Dokumenti
PROTOKOL SEMINARJA »ZGODOVINSKI SKLOP«
(Dean Komel, Fenomenološki seminar, Oddelek za filozofijo FF UL, poletni semester 2016, zapis z dne 10. 6. 2016)
Sklop, odnos, sovisje, prehajanje
Sutliceva oznaka »sklop« je pravzaprav pre-vod oznake »Zusammenhang«, Sutlic uporablja tudi oznaki »odnos«, »soodnos«, oz. dobesedno »so-visje«, torej »so-odnosnost«. S tem Sutlic uvede Diltheyev metodični pojem, s katerim Dilthey označuje odnose razumevanja, njegov 'hermenevtični sklop': doživljaj, izraz, pomen.
V kratkem spisu »Kaj ni zgodovinsko mislenje« (Prim. Phainomena 94/95, 239) se Sutlic opira na in obenem upira hermenevtični rabi besede 'sklop'|'sovisje'. Za kaj gre? Zakaj se Sutlic oprime metodičnega elementa >sklopa<? Dilthey je sicer nepriznani oz. nespoznani oče 'strukturne analize', namesto »Zusammenhang« bi lahko rekli »Struktur«, struktura ali tudi ustroj, ustrojstvo, Verfassung, kar zasledimo tudi v Biti in času.
Za kaj potemtakem gre pri tej strukturni\sklopni\sovisni analizi? Na videz za to, da t. i. razumevanjsko psihologijo' loči od pojasnjevalne. Tako se znebimo odnosa v z r o k : p o s l e d i c a, ki je po meri naravoslovja, je primeren zanj; ne pa za psihologijo. Razumevanjska psihologija sledi motivom, ne pa vzrokom in posledicam, te zamenja motivacija, vzgib : vzgibano je življenje samo v doživljajskem toku. Ta kot tak prihaja v izraz, izraz pa v pomen. Tako Husserl, v Logičnih raziskavah, leta 1900/1901, naslovi prvo raziskavo drugega dela, namreč kot »Izraz in pomen«, kar je Dilthey dobro razumel in sprejel v podlago svoje 'razumevanjske psihologije'; ruski fenomenolog Špet (1912) in tudi
291
Phainomena xxv/96-97
Naznake
Heidegger (1922) sta predavala oz. pisala o tem. Seveda je tu osrednja navezava na govor, znova pride do razmisleka o logosu, namreč, da je govor, vedno govor o nečem, logos tinos, kar je za razumevanje sklopa\sovisja odločilno.
Pri Husserlu imamo (sicer še) za opraviti s strukturo intencionalnosti, z njo opisuje ustrojstvo zavesti, izvor intencionalnosti išče v logosu, gre pa mu za znamenito fenomenološko korelacijo z a v e s t : s v e t. Intencionalnost ni zgolj struktura zavesti, Patočka npr. jo bo vezal na sam svet. V čem se intencionalnost kaže znotraj >sklopa<? V prehajanju: doživljaj - izraz -pomen. Zakaj, ko v filozofijo vstopa problematika jezika, ko pride do problema 'izraznega govora' (Husserl), ne zgolj jezika kot takega, zakaj se je treba obrniti na >sklop<? Se filozofska govorica izvorno javlja, najavlja na način sklopa? Nič in prisotnost, nič kot dejavnost v sami prisotnosti - govorica odgovarja prav temu, sopogojena je z metodično rabo sklopa, preklopa, izklopa - Husserlova epoche.
292	Gre za izključitev bitne teze, tetičnosti zavesti, ravno obratno od utečenega
'postavljanja v oklepaj': za vklop, odklop in zaklop, ki vsi prihajajo iz osnove 'sklopiti'.
Enostavnost mislenja
Sutlicev »zgodovinski sklop« oblikuje zahteva po e n o s t a v n o s t i mislenja. Očitno je v povezavi s fenomenom govorice. Z njim govorica prihaja v filozofijo. Naznačuje nam e n o - s t a v n o s t. Intencionalnost sama je posebna 'sklapljajoča enostavnost'. »Zavest o« je v korelaciji s svetom zavesti, zareze med zavestjo in svetom torej ni (eno-stavnost). Sta v medsebojnem prehajanju. Doživljaj | izraz | pomen to še lepše kažejo.
