Obzor Zdr N 1998; 32: 127-38
127
FILOZOFIJA, MORALA IN ETIKA V ZDRAVSTVENI NEGI
PHILOSOPHY, MORALE AND ETHICS IN NURSING CARE
Jana Šmitek UDKlUDC 614.253.52:616-083
DESKRIPTOR:I: zdravstvena nega; etika, zdravstvena nega; filozofija, zdravstvena morala
Izvleček - V članku je predstavljen oris filozofije, morale in etike ter njihove pojavne oblike v zdravstveni negi. Vključuje razlago pojmov, kot so vrednote, pravice, dolžnosii in odnosi v povezavi Z zdravstveno nego. Opisana ee tudi vloga filozofije v sodobnem menedžmenuu zdravstvene nege. Članek skuša prek razumevanja filozofije, moralnoetičnih načel, vredno,, pravic, dolžnosii in odnosov omogočiti razumevanje dokumenta filozofije zdravstvene nege, ki se pojavlja kot končni rezultat naštetega in kot vodilo za delo v praks.. Predstavljena sta tudi primera dokumentov filozofije zdravstvene nege kliničnega oddelka - za uporabnike in za zaposlene.
Uvod
Skladno Z razvojem teorije zdravstvene nege V zadnjih desetih, morda dvajsetih letih, se tudi v sami praksi vedno pogosteje srečujemo z izrazi, kot so filozofija, morala, etika, filozofija zdravstvene nege, vrednote, pravice, pravice bolnikov, dolžnosti itn., ki so z izjemo nekaterih našim sodelavcem bolj ali manj nejasni ali pa različno razumljivi.
Pričujoči članek je nastal zaradi želje, da bi pojasnili pomen posameznih pojmov in njihovo medsebojno povezanost ter povezanost z zdravstveno nego ali poenotili mišljenja v naših strokovnih pogovorih ob uvajanju filozofije zdravstvene nege v prakso. Upam, da bo predvsem v pomoč tistim, ki teh vsebin v času izobraževanja niso obravnavali ali pa so nanje že »malo pozabili«.
Kaj je filozofija?
Slovar slovenskega knjižnegajezika (SSKJ) (1994) filozofijo opredeljuje kot:
1.  vedo, ki preučuje naravo sveta, njegov ustroj in položaj človeka v njem;
2.  sistem teoretičnih načel kakega znanstvenega ali umetniškega področja;
DESCRIPTOR:: nursing care; ethics, nursing; philosophy, nursing morale
Abstract - The article presenss an outline of philosoph,, morale and ethics and their reflection in nursing care. Concepts like values, rights, duties and relations as related to nursing care are explained. The role of philosophy in moderns management ofnursing care is described.
The aim of the article is to explain a document of the philosophy of nursing care as the final result and as the guidance for practical work, through the understanding of philosoph,, moral and ethical principles, values, rights, duties and their relations. Two cases of the documenss of the philosopyy of nursing care of a hospital ward are presented, for users and for staff.
3. sposobnost premišljanja, razglabljanja O splošnih življenjskih vprašanjih.
Filozofija ali znanost mišljenja seje razvila iz mit-skega odnosa do sveta najprej pri vzhodnih kulturah -Kitajcih in Indijcih in nato pri Grkih, ki so ustvarili temelje celotne evropske filozofije.
Ime filozofija je nastalo v antiki; philos pomeni drag, ljub ali prijatelj in sophia módrost (Snoj, 1997). V skupnem prevodu pomeni filozofija »ljubezen do modrosti« ali »ljubezen do resnice«. Filozofija pomeni tudi iskanje znanja o človeku in vesoljnem svetu (Lacey, 1996). Okrog leta 300 pr. n. šl. so pripadniki grške stoične šole razdelili znanje (filozofijo) v tri osnovne veje: logiko, fiziko in etiko. Samo filozofijo so sprva delili v fllozofijo narave, ki je obravnavala svet narave, in fllozofijo nravnosti, moralnosti, kije obravnavala človeka in človečnost (Lacey, 1996).
S časom se je filozofija spreminjala in razvijala. Posamezne znanosti so se odcepile od filozofije in se samostojno specializirano razvijale tako, da danes filozofija kot samostojna veda predstavlja le še eno od njih.
V današnjem času delimo filozofijo na naslednje glavne veje: - Estetika je filozofija umetnosti, lepega.
Jana Šmitek, višja medicinska sestra, absolventka zdravstvene vzgoje, Klinični oddelek za abdominalno kirurgijo, Klinični center, Zaloška 7, Ljubljana
128
ObzorZdrN1998;32
-  Epistemologija ali gnoseologija obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnosti spoznanja; njeno drugo ime je tudi spoznavana teorija (SSKJ, 1994); poenostavljeno povedano je to veda, ki se ukvarja z načini pridobivanja in uporabe znanja v praksi.
-  Etika je v glavnem preučevanje dobrega in preučevanje pravilnega ravnanja; pravilno ravnanje je povezano z načeli pravilnega in napačnega, ki vodijo naše izbire in težnje (Audi, 1995).
-  Logika preučuje načela pravilnega mišljenja in oblike sklepanja.
-  Metafizika obravnava načela stvarnosti, ki so s čuti ali izkustvi nedostopna, nespoznavna (SSKJ, 1994).
-  Politična filozofija obravnava človeške odnose na osnovi avtoritete in suverenosti.
-  Socialna filozofija preučuje probleme iz ekonomike, antropologije, sociologije in socialne psihologije (Lacey, 1995).
V moderni obliki filozofija tudi spremlja druge znanosti in analizira koncepte (stališča, ideje) ter metode, kijih le-te uporabljajo (Lacey, 1995). Tako ima določeno znanstveno področje tudi svojo filozofijo: na primer filozofija izobraževanja, zgodovine,jezika, prava, matematike, religije, znanosti itn.
Svojo spremljajočo filozofijo imajo tudi ožja specializirana področja ali novo nastajajoče vede, kamor med drugimi prištevamo tudi zdravstveno nego.
Filozofija zdravstvene nege kot vede
Zdravstvena nega je novo nastajajoča veda, zato je njena filozofija še v povojih (Bishop in Scudder, 1990). Kljub temu teoretiki in filozofi z različnih področij in tudi s področja zdravstvene nege skušajo filozofsko opredeliti smisel zdravstvene nege kot prakse, pomen in izvor teorij zdravstvene nege ter izide medsebojnih odnosov med teorijo in prakso v zdravstveni negi (Fe-aly, 1990). Mnogi trdijo, daje zdravstvena nega uporabna znanost, ki v svoji praksi uporablja splošno znana pravila, načela in zakone, ki izhajajo iz drugih znanosti (Bishop in Scudder, 1990; Edwards, 1997; Fealy, 1997). Drugi zdravstveno nego opredeljujejo kot praktično družboslovno znanost, ker temelji na zaupnih medsebojnih dejanjih, ki pogojujejo sodelovanje na nekem področju (Bishop in Scudder, 1990). Še ožje je pojmovanje, daje zdravstvena nega moralna ali etična disciplina (Bandman in Bandman, 1990; Allmark, 1992). Cilj ali namen zdravstvene nege je dobro počutje drugih, kar ni zdravstveni ampak moralni cilj (Curtin in Plaherty, 1982).
Osnova znanstvenega preučevanja zdravstvene nege je fenomenologija, to je metodologija za opazovanje odnosov in pojavov. Opazovanje zajema tudi odnos med teorijo in prakso v zdravstveni negi. Teorija in
praksa delujeta v obeh smereh; teorija pomaga določati prakso, vendar je praksa sama po sebi osnova za razvijanje teoretičnih konceptov v zdravstveni negi (Conant cit. v Fealyju, 1997). Zdravstvena nega lahko uporablja znanje iz drugih področij in skozi refleksijo in domišljijo razvija nove poglede na tisto znanje, ki je specifično za zdravstveno nego (Schultz in Melies cit. v Fealyju, 1997).
Filozof Stephen Strasser je prehajanje prakse v teorijo in nato nazaj v prakso poimenoval hermeneutična spirala. Ta je še posebno pomembna v zdravstvu in zdravstveni negi, kjer praktično delovanje zahteva stalno povezavo teorije s prakso in prakse z vsakodnevnim življenem bolnika/varovanca (Bishop in Scudder, 1990).
Filozofski pogledi se nanašajo tudi na opredelitev smisla zdravstvene nege. Bishop in Scudder (1990) navajata praktični, moralni in osebni pomen zdravstvene nege za družbo.
