Sobota, 14. januarja 1967
Št. 1, leto xxra
VSEM SINDIKALNIM ORGANIZACIJAM!
Pismo predsednika ES ZSS Iva Janžekoviča
BEOGRAD, 4. JANUARJA. (TANJUG) — Član predsedstva CK ZKJ in podpredsednik zveznega izvršnega sveta Boris Kraigher je davi okoli dveh na avtomobilski cesti Zagreb — Beograd blizu Sremske Mitroviče izgubil življenje. Nesreča se je pripetila, ko je avtomobil Borisa Kraigherja na močno poledeneli cesti zdrsnil in se zaletel v bližnje drevo ob cesti. V nesreči je izgubil življenje tudi Kraigherjev starejši sin Janez, mlajši sin Marko pa je poškodovan in se zdravi v bolnišnici, vendar je njegovo življenje izven nevarnosti. Podpredsednik Kraigher se je z dvema sinovoma vračal z avtomobilom v Beograd iz Slovenije, kjer je preživel novoletne praznike.	*
Danes, 4. januarja, je tragično izgubil življenje član predsedstva CK ZKJ, član zvezne konference SZDLJ in podpredsednik zveznega izvršnega sveta, narodni heroj Boris Kraigher skupaj s svojim sinom Janezom.
Smrt je nepričakovano in prezgodaj iztrgala iz naših vrst tovariša Borisa, neutrudnega, vnetega in požrtvovalnega borca za socializem, ki je od svoje zgodnje mladosti kot član SKOJ in KPJ posvetil vse svoje življenje stvari delavskega razreda in delovnih ljudi.
Tovariš Boris je zvesto delil usodo našega revolucionarnega gibanja in je bil v boju zmeraj v prvih vrstah ter opravljal odgovorne dolžnosti kot borec analitičnega duha, jasnih pogledov in čvrste volje v boju za socialistični napredek.
Svojo vztrajnost, doslednost, organizatorski dar in požrtvovalnost je tovariš Boris nenehno potrjeval kot viden partijski delavec, kot jetnik v Sremski Mitroviči in organizator mladinskega gibanja in sekretar PK SKOJ Slovenije, kot pogumen ilegalni partijski voditelj pred in med vojno, kot eden izmed organizatorjev narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji in komisar glavnega štaba, kot član CK ZKJ od 5. kongresa KPJ in član IK CK ZKJ od leta 1964, kot ugleden funkcionar SZDLJ, predsednik izvršnega sveta Slovenije in pozneje podpredsednik zveznega izvršnega sveta.
V povojnem obdobju je tovariš Boris posvetil svojo veliko energijo obnovi in izgradnji dežele, toda smrt ga je ustavila v napornem in ustvarjalnem delu za izgrajevanje in uresničevanje politike ZKJ, v proučevanju in realizaciji koncepcij gospodarske in družbene reforme, v boju za razvoj socialističnih družbenih odnosov.
Zveza komunistov, Socialistična zveza in narodi Jugoslavije bodo ohranili trajen spomin na lik tovariša Borisa Kraigherja, odločne ga in brezkompromisnega borca za socializem.
CK ZKJ
Zvezna konferenca SZDLJ
V začetku maja minulega leta je predsedstvo RS ZSS na razširjeni seji podrobneje obravnavalo problematiko sindikalnega glasila Delavska enotnost in njegovo razširjenost med članstvom. Ob vrsti konkretnih zaključkov je tedaj' predsedstvo sklenilo priporočiti izvršnim odborom in sindikalnim organom v občini in republiki, da na posebnih sejah in kot svojo prioritetno nalogo obravnavajo vsebinsko usmeritev in razširjenost Delavske enotnosti. Razen tega je predsedstvo RS ZSS tudi priporočilo vsem izvršnim odborom, naj se zavzamejo, da bi bilo do konca leta 1966 naročenih na list najmanj 10 % zaposlenih v republiki.
Če pa danes ocenjujemo to nalogo, ki smo si jo v sindikatih zastavili zavoljo tega, da bi postalo naše delo bolj javno, bolj demokratično, da bi bilo članstvo bolje in pravočasneje obveščano o naših skupnih akcijah, izkušnjah in težnjah, da bi tako list Delavska enotnost zares in v polni meri postal moderno komunikacijsko sredstvo v družbeno političnem življenju, si moramo priznati, da te naloge nismo niti polovično opravili. Tako zdaj ugotavljamo, da v velikem številu sindikalnih podružnic te svoje naloge niso analizirali niti na posebnih niti na rednih sejah, da se zato izvršni odbori niso zavzemali za razširitev sindikalnega glasila in — kar je v resnici nesprejemljivo — da imamo celo mnoge podružnice, ki Delavske enotnosti sploh ne poznajo.