Fenomen trenutka : vse imenovano se zgodi v njem, gre za enkraten sklop, v tem je njegova enostavnost. Obrat časa se zgodi v njem. Enkratnost sklopa, kako se javi\najavi, vzamemo v trenutnostnem značaju. Spomin uhaja v pozabo, vpogled v radovednost, pričakovanje v ne-pričakovanje, a kot pravi Nietzsche, tudi trenutek se mora vrniti v krog časa, potemtakem ima tudi trenutek svojo negativiteto. Nanjo običajno ne mislimo, ko ga vpotegnemo| raztegnemo v večnost.
V enkratnosti trenutka je nekakšna kratenost, ki jo zaznavamo v njegovi ubežnosti, mimobežnosti, ko trenutek izgine nazaj v čas, prihiti in zbeži, nas spreleti : ne moremo je imenovati obrat, za silo bi ji lahko rekli preklop, vseeno se moramo vprašati, zakaj je >sklopa< sploh beseden, poveden, zakaj je jezikoven, zakaj je govor. Je neka nuja, da sklop - tudi če bi se namenil (spomnimo s Avguštinovega primera 'zloga', ko razlaga trajanje časa) -izstavim iz časa, iz trenutka, v enostavnost, že sem soočen s tem, da mi izgine, če se ne izrazi, če se ne izpove.
Govorica : jezik : čas
Negativiteta časa, ki je dejavnost same prisotnosti - drugače se prisotnost in to, kar je v njej prisotno sploh ne bi javljali - ta negativiteta ima nek odgovor, ki ga imenujemo g o v o r i c a. Filozofsko se to izrazi v >sklopu<. Filozofija ni pojmovno mišljenje, je mislenje v pojmih, kjer je sklapljajoče mislenje. Tudi Heraklit govori o sklopu, synapsis, (skriti) harmoniji; - pojmi so sicer omejena sredstva (Nietzsche) - pri >sklopu< gre namreč za osnovo intencionalnosti, kar Heidegger razgrinja v strukturi transcendence, oz. strukturi skrbi (Bit in čas).
293
Biti-si-pred-seboj-že-v-nekem-svetu-kot-biti-pri. 'Biti-pri' = intencionalnost. 'Biti-si-pred-seboj' = eksistenca.
Ta trojni sklop zajetja skrbi, Heidegger poimenuje 'transcendenca'; zaokroža Dasein in svet ('biti v svetu'). Husserlova intencionalnost je Heideggru prekratka. Je pa Heidegger opustil prvotni načrt, po katerem naj bi prek horizonta časa razjasnil smisel biti.
Zaplet - časovna shematizacija ključnih eksistencialov, skrb - razumevanje - § 69 v Biti in času: enake časovne sheme govora/jezika, npr. ekstaze pričujočnosti, sovpadejo s časovnostjo zapadanja. Govorica ima neko posebno vlogo pri biti-pri, preko katere tubit zapada v svet. Izjava, sporočilnost je pri tem ključna. Vprašanje je torej: 'sklop' čas : jezik, oz. čas : govor. Sutlic v zaključku svojega besedila potegne fino razliko s Heideggrom, ravno glede
Phainomena xxv/96-97
Naznake
vprašanja prisotnosti: čas = negativno, prisotnost = ni nič,
nič nam je namreč odprl p r e k l o p iz ene opredelitve zgodovinskega sklopa v drugo: v vest, glasniki, zemlja, nebo: svet. Gre za možnost zgodovinskega mislenja, sicer povsem fragmentarno, a bistvenejšo od tisočerih besed tekočega teksta. Z vpeljavo >sklopa< je možen soodnos čas-jezik-svet, kar Heidegger poskuša razpreti z ekstatično horizontalno shematiko (Kant-Hegel).
Enostavnost mislenja - Heidegger (v Biti in času) soodnosa treh ne zmore enostavno izpovedati.