S praktičnim pomenom se skuša označiti bistvo načinov izvajanja zdravstvene nege. Obstajajo najmanj štilje načini ugotavljanja praktičnega bistva zdravstvene nege:
-  obsežno preučevanje kompetenc zdravstvene nege;
-  primerjava delovnih področij zdravnika in medicinske sestre;
-  opis »vmesne vloge« medicinske sestre v odnosu zdravnik - medicinska sestra - bolnik/varovanec;
-  opredelitev vloge zagovorništva bolnika/varovanca v zdravstveni negi.
Moralni pomen označuje zdravstveno nego kot moralno znanost (Bandman in Bandman, 1990; Bishop in Scudder, 1990). Moralni pomen se izraža v odnosih in dolžnostih do bolnika/varovanca oziroma do družbe.
Osebni pomen zadeva medsebojni odnos medicinske sestre do bolnika/varovanca in narobe.
Teorije, odnose, pomene in povezave med njimi ter še mnoge druge globalne »resnice« o zdravstveni negi analizira in skuša razložiti filozofija zdravstvene nege. Filozofija zdravstvene nege vpliva na raziskovanje v zdravstveni negi, na izbiro raziskovalnih metod, na način analiziranja podatkov in na načine razvijanja in preizkušanja teorij (Uys in Smith, 1996). Filozofija zdravstvene nege naj bi vključevala tudi razjasnitev konceptov in ocenitev dokazov v zdravstveni negi ter spoštovanje tradicionalnih filozofskih problemov, ki imajo pomen za teorijo in prakso zdravstvene nege (Edwards, 1997).
Morala in etika
Tako beseda etika - ethos, ki je grškega, kot beseda morala - mas, moriš, kije latinskega izvora, v bistvu pomenita isto - običaj, navado. Širše razumevanje
Šmitek J. Filozofija, morala in etika v zdravstveni negi
129
kot odnos do lepega, pravilnega, se prav tako nanaša na oba pojma. V praksi se besedi v povezavi z drugimi pojmi dostikrat izmenjujeta ali zamenjujeta (moralna, etična stališč,, načela, vprašanaa...), čeprav imata v osnovi teoreiično različen pomen.
Morala
Beseda morala pomen::
1.  vse, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega ali slabega; lahko se nanaša na nazor, nosilca ali na kako področje delovanja, življena;;
2.  priznavanje, izpolnjevanje tega, kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na kaj;
3.  načelo, stališče;
4.  psihično pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja (SSKJ, 1994).
Morala je oblika dejavnosti (Švajnce,, 1995). Povezana je z navadami, običaj,, načinom življena,, delovanja, reagiranaa itn., še zlasti v odnosih dobro -slabo, pravilno - nepravilno oziroma napačno. Pomeni tudi zavestno dojemanee družbenih pravil in normo
Morala ni nekaj trajnega, nespremenljivega, čeprav ima stalno mesto v človeški družb.. Je odraz časa (antična, srednjeveška morala itn.) ter družbe, družbenhh ureditev in kultur (krščanska, islamsk,, sužnjelastni-ška, kapitalistična, socialistična, kitajska, indijska -morala itn.). Zato so vodila in načela posameznih moral različna in se tudi zgodovinsko spreminjajo.
Morala je splet vrednostno naravnanega in določenega človekovega ravnana,, skupek nenapisanih pravil, po katerih se ravna skupnott in človekovo notranje vodilo glede odločanaa v življenjskih situacijah (Svajnce,, 1995).
Filozofska disciplina, ki si prizadeva opredeliti naravo in pomen zahtev različnih mora,, je etika (Milansk,, 1982).
Etika
Etika ali nauk o dobrem, pravilnem, je ena od glavnih vej filozofije in predstavlja filozofsko raziskovnje morale. Etika je tesno povezana z drugimi filozofskimi vejam.. Začetek etike kot filozofske discipline nekateii pripisueejo grškemu filozofu Sokratu (470 do 399 pI. n. št.), drugi pa Aristotelu (384 do 322 pI. n. št.). Vsekakor je Aristotelova predstavitev etike veliko bolj natančn,, analitična in določena njegova načela se pojavljaoo tudi v sodobni etiki. Po Aristotelu je etika del politike, ker je človek vezan na skupnost. Cilj etike je prevladovanje razuma nad čuti in morano delovanje ima prednott pred militarizmom. Cilj vsakega delovanaa in ustvarjanaa bi moralo biti nekaj do-
brega, dobro pa je tisto, k čemur človek teži (Bošnjak, 1993). Za Aristotela je najvišje človekooo dobro eudajmonija ali srečnost, da pa je srečnott možno uresniči,i, mora človek imeti v svoji duši nekatere vrline, ki zadevajo njegov um in voljo (Jerman, 1992). Te vrline so lahko dianoetične (razumske, miselne) kot um, znanje, modrost, veščina... ali pa etične (značajske, moralne) kot pogum, radodarnost, plementost, blagos,, dostojnost, prijateljstvo in pravičnost. Aristotelu predstavlja najvišjo etično vrlino pravičnost. To je popolna etična vrlina, kadar se nanaša na drugega človeka (Bošnjak, 1993).
Etika predlag,, odkriva, ureja, preučuee in utemeljuje človekova dejanja z navajaneem določenih načel, ki opredeljujejo pravllno delovanee v določenhh situacijah. Predmet etike ni človekovo spontano obnašanje, ampak človekova dejanja in delovanja, ki so izbrana zavestno in namensko (Curiin in Flaherty, 1982).
Lacey (1995) navaja, da etika v prevladujočem smislu pomeni raziskovanje, kako človek na splošno mora delovati. Osnovni koncepti, ki se pri tem pojavljajo so morati kot obveznott ali dolžnost, ta pravilno in nepravilno, čeprav ne v njihovem celotnem obsegu.
Z drugega stališča je osnovni predmet obravnave v etiki vrednott ali korist in primarni koncepii tega so koristnost, primernost in dobro samo po sebi.
Najenostavneje lahko trdimo, da so predmet etike medčloveški odnosi (Švajnce,, 1995).
Odsev morale v zdravstveni negi
Morala se časovno in družbeno spreminja, določeni modeii morale pa obstajajo časovno neomeeeno in bolj ali manj vplivajo na različna področaa človekovega delovanja.
Pod moralnim modelom razumemo prevladujoč način gledanaa na vrednote. Švajncer (1995) namesto pojma model morale uporablja izraz etična smer.
Bandman in Bandman (1990) navajata, da obstaja od 8 do 14 tradicionalnih in sodobnih modelov morale, ki vplivajo na odločanee v zdravstvu. Vsak model izraža temeljne moralne vrednote, ki vplivajo tudi na vidike odločanaa o dobrem in pravilnem v zdravstveni negi. Modeii se nanašajo ali na posameznika kot uporabnika storitev zdravstvenega varstva oziroma zdravstvene nege ali na izvajalce - zdravstvene delavce. Modeii se med sepoj delno prekrivajo, včasih pa so si celo v nasprotju. Zato za razumevanje etike zagotovo ne moremo uporabiti samo enega modela.
Individualizem in kolektivizem sta dva nasprotujoča si modela.
Individualizem je nazor, ki zelo poudarja interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo (SSKJ, 1994). Individualizem poudarja osebno svobodo, iniciativo, samozaupanje in samouresničevanje (Band-
130
ObzorZdrN1998;32
man in Bandman, 1990). Po načelih individualizma je človek svoboden pri svojem odločanju (zase in o sebi).
Kolektivizem poudarja pomembnost družbe pred posameznikom in podrejanje posameznika družbenim interesom. Vendar iz njega za področje zdravstva izhaja kot vrednota enakost, enakopravnost.
Paternalizem v svoji osnovi izraža pravico avtoritarnosti posameznika (očeta), skupine ali družbe nad drugim posameznikom, ki je to pokroviteljstvo dolžan sprejemati. V zdravstvu se pozitivno odraža racionalni paternalizem, ki ne pomeni duhovne prevlade nad posameznikom in njegovo dolžnost podrejanja, ampak medsebojni zaščitniški odnos, v katerem nekdo z dobrim namenom, torej moralno, prenaša vrednote, ki jih poseduje, na drugega, ki jih potrebuje. Te vrednote so ljubezen, modrost, znanje, dobro počutje, pogum, spoštovanje, samoobvladovanje itn.
Libertarianizem izpostavlja kot vrednoti človekovo svobodo in pravico, da odloča, kaj se bo z njim in v njem zgodilo.
