKI VRH Včasih so temu znamenju rekli kar križ »pri Javorniku na cesti«, ker je tod šla prvotna cesta. O vzroku nastanka križa ljudje ne vedo nič natančnega. PRI RIGELCU V ŽIROVSKEM VRHU Izročilo pripoveduje o beraču, ki je v prejšnjem stoletju Umrl na mestu, kjer sedaj stoji križ. Po njegovi smrti se je na tem mestu vsak večer pojavljala skrivnostna luč. Vaščani so se zato odločili, da bodo tu postavili križ v spomin na umrlega berača. Od tedaj dalje se luč ni več prikazovala. V drugi svetovni vojni je nestrpna roka prestrelila korpus in ga zelo Poškodovala. Stane Mrovlje je korpus pred leti zamenjal. POD JAVORNIKOM V ŽIROVSKEM VRHU Izročilo pripoveduje o teli Jeri, kije v prejšnjem stoletju na tem mestu zmrznila. V spomin na njeno smrt so domači postavili križ. PRI BREGU PRI TONETU MICNIKOVEM V NOVI VASI Kip Marije Brezmadežne je Ivanka Trček iz Nove vasi kupila lcla 1948 v Ljubljani pri g. Slivarju, tamkajšnjem umetniku nabožnih kipov. Leta 1984 poleti pa je otrokom izrazila željo, da bi rada postavila kapelico. Obljubili soji, da jo bodo postavili do njene zlate poroke. Vsakdo je prispeval s svojim znanjem in dobro voljo, tako da je bila kapelica blagoslovljena že za praznik Marije Brezmadežne. Tako so se Bogu in Mariji zahvalili za srečno preslano vojno in povojne čase. PRI SURKU V NOVI VASI Prvotni križ, ki je bil pritrjen na smreko, je zdaj na hiši pri Surku, ker je bil poprej nenehna tarča človeške objestnosti. Ker tlo /daj na prvotnem mestu ni bilo več križa, seje Izidor Pelrovčič odločil, da bo naredil novega in ga obesil na smreko, kjer je križ prvotno stal. Križ, ki je /daj na hiši, pa je pred leli obnovil njegov bral Štela n Pelrovčič. Ni znano, zakaj naj bi križ postavili. PIVKOV KRIZ V STARI VASI Sedanji križ, ki stoji na križpotju, je bil postavljen leta 1926, ko je velika povoden j odnesla prvotni križ. Vzrok postavitve prvotnega križa ni znan. NA BEDRIH Približno leta 1900 je dala Ivana Modie postaviti Marijin kip na odžagan hrastov panj. Na znamenju je pisalo: »Blagor človeku, kateri vsak dan pri mojih vratih čuješ.« Pri napeljavi elektrike in postavljanju električnih drogov so morali kip prestaviti na bližnjo lipo. Med drugo svetovno vojno so se njeni olroei zaobljubili, da bodo pozidali kapelico. Postavili so jo na mestu tega znamenja in vanjo prenesli Marijin kip. Domači župnik jo jc blagoslovil leta 1990. PRI MAJNIKU NA DOBRAČEVI Stari križ je bil na drugi strani ceste. Bil je precej velik. V kakšen namen so ga vaščani postavili, ni znano. Po vojni ga je nestrpna roka prežagala inskurila. Vaščani pa so kmalu kupili novega in ga postavili na mesto, kjer je še zdaj. Leta 1964 je bil lepo obnovljen. Do nedavnega je prav ob tem križu duhovnik pričakal pogreb iz Rakulka, Zirovskega vrha in okolice. PRI MAČKU NA DOBRAČEVI Ljudsko izročilo pravi, da jc na mestu, kjer zdaj sloji kapelica, pogorela hiša. Pri podiranju in odstranjevanju ruševin so našli večjo vsoto denarja. Pozneje so na tem mestu sezidali kapelico, ki tu sloji že celo stoletje. V kapelici jc ollarčck, na katerem je Marijin kip, saj je kapelica posvečena Mariji. NA POKOPALIŠČU Njiva, v kateri so pokopana trupla umrlih, je sveta in na to nas spominja znamenje križa sredi grobov. Križ. pa kaže tudi na lo, kar nas vse nekoč čaka - vstajenje. KRIZ POD SKALARJEM NA DOBRAČEVI Tudi ta križ je eno izmed znamenj, ki je bilo postavljeno iz, ljudske pobožnosli, vendar o njem ni ohranjeno nobeno izročilo. Jc le znamenje, ki nas spominja na naše odrešenje. PRI KOVAČU V KLANCU NA DOBRAČEVI Že pred približno dvesto leti je takratni gospodar v zahvalo za povrnjeno zdravje postavil ta križ. Sedanji lastnik domačije ga je obnovil. NAD BREŽNIKARJEM Izročilo pripoveduje o neki dekli, ki je na tem mestu zmrznila. V spomin nanjo so ljudje postavili lesen križ. PRI BRDARJ1H V ZABREŽNIKU O nastanku križa ljudje ne vedo ničesar natančnega. Posebnost lega križa je, da jc korpus zelo velik in lep. PRI MODRUANOVCU NA SELU Znamenje so ljudje postavili pred drugo svetovno vojno v spomin na smrt dveh hlapcev. Eden izmed njiju se je obesil, drugi pa je utonil v Sori. "Z PRI MARTINCU NA SELU Kapelico je zgradil pokojni zidarski mojster Anton Kopač iz Stare vasi. Na oltarju je napis: »Leta 1904. V spomin 50 letnice njene brezmadežnosti.« Poleg Marijinega kipa so v kapelici še sv. Florijan, sv. Barbara, sv. Anton in sv. Lucija. Kipe je izdelal podobar Subic iz Poljan. POD CERKVIJO NA LEDINICI Tudi o tem znamenju ni nobenih podatkov, ki bi govorili o njegovem nastanku. PRI MUHOVCU NA LEDINICI Kdo, kdaj in zakaj je na tem mestu postavil križ, domačini nič nc vedo. Prišla sva na konec najinega romanja, oba že nekoliko utrujena, hkrati pa bogatejša za nova spoznanja. »Je to vse,« meje vprašal z velikim upanjem, da se greva odpočil. »Verjetno,«4 sem ga potolažil in odšla sva domov v Stare Žiri, kjer seje življenje na Žirovskem najprej začelo. Franci Alič Ljubljana, 7. novembra 1991 Nobeno delo ni popolno, tako je ludi ta prikaz znamenj verjetno pomanjkljiv. Pri svojem delu sem se omejil le na križe in kapelice v žirovski župniji in sem zavestno opustil vsa druga verska znamenja na hišah, kozolcih... Upošteval sem torej izključno le kapelice in križe, ki stojijo samostojno, /.namenja sem slikal sam z namenom, da bi se spomin nanje čim bolj ohranil. Seveda bom vsakega iskrenega dopolnila o lem ali onem verskem znamenju, ki ga nisem namerno izpustil, vesel. Na koncu, a ne zadnje po pomembnosti, bi se rad zahvalil vsem listini, ki so mi kakor koli pomagali pri zbiranju podatkov ali so me drugače spremljali pri delu. Urez njihove pomoči bi lo delo ostalo le pri lepi ideji. DOMOZNANSTVO Janko Mrovlje VAS LEDINICA V Icin sestavku želim predstaviti življenje in razvoj vasi Lcdiniea od osemdesetih let prejšnjega stoletja dalje. Vsestranski napredek vasi v zadnjih petdesetih letih lega stoletja je presegel vsa pričakovanja. Opisal bom, kako sem doživljal razvoj rojstne vasi Lcdiniea, ki smo ji domačini odvzeli drugi i in ji ime skrajšali na Ledinca. Želim jo ohraniti v spominih, kot so oblikovali moje življenje v tem stoletju. Lcdiniea (498 m nadmorske višine) leži v Žirovski kotlini na levi strani reke Sore v izteku Mrzliškc grape, ki se začne pod 980 m visokim Mrzlim vrhom. Ob vhodu v vas stoji strnjeno naselje štirinajstih hiš, preostale pa so raztresene po Mrzliški grapi in okoliških obronkih v zaselku Dovče. Vas z obeh strani grape obdajajo strme senožeti, nad katerimi so mešani gozdovi listavcev in iglavcev, ki objemajo Mrzli vrh. Do leta 1945 je bilo v strnjeni vasi pet hiš, od Ich so bile tri kmetije (Sin-kovčeva, Krogarjeva, Kokljeva), bajta • vanke Malovrh, klekljarice čipk, in Antona Oblaka, zidarja, Brezarjevega 'Z Jarčje doline. Iz zaporednih številk je razvidno, da je bila prva vaška hiša Sinkovčeva, druga Krogarjeva, tretja mežnarija pri podružnični cerkvi nedaleč od vasi in četrta Kokljeva (moj rojstni dom); slednja žal ni več ohranjena, kajti po zgraditvi nove jc bila leta 1931 Porušena. Po drugi svetovni vojni so na Ledi- nici zgradili nove hiše Jože Eniko-Sin-kovec, Maksa Dolinar, Bercetova iz Mrzlega vrha, štiri hiše sorodniki Pavle, Konrad, Milan in RajkoFilipič, Krogarjeva Milka ter sin Emir in hčerka Senja. Tako ima danes strnjena vas 14 hiš. Baročna cerkev sv. Ane je postavljena na skalnem pomolu, ki deloma zakriva pogled na vas in leži 507 m visoko. Zgrajena je bila v sedemnajstem stoletju. Na poti, ki vodi proti mežnariji, je zgradila po vojni na majhnem platoju oziroma terasi hišo Sinkovčeva Milka. Od hiše je lep razgled na Žirovsko kotlino, Žirovski vrh in vas Goropeke. Gospodar te hiše je Rudolf Eniko, spreten oblikovalec lesene oprave, narodne motivike in za izdelovanje čipk nenadomestljivih struženih klekeljnov. Nad vasjo je v bregu na terasi v tem desetletju postavil počitniško hišico Matjaž Kavčič, sin Krogarjeve Ivanke. Iz vasi vodi pot po slemenu v zaselek Dovče. Ob poti pod gozdom na Krasu je Janez Špik postavil v obi iki vikendice velik čebelnjak, ki sc lepo vklaplja v okolico. Na previsu v Dovearsko grapo stoji hiša na Pepelu. Ce gremo še naprej skozi gozd, pridemo do hiše pri Rezi, stisnjene v strmino grape. Hiša ni več naseljena, zadnji v tej hiši sta bili zadaj že pokojni Terezija Jesenko in hči Mal-ka. Pred vhodom v hišo izvira studenec. Vse druge dovške hiše dobivajo vodo s kapnicami. Na levi strani Dovcarske grape stojita v breg prislonjeni Znidar- jeva in Matcvžcva hiša. Pri Matevžu je VasLedinica, v tem stoletju živel invalid Ludvik Fili- fotografiral Jože pič, spoštovan in priljubljen samouk. Filipk leta 1035. Njegova ročna spretnost, iznajdljivost in ustvarjalnost ga je pri vaščanih proslavila kot knjigovezca, izdelovalca vžigalnikov, nožev in podobno. Znal je oblikovali roževino in druge predmete. Nekateri izdelki mojstra Filipiča bi bili v ponos vsakemu strokovnjaku. Jože Filipič, ki je stanoval v mežna-riji, je bil v lem stoletju na Ledinici prvi vaški fotograf. Po stroki jc bil poznan po Žirovski kotlini in Poljanski dolini. Iz strnjene vasi pelje pot po Mrzliški grapi do hiše Krogarjevega Lojzeta, po hudem strmcu pa se pride do Ralačeno-ve kmetije, ki jc imela ob postavitvi hišno številko 5. Gospodarja teh hiš sla gojila čebele. Lastni vodovodi so tod pogosti. Poleg Ralačcna ga imajo tudi Gričarjevi, ki na vas ob ustju hudourniške grape zrejo s 640 m visoke Sin-kovčeve seno/eti in bukove hoste nad vasjo. Sora leče tik pod tem hribom. Na levi strani nekoč bistre reke je prislonjena v breg Muhovčcva hiša. To jc rodni dom Karla Poljanska, krojača, priljubljenega sindikalnega obrtnega delavea v Ljubljani. Med okupacijo je ta zaved- ni Slovence skrbel za glavni štab Osvobodilne fronte sredi okupirane Ljubljane, vojaško razporejen kot ekonom. Med vojno je padel v partizanih. Ob obrežju Sore je Pepelčna hiša žc pokojne Marije Kristan s studencem ob hiši. Hiša je bila po vojni porušena, na tem mestu pa so njeni vnuki zgradili počitniško hišico. Po vojni sta v neposredni bližini zgradila hiši tudi Ra-tačenov Stanko in sin sedanjega Muhovca. Te hiše imajo svoj vodovod, speljan od studenca v Bizoviški grapi; tu je tudi brv čez Soro, ki ljudem krajša pot v Žiri. Do leta 1945 jc imela vas 14 hiš, v povojnem času so zgradili še 12 hiš, tako da danes šteje vas 26 hiš. VOZNE POTI IN STEZE V VAS Vozne poti in steze vodijo v vas z glavne ceste, ki pelje po dolini in ravnici do Žirov. Glavna cesta, ki je odslej vodila na Lcdinico, sc odcepi pri Tinčnu na Dobračevi in pelje po makadamski cesti prek Kršin, hiše pri Travnikarju, do mostička čez potok Smekel. Tu izvira studenec, ki je v sušnih obdobjih Lcdinico oskrboval z zdravo pitno vodo. Nekaj metrov dalje teče Sora, prek katere vodi sodoben betonski most. Sora jc zdaj regulirana, ukleščena v kamnito strugo. Starejši vaščani, med katere sodim tudi sam, pogrešamo streho opečne dvokapnice, ki je varovala leseno konstrukcijo starega mostu. Druga na novo zgrajena cesta se odcepi pri Scmonu na Dobračevi in pelje po obrežju Rokolščicc, zdaj reguliranega potoka, in se s staro cesto združi pri omenjenem mostu. Žc več kot pol poti jc asfaltirane. Tretja pol, ki vodi v vas, je makadamska in jo usmerja tok potoka Račeva pri tovarni Alpina mimo nekdanje strojarne čez travnik po obrežju Sore do mostu. Od reke sc s krajšim ovinkom pripeljemo v vas po leta 1990 asfaltirani cesti. Vaščani so si utrli še dve stezi, ki sta sprostili vaške komunikacije. Prva je potekala po levem bregu Sore mimo pomembnega studenca v Bazovica h pod hribom Žirk vse do Žirov. Ob povod nji je bila edina res varna pot do bližnjega trga Žiri. Druga steza je vodila navkreber iz vasi do mežnarije, potem seje spustila do reke Sore prek Kodrno-ve brvi v Selo. Most povezuje vas od začetka tega stoletja. Prej je iz vasi vodila kolovozna pot in prečkala Soro na plitvini pri Mu-hoveu, kjer jc danes brv, druga pot pa jc peljala mimo mežnarije na Prclogc po travnikih do plitvine Sore in prečkala reko na mestu, kjer je bila nekdaj Ko-drnova brv. Planinski poti sla dve. Prva vodi prek Lcdinicc v Mrzli vrh po globeli Mrzliške grape, druga pa prek Dovc v Jarčjo dolino in Koprivnika v Mrzli vrh. EKOLOGIJA, REKREACIJA IN FLORA Danes se človeku stoži, ko stopa po poteh ob Sori, kjer ni več zelenega grmovja, vrb, jelš, lesk, ki so zakrivali reko in potoke, za katere je bil značilen Pisan živalski svet (postrvi, klini, raki, zabc, kačji pastirji) in močvirno rastlinje. Sora je bila v toplih dneh vaško kopališče. Po ribah smo mulci segali kar z Vas Ledinica, rokami, kajti dobro smo vedeli za njiho- fotografiralJože va pribežališča med koreninami. Ri- Filipic leta 1940. biško srečo je vedno zapečatila pečena riba, zavita v moker časopisni papir, da se ne bi osmodila na žerjavici. Oprezo-vali smo, da nas ne bi zalotile žandarske patrulje ali ribji čuvaj, ki smo ga dobro poznali. Na desni strani Sore je bilo več močvirnatih tolmunov, imenovanih budniki. Ta korita so nas odvračala od kopanja, čeprav smo spomladi z gra-bljami vlačili na piano žabe ter krake prodajali gostilničarju, da smo si kupili kakšen pribol jšek. Na desni strani Sore je bilo več potokov, ki so odmakali vodo z obrežnih močvirnatih travnikov. Med temi je bil tudi potok Rokolščica, ki še ni bil reguliran. Potoki so bili polni mladic, zlasti klenov in tudi rakov ni manjkalo. Prvega onesnaženja se spomnim še iz osnovnošolskih časov sredi tridesetih let tega stoletja. Povzročili so ga delavci strojarne, ki so v potok spuščali kemične odplake. Mmožica mrtvih in omamljenih rib lega pravzaprav neznatnega onesnaženja jc povzročila, da so raki in ribe popolnoma izginili. Na hribčku s cerkvijo, mežnarijo in dalje po slemenu proti Doveam jc gozd Kras, po grebenu katerega pelje steza. To je redko poraščen mešani gozd z grmovjem, brinjem in lipo. Praprotna podrast jc bila zmeraj prizorišče otroških iger. Hrib je apnenčast, poln udrtin in žlebičev. Največja vrtača jc pod njivami na Krasu. Po močnejšem in dolgotrajnem deževju se sem steka voda, ki nato privre na dan iz žrela pri Krogarjcvcm kozolcu in iz žrela Fm' Maršotna jama, ki jc tik pod hribom s cerkvijo sv. Ane na levem bregu Sore. Imenuje se po Krogarjevi Maršoli, ki je živela v prejšnjem stoletju in jc tu našla pribežališče, kadar sojo mučile duševne tegobe. Ob tej jami je med prepletenimi lipovimi koreninami vodila nekoč steza. Zdaj jo nadomešča ob bregu speljana cesta, po kateri sc s kmetijskimi stroji vozijo dobračevski kmetje na svoje travnike. Obrobje vasi jc pravi zaklad cvetlic. Bujna flora od zgodnje pomladi do pozne jeseni, ko zori praprot, razveseljuje in lepša okolico. V zgodnji pomladi so gozd in trate cvetoče od vresja, vijolic, trobentic, zelenega teloha, ciklam, jc-trnika in drugih cvetlic. Junija cvetijo na griču pri mežnariji mali svišč (cnei-jan) in druge redke cvetlice. Takrat zae-veti tudi visoka lipa ob cerkvi in druge v bližnjem gozdu ter na Krasu. Na razmeroma vlažnih brežinah in sadovnjakih okrog vasi cvetita podlesek in zvonček, na senožetih pa arnika. Nabiranje lipovega cvetja, arnikc in gob po okoliških gozdovih je otrokom prinašalo denar za zvezke. Nabirali smo borovnice v Grobijevcah poleg Krasa in maline na posekah v Vizoviški grapi in Debelem Brdu. S prodajo zelišč in gozdnih sadežev smo si lahko privoščili zapravljivost in potešili želje po bonbonih. Rastline, ki medijo vse leto okrog vasi, dopolnjujeta še smreka na sončnih legah in hoja v osojah. Zaradi ugodnih Obrežje reke Sore z mostom, cerkvijo in hišo Sinkovčeve Milke na Ledinici. Fotografiral Stanko Demšar leta 1979. Novi betonski most čez Soro konkurira staremu. V ozadju vas Ledinica z Mrzlim vrhom. Fotografiral Tone Semič leta 1981. razmer so se vaščani ukvarjali s čebelarstvom. Vneti čebelarji so bili Janez Kokelj, Frane Kosmač, Anton Demšar (Ratačen) in Lojze Dolinar. Danes se s tem na veliko ukvarjata Stanko Demšar (Ratačenov), Janez Spik, delno pa tudi Pavle Filipič. Pod hribom je ob stezi pod vaško cerkvijo izvir studenca (bača), od koder so dobivali vodo Mežnarjevi. Studence slovi po ledeno mrzli vodi, po katero so nas otroke starejši pogosto pošiljali. Poleti smo jo nosili v kanglicah koscem v senožet. To so bili časi, ko so kosci za žejo pili vodo namesto vina. Otroci smo se studenca bali, ker jc, pokrit s skalo, v sončnem vremenu privabljal veliko kačo - goža. Mežnarjcv Vinko ga jc potem pokončal, strah pa je ostal. Tudi cerkveno obzidje ni bilo naše igrišče, ker so bile v njem kače. Po letu 1945 so pri mežnariji zgradili za vodo kapnico, pozneje pa so jo priključili na vaški vodovod. Na desnem pobočju vasi so pod strmo Sinkovčevo senožetjo terasaste njive. Tu smo pred vojno smučali vaški otroci. Ker jc bil teren primeren, je postal priljubljeno žirovsko smučišče. Že takrat so na tem prostoru sokoli vodili organizirane smučarske tečaje, glavno vaško san kal išče pa jc potekalo po kolovozni poti s hriba Brdo nad vasjo za Tonetovo hišo. PO VODENJ LETA 1926 Povodcnj 27. septembra 1926 seje globoko vtisnila v spomin vaščanov pa tudi vse Poljanske doline in ljudi, živečih ob reki Sori. Močno je prizadelo vso Žirovsko kotlino. Podivjana Sora jc odnesla po dolini vse mostove do Medvod. Tej stihiji je kljuboval le ledinški most. Spodjedla in podrla je številne hiše in napravila velikansko škodo. Zaradi orkanskega dežja so vode drle z vseh strani in številni plazovi s trenutnimi zajetji so šc povečali rušilno moč katastrofe. Strma plazovita pobočja so pokazala zajede usadov, krajina pa se jc ponekod popolnoma spremenila. Trajalo je več kot desetletje, da so kmetje vrnili obdelovalno zemljo v stanje, kot jc bilo pred povodnijo. Močni nanosi naplavin so plodna polja spremenili v nerodovitne površine. Le kakih osem metrov od ledinškega mostu proti vasi je nekdaj na desni strani ceste stalo znamenje, ki je spominjalo na to ujmo. Leseni križ je že pred drugo svetovno vojno dotrajal. Postavljen je bil v spomin na Janeza Seljaka (Ratačena), edino žrtev povodnji z Le-dirtice. Ratačen je tistega jutra, ko je začelo deževali, z motiko usmerjal vodo stran od hiše. S pobočja nad hišo sc jc medtem usul zemeljski plaz in ga odnesel s seboj. Silovita moč plazu je razvidna iz tega, da so žrtev naslednji dan našli zagozdeno med skalo in drevesom tisoč metrov stran od domače hiše pri ledinškem mostu. Ratačenova družina je takrat izgubila skrbnega gospodarja. Vas Ledinica z Mrzlim vrhom. Fotografiral Janko Mrovlje 7. 4. 1991. Novo naselje hiš na Ledinici v Mrzliški grapi. Fotografira I Janko Mrovlje 7. 4. 1991. Največji plazovi so se sprostil i / bregov Mr/liške grape. Ogrozili so Ra-lačenovo hišo in zasuli vola v hlevu. Gozdni plazovi, ki so nosili s seboj drevje, so bili največji v Suhopotoški, Vizoviški in Drastniški grapi. Vsa ta vodna gmota z zemljo in drevesi vred je drsela v Mrzliško grapo, kjer je nastala v zgornjem koncu zajezitev. Ko je jez popustil, je vsa gmota s skalami zgrme-la po grapi in pometla vse pred seboj. Ob njivi pod našo senožetjo so v vrsti rastle velike stare hruške, ki jih je plaz. S koreninami vred odnesel s seboj. Plaz seje zaustavil pri vhodu v vas in se uprl v Šinkovcev kozolec (lopler), ki je pod pritiskom kmalu popustil in se zrušil. Voda je pljusknila v vas, glavnina vodnega jezika pa je ob vasi mimo Šin-kovčevega hleva drvela proti Sori in rešila vas najhujšega. Največji nanosi gramoza in gozdnega drevja so bili na Šinkovčevem travniku ob Sori. Skaleso bile tako velike, da jih je bilo treba ob ponovnem kultiviranju zemlje razslrel-jevati. Prav iz teh skal jc moj oče nabral dovolj gradiva za temelje nove hiše, zgrajene leta 1931. V tej povodnji je bila v največji nevarnosti naša hiša (Kokljeva), močno naslonjena na pobočje. Zemeljski plaz, ki se je vsul z brega na hišo, je ustavil velik kostanj, ki je stal za hišo. Voda je bila ponekod tudi v hišah in gospodarskih poslopjih. Vaščani so se pred nevarnostjo če/ noč umaknili na hrib v mežnarijo. Ena redkih, ki ni hotela zapustiti vasi, je bila moja teta Marija Eržen. Ko so se vaščani zjutraj vračali v vas, je stopila iz hleva s polno golido namolzencga mleka. O moči povodnji še danes pričajo skale, ki jih opazite v strmini Mrzliškegrape pod Ratačcnovo kmetijo. Stranske hudourniške grape na desni strani Mrzliške doline imajo vsaka svoj izvirek studenčniee, ki pa poniknejo, preden pritečejo iz gozda, in oživijo le ob hudih deževnih nalivih. Imenujejo se Drastniška, Vizoviška, Suhopotoška in Pclehanova grapa. Potoki pritečejo v Mrzliško grapo in se nato stekajo v Soro. VAŠKI VODOVOD Vas je imela veliko težav s preskrbo zdrave pitne vode. Ob izvirkih so si vaščani sami oskrbeli lesena korita, kjer so napajali živino z vodo slabše kakovosti. Govedo in drobnico so v prejšnjem stoletju in začetku tega stoletja večinoma gonili na pašo. Opuščanje paše je živino priklenilo v hleve in nastale so težave z napajanjem. Ob suši so z vozovi vozili pitno vodo v sodih od studenca na Smekelu na desni strani reke Sore. Dovoz je bil težaven in zamuden, ker takrat še niso imeli mostu na Sori. V prvem desetletju tega stoletja (leta 1908) so kmetje Franc Bogataj (Šinkovec), Jože Dolinar (Krogar) in Janez Kokelj sklenili, da bodo od studenca v Matevževa in Znidarjeva hiša v Dovcah na Ledinici. Fotografiral Janko Mrovlje 7. 4. 1991. Skupina hiš na Ledinici pri Muh ovc u z brvjo čez Soro. Fotografiral Janko Mrovlje 7. 4. 