Zgodovinsko, godno, dogodno (Sutlic) - ob boku Ereignis, dogodje in Sage, poved [povest, zgodba, zgodovina] (Heidegger). Če mislim soodnos čas in jezik, sem pri momentu dogajanja, dogodevanja, ki se dogaja v času, kot govor, sklop, - v vsej enostavnosti gre, za mislenje 'istega o istem od istega = dogodje'.
294	Sutliceva formulacija 'jemanja resničnega od resničnega' - Heidegger pri
opredeljevanju časa in jezika preklopi na dogodje, ne gre h času in jeziku, ampak ju dogodje kot dvojnost zbere v odnosu e n o - stavnosti ('isto o istem od istega'). Sklapljanje, vklapljanje, sklad, skladje, Fügung, ujemanje - je, gre za odnos enostavnosti. >Sklop< (Sutlic), tudi dogodevni, pripoveduje, izpoveduje tisto vklapljajoče, sklapljajoče, usklajajoče v sklopu. Naj ga torej še imenujemo 'sklop'?
Tautophasis
Heidegger leta 1974 fenomenologijo poimenuje tautophasis : istorek, istorečje, 'tavtologija'. Že v Biti in času je fenomenologijo [§ 7] opredeljeval kot »prikazovanje tistega, kar se samo po sebi kaže«. Besedo phasis sicer najdemo v Parmenidovi pesnitvi, ko drugič definira 'identiteto' kot 'isto je misliti in biti'. Bivajočega, to on, v njegovi biti, ne boš našel zunaj phepaitiskomen, perfekt glagola phemi (govorim), kasneje nastopi tudi beseda phaisis. Heidegger jo obravnava v interpretaciji Moire. (Predavanja in sestavki, SM 2003)
Če smo prek >sklopa< prišli do istoreka, istorečja, do eno-stavnosti, te ni mogoče še nadalje povzemati. 'Jemanje in dajanje resničnega od resničnega' je bila Sutliceva formulacija glede same zgodovinskosti zgodovine - gre tu še
za sklop? 'Vest in glasniki vesti' - zoper staro formulacijo sklopa: bit, bivajoče, bistvo človeka - ta namreč še vsebuje <prepad> med bistvom in bivajočim kot človekovo bistvo. Kako misliti problem resnice? Vest s svojimi vestniki\ glasniki ni podana skozi odnos kot ga prinaša sklop: bit, bivajoče, bistvo človeka. Vest prehaja v glas, neshematsko, ne na način omenjenega >sklopa<, prisotnost vsebuje negativnost za lastno dejavnost, namreč ničenje - kako so prisotni vest in glasniki, kako je s prisotnostjo po glasništvu/vestništvu in vesti? Sta si razprta/odprta drug do drugega, kot sta si zemlja in nebo? Heideggrovo četverje (bogovi, smrtniki, zemlja, nebo) - sklopa več ne potrebuje, saj iznaša naselitev. Ko razprtost naseljujemo, 'človek prebiva pesniško' - kar uvaja v razmislek o svetu kot četverju. Naša oznaka 'prebitek' - kot potokaz napotuje na prebivanje: govorica enostavno g o v o r i prebivanje. 'Prebitek' naznačuje dejavnost skozi prisotnost, ne pomenja zgolj trajanja v času in prostoru, ampak to, da smo že vnaprej v govoru.
295
Prebivanje, naselitev
Vrženost : slučaj, naključje, pripetljaj - kako lahko imam primer za nekaj (Wittgenstein) - to vprašanje vsebuje omenjani istorek, tautophasis, ki jo izraža zagata 'jemanje resničnega od resničnega'. Četverje in >sklop< - svet, gibanje - kako najti v tem osnovo za istorek, v slučajnosti, primeru, naključju - ali gre za oglašanje vesti v vzajemnem razpiranju zemlje in neba? Preokret/preklop h govorici nosi/prinaša istorek. Javljanje in pojavljanje se godita, pripetita. Kaj pa zgodovina kot vladavina?