Altruizem izhaja iz krščanske morale in etike. Poudarja nesebičnost, ljubezen do bližnjega in upoštevanje koristi drugih. Altruizem je nasprotje egoizma, kjer posameznika vodi predvsem ljubezen do sebe. Ljubezen do samega sebe je naravna (Bandmanin Bandman, 1990), kar moramo upoštevati v odnosu bolnik - medicinska sestra. V obratnem odnosu (medicinska sestra - bolnik) pa pomeni egoizem gledanje na bolnike in ustanovo izključno z vidika koristi zdravstvenega delavca, česar seveda ne moremo opredeliti kot želen model obnašanja.
Sodobni egoizem razlaga, da človek svoje lastne interese lahko uresniči samo v družbi, zato se v okviru družbene pogodbe odreče določeni svobodi in moči inju podredi splošnim potrebam, v zameno pa mu družba nudi varnost in zaščito, kar navsezadnje spet pomeni korist za posameznika.
Agapizem, katerega začetnik je bil Tomaž Akvin-ski, prikazuje človeško življenje kot (božji) dar, zato je sveto in nedotakljivo in ga nihče nikomur nima pravice odvzeti. To pomeni, da ima reševanje ali vzdrževanje življenja prednost pred smrtjo.
Eudajmonizem je etika, osnovana na osebni sreči kot najvišji vrednoti. Po njej zdravstveni delavec prek drugih vrednot - prijateljstva, velikodušnosti, rado-darnosti, privrženosti, zaupnosti in s samorealizacijo doživlja svojo osebno srečo. Že Aristotel je trdil, da človek srečo doživlja v dejanjih.
Stoicizem se kaže kot samopremagovanje, samo-odpovedovanje in mirno prenašanje usode. Iz stoici-zma izhajajo ideje o vztrajnosti, potrpežljivosti, sa-
moodrekanju in samozanikanju zdravstvenega delavca v odnosu do interesov bolnika/varovanca.
Utilitarizem, predvsem klasični, pomeni poudarjanje koristi v človekovem delovanju. Korist in razlog predstavljata cilj delovanja in samo koristna dejanja so dobra, pravilna. Utilitarizem ima pomembno mesto v teleoloških teorijah etike.
Relativzem je nazor, po katerem so vsa spoznanja, resnice, vrednote relativne (SSKJ, 1994). Nobena vrednota ni absolutno veljavna. Opredelitev pravilnega ali nepravilnega odločanjaje pogojena s stališčem posameznika, s stališčem družbe ali kulture in z vidika situacije. Zato vsaka situacija, dilema... zahteva specifično analizo in obravnavo.
Na dolžnostih osnovana etika ali deontologija razvija norme in pravila na temeljih dolžnosti, kijih imajo posamezniki drug do drugega. Smisel dolžnosti sestoji iz zavestnega spoštovanja in izvrševanja obveznosti posameznika do drugega človeka (Curtin in Flaherty, 1990). Te obveznosti izhajajo iz vnaprej določenih obvez in sprejetih vlog ter iz spoštovanja osnovnih človekovih pravic. Vsako dejanje, kije skladno z dolžnostmi, je pravilno. Deontologija je osnova bio-medicinske etike in posredno tudi etike v zdravstveni negi.
Na posledicah osnovana etika ali teleologija opredeljuje dobro - slabo ali pravilno - nepravilno glede na posledice dejanj. Dobro je tisto dejanje, ki ima ugodne posledice in napačno tisto, ki ima slabe posledice. Teleologija ima prav tako pomembno vlogo v bio-medicinski etiki.
Na pravičnosti osnovana etika poudarja enakost, poštenost in nepristranost v odnosu do drugih.
Na pravicah osnovana etika poudarja pravico posameznika do samoodločanja.
Na skrbi (za druge) osnovana etika je najmlajša in najbolj specifična za zdravstveno nego, saj temelji na skrbi kot osnovni vrednoti v zdravstveni negi. Ta etika se šele razvija, kakor se razvija tudi koncept skrbi kot temelj sodobne zdravstvene nege.
Vsi navedeni modeli morale in etike ter še drugi se odražajo v praksi zdravstvene nege oziroma pri odločanju v zdravstveni negi. Moralna in etična načela se v medsebojnih odnosih prepletajo, enkrat prevladujejo načela moralnih modelov, drugič etična presojanja. Zato v praksi običajno uporabljamo oba izraza skupaj. Cilj moralnega delovanja se odraža v etičnem vprašanju: Ali delam, presojam in odločam dobro, koristno, pravilno? Vprašanje se nanaša na pretekli, sedanji ali prihodnji čas.
Šmitek J. Filozofija, morala in etika v zdravstveni negi
131
Kako medicinske sestre odločajo Opravilnem in nepravilnem?
Odločanje je predvsem intuitivno - medicinske sestre delajo tako, kot so prepričane, daje dobro in pravilno (Allmark, 1992; Rose in Parker, 1994). Crigger (1994) navaja, da intuicije izhajajo iz predhodnega izobraževanja o morali, iz religioznih prepričanj in iz prejšnjih, z moralo povezanih izkušenj in nudijo tistemu, ki odloča, občutek za pravilno ali napačno v povezavi z določeno izjavo ali dejanjem. Intuicije se lahko izrazijo besedno kot neka primarna stališča, ki nakazujejo pravilnost našemu začetnemu razmišljanju (Hare cit. v Criggerju, 1994).
Naslednja stopnja moralnega odločanja je kritično mišljenje, kjer se medicinske sestre na primer vprašajo, kako bi se same počutile v vlogi drugega oziroma bolnika. Rezultat kritičnega mišljenja so specifična moralna načela, ki veljajo za specifično situacijo (Crigger,1994..
Bandman in Bandman (1990) navajata tako imenovano zlato pravil0, ki določa, da moramo obravnavati drugega tako, kot bi želeli biti obravnavani tudi sami.
Medicinske sestre pri svojem delu izvajajo nenehno presojo, ki se nanaša na zdravje in dobro počutje posameznika, družine in ostalih skupin prebivalstva. Na to presojo bistveno vplivajo njene etične (moralne) kakovosti in sistem vrednot (Grbec, 1992).
Etika v zdravstveni negi
Etika izraža načela in standarde, ki vodijo primerno vedenje, povezano s profesionalnim delovanjem (Potter in Perry, 1993). V zdravstveni negi izraža tudi dolžnosti medicinske sestre do bolnika, do drugih zdravstvenih delavcev, do stroke in do družbe.
Nekateri imajo etiko v zdravstveni negi za del širšega področja biomedicinske etike (etike, ki se nanaša na področje zdravstvenega varstva), drugi vidijo etiko zdravstvene nege kot edinstveno disciplino, povezano z etiko skrbi (Wurzbach, 1996; Crowden, 1994).
V biomedicinski etiki obstajajo teorije, ki nakazujejo na pravilno izbiro metod ali pristopov za etično ravnanje. Glavni skupini teorij sta normativne in ne-normativne teorije. Normativne teorije razlagajo, da obstajajo splošno razumljivi predpisi, ki vodijo človekovo vedenje. Ukvarjajo se s tem, kako človek pre-osoja o tem, kaj je dobro ali pravilno in kaj je treba storiti. Nenormativne teortje pa obstoj splošnih načel v etiki zanikajo.
Nenormativne teorije temeljijo na treh glavnih pristopih v etiki (Curtin in Flaherty, 1990):
- Etični emotivizem razlaga, da ugotovitve o pravilnem in nepravilnem pri človeku izzovejo pozitivna ali negativna čustva (ali odnose do pravilnega...) in po teh čustvih se potem človeka odloča.
-  Etični skepticizem poudarja, da človek v bistu ne ve, kaj je dobro in kaj slabo, kar daje enako težo različnim nasprotujočim si mnenjem.
-  Etični relativizem pa predpostavlja, daje vsako dejanje odvisno od zunanjih dejavnikov, ki dejanje pogojujejo (situacija, družba) ali ocenjujejo (posameznik, družba).
Normativne teorije so deontološke (Kantova teorija, teorija o človeški naravi in teorija o božjem zakonu) in teleološke (militarizem, teorija naravnega zakona in scientizem).
Deontološke teorije razlagajo, da obstajajo temeljne dolžnosti in pravice, ki izvirajo iz naše narave kot razumskih bitij ali, po nekaterih teorijah, iz podrejenosti pravilom Boga ali božji moči (Phipps in sod., 1995). Moralne odločitve temeljijo na dolžnostih, ki jih izražajo formalni kodeksi (Allmark, 1992).