1991. Drastniški grapi, oddaljeni 500 metrov, po železnih ceveh v vas napeljali vodo. Prvotno je voda tekla v korito, pozneje pa sojo napeljali tudi v domove. Dotlej sta se Sinkovčeva in Krogarjeva domačija oskrbovali z vodo iz globokih vodnjakov (štern), Kokelj pa je imel izvir studenca (bača) pod bregom na zahodni strani vhodnih vrat v hlev. Pri gradnji vodovoda je imel pomembno vlogo Jože Dolinar, po poklicu podkovski in vozovni kovač. Potrebe po vodi so bile vedno večje, zato so leta 1934 vaščani postavili na Mclinah nad vasjo vodni zbiralnik, od katerega je imelo vsako gospodinjstvo svojo napeljavo, odvečna voda pa se je stekala v vaško betonsko korito. Voda jc zadostovala do leta 1968, ko so dotrajale cevi iz Drastniške grape. Takrat so Lc-dinčani sklenili, da bodo zaradi slabe vode v Drastniški grapi opustili napeljavo in napeljali vodo iz 1 km oddaljenega studenca v Suhem potoku. Hkrati so zgradili nov zbiralnik vode s prostornino 15,30 m3 visoko na Brdu nad vasjo. Iz. Suhega potoka so do zbiralnika potegnili enocolsko plastično cev. S tem so bile zagotovljene zmogljivosti za vso vas. Vodovod so vaščani zgradili s prostovoljnim delom in napeljavo z zbiralnikom tudi sami financirali. Vodovod so zgradili marca in aprila 1968. Ob zaključku del so vaščani priredili 1. maja 1968 praznovanje, ki sem se ga po naključju udeležil tudi jaz in ob tej priložnosti napravil dva fotografska po- snetka. Dokumentacija tega posnetka jc zanimiva, ker že nekaj teh ljudi, ki so takrat sodelovali pri gradnji, ni več med živimi. Pri izvedbi te gradnje so bili posebno delavni vaščani Jože Mrovlje (Kokelj), Jože Eniko (Šinkovec) in Pavle Filipič, kije po drugi svetovni vojni v vasi zgradil hišo. Potrebe po vodi so bile vedno večje. Požrešni pralni stroji in nove hiše so zahtevali, da so leto 1982 od zbiralnika vode v vas potegnili cevi večjih dimenzij s hidranti in s tem preskrbeli dovolj zdrave vode vsem hišam na vasi. GOSPODARSTVO V urbarjih Loškega gospostva iz leto 1291 in 1318 je zapisano, da so na Ledinici tri hubc - kmetije. V urbarju iz leta 1501 je zapisano, da so na Ledinici tri kmetije, in sicer: L Jurij Sternad, 2. Pavel Sollniczcr in 3. Janez Testen. V urbarju iz leto 1630 (podatke zbral Dr. Franc Kos) jc o Ledinici zapisano: Ledinica V tej vasi so trije kmetje in jeden kajžcr. Tu jc tudi cerkev sv. Ane, kjer praznujejo cerkveno blagoslovljenje v nedeljo pred vsemi sveti. Takrat dobi župan od vsakega teh kmetov po jedno kosilo (»ein Richt«). V lo sosesko spadajo trije kmelje v Stari vasi, dva kmeta na Selu, prej opisani Primož Raznožnik (iz Račeve) in okoli 20 rovlarjev in kajžarjcv. Kar se tiče desetine od kmetij na Ledinici, imajo pravico do dveh snopov Fankl-ovi dediči, do jednega pa loško gospostvo. Ravno to velja o desetini lamojšnjega kajžarja. V Suhem potoku (»v Suchim Patokhi«) imajo svoj les, zaradi katerega sc večkrat med seboj prepirajo. Pašnike imajo skupaj, se-nožeti pa vsak posebej. 1. Martin Ščinkovec. V županov račun daje 2 gl., drugega davka pa Plačuje 7 gl., 34 kr. in 1 p. Namesto desetine daje 5 štorov žita. 2. Mihael Kalčič. Njegov davek znaša 7 gl. in 16 kr. V županov račun daje 1 gl, in 12 kr., namesto desetine Plačuje 7 gl. Čebelnjak Janeza Špika na Ledinici ob poti na Krasu v Do vce. Fotograftra I Janko Mrovlje 7.4.1991. 3. Mihael Seljak. Njegovega davka je 6 gl., 45 kr. in 2 p. Zupanov račun znaša 54 kr. Namesto desetine daje 3 stare in 1 polovico žita. Dr. Pavle Blaznikjepo urbarjih ugotovil, da so bili tega leta na Ledinici trije grunti - kmetije in kmetija z eno polovico grunta ter kajža. Pozneje (leta 1825) pa sta bili na Ledinici poleg treh gruntov kmetij šc kmetija s polovico grunta in kmetija z eno tretjino grunta. To sta bila Ratačan in Gričar. Ledinica je leta 1780 štela 6 hiš s 43 prebivalci in leta 1817 6 hiš z 41 prebivalci. Po zaporedju hišnih številk so bile takrat na vasi Sinkovčeva, Krogarjeva, Mežnarija, Kokljeva, Ratačenova in Gričarjcva hiša. Preostale hiše so bile zgrajene proti koncu devetnajstega stoletja in v tem stoletju. Pri popisu prebivalstva leta 1931 je Ledinica štela 90 prebivalcev, leta 1966 78, leta 1991 pa 69. Predstavljam kmetije na Ledinici, ki so od trinajstega stoletja vpisane v urbarju loškega gospostva. Hiša številka 1, last Martina S« in kovca, po katerem se kmetija danes imenuje Šinkovec. Rod Ščinkovccv verjetno izhaja iz Goropck, ker sta bila v tej vasi v 17. stoletju dva posestnika s priimkom Ščinkovec, lahko pa jc to tudi obratno. V Šinkovčcvi hiši naj bi bila pred zgraditvijo podružnične cerkve kapela z zvonom. O tem priča polovica le hiše z letnico 1768. Prav zaradi tega je hiša zgodovinsko zaščitena. Hiša ima Vaščani Ledinica, Sinkovčeva, Krogarjeva, Kokljeva in Tonetova družina. Z leve spredaj trije otroci: Lojze Dolinar, Zdravko in Rado Kosmač; drugi otroci z leve: Danica Dolinar, Pavle Mrovlje, Tinka Dolinar, Albin in Anica Oblak, Ferdinand Dolinar, Jože, Janko in Ivanka Mrovlje ter Milka Bogataj. Odrasli z leve: Vilka in Ivanka Dolinar, Anton Oblak, Neža Mlakar, Katarina, Janez in Janko Dolinar, Marija Oblak, Mirko Kosmač, Ivana in Tomaž Mrovlje, Hieronim Kristan, Rudolf, Frančiška in Pranja Bogataj ter Marija Eržen. Fotografiral Jože Filipič leta 1926. še staro črno kuhinjo, kaščo in druge arhitekturne značilnosti, ki jih danes pogrešamo pri novogradnjah. Danes je nenaseljena in v razpadajočem stanju. Lastnik Sinkovčeve domačije je bil od leta 1868 Johan Bogataj, čigar posestvo naj bi dedoval sin Franc, kije padel v prvi svetovni vojni. Na soški fronti mu je granata odtrgala nogo, prepeljan je bil v bolnišnico v Gradec, tu pa je rani podlegel. Zapustil je ženo Frančiške- (ki jc dedovala posestvo) in štiri mladoletne otroke. Posestvo je pozneje podedoval sin Jakob, ker pa ni imel potomcev, jc posestvo prevzel njegov nečak Jože Eni-ko (sestrin sin), po poklicu mizar. Doslej je obnovil hlev in /gradil novo hišo. I lisa številka 2 je pri Kroga rju. Od kod izhaja hišno ime, mi ni uspelo ugotoviti. V sedemnajstem stoletju je bil pri hiši priimek Kalčič. Ta priimek je pogosto zasledili na Vrsniku in okolici. Kro-garjevo posestvo jc leta 1878 na podlagi izročilne pogodbe dobil Matevž Kavčič, podedovala pa gaje hči Helena, ki seje poročila z, Jožefom Dolinarjem iz Lučin. Le-la je bil podkovski in vo-zovni kovač, zelo napreden in umen gospodar; umrl je leta 1908. Ob koncu prejšnjega stoletja je vneto obnavljal posestvo. Obnovil je hišo in jo dvignil v nadstropje, zgradil nov hlev, kozolec in kovačijo. Pri tem ga je finančno podprl Jerneje Kavčič, brat ženinega očeta, prekupčevalec z lanom in platnom. Jože Dolinar je bil na vasi poznan, da je igral klarinet in cilre. Po njegovi smrti je posestvo podedoval sin Jane/. Koje ta umrl, so posestvo delili na več delov med njegove otroke. Hišna številka 3 je pri mežnariji ob podružnični cerkvi sv. Ane. I lišna številka 4 je pri Koklju (moj rojstni dom). Po pripovedovanju babice moji materije bil v začetku prejšnjega stoletja lastnik le kmetije Blaž, zato sc jc tako reklo pri hiši. Ker Blaž ni imel potomcev, jc kmetijo prodal Šinkovcu, sam pa seje umaknil na konee vasi v bajto pod gozdom v Ritovniku. Bajta je kmalu pogorela, zato seje vrnil v vas kotpreužit-kar. Posestvo je dedoval Šinkovcev sin Matevž Bogataj. V njegovem zakonu se je rodila moja babica Marija Bogataj, ki je po očetovi smrti podedovala posestvo. Takrat seje kmetija imenovala pri Malem Šinkovcu. Babica sc jc poročila z Joha-nom Erženom iz Sovodnja. V zakonu se jc rodilo sedem otrok. Ko je ovdovela, se je poročila z Janezom Kokljem iz Goro-pek. V tem zakonu sc jc rodila moja mama Ivana, ki jc posestvo podedovala. Po tem priimku se zdaj kmetija tudi imenuje. Ded Janez Kokelj je bil po naravi drugačen od soseda K roga rja. Posvečal seje tudi čebelarstvu, sadjarstvu in tudi gozda ni zanemarjal. Le redko je posekal smreko. V sadovnjaku je sadil divjake, ki jih je izkopal na obronkih gozdov. Te je cepil v takrat najbolj priznane sadne sorte mošancarje, zlata parmena, carjeviče, danski robač in druge. Sadove njegovega dela je uživala naslednja generacija, kateri sem pripadal tudi jaz. Sadja jc bilo v četrtem desetletju tega stoletja toliko, da smo ga celo izvažali v Nemčijo. Njegov prvi zet Franc Kosmač, Erjavčev iz Mrzlega vrha, je šel po njegovih stopinjah, žal pa je zaradi posledic prve svetovne vojne, ko se je vrnil s fronte, mlad umrl. Drugi njegov zelje bil Tomaž Mrovlje, moj oče, Šlosarjev iz Zabrcž.nika. Ta jc segel po hišnem gozdnem bogastvu, obnovil hlev, zgradil novo hišo, kozolec ■n druge zgradbe, ki pripadajo kmetiji. Otroci iz vasi Ledinica. Z leve: Albin Oblak, Ivanka, Jože in Helena Mrovlje, Ludvik Oblak, Katarina Dolinar, neidenlificirana in Anica Oblak, Ferdinand Dolinar in Janko Mrovlje. Zadaj z leve sedijo: Zdravko Kosmač, Pavle Mrovlje in Rado Kosmač. Fotografiral J ože Filipič leta 1928. Kmetijo je podedoval sin Jože, ki sc je leta 1()71 smrtno ponesrečil pri podiranju drevja. Njegovo delo nadaljuje sin Mirko, ki je v devetdesetih letih zgradil nov hlev. Po materinem pripovedovanju (roj. 1888) je bilo življenje na vasi ob koncu prejšnjega in v začetku tega stoletja zelo težko. Ljudje so se preživljal i od dohodka na kmetiji. Kmetje so še ob koncu prejšnjega stoletja pasli živino in drobnico. Polja, ki so večinoma po okoliških bregovih vasi, so obdelovali z lesenimi plugi in le rezpluga jebil okovan. Vozili in orali so z volovsko vprego. Poleg poljščin in žila so pridelovali lan in za domače potrebe izdelovali platno. Z ovcami so pridobili volno, ki so jo sami predli in plelli. Hiše in poslopja so bila večinoma krita s slamo, pozneje tudi s trikotno cementno opeko, ki sojo izdelovali sami. Prostore so osvetljevali s petrolejkami in po hlevih z laternami. Te razsvetljave po hlevih so se bali in so dela opravili še za dne. Zaradi hudih gospodarskih razmerje ob koncu prejšnjega in v začetku tega stoletja dvakrat odšel v Ameriko Janez Kavčič, Znidar iz Dovc, in se obakrat srečno vrnil domov. Pred drugo svetovno vojno sta odšla na delo v Ameriko tudi njegova sinova Janez in Štefan, vendar Po zabavi in plesu pri Krogarju je mladina z Ledinice in okoliških vasi leta 1928 pozirala fotografu Jožetu Filipiču. Harmoniko je igral Jakčev Tone z Breznice. V ozadju Sinkovčeva hiša. Dekleta iz vasi Ledinica. Z leve: Milka in Franja Bogataj, Marija Poljanšek, Vilka, Marija, Ivanka in Danica Dolinar. Fotografiral Jože Filipič leta 1928. sc nista vrnila. Prav takratso z Lcdinicc odšli v Ameriko trije materini bratje, Janez, Franc in Pavel Eržen (Kokljevi), ter Jože Dolinar (Krogarjev). Tudi ti se niso vrnili. Pismeni stiki so se ohranili, dokler so živeli. Danes imajo le redke pismene zveze z njihovimi potomci. Kmetijstvo na vasi zaradi primitivne ročne obdelave in dela zvolovsko vprego ni napredovalo. V drugem in tretjem desetletju tega stoletja so kmetije opuščale volovsko vprego in si kupovale konje. Prvi jc imel na vasi konje Šinkovce, nato Krogar, za njim Kokelj. Kupovali so gepelne ter tako s konjsko vprego poganjali slamoreznice in mla-tilnice. Naj povem, da so tu žito mlatili s eepci vse do tretjega desetletja tega stoletja. V štiridesetih letih sta se Tomaž Mrovlje (Kokelj) in Krogarjev Lojze začela ukvarjati s prevozom hlodov. Vozila sta iz Žirov na železniško postajo v Logatec. To delo jc bilo zelo naporno, saj je delovni dan trajal po 18 ur in tudi več. Zato sto vozila le dvakrat na teden. V tridesetih in štiridesetih letih so začeli opuščati črne kuhinje in kuho v krušnih pečeh. V gospodinjstvih so preuredili sosednje prostore črnih kuhinj, imenovane kamre, in v njih postavili zidane štedilnike. Ta napredek je bil prava senzacija in veselje gospodinj, ki so si s tem olajšale delo in imele vedno toplo vodo v bakrenih kotličkih, vzidanih v štedilnike. V krušnih pečeh so odslej pekli le kruh, lam, kjer šc niso imeli parnih kotlov, pa so kuhali tudi hrano za prašiče. Črne kuhinje so ostale za dimljenjc mesa, ki je viselo in se sušilo visoko na stropih. Kadar ni bilo dela na poljih, posebno pa pozimi, so skoraj vse ženske klekljale. Nekako enajst žensk sc jc zelo skromno preživljalo s klckljanjem. Dokler so bile pri močeh, so med letom sezonsko hodile na dnino h kmetom. V četrtem desetletju seje na vasi več fantov izučilo čevljarske in druge obrti. Z zaposlitvijo so prihajali v vas redni mesečni dohodki. Dotlej so bili na vasi redno zaposleni le zidarji Anton Oblak, Matevž Filipič in Janez Giacomelli (Muhovc). Le redki, ki so stregli zidarjem, so dobili zaposlitev. Kljub dotoku denarja jc bila vas še vedno brez elektrike. Za razsvetljavo so uporabljali petrolejke in karbidovke. Želja po elektriki je bila vedno večja. Ko jc leta 1940 zidar Anton Oblak opravljal zidarska dela v elektrarni na Fužinah, se je odločno zavzel, da sc v vas napelje elektrika. Priprave so tekle vse do druge svetovne vojne. Pri tem so sodelovali posestniki in predvsem mlajši vaščani. Pri posestniku Pivku v Kladju so kupili hrastove drogove, Krogarjev Lojze pa se je povezal s strokovnjakom elcktro-podjetja v Kranju, da so priprave stekle, žal žc v času, ko so Nemci okupirali Jugoslavijo. Po hišah so napcljavali instalacijo, dela je vodil Leopold Potočnik s pomočniki iz Hotavclj. Na Ledinici je elektrika končno zasvetila sredi leta 1943. Ko so partizani oktobra 1943 osvobodili Žiri, so elektriko napeljali po vseh hišah v okolici in Dovcah ter delo končali leta 1944. Po drugi svetovni vojni so se razmere na vasi vel iko spremenile. Vsi za delo sposobni so dobili zaposlitev v domačem kraju, nekateri pa so se odselili in zaposlili drugje. V sedemdesetih letih se je standard zelo izboljšal. V vasi so zgradili dvanajst novih hiš, stare pa so večinoma obnovili. Največja pridobitev v tem času je bilo izobraževanje. Doslej si je iz povojne generacije prido- bilo visokošolsko izobrazbo devetnajst vaščanov, še veliko več pa srednješolsko. V primerjavi s temi v Kraljevini Jugoslaviji (srbski monarhiji in vladavini slovenskih malomeščanskih strank) niti enemu vaščanu ni bilo dano, da bi si pridobil vsaj srednješolsko izobrazbo. Ne smem prezreti današnjega tehničnega napredka vasi. Avtomobili, traktorji, poljedelski stroji, televizija, hladilniki in pralni stroji lajšajo delo vaščanom. Ta napredek pa zavira premajhna medsebojna povezanost, kar je med drugim vzrok, da so družine veliko manjše, kol so bile nekoč. DRŽAVNA MEJA- TIHOTAPSTVO Po obronkih hribov nad vasjo na desni strani Mrzliške grape nad Drasto, Debelim Brdom, Drgamankami in Mrzlim vrhom je od leta 1920 tekla ilalijansko-jugoslovnnska državna meja. Fizično so mejo v začetku varovali carinski stražniki in orožniki. Po šcslo-januarski diktaturi jugoslovanske monarhije leta 1929 so državno mejo varovale vojaške graničarske enote. Graničarske enote so bile glede na nacionalnost večinoma sestavljene iz ne-slovenccv. Precej Slovencev, ki so doslej varovali državno mejo, so premestili v Makedonijo, Crno goro in dru-MMBMl H "JMJtl mM) Ana Filipič, mežnarica na Ledinici s sinom Jožetom. Fotografirano leta 1028. Ana Filipič, mežnarica na Ledinici. Nošenje vode v leseni brenti. Fotografiral Jože Filipič leta 1931. ge kraje v vzhodni Jugoslaviji. Najbližja graničarska postojanka je bila v Mrzlem vrhu. V notranjosti so mejo varovali finančni stražniki, ki so bili nastanjeni v Žireh in Osojnici. To mejo so Nemci leta 1942 zavarovali z izsekom gozda v stometrskem pasu, ki so ga obdali z žico in minskimi polji. S tem so hoteli partizanom preprečiti prehode. Ta minska polja so povzročila precej smrtnih žrtev med prebivalci obmejnih krajev. Med njimi je bil tudi 14-lctni Žnidai jev Zdravko, Kavčič iz Dovc. Ledinčani so bili sorodstveno povezani z Breznico in Mrzlim vrhom onkraj meje v Italiji. Prebivalci teh vasi so bili večinoma dvojni lastniki in so vzdrževali zveze s prebivalci naše vasi. Med njimi je potekala drobna obmejna menjava raznega blaga. V Italijo so nosili žganje, moko, fižol in cigarete, nazaj pa južno sadje, riž, aluminijasto posodo, tekstil in podobno. Ledinčani se s tihotapstvom niso ukvarjali poklicno, čeprav je znano, da so prek tega območja tekli veliki tihotapski kanali. DRUŽABNO ŽIVLJENJE Posebni spomini me vežejo na Ano Filipič, mežnarico pri cerkvi na vasi. Po Otroci iz vasi Ledinica. Fotografirani leta ll)35 pred vhodom v podružnično cerkev. V prvi vrsti z leve sedijo: Tončka Mrovlje, Darinka Dolinar, Angelca Oblak in Vida Mrovlje. V drugi vrsti z leve: Anica Oblak, Milka in Katarina Dolinar, Cilka, Helena in Minka Mrovlje, Angelca Oblak in Ivanka Mrovlje. Zadaj z leve stojijo: Ferdinand Dolinar, A Ibin Oblak, Pavel Kristan, Pavle in Janko Mrovlje, Ludvik Oblak in Jože Mrovlje. Fotografiral Jože Filipič. postavijo bila majhna, drobna, do otrok zelo dobra. Rada nam je pripovedovala o svojem življenju iz otroštva in prigodah, ki jih je doživela, ko je služila kot pestunja pri posestniku Mavsarju v Jarčji dolini. Občudovali smo jo, ko je vsak dan nosila vodo na hrbtu v leseni brenti od studenca pod hribom na hrib v mcžnarijo. Opazovali smo jo, kadar jc zvonila. Okrog sebe je ovila vrv in ko jc zvon zanihal, jo je potegnil v zrak in spet postavil na noge. Pri tem smo jo otroci občudovali in hkrati z njo sočustvovali, ker je bila prešibka za tako opravilo. Komaj je nehala zvoniti, žeje tekla v mežnarijo, sedla za mizo k blazini in vneto prekladala klekeljne, da bi bile čipke čim prej gotove. Letos sem ob pisanju tega sestavka obiskal Julko Vidmar, sedanjo ledinško mežnarico. Pokazala mije, kako je videti zvonjenje danes. V domači veži to opravi le s pritiskom na tri električne gumbe in že se oglasi ubrano zvonjenje v cerkvenem zvoniku. Vsako leto je bila 26. julija velika slovesnost pri podružnični cerkvi, posvečeni sv. Ani. Žc nekaj dni pred tem se jc mežnarica oglasila na vasi in zbirala sobne cvetlice za okrasitev oltarja. Posebno so ji bili pri srcu balkonski gorenjski nageljni, ki so bili julija polni cvetov. Tiste dni pred praznikom je bil na vasi pravi direndaj. Prihajali so prodajalci lectarji in poslavljali pri cerkvi stojnice s svojimi izdelki. Večinoma so se s tem ukvarjale ženske, ki so nosile blago na hrbtu v pletenih koših. Pri postavljanju stojnic so iskale deske. Otroci smo se znašli in jim prinašali deske iz vaških kozolcev, da smo dobili kak dinar, še rajši pa smo segli po slaščicah. Na večer pred praznikom so prišli fantje od fare, potrkavali z zvonovi ta in še naslednji dan. Cerkev ima zdaj železne zvonove. Starejši vaščani so modrovali, da so bronasti imeli lepši glas. Te zvonove je pobrala vojna, kajti pretopili so jih v prvi svetovni vojni za orožje. Zvečer pred praznikom seje na vasi (»glasilo streljanje z možnarjem. Streljali so vaški fantje in drugi, ki so prišli iz okoliških vasi. Bili so domišljavi, ker so imeli orožje, kije bilo prepovedano, njihove matere pa so trepetale, kerso se bale nesreče. Ravnanje z orožjem je bilo za tistega, ki tega ni bil vešč, lahko zelo nevarno. Na praznik so se proti cerkvi valile kolone ljudi. Prišli so z vseh strani in onkraj meje, z Zirovskega vrha in Stare Oseliee. Tako praznovanje seje ponovilo 4. maja ob sv. Florijanu, zaščitniku pred požari. Navadno je bila tedaj tudi procesija z. gasilci, kije vodila od farne cerkve do Ledinicc. Po praznovanjih je bilo potrebno veliko dela, da se je vse spravilo v prvotno stanje. Pri tem jc ponovno najtežja dela opravila mežnarica, ki je odnašala cvetlice nazaj v vas. Pogosto sta ji priskočila na pomoč sinova Jože in Vinko. Na vasi jc bilo veliko otrok (samo pri nas dvanajst) in odraščajočih. Zato so vsako leto ob Miklavžu obdarovali otroke. Miklavževanje so v tridesetih letih vodili Krogarjeva Ivanka in Vilka ter Kokljev Rado. Sodelovali so večinoma vsi, ki so že odraščali. Priprave so tekle ves mesec. Obiski po hišah v večernih urah niso bili enostavni. Vse se je dogajalo v veliki tajnosti, daje bilo Vaška dekleta z Ledinice. Z leve spredaj: Darinka Dolinar, Bernardka Oblak in Cilka Mrovlje. Zadaj z leve: Milka Dolinar, Angelca, Anica in Francka Oblak, Ivanka in Tončka Mrovlje, Katarina Dolinar ter Minka in Helena Mrovlje. Fotografiral Jože Filipič leta 1943. Vaški otroci pred mežnarijo na Ledinici. Z leve: Minka in Vida Mrovlje, Jože in Suzana Filipič, Anica Oblak, Ivanka Mrovlje, Katarina Dolinar, Helena Mrovlje, Darinka Dolinar, mežnarica Ana Filipič z vnukinjo Elo, Milka Dolinar, Francka Oblak, Cilka in Tončka Mrovlje. Fotografirano leta 1937, potem presenečenje večje. Veselili smo se daril, čeprav smo dobili le doma pečene slaščice in suho sadje. Vaški otroci smo bili skromni, a kljub temu vedno veseli. Prav tako je bilo tudi o pustu. Našla seje harmonika, plesalo je staro in mlado. V štiridesetih letih so harmoniko igrali Kokljev Pavle, Kamškov Karol iz Nove vasi in Starmanov Lojze s Sela. Tudi rojstnih dnevov in godov vaščani nismo pozabili. Na večer pred godom smo prišli pred hišo slavljenca in »ofirali«, delali hrup z lonci in pokrovkami, da je odmevalo po vasi. Navadno nas je zalo slavljenec povabil na pogostitev. Kadar jc praznoval gospodar ali gospodinja, ki sta bila na vasi najbolj cenjena, so prišli »ravbšici« in streljali s puško. Praznovanja s čiščenjem vasi je bilo največ o veliki noči in božiču. Bilo je pomembno zaradi starih običajev, otroci pa smo se veselili obiskov svojcev, tel in stricev, od katerih smo dobili darila. Ko so v četrtem desetletju lega Stoletja nekateri vaščani imeli redne mesečne dohodke, je vas kulturno zaživela. Prejemali smo dnevne časopise Jutro in Slovenec, poleg tega pa še nekatere tednike in mesečnike. Ker vsi niso imeli denarja za časopise, smo si jih izposojali. Prav tako je bilo s knjiga- Najmlajši na Ledinici pri klekljanju. Z leve: Ela Filipič, Francka, Bernardka in Angelca Oblak, Cilka Semič ter Suzana in Tinka Filipič. Fotografiral Jože Filipič leta 1044. mi. Ded Janez Kokelj je bil ljubitelj knjig in redni naročnik Mohorjeve družbe. V pol stoletja seje pri hiši nabralo precej knjig, ki jih je dopolnil njegov zet Franc Kosmač. Takrat smo si žc izposojali tudi knjige v knjižnici Sokola v Stari vasi. Sokolski dom v Žireh je bil med prvimi v Sloveniji. Obiskovali smo kulturne prireditve, nekateri tudi telovadbo. Hodili smo v kino; filmi so bili nemi in brez ozvočenja. Na vasi je v četrtem desetletju zelo napredovalo fotoamaterslvo. Pokrovitelj je bil fotograf Jože Filipič. Fotografije smo izdelovali tudi sami. Prav zato obstaja iz naše vasi dovolj fotografske dokumentacije. V tem desetletju smo obiskovali tudi planine, kamor ni bilo izleta brez fotoaparata. Prometno sredstvo so bila kolesa, s katerimi smo se peljali do Jesenic, nato pa šli peš z nahrbtniki na Golico in v Triglavsko pogorje. Največje veselje na vasi jc bilo ob ohcetih. Prav dobro mi je ostala v spominu ohcct Krogarjeve Ivanke, ki seje poročila z Muhovčevim Jožefom iz Nove vasi, Mežnarjevega Jožeta, ki se je poročil z Loncmanovo Angelo iz Mrzlega vrha, in Šinkovčeve France, ki seje poročila z Lojzetom Bogatajem iz Gorenje vasi. Te ohceti so trajale po dva dni. Igrali sta harmonika in klarinet. Pri svatbah so prikazovali razne stare običaje, katerih sc danes ne spominjam več prav natanko. Zelo zanimivo je bilo šranganje, ko so peljali iz vasi nevestino balo. Takrat so vaški fantje, ki so šran-gali, prišli do denarja. Ta jim ni dosti koristil, ker so ga zapravili že na zabavi ali pa kol darilo izročili nevesti. Vse to je v zadnjih petdesetih letih postopno zamrlo. Običaji so se opuščali, ker v vasi ni bilo več tako številnih družin. Odrasli so sc odselili in odšli za zaslužkom, drugi pa so se posvetili televiziji in filmu, tako da na vasi družabnost ni več tako pristna, kot je bila nekdaj. Vsestranski napredek, ki ga je dosegla naša vas v zadnjih tridesetih letih, je izreden, bojim sc, da bo v prihodnje prav zaradi tega slagniral. 