Sutlic v svoji pozni fazi opusti razliko delo - proizvodnja. Znotraj sklapljajočega mišljenja je bila ta razlika v omenjanem sklopu produktivna pri določiti bistva človeka kot bitja, ki proizvede bivajoče v bit, oz. v svet. Človek proizvaja bivajoče v bit. Hersstellen in hervorbringen, proizvajati, vzpostavljati, spravljati naprej, na svetlo, izhajata iz osnove pro-iz-vesti, pro-iz-vodnja: na točki ko gremo od niča, ne iz niča v preokret h govorici - kaj to torej pomeni, če sledimo Sutlicu? Ta pro-iz-vodnja je torej spravljanje samega sveta na svet, ne pa česar koli - vest se razpira v glasništvu, se oglaša na način razpiranja neba in zemlje. Beseda 'delo', če jo poslušamo iz glagola 'devati' pomeni prav to : vzpostavljati, spraviti nekaj na plano: kot npr. v reklu 'naredil se je dan'.
Phainomena xxv/96-97
Naznake
Poesis je : spravljanje na plano, proizvodnja - kapital; abstrakcijo kapitala lahko razumemo iz te osnove. 'Zgodovina kot vladavina' : če bi imeli samo ničenje časa, mi, ljudje ne bi bili prebivalci, ostali bi brez prebitka. Evropski nihilizem označuje prav to: pošastno vrtenje okoli osi časa, tu tiči vzvod za zgodovino kot vladavino, saj ta ne pusti, da bi nekaj prišlo do besede. Vse se troši v nič, na kar kaže omenjena 'abstrakcija kapitala'. Potrošnja ima prednost pred produkcijo. Marxu smo se približali s strani, ki je ne bi pričakovali, če bi razmišljali naprej, bi trčili na problem sveta. Bistveno ga izpolnjuje dimenzija zgodovine.
Kaj torej vlada: svet ali zgodovina? Kako torej misliti svet? Pri Marxu npr., prek 11. teze o Feuerbachu? Že moram imeti interpretacijo sveta, če ga spreminjam. Interpretiranje je že spreminjanje. (Heideggrov komentar te teze.) Kakšen svet, ki so ga filozofi le različno interpretirali, misli Marx? Če je kapitalizem predzgodovina, kako je s svetom, ki se revolucionarno odpre/ 296 spreminja? Ni to prav ta svet, ki naj bi ga spreminjali? Je zgodovina torej le (Marxov) absolut? Tautophasis, istorečje, ni več logično-pojmovna opredelitev, gre za pre-hod, ki odgovarja niču, za to, da smo v svetu naseljeni, kar drugače narekuje fenomen prisotnosti. Drugačna je sama misel o tem, drugačna pa je tudi dogodevnost - 'jemanje resničnega od resničnega' (prebitek) - tautophasis razodeva, kar enostavno smo. Tako prisotnost tudi enostavno govori. Primer iz spisa »Manko svetih imen«: hodos mepote hodos - hod nikoli ni pot, pot nikdar ni metoda. Namesto odtekanja časa, ki ga živimo pod njegovo vladavino, je zadrževanje, ki ima karakter 'jemanja resničnega od resničnega'.
Husserl - po eni strani - proučuje načine dajanja/danosti nečesa, na drugi pa - načine intendiranja, menjenja nečesa - od tod tudi korelacija zavest : svet. Sutlic to definira skozi podvojenost 'sprejemanje - dajanje', kar enostavno izraža slovenski 'jemanje': 1.: sprejeti, vzeti, kratiti, 2.: dajanje, prikazovanje ('od kod se jemlje') - ta dvojnost sprejemanja-dejanja vendarle pomeni 'jemanje' (resničnega od resničnega). Samo 'resnično' naznačuje kraj prebitka: uhajanje/ prehajanje v nič in odgovarjanje na to. Zakaj je resnica sama (že kot aletheia) vezana na to? Javlja se z izjavljanjem, kaj je eno te dvojnosti? Kako se ga loti enostavno mislenje [dogodje : od istega o istem misliti v isto]? Kako ga odpira enostavnost mislenja/upovedovanja?