Najpomembnejši deontolog je bil Immanuel Kant (1724-1804.. Njegova teorija je bila in je še vedno najbolj uporabna v biomedicinski etiki. Kant je trdil, da obstajajo etične utemeljitve, ki veljajo za pravilne. Osnovne tri utemeljitve so:
1.  Posplošeno delovanje - delati je treba na tak način, kakor si želiš, da bi vsak deloval v podobni situaciji.
2.  Ravnaj s človeškimi bitji tako, kot da so namen oziroma cilj delovanja in ne sredstvo.
3.  Vsi ljudje morajo biti upoštevani kot ljudje s poudarkom na individualni svobodi (Allmark, 1992; Curtin in Flaherty, 1990). Upoštevanje sestoji iz prepoznavanja njihove človečnosti in spoštovanja njihove razumnosti.
Tudi načela, kot so držati obljubo, govoriti resnico, vedno pomagati drugim, stalno razvijati svoje zmožnosti kot dolg do družbe in odvzem življenja je napačno dejanje, izhajajo iz Kantove teorije.
Teleološke teorije izražajo prepričanje, da se dobro ali slabo kaže v posledicah dejanj. Glavna tele-ološka teorija je militarizem, ki predpostavlja, da koristna dejanja prinesejo največ dobrega za obstoj človeka.
Allmark (1992) navaja tudi aksiološke teorije, ki razlagajo, da bi se morali moralno odločati na osnovi dejanj samih. Dejanja sama že vključujejo različne morale. Odločitve so individualne. Vsaka situacijaje edinstvena in vsak mora odločati glede na situacijo. Splošnih pravil ali dolžnosti ni.
Vse etične teorije omogočajo uporabo svojih načel in pravi!. Čeprav se pri zagovarjanju načel med seboj razlikujejo, obstaja nekaj splošnih pravil, ki vodijo naše delovanje ali odločanje. Najpogostejša in najpomembnejša splošna etična načela, ki vodijo profesionalno vedenje v zdravstveni negi so:
132
-  spoštovanje avtonomije,
-  načelo dobrode1nosti,
-  načelo neškodljivosti in
-  načelo pravičnosti.
Nekateri, na primer Goodhall (1997) ter Potter in Perry (1993) navajajo tudi načelo spoštovanaa posameznika. To načelo obdaja predstavo o individua1nosti in v svoji osnovi vsebuje željo, da bi se izognili trpljenju (Goodhall, 1997).
Glavna etična načela za področje zdravstvene nege so opredeljena v kodeksu etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov vsake države posebej.
Spoštovanee avtonomjje oziroma neodvisnosii posameznika
Neodvisnost pomeni, da so ljudje sposobni delovati ali odločati o sebi po svojih zmožnostih (Potter in Perry, 1993). Najpomembnejši pojem avtonomije je samoodločanje ali svobodno sledenje svoji lastni volji (Phipps et al., 1995).
Najpomembnejša metoda, ki podpira in spoštuje nedvisnost posameznika, je informiran pristanek. Informiran pristanek natančno določa, da moramo od bolnika pridobiti dovoljenje, preden karkoli storimo v zvezi z njim. Vključuje bolnikovo strinjanje z najosnovnejšimi postopki v zdravstveni negi in ne samo pisno strinjanje z večjimi invazivnimi posegi. Bolj kot je intervencija za bolnika invazivna, rizična ali mučna, bo1j jasno gaje treba vprašati, če se z njo strinja; s tem se prepričamo, da smo mu dali možnost, da poseg zavrne. Zavrnitev intervencije za medicinsko sestro pomeni dolžnost spoštovanja odločitve in prenehanje s posegom (Phipps et al., 1995).
Načelo dobrodelnosti »delati dobro« in načelo neškodljivosti »ne škodovati«
Dobrodelnost pomeni dolžnost medicinske sestre delati dobro, v skladu z dobrim in pospeševati dobro, medtem ko načelo neškod1jivosti pomeni preprečevati škodo ali zmanjšati škodo, kjer je že prisotna. Za medicinsko sestro ti dve načeli predstavljata (p)oseb-no odgovornost za zaščito bolnikov, delovanje v skladu z njihovimi interesi ter preučevanje, kako jim najbolje pomagati (tehtati koristi in nevarnosti škode).
Neškodljivost pomeni tudi upoštevanje delovnih standardov, to je predpisanih metod dela, ki že v svoji vsebini vk1jučujejo prevetivne ukrepe za izogibanje nevarnostim, katerim bi bili bolniki lahko izpostavljeni med negovalnimi ali medicinsko-tehničnimi posegi.
Načelo dobrodelnosti je podrejeno načelu avtonomnosti. Bo1nik ima pravico odločati o sebi tudi, če se odloča v svojo škodo.
ObzorZdrN1998;32
Načelo pravičnosti
Načelo pravičnosti v osnovi medicinski sestri nalaga dolžnost, da z vsemi bolniki/varovanci postopa enako in jim nudi enak delež sredstev, ki so na razpolago (čas, materialne dobrine). Ker zadnje zaradi omejenih sredstev ni možno, se pojavi dodatna dolžnost delitev sredstev glede na objektivno ugotovljene potrebe posameznika.
Potter in Perry (1993) gornja načela priševata med primarna etična načela, sekundarna so: resnicoljubnost ali dolžnost govoriti resnico, zaupnost ali dolžnost varovanaa zaupnih podatkov in doslednost oziroma dolžnost držanja obljub.
Sekundarna načela se pogosto vežejo na primarna, na primer, dolžnost govoriti resnico se tesno veže na spoštovanje avtonomije posameznika pri informiranem pristanku.
Dolžnost varovanja zaupnih podatkov je osnovno etično načelo, ki zagotavlja zasebnost posameznika.
Dolžnost spoštovanja obljub se nanaša na bolnika/ varovanca. Pomembno je, da medicinska sestra bolniku ne daje obljub, ki jih kasneje ne more izpolniti.
Medicinska sestra kot zagovornik bolnika
Pomembna etična vloga medicinske sestre v odnosu do bolnika je zavzemanje za bolnika oziroma za njegove interese in pravice. Naloga medicinske sestre je varovanje bolnika (pred neugodnimi vplivi) in v okviru tega tudi zaščita pred neetičnim, nestrokovnim ali nezakonitim obravnavanjem s strani sodelavcev ali drugih zdravstvenih delavcev.
Menimo, da medicinska sestra več ve o pravicah bo1nikov ter moralno-etičnih dolžnostih zdravstvenih delavcev kot bolnik in da ji to znanje moralno določa vlogo advokata oziroma zagovornika bo1nika. Vendar medicinska sestra ni vedno v takem položaju, da bi lahko zagovarjala interese bolnika (Wurzbach, 1996).
Vrednote, pravice, dolžnosti, odnosi
Zdravstvena nega je kompleksen pojem, ki vključuje tudi druge z njo povezane pojme kot vrednote, pravice, dolžnosti, odnosi in druge.
Vrednote
SSKJ (1994) predstavlja vrednote kot: nekaj, čemur posameznik pripisuje veliko načelno vrednost in mu zato daje prednost.
Vrednotam človek v odločanju za ali proti daje večji pomen, na primer zdravju pred boleznijo, resnici pred lažjo, pravici pred krivico, družini pred družbo itn.
Vrednote so različne: kulturne, družbene, osebne, strokovne, estetske, moralne, duhovne, materialne... Vrednote so na splošno pomembne smernice vedenja, ker človek teži k takemu načinu delovanja, ki mu bo
Šmitek J. Filozofija, morala in etika v zdravstveni negi
133
pomagal doseči ali pridobiti stvari, ki so zanj v življenju pomembne (Phipps, Cassmayer, Sands, Lehman, 1995).
Družhene (ali kulturne) vrednoee so najsplošnejše in se pojavljajo in spreminjajo z razvojem človeške družbe. Najpomembnejše vrednote so na primer svoboda, neodvisnost, razvoj, življenje, zdravje, zaposlitev, sreča, pravičnost...
Osehne vrednoee so splošne in specifične. Vsak človek izraža svoje individualne vrednote, ki jim daje prednost in ki mu nekaj pomenijo v medsebojnem odnosu do drugih (na primer resnicoljubnost, odkritosrčnost, pravičnost, poštenost, ljubezen, prijateljstvo, prijaznost, pa tudi družina, otroci, delo...): Osnovne vrednote so človeku privzgojene in temeljijo na splošnih moralnih normah družbe. Posameznik daje različnim vrednotam različen osebni poudarek, vendar ima nekatere za univerzalne in spoštovanje podobnih vrednot v medsebojnem odnosu z drugimi pričakuje tudi od drugih (na primer če nam poštenost nekaj pomeni, jo pričakujemo tudi od drugih).