1 PARTIZANSTVO Med nemško okupacijo 1941-1945 seje vsa vas opredelila za Osvobodilno fronto. Spomladi leta 1942 jc prišla sem nemška politična policija, gestapo. Vas je bila obtožena, da po hišah ne visijo nemške zastave. Policisti so pri nas doma naredili hišno preiskavo in v opuščenem dimniku našli večjo količino Drava eksport cigaret iz bivše Jugoslavije, ki jih jc oče kupil na zalogo. Radovedni so bili, zakaj skriva cigarete. Oče jim jc pojasnil, da so bile eksportne cigarete v bivši Jugoslaviji monopol in namenjene samo za izvoz. Nemci so bili presenečeni, ker je zadovoljivo znal nemško. Zanimalo jih je, od kod lo znanje. Ko jim jc pojasnil, da se jc v prvi svetovni vojni bojeval na strani avstrijske vojske v Galiciji, so se kmalu poslovili in odšli. Na vasi sla sc prva vključila v Osvobodilno fronto Krogarjev Lojze in Kokljev Rado. Kmalu sla navezala stike s partizani, ki so taborili v Žirovskem vrhu. V začetku januarja 1943 je nemški okupator mobiliziral regrute, da bi okrepil svojo armado v Rusiji. Da bi sc izognili mobilizaciji, jc iz vasi kljub zimi odšlo v partizane šcsl fantov, in sicer: Lojze in Ferdinand Dolinar (Krogarjeva), Jože, Janko in Pavel Mrovlje (Kokljevi) in Pavel Kristan (Pepclčcn). Ledinčani na sklepnem slavju novo zgrajenega vaškega vodovoda 1. maja 1968. Spredaj z leve: Slane Dolenc, Milan Filipič, Stojan Dolinar, Nada Semič, Rajko Filipič, Stane Semič, Vinko Markelj, Tjaša Mrovlje in Jernej Sirilih. Zadaj z leve: prvi neidentijiciran, Rudolf Eniko, Matevž Pečelin, Anton Oblak, Maksa Dolinar, Milka Ikič, neidentificiran, Marija Riloper, Jakob Bogataj, Ivanka Semič, Mira Eniko, Lojze Semič, Milka, Jože in Branko Eniko, Ludvik Ritoper, Emir Ikič, Katarina Markelj, Senka Ikič, Marija Mrovlje in Helena Sirilih. Fotografiral Janko Mrovlje. Vas jc žarela od ponosa, ker je dobila prve partizane, kar so kmalu občutili v vsaki družini. Okupatorjeva policija ni mirovala. Žc 28. januarja 1943 so policisti vdrli v vas, da bi izselili osemčlansko Kokljcvo, štiričlansko Krogarjevo družino in Marijo Kristan, Pcpclco. Pri Icin jih jc prehitela Osvobodilna fronta, saj so se družine pravočasno umaknile ■n poskrile. Jezni policisti so lahko le ■"opali premoženje teh družin, pri tempa ujeli Kokljevcga Rada in ga odpeljali v izscljcnslvo v Nemčijo. Tudi v tej kal-variji so vaščani pomagali in spodbujali pregnance. Okupatorjevo nasilje je bilo neizprosno. Ob mobilizaciji v nemško Vojsko so na rusko fronto poslali regruta Albina Oblaka (Tonetovega) in Viktorja Filipiča (Malcvžcvega iz Dovc); pozneje sta padla na ruskem bojišču. Med partizani je bil prva žrtev Fer- dinand Dolinar (Krogarjev); 24. aprila 1943 je padel v Koprivniku kot borec Žirovske čete Gorenjskega odreda. Leta 1944 je padel Rudolf Bogataj (Šinkovcev). Bil jc borec Vojkove brigade IX. korpusa. Hicronima Kristana (Pc-pclčnega) so Nemci ujeli kol partizana in ga usmrtili v Buchemvaldu. Z razvojem narodnoosvobodilnega gibanja so se krepile partizanske enote in 23. oktobra 1943 prisilile Nemce, da so se umaknili iz. Žirov. Z osvoboditvijo so sc pregnane družine vrnile domov. Žc 24. oktobra je bil pri Koklju na Ledinici zbor aktivistov Osvobodilne fronte, na katerem so izvolili prvi narodnoosvobodilni odbor na Gorenjskem. O tem priča plošča na Kokljevi hiši. Kmalu nato seje v hiši pri Koklju naselil pokrajinski odbor OF/a Gorenjsko. Žc novembra 1943 se je začela velika nemška ofenziva in z njo nova Kalvarija za prebivalce vasi, ki so se skrivali pred Nemci. Po tej ofenzivi jc življenje sicer teklo normalno, vendar ni bilo miru, ker so na osvobojeno ozemlje pogosto vdirali nemški kvislin-gi, četniki in domobranci iz. okoliških utrjenih postojank na obrobju Polho-grajskega hribovja. Ob vdorih so strahovali, ropali in ubijali pripadnike OF. Najhujša je bila zadnja ofenziva Nemcev in njihovih kvislingov od marca do maja 1945, preden so se umaknili v Avstrijo. V tej ofenzivi so zagrešili velike zločine. Od leta 1944 je imela pri Rezi v Dovča h svoj sedež gospodarska komisija pri odboru OF Žiri, ki je oskrbovala prebivalstvo in zaledne partizanske enote. Dne 22. marca 1945 so domobranci pri Rezi presenetili in ujeli Maksa Majnika - Majskega z Dobračeve, načelnika gospodarske komisije Žiri, Rudija Bedenka, absolventa prava iz Ljubljane, sodnika Gorenjskega vojnega področja, in Edvarda Doli-narja - Abrahama, krojača iz Korit, tedaj kurirja Gorenjskega vojnega področja. Vse tri so odpeljali s seboj proti Koprivniku. Bedenka so med potjo pri Možinovi domačiji v Koprivniku ustrelili, Maksa Majnika pa odvedli v Rovte in ga po dveh dne 24. marca v Sopovtu umorili. Edvarda Dolinarja so izročili Nemcem, ti pa so ga 8. aprila ustrelili v Črnem grobu pri Skolji Loki. V vasi so bile 1944-1945 nastanjene različne partizanske enote. Partizanska >xx::x::x:::::X:X:::x;:x:x::Xxx:xX I [porabljeno gradivo Dr. Pavle Blaznik: Srednjeveški urbarji Za Slovenijo, leto 1963. Škofja Loka in Loško gospostvo (97S-1803). Kolonizacija Poljanske doline. ŽO, št, 14, 1988, sir. 67-128. I )r. Franc Kos: Loško gospostvo leta 1630 (ponatis), Z< >. št. 4, 1982, str. 133-149. Alfonz Zajec: Spomenik padlim v I. svetovni vojni. Ž.(), št. 7/8. 1982. sir. 94-102. France šiukl: Slikar in pozlalar Ledcrwasch (1712-1787), LR 28/1981. sir. 172; LR 29/1982. sir. 39. Krajevni leksikon Slovenije. 1. knjiga. 1968, I tličina 1 .ogalec. sir. 175. straža (komanda mest) Žirije imela dalj časa svoj sedež, pri Ratačenu, pozneje v Bajti na vasi, vse do zadnje nemške ofenzive leta 1945. Obveščevalni center XXXI. divizije IX. korpusa jc bil od poletja 1944 nastanjen pri Žnidarju v Doveah, pozneje na Pepelu vse do nemške ofenzive marca 1945. Med vojno so vaščani organizirano delovali v Osvobodilni fronti. Vse to jc omogočalo, da so bili na vasi razni sestanki /aktivisti, kurirji in drugimi pripadniki narodnoosvobodilnega gibanja. Jože Filipič, fotograf na Ledinici, je v tem obdobju napravil pomembno fotografsko dokumentacijo o partizanskih enotah in aktivistih Osvobodilne fronte. Pri tem mu jc stala zvesto ob strani žena Angela, ki je skrbela Za fotografski material in filme; le-tcje prinašala z območja zavarovanih okupatorjevih postojank. V tej vojni je življenje izgubilo devet vaščanov, in sicer Ferdinand Dolinar (Krogarjev), Rudolf Bogataj (Šinkovcev), Karol Poljanšek (Muhovčev), Hieronim Kristan (Pepelčen), Albin Oblak (Tonetov), Viklor Filipič (Ma-tevžev), Zdravko Kavčič (Žnidarjev), Lojze in Anton Demšar (Ratačcnova). V prvi svetovni vojni je v avstrijski vojski izgubilo življenje šest vaščanov, med katerimi so bili: Franc Bogataj (Šinkovec), Urban Jesenko (Rezin iz Dove), Stanislav Kopač (Gričarjcv), Anton in Matevž Poljanšek (Mu-hovčeva) in Matevž Kavčič. ::x:xxxXxXxXxx France Planina: Reka Sora in njeno porečje, I .RS/1961, sir. 57. Dr. Milan (iregorčič: Poplave v Poljanski dolini, LR22/1975, sir. 264. Tone Bniko: ( kllomki i/ hišne kronike. /.<). št. 2. 1980/81, sir. 79-82. Ivan Potočnik: Požar in strašna po vodenj (27.9, 1926), Ž(). št. 3, 1981,.sir. 45-50. Janko Mrovlje: Selitev se je sprevrgla v zločin, tednik IV 15, šl. 3 z dne 22. januarja 1981. Žrlve zadnje sovražne ofenzive na Žirovskem. ŽO. šl. 15, 1989, str. 123-126. Delni zemljiški kalasirski izpiski nekaterih posestnikov na I edinici. NARODNA JUNAKINJA DRINA Marijan Masterl UVODNO POJASNILO Ko so sc v drugi svetovni vojni postavili partizani, oboroženi z raznovrstnim, bolj ali manj starim orožjem, nasproti moderni, do zob oboroženi nemški vojski, je na razmeroma majhnem območju (512 km2) občine Škofja Loka med številnimi borci (okoli 1500) padlo tudi pet partizanov in dve partizanki, ki so bili po vojni razglašeni za narodne heroje.1 To kaže na takratne pogoste in obsežne sovražnikove ofenzive, znane pod imeni Grosseinsatz, Enz.ian, Tratile, Friihlingsanfang-VVin-terende, in na hude boje na tem ozemlju. Za novejšo zgodovino občine Škofja Loka je še posebej zanimiva ofenziva Traulc, saj se je začela in končala zvečine na njenem ozemlju. Pri zapisovanju vojaških dogodkov med 2. svetovno vojno v Poljanski dolini meje pritegnila ofenziva Traulc in ne povsem pojasnjena smrt junaške ko-misarke Drine pri Kremžarju v Žirovskem Vrhu. Padla je 15. novembra 1943. Le devetnajst dni pozneje je življenje izgubila tudi njena sestra Danica -Partizanka Bojana v žičnih ovirah nekdanje jugoslovansko-italijanske meje NESREČNA SMRT KOMISARKE DRINE, NARODNE JUNAKINJE Jaka Bernard •21. VII. 1909 + 8. II. 1942 Franc Ravbar -Vilcz •2. VIII. 1913 + 14. 1. 1943 Mihaela Skapin -Drina ♦29. IX. 1922 + 15. XI. 1943 Danila Kumar -Andreja ♦ 13. X. 1921 i 16. III. 1944 Manfredi Maz-zocca - Tordo •23. III. 1918 + 24. III. 1945 .lože Miheve -Rudar •25. VII. 1922 + 20. VI. 1944 Izjava Aleksandra Eržena, Kopriv-nik. pri Lisjaku na Lanišah na drugi strani Žirovskcga vrha. Pri umiku pred idrijskimi policisti jc pritekla od Mrzlikarja pod Bevkovim vrhom naravnost v minsko polje.2 Tako sla sestri padli v najlepših letih mladosti, v Poljanski dolini, daleč od rodnega Krasa. Drina je bila stara 21 let, Bojana 22. Spremljali bomo življenje Mihaele Skapin - Drine od rojstva na Velikem Polju pri Sežani do smrti v Žirovskem Vrhu. Seznanili sc bomo tudi z. usodami preostalih članov tc družine, ki so drug za drugim padali v partizanih. Na ugaslo ognjišče seje iz partizanov vrnila le mali Ivana - Mamca. V prispevku se bomo nekoliko po-mudili tudi pri usodah nekaterih borcev v omenjeni ofenzivi na Žirovskem in bližnji okolici. MLD VOJNO OBJAVUENANOVICA O SMRTI KOMISARKE DRINL Dan pred smrtjo je Drina dala bataljonskemu kulturniku Vojkove brigade Andreju Pagonu - Ogarevu svojo pesem Jesen s prošnjo, naj jo objavi v glasilu Vojkove brigade Za Vojkom, da bi jo prebrali njeni soborci. Ogarev mi jc pripovedoval: »Dne 14. novembra sem prišel na poveljstvo 2. bataljona Vojkove brigade, ki jc bilo pri Grohcu v Žirovskem Vrhu. Pred hišo sem srečal komisarko Drino, koje soborcem prala perilo. Zaprosila meje, da bi objavil njeno pesem Jesen.« V februarski 4. številki omenjenega glasila jc bila pesem objavljena skupaj / nekrologom in podobo groba z velikim vencem vrtnic okoli križa in z napisom DRINA. Na strani 5 je bila objavljena njena pesem: JESEN V jeseni pozni, ko strn že rumeni, jata kavk in vran čez njo leti, kmet s svojih njiv pridelek spravlja, za zimo trdo se pripravlja. Za svobodo v borbi je v tem leti, naš mladi rod ves v gozdovih, ne toži po zapuščenih domovih, da le odide naš sovražnik kleli. Glej, stražarji junaški tam stoje, pozorno v gozdni mir motre, za njimi naši liho govorijo, v vrtincih listi padajo, šumijo. Se stražarjem zablisnejo oči, ko ču jejo, tovariš govori: »Zatiraš danes nas, nam delaš kvar, bi rad uničil nas, postal vladar. A vedi to: kmet tvoj nc bo llačan, dokler bo s puško gibal partizan!« Drina Drinina pesem kaže na poskus pes-njenja in njeno visoko kulturno raven. S pesmijo izpričuje, da soji bili pri srcu domače kmečko življenje, narava in usmerjenost v kmečko okolje, v katerem so se gibali partizani. Na strani 4 tega glasila je Ogarev zapisal naslednji sestavek. TOVARIŠICI DRINI V SPOMIN Drina, lepo je življenje v borbi, sa-mozatajevanju, v izpolnjevanju vseh dolžnosti do domovine, kot si ga živela Ti. Tvoja navzočnost jc vlivala poguma celo tovarišem v bataljonu, ki so omahovali pod težavami, kijih nalaga da- Polde Rener, Zublji naVrheh, Sežana 1978; Za Vojkom (glasilo Vojkove brigade), februarska številka (4.) 1944, hrani IZDG (zdaj INZ). našnja borba za svobodo. Še danes nc morem verjeti, da Te ni več med nami. Pa naj je Tvoj duh navzoč povsod, med nami živi tvoja nikoli mirujoča narava, vedno zaposlena, zmeraj vedrega obraza, si nam pripovedovala dogodke in doživljaje iz borb, ki so nas podžigali k vedno večji borbenosti. Občutili smo trdo Tvojo nenav-zočnosl v bataljonu, zavedali smo sc, da nekoga manjka, a smo sc bal i imenovati Tvoje ime, ker težko nam je bilo pri srcu. Padla si junaško kol borec, zadet od dumdum krogle. Ni bilo tožbe čez kruto usodo, ki Ti je prekrižala Tvoje načrte. Ni Ti bilo dano, da bi bila doživela dan sončne svobode, ki jc že tako bi izu, in za katero si sc toliko žrtvovala. Do zadnjega si izpolnila svojo narodno dolžnost. Tvoja kri je pordečila sneg in napojila to zemljo, ki si jo tako goreče ljubila. Ko si nam govorila o domu in svojcih, je v Tvojih očeh igral plamen neugasljive ljubezni do svojcev, do rodne grude, do naše nanovo vstajajoče domovine. Rad bi povedal o Tebi več, ker si zaslužila, da bi Te v pesmih opevali, pa so tako neokretne moje besede in težko mi je vduši, kcrTc več ni. Zatreti hočem z moško odločnostjo bol, ker sem prepričan, da Ti jc sedaj dobro. Iz kraljestva duhov gledaš na nas in našo borbo, Tvoj duh jc med nami in nas podžiga k vedno večji borbenosti. Dan pred hajko si mi izročila pesem. Tvoje delo, dajo pregledam in priobčim v našem listu. Navzlic Tvoji trdi zunanjosti si nosila v svoji notranjosti mehko čutečo žensko dušo, ki je v trenutkih človeške osamljenosti sprejemala iz vsemirja tudi glasove nežne ženske poezije. Oddolžujem se danes obljubi, ker jo smatram kot Tvojo zadnjo željo in priobčujem tu spodaj Tvojo poezijo. Globok opazovalni čiit do narave in ljubezen do naše trpeče domovine sta izražena v nji. In mi »Pomnik postavimo Ti tak, da slednji skuša biti Ti enak.« Ogarev3 Spominski zapis sicer nc razkriva okoliščin, ki so povzročile njeno smrt, kaže pa na velik ugled, ki ga jc bila deležna med borci, in na razvitost kulturnega življenja v Vojkovi brigadi kljub trdemu partizanskemu življenju. O njeni smrti jc Andrej Pagon -Ogarev (r. 1907 v ŠebrcIjah), ki je pisal brigadno kroniko, zapisal: »Dne 15. XI. 1943 smo bili napadeni od Svabov in belogardistov s treh strani. Branili smo sc obupno, a smo sc morali umakniti veliki premoči. Junaško jc padla v tej borbi tov. Drina, namestnik polilkomisarja v II. bataljonu. Bila je smrtno zadeta od dumdum krogle. Slava spominu hrabri borki. Deloma razkropljeni smo se našli v Mrzlem vrhu, kje smo prenočili.«4 POVOJNI PISNI VIRI O NOVEMBRSKI SOVRAŽNI OFENZIVI IN SMRTI KOMISARKE DRINE Ko so zapisovalci vojnih dogodkov i/. Loškega muzeja leta 1959 zbirali gradivo za topografijo Poljanske doline, so v zvezi z. nemško novembrsko ofenzivo i/, leta 1943 zapisali tole: »15. novembra 1943 se je pričela huda Primorska ofenziva, ki je zajela tudi Žirovski vrh. Imela jc svoj začetek pri Treh kraljih in se je razmaknila proti Goropekam in Račevi. V tem pohodu so sodelovali Nemci, belogardisti in kozaške nemške trupe. Račeva in Žirovski' vrh sla tedaj meterijalno utrpela veliko več škode, kakor v ofenzivi avgusta 1943. V Račevi so pri posestniku Bogataju, p. d. Debencu, dobili v hiši partizane, ki so prišli po hrano. Ti so jih sicer še pravočasno opazili in se umaknili, vendar so Nemci tedaj iz maščevanja požgali vsa poslopja. Pri obstreljevanju hiše je bila tedaj ubita gospodarjeva sestra, 12 letna hčerka pa jc na eno oko oslepela. Iz Lučen in Sentjošta so tedaj vdrli tudi na Goli vrh. S policijskimi psi so preiskali vse hiše. Pi'i Kreinžarjii pod Golim vrhom je ti'daj padla junaške smrti komisarka čete Vojkove brigade, po rodu Pri- Ta odlomek je objavljen v Zborniku dokumentov NOBVI/9, sir. 375-383. Izvirnik jc v arhivu INŽ. (klslavki, ki se. nanašajo na Žirovsko, so objavljeni v Žirovskem obcasniku št. 3, 1981. sir. 1(17-11(1. 1NZ, (Iradivo za topografijo, 2. snopič, 2 .del: Poljanska dolina. Ljubljana 1959. morka iz Vipave. Sovražniki so Krem-žarjev dom z vsemi gospodarskimi poslopji požgali. Tako so pustošili ledaj dva dni v Račevi in Žirovskem vrhu. Tudi tokrat so pobrali talce, katerih pa niso izpustili kakor v prejšnji ofenzivi, temveč so jih nekaj odpeljali v internacijo. Tedaj so ujeli dva domačina partizana, katerih eden je postal pozneje vnet pristaš bele garde. Iz Račeve so se tedaj napotili preko Žirov proti Idriji ...«5 Domačini so zapisovalcem novembrske nemške ofenzive omenili kraj smrti komisarke Vojkove brigade, niso pa poznali njenega imena, ne pravega kraja rojstva na Primorskem in ne, v kateri enoti Vojkove brigade je bila komisarka. Žirovski kronist Vinko Govckar je o novembrski ofenzivi leta 1943 zapisal: »Dne 14. novembra (1943, op. MM) zvečer je bila v Prosvetnem domu zopet partizanska predstava. Na tej prireditvi jc bilo zelo malo borcev, ker se je že začela velika nemška ofenziva zoper osvobojeno ozemlje v Sloveniji (na območju sedanje občine Škofja Loka in na Cerkljanskem, op. MM). Dne 15. novembra zjutraj je že navsezgodaj nalelaval gost sneg. Snežilo je kar naprej. Partizani so se pričeli umikali pred silno premočjo Nemcev in njihovih sodelavcev. Nepretrgoma so se ves dan vlekle kolone od snega premočenih borcev (partizanov, op. MM), ki so se umikali iz Žirovskega vrha, z Lavrovca in Kladja. V noči od 15. na 16. november so belogardisti s topom streljali z Vrha Treh kraljev v Žiri. Človeških žrlev ni bilo, poškodovali pa so več gospodarskih poslopij. Za Nemci so se kot mrhovinarji dne 16. novembra prikazali v Žireh šentjoški, rovlarski in vrbovski belogardisti, za njimi pa se je vsul nov val Nemcev. Prišlo jedo mnogih spopadov ... V Ravnah pri Matečku je imela Vojkova brigada (pravilno Gradnikova, op. MM) svojo krojaško in čevljarsko delavnico. Borci so bili povečini Primorci. Fantje so ravno pospravljali in se pri- pravljali za umik, ko so belogardisti z Nemci obkolili hišo. Tako niti umik niti obramba nista bila več mogoča, saj so bili vsi brez orožja. Nemci in belogardisti so jih zajeli in obsodili na smrt. Pred Matečkovo hišo so vseh enajst postavili v vrsto in jih po dva in dva postrelili. Ko sta padla prva dva, sta na določeno mesto mirno stopila druga dva. Umirali so brez besed. Streljanje so morali gledati vsi domači, hladnokrvno pa so prizoru sledili tudi belogardisti. Ustrelili so devet fantov, dva pa so pustili, da sto nosila strelivo. Ta dan so zažgali tudi Kremžarjevo domačijo v Žirovskem vrhu. Gorelo je tudi v Krnicah pri Erjavcu in pri Brencetu ...