Preplet v besedi ('jemanje'), za katero lahko najdemo pomensko dvojnost ('sprejemanje in dajanje') - se resnica ne daje tako, da bi jo zgolj prevzemali, imamo jo namreč tako, da je pravzaprav nimamo ('nič ni podarjeno'). Npr. pri Aristotelu, eidos, izgled mize mi mizo daje tako, da je nimam. Na ta način sem pri njej prisoten v svetu. Litvanska beseda *raikši, izvor slovansko-slovenske besede 'resnica', koren res', naj bi prvotno pomenil čistino ('Lichtung -olajšanje, otrebljenje (po E. Grassiju)), požgem, posekam gozd (hyle), se na čistini naselim.
Platon v Kratilu svoje etimologije postavlja na Heraklitov panta rhei, vse teče, blodnjo bogov, ale-theia, tok biti bivajočega v gibanju, proizvajanje, poesis, veže na aletheio. Vse se giblje v nič, kolikor se ne izreče (res-nič-nost) - od kod se jemlje resnica v istorečju pod vidikom enostavnosti, da si jo lahko vzamemo?
Prebitek	297
To, kar preprosto faktično naseljujemo, ni sklop, je prebitek; mislenje ima značaj naseljevanja/prebivanja, deležni smo ga v eno-stavnem prebivanju. Vanj nas uvaja zgodovinskost mislenja. Koncept (pojmovnega/abstraktnega) mislenja, mišljenje idej, na primer Marxovega koncepta 'kapitala kot abstraktne biti', izgublja živost stvari (Platon prav zaradi statičnosti dialektiko ločuje od matematike), brez dvoma ni življenja, zato oznaka 'sklop' verjetno ne zadostuje več (kako je s Heraklitov synapsis?). Mišljenje je svojstvo Lebenswelta (Husserl), ni več poved, je igra vsakdanje govorice (Wittgenstein). Abstraktno mišljenje, mišljenje kot kapital interpretacije (Marx) - sprememba [sveta] pa je, da misel spravljam na svet kot svet.
Gre torej za premik v filozofski rabi mišljenja, tudi če mu rečemo bitnozgodovinsko (Heidegger). Nastanili naj bi se v tistem, v čemer smo že nastanjeni (navadili naj bi se na 'pre-bitek'), v kar nas napotuje jezik. Zemlja, tla, temelj za to je sama oznaka enostavnost : * staviti. Pozicija abstraktnega mišljenja je: UM ima v sebi zmožnost, da postavlja bit. Thesis : staviti/postaviti. Kaj pa je um, ki to počne, to ni dano kar samo po sebi, ampak v razvitju. Postavljanje biti ne zadeva samo uma, ampak tudi umetnost. Heidegger v Izvoru umetniškega dela umetnost definira kot »postavljanje resnice v delo«, oz.
Phainomena xxv/96-97
Naznake
posajanje resnice v delo (O umetnosti, Apokalipsa 2015). Postavljanje, Gestell, pa je tudi resnica tehnike (Atensko predavanje). Grki ne poznajo razločitve med 'tehniko' in 'umetnostjo'. Umetnost ni nič tehničnega. Kaj je umetelno in kaj umetniško? Delamo se, da to dobro vemo. Vseeno bi lahko to postavljajoče bilo postavljajočnejše/prisotnejše od uma. Človek prebiva pesniško. Znotraj istorečno eno-stavnega mislenja 'staviti' enostavno pomeni 'stanovati'.
Zakaj je stavek, Satz ključna forma logike, uma? Če z mislijo nisem več v stavkih, ampak na način stanovanja, prebivanja, potem je ono tisto, ki me v celoti zajame na način prisotnosti. Od enostavnosti ne napredujem še kam naprej, sem v takem 'jemanju' - od kod v mišljenje kot pojmovanje biti -kot karakteristika uma in umetnosti vstopa postavljanje, Stellen, stavljenje? Po tej enostavni poti namreč pridemo do nastanjenosti. Če reklo 'dajanje in sprejemanje resničnega od resničnega' jemljem v formi stavka, potem to pomeni skladnost uma in stvari.
298	Iz korespondečnosti prihajamo/prehajamo v respondenčnost. Prebivati,
stanovati : le različna vidika, načina izrekanja biti same. Ni treba, da vse dorečemo, lahko s tistim, kar rečemo, namignemo, naznanimo neizgovorjeno.
Zapisal Aleš Košar