Izbira vrednot predstavlja skoraj celoto človekove svobode. Ni nujno, da to pomeni, kaj človek želi storiti, bolj se nanaša na vprašanje, kaj mora storiti v določeni situaciji (Curtin in Flaherty, 1982). Če pride do konflikta med vrednotami, potem mora človek izbrati tisto, kar je pomembnejše zanj.
Strokovne vrednoee so tiste, ki v grobem opredeljujejo moralni odnos in delovanje do posameznika v določenem poklicu (v zdravstveni negi do bolnika/varovanca ali do sodelavca). Za zaposlene predstavljajo tudi moralno obveznost, kar pomeni sprejemanje in osvojitev teh vrednot kot sestavni del poklica in delovanje v skladu z njimi.
Ameriško združenje kolidžev za zdravstveno nego (Potter in Perry, 1993) navaja sedem osnovnih vrednot, ki so osnova za poklicno vedenje medicinskih sester:
-  altruizem ali zavzetost za dobro počutje drugih,
-  enakost ali upoštevanje enakih pravic, prednosti, položajev,
-  estetika ali izražanje kvalitet stvari, dogodkov ali oseb, ki nudijo zadovoljstvo oziroma zadovoljevanje potreb,
-  svoboda ali sposobnost, pravica izbire,
-  človeško dostojanstvo ali svojska vrednost (pomembnost, ugled) in edinstvenost posameznika,
-  pravičnost ali vzdrževanje moralnih ali zakonskih načel,
-  resnica ali zvestoba resničnim dejstvom in stvarnosti.
Vrednote v zdravstveni negi so povezane predvsem s telesnimi, duševnimi in družbenimi razsežnostmi človeka (Grbec, 1992).
Na samo prakso zdravstvene nege pa vplivajo:
-  osebne vrednote medicinske sestre, ki so rezultat osebne izbire ali učenja;
-  družbene vrednote, ki poudarjajo, kako je treba skrbeti za posameznika in
-  vrednote ustanov, kjer so medicinske sestre zaposlene (Potter in Perry, 1993).
Mnogi teoretiki poudarjajo, daje osnovna vrednota v zdravstveni negi skrb (za drugega). Watson (cit. v Potter in Perry, 1993) pravi, daje skrb osnova zdravstvene nege kot družboslovne znanosti. Zahteva obveza medicinske sestre o spoštovanju človekovega dostojanstva in varovanju humanosti. Filozofija skrbi v zdravstveni negi je tista, ki loči medicinske sestre od drugih zdravstvenih delavcev (Curtin in Flaherty, 1982).
Fry in Veatch (cit. v Potter in Perry, 1993) navajata kriterije, ki označujejo skrb za drugega tudi kot moralno vrednoto in služijo kot etični standard za izvajanje zdravstvene nege.
Če je skrb vrednota zdravstvene nege, potem mora biti vključena v podružbljanje medicinskih sester (Rad-sma, 1994).
V glavnem si vsaka ustanova ali področje zdravstvene nege lahko sestavi svoj niz strokovnih vrednot, na katerih temelji praksa zdravstvene nege. Strokovne vrednote se posredno in neposredno izražajo v dokumentih posamezne ustanove/oddelka, kot na primer v poslanstvu, filozofiji, seznamu profesionalnih vrednot kot dokumentu in drugih tako imenovanih usmerjevalnih dokumentih posamezne delovne organizacije oziroma stroke. Vključitev strokovnih vrednot v dokumente posredno izraža obvezno zaposlenih do njih in omogoča razvoj zdravstvene nege (Schank, Weis, Ancona, 1996).
Pravice
Z besedo pravica lahko označimo:
1.  kar je v skladu s posameznikovimi ali družbenimi predstavami, pravili o vrednotah (moralnih)
2.  kar komu dovoljuje, daje možnost biti, imeti, narediti kaj (SSKJ, 1994).
S konceptom pravic opredeljujemo nekaj, kar bi moralno, etično, pravno ali brezpogojno moralo pripadati posamezniku (Sale, 1996). Pravice obstajajo samo v povezavi med posamezniki ali med posameznikom in skupino ljudi in so povezane s konceptom odgovornosti (Sale, 1996).
Temelj za koncept splošnih človekovih pravic predstavljajo osnovne človekove potrebe. Sposobnost zaznavati in spoštovati univerzalnost človekovih potreb je vodila v rastoč, dozorevajoč in stalno razvijajoč se koncept človekovih pravic (Curtin in Flaherty, 1982).
134
ObzorZdrN1998;32
Splošne človekove pravice pripadajo vsakemu posamezniku ne glede na raso, jezik, versko a1i po1itično pripadnost. Če imajo 1judje kakšne naravne pravice nasploh, potem je to pravica, da so obravnavani in spoštovani kot človeška bitja (Curtin in F1aherty, 1982).
Pravice imajo tudi omejitve; pravica do svobode se nanaša na področje sebe - svojega telesa, živ1jenja, premoženja a1i zasebnosti, kar pa po drugi strani predstavlja zaščito posameznika pred nepravičnim vmešavanjem drugih.
Bolnikove (varovančeve) pravice pripadajo človeku v specifičnem stanju bo1ezni (zdravja) in so nadgradnja medčloveških odnosov med bo1nikom/varovancem, medicinsko sestro in zdravnikom. Pravice bolnikov so v zdravstveni ustanovi navedene v posebnem dokumentu. Pravice bolnikov, ki so posebnega družbenega pomena, so določene z zakonom. V Sloveniji Zakon o zdravstveni dejavnosti (1992) opredeljuje kot splošne pravice bolnikov:
-  pravico do izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda,
-  pravico vedeti za diagnozo svoje bolezni, načine in predvideno zdravljenje;
-  dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg ali ga odkloniti,
-  pravico do vpogleda v svojo zdravstveno dokumentacijo,
-  pravico do varovanja tajnosti podatkov o zdravstvenem stanju posameznika s strani zdravstvenih delavcev,
-  pravico do ugovora glede zdravljenja ali neetičnega obravnavanja,
-  pravico do povračila škode zaradi neustreznega zdravljenja.
Pravice bolnikov predstavlja tudi vse, kar je opredeljeno kot dolžnost zdravstvenih delavcev.
Pravice imajo tudi izvajalke(-ci) zdravstvene nege. Pri tem ne mislimo na splošne človekove pravice, ampak na pridobljene pravice, kijih posameznik pridobi z izpolnitvijo določenih pogojev - v tem primeru z diplomo in strokovnim izpitom. Medicinska sestra/zdravstveni tehnik ima pravico izvajati zdravstveno nego v skladu s strokovnimi predpisi, pravico sodelovati in pospeševati razvoj stroke, pravico ščititi bolnika, če je to potrebno itn. Iste pravice so s stališča družbe, stroke... opredeljene kot dolžnosti in kot moralne odgovornosti. Curtin in F1aherty (1982) navajata tudi pravice medicinskih sester, ki izhajajo iz medsebojnih odnosov s sodelavci, na primer pravica, da jim sodelavci zaupajo, pravica, da so spoštovane zaradi svojega znanja, izkušenj in prispevkov k stroki ter pravica nuditi ali sprejemati od sodelavcev podporo, usmeritve in opozorila.
Dolžnosii
Dolžnost pomeni:
1.  Nekaj, kar bi kdo moral storiti, opravljati zaradi določenih norm, zlasti moralnih.
2.  Nekaj, kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo (SSKJ, 1994).
Dolžnosti so tesno povezane s pravicami. Pravice praviloma predpisuje družba, lahko tudi stroka ali ustanova. Vsaka pravica posameznika ima za posledico dolžnost družbe, skupine ali drugega posameznika, da mu omogoči uveljavitev te pravice. Tako na primer pravica posameznika do zdravstvenega varstva nalaga družbi ter izvajalcem dolžnost organiziranja in izvajanja zdravstvenega varstva v skladu z zakonskimi in drugimi predpisi.
Dolžnosti v zdravstveni negi so veliko obsežnejše kot splošno določene pravice bolnikov. Dolžnosti so delovne injih predpisuje delovna organizacija v opisu del in nalog, strokovne, kijih določa stroka s strokovnimi standardi in drugimi navodili, moralnoetične, ki jih prav tako vključuje stroka in so opredeljene v Kodeksu etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, ter družbene, kijih narekujejo pričakovanja družbe s svojimi zahtevami in predpisi. Vsaka predpisana dolžnost vključuje odgovornost za izvedbo, le-ta pa v nadaljevanju odgovornost za lastna dejanja. Medicinska sestra/ZT je za svoje (moralno) delovanje najprej odgovorna sebi oziroma svoji vesti nato pa bolniku, stroki, delovni organizaciji in družbi.