«6 Ta zapis očividca tokratnih razmer govori o neugodnih vremenskih razmerah novembra leta 1943. Tedaj so se iz, Žirovske kotline partizani umikali pred navalom številnih okupatorjevih vojakov, ki ujetnikov niso poznali, pa čeprav so jih zajeli neoborožene. Na poti so pri hišah, ki so veljale za partizanske, podtikali »rdeče peteline«. Med temijc 15. novembra 1943 pogorela tudi Kremžarjeva domačija v Žirovskem Vrhu pod Golim vrhom. Vendar tukaj žirovski kronist ni omenil smrti Mihaele Skapin - Drine, čeprav je istega dne padla pri tej hiši. Verjetno tega ni vedel. Prvo izčrpnejše poročilo o smrti Mihaele Skapin - Drine, komisarke 2. bataljona Vojkove brigade, je objavil Stanko Petelin, kijev Kroniko Vojkove brigade napisal tole: »Petnajstega novembra (1943, op. MM) so enote 132. grenadirskega polka prodrle do ceste Škofja Loka-Go-renja vas, hkrati s tem pa se je desno krilo 134. grenadirskega polka (iz smeri jugozahod, op. MM) začelo vzpenjati na Žirovski vrh. Tam je bila Vojkova brigada. Čeprav sovražnikova ofenziva ni bila niti za borce niti za njihova poveljstva nobena skrivnost več, se brigada nanjo ni dovolj pripravila. Prejšnji večer je propagandni odsek priredil v Žireh miting, ki se ga je udeležilo le malo borcev. Vedeli so, da sc jim bližajo hudi Vinko (iovekar, IjoSki razgledi XIV, 1967, sir. 40-41. Stanko Petelin, Vojkova brigada, Ljubljana 1980, sir. 93-94, 126 in 258. dnevi in da store zato najbolje, čc se vsaj še to noč pošteno naspijo. Dopoldne je bilo še vse mirno. Prejšnjega dne je sicer močno deževalo, nato pa začelo šc snežili, toda potem sc jc začasno zjasnilo in borci so se lahko po hišah in pri ognjih posušili. Popoldne pa je zaropotalo. Napadena sto bila 2. in 3. bataljon (Vojkove brigade, op. MM) na Žirovskem vrhu. O poteku boja sicer ni natančnejših podatkov, vendar kaže, daje moralo biti njuno zavarovanje zelo slabo, kajti sicer Nemcem ne bi uspelo iznenaditi jih in s prodori med položaje čet onemogočiti dolgotrajnejšo obrambo grebena. Najhuje je bilo pri 2. bataljonu na desnem krilu, kije bil napaden iz smeri Lučin, Št. Jošla in Sv. Treh Kraljev. Brž koje začelo pokati, sta iz bataljonskega štaba pohitela na položaje tudi Anton Milic, namestnik brigadnega političnega komisarja, in Mihaela Škapin - Drina, namestnica komisarja 2. bataljona. Preden sta prišla na desno krilo, kamor sta bila namenjena, ju je presenetila sovražnikova skupina in ju napadla. Anton Milic sc je rešil. Drina pa je padla ,7 ŽIROVSKI VRH KOT PARTIZANSKO STRATEŠKO OZEMLJE Žirovski vrh je okoli 9,5 km dolgo hribovje, ki na severu meji na Poljansko dolino, na južni strani pa je med vojno tekla meja med italijanskim in nemškim zasedbenim ozemljem. Na vzhodu je dolina Brebovniee, na zahodu Žirovska kotlina in dolina Račcvc. Znotraj teh meja je Žirovski vrh obsegal okoli 40 km2. Žirovski Vrh, pisan z veliko začetnico, je ime za tri naselbine v istoimenskem hribovju (Žirovski Vrh nad Gorenjo vasjo, Žirovski Vrh nad Zalo in Žirovski Vrh). Na pobočjih Žirovskega vrha sta na severozahodu še zaselka Kladje in Zabrežnik, na jugovzhodu pa Goli Vrh. Slednji je za naš prispevek še posebej zanimiv, saj je tu 15. novembra 134. nemški grenadirski polk napadel precej šibkejši 2. bataljon Vojkove brigade. Žirovski vrh je torej, gledano zemljepisno, obsežna pokrajina, zato nam zgolj navedba, da seje neki dogodek zgodil v Žirovskem vrhu, ne pove veliko. S severa proti jugu se iz razmeroma enakomerno visokega hrbtišča - Pont-skega ravnika - dvigujejo posamezni vrhovi, kot so: Javorč (901 m) na severu, Zala (899 m) v osrednjem delu in Goli vrh (962 m) na jugu. Žirovski vrh, obkrožen z dolinskimi cestnimi zvezami, prepreden z vojaškimi cestami in zaprt z žičnimi ovirami na meji med takratnim italijanskim in nemškim zasedbenim ozemljem, je bil, gledan z vojaško-strateškega vidika, prava vreča, ki jo je bilo z dovolj močnimi oboroženimi silami zlahka zavezati. Tako so Nemci pred tremi meseci (avgusta) vanjo ujeli Gorenjsko (Prešernovo) brigado ter zajeli 98 in ubili 55 borcev. Kartografski prikaz bojev na Žirovskem vrha 15. II. 1043, prirejen po karti Geodetske uprave v Skofji Loki. - »Nesrečnost« Drinine smrti je bila v tem, da je pohitela navzgor svojim tovarišem nasproti, le-tipa so se umaknili levo od nje, naravnost v dolino Račeve. Tako ni bilo nikogar, ki bi jo posvaril, da so pri Kremžarju ie Nemci. Panoramski posnetek Zirovskega vrha, fotografiranega z Goropek. Od leve: I. koča Lovske družine Ziri (812 m), 2. Kremžar (840 m), 3. Grogc (780 m), 4. Loščer (818 m). Foto: Marijan Masterl. Žirovski vrh je bilo nevarno ozemlje, posebno v obsežnih sovražnih ofenzivah. Priročen je bil le kot prehodno ozemlje za partizanske vdore v Dolomite, za vodenje transportov z Gorenjskega na Notranjsko in dalje na Dolenjsko ali v nasprotni smeri. V Žirovskem vrhu so imeli svojo kurirsko postajo G-g kurirji, ki so vzdrževali zvezo s Primorsko, Notranjsko in Gorenjsko. Tudi za manjše partizanske enote jc bil južni del Zirovskega vrha nevaren zaradi pogostih vpadov domobrancev in četnikov iz, njihovih postojank v Lučinah, pri Svetih Treh kraljih, posebno pa iz Sen-tjošta. PRIPRAVE NA OBSEŽNO NEMŠKO OFENZIVO TRAUFE NOVEMBRA 1943 Za začetek se bomo seznanili z. dotedanjim razvojem NOB na Gorenjskem, še posebej v Žirovskem vrhu in Žirovski kotlini ter odgovorili na vprašanje, zakaj je do nemške ofenzive prišlo prav novembra 1943. Šestindvajseta divizija (Triglavska) je imela tri brigade: 16. SNOUB (slovenska narodnoosvobodilna udarna brigada) Janka Premrla - Vojka, 7. SNOUB Franceta Prešerna in 3. SNOUB Ivana Gradnika. Zadnji dve sta se 30. septembra vrnili z Dolenjskega dobro opremljeni, oboroženi in bogatejši z, vojaškimi izkušnjami. Te okoliščine in vdaja italijanske vojske so vplivale na to, da se je tudi leta 1943 povečal pritok partizanskih novincev v NOV in POS. Tako so nastale razmere, v katerih je divizija lahko prešla v ofenzivo proti sovražniku na Gorenjskem; trajala je dober mesec, to jc od vrnitve z Dolenjskega do novembra. V tem času jc uničila več sovražnikovih postojank in osvobodila nekaj ozemlja v Selški in Poljanski dolini. Brigade 31. divizije so že začele vdirati v večje industrijske kraje na Gorenjskem in ogrožali sovražnikove postojanke. V okupirani Gorenjski je začela nastajati država v državi, česar pa nemška civilna in vojaška oblast nista smeli dovoliti. Prisiljeni sta bili storili kaj za to, da bi zaustavili partizansko ofenzivo. Potrebovali pa sta čas za pripravo protiofen-zive in morali zbrati zadosti bataljonov Z ustrezno opremo in oborožitvijo. Vse priprave za proliolenzivo so se sovražniku zavlekle v prve dni novembra. V ofenzivo so vključili predvsem tiste pehotne enote, ki so jih po ofenzivi pošiljali naprej proti prodirajočim zaveznikom v Italiji. Že 11. novembra so partizanski ogledniki ugotovili, da sovražnik kopiči na več izhodiščnih krajih močne vojaške sile, vendar poveljstvo 26. divizije (Triglavske) še ni izdalo nobenih posebnih povelij. RAZPOREDITEV BRIGAD 26. PARTIZANSKE (TRIGLAVSKE) DIVIZIJE PRED NEMŠKO OFENZIVO TRAUFE Tedaj so vstop v Žirovsko kotlino z vseh štirih strani varovali bataljoni Grad-nikove in Vojkove brigade, razporejeni na obrambnih hribovskih slemenih. Gradnikova brigada s petimi bataljoni je zasedala položaje na desni strani doline Idrijce nad cesto Idrija—Žel in in na jugovzhodu v smeri Lcdine-Vrsnik-Goropckc. Brigada jc branila sovražnikov vdor v Žirovsko kotlino in na Cerkljansko z južne in vzhodne strani. Vojkova brigada jc bila prestavljena v Žirovski vrh z namenom, da bi z vdorom v Dolomite uničila tamkajšnje domobranske postojanke in nadaljevala 8 Glej opombo 5 oktobrsko partizansko ofenzivo, sočasno pa je varovala Žirovsko kotlino z vzhodne in južne strani. Posamezni bataljoni so bili razporejeni takole: 1. bataljon na Trebiji jc zapiral glavno cesto Škofja Loka-Žiri. Postavljen jc bil okoli 3,5 km od severnega vstopa v Žirovsko kotlino. 2. bataljon je bil v Žirovskem Vrhu pod Golim vrhom. V tem bataljonu je bila namestnica političnega komisarja Mihaela Skapin - Drina. 3. bataljon je bil razporejen v Žirovskem Vrhu pri Sv. Antonu (danes Žirovski Vrh nad Gorenjo vasjo, op. MM). 4. bataljon je bil v rezervi na Selu in hkrati tudi zaščita brigadnoga poveljstva, ki sejo nastanilo na Selu pri Mo-drija novcu. 5. delavski (pionirski) bataljon Vojkovo brigade je bil skupaj z 2. bataljonom Gradnikove brigade na Goropekah, Prešernova brigada je bila tedaj v zahodnem delu Škofjeloškega pogorja (v okolici Blegoša in Črnega vrha nad Novaki). Varovala je glavno partizansko preskrboval no pot Kropa-Železni-ki-Farji potok-Slugov grič-Cerkno in hkrati zapirala sovražniku vdor v Cerkno s severozahoda. Poveljstvo 26. divizije (Triglavske) je bilo sprva v Novi vasi (Žiri) pri Primožiču, 13. novembra pa seje preselilo v nekdanjo jugoslovansko carinarnico v Osojnici8, od koder je nameravalo voditi vojaške operacije proti domobrancem na italijanski strani v Polho-grajskem hribovju. V odsotnosti brigad 31. divizije jc bila namreč vzdolž meje od Rovt do Lučin na hitro sklenjena gosta veriga belogardisličnih postojank, kije ni bilo več mogoče pretrgali vse do konca vojne. NAMENI OFENZIVE TRAUFE NA ŠKOFJELOŠKEM S protiofenzivo Traufe (kap, op. MM) je sovražnik nameraval zaustaviti oktobra začelo partizansko ofenzivo. Z njo je hotel izriniti partizane iz njihovega že obsežnega zaledja — osvobojenc- ga ozemlja (območje sedanje občine Škofja Loka in severovzhodni del sedanje občine Idrija - Cerkljansko), ga razdejali, borce pa stisniti na ozek pas okoli Blcgoša in jih tam uničili. V ofenzivi so sodelovali 14. in 19. SS policijski polk, 132. in 134. grenadirski polk iz sestave 44. grenadirske divizije. V ofenzivo jc bila vključena posebna bojna skupina, imenova Gcrvers, ki so jo sestavljali predvsem gorski in planinski lovci ter deli bataljona italijanske fašistične milice. V tej enoti jc bil del 901. šolskega tankovskega grenadirskega polka ter bojni dopolnilni bataljon 162. pehotne divizije planinskih lovcev »Heinc«. Sovražnik je za obkolitev razmeroma obsežnega ozemlja, vključno s Pol-hograjskim hribovjem, zbral od 20 do 25 tisoč mož. Ofenziva sc jc začela v soboto, 13. novembra 1943 inje trajala deset dni, do 23. novembra. Sovražnikov uničevalni načrt je bil zasnovan na obkolitvi omenjenega ozemlja in na postopnem stiskanju obroča okoli partizanskih enot, kjer naj bi jih uničili gorski lovci bojne skupine Gervcrs. Sovražnik jedo 13. novembra razpostavil svoje enote na severovzhodu na črti Kranj-Rndovljica-BIcd-Nomenj, na jugovzhodu od Kranja in Škofje Loke do Ljubljane ter na jugu od Ljubljane in Vrhnike do Logatca. V Idriji seje zbrala bojna skupina Gervers.g Velika zemljepisna oddaljenost omenjenih izhodiščnih krajev sovražnikove policije in vojaštva od partizanskih enot v Žirovski kotlini in na njenih obrambnih grebenih ter veliko število sovražnikovih vojakov govorita o tem, da je bila ta ofenziva do tedaj največja in le malo je bilo krajev, v katere šc ni bilo sovražnika. Od ofenzive je sovražnik pričakoval precej večje uspehe, kot jih je pozneje v resnici dosegel. NASTANITEV 2. BATALJONA VOJKOVE BRIGADE PRED OFENZIVO V ŽIROVSKEM VRHU Čeprav je začel sovražnik z vseh strani prodirati proti partizanskemu za- to (Mej opombo 5, sir. 86-87. (ilej opombo 5. sir. 93. I * r i Grohcu sta bili tedaj mali Minka Mlinar in snaha Ivana Mlinar, rojena Kavčič, Tro-hova i/. Ži rovskega Vrha. Tedaj je bila že šliri mesece vdova. Mož Pavle Mlinarje bil borec Žirovskc čete, ki je vodila partizane novince na Dolenjsko. Ob zadnji vrnilvi transportne čete iz Dolenjske 6. julija 1943 ga je ubila ročna granala pod domačo češnjo, ko je nabiral češnje za soborce. Bomba si' mu je aktivirala, ko se jc zataknila ob drevesno vejo. ledju že 13. novembra 1943 in so njihove premike partizanski ogledniki zaznali, poveljstvo 26. divizije (Triglavske) v začetku ni izdalo nobenih povelij o posebni pripravljenosti brigad na nemško ofenzivo. Izdano ni bilo niti povelje o uničenju dolinskih cestnih dohodov v osvobojeno žirovsko kotlino. Vse enote 26. divizije so torej ostale na starih mestih. Dne 14. novembra zvečer jc divizijsko poveljstvo priredilo v Žireh celo miting10. Edino povelje, ki ga je že med ofenzivo 14. novembra izdalo divizijsko poveljstvo, jc bilo, naj cestne dostope v Žirovsko kotlino zaprejo z ovirami. Petnajstega novembra je bilo zelo slabo vreme. Žc prejšnji večer jc močno deževalo, nato jc začelo tudi snežiti. Močno je snežilo tudi petnajstega novembra. Snega je zapadlo nad koleni. Dan je bil meglen in vidljivost slaba. Zaradi takega vremena so se borci 2. bataljona Vojkove brigade zadrževali v treh hišah v Žirovskem Vrhu, 4,2 km vzhodno od Žirov ali 3,2km zahodno od Lučin; te so postale 15. novembra sovražniku izhodišče za napad na 2. bataljon Vojkove brigade. Drugi bataljon je prišel v Žirovski Vrh iz Ledin prek Goropek 8. novembra, torej en teden pred ofenzivo. Poveljstvo seje nastanilo pri Pavlu Mlinarju," po domače pri Grohcu (790 m), Žirovski Vrh 42. Ob nemškem napadu na 2. bataljon so bili polegdrugih tu tudi Anton Milic - Marko, namestnik brigadnoga političnega komisarja, ki je prav tedaj prišel v bataljon, Mihaela Škapin - Drina, namestnica komisarja 2. bataljona Vojkove brigade, in neka Ljubljančanka svetlih las. Pri Grohcu je bila poleg poveljstva 2. bataljona še četa borcev. Bataljonska kuhinja jc bila nad Grohcem pri Janezu Jerebu, po domače Loščcrju (818 m), Žirovski Vrh 26. Domačija leži med Grohcem in Kremžar-jcm. Raznašalci hrane so imeli tako približno enako daleč do ene in druge čete. Pri Loščcrju jc bila tudi ena od bataljonskih čet. Četa 2. bataljona v hiši Marije Reven pri Kremžarju (842 m), Žirovski Vrh 72, je bila najvišje, to je v zahodnem pobočju Golega vrha (962 m) in na prvih obrambnih položajih iz smeri Luein in Šentjošta nad Horjulom. Vse tri domačije torej ležijo v zahodnem pobočju Zirovskega vrha, ki z Golega vrha pada v Žirovsko kotlino. SPOPAD VOJKOVCEV Z NEMŠKIMI GRENADIRJI PRI KREMŽARJU 15. NOVEMBRA 1943 Ker je 15. novembra močno snežilo, so bili borci v hišah. Zunaj so bile lc okrepljene straže in ogledniki. Tako so partizani ki dan imeli dva sovražnika: grenadirje in sneg. Vojaške nemške enote 134. grenadirskega polka na vzhodnem sovražnikovem krilu so za izhodišče v osvobojeno Žirovsko kotlino izbrale Lučine. Kol vodniki so bili v ta del polka vključeni domobranci iz postojanke Šenljošt nad Horjulom. Dobro so poznali poli, oblikovanost zemljišča in gorske domačije, kjer bi se lahko zadrževali partizani. Tega dne jc 134. grenadirski polk začel z južne strani prodirati proti Žirem. Na zahodni strani se je prodira-jočemu in premočnemu sovražniku postavila v bran Gradnikova brigada, kije odbijala sovražnika na Ravnah (nad Podklaneem) in nato na Vrsniku. Brigado je sovražnik potiskal na sever proti Sovodnju. Na vzhodnem sovražnikovem krilu so enote tega polka napadle čelo 2. bataljona Vojkove brigade pri Kremžarju. K domačiji so prodrle okoli devete ure dopoldne v smeri z Golega vrha, odete v bela ogrinjala. Okrepljena zaseda 2. bataljona se je spopadla s sovražnikom, čete pa so se ob strelih hitro umaknile z vseh treh domačij v dolino. Pri tem so pustile po domačijah precej opreme, posebno od borcev, ki so bili na položajih. Ker je sovražnik napadel z višjih položajev, so se borci umikali v severni del Žirovske kotline. Prvolni načrt umika 2. bataljona je predvideval, da bi odšli mimo Česna in Bukovca na Javorč, kjer naj bi se združili s 3. bataljonom in se dalje skupaj umikali. Ta smer pa ni prišla v poštev, ker so sc iz Brebovniee na Žirovski vrh žc vzpenjali grenadirji 132. polka. SMRT KOMISARKE DRINE IN POŽIG KREMŽAR.IEVE DOMAČIJE Ob streljanju in regija nju strojnic, ki jih je bilo slišati iz smeri nad Kremžar-jevo domačijo, sta iz štaba 2. bataljona pohitela na bojišče Škapinova in Milic. Po stezi, ki vodi od Grohca h Kremžarju (okoli 400 m), sla se morala povzpeli skozi gozd 50 m višje. Ko sta stopila na piano in se namenila h Kremžarju, sta prišla naravnost pred sovražnikove puške, sovražnik je medtem žc prodrl do domačije, jo preiskoval in se pripravljal, da jo bo požgal. Tako sta Milic in Škapinova prispela h Kremžarju, ko so sc borci skupaj z. domačimi že umaknili z domačije. Sovražnik jc nanju streljal iz nekdanje jugoslovanske utrdbe tik nad Kremžarjem. Mihaela Škapin je padla na stezi južno pod Kremžarjevim kozolcem, takoj ko jc stopila na piano. Zadeta je bila v trebuh, krogla pa jc izstopila na stegnu. Ustreljena je bila z višje ležečega položaja. Nemec, ki jc ustrelil Škapinovo, je videl be/ečega Milica in sklepal, da je zgrešil tudi Škapinovo. Ni se prepričal, ali je cilj zadel. Naletava-joči sneg je pokril mrtvo Škapinovo in jo skril pred sovražnikom, ki je še ves naslednji dan preiskoval Žirovski vrh, hkrati pa tudi pred soborci. Pri hišni preiskavi Krcmžarjcvih je sovražnik v gospodarskem poslopju odkril nekaj partizanske opreme in streliva. To je bilo dovolj, da je zažgal domačijo. Zgorela je tudi vsa goveja živina, ušel je le prašič in se zatekel k bližnjemu sosedu Česnu. Kremžarjevi so se pravočasno umaknili. Iz izkušenj so vedeli, kaj jih čaka, čc bi prišli v roke Nemcem. V listih časih je za smrtno kazen in požig hiše zadostovalo že, če so pri hiši našli en sam strelni naboj. Kremžarjcvi so si rešili samo gola življenja.12 Glavnina vojske 134. grenadirskega polka seje kot »stampeda« valila v dolino /a umikajočimi se borci 2. bataljona Vojkove brigade. Četno poveljstvo pri Kremžarju je napravilo usodno vojaško napako. Pred opustitvijo obrambnih položajev pri Kremžarju o tem ni obvestilo poveljstva bataljona pri Grohcu. Čelni kurir bi tako na poti k Grohcu zagotovo prestregel Drino in Milica ter jima odsvetoval, da bi nadaljevala pot; ta seje končala z Drinino smrtjo. Tega dne sovražnik ni obiskal ne Loščerjeve ne Grohčeve domačije. V obeh hišah so bili prepričani, da Nemcev ni bilo zaradi goste megle in ker so umikajoči se partizani potegnili Nemce v dolino. Med Kremžarjem in omenjenima domačijama je naravna ovira -pogozdena grapa. PRI GROHCU IN LOŠČERJU ODSTRANJUJEJO PARTIZANSKE SLEDOVE Grohčevi niso zapustili domačije, saj so vedeli, da bi prazna doživela enako usodo kol Kremžarjeva. Srečajo bila v tem, da Nemci toga dne niso prišli k hiši, zalo so domači lahko odstranili sledove, ki so jih pustili umikajoči se borci 2. bataljona. Tudi pri Grohcu so bili vojkovci teden dni. V nedeljo, 14. novembra, so še podirali drevesa na cestnih prehodih z vzhodne in južne strani Zirovskega vrha. To delo je bilo povsem odveč, saj so v nemški ofenzivi s te strani prihajali le pehotni oddelki, poti so bile namreč zaradi snega na tej višini neprevozne. V noči s 14. na 15. november so partizani okrepili straže. Komisar 2. čete 2. bataljona Vojkove brigade Fon je okoli osmo ure zjutraj poslal Kajetana Pivka od Grohea na Selo po strelivo. Na Selu sla bila takrat tudi brigadno poveljstvo in njegova rezerva. Namestnik komandirja 2. čete je bil France Primožič iz Podje-lovcga Brda. 12 Marija Reven, po domače Kremžarjeva, Žirovski Vrh 72, Filip Košir, Kržclov, Žirovski Vrh 46, in Lojze Br-znožnik, po domače Kočar, Žirovski Vrh 45. 13 Marija in Ivana Mlinar. (irohčeva, Žirovski Vrh 42, Kajc-lan Pivk, Javorničkov s Sela. 14 Ivana Mlinar, Grohčeva, Žirovski Vrh 42. in Janez Jereb, Loščer, Žirovski Vrh 26. Takoj ko so partizani odšli od Grohea, sta začeli snaha Ivana in mati Minka Mlinar naglo brisati sledove. Nahrbtnike, strelivo in nekaj orožja, kije ostalo v hiši, sta spravili v prazno kad za zelje, jo prekrili z zeljem, zaprli s pokrovom in obtožili s kamenjem. Odstranili sta partizanske sledove v hlevu in steljniku ter poribali tla v hiši.13 Nekaj podobnega se jc po odhodu partizanov dogajalo tudi pri Loščcrju. Ko jc začelo nad Kremžarjem pokati (tu so se partizanske straže spopadle z nemškimi izvidniki), so partizanski kuharji ravno napolnili kotle in začeli kuhati kosilo. V naglici so kotle obrnili, niso pa jih utegnili odnesti s seboj. Loščorjovi so meso in govejo kožo zakopali v sneg, kotle pa v gnoj. Pospravili in poribali so hišo, saj so Nemci navadno najprej pogledali, kako čista so tla. Od čistosti tal je bilo odvisno nadaljnje obnašanje in zasliševanje. Loščerjc- vi so odstranili tudi vse sledi o zadrževanju partizanov v hlevu, na seniku in okoli hiše. Tudi sneg, kije padel 15. novembra, je opravil dobro delo. V travi in na razmočenih tleh je zakril sledi k hiši in iz nje. Sovražniki pa tudi niso imeli ujetnika iz 2. bataljona, ki bi lahko izdal Grohčeve in Loščerjeve. Nemci so prišli na kmetiji v torek, 16. novembra, vendar se jo pri obeh kmetijah vse srečno izteklo.14 POPOTNICA NAJDE POD SNEGOM MRTVO KOM IS AR KO DRINO Prebivalci Zirovskega vrha so sc takrat oskrbovali v gorenjovaških trgovinah. Žiri so bilo osvobojeno partizansko ozemlje, zalo trgovine niso bile ustrezno založene. Kak teden po požigu Kremžarjcve domačije so se popoldne vračale tri domačinke z nakupa v Gorenji vasi. Med njimi je bila tudi Štefka Gantar, po domače Jerebcova iz Zirovskega Vrha, zdaj poročena pri Loščcrju. Bila je stara 1 .S let. Ko jc šla po stezi mimo požgane Kromžarjeve domačije, je ne daleč od hiše opazila, da pod potjo moli iz snega Spominska plošča Mihaeli Skapin - Drini, odkrita 2. 9. 1986 na koči Lovske družine Žiri na Žirovskem vrhu (pri Česna). Iz fototeke Loškega muzeja. človeško koleno. Stekla je in med potjo takoj pomislila, da leži pod snegom mrtev partizan. O tem je obvestila sosednjega kmeta Janeza Jereba - Loščcr-ja, starejšega. Ta je iz desk zbil preprosto krsto, z Vinkom Kuncem, po domače Mravlje-tovim Cenctom iz Zirovskega Vrha, sta jo nato odnesla h Kremžarju. Z njima jc šel tudi Loščcrjcv sin Janez, tedaj star 13 let. Grob so izkopali pod Krcmžarjc-vim kozolcem in v rakev položili Mi-haelo Skapin. Ko so z nje odstranili sneg, je bila videti, kol da je pravkar izdihnila; oblečena je bila v italijansko vojaško uniformo, pri sebi pa jc imela kratko italijansko puško, pištolo in torbico.15 Drina, ki jc bila v skrbi za soborce vedno prva na bojišču, je bila tokrat zadnjič. Prihitela je h Kremžarju, ko so bili partizanski položaji 2. bataljona že izpraznjeni. Pritekla je prav pred nemško zasedo in obležala hudo ranjena. V bližini ni bilo nikogar, ki bi ji lahko pomagal ali ji vsaj zatisnil oči. Tudi njen spremljevalce jc reševal le lastno življenje. Nihče mi ni vedel povedati, ali je bila Drina smrtno zadeta in ni več slišala smrtonosnega strela ali pa je osamljena in nemočna izkrvavela. Med umiranjem ni slišala šumenja domačih 15 JanezJereb, . ~, .,' , • ,. Loščer. Žirovski kraških borov, neme priče njene smrti Vrh26 so bile le žirovske smreke in bukve. l6 c.lej opombo 12. Z1ROVCI PRIPELJEJO DRINO V ROJSTNI KRAJ, V ŽIROVSKEM VRHU JI POSTAVIJO SPOMINSKO PLOŠČO V Žirovskem Vrhu je Mihaela Skapin - Drina počivala skoraj dve leti. Jeseni leta 1945 so prišli ponjo njeni vaščani iz Velikega Polja pri Sežani. V Žiri jc njeno truplo z vozom pripeljal Tone Oblak - Majnik z Dobračeve pri Žireh. Ko so Drino odkopali, je bila še prav taka kot takrat, ko jo je pokopal Loščer. Pri Grohcu in Loščcrju sc živo in s spoštovanjem spominjajo brhke, prijazne, a odločne in junaške komisarke Drine. lft 43 let po njeni smrti sta ZB NOV Žiri in Domicilni odbor Vojkove brigade odkrila na koči lovske družine Žiri (bivša domačija Česen), Žirovski Vrh 42 (815 m) spominsko ploščo iz jabla-niškega granita, ki ima napis: V NEPOSREDNI BLIŽINI JE 15. XI. 1943 1'ADI.A MIIIAHLAŠKAI'IN - DRINA ROJ. 29.9. 