G o r s k i: "« Zanimive pripovedi profesorja Silvestra. 1 8. Potovanje na luno. (Nadaljevanje.) tedaj so doživeli naši potniki nekaj posebnega. Doslej se je dvigal zrakoplov vedno navpicno proti solncu. Ker pa so bili namenjeni naši potniki na luno, ki je bila v tem časn malodane naravnost nasproti solncu — bilo je namreč ob polni luni ali ščepu — je t>ilo treba, da zavijejo nazaj, torej v ono stran zemeljske oble, ki je v tem času ni obsevalo solnce. Stari profesor je modro navil vijake zrakoplova, in zračni ptič se J je pognal naravnost na desno. Oči potnikov je prevzel občudovanja vreden I prizor. Doslej se je videlo, da obseva zemljo solnce, četudi radi nedo- 1 sežne višine precej motno — odslej pa je začela svetloba ob robu ze- I meljske oble vidno pojemati, podobno kakor dela hana, ko stopa v položaj M prvega krajca. Kmalu je bilo videti zemlje le pol, druga polovica je .1 popolnoma izginila. I Celo za Peterčkovega očeta je bil ta prizor izredno mikaven. Le 1 stari profesor je ostal po svoji stari navadi popolnoma ravnodušen, kakor 1 da je ta pojav že stokrat doživel. Zato ga je tudi eisto ravnodušno raz- 1 ložil, rekoc: I »Prikazen je res na prvi pogled izredna, vendar se da čisto pre- 1 prosto razložiti. Peterček, ko boš spet na zemlji, vzemi zelnato glavo, pa prižgi pred njo svečo. Pa boš opazil, da bo ena stran glave temna, druga pa od sveče razsvetljena. Tako je tudi z zemljo z ozirom na solnce. Solnce jo hoče vedno obsevati, pa je ne more vedno. Tako se zgodi, da je ena stran od solnca razsvetljena, druga pa temna. Zdaj smo raviio na sredi. Na levi imamo solnčno, dnevno stran, na desni je pa že noč. V m to stran ne segajo solnčni žarki, zato tega dela zemlje ne vidimo. Zdaj '1 ti bo jasno, kajneda, Peterček?« je končal profesor svoj nagovor, da je I mogel toliko skrbneje paziti na svoje delo. M Kar je Peterčku razlagal že v šoli njegov učitelj, to je zdaj gledal m na lastne oči. ¦ ^g. V tem hipu pa je namah zajela zrakoplov gosta crna tema. Kot bi rJ odrezal, je umaknilo solnce svoje žarke. Visoko nad zrakoplovom pa so zablestele svetle zvezde, ob strani pa se je prikazala bleda luna. Le po-časi se je moglo oko razgledati ob tej bledični svetlobi. »Glejta!« je povzel stari profešor svoje modrovanje. »Zdaj je že I zemlja med nami in solncem. Zato nas solnčni žarki več ne dosegajo. Smo 1 nararec v senci, ki jo zemlja dela s tem, da zakriva solnce. Godi se z m nami isto, kot se godi luni, če nastopi lunin mrk. Ob tej priliki jo namreč I zakriva zemlja s svojo senco.« I 127 I »No, no!« je zadovoljno pritrdil oče modrovanju starega profesorja. »Počasi — tako upava — bova še midva s Peterčkoin postala učena zvezdarja.« Zemlja je zdaj vedno bolj izginjala. Videla se je le še kot temnosiva plošca, ki jo obkrožajo in medlo obsevajo nekje v vsemiru viseče, daljne daljne zvezde. Hkrati pa je postalo ozračje silno mrzlo. Dasi so imeli naši potniki na sebi tople zimske kožuhe in je v zrakoplovni sobi toplo grela umetna električna kurjava, vendar so se vsi od mraza kar tresli. »Odkod pa ta mraz?