Odnosi
SSKJ (1994) opredeljuje odnos kot nekaj, kar:
1.   Obstaja med posamezniki, skupinami
a) ob skupni dejavnosti,
b) ob sodelovanju,
c) v osebnem življenju.
2.   Se kaže, izraža v ravnanju s kom, vedenju do koga.
V zdravstveni negi razumemo odnos kot obliko socialnih stikov med udeleženci v določenem procesu. Vsako srečanje medicinske sestre in bolnika pomeni določen odnos. Poudarekje na bolniku, ki muje odnos namenjen. Medsebojni odnos med medicinsko sestro in bolnikom, ki ustvarja osnovo zdravstvene nege, določajo bolnikove potrebe in odziv medicinske sestre nanje (Curtin in F1aherty, 1982).
Odnosi so lahko besedni (pogovor, razlaga, prepričevanje, navodila, učenje...) ali telesni (dotik, negovalni in medicinsko-tehnični posegi). Lahko so neposredni (medicinska sestra - bolnik) ali posredni (medicinska sestra - okolje - bolnik). Nadalje so odnosi do bolnika lahko:
Šmitek 1. Filozofija, morala in etika v zdravstveni negi
135
-  osebni, kadar temeljijo na osebnih lastnostih ali vrednotah medicinske sestre/zdravstvenega tehnika (prijaznost, potrpežljivost, vljudnost, razumevanje,
humanost...),
-  strokovni, kadar vsebujejo sodobna strokovna načela, vrednote in usmeritve (strokovnost, neškodljivost, dobrodelnost, korektnost, empatijo, humanost...) ter
-  moralno-etični, kadar je poudarek na predpisanih ali željenih merilih obnašanja in delovanja (zaupnost, tajnost, pravičnost, verodostojnost, humanost...).
Odnos do bolnika naj bi v skupnem pomenu vseboval vse tri ustrezne oblike hkrati. Odnos mora biti tudi demokratičen (upoštevanje želja, potreb, sodelovanja bolnika) in dinamičen (sproti prilagojen potrebam bolnika) in mora temeljiti na spoštovanju bolnika, njegove osebnosti in dostojanstva.
Odnosi pri udeležencih sprožajo čustveno dojemanje in odzivanje, ki je lahko pozitivno ali negativno, odvisno od skladnosti s pričakovanji. Odnos je primeren, usklajen takrat, ko je tak, kot nekdo misIi, da bi moral biti. Če je nad pričakovanji, vzbudi presenečenje in pozitivna čustva, če pa je slabši od pričakovanj, sproži negativna čustva in reakcije.
Filozofija zdravstvene nege in menedžment
Strokovna filozofija je sestavni del menedžmenta določene organizacije in predstavlja stališča, prepričanja, predstave in načela, usmerja dejavnost organizacije in služi kot vodilo organizaciji in ljudem, ki so vanjo vključeni (Urbančič, Krošelj-Naumov, Medve-šček-Smrekar in sod., 1997).
Swansburg (1995) navaja, da je na ravni delovne organizacije v okviru načrtovanja potrebno najprej opredeliti poslanstvo in vizijo organizacije. Poslanstvo izraža bistvene namene obstoja organizacije (ali stroke v njej) in njene cilje. Poslanstvo je informativna osnova in navdih za videnje nadaljnjega razvoja organizacije (stroke), kar imenujemo vizija.
Poslanstvo in vizija organizacije posredno izražata potrebe družbe ali klientov (Uys in Smith, 1994; Swansburg, 1995).
Filozofija je naslednji dokument, ki ima pomembno vlogo v delovni organizaciji kot celoti pa tudi na ravni posameznih oddelkov, enot, strok, posebno tam, kjer se vloge le-teh med seboj precej razlikujejo. V filozofiji se odražata tako poslanstvo kot vizija, poleg tega pa še bistvena strokovna stališča in prepričanja ob upoštevanju moralnoetičnih normo
V menedžmentu zdravstene nege lahko govorimo o filozofiji službe zdravstvene nege organizacije, kije bolj globalna, splošna in o filozofiji službe zdravstvene nege oddelka, enote, kjer so stališča, prepričanja, vrednote izražene bolj konkretno. V osnovi pa morata oba dokumenta izražati skladna načela.
Poslanstvo in filozofija ter določitev dolgoročnih ciljev so osnova strateškega planiranja v organizaciji (Uys in Smith, 1994; Tappen, 1995). V poslanstvu in filozofiji se odražajo tudi vrednote organizacije (Swansburg, 1995).
Filozofija zdravstvne nege je pomembna pri zagotavljanju kakovosti zdravstvene nege. Sale (1996) navaja osem predpogojev za uspešno strokovno uvajanje in kontrolo standardov v zdravstveni negi, med katerimi je filozofija na prvem mestu. Na osnovi filozofije nastajajo kriteriji za profesionalne standarde.
Filozofija zdravstvene nege lahko služi kot izraz službenih pričakovanj. Prepričanja, povezana v pisni obliki filozofije, postanejo temeljne usmeritve kako in kaj naj zaposleni delajo (Schank, Weis, Ancona, 1996). Posledično lahko vodijo posamezne medicinske sestre do občutka zadovoljstva, pomembnosti in samorealizacije.
S filozofijo so povezane tudi naloge vodilne medicinske sestre - menedžerke. Vodilne medicinske sestre sodelujejo pri pripravi teh dokumentov. Zagotoviti morajo oblikovanje vrednot v dokumentih, ki morajo biti sodobni, napisani jasno in razdeljeni med zaposlene na vseh ravneh v organizaciji (Schank, Weis, Ancona, 1996). Vodilna medicinska sestra mora zaposlenim pojasniti stališča in vrednote, izražene v filozofiji zdravstvene nege tako, da pride do strinjanja (Sale, 1996; Schank, Weis, Ancona, 1996).
Filozofija službe zdravstvene nege oddelka/enote je najosnovnejši oddelčni dokument, ki izraža prepričanja, zavedanja, zavzemanja, usmeritve in druga teoretična strokovna stališča o bistvu posameznega področja zdravstvene nege. Pojasnjuje pravi odnos do družbenih, osebnih in strokovnih vrednot in do posameznikovih pravic na osnovi moralnih obveznosti in etičnih prepričanj. Izraža »pravilno videnje« poklica ter »kolektivni duh«, ki naj bi bil energija za naše delovanje. V glavnem zadeva tri področja - bolnika, medicinsko sestro in stroko. V filozofiji službe zdravstvene nege oddelka lahko izrazimo:
-  odnos do bolnikov/varovancev in do njihovih pravic,
-  odnos do bolnikovih svojcev, do družbe,
-  odnos do sodelavcev,
-  stališča do zdravstvene nege, do poklica, do poklicnih združenj,
-  podporo sodobnim metodam dela,
-  vključimo teorije zdravstvene nege, ki jih uporabljamo ali podpiramo, nova spoznanja,
-  stališča do izobraževanja, napredovanja,
-  prepričanja o splošnih in strokovnih vrednotah,
-  stališča o menedžmentu, sodelovanju z drugimi enotami, vodstvom,
-  stališča o raziskovanju v zdravstveni negi itn.
Filozofija je osnovana na kodeksu etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, na drugih moral-
136
ObzorZdrN1998;32
no-etičnhh sta1iščih, na humanističnih usmeritvah, na strokovnhh in družbeno veljavnih vrednotah ter na sodobnih teorijah zdravstvene nege.
Filozofija službe zdravstvene nege je lahko napisana za zaposlene v zdravstveni negi (običajno v daljši obliki), lahko pa tudi za uporabnike (v krajši ob1iki).
Filozofija zdravstvene nege kot dokument
Filozofija službe zdravstvene nege je dokument, ki po obsegu 1ahko zajema od nekaj stavkov do 10 ali več strani (Schank, Weis, Ancona, 1996).
Prvi odnos do tega dokumenaa vzpostavi že tisti, ki poskrbi za njegovo javno predstavitev. V tujini je filozofija zdravstvene nege, kadar je nameneena uporabnikom, uokvirjnn bolnišnični oziroma oddelčni dokumen,, obešen na dobro vidnem mestu, na primer na hodniku ali v čakalnici in vizuelno predstavljen skoraj kot častni dokument. To mu daje posebno vrednott in prednott pred raznimi informativnimi obvestili in opozorili.