1922 NARODNA IIEROINA NAM. P0LITK0M. 2. HAT. VOJKOVE BRIGADE ZBN( »VŽIRI IN DOMICILNI ODBOR VOJKOVI: BRIGADE 21. IX. I98fi Ob odkritju plošče je bila pri lovski koči v soboto, 21. septembra 1986, slovesnost, ki jo je začel predsednik ZB NOV Žiri Lojze Kolčne. Slavnostni govornik je bil predsednik Domicilnega odbora 16. SNOB Janka Premrla - Vojka Ferdo Tolar - Mirko, nekdanji komandant te brigade. V imenu lovske družine Žiri je spominsko ploščo prevzel v oskrbo bližnji sosed, lovec in nekdanji partizan Lojze Erznožnik - Kočar iz. Zirovskega Vrha 45. Sovaščani iz Velikega Polja so leta 1978 svoji Mihaeli Škapin - Drini postavili v vasi veličastno skulpturo iz. belega kraškega marmorja. Njen povečani lik nemo opozarja vaščanc in mimoidoče na hude čase primorskega ljudstva in na velik krvni davekza osvoboditev Primorske izpod tujega jarma. Vasica Veliko Polje jc izgubila 18 ljudi, od tega jih jc sedem padlo v partizanih. Od šestčlanske Skapinove družine (po domače Pcvcovi), se je iz partizanov vrnila le mati Ivana Škapin-Mamca.17 ŠKAPINOVI, PO DOMAČE PEV-COVI, IZ VELIKEGA POLJA Družina Skapinovih je bila doma v Velikem Polju, ki spada v KS Vrabce pri Sežani, domačini pa pravijo kraju tudi Poljane. Materi Ivani Škapin (1896-1960)^ rojeni Suša, in očetu Jožetu Škapinu (1890-1943) so se rodili štirje otroci: hčeri Danica (1921-1943) in Mihaela (1922-1943) ter sinova Jože (1924-1944) in Frane (1926-1943). Vsi štirje otroci so odšli v partizane na svečnico, 2. februarja 1943. Prvi iz družine jc izgubil življenje oče Jože v starosti 53 let. Fašisti in italijanska policija so 3. marca 1943 izvedli dotlej največjo čistko partizanskega ozemlja, ki je zajela del Krasa, Vrhe in območje Dolenje vasi. Jožeta Škapina so ujeli na begu in ga ustrelili iz maščevanja, ker so sc njegovi otroci pridružili partizanom. Naslednjega dne, 4. marca, sc je otrokom v partizanih pridružila šc mati vdova; odšla je v Pivško četo. Škapinovi so v partizanih padali drug za drugim, daleč od rodnega kraja. Franc pri Brinju v Liki, Jože v Istri, Mihaela v Žirovskem Vrhu in Danica v Lanišah nad Sovodnjcm v Poljanski dolini. Le očeta Jožeta so Italijani ubili na Vrabčah. Trije so izgubili življenje v partizanih leta 1943, četrti sin pa leta 1944. Le mati Ivana seje srečno vrnila iz partizanov. Tam so poleg trdega življenja njeno trpljenje večale tudi prihajajoče vesti o umiranju njenih otrok. Umrla je leta 1960 v Vipavi, stara 64 let. i« O MIHAELI ŠKAPIN - DRINI Kol smo že povedali, je bila rojena v ugledni Pcvcovi kmečki družini 29. septembra 1922 na Velikem Polju pri Sežani. Po osnovni šoli jc obiskovala večerno nadaljevalno šolo v Vrabčah. Škapinovi (Pevcov Mihaela in France 17 18 Janez Jereb, Loščer, Žirovski Vrli 26; Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana 1986, str. 433; Polde Rener, Zublji na Vrheh, Sežana 1978. Polde Rener, Zublji na Vrheh, Sežana 1978; SRS Občina Sežana, Oddelek za notranje zadeve šl. 20-64/86-7 z dne 31. 3. 1986. /) otroci iz Velikega Polja, Z leve: Jože, Danica, . Vsi so padli v narodnoosvobodilnem boja. Bistra, kolje bila, je imela srčno željo po nadaljnjem šolanju in izobraževanju. S šestnajstimi leti (1938) jc pri-bežala v Ljubljano in do zloma Jugoslavije živela pri stricu. V Ljubljani je obiskovala gospodinjske tečaje in si tako pridobila poklic. V prostem času jc telovadila pri naprednem društvu Sokol. Tako jc odraščala predvsem v na-rodnjakinjo, kar je odločilno vplivalo na njene poznejše življenjske odločitve. Na Primorsko se jc vrnila poleti 1941, potem ko so Ljubljano zasedli Italijani. Doma je prijela za vsako kmečko delo. V primorsko osvobodilno gibanje seje vključila takoj po prihodu na Veliko Polje. Pevcova hiša je poslala zanesljivo shajališče prvih primorskih partizanov. Prihajali so Aleš Bebler -Primož, Karlo Maslo - Drago, Janko Premrl - Vojko in drugi. Sprva je bila Mihaela kurirka in obvcščevalka. S sestro Danico sta bili hkrati glavni eko-nomki za ta partizanski okoliš. Mihaela jc uspešno delovala tudi med mladino v duhu O F. Drugega februarja 1943 je vstopila v 1. kraško partizansko četo Južnopri-morskega odreda kol borka skupaj s sestro Danico in s 16-letnim bratom Frančkom. Iz lega odreda je bila usta- Spomenik Mihaeli Skapin - Drini v Velikem Polja (vgradnji). Odkril 15. 10. 1978. Avtor: akademski kipar Jože Polt len. Kip je visok 2,40 m. Izklesan je iz istrskega m ar m orja. novljcna brigada Simon Gregorčič, kije kmalu nato prestopila Sočo in začela napadati sovražnika v Beneški Sloveniji. Mihaela seje izkazala kot pogumna partizanka in postala politična delegatka voda. Posebno seje izkazala pri napadu na italijanski vojaški tovornjak na Mrzli Rupi 22. junija 1943. V napadu je padlo 15 italijanskih vojakov, zaplenjeno je bilo tudi precej orožja in streliva. Ob ukinitvi brigade Simon Gregorčič so bili njeni borci in poveljniki vključeni v Gradnikovo brigado. Z njo je konec julija 1943 odšla Mihaela na 19 Socialistična republika Slovenija. Občina Sežana. < )ddelek /a notranje zadeve št. 20-64/86-7 z dne 31. 3. 1986; Oris mladinskega gibanja na Slovenskem v obdobju 1941-1945 CKZMS, sir. 129; Arhiv CKZKS, mapa narodnega heroja; Slovenke v NOB, [1/2, sir. 1522: Zbornik narodnih heroja Jugoslavije, str. 776-777; Miloš Rular, Sodelovali In zmagati, Ljubljana 1986, str. 390. Notranjsko in Dolenjsko; tu je sodelovala pri razorožitvi italijanskih vojakov ob razpadu Italije in pri uničevanju domobranskih postojank. V bojih ni zaostajala za moškimi, bila jc med prostovoljci bombaši in vedno med najbolj pogumnimi. Tedaj je poslala namestnica četnega komisarja. Jeseni 1943 je ob vrnitvi Gradniko-ve brigade na Primorsko postala namestnica bataljonskega komisarja. Ob vračanju je brigada padla v nemško ofenzivo. Na Nanosu jo jc sovražnik napadel z letali, s topništvom in pehoto. Ko so se sovražnikovi pešaki pritihotapili že na rob taborišča, je dala Mihaela na svojo pobudo povelje za protinapad in sc tudi sama udeležila triurnega boja. Tedaj je s posebnim pogumom in iznajdljivostjo navdušila soborce. Po pripovedovanju Ivana Sulica - Carja (1923-1944), narodnega heroja, ki je bil Mihaelin soborce v Južnoprimor-skem odredu, brigadi Simon Gregorčič in v Gradnikovi brigadi, je bila Drina v vojaških akcijah zelo drzna in je celo prekašala moške. Iz Gradnikove brigade jc bila kot izkušena borka in politična voditeljica premeščena v Vojkovo brigado za namestnico političnega komisarja 2. bataljona. V tej funkciji je bila ustreljena iz sovražnikove zasede 15. novembra 1943. Za narodno junakinjo je bila imenovana 5. septembra 1953 ali deset let po smrti.19 NEMCI PRI KREMŽARJU ZAJAMEJO IRMO KACIN, NAMESTNICO ČETNEGA KOMISARJA2. BATALJONA VOJKOVE BRIGADE Na planem pod Kremžarjevo domačijo so 15. novembra Nemci zajeli edinega partizana, ki bi jim lahko kaj povedal o tovariših ali prebivalcih, pri katerih so se zadnje dni zadrževali partizani. To je bila Irma Kacin, namestnica komisarja čete 2. bataljona Vojkove brigade, doma iz Cerknega. O tem dogodku mije pripovedovala takole: »Dan pred napadom sem bila pri Grohcu šc v štabu 2. bataljona. Drina, namestnica bataljonskega komisarja, me je poslala h Kremžarju za četno komisarko. Vedeli smo, da sovražnik pripravlja ofenzivo, zato smo v noči s 14. na 15. november 1943 poostrili varnostne ukrepe. V močnem sneženju smo zgodaj zjutraj zasedli položaje na grebenu Golega vrha, vzhodno do Kremžarja. Vidljivost je bila zjutraj zaradi sneženja in megle šc posebej slaba. Nenadoma so se pojavili pred nami Nemci, v belih zaščitnih plaščih skoraj nevidni. Mene sta zajela dva na planem pod Kremžarjem. Zaradi temne uniforme sem bila dobro vidna. Vzela sla mi puško in mc prek Golega vrha vodila v Lučine, eden spredaj, drugi zadaj. Ko sta me v globokem snegu zajela, sla se nekaj pomenkovala o meni. Eden od njiju mi je segel v dolge črne lase. Razumela sem, da me bo njihov komandant vesel ne samo zaradi vira informacij, temveč tudi kot mlado žensko. Takrat sem bila stara dobrih 17 let. Ko smo se približevali prvi nemški straži pred Lučinami, nas je ustavil stražar iz postojanke. Bilo je že precej mračno. Domnevam, da je stražar opazil le mene v temni obleki, ne pa tudi mojih dveh spremljevalcev, ograjenih v belo, zato jc ustrelil. Spremljevalca sta se hitro vrgla v sneg, jaz pa sem podzavestno izkoristila to priložnost in pobegnila. Za cilj umika sem si izbrala očetov rojstni dom Rupe v Idrijskih Krnicah; tja sem prišla po dveh dnevih hoje. Prvo noč, 16. novembra, sem se okoli Irci je ure znašla pri neki kmetiji v Žirovskem vrhu; gospodinja mi je ponudila loplo mleko in me otrplo od mraza spravila na peč. Po dveh urah sem se ogrela; zaradi varnosti sem zapustila hišo in se zarila v seno na kozolcu, še prej pa sem 20 uničila seznam članov KP v naši čeli. Tu sem preživela dan in gledala Nemce, kako so hodili mimo h kmetijam, ki so n Jih s psi še pregledovali. Srečno sem Prišla na Rupe in se še istega dne priključila svojemu bataljonu v Jagrščah, ki je ki dan prišel sem čez Idrijco in 22 Stanko Petelin, Vojkova brigada, Borec, I juhljnna 1980, str. 94. Izjava Filipa Koširja, po (.lomače Kr/ela. Žirovski Vrh 46, dana avtorju 21.9. 1986. (Hej opombo 20. Masoro.« Pot iz Zirovskega vrha na Rupe jc Irma prehodila v spremstvu nekega bolničarja iz 2. bataljona Vojkove brigade. Skozi Lcdinskc Krnice sla šla prav tedaj, ko je ta zaselek gorel.20 Tako jc Nemcem ušel edini ujetnik tik pred štabom v Lučinah. K LOMIČARJU SE ZATEČE RANJENEC Po napadu na 2. balaljon Vojkove brigade so sc zatekli k Lomičarju (660 m) trije partizani. Dva sta nosila v nogo ranjenega partizana. Lomičarka (mati) je ranjenca obvezala. Vsi trije so orožje in opremo pustili pred vhodom. Nemci so hitro dohiteli borce. Sin Filip jc šc pravočasno opozoril očeta, kaj je pred vrati, tako da je la zadnjo minulo umaknil vso opremo in orožje. Partizani pa so iz hiše lahko ušli le še skozi okna. Če bi Nemci dobili puške ali partizane, bi tudi tu zagorelo.21 DOGODKI V SEVERNEM DELU ZIROVSKEGA VRHA MED OFENZIVO TRAUFE Z Nemci se je to popoldne (15.11.1943, op. MM) bojeval tudi 3. bataljon na levem krilu 2. bataljona. Že v prvem spopadu jc bil eden izmed borcev ranjen. Dva soborca sta ga v neki hiši hotela skriti, toda Nemci so s policijskim psom vse tri izsledili in jih ubili. Kje jc lo bilo, še ni ugotovljeno. Proti večeru seje balaljon z. Zirovskega vrha umaknil na zahod proti Selu, kjer je bil štab brigade.22 ZASELEK ZABREŽNIK - SMRT PAVLA KOBALA- URALA IN LEOPOLDA TROHE V Žirovskem vrhu (Zabrcžnik, op. MM) so pri kmetu Antonu Pivku, po domače Javorniku, zajeli dva partizana. Eden je imel zlomljeno nogo, in ker se ni mogel umakniti, so mu dali spremljevalca, ki naj bi ob prvi priložnosti poskrbel za zdravniško pomoč. Nemci so ujetega partizana postavili v bližino hiše, policist pa je nanj spustil močnega, dresiranega psa volčjaka. Ljudje so od groze onemeli, ko so videli, kako je pes trgal s človeka meso in obleko. Ko seje fant onesvestil, so ga Nemci ustrelili, nato pa še ranjenca z zlomljeno nogo. Omenjena partizana sta bila Pavle Kobal - Ural, operativni oficir 3. bataljona Vojkove brigade, in njegov spremljevalec Leopold Troha, star partizan.23 Dne 16. novembra so Nemci in Kozaki napadli 3. bataljon, ki sc jc umikal iz Zirovskega vrha nad Sv. Antonom (zdaj nad Gorcnjo vasjo) v dolino na Sclo. Bilo je skoraj meter snega. Ural jc bil na koncu kolone, ki sc je spuščala v dolino Sore. Stopil je nekoliko s poti kolone in ni opazil, da seje znašel nad izredno strmo grapo. Zdrsnil je vanjo in si pri tem zlomil nogo. Tega ni nihče od partizanov opazil, dokler se ni kolona ustavila in se jc poveljstvo zbralo k posvetu. Ugotovilo jc, da Urala ni. Nazaj so poslali patruljo, ki jo je vodil Srečko Tušar.24 Zaslišali so Uralove klice, ki je pod smreko klical na pomoč. Odnesli so ga v bližnji senik. Nekdo iz patrulje jc odšel k najbližjemu kmetu, Javorniku v Zabrcžnik. Gospodarju jc povedal, kaj seje zgodilo in da bi ponesrečenca radi skrili v njegovo hišo, dokler ne bi prišla patrulja, ki bi ga odnesla v bolnišnico. Gospodar seje s tem strinjal. Urala so prinesli v Javornikov hlev 23 24 Vinko Govekar, Kronistični zapis o Žireh in Žirov-cih med osvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo. Leto 1943, laoski razgledi XIV, 1967, sir. 42; Stanko Petelin, Vojkova brigada, Ljubljana 1980, str. 97; Brvin Pervanja, Tragična smrt partizana Urala, 'IV 15, št. 42, 21. oktober 1982. Brvin Pervanja, Tragična smrt partizana Urala, 'IV 15, št. 42, 21. oktober 1982. 25 Glej opombo 22; Pomniki NOB na Škofjeloškem, Ljubljana 1986, str. 420, 429. in ga skrili v seno. Pri njem so pustili Troha, da bi ga varoval in oskrboval. Dne 17. novembra popoldne se jc megla spustila prav do tal. Zato ni nihče opazil, da sc hiši približujejo Nemci. Prišli so pred hlev v trenutku, ko se jc na vratih pojavil Troha s puško na rami. Zvečine so bili Kozaki. Zgrabili so ga in nanj spustili psa, ki ga jc neusmiljeno trgal. Odvzeli so mu puško in ga z njo tepli, dokler je niso na njem zlomili. Javornikovi so videli, s kakšno silo jc pes opravil uničevalno nalogo. Na pol živega Troho so odvlekli v kozolec in ga tam ustrelili. Javornikovim so v hiši grozili, eno od sester pa pretepli. Pri pregledu hleva so Nemci našli tudi Urala. Niso ga zaslišali, samo tepli so ga in z bajoneti prebadali skozi trebuh. Že skoraj mrtvega so ustrelili. Domačini so partizana začasno pokopali pred hlevom. Ko je sneg skop-ncl, so ju prekopali v skupen grob približno sto metrov od hiše, na robu njive, tik ob gozdu. Leta 1947 so Urala in Troho prekopali. Trohova mati je sina prepoznala po posebni zaponki hlačnega pasu. Pokopali so ga na domačem pokopališču v Idriji. Za Urala niso tedaj vedeli, kdo je in nc od kod je doma. Zato so ga pokopali na pokopališču na Dobračevi pri Zirch.25 Rado Jurca STAROZITNOSTI IZ NAŠE DOLINE FURMANI Šc iz predšolskih let se spominjam žirovskih furmanov, ki so žc ob štirih zjutraj vozili les iz Žirov v Logatec. Vsako jutro jc peljalo najmanj od pet do deset voz, največ spomladi, a tudi čez poletje jih ni bilo dosti manj. Pozimi so, čc jc bilo treba, vozili s sanmi. Večinoma so tovorili tramc, ki so bili tesani ročno, dolgi od 4do 12 m ali več; navadno so naložili okoli 120 kubikov, kar jc dalo približno 4 kubične metre. Pri Jurcču (t. j. pri nas doma) je bil nekakšen preizkusni klanec, ki je imel 9,5 stopinje naklona; kdor ga je izpeljal, ni imel težav vse do Rovi. Večkrat sem jim moral iti pomagat s konjem tudi sam - »forajt« so rekli tiste čase. Oče meje posadil na konja in mc podučil, kako naj ga vodim na ovinkih, da bomo lažje privlekli do Rovt; ko smo jih dosegli, mi je voznik oziroma lastnik kupil malino-vee in žemlje, pa tudi kakšen dinar sem dobil. Natomcjcposedcl nazaj na konja in vrnil sem sc domov. Furmani so imeli postanek skoraj v vsaki gostilni - da so sc malo okrepčali in da so si konji odpočili. V Logatcu so stali najmanj dve uri, da so razložili in nakrmili konje. Tam so bili lesni trgovci, ki so les že prej kupili in se dogovorili za ceno prevoza. Nekateri so tovorili tudi nazaj v Žiri, blago za trgovine in gostil ne, da so imeli vsaj za popotnico. Furmani so životarili, trgovei pa so skoraj vsi obogateli na račun lastnikov gozdov in furmanov. Nekateri so les kupili kar »na panju« in lastnika osleparili, ker ni znal izračunali njegove vrednosti. Tako so bogateli. MLINI, ŽAGE, ELEKTRARNE Od Žirov do Rovt je približno 10 km. Pod Rovlami sta dva izvira reke Sore, vendar sc nc vc prav dobro, kateri je »pravi«. Zemljepisci in drugi strokovnjaki trdijo, da jc to tisti, ki priteče na površje pri Surčcnu v zaselku Sovra, domačini pa si za »izvirnega« lastijo enega in drugega, odvisno od tega, kateremu jc kdo bližji: žc omenjenemu ali tistemu pod Zajelami, kjer je zdaj vodovod za vas Rovle. Omenjena izvira se zlijeki v Sopovlu. Nekoliko nižje dobi Sora z leve še dva večja pritoka, Črno in Žirovnico, ter nekaj manjših. Reka je bila včasih gospodarsko veliko bolj izkoriščena. Gnala jc veliko žag in mlinov ter dve strojarni. Cesta, ki je speljana ob reki, je bila zgrajena lik pred prvo svetovno vojno. Naj ob tej priložnosti naštejem nekdanje gospodarske obrate ob reki. Začnimo na koncu Žirov in pojdimo proti RovUim. Zadnja žirovska hišna številka je bila pri Cepinu, kjer so imeli med obema vojnama delavnico za popravljanje koles in prodajalno novih. Tu se začne vas Breko-vice, ki je dolga 3 km in jc bila v Kraljevini Jugoslaviji precej napredna, saj jc imela kar 4 elektrarne in lastno mlekarno. Pri Gantarju so imeli žago in mlin, med zadnjo vojno nekaj časa tudi elektriko; mlin je obratoval še več let po vojni. V Martinski grapi jc imel žago in nekaj časa tudi elektrarnico Martin Jereb. Podrli sojo Nemci, ko so uravnavali mejo z. Italijo; prav tako Martinovo in Vrbanovo hišo. Pri Škrbolu so imeli lik pred prvo vojno gostilno, po njej pa še nekaj let majhno trgovino. Pod Škrbotom se v Soro izlije Žirovnica, ob kateri je nedaleč stran zaselek Sovra; lam je bila pred dobrimi slo leti gostilna pri Abrahlu. Dolina Žirovnice jc dolga skoraj 5 km. Sredi nje, pri Peku, so imeli mlin in žago. Prvega ni več, žaga pa šc vedno in zelo dobro obratuje. Še višje v dolini, že blizu izvira sta bila svoj čas še dva mlina, Novakov in Bekšev, vendar zdaj ne obratujeta več. Vrnimo se v Brekoviee in nadaljujmo pot ob Sori navzgor. Pri Krošlju je bila trafika za prodajo tobaka; pred vojno jc bilo še veliko moških, ki so cikali, in še več kadilcev. Dalje pridemo do gostilne Sora, imenovane tudi »Na Fal-klandih«. To ime se je gostilne prijelo zato, ker so jo odprli prav v času an-glcško-argentinskc vojne za Falkland-ske otoke. Pri Jurcču, največji kmetiji v tej dolini, jc bila gostilna vse do 1946, koje prišla »agrarna« in sojo zaprli. Tu je bila tudi mlekarna za vse vasi v okolici; mleko je nosilo posnemal tudi več kot 30živinorejcev - zasebnik Tomaž Bogakij je namreč odkupoval le.smetano, jo predeloval v maslo, tega pa prodajal v Ljubljano. Od Jurcča naprej pridemo do Pod-klanca, kjer je imel žago Buhč iz. Raven, a ne za dolgo. Gostilna jc bila tudi pri Birtu, vendar v prejšnjem stoletju. Pri Pucu je bil mlin, ki ga ni več. Med zadnjo vojno so imeli še majhno elektrarno, vendar le za kratek čas. Zelo napreden jc bil Strojar. Imel jc strojar-no, mlin in hidrocentralo, kije napajala skoraj štiri vasi: Podklanec, Izgorje, Ravne in del Brekovic - vse do 1950, ko smo iz Za vratca dobili državno elek- triko. V Podklancu sc v Soro izlije Črna, ki priteče iz istoimenske doline, dolge 3 km. V njej je lep jez. Tu je bil pred 100 leti Bczjakov mlin, katerega ostanki so vidni šc danes. Ob cesti proti Rovlam nas čaka šc veliko lepih stvari. Velik mlin je bil nekoč pri Skoblu. Tukaj so hoteli po prvi svetovni vojni napraviti elektrarno za vse Žiri; ko so ugotovili, da bo premalo moči, sojo napravili na Fužinah. Na meji z občino Logatec je bila velika hleviška žaga, obratovala jc lc nekaj let. Nekoliko višje, v koritih pod Zavrat-cem, so znamenite Matjaževe kamre, nad njimi pa Sopovt, kjer sc združita oba izvira Sore, Popitova grapa in tista, ki priteče ob cesti. Mlin v Sopovtu jc edini, ki obratuje še danes. Popitova dolina jc bila do zadnje vojne zelo bogata. Takoj na začetku jc centrala, ki obratuje še danes, a lc za eno gospodinjstvo. Višje, pri Logarjevih, so imeli mlin in žago, ki občasno šc obratuje. Pri Popitu so imeli stroja rno, mlin in žago vse do konca vojne. Prav blizu sta bila še dva mlina, Trcvnov in Miklavžev, po eden pa šc ob izviru Surški in ob majhnem pritoku Osreški. Ob glavni cesti iz Sopovta v Rovle je bil samo en mlin - Križajev. Tudi tega ni več. Toliko zdaj. Ob naslednji priložnosti pa še kaj drugega o naši dolini. Rado Jurca ZGODBA O JURECEVIH Reka Sora se v pretežnem delu poti, ki jo preteče po Poljanski dolini, imenuje Poljanščica; preden priteče do Žirov, pa ji tisti, ki prebivajo ob njej, pravijo So(v)ra. Iz Rovt, pod katerimi izvira, priteče po ozki dolini in ima precejšen padec. V zaselku Podklanec pa la klanec preide v ravnino in od tod naprej teče po dolini Brekovic, ki postaja širša, dokler se ne razpre v žirovsko ravan. Kak kilometer od Podklanca proti Žircm stoji ob cesti domačija, kjer seje včasih reklo Na pustoti, danes pa pri Jurcču. Pri tej hiši kar 115 let ni bilo otrok. Sprva sta bili to dve posestvi, zgornje in spodnje, in blizu skupaj. Na zgornjem se je zadnji sin, Matevž, rodil 1806. Ko jih jc imel okoli 30, se jc poročil. Nevesta, doma pri Možinetu v Šentjoštu nad Horjulom, je prinesla k hiši veliko doto: več kot 10 parov volov in zlat rožni venec. Na Spodnji Pustoti ni bilo otrok, vdali so se pijači, in posestvo je začelo propadali. Kmalu jc bilo na prodaj. Na zgornjem je bilo denarja dovolj in mlada dva sta odkupila šc spodnje. Tako seje posestvo združilo in preimenovalo v Jurečevino; zgornji so se namreč pisali Jurjavčič. Vendar tudi zakonca Jurjavčič nista imela otrok. Tako sta posvojila Matijo Novaka, rojenega 1859 pri Petraču na Vrhu pri sv. Treh kraljih. Matevževa žena je bila namreč njegova