« je vprašal oče profesorja. »V vsemiru pač vlada hud mraz — približno — 200 stopinj Celzija«,. je odvrnil profesor. »Pripomniti pa moram, da ta številka ni čisto natančna. A gotovo oznaeuje toploto vsemira precej natanko. Odkod ta mraz, je seveda težko povedati. Najbolj verjetno je, da odtod, ker v vsemir ne pridejo zadostni solnčni žarki in ker je vsemir prazen prostor. Toplota je namreč le tam, kamor zaide solnce, ali je sploh kako telo, ki izžariva toploto. V vsemiru pa ni niti zraka. Če je torej mrzlo že na zemlji na se-vernem in južnem tečaju, kamor vendarle še pridejo več ali manj topli zraeni in morski valovi, koliko večji mraz mora biti šele v vsemiru, ki je — kot rečeno — celo brezzračen prostor.« Tu je stari profesor naenkrat utihnil. Iz ust vseh treb. pa se je začul grozen krik. Krik pa se je brž izgnbil v strašnem šumu, ki je napolni ves prostor. Mimo zrakoplova so švignili kot pest debeli kameni. Mnogi so butnili naravnost v zrakoplov. A drugi so se razleteli, in iz njih je šinilo kakor tisoč ognjev. Peterček je prestrašen odletel od okna. Za glavo se je zgrabil in zavpil: »Jojmene! Jojmene! Prebivalci lune nas bodo. Že so nas opazili in se nas zbali. Vse tri nas bodo pobili.« Tudi Peterčkov oče je bil ves iz sebe. In še celo stari profesor je zmajeval s svojo sivo glavo in osupel gledal na vse strani. Pa to kamenanje je trpelo vse skupaj le nekaj trenutkov. Kamenov ni bilo več, šum je ponehal, in spet je bilo slišati le enakomerno brnenje zrakoplovnega stroja. Vsi so se potolaženi oddahnili. Oče in Peterček pa sta v eni sapi vprašala profesorja, kaj je to bilo? Profesor pa se topot ni pustil motiti. Šele, ko se je prepričal, da . je stroj zrakoplova še vedno v redu, je prikazen razložil tako: »Preklicana reč! To pa niso bile mačje solze. Tudi zame ne. Skoraj bi bili izgubili vsi trije življenje. Pa vsaj jaz bi bil moral vedeti o tej reči naprej. Pa je že tako, da človek vedno rad na kaj pozabik >Pa kaj je to prav za prav bilo?« vprašujeta vsa radovedna Petei*-ček in oče. :>Kaj je bilo? Meteori so to bili. Meteori, kakor jih frči na milijone ob vsakem času skozi vsemir. Manjše meteore moremo tudi na zemlji več-krat opaziti. To so tako imenovani1 z\7ezdni utrinki, kakar sta jih že tudi 128 opazovala na zeralji. Večjih pa ne vidimo na zemlji tako pogosto. Le od časa do časa pade kateri kam< na našo zemljo kot zgoščena kamenita ali železna snov. Morda sta že tudi vidva kaj takih videla, saj hranijo večje ali manjše meteore skoraj v vsakem večjem nruzeju. Toda hvala Bogu, da nam niso ti potepuhi razbili stekla na naših oknih. Če bi se bilo to zgodilo, potem bi s© mi zadušili.« »Zadušili?« se začudita Peterček in oče kar hkrati. Vsa začudena sta zrla v profesorja. »Da! da! Nič ne pretiravam! Zadušili bi se bili.« >Pa kako to?« »Glejta, spodaj v čolnu imam nekaj steklenic napolnjenih s kisikom, torej s sestavino našega zraka. Ta snov nam je neobhodno potrebna, če hočemo ostati v tej višavi pri življenju. Ta kisik vdihavata zdaj tudi vidva. Imami namreč napeljanega semgor, da se razširja po vsem našem stano-vanju — kajpak v primerni množini. Če bi nam bili pa meteori pobili okna — dnigo si lahko mislita, kaj bi se bilo zgodilo. Kisik bi se bil hipoma porazgubil po brezzračnem vsemiru, in po nas bi bilo.« Oče in Peteroek sta uvidela, da ta vožnja vendarle ni tako brez vsake nevarnosti. Petercku je postalo celo precej tesno pri srcu ob tej misli. In še druga misel ga je čisto prevzela: misel na drago nepozabno mamico, če bi je več ne videl... In vendar tako željno pričakuje, da se skoraj povrne do nje s teh nebotičnih višav. (Konec.)