Filozofija zdravstvene nege, namenjena zaposlenim, je prav tako lahko uokvirjen, zaščiten javni dokument, obešen v prostorih, kjer je stalno na vpogled zaposlenim a1i v drugih javnih prostorih, kjer se zapos1eni pogosto srečujejo. Lahko je tudi v drugi pisni obliki, na primer kot brošura, če gre za obsežnejšo vsebino, vendar obstaja nevarnost, da v drugih oblikah izgubi svoj namen in pomen, razen kadar je združen z drugimi bolnišničnimi predpisi in dokumenti v posebni izdaji.
Pomemboo je, da ob uvajanju dokument predstavmo vsem zaposlenim in razjasnimo morebitna nerazumevanaa pojmov in zapisanih stališč, tako da se zaposleni z dokumenoom načeloma strinjajo. Poudariti je treba tudi pomembnost tega dokumenaa in pri zaposlenih vzbuditi določen odnos in spoštovanje. S filozofijo zdravstvene nege seznanimo ob prihodu vsakega pripravnika ali novo zaposlenega, saj izžareva in usmerja pozitivno kolektivno mišljenje.
Dokument je treba periodično dopolnjevati in posodabljaii v skladu s spreminjanjem vrednot in razvojem zdravstvene nege.
Primer predstavitve filozofije zdravstvene nege za uporabnike
Namen službe zdravstvene nege oddelka za.......
je pri vseh sprejetih bolnikih izvajaii kakovostno zdravstveno nego z upoštevanjem najvišjih možnih strokovnih standardo.. Vsakega bolnika obravnavamo kot edinstveno individualno človeško bitje s poudarkom na njegovih specifičnhh fizičnih, psihičnih, duhovnih in socialnih potrebah. Z načrtovanjem negovalnih intervencij, zagotavljanjem ustrezne zdravstvene nege in ocenjevanjem ezultatov opravljenih postopkvv spremljamo zadovo1jevanje potreb posameznega bol-
nika v času njegoveaa bivanja na oddelku od trenutka sprejema naprej. Hkraii si prizadevamo, da bi v negovalni proces vključili bolnika in njegove svojce.
Naš cilj je, da na oddelku ustvarimo vzdušje, ki bo prijetno tako za bo1nike kot za zaposlen.. Upoštevnje bo1nikovih potreb in pravic imamo za obvezo do naših učiteljev in predstavlja jamstvo za pravilno razumevanje načel sodobne zdravstvene nege (Anon, 1991).
Zaposleni v zdravstveni negi smo tudi odgovorni za promocijo in vzdrževanje zdravja ter za preprečvanje bolezni z načrtnim izobraževanje in lastnim zgledom.
Pri delu upoštevamo prispevek vseh članov negovalnega tirna, ker menimo, daje to pomemboo za vzdrževanje dobrega sistema komunikacij.
Prepričani smo, da bodo naši bolniki in drugi uporabniki deležni učinkovitih in odgovornih storitev s področaa zdravstvene nege, s katerimi bomo na celostni način skušaii zadovoljevati njihove potrebe, kar v osnovi zagotavlja že namen obstoja oddelka in podrejanje zaposlenhh njegovim ciljem (Anon, 1993).
Filozofija zdravstvene nege Kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo, Ke Ljubljana
Medicinske sestre in zdravstveni tehniki na Kliničnem oddelku za abdominalno kirurgjjo se zavedam,, da je zdravje največaa vrednoaa človekovega življenja. Izguba zdravja - začasna ali trajna, poruši telesno in duševno stabilnott človeka, povzroči njegovo odvisnost od drugih, zmanjša njegovo samozavest, spremeni odnose do družine in oko1ice in okrepi stres. Zato je naša prvenstvena naloga poskrbeii za čim boljše telesno, duševno in socialno počutje naših bolnikov.
Osnovni namen zdravstvene nege je ohranjaii raven zdravja, preprečevati slabšanee bolezni in lajšati trpljenje. Zavzemamo se za sodobno, kvalitetno in varno zdravstveno nego, ki se bo pozitivno odražaaa na bolnikovem zdravju. V primerih, ko življenja ni možno več vzdrževati, bolnikom z lajšanjem trpljenaa pomagamo do mirne smrti.
Pri našem delu nas vodijo načela humanosti, morale, etike in stroke.
Namen službe zdravstvene nege Kliničneaa oddelka za abdominalno kirurgjjo je nudenje kvalitetnih, indivdiaualno usmerjenih storitev zdravstvene nege v skladu z veljavnimi in sprejetimi strokovnimi standardi in načel.. Naš cilj je ohranjanee ali obnavljanje telesne, duševne in socialne celovitosti naših bolnikov in doseganee njihove čimprejšnje neodvisnosti pri vzdrževanju življenjskih aktivnosti.
V praksi se opiramo na teorije zdravstvene nege Virginije Henderson, Doroteje Orem in drugih, katerih koncepii najbolj ustrezajo potrebam bolnikov v posameznih okoliščinah.
Šmitek 1. Filozofija, morala in etika v zdravstveni negi
137
Primarni subjekt našega dela je bolnik s svojimi mnogoterimi potrebami, ki jih skušamo ugotoviti in zadovoljiti z individualnim celostnim pristopom v okviru procesa zdravstvene nege.
Zavedamo se potrebe po upoštevanju edinstvenosti vsake osebnosti pri doživljanju zdravja ali bolezni in na osnovi tega nujnosti ustvarjanja individualnih empatičnih odnosov do bolnikov in njihovih družin.
Pri načrtovanju zdravstvene nege poleg bolnikov vključujemo tudi njihove družine ali svojce. Družina je trajni sestavni del bolnikovega najožjega okolja in z njim v stalnem psihosocialnem stiku, zato rabi pomoč za obvladovanje reakcij, ki so posledica skrbi za obolelega svojca.
Na Kliničnem oddelku za abdominalno kirurgijo spoštujemo pravice bolnikov in se zavedamo svoje dolžnosti ohranjanja človeškega dostojanstva bolnikov do zadnjega trenutka bivanja na kliniki.
Spodbujamo bolnikovo aktivno vlogo v zdravstveni negi - pravico do samoodločanja glede pristanka na predlagan poseg po predhodnem informiranju, ki vključuje pravico do odklonitve posega, ter pravico do partnerskega sodelovanja pri načrtovanju zdravstvene nege. Ob tem poudarjamo pomembnost natančnega in verodostojnega informiranja bolnikov na način, kijim je razumljiv.
Spoštujemo bolnikovo pravico do zasebnosti. Zaupne podatke varujemo kot pravno, etično in strokovno prepisano poklicno skrivnost.
Vedno delujemo v dobro bolnika. S spoštovanjem in uporabo strokovnih standardov zagotavljamo njegovo varnost. Kot zagovorniki bolnikovih pravic ga varujemo pred morebitnim neetičnim obravnavanjem s strani sodelavcev.
Absolutno upoštevamo prioriteto nudenja zdravstvene nege po stopnjah nujnosti ob podpiranju načela enakosti in enakopravnosti bolnikov, ne glede na njihovo narodnostno, versko, socialno ali politično pripadnost.
Zavzemamo se za prijazno komunikacijo z bolniki pri ugotavljanju in zadovoljevanju njihovih potreb.
V največji možni meri skrbimo za intimnost bolnikov in jih po nepotrebnem ne izpostavljamo neprijetnim okoliščinam.
Iz izkušenj lahko trdimo, da brez znanja v zdravstveni negi ne more biti napredka. Zavedamo se pomembnosti znanja za razumevanje in izvajanje sodobne zdravstvene nege, zato spodbujamo individualna izobraževanja in druge oblike pridobivanja znanja ter upoštevamo in pozitivno vrednotimo vse predloge in prizadevanja za izboljšanje kvalitete dela na oddelku. Pri praktičnem izvajanju zdravstvene nege se podrejamo strokovnim standardom, ki predstavljajo dogovorjeno raven kvalitete zdravstvene nege v Kliničnem centru.
Prepričani smo, da zdravstvena nega na področju abdominalne kirurgije omogoča kar največ možnosti za strokovno in osebnostno rast posameznika tudi v
povezavi z inovativnim in znanstvenoraziskovalnim delom, vendar je le od posameznika odvisno, v kakšni meri bo te možnosti izkoristil.
Sproti vrednotimo svoje delo in se aktivno prilagajamo spremembam, ki so potrebne za celovit uspeh službe zdravstvene nege.
Supervizijo sprejemamo kot dobronamerno pomoč za oceno in izboljšanje kvalitete našega dela.
Poudarjamo pomembnost sistematične dokumentacije v zdravstveni negi, ki mogoča kontinuirano spremljanje bolnikovega stanja in je v pomoč nam samim ter drugim sodelavcem v zdravstven negi na oddelku, kakor tudi sodelavcem v drugih ustanovah, kamor je bolnik premeščen ali odpuščen.