teta. Zelo dobro so se razumeli in lepo napredovali. Ko je imel Matija 25 let, se jc poročil s Kamškovo iz Nove vasi pri Žireh. Toda tudi bi dva nista imela otrok. Bila pa sta zelo napredna, denarja jima ni manjkalo in začela sta obnavljati dotrajana poslopja. Hlev se je namreč žc podiral. Nov je bil zgrajen 1899, zelo velik in za tiste čase prav moderen. Posebno imenitni sta dve vrsti stebrov v notranjščini, ki so iz masivnega kamna in ročno klesani. Prav tako portal. Klesali so v Zavra Icu. Naslednje leto so postavili nov kozolec, dolg 30 m in širok 10 m. Za njim je prišel 1908 na vrsto svinjak. Istega leta so prekopali strugo Sore v dolžini 350 m. Kopali so vse ročno več kot 1000 delovnih dni in po 12 ur na dan. To delo je kronal 11 m širok lesen most, pokrit s streho. Naslednje leto, 1909, so začeli zidati še novo hišo. Tedaj pa so se začele tudi težave. Žena je bolehala in že naslednje leto, na bin-košlno nedeljo, umrla. Gradnjo so nadaljevali s precejšnjo težavo. Gospodinjstvo jc prevzela pokojničina nečakinja Alojzija, ki je prišla iz Ilotedr-ščiec. Gospodar, star že dobrih 50 let, se je zaljubil v to mlado dekle. Ona pa je žc imela izbranega svojega fanta, Franca Kavčiča, Tinčnovcga z Dobračeve, s katerim sc jc kmalu nato poročila. Po tem neuspehu se je Matija zaljubil še enkrat in še bolj -v Suštarjcvo Urško iz Opal, kije tudi že izbrala in se na hitro poročila v Sopovl. Po novem razočaranju sc je ogledal še po zavraški fari in dobil na Mravljišču 26 let staro dekle, s katero se je poročil jeseni 1911. Naslednje leto je bila hiša dograjena. Ta hiša, mogočna in moderna, je prinesla tudi precej dolga. Zato so v njej že 1912 odprli gostilno, kar je bilo pametno in potrebno tudi zato, ker so prav Matija Novak tedaj gradili novo cesto Žiri-Rovte, ki (1859-1920), jc tokhi mimo domačije. Nato jc prišla graditelj J a reče vine. vrednost denarja je padla in z njo vrednost dolgov. Tudi vojne jc bilo konec. A nečesa ni bilo pri hiši - otrok. Gospodar, kije mislil na naslednika, se je kar na hitro odločil, da bo posvojil nečaka Matijo Jurca, Kendovega iz Opal, ki je bil sin njegove sestre. O sv. Štefanu jc bil v gostilni ples. Prišel je tudi Matijev oče Frane in stara sta sc domenila, da pride fant že naslednji dan k Jurcču. In res je prišel, s culico, star komaj 15 let. Očim Matija in posino-vljenec Matija sla bila velika prijatelja. Stari je mlademu kupil kolo, kar je bilo tisti čas nekaj posebnega — bolj kot danes najmodernejši avlo. Kolo je stalo toliko kol en vol. Leta 1919 je Jureč prodal gozdno parcelo V brdu (k. o. Žiri) in to »na pan- ■ ■ ju«, prek tisoč kubičnih metrov lesa, skoraj samo smreko in jelko. Kupil jo je veletrgovee Dolenc i/, Škofje Loke in mu takoj odštel 100 zlatih cekinov po 20 kron - Napoleonovih in 2 kg srebrnega denarja. Denar je bil shranjen doma, v posebni skrinji, v kateri so hranili še druge vrednejše predmete. Sredi hude zime je gospodar zbolel za pljučnico in 9. februarja 1920 umrl. Pri hiši so, razen gospodinje, ostali sami mladi in cn invalid, a delo je kljub temu šlo naprej. Jeseni, na kvatrno nedeljo, pa seje zgodilo nekaj strašnega: prišli so ravbarji. V gostilno so najprej vstopili štirje gostje, se usedli za mizo ter naročili liter vina in štiri porcije pečenke. Jedli so zelo počasi in si nekaj prišcpcUivali. Gospodinji je njihovo obnašanje postalo sumljivo. Ko je hotela na stranišče, seje eden od njih dvignil, ji na prsi nastavil pištolo in ukazal: »Vsi na peč! Ce ne boste pri miru, bo počilo!« Nato jc iz veže vstopil še eden s puško v roki in spregovoril napol v italijanščini: »Tutti morti, če se kdo premakne!« Drugi trije so šli ven, nato se je iz veže zaslišal še en ženski glas, ki je sporočal, da gredo po stopnicah v gornje nadstropje. Eden se je kmalu vrnil, zahteval sekiro in jo dobil v veži, ni pa vprašal, kje jc ključ. Zaslišalo sc je razbijanje po skrinjici, ki je bila iz trdega, hrastovega lesa. Stražar v hiši je medtem postajal vse strožji in žc tako uslrahovanim ukazal šc mižati. Čez dobre pol ure so sc razbojniki vrnili v Kamniti portal hleva, ki ga je 1899 zgradil Matija Novak; desno nad sklepnikom je njegova podoba. vežo. Eden je pogledal v hišo in onim na peči zagrozil, da bo tisti, ki bo šel pred jutrom ven, na mestu mrtev. Ko so odhajali, so hoteli za seboj tudi zaklenili, vendar niso mogli dobili ključa iz notranje strani ključavnice. Zato je še enkrat zagrozil, nato so vsi odšli. Sledi je bilo za njimi le toliko, da se je dalo ugotovili, kam so šli; skozi vas Sovro proti Vrsniku. Tam je bila državna meja in konec sledi. Odnesli so ves denar in nekaj dragih oblačil. Proti jutru je prišel mimo Franc Lapajne, ki je tisto noč igral na veselici pri Pclronu harmoniko. Čudno se mu je zdelo, daje luč v hiši in da so vsi na peči. Ko so šli nato skupaj pogledat razdejanje v gornjem nadstropju, so ugotovili, da so bili roparji dobro seznanjeni s tem, kje so hranili dragocenosti. Franc jc šel takoj nazaj v Žiri in rop prijavil. Zandarji so res hitro prišli in ugotovili, da bo roparjem težko slediti, saj je bila meja zelo blizu in so bili roparji gotovo že v Italiji - čeprav so jim domači povedali, koga sumijo. In kaj so odnesli'/ Sto zlatih cekinov po 20 kron, zlat rožni venec, dve zlati broški, 2 kg srebrnikov, bankovce od para prodanih volov, slovensko narodno nošo in nekaj obleke. Ropa se še danes dobro spominja Tinetova mama, posebno strogega stražarja in roparjev v gornjem nadstropju. Tedaj je imela 16 let. Nekaj mesecev pred ropom je šla od hiše služkinja, doma iz Govejka. Ta je dobro vedela, kje so dragocenosti. Seznanila seje s finančnikom v Žireh in ta je organiziral rop. Doma je bil s Krasa, pisal sc je Jože Vrabec, hišo pa jc imel Lam, kjer je zdaj Zadružni dom. Naropane cekine so nato nosili prodajal trgovcu Primožiču v Žiri, kar jc ta pozneje povedal moji materi. Trije so si z ukradenim denarjem kupili vozovnico za pot v Ameriko in še nekaj časa dobro živeli. Organizacijo ropa jc po naključju razkril Jože Žakelj - Pcpc Balčkov iz Dobračeve, ki jc bil med zadnjo vojno v nemškem taborišču. Tam je bil tudi eden od roparjev, ki ga je pekla vest, zato sc mu je izpovedal. Nam pa jc vse to povedal šele po Vrabčevi smrti, pred 30 leti. Rop jc bil tedaj seveda že zastaran. Gospodinja, ki je pozneje postala moja mati, jc bila v času ropa in po njem šc vdova. Sama ni vedela, kako naj gospodari. Pri hiši so bili sami mladi in posvojeni: Matija Jurca, Marija Tratnik, Ivanka Možina ter služkinja Reza z Zavra tca in vardjan, invalid Tone. Nato se jc zgodilo, in to kar na hitro, da sta sc »ujela« gospodinja in posvojeni Matija. Njej je bilo 36, njemu pa 18 in že kmalu po novem letu so se pojavili znaki, ki so obetali, da bo po 115 letih spet otrok pri hiši! Poročila sla se na dan sv. Jurija, 24. aprila 1921. V tem zakonu sc jc rodilo šest otrok. Posvojcnki pa sta dobili vsaka svojo doto. Mariji Tratnik jc moja mati podarila Jurcčcvo kočo in dober hektar sveta. Poročila se jc z Valentinom Dolinarjem, rodilo sc jima je 15otrok, 4 so umrli na porodu. Živeli so tako skromno, da tega ni mogoče opisati. Preživeli so se razkropili po svetu, le Franc jc ostal doma. Ivanka Možina je za doto dobila gozdno parcelo za posek. Poročila se je z Alojzijem Pečelinom v Gantarjev mlin; rodilo se jima je šest otrok. Na žalost so njega po vojni likvidirali in Ivanka je ostala sama z otroki in zelo zaničevana. Pri Jurcču seje torej po 115 letih spet rodil otrok: sin Frane (1. 10. 1921). Leto dni pozneje sta mu sledili dvojčici Štefka in Ivanka. Prva je umrla žc po osmih mesecih, druga poročena v Li-gojni pri Vrhniki je dočakala 67 let. Nato smo sc rodili šc trije fantje: Pavel (1924), Vinko (1925) in jaz, najmlajši (1927). Čas je šel naprej, začela sc je kriza, najhujša od 1932 do 1936, koje bilo res težko dobiti delo. Tudi na kmetijah so životarili. Moj oče jc bil predober. Zato jc bil kar dvakrat ob denar, ki sc ga jc po ropu spet nekaj nabralo. Mama je bila zelo verna in lastnica posestva. In tako sta nasedla sladkim besedam. Prvič se je tako zgodilo, ko so imeli težave s hidrocentralo na Fužinah. Tedaj sta prišla v hišo Ivan Kavčič (Pc-tron) in župnik Josip Logar ter prosila 'Balinarji pri Jurcču, 1931. Z leve: Matija Jurca, gospodar; Ivanka Možina, natakarica; Matija Kafol iz Zavratca; Martin Jereb, Sopovšk; Joltan Jereb, Novoltišarjev; Antonija Logar, služkinja; Anton Bogataj, Krošljev; Jernej Cigale, Laznarjev, in Pavel Kogovšek, Treven iz Sovre. Vsi so že pokojni. Folo: Štefan Mlakar. za posojilo, s katerim bi se rešili iz težav, ki so nastale potem, ko jc voda odnesla jez. Oče in mali, zavedna fafa-na, sta obljubila deset tisoč dinarjev in jih tudi Uikoj odštela, ker sta prosilca obljubila, da bo vse povrnjeno, ko bo posvetila luč. Denar pa je splaval po vodi. Ob njunem obisku je bilo v gostilni šc nekaj gostov, med njimi tudi tisti Tinik, kije izdeloval svetnike in razpela. Koje spil nekaj žganja, je začel peli: »Je kuharica mlada, ma fajmoštra rada, kaplan pa mora bit sam ...« Očetu in materi sc to seveda ni slišalo in oče je Tinika na rokah odnesel iz gostilne na dvorišče. Pozneje mi je večkrat, ko sva kramljala ob delu, omenil, da je naredil napako, ker ni raje odnesel katerega od onih dveh, ki sta prišla po denar; ki bi kiko oskil pri hiši. Drugi primer je bil še hujši. Oče je šel za poroka Matevžu Tratniku in mu podpisal menico za 34 000 din in jo tudi plačal. Nazaj je dobil le okrog 6 000. Posestvo je bilo sicer prodano, denarja pa od nikoder, ker jc bilo preveč zadolženo. Oče mije večkrat rekel, da ni dobro, če si predober. Imel je nekaj prav lepih navad. Vsako jutro, preden jc dal klobuk na glavo, seje pokrižal in si na glas zaželel, da bi bil srečen dan. Rad je zvrnil kak kozarec vina. Nikoli pa ni pozabil iti v hlev pogledat, ali je v njem vse v redu; tudi čc jc bila ura dve ponoči. Ko se je bližala vojna, so se časi precej izboljšali. Vojska jc gradila bunkerje in razne prepreke, številni moški so dobili zaposlitev in precej dobre plače. Tudi naša gostilna je bila bolj obiskana. Vojna pa nas je zelo prizadela. Izgubili smo tri člane družine, moje brate; enega žc med vojno, dva sta bila takoj po njej odpeljana v Teharje in počivala nekje v zapuščenih zagorskih rudnikih. Doma smo ostali štirje člani družine in dve služkinji. Med vojno so nam pobrali 14glav živine, tri konje, štiri prašiče, vso zalogo mesa, žito, krompir in nekaj obleke. Ostali so prazen hlev, kašča, kleti. V hlevu smo imeli lc šc eno kravo, eno tele, dva prašička in nekaj ovac. Ker ni bilo veterinarske pomoči, sta prašiča med letom poginila. Mene so mobilizirali in služil sem dva meseca v Školji Loki in Žireh. Videl sem, kaj vse seje tedaj dogajalo, vendar si o tem po vrnitvi domov nisem upal pripovedovati. Doma smo delali od jutra do poznega večera. Pri hiši ski bila šc služkinja in pastir. Sosedje so nam posojali konje, da smo lahko kaj prepeljali in zorali njive. Veliko smo prepeljali kar sami. To so bili časi, ki se jih ne da opisali. Začeli so sc davki, denarja pa od nikoder. Bile so obvezne oddaje. Les ni imel nobene cene - 60 kubikov za eno tele. Dne 12. marca 1946 jc umrla mama, ki jo je od žalosti zaradi pogrešanih sinov zadela kap. Jeseni so mc poklicali v redno vojsko, služil sem 3 lcki. V tem času seje oče drugič poročil, z nečakinjo moje matere. V njunem zakonu seje tako kot v prvem rodilo 6 otrok. Živi jih 5, eden jc 1968 utonil. Oče je začel bolehati in je umrl 1975. Zdomačimi sc zelo dobro razumemo. Jaz sem si zgradil svoj dom in tako leče čas naprej. Le zdravja sem bolj šibkega; ker sem odvisen od zdravil, zmorem samo lažja dela. Sem invalidsko upokojen in skoraj polovico majhne pokojnine izdam za zdravila. Pa kljub temu kardobro živim. Brekovški kolesarji, fotografirani 1032 v ateljeja Štefana Mlakarja v Žireh. Z leve: Johan Jereb, Novohišarjev; Jože (Pepe) Mlakar, Šuštarjev; Franc Bogataj, Graščnikov; Anton Bogataj, Krošljev; Janez Bogataj, Krošljev; Rado Jarca (na kolesa) in Matija Kafol. Živijo še Jože Mlakar (v Podvinu pri Brezjah), Franc Bogataj (pri Ciču v Izgorjah), Janez Bogataj (v Rakulku, Žiri) in Rado Jarca (v Brekovicah pri Žireh). Janko Majnik ČUDEŽ BOŽIČNEGA VEČERA Prišel jc september 1929 in z njim dva nadvse nedobrodošla dogodka: konec šolskih počitnic in čas, ko sem moral zapustiti dom in prijatelje - ker me je čakalo popolnoma novo življenje na škofovski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Dve možnosti, ki bi mi pomagali ostati doma, sc nista uresničili. Prevladala jc ugledna gimnazija, ki naj bi bila zame najprimernejša; eden od starih očetov je bil ustanovni član gimnazije in tudi spričevalo ljudske šole jc bilo dovolj dobro, da sem preskočil sprejemne izpite. Bil sem obsojen! Na gimnaziji, bil sem šele cnajstinpollctni fantič, mi samostansko življenje ni ugajalo: vstajanje ob pol šestih - jaz sem potreboval več spanja; umivanje; korakanje do kapelice k jutranji maši. Prednje cerkvene klopi, v katerih so morali sedeti študentje prvega letnika, so bile pod stalnim nadzorstvom namestnikov, ki so nežno budili zaspane fante, kazali s prstom na starejše in šepetali: »Posvetite se maši!« Zajtrk. Nazaj v kapelico. Šola. Kapelica pred kosilom. Kosilo. Šola. Svobodne dejavnosti. Večerja. Kapelica. Učenje. Spanje. Včasih smo se lahko ob sredah ali sobotah potepli do bližnje reke - kakšno življenje! In kakšna nesreča, da sem moral zapustiti dom, gozdove in doline, reke in potoke, plavanje, ribolov, lov, smučanje, drsanje na mesarjevem ribniku, svoje starše, ljubezen bratov in sester. Edini čas, ki sem sc ga veselil, jc bilo učenje. Po narejeni nalogi sem lahko sanjaril o domu in svobodi, toda nc vedno: namestnik je hodil po sobi gor in dol, prebiral brcvir in budno pazil, ali so naše glave res v knjigah. Prišel je oktober. Zelo počasi. Štirinajstdnevni obiski staršev, bratov in sester so samo pospeševali mojo vročo željo priti spet na svobodo. Moje pritožbe o slabi hrani, nezadostnem spanju, prezahtevnem učenju, premalo iger, so, kolje kazalo, vedno padle na neplodna tla. Odločil sem sc za pobeg. Gimnazijo je obkrožala zvita železna ograja, na enem mestu pa jc bila pod ograjo v zemlji dovolj velika luknja, ravno pravšnja zame, da bi se lahko splazil skozi. Ko bi pogasili luči, bi tako lahko odšel na svobodo. Moj dom pa je bil samo 30 km od tod. Na žalost so mc zgodnje vstajanje in naloge prek celega dne preveč izčrpale. Potem ko smo pogasili luči, jc bil moj načrt šc ves živ, po polurnem čakanju v temi pa ne več. Vsakič sem zaspal in sc zbudil na starem mestu. Tako sem sc načrtu o pobegu odpovedal. Namesto lega sem sc začel veseliti božičnih počitnic. Dan pred božičnim večerom smo končali pouk. Snežni meteži in viharji ter silen mraz so zaustavili vlake in avtobuse. Čez. noč jc novozapadli sneg pokril žc strjeno snežno odejo in tako še bolj otežil čiščenje cest in železnic. Sneg, ki sem sc ga tako veselil, to noč ni hotel biti na moji strani. Sanje, da bom za božič doma, so se izgubile v belini pokrajine. Potem ko so ugasili luči, sem v postelji izjokal svoje srce. Prišlo je jutro. Obvestilo prejšnje noči, da so vsi odhodi z gimnazije prepovedani, dokler ne bodo očiščene ceste in železnice, je bilo potrjeno tudi ta dan. Ob deseti so me poklicali v direktorjevo pisarno. Tam meje čakal brat Pavel, nasmejan in z veselimi očmi. Prismučal je iz Ljubljane s parom bornih smuči. Z direktorjevim posebnim dovoljenjem sem dobil prosto za božični večer pri Pavlu. Ko sva prišla do železniške postaje, sva ugotovila, da vlak do Vrhnike že vozi in da bo prvi odpeljal ob treh. »Lahko smučaš od vrhniške postaje do Treh kraljev, od tam pa je le kratek skok do doma,« je rekel Pavel in že kupoval karte. »Ob devetih si lahko pri Žebljičku in za polnočnico doma!« Ko sva prišla k Pavlu, jc začel zlagati v majhen nahrbtnik darila za družino ill hrano zame. Medtem pa se je njegova žena Minka zelo trudila prepričati Pavla, da bi opustil zamisel o mojem izletu: »Kako si zamišljaš, da bo ponoči našel pot do Treh kraljev? Nikoli si ne boš odpustil, če sc mu bo kaj zgodilo. Lahko zmrzne. Premlad je za tako pot v temi.« Začel sem sc bati, da bi si Pavel premislil, vendar je bil videti preveč zaposlen, da bi slišal, kaj mu pripoveduje žena. Bila je mestno dekle. Midva pa sva bila rojena med hribi in vrojena vanje. Smuči smo uporabljali za potovanje z enega konca do drugega in v vsakem od nas jc bil kompas žc vgrajen. Pavel je iz lastnih izkušenj vedel, kako obupno si želim biti doma za ta božič. Pregledal sem smuči in palice ter na debelo namazal usnjene dele vezi. Preden sva sc s Pavletom odpravila na postajo, jc vdel svoj lovski nož na moj pas in rekel: »Dobro pazi na ta nož. Žc zelo dolgo je, ko mi ga jc dal oče, in ga hočem nazaj! Volkovi in medvedje so daleč v gozdu, na Zaplani in Medvedji gori. Čeprav jc to daleč stran od tvoje poti, je bolje, da si pripravljen, ker se ob takem vremenu zver lahko spusti tudi bližje. Odprte oči imej, velja?« Vzel sem nož in sunil namišljenega medveda naravnost v srce. »Ni slabo, ni slabo,« jc rekel Pavel z nasmehom. »Upajva, da ti ga nc bo treba uporabiti!« To pot je bilo slovo lahko. Odhajal sem domov! Bil sem Uiko zelo razburjen - in globoko v sebi sem čutil, da bom doma do polnočniec. Na železniški postaji na Vrhniki nas jc izstopilo sedem ali osem. Sc vedno je bilo malo svetlo. Ko sem pripenjal smuči, je postajni načelnik hotel vedeti, za kaj rabila ti dve leseni deski. Čudil seje, kako lahko s tem drsim po vrhu snega. Zdelo se mi jc, da smuči na tej strani hribov še ne poznajo. Vprašal sem ga za pot do Spicc in mu povedal, da grem domov v Žiri. Začel seje križati in rekel: »Saj ne greš tja gor nocoj, kajne? Sam? V temi? Veš, da jc z včerajšnjim metežem zapadlo zelo veliko snega. Približno 16 km je do vrha hriba in še 14 km do Žirov. Kako boš v temi vedel, po kateri poti moraš? Koliko si star? Lahko ostaneš tukaj na postaji do jutra in potem greš, čc žc res moraš!« Zahvalil sem se mu za gostoljubno ponudbo. Ko sem začel drseti, seje še enkrat pokrižal. Smuči sem usmeril proti levi strani Spicc in žc sem bil na svoji poti. Bilo je lahko, dokler nisem dosegel dreves. Drevesa pa so mi pot precej upočasnila. Nekatere udrline sem moral obiti, ker so bile pregloboke, da bi jih lahko prestopil. Potujoč v eikcaku, sem komaj opazil, da seje spustila noč. Celo v temi sem z lahkoto zaznaval smer. Tema me ni prestrašila. Medvedje in volkovi mi šc na misel niso prišli. Preveč sem bil zaposlen s cikcakom, padlimi drevesi, neravnim terenom, s svojim nagonom in nadaljevanjem smeri, ki mc mora pripeljati do Žebljička ali Treh kraljev. Po urah hoje navkreber seje tik pred menoj pojavila kol krpa velika svetloba. Za sekundo sem pomislil, da sanjam. Svetloba - tukaj, na sredini ničesar. In ta svetloba meje prestrašila. Rumena svetloba sredi gozda se prikaže samo v otroških pravljicah. Moral sem si bistriti glavo - priti do luči in prenesti posledice, ali pa jo obiti - in nikoli zvedeti, kaj jc naredilo sijanje. Po nekaj zbeganih cikcakih sem obstal na vrhu hriba. Pogledal sem dol in svetloba je prodirala skozi okno nečesa, kar je bilo podobno hiši iz brun, brez strehe. Popolnoma je bila zasnežena. Potem sem hišo obkrožil. Smuči in palice sem zasadil v sneg za seboj. Potrkal sem na vrata enkrat in potem šc enkrat. Vrata so sc odprla - dovolj, da sem za človekom, ki jih je odprl, videl še enega; prvi je iznad vrat snel majhno sekiro. Zmrznil sem od groze. V narečju ljudi, ki živijo v hribih okrog Žirov, je zadoncl glas: »Čigav si?« Odgovoril sem po običaju: »Janez sem. Urbanov sin.« »Urbanov iz Žirov?« jc vprašal. »O, ja, poznava tvojega očeta. Pridi noter z mraza.