Zavedamo se tudi pomena zdravstvenovzgojnega dela ter informiranja bolnikov in svojcev v okviru svojih pristojnosti.
Sodelujemo in razvijamo znanstvenoraziskovalno delo, ki je osnova za oceno uspešnosti, primernosti, kvalitete in ekonomičnosti postopkov zdravstvene nege. Pri tem vzajemno sodelujemo z vodstvom službe zdravstvene nege v Kliničnem centru.
Dijakom in študentom zdravstvene nege, ki svoje izobraževanje praktično dopolnjujejo na našem oddelku, nudimo strokovno pomoč in specifično znanje. Usmerjamo jih v aktivno odkrivanje postopkov in področij v stroki, ki so najbolj aktualna za njihov študij in bodoče delo.
Medicinske sestre in zdravstveni tehniki na Kliničnem oddelku za abdominalno kirurgijo delujemo v medsebojni povezanosti kot neločljiva celota. Združujejo nas prijateljski medsebojni odnosi in samoiniciativna pomoč. Kot skupina se zavedamo individualnosti in pomembnosti prispevka vsakega posameznika, posameznik pa zavestno sprejema svojo vlogo v poslanstvu zdravstvene nege oddelka in se mu v največji možni meri prilagaja.
Zdravstveno nego na oddelku izvajamo po načelu deligiranja nalog. Vsak posameznik se zaveda lastne odgovornosti za kvalitetno izvedbo dodeljenih nalog in za upoštevanje tako strokovnih kot moralnih, etičnih, pravnih in materialnih načel, ki so povezana s postopki zdravstvene nege in tudi z vzdrževanjem dobrih medsebojnih odnosov med zaposlenimi na oddelku. Zaposleni aktivno sodelujemo pri odločitvah nadrejenih, spoštujemo njihovo znanje in strokovne kvalitete in si medsebojno prizadevamo za doseganje skupnih ciljev.
Vsi zaposleni v zdravstveni negi na oddelku skrbimo za vzoren lik medicinske sestre in zdravstvenega tehnika. Poudarjamo načela zdravega življenja, izvajamo strokovne predpise in gojimo pozitiven odnos do svojega poklica. Svoje skupne strokovne želje in potrebe, ki preraščajo možnosti reševanja znotraj kliničnega oddelka, skušamo predstaviti in uveljavljati prek Zbornice zdravstvene nege, ki je naša najvišja strokovna organizacija. Zavedamo se, da si bo le mno-
138
ObzorZdrN1998;32
žično in aktivno članstvo lahko izborilo reševanee naših skupnih problemvv in interesov v družb..
Zagovarjamo stališča Zbornice, saj v njih vidimo odraz naših skupnih strokovnhh prizadevanj za javno priznanee vloge zdravstvene nege v družb..
Prepričani smo, da filozofija zdravstvene nege Kliničnega oddelka za abdominalno kirurgjjo sledi temeljnim usmeritvam sodobne zdravstvene nege in da nas 1e upoštevanje sodobnih načel izenačuee z načinom izvajanja zdravstvene nege v svetu, kar je tudi eden od predpogojev za priznanee samostojnosti naše stroke.
Želimo, da so vsi naši bolniki na oddelku deležni kvalitetnih uslug zdravstvene nege, kar se bo odražalo na njihovem zdravju in zadovoljstvu, s čimer tudi uresničujemo pričakovanja družbe, kateri je nameneno naše poslanstvo.
Sklep
Zaradi specifičnega znanja in usposobljenosti, ki je potrebno za izvajanee zdravstvene nege, in zaradi njene pomembnosti za blaginjo skupnosti, naj bi bila medicinska sestra kot strokovnjakinja na svojem področju usmerjena v izvajanee zdravstvene nege v skladu z načeli Kodekaa etike oziroma v profesionalno videnje zdravstvene nege kot dejavnosti ter v razumevanee vseh njenih zahtev kot spremljajočega niza predpisanih pričakovanj in pričakovanega vedenaa (Curtin in Flaherty, 1982).
Zato je prav, da v našo prakso pričnemo uvajaii tudi filozofska in teoreiična stališča o zdravstveni negi in na ta način pripomoremo k boljšemu razumevanju vloge zdravstvene nege in naših dolžnosti, ki iz nje izhajajo ter k njeni bo1jši kvaliteti in sodobnosti.
Filozofija ima v tujini že kar nekaj časa svoje mesto v zdravstveni negi, tudi v sami praksi zdravstvene nege. V našem okolju pa upajmo, da ga bo tudi kmalu dobila.
Literatura
1.   Allmark P. The ethical enterprise of nursing. JAN 1992; 17: 16-20.
2.  Anon. Philosophy of day unit. York: York District Hospita,, 1993.
3.  Anon. Salmon ward philosophy. York: York District Hospita,, 1991.
4.  Audi R. The Cambridge dictionary of philosophy. Cambridge: Cambridge Universtty Press, 1995.
5.  Bajec A, Jurančič J, Klopčič M, Legiša L, Suhadolnik S, Tomšič F in sod. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Slovenska akademija znanosii in umetnosti in znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosii in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Ljubljana: DZS, 1994.
6.  Bandman EL, Bandman B. Nursing ethics through the life span. Englewood Cliffs: Prentice Hall International, 1990.
7.  Bishop AH, Scudder JR. The practica,, moral and personal sense of nursing: a phenomenological philosphy of practice. New York: State Universtty ofNew York Press, 1990.
8.  Bošnjak B. Povijest filozofije: razvoj mišljenja o ideji cjeline. Zagreb: Nakladni zavod Matice Hrvatske, 1993.
9.  Crigger NJ. Universal prescriptivism: traditional moral decision -making theory revisited. JAN 1994; 20: 538-43.
10.  Crowden A. On the moral nature of nursing practice. JAN 1994; 20: 1104-10.
11.  Curtin L, Flaherty MJ. Nursing ethics, theories and pragmatics. Englewood Cliffs: Prentice Hall lnternational, 1982.
12.  Edwards SD. What is philosopyy of nursing? JAN 1997; 25: 1089-9..
13.  Fealy GM. The theory - practice relationship in nursing: an exploration of contemporary discourse. JAN 1997; 25: 1061-9.
14.  Goodhall L. Tube feeding dilemas: can arteficial nutrition and hydration be legally or ethically withbeld or withdrawn? JAN 1997; 25: 217-22.
15.  Grbec V. Etika v zdravstveni negi I. del. Zdrav Obzor 1992; 26: 3-6.
16.  Jerman F. Filozofij.. 2. izd. Ljubljan:: DZS, 1992.
17.  Lacey AR. A dictionary of philosophy. London: Routledg,, 1996.
18.  Milčinski J. Medicinska etika in deontologija. Ljubljan:: Dopisna delavska univerza Univerzum, 1982.
19.  Phipps WJ, Cassmeyrr VL, Sands JK, Lehman MK. Medical -surgical nursing: concepss and clinical practice. St. Louis: Mosby Year Book Inc, 1995.
20.  Potter PA, Perry AG. Fundamentals ofnursing: concepts, process and practice. St. Louis: Mosby Year Book Inc, 1993.
21.  Radsma J. Caring and nursing: a dilema. JAN 1994; 20: 444-9.
22.  Rose P, Parker D. Nursing: an integration of art and science within the experience of the practitioner. JAN 1994; 20: 1004-10.
23.   Sale D. Quality assurance for nurses and other membess of the health care team. London: Macmillan Press LTD, 1996.
24.   Schank JM, Weis D, Ancona J. Refleciing profesionll values in the philosophy of nursing. JONA 1996; 26: 55-60.
25.   Snoj M. Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997.
26.  Swansburg RC. Management and leadership for nurse managers. 2"d ed. Sudbury: Jones and Bartlett Publishers, 1996.
27.  Švajncer M. Etika 1. Nova Gorica: Educa, 1995.
28.  Tappen RM. Nursing leadership and management: concepss and practice. Philadelphia: F. A. Davis Company, 1995.
29.  Urbančič K, Krošelj-Naumov S, Medvešček-Smrekar M, Slabe D, Velušček I. Filozofija zdravstvene nege. Obzor Zdr N 1997; 31: 187-95.
30.  Uys LR, Smith JH. Writting a philosophy of nursing. JAN 1994; 20: 239^14.
31.  Wurzbach ME. Comfort and nurses moral choices. JAN 1996; 24: 260-4.
32.  Zakon o zdravstveni dejavnosti. Uradni list Republike Slovenije 1992; 9: 595.