« Sekira je bila takoj postavljena tja, od koder je prišla, in vrata so se odprla toliko, da sem lahko vstopil. Pomirjen, da mc nimata za klateža, sem bil silno željan razložiti, od kod prihajam in kam grem. Kar nista mogla verjeti, da sem prišel z Vrhnike. Zanimalo ju je, kako sem se lahko obdržal na snegu -da nisem kar potonil vanj. Rekla sta, da ju je zamedlo in nc vesta več kdaj. Kar naprej sta mc spraševala, kako sem mogel najti njun dom. Saj ga nisem! Tako seje pač zgodilo! Ko zdaj razmišljam o tem, sem prepričan, da so božični angeli imeli prste vmes! Predme ste postavila krožnik dušene jedi, v katero sem pomakal črn kruh in jedel. Medtem ste mi pripovedovala, od kod poznala mojega očeta. V ta okoliš je prihajal vsako leto, daje odstrelil hromo in poškodovano divjad. Vedno jima je tudi povedal, kje jc mrhovina ostala, in nekaj dni pozneje jc bila divjačina na njuni mizi. Toplina mi jc legla v srce, toplo čustvo do očeta in do teh ljudi, ki so bili moji gostitelji. Ko smo odhajali iz koče, jc bilo nebo polno zvezd in skoraj polna luna. Možaka sla splezala z menoj na vrh poti, da bi videla, kako si bom pričvrstil smuči. Pokazal sem jima nekaj korakov in obratov ter se vrnil na pot. Meni in mojim sta zaželela srečen božič in me prepričala, da moram čisto naravnost proti vrhu, če hočem, da bom kmalu zagledal Tri kralje na levi in Žebljička na dosni. Nc, so rekli, nc moreš zgrešiti vrha. Smuči sem usmeril v hrib. Toplo mi jc bilo, še bolj toplo pa v srcu. Možaka nista vedela, koliko jc ura, mislila pa ste, da je že precej pozno. Začel sem dvomiti, da bom prišel domov do polnočnice. Preprosto jc bilo najti pol med drevesi z dobro lunino svetlobo. Ne vem, kdaj sem sc znašel na sedlu med Žebljičkom in Tremi kralji. In zdaj -samo šc tek po hribu navzdol. Globok sneg in pršič mi jc omogočal ravno prav varno hitrost. Bil sem v delu pokrajine, kjer se mi je oblika hribov zdela teko zelo domača. Zdaj sem vedel, da sem le šc 13 ali 14 km od doma. Srce mi jc pelo in spustil sem sc hitreje. Bil sem kake četrt poti pod hribom, ko so drevesa postajala redkejša in tla ravnejša. Ob pogledu v dolino sc mi je pred očmi odprl najlepši prizor. Z vseh strani hribov se je svetloba luči vretenasto vila v dolino, proti cerkvi, k polnocnici. Odrasel bi se potapljal v globokem snegu do kolen, meni pa je moja otroška teža dopuščala, da polzim po površini, kot vodni pajek polzi čez ribnik. Podaljšal sem korak in kar bežal mimo mnogih svetilk. Potem sem bil na glavni cesti in - doma! Videl sem mamo, očeta in sestro Zorico, ko so odhajali k polnocnici. Med ljubkovanjem, objemi in poljubi jeslo in slo vprašanj čakalo odgovore. Zorica mi je snela nahrbtnik, in ko sem sc pripognil, da bi sc osvobodil smučarskih vezi, so se moje noge kar zložile. Spominjam se šc očeta, ki me je pobral in me nesel v spalnico. Zaspal sem, preden sem sc dokiknil blazine; slišal semše domače, ki so kar naprej ponavljali besede - čudež! Da! Danes sem prepričan - da je bil res! NAKLJUČJA Anže Po prvi svetovni vojni jc neki višji srbski častnik napisal knjigo z naslovom Pomen letalstva v prihodnji vojni. V njej je skušal z raznimi statistikami dokazati, da so v pretekli vojni iz letal zmetali na tisoče bomb in granat na mostove, železniška križišča in vojaško pomembne zgradbe, pa nobena ni naredila škode. Na podlagi teh podatkov je prišel do sklepa, da se v prihodnji vojni letalstvo sploh ne bo uporabljalo. Kako napačna so bila ta predvidevanja, vemo vsi, ki smo preživeli drugo svetovno vojno; Nemčija je bila iz letal porušena, berlinsko blokado je končal zavezniški zračni most, in prva atomska bomba, ki jc bila vržena iz letala, jc porušila Hirošimo in končala drugo svetovno vojno itd. V novejšem času smo vsi videli, kako so letalske sile Združenih narodov v kratkem času uničile četrto največjo armado na svetu: iraško. In v najnovejšem času so prav letala pomenila največjo nevarnost za sicer povsod drugje uspešno slovensko Teritorialno obrambo. Zaradi letalskih napadov so med zadnjo vojno trpele tudi Žiri; nc veliko, nekaj pa vendarle. Prva žrtev med Žirovci jc bil najbrž Rudolf Bogataj, Šinkovcev z Lcdinice, ki jc 15.9.1944 zgorel pri Prctovčcnu v Koprivniku, ko jc nemško letalo z bombo zažgalo hišo in kozolec. Koliko Žirovccv je bilo ubitih pri letalskih napadih na nemška mesta oziroma ali jc kdo sploh bil, ni znano. Resnični (in edini) letalski napad na Žiri je bil v začetku leta 1945. Bilo jc v soboto, 18. februarja 1945, ko je nenadoma privršalo čez Vrsnik majhno letalo tipa Mustang ali Dc Haviland. Zaokrožilo jc nad vasjo, kol bi nekaj iskalo, potem pa je oddalo nekaj strelov, ki so smrtno ranili tri ljudi: Jožclo Dolenc (Kolarko iz Žirov), njenega sina Franca in Ferda (Mesarjevega); Jožefa in Ferdo sta bila takoj mrtva, Frane pa je umrl med prevozom v bolnišnico. Iz letala vržena rakcla jc zažgala Tinetovo hišo, kije pogorela, na preletu čez Dobračcvo pa je letelo tako nizko nad cesto, da je streljalo vodoravno skozi pritlične hiše ob cesti. Zadela jc bila tudi hiša sredi ravnine. Krogla, debela 2 cm in dolga približno 10 cm, je prebila južno steno v podstrešje in razbila vratca v frčado. Ta so bila spretno maskirana s papirjem, v njej pa vdelane police, da so bila videti kol knjižna omara. Krogla jc raztrgala nekaj knjig in jih vrgla po tleh. Pa to še ni bilo najhujše! Velika luknja v vratih je odkrila skrivališče, kamorso domači skrili nekaj hrane in obleke, kar vse jc bilo takrat dragoceno. Zdaj je bilo vse na ogled tistim, ki so pogosto delali preiskave in »rekvirirali« za vojsko vse, kar je bilo kaj vredno, najboljše pa pridržali zase, kol je bilo pozneje ugotovljeno. Krogla je šla nato skozi drugo steno frčado v drugo podstrešje, kjer se je odbila od severne stene in padla na tla. Hranil sem jo vse do odhoda v Ameriko in se težko ločil od nje, saj meje spominjala na vojno. Prebojna moč teh krogel je bila velika: gladko je prevrtala luknjo skozi železniško tračnico ali skozi veliko kolo lokomotive. Če je zadela njen parni kotel, jc samo malo pihnilo in lokomotiva je obstala. Odpeljati so jo morali v popravljalnico, kjer soji »zašili« luknjo in jo zavarovali z debelimi železnimi ploščami na vrhu, spredaj in ob straneh. Nekaj dni pa jc lc morala biti vzeta iz prometa. Ne vem, ali jc tisto letalo napadlo tudi Gorcnjo vas. Na šolo je vrglo raketo, ki jc prebila streho in strop Icr pristala v razredu, polnem otrok, a k sreči ni eksplodirala. Zunaj pa je krogla smrtno zadela mladega kmeta s Ilolavelj, ki se je spretno izogibal vsem vojaškim službam, smrti pa le ni ušel. Naključje? Nekaj let pozneje je delal prijatelj v Zcltvvcgu na avstrijskem Štajerskem, kjer so imeli Nemci med vojno svojo letalsko šolo, po vojni pa so tam Angleži uničevali nemška bojna letala, bombe, opremo in arhiv. Nekoč jc našel med papirji, kijih je sežigal, slabo tiskano revijo z naslovom Sccrcl. Pregledal jo je, in ker se mu je zdela zanimiva, jo je prinesel domov. Mislili smo, da je tajno poročilo angleške zračne sile. Na 11. strani so bile štiri, komaj spoznavne slike, v sredi na desni pa napis: Top left: Rockcls over Žužemberk (vidi se nekaj zadetkov); Above: Target Gerovnca (zgoraj velika cerkev, spodaj nekaj hiš); Boltom left: Strike at Karlovce (črn steber dima se dviga nad železniško progo); in Boltom right: Ilalian »Baltimores« over Stroga Konnjic (Iri ali štiri letala v neki gorati pokrajini). Druge slike me niso zanimale, pač pa Target Gerovnca. Kdor je že kdaj videl žirovsko župno cerkev, je takoj vedel, da lo ne more biti nič drugega. Toda zakaj Gerovnca in no Žiri? Na slovenski zemlji so štiri Žirovnice: 1. Žirovnica (nemško: VVasserholcn) ob Klopinjskem jezeru na Koroškem, 2. Žirovnica nad Mostami na Gorenjskem, 3. Žirovnica pod Vrsnikom pri Žireh in 4. Žirovnica vzhodno od Zidanega Mosta. Katera je bila med vojno vojaško pomembna? Številki 1 in 4 prav gotovo ne. Tudi številka 3 (Žirovnica pri Žireh) nc pride v poštev. Zakaj bi napadali Anglo-Amerikanci Žiri, ki so bile takrat pod partizansko, torej zavezniško zasedbo in ni bilo v bližini nobenega vojaško pomembnega objekta? Vojaške) pomembna jc bila samo št. 2: Žirovnica nad Mostami, natančneje: Elektrarna Završnica pri Žirovnici na Gorenjskem. Taje oskrbovala jeseniško jeklarno in velik del Gorenjske z. elektriko. Pilot, ki je dobil ukaz, naj napade elektrarno na Završnici pri Žirovnici, je našel na zemljevidu prvo Žirovnico pri Žireh, kjer jo je pozneje zaman iskal. Bila je torej pomota, naključje. Znano je, da so pripadniki velikih narodov strašno nevedni v zcmljepisju, zgodovini in jezikih majhnih narodov. Tako jo čisto mogoče, da se je pilot zmotil, koje izbral za svoj cilj napačno Žirovnico. Spelje minilo nekaj let, ko sem v neki ameriški strojni tovarni srečal človeka, ki je bil zaposlen pri podjetju Tas-tec. Njihovi uslužbenci so razvažali po tovarnah zajtrke in malice, po naročilu pa tudi hrano in vse potrebno za pogostitev več slo gostov kake svatbe ali kaj podobnega. To je šlo zelo hitro: uslužbenci so pripeljali hrano, posodo, orodje, razdelili vse med goste, malo počakali, pobrali in odšli. Kdor je zamudil četrt ure, je šel lačen domov. To je bil hud udarec za Amerikance, ki so navajeni, da se pred svatbo (posebno slovensko) nekaj dni postijo. Kakovost in količina postrežbe je bila odvisna od cene: 5, 7, 10 ali 15 dolarjev na osebo. Ko so tovarne vse pogosteje uvajale menze, je začel ta posel šepali. Uslužbenci so iskali dodaten zaslužek. Tako je prišel v našo tovarno dolgin in prosil za delno zaposlitev. Ker je razvažal hrano dopoldne, so mu rekli, naj prihaja na delo za nekaj ur popoldne ali zvečer. Med večerjo smo sc pogovarjali. Povedal jc, da je sin madžarskih staršev in daje bil med vojno pilot v ameriški zračni sili. Njegovo delovno področje je bil Balkan. Čc je bilo vreme vsaj malo primerno, so sc letala dvigala iz Barija v Italiji vsak dan z nalogo, da bi preprečila ali čim bolj onemogočila cestni in železniški promet od Jcscnie pa vse do Črnega morja. Nazadnje je bil sestreljen nad Ploestijem v Romuniji, kjer je bombardiral petrolejske vrelec. Konec vojne jc dočakal v Nemčiji kot vojni ujetnik. Nekoč sem mu med večerjo pokazal revijo Sccrct. Takoj jo je prepoznal: »O, taje pa naša!« je rekel. (Torej smo se molili, ko smo mislili, da jc angleška. Tudi letala, ki smo jim rekli »titovci« ali »ajzenponarji«, so bila ameriška). Ogledal si je slike in rekel, da je morda letalo v napadu na Žiri vodil celo on. Večkrat je dobil nalogo, naj napade kak cilj daleč proč od glavnih prometnih žil. To je bilo spet naključje in s tem sc naša naključja končajo. Omenjena številka časopisa Sccrct jc zelo izčrpno poročala o vseh pomembnih dogodkih na frontah, o uspehih in neuspehih ameriške zračne sile vse do 22. februarja 1945. Navajala jc tudi število in vrsto letal, kijih je imela v tistem času kaka država. Jugoslavija na primer jc imela 10 ME-109 in 5 JU-188/JU-88 letal (seveda nemških). Zelo natančno so opisana prva nemška letala jet, ki so sc tedaj začela uporabljati v boju. Starejši ljudje šc pomnijo, kdaj jc Žiri preletelo prvo letalo. Bilo je pozno jeseni 1914 ali zgodaj spomladi 1915. Letalo je bilo majhno, dvokrilno inje letelo v smeri vzhod-zahod tako nizko, da smo mislili, da se bo zaletelo v Žiri. Rekli so, da gaje vodil italijanski špijon, pomagal pa mu jc neki Rezijanee, ki jc prej prihajal v tc kraje brusil škarje in popravljat dežnike. Pri drugem preletu čez. Žiri, po vstopu Italije v vojno maja 1915 proti nekdanji zaveznici Avslro-Ogrski, sla sodelovali dve letali, italijansko in nemško. Bilo je opoldne, ko smo v šolski veži čakali na poslovilni Zbooo-gom! Zaslišali smo šklepetanje v zraku in nekaj strelov, zunaj pa že videli dve letali nizko nad župno cerkvijo; enoje letelo proti zahodu, drugo se je v krogih počasi bližalo zemlji. Videti je bilo, da bo padlo nekje na Polju, pa seje umikalo čez Jezera in izginilo za Lazom. Čeprav smo bili lačni, smo tekli za njim in ga našli v gmajni nad Plastuhom v Žirovskem vrhu. Pilot, ki je iz letala pred pristankom odskočil, je ostal nepoškodovan, strelec pa je bil privezan v repu in sc ni mogel rešiti; iz oči mu je tekla kri. Tudi to letalo jc bilo dvokrilno; krili ski bili povezani med seboj in pokrili z belim blagom. To je bilo prvo letalo, ki je kdaj pristalo v Žireh. Popoldne je prišlo iz Poljan nekaj trenarskih (pratežnih, lektorska opomba) voz, ki so razstavljeno letalo odpeljali. Leta 1917, ko so se Nemci pripravljali za predor pri Kobaridu, je nekoč prišlo v Žiri več nemških častnikov, da bi si ogledali primeren travnik za letališče. Edino travnik Za Račcvo ob potoku Rakulku je imel trda in suha tla, a je bil prekratek za letalske steze. Tako so Žiri ostale brez letališča. Ravno ta travnik pa je uporabljala nemška »štorklja« za pristajanje in polete med veliko hajko po Žirovskem vrhu med 2. in 4. avgustom 1943. 1 ODMEVI VSE ŽRTVE DRUGE SVETOVNE VOJNE MED ŽIROVCI Dodatki, dopolnila in popravki V 17. številki Zirovskega občasnika, kije izšel decembra 1990, je bil objavljen seznam vseh žrtev druge svetovne vojne med Žirovci. Zbudil je precejšnje zanimanje in odmeve. Mnogi sle menili, da v objavi ni dovolj podatkov, da bi želeli vedeti šc poklic, družinsko skinjc, socialni položaj. Oglasili ste se tudi tisti, ki ste skrbno pregledali seznam in mi dali pravilnejše podatke ali prosili za dopolnila in popravke. Na prošnjo, »da obvestite, če veste še za kako žrtev, ki je v seznamu ni«, sem dobil - žal - šc sporočila za 1S imen, ki jih zdaj dodajam seznamu. Tako je število žrtev s 312 naraslo na zaokroženo število 330. Zavedam sc, da bi bil seznam brez vaše pomoči osiromašen in pomanjkljiv. Zato izrekam lepo zahvalo vsem, ki ste imeli toliko volje, da ste mc na ugotovljene napake tudi opozorili. Vsako opombo sem upošteval in jo uvrstil Uikole: - dodatek k seznamu, - dodatek k opombam, - dopolnilo žc objavljenega seznama, -dopolnilo že objavljenih opomb, - popravki seznama, - popravki opomb. DODATEK K SEZNAMU ŽRTEV Za p. šl. Priimek in ime Hišna št. Nova Stara Domače hišno ime Datum rojstva Datum smrti 313. 2) Bogataj Ivana Breznica 3 3 Pri Semoncu 21. 12. 1882 1942 314. 5) Primožič Alojz Koprivnik 38 3 Pri Žuštu 21. 6. 1925 26. 8. 1944 315. 2) Primožič Franc Mrzli vrh 4 3 Pri Potresi nu 4. 12. 1905 26. 2. 1944 316. 11) Jereb Franc Opale 10 14 Pri Novohišarju 27. 8. 1911 1945 317. 8) Petrič Ivan Podkla nec 5 6 Pri Ribču 17. 5. 1887 8. 1. 1944 318. 42) Demšar Vincenc Stara vas 13 21 Pri Česnu 16. 9. 1909 17. 2. 1944 319. 43) Majnik Zdravko Stara vas 58 46 6. 2. 1908 1945 320. 55) Oblak Franc Žiri - 89 Pri Mašnuiju 10. 8. 1922 1945 321. 44) Jereb Anion Žirovski vrh 10 22 Pri Žvižgu 11. 1. 1910 1945 322. 45) Jurjavčič Franc Žirovski vrh 3 6 Pri (lešmelu 8. 10. 1910 1945 323. 46) Jurjavčič Vincenc Žirovski vrh 3 6 Pri ('ešmelu 17. 1. 1923 9. 4. 1944 324. 47) Jurjavčič Gregor Žirovski vrh 6 69 Pri Gričarju 5. 3. 1910 9. 1945 325. 48) Justin Jakob Žirovski vrh 66 45 Pri Mrlaku 23. 7. 1924 1945 326. 49) Krvina Pavel Žirovski vrh 30 3 Pri Martencetu 23. 12. 1921 1945 327. 50) l.eskovcc Anton Žirovski vrh 6 69 Pri Gričarju 7. 6. 1917 24. 12. 1943 328. 51) Miklavčič Mirko Žirovski vrh 5 75 Pri Lovrečniku 4. 2. 1926 1945 329. 52) Miklavčič Matevž Žirovski vrh 4 4 Pri Jerebcu 19. 9. 1894 13.10. 1942 330. 53) Oblak Maksimilijan Žirovski vrh 11 57 Pri Zahlevarju 20. 2. 1926 1945 DODATEK K OPOMBAM 313. Uči Jožeta in Marije Bogataj, roj. Kokelj. Prijeta na meji med Žirmi in Breznico. Umrla pomladi 1942 v lalxirišču Ravensbruck. 314. Sin Valentina in Marijane Primožič, roj. Gantar. Padel kot nemški vojak na Poljskem. 315. Sin Matevža in Frančiške Primožič, roj. Prek. Pri Sv. Duhu prijel in pod Križno goro likvidiran od NOV. 316. Sin Jakoba in Marije Jereb, roj. Žakelj. Kol domobranec vrnjen v Teharje. 317. Sin Frančiške Pelrič, pol bral dr. Demšarja. Ustreljen kol talec v Mengšu. 318. Sin Jakoba in Helene Demšar, roj. Kopač. Odveden od doma (Koroška Bela) in pod Jeseniškim Rovlom umorjen od NOV. 319. Sin Urbana in Matije Majnik, roj. Erznožnik. Med vojno živel v Smihelu pri Novem meslu. Odpeljan z vlakom proli Rogu. 320. Sin Franca in Katarine Oblak, roj. Bogataj. Kol partizan padel na Koroškem. 321. Mož Alojzije Jereb, roj. Jereb, Rovle 45. Vrnjen kol domobranec s Koroškega. 322. Sin Jakoba in Ivane Jurjavčič, roj. Kavčič. Bil pri nemški žandarmeriji in končal v Kočevju. 323. Sin Jakoba in Ivane Jurjavčič, roj. Kavčič. Kol nemški vojak padel pri Leningradu. 324. Sin Marije Jurjavčič, samske hčere hišarja. Prijet v Žireh in pri Račcvskem jezeru umorjen, 325. Sin Franca in Neže Juslin, roj. Bogataj. Zaposlen kol krojač v Avstriji. Mobiliziran v nemško vojsko in pogrešan v Rusiji. 326. Sin Franca in Katarine Krvina, roj. Erznožnik. Bil pri domobrancih. Pogrešan od junija 1945. 327. Sin Aniona in Roz.alije l.eskovee, roj. Jurjavčič. Kol nemški vojak padel na ruski fronti. 328. Sin Matevža in Marije Miklavčič, roj. Pavlin. Bil v nemški vojski; od Angležev ujel in preminil neznano kje. 329. Bral Frančiške Miklavčič, poročene Gantar. Kol povračilo ustreljen pred Nallačenovo hišo v Ljubljani. 330. Sin Gregorja in Marije Oblak, roj. Pelernelj. Kol domobranec vrnjen s Koroškega v Skoljo Loko. DOPOLNILO ŽE OBJAVLJENEGA SEZNAMA ŽRTEV K številki 48, Janez Trček, dodati letnico smrti: 1944 DOPOLNILO ŽE OBJAVLJENIH OPOMB K številki 72 Sin Franca in Neže Tolar, roj. Poljanšek 73 Sin Franca in Ne/e Tolar, roj. Poljanšek 78 Sin Franca in Franjice Bogataj, roj. Kavčič 81 Sin Janeza in Katarine Dolinar, roj. Kokelj 86 Sin Antona in Marije Poljanšek, roj. Poljanec 125 Sin Janeza in Neže Mohorič, roj. Gantar 167 Sin Janeza in Ivane Grošelj, roj. Grošelj 193 Sin Janeza in Marije Novak, roj. Petrič 220 Sin Tomaža in Marije Cepin, roj. Demšar 229 Sin Franca in Marije Gruden, roj. Lamprehl 247 Sin Blaža in Marije Majnik, roj. Cerin 266 Sin Ignacija in Ivane Tušar, roj. Naglic 278 Sin Alojza in Helene Erznožnik, roj. Vodnik 282 Sin Franca in Neže Justin, roj. Bogataj 294 Sin Matevža in Mine Mlinar, roj. Subic 309 Hči Antona in Marijane Rus, roj. Dermota POPRAVKI SEZNAMA K številki 59 Mlakar Ana. Pravilen čas smrti: februar 1945, ne 1944 87 Trček Anton. Pravilen datum smrti: marec, nc maj 1945 102 Orehek Alojz. Pravilna letnica smrli: 1945, nc 1943 117 Mlakar Janez. Pravilna letnica rojstva: 1915, ne 1913 128 Jereb Silva. Pravilna letnica smrti: 1944, ne 1945 152 Mlinar Andrej. Pravilen priimek: Piši jar Andrej 154 Pišlcr Dominik. Pravilno: Pišlar 155 Pišler Franc. Pravilno: Pišlar 156 Pišler Jožef. Pravilno: Pišlar 157 Pišler Vinko. Pravilno: Pišlar 204 Šp arovec Viktor. Pravilen čas smrti: februar 1943, nc 1944 247 Majnik Anton. Pravilna letnica smrti: 1943, nc 1945 250 Mravlje Pavel. Pravilno: Mrovlje 288 Košir Franc. Pravilen datum rojstva: 3<>. 11. 1925, nc 30. 2. 1925 295 Mravlje Franc. Pravilno: Mrovlje. Pravilen datum smrli: 24. 6.1943, ne 11. 1. 1943 296 Nagode Filip. Pravilen rojstni datum: 29. 4. 1907, nc 9. 5. 1923 POPRAVKI OPOMB K številki 1 Pogrešan v Školji Loki. Pravilno: 18. 5. 1945 seje šel javit v Skorjo Loko. Izpuščen in napoten domov. Prišel nazaj v Žiri, za njim ni več sledu. 128 Na Ledinici likvidiran od NOV. Pravilno: V Jarčji dolini likvidiran od NOV. 158 Pogrešan od junija 1945 v Šentvidu. Pravilno: Pogrešan v Tebarjah od julija 1945. Njegovo lastnoročno pismo datirano 11.7. 1945. 178 Pogrešan od maja 1945 v Skofji Loki. Pravilno: Pogrešan od maja 1945 v Teharjah. 203 Ubit od NOV v Jarčji dolini. Pravilno: Ubit od NOV v 'lesarjevem gozdu v Koprivniku. 292 Izpuščen iz. Škofje Loke. Pravilno: 13.8. 1945 odpeljan i/. Šentvida neznano kam. 293 Padel v nemški vojski. Pravilno: Ustreljen v Skofji I.oki kot vrnjen domobranec. PISMO UREDNIKU (1) Anže Spoštovani gospod urednik! Ne gre mi, da bi napisal »Dragi tovariš« ali »Editor«, kakor je tu navada, zato prosim, dovolite mi, da Vas pozdravim kar po starem, kot smo bili včasih navajeni. Rad bi se Vam zahvalil za objavo članka Alfonza Zajca z naslovom Seznam žrtev vojne med Žirovci. Tako popolnega seznama žrtev šc nisem videl! Kolikor poznam razmere med vojno, je Ui seznam tudi kolikor mogoče objektiven, kar je njegova posebna zasluga oziroma vrednost. Dovolite mi, prosim, da Vas opozorim na nekatere trditve, ki ste jih slišali v šoli, pa jih niste mogli nikjer preveriti! V uvodniku pišete o krivdi ljudi, »ki so na primer leta 1941 in 1942 nasproti organiziranim OF odborom, ki jih je po vsej Sloveniji od vasi do vasi organizirala partija, organizirali prek župnišč domobranec in belo gardo«. Tu je resnica popolnoma drugačna. Leta 1943, ko so prvi fantje odšli k domobrancem, so bile Žiri že dve leti in pol brez duhovščine. Belo gardo so organizirali komunisti! Naj Vam dobesedno ponovim besede nekega politko-misarja, ki jih je izrekel v razgovoru z menoj sredi leta 1942 ali 1943: Rekel je: »Ali je res, da ustanavljajo Nemci belo gardo?« »To besedo slišim prvič iz Tvojih ust,« sem mu odgovoril. »Saj belo gardo lahko ustanovimo mi sami,« jc nadaljeval. »Mi pobijemo nekaj Vaših najuglednejših mož in bela garda jc ustanovljena.« Ta načrt je bil uresničen 30. 11. 1943. Ko so ubili trgovca Ivana Zajca, jc odšlo nekaj fantov k domobrancem, ker so vedeli, da doma niso več varni. In kaj jc Ivan (ali Anže) Zajec zakrivil, da so ga ubili? Osvobodilna fronta ni niti poskušala dokazati, daje bil kolaboracionist ali kaj podobnega, niti daje ustanavljal belo gardo. Njegova edina krivda jc bila, da je bil najuglednejši mož v občini, kakršnih komunisti takrat niso imeli. On je dobro vedel, kaj ga čaka. Kak leden pred umorom jc rekel: »Mi katoličani ne smemo začeti z nobenim oboroženim uporom; mi moramo čakati, da nas bodo nekaj pobili, šele potem se bo začel narod združevati za samoobrambo.« S tem je dan ludi odgovor na vprašanje: »Kdo jc poslal domobrance v bratomorno vojno?« Komunisti so pobili čez tisoč ljudi - posebno na Dolenjskem, kakih deset tudi v Žireh, preden je šel cn sam fant k domobrancem. Mi smo bili od vsega začetka proti Nemcem, toda nc za ceno 1:10 ali več. Ko bi se bili Nemci povsod tako maščevali za umor enega svojega vojaka, kot so se na Štajerskem, bi padlo deset tisoč Nemcev, ko bi ne bilo več nobenega Slovenca. Komunisti se niso borili »tudi« za oblast, ampak samo za oblast. Edina bitka proti okupatorju se jc bila v Dražgošah, poljanska vstaja je bila donkihotski naskok na mline na veter. Da komunisti niso marali enotne narodne vojske proti okupatorju, je tu še en dokaz iz politkomisarjevih ust: Na vprašanje, zakaj ne sodelujejo z »belimi« in »plavimi« pod slovensko trobojnico, je odgovoril: »Saj smo za sodelovanje! Naj pridejo k nam in delajo pod našo komando, pa bomo prijatelji.« In nadalje: »Čc bi pa mi popustili samo za las, bi lo pomenilo izdajo naših idej.« Nemce so dražili samo zato, da bi izzvali represalije in prisilili moške, da bi šli v gozd. Šlo je za obstoj slovenskega naroda! Njim pa za lo ni bilo mar. »Čc bosta po vojni osUila živa dva človeka, pa bosta ta dva komunista, jc zmaga naša,« je rekel. Čc že govorimo o boju proli okupatorju, bi rad vedel, koliko okupatorjev jc padlo v Žireh? Čc prav vem, samo dva: neki RcichsarbciLsdicnsllcr na Dobračevi poleti 1942, ki jc bil žrtev otroške naivnosti, da bo zaradi enega človeka konec vojne, in orožnik Fr. Grcdlcr pri Kristanu na Selu. Ta jc bil ustreljen po nesreči, ko so Nemci in komunisti hkrati pili v hiši. Rad pa bi vedel tudi to, kdo so bili »kolaboracionisti« in kdo »boljševiki«, saj o teh niti listi politkomisar ni nič vedel. Požig vseh javnih stavb v Žireh veni noči je bil zločin proti narodni lastnini, a jc tudi dokazoval, proti komu gre ves boj. Skiri sokolski dom jc bil zažgan, a kikoj pogašen, novi zadružni dom pa jc bil požgan in porušen z dinamitom. Vedno sem bil objektiven in priznavam tudi dobre strani komunizma; žal jih ni toliko, da bi odtehtale moralni in gospodarski propad Slovenije. Čc boste objavili ta članek, boste dokazali, da tudi Vam ni objektivnost samo fraza. Prisrčno pozdravljeni! PISMO UREDNIKU (2) Gospod Miha Naglic Glavni in odgovorni urednik Zirovskega občasnika Ivan Reven je v svojem članku 40 let Planinskega društva Žiri napisal na strani 171 v 5. odstavku naslednje: Po letu 1962 seje zgraditvijo planinskega doma na Goropckah planinsko življenje preneslo tja, vendar planinci še sedaj nc razumejo, zakaj je bilo treba za dom na Goropckah žrtvovati Scdejcv kozolec in Krcmžarjcvo štalo, da seje v zameno nabavil druggradbcni material: prav takoje za te namene oporečna usoda Martinovega studenca, s katerim so se okoristili tudi »tovariši«, Martinovo domačijo pa pustili brez vode. Ta avtorjeva trditev v tem članku pa ne ustreza resnici in jc javno klcvekinjc spodaj podpisanih. Resnica jc namreč povsem druga. Zahvaljujoč naši stalni skrbi, so imele Martinove vodo do našega skupnega priključka na novi vodovod. Do priključka na vodovod so bile z vodo zaradi zastarelosti materiala, vgrajenega v dotedanji vodovod, skilnc manjše ali večje težave. Prav spodaj podpisani smo financirali in s fizičnim delom odpravljali nastale okvare. V času okvar, ko vodovod ni deloval, smo tako sebi kot Martinovim nosili vodo iz Goropck ali Žirov. Ko pa iztrošenega vodovoda ni bilo več mogoče vzdrževali, smo se priključili na novi goropeški vodovod. Hkrati smo zaprosili vodovodno skupnost, da na ta vodovod priključi tudi Martinove, kar je bilo tudi narejeno. Glede na navedeno zahtevamo, da v naslednji številki Zirovskega občasnika objavite ustrezen popravek. V nasprotnem primeru bomo v skladu z zakonom o tisku ukrepali prek sodišča. S spoštovanjem. Goropckc, 25. februarja 1991 Anton Kržišnik - Ljubo Ivan Javor Janko Smole ODGOVOR Ivan Reven Trije tovariši iz Goropck mi očitajo, da sem v prispevku ob 40-letniei Planinskega društva Žiri neresnično poročal o odvzemu vode iz Martinovega studenca. Opravičujem sc v toliko, da sem v spornem stavku preostro nakazal odgovornost za odvzem vode iz Martinovega studenca le na te tri, ko v resnici ta odgovornost prizadene vse štiri porabnike: Planinsko društvo in tri lastnike počitniških hiš. To vprašanje seje velikokrat reševalo na sejah upravnega odbora Planinskega društva Žiri na račun gospodarja, ki jc bil sicer zelo dober in prizadeven, vendar jc šel včasih le preveč po svoji liniji. Z Martinovimi ženskami je bil na dolga prigovarjanja le dosežen sporazum, da bodo dovolile odvzem vode za planinski dom s pogojem, da same ne bodo prikrajšane za vodo. Vendar je večkrat prišlo do motenj in napak na črpalnem sistemu, bodisi da sc črpalka ni odklapljala, koje bil rezervoar v domu poln, ali pa jc voda v ceveh uhajala, tako da so porabnice ostajale brez vode. Po gospodarjevem poročilu pa seje stanje šc poslabšalo, ko so se brez. poprejšnjega soglasja priključili na ta vir še trije lastniki počitniških hiš. Vsi ti podatki morajo bili še zdaj na zapisniku sej Planinskega društva Žiri. Kaj seje pozneje dogajalo s tem vprašanjem, ko nisem bil več v upravnem odboru in so se tudi gospodarji menjali, mi ni znano. Le to vem, da so težave zaradi tc vode obstajale do zgraditve goropeškega vodovoda, na katerega so priključili tudi Martinovo domačijo. Sam studence jc namreč zaradi fekalij od zgoraj postal oporečen. Iz poročil gospodarjev društva je bilo razvidno le toliko, da ta studenec nc zadostuje več za porabo vode vseh petih porabnikov in da ženskam zmanjkuje vode. Moram priznati, da smo sc vsi člani Planinskega društva Žiri počutili kot »tovariši« nekako vsiljeni v to okolje, med te ljudi, kot produkt režima, ki se je surovo polastil življenja in imetja krajanov na tem prostoru, ki niso hoteli biti privrženci tega totalitarnega režima, ki je segal po nas z rdečega vzhoda. Vseh fizičnih in moralnih krivic, ki so bile prizadete tem krajanom, raje ne ponavljam, ker so preveč boleče, pa tudi kakšen tistih, ki je soodgovoren za te krivice, je še med nami. Vsekakor pa nam krajani nc bodo odrekali gostoljubnosti, če bomo tudi mi do njih dostojni; in če smo bili ob svojem času vsiljeni v Ui prostor, je sedaj čas, ko naj čuvamo naše in njihove dobrine. Uredniški pripis: Uredništvo sc distancira od skilišč, izraženih v treh polemičnih pismih; to so izključno stališča tistih, ki so pod njimi podpisani! KLEKLJANJE NA ŽIROVSKEM Podatki, zbrani v kolofonu: Gradivo za brošuro Klekljanje na Žirovskem, ki jc izšla z letnico 1991, jc zbrala Antonija Habjan-Križaj, pri oblikovanju in tehnični ureditvi sta sodelovali tudi Marica Albreht in Irena Filipič, likovno podobo so prispevali člani Zlatega konjička in Manca Ahlin, fotografski del pa Viktor Grošelj. Brošuro je izdala Osnovna šola Žiri. Ko so se prve številke Zirovskega občasnika šele oblikovale, seje razmišljalo tudj o tem, da naj bi imela vsaka številka stalno bibliografsko rubriko. »Zajela' bi vse tisto, kar seje o Žireh napisalo od izida zadnje številke, in listo, kar je Tončka Stanonik ostalo šc nezajetega iz prejšnjih časov.«1 Ti načrli se v podrobnostih ne uresničujejo, čeprav vsa dejavnost, povezana z Žirmi (tudi pisna), prej ali slej najde mesto v Žirovskem občasnika. S tega vidika si zasluži posebno pozornost tudi omenjena publikacija. Hkrati želimo bralec opozoriti na ustvarjalne ambicije krajanov in postaviti izziv nadaljnjemu delu z vprašanjem, ali jc to delo obravnavano temo izčrpalo ali pa lahko postane spodbuda za še obsežnejše raziskovalno delo, ki bi sc ga bilo treba šele lotiti. Publikacija Klckljanje na Žirovskem bo s svojim naslovom pritegnila vse, ki jim je ta dejavnost blizu, pa tudi tistega, ki ga klckljanje zanima z raziskovalnega vidika, saj se v mavrici drobnih prispevkov skriva tudi precej stvarnih podatkov. Čeprav je čipkarstvo na Slovenskem kar dobro obdelano,- pa je literatura o njem razdrobljena po različnih strokovnih revijah in sc posveča predvsem natančnemu popisovanju začetkov in obdobjem, ko jc bilo klckljanje na vrhuncu. V tem pogledu nam torej naslov ponuja razveseljivo novost, tudi zato, ker žirovsko območje po številu klekljane in živahni šolski dejavnosti spada med najmočnejša čipkarska središča pri nas. Brošura je skupinsko delo učencev kluba Zlati konjiček, ki je deloval pod vodstvom mentorice psihologinje Antonije Habjan-Križaj in v okviru širše raziskave Filozofske fakultete iz Ljubljane (Model odkrivanja in delo z nadarjenimi učenci). Mentorica je znala poiskali teme, ob katerih bisc mladi spontano razvijali, hkrati pa s svojo kreativnostjo opozarjali na tista področja, ki so za njihovo okolje tipična; v tem primeru je to klckljanje. Povezali so se z. učenci klekljarske šole in učiteljico Marico Albreht. Iz tako zastavljene naloge sc je pojavila tudi zamisel o publikaciji, v kateri bi predstavili svoje delo. Zato jc treba vsem tistim, ki bi glede na naslov v brošuri iskali poglobljeno monografsko delo, povedati, da je publikacija predvsem rezultat mladih ustvarjalcev (učencev iz 3. in 4. razredov osnovne šole, učencev čipkarske šole), zato sc kaže kot utrip mlade generacije. Njihovi prispevki so obogateni z razmišljanji mentorjev, vzgojiteljev in strokovnjakov, ki so delo mladih povezali v celoto. Tej stopnji ustreza tudi pisana paleta kratkih sestavkov o kleklja nju v Žireh, obogatenih z risbicami na to temo ter predstavitvami žirovskih podjetij in kulturnih ustanov, kar sicer nc sodi neposredno v naslov dela. Prezreti pa ne smemo skic čipkarskih vzorcev, delo učenke Mancc Ahlin. V njenem prispevku sc kaže odprtost šole tudi za ustvarjalnejša nagnjenja posameznikov. Druga vsebinska enota zadeva predstavitev klekljarske šole. Z dokumentiranim fotografskim gradivom je sklenjen obroč vseh obdobij poučevanja klekljanja na Žirovskem. Mladi pa so se raziskovalne naloge lotili še drugače: s prispevki, ki govorijo o obisku v žirovskem muzeju, v katerem je tudi čipkarska zbirka, dalje z, obiskom pri zbiralcu in dokumentalistu klekljarskega gradiva na Žirovskem Alfonzu Zajcu, pripravili so intervju s starejšo klckljarico itd. Ves čas pa je gradivo spremljano tudi s predstavitvami tipičnih, a tudi najlepših čipk. Vzorec, opremljen z osnovnimi podatki o času nastanka čipke, o tehniki izdelovanja, izdelovalcu in hranišču bi bil tudi sicer nujen sestavni del vsakega podobnega prikaza. Prazne strani finega papirja pa nas v tem primeru naravnost vabijo, da bi takega gradiva zajeli še veliko več. Tudi čipkarska zbirka iz zirovskega muzeja bi z vso potrebno dokumentacijo zaslužila mesto v tej publikaciji. Prav tako več gradiva iz dokumentirane zbirke Alfonza Zajca, ali vzorci iz Zbirke Aniona Primožiča, ki ima za trgovino s čipkami na škofjeloškem območju največ zaslug; tako ga je namreč označil Božo Račič v članku Slovensko čipkarstvo s posebnim ozirom na loško območje in mu namenil posebno poglavje.3 Bila jc enkratna priložnost. In če bi potegnili rdečo nit skozi brošuro, v kateri sc prepletajo drobni sestavki učencev, razmišljanja vzgojiteljev, povzetki strokovnjakov, literarni zapisi iz žc objavljenega gradiva ter ilustracije in fotografije, bi lahko o njej zapisali tole: Publikacija Klckljanje na Žirovskem jc pokazala, kako lahko postane šolsko delo ustvarjalno, kako se lahko bogati in razvija ob značilnostih in posebnostih okolja. Res pa jc, da je za tako delo potrebno prijateljsko in delavno sožitje med otroki in mentorji. In tega tukaj gotovo ni manjkalo, to pa navsezadnje ni nič manj pomembno kot publikacija sama. Prav za konec ostaja vprašanje: Kaj pa prihodnost? Tako so se spraševali tudi trije najpomembnejši pri nastajanju brošure: Antonija Habjan-Križaj, Marica Albreht in Alfonz Zajce. Do teh vprašanj so prišli ob praktičnem delu. Koliko gradiva je še nedokumentiranega, koliko vedenja po žirovskih družinah. Treba bi ga bilo samo zbrati, zapisati, skratka urediti. Kaj pa diplomske naloge klekljarskih učiteljic? (Nekaj jih jc izšlo tudi iz žirovske klekljarske šole.) Klckljanje kot gospodarska dejavnost, opremljeno s s statističnimi podatki. Klckljanje skozi prizmo časa po drugi svetovni vojni. Podobna vprašanja sem si zastavljala tudi sama, ko sem bolj iz ljubiteljskih kot znanstvenih vzgibov začela iz različnih strokovnih revij zbirati gradivo o čipkarstvu na Slovenskem. In ko sem v nekem takem trenutku začela nc samo klekljati (nekje visoko v enem od ljubljanskih blokov), ampak tudi zapisovali vse, česar sem sc spomnila iz mladosti, pa jc povezano s klckljanjem, sem za konec sestavila še vprašalnik, ki se veže na to temo, in ga najprej preizkusila pri svojih starših. Z malo spodbujanja je mogoče dobiti prav zanimive in tudi uporabne podatke. Čc bi tak vprašalnik sestavili strokovnjaki in ga razdelili čipkarskim zadrugam in šolam, bi se lahko opravilo prav koristno delo. To pa ni več razmišljanje o publikaciji, ampak žc pogled, usmerjen naprej, hkrati pa izziv vsem, ki se jim ta tema še ne zdi izčrpana. Opombe: 1 Miha Naglic, Žirovska krajevna bibliografija (poskus sestavitve), ŽO, šl. 2, 1981, sir. 55. 2 Zelo podrobno je Čipkarstvo obdelal Kožo Račić (Slovensko čipkarstvo s posebnim ozirom na loško območje, l.oški razgledi XV, sir. 123-138, Škofja Loka 1968. Glej ludi I .ado Božič, Idrijsko čipkarstvo, Idrijski ra/gledi I. šl. 1, sir. 5-10. Idrija 1956; Marija Verbič. O začetkih slovenskega čipkarstva s posebnim ozirom na Idrijo. Kronika XVII, št. 3. Ljubljana 1960; katalog Klekljane čipke, Ljubljana 1970 (besedilo Marija Makarovič). Za nas pa so posebno zanimivi prispevki Marije Stanonik, ki je čipkarstvo obravnavala predvsem i/, etnološkega vidika (Čipkarstvo v Žirovski kotlini, Loški razgledi XVII. 1970, sir. 180-196). 3 Božo Račič, Slovenksko čipkarstvo s posebnim ozirom na loško območje. lx>ški razgledi XV. sir. 135-137, Škofja Loka 1968. O KLEKLJANJU NEKOČ IN DANES V žirovsko šolsko kroniko za leto 1882/83 je kronist med drugim zapisal tudi tole: »Pozimi, t. j. od drugega januarja 1883 do konca marca 1.1. bila jc v Žireh šola za čipke delati, ker je bil si. dežel, odbor občini 80 11. podpore dovolil v ta namen; zato so se pa dekleta poprijelc kleklanja in niso hotela v delavno šolo hoditi. - In ravno zarad kleklanja je bilo šolsko obiskovanje silno neredno, ker jc vse kleklalo: fantje in deklice. (: Šola za kleklanjc bila je na pošli, podučevala Tončka Stanonik je neka ženska iz Idrije:)«. (Iz Žirovskc šolske kronike, ŽO 7, št. 9/10, 1985, str. 184) Približno 80 let po/neje pa je neka učiteljica na roditeljskem sestanku takole kregala enega od staršev: »Vaši otroci pa naj malo manj klekljajo in naj prej hodijo spal, da nc bodo v šoli zaspani.« Ko pa jc oče to pripovedoval doma, jc bila mama užaljena: »Kdo jih pa sili, saj sami hočejo.« Res, klekljali smo, ker smo to radi delali in tudi, da bi zaslužili kakšen dinar. Da, dinar. Rada se spominjam svoje klekljarske učiteljice Angelce Jesenko, ki mc jc vedno ustavila, če me je lc srečala kje na Križpotju, ko sem s težko potovalko hitela iz Ljubljane domov v Novo vas. Poškili sva na cesti, se pomenili to in ono, vedno pa je beseda nanesla tudi na našo klekljarsko učno dobo. »Zdaj je lepo hodili v šolo,« je rekla, ne brez grenkobe, »jaz pa sem vas morala vedno priganjali, da ste s klekljnnjem zaslužili tudi kakšen dinar.« In kako je danes? Poučevanje klekljanja vključuje različne vzgojne in ustvarjalne smotre, njen program pa seširi v izdelovanje tudi zahtevnejših čipk in na zunajšolska področja (razstave, prireditve doma in v tujini itd.). Tudi poudarjanje zaslužka ni več v ospredju, čeprav učenci svoje izdelke lahko prodajo. Nekaj pa je vsem tem šolam gotovo ostalo skupnega: tudi zdaj se otroci radi učijo klekljanja. Kako bi sicer vstajali v tako zgodnjih jutranjih urah in žc ob šestih zjutraj sedali za punkcij. Sproščen odnos med otroki in njihovo učiteljico pa se kaže na vsakem koraku: v šoli in tudi pri nešolski dejavnosti. Ali povedano z drobno anekdoto: Ce jc treba ob punkeljnu ponavljati poštevanko, ki pride na vrsto v »tazaresni« šoli, ker doma zanjo ni bilo časa, zmorejo tudi to, otroci in učiteljica. Ali ni to tisto sproščeno razpoloženje, na katero mislimo, ko govorimo o šoli, kakršno moramo šele ustvarili. AVTORJI V TEJ ŠTEVILKI FRANCI ALIČ, študent bogoslovja, doma iz Žirov. ANŽE, žirovski rojak, živi v Ameriki in je želel ostati anonimen. RADO JURCA, upokojenec, živi v Brckovicah pri Žireh. FRANC KOPAČ, pesnik, dela v Kladivarju, živi na Dobračevi. STANE KOSMAČ, akademski slikar, učitelj na osnovni šoli v Žireh, živi v Žireh. JANKO MAJNIK, mornariški častnik v pokoju, rojen v Žireh, živi v Avstraliji. MARIJAN MASTERL, višji bančni svetnik v pokoju, živi v Ljubljani in Škoiji Loki. JANKO MROVLJE, upokojenec, rojen na Ledinici, živi v Mariboru. MIHA NAGLIC, profesor filozofije in sociologije, samostojni kulturni delavee-publicist, živi v Žireh. Mag. MARIJA STANONIK, slavistka in etnologinja, višja raziskovalna sodelavka lnštituki za slovensko narodopisje ZRCSAZU, doma z Dobračeve, živi v Ljubljani. TONČKA STANONIK, profesorica slovenskega jezika, lektorica Enciklopedije Slovenije, doma iz Nove vasi, živi v Ljubljani. ALFONZ ZAJEC, čevljarski tehnik v pokoju, živi na Dobračevi. 7 M A R M O R H O T A V L J E P.o. Gorenja vas IZ NAŠEGA PRODAJNEGA PROGRAMA VAM NUDIMO: - tanke marmorne ploščice - kuhinjske in kopalniške pulte iz naravnega kamna - kamine - mize - stopnice in okenske police - balkonske obrobe - notranje in zunanje stenske obloge - tlake - fasadne plošče iz naravnega kamna in penobetona - fontane - druge izdelke po naročilu Za vse podrobne informacije o lastnostih materiala in tehniki vgrajevanja smo vam na voljo: MARMOR HOTAVLJE 64224 Gorenja vas SLOVENIJA Telefon:064/68 210 Telefax:064/68 095 Telex: 37660 MARHO YU MARMOR HOTAVLJE p.o. Gorenja vas ETIPRES je naše ime za transferje/pre-slikače, ki se s pomočjo pritiska in temperature prenašajo na proizvode tekstilne in obutvene industrije ter galanterije. Razvitih je več tipov transferjev glede na material, na katerega je predviden prenos. Eti-pres je ena možnosti za obogatitev trikotažnih izdelkov, nogavic, perila, oblačil za prosti čas, pokrival, torb in obutve. EMBLEMI so naslednja možnost, kadar želimo doseči atraktiven izgled oblačilnih in galanterijskih izdelkov. Izdelani so lahko iz f ilca, umetnega usnja, različnih tkanin in kombinirani z reliefnim tiskom. SAMOLEPILNE ETIKETE so na- menjene vsem panogam industrije. Tiskamo jih na različne samolepilne materiale (papir, zlata in srebrna folija, svila, termo papir, prozorna in bela folija). Dobavljajo se v kolutih ali posamično, izsekane v različnih oblikah in velikostih. Tiskamo lahko tudi bar kodo, ali pa jo uporabnik skupaj z ostalimi podatki strojno ali računalniško dotiska sam. PAPIRNE IN KARTONSKE ETI- KETE se razlikujejo od samolepilnih etiket samo po osnovnem materialu, sicer pa je kupcu ravno tako na voljo široka paleta oblik, velikosti in števila barv. Tudi te etikete so lahko posebej prilagojene doti-sku podatkov. TISKANE TEKSTILNE ETIKETE se uporabljajo v tekstilni in obutveni industriji, dejansko je najmanj ena na vsakem artiklu. Te etikete so lahko tiskane enostransko ali obojestransko na različne vrste tekstila. Običajno se izdobavljajo v ro-lah, še več možnosti pa nudi tisk posameznih etiket. Tiskamo tudi obešanke, vezalke in elastiko. OKRASNI TRAKOVI so nepogrešljivi, kadar želimo aranžirati darilo ali cvetje. Za njihovo izdelavo uporabljamo tkanine in folije. ETITAPE je tekstilni trak za direkten tisk z barvo ali folijo, ki ga po dogovoru s kupcem izdelujemo v različnih kvalitetah in širinah. ETIKETA, 64226 ŽIRI, INDUSTRIJSKA UL 6, TELEFON 064 691 260, FAX VIS* A* VIS Podjetje za sanacije, ekonomiko in razvoj tehnologije d.o.o. 61000 Ljubljana, Linhartova 13 telefon: 061 129-141 int. 310 301-958 (tudi fax) Priporočamo obisk in nakup v naših trgovinah v Medvodah in Kranju ter v dobro založenih bencinskih servisih po vsej Gorenjski! Nakup večjih količin nafte in naftnih derivatov vam priporočamo v skladiščih v Medvodah, tel. 061/611-341! SREČNO VOŽNJO Bencinski servis v Žireh NAJVEČJA IN NAJSTAREJŠA SLOVENSKA ZAVAROVALNICA 90-letna tradicija 250.000 zavarovanj 35.000 škodnih primerov razvejana mreža poslovnih mest in zastopnikov so jamstvo kakovostnih zavarovalnih storitev ZAVAROVALNICA TRIGLAV d.d. OE KRANJ BLEIVVEISOVA 20 V NESREČI NE BOSTE OSTALI SAMI Ljubljanska banka pravi naslov za denarne zadeve Ljubljanska banka d.d., Ljubljana Trg republike 2, 61000 Ljubljana Tel.: 061/150 155, Tx: 31256 Fax: 061/222 422 /O ljubljanska banka KLHDIUiAJR • HIDRAVLIČNE KOMPONENTE INDUSTRIJSKE HIDRAVLIKE • HIDRAVLIČNE KOMPONENTE MOBILNE HIDRAVLIKE • HIDRAVLIČNE NAPRAVE . ELEKTROMAGNETI . UČNI PRIPOMOČKI ZA HIDRAVLIKO • PROGRAMI IZOBRAŽEVANJA ZA PODROČJE HIDRAVLIKE KLADIVAR Tovarna elementov za fluidno tehniko Industrijska c. 2, 64226 ŽIRI telefon: 064/691-300 telefax: 064/692-234 telex: 37505 YU KLADI > HERMES COMMERCE d.O.O. INŽENIRING ZASTOPSTVA ZUNANJA IN NOTRANJA TRGOVINA 61000 Ljubljana Kolodvorska ul. 27 TF: (061)121-032, 121-190 TX:31 153 YU HERMES-COMMERCE FAX: (061)131-284 PREDSTAVNIŠTVO ZAGREB 41000 Zagreb, Gruška 6 TF: (041)613-411 TX: 22 445 YU HERMES-COMMERCE FAX: (041)512-916 KGZ „Sora" ŽIRI velana Za prijetno počutje v vašem domu Ugoden nakup zaves vam nudi Velana industrijsja prodajalna na Šmartinski 52 v Ljubljanai. ŽIROVŠKI OBČASNIK (1980-) Revija za vsa vprašanja na Žirovskem, letnik XII, številka 18 • ; Ustanovitelja in izdajatelja Krajevna skupnost Žiri DPD Svoboda Žiri - Literarna sekcija Revija izhaja občasno ob stalni denarni podpori Krajevne skupnosti Žiri, Občine Škofja Loka in nekaterih podjetij. • Glavni pokrovitelj v Alpina Žiri Svet Zirovskega občasnika Jože Bogataj, Janez Jan, Milan Kopač, Anton Oblak, Ncjko Podobnik, Slobodan Poljanšek, Janko Smole (delegacija širše družbene skupnosti); Mišo Čeplak, Tone Eniko, Tomaž K/žišnik, dr. Zdravko Mlinar, Miha Naglic, Jože Pctcrnclj, Vlastja Simončič (delegacija sodelavecv) Predsednik sveta ŽO akademik dr. Zdravko Mlinar ' i Glavni in odgovorni urednik p Miha, Naglic Lektorica Tončka.Stanonik Stalni sodelavci Anže, dr. Karel Bcrnik, Janez Bogataj, Pavel Gantar, Spomen ka Hribar, dr. Zdravko Mlinar, Janko Mrovlje, Matevž Pcčclin, Jože Pctcrnclj, Emil Milan Pinkir, Ivan Reven, dr. Ivan Sedcj, Vlastja Simončič, Marija Stanonik, Tončka Stanonik, Alfonz Zajec, Viktor Žakelj Naslov uredništva Žirovski občasnik 64226 Žiri, p.p. 34 Žiro račun pooblaščenega izdajatelja Pcgaz International d.o.o. Breg 8, 61000 Ljubljana 501,01-603-47735 z oznako: za ŽO Cena te številke 9(J0 tolarjev Naklada y 500 izvodov Elektronski prelom Posrednik d.o.o., Ljubljana Tisk < Tiskarna Ljubljana Po mnenju Miriistrslvii za informiranje RS št." 23/343-92 / dne 16". 6. W2 šteje ŽO med proizvode, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5 %. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji sami; Rokopisov nc vračamo. Redakcija le številke zaključena junija 1992. CP ci Osi c nj ■ cn :0) t ■ s ■ * K III I « " ■uaa«aa*a» IIIIHBSIk «■■■■■■«■1*11 • * ■MianiK VRiiaiiiN <<«aaii» — %»* %m «• 199300177