Zato naloga, da si prizadevamo kar najbolj razširiti Delavsko enotnost med sindikalnim. članstvom, še posebno pa med aktivnimi sindikalnimi delavci, da list zares usposobimo za sodobno komunikacijsko sredstvo v naših prizadevanjih, še vedno ostaja ena naših najbolj aktualnih nalog. Se posebej zdaj, ko smo v sindikatih na pragu občnih zborov, bi morali kar se da temeljito izkoristiti to priložnost in del naših razprav ter konkretnih akcijskih zaključkov posvetiti temu, kako v prihodnje razširjati sindikalni tisk. Zato naj tudi vnovič opozorimo na nekatere ugotovitve z razširjene seje predsedstva RS ZSS z dne 11. maja 1966, ki jih je ta forum v obliki pisma naslovil na vse sindikalne podružnice. Tako pismo med drugim pravi:
— Republiški svet ZSS, predsedstvo Republiškega svetal in drugi organi in organizacije sindikatov so v razpravah o vsebini, oblikah in metodah dela sindikatov že nekajkrat ugotovili, da se oblike politične dejavnosti sindikatov razvijajo počasneje kot družbeno samoupravni odnosi. Ugotovili so tudi, da je treba — če želimo vsebinsko poglobiti dejavnost sindikalnih organizacij ter povečati njihovo učinkovitost — opustiti zastarele metode političnega dela ter se posluževati sodobnejših metod, takšnih, s katerimi je na današnji stopnji našega družbenega razvoja mogoče bolj učinkovito kot z doslej uveljavljenimi uresničevati stališča in sklepe sindikalnega članstva, sindikalnih organizacij
Ko pišemo te vrstice, je že vse za nami: zbegana osuplost ob novici, ki je nismo hoteli verjeti;' prizori neskončne reke Beograjčanov, ki je tiho, v globoki žalosti tekla mimo žar z ostanki dveh pokojnikov, in nato enaki prizori v Ljubljani, zaključeni z mogočno žalno slovesnostjo, ko so se Ljubljana, vsa Slovenija in predstavniki vse Jugoslavije zadnjič poklonili v slovo Borisu Kraigherju in njegovemu najstarejšemu sinu.
Vse to je že mimo, prisiljeni smo bili sprejeti dejstva in vendar se nam še vedno zdi, da smo tisti nesrečni kraj sto kilometrov pred Beogradom videli samo v morečih sanjah; in čeprav vemo, da to ni mogoče, pa vendar v srcu želimo, da bi lahko še enkrat začeli prvi delovni dan letošnjega leta, da bi ga začeli drugače kot s tragično novico, da sta Boris in njegov sin Janez izgubila življenje v prometni nesreči.
Vtis nenadomestljive izgube, ki smo jo doživeli, je tako globoko v nas, da ga čas ne bo nikoli izbrisal. Navadili se bomo sicer, verjeti, da Borisa ni več med nami, toda kljub njegovi smrti bo na mnogo načinov še vedno med nami. Pesnik je zapisal, da veliki ljudje ne umirajo, da samo odidejo od nas — in čeprav vemo, da je v mrzli resničnosti drugače, je ta pesnikova misel bolj resnična, kot pa je resnična trda realnost:
BESEDA V SLOVO
ljudje, ki so svojemu narodu dali toliko, kot je slovenskemu ljudstvu in narodom vse Jugoslavije dal Boris Kraigher nikoli ne umrejo, temveč kljub svoji fizični smrti živijo naprej v svojem narodu.
Človeška usoda je, da se zavemo prave vrednosti nekega človeka šele takrat, ko ga ni več med nami. Tako je bilo Judi z nami ob Borisovi smrti: šele takrat smo se zavedeli, kakšnega moža smo izgubili in kaj vse nam je ta mož pomenil. In takrat smo tudi začutili, kako se v našo pelinasto grenkobo ob tej smrti meša tudi ponos, ki je postajal vse močnejši: ponos da smo imeli moža, kot je bil Boris Kraigher, ponos, aa sm.o otroci Slovenije, ki je rodila moža, kakršen je bil Boris, ponos, aa živimo in delamo za skupnost, kateri je vsa dolga leta svoje revolucionarne dejavnosti posvetil tudi Boris Kraigher. _
In človeška usoda je, da večkrat z odprtimi očmi ne vidimo, kam gremo, da vidimo komaj korak pred seboj in da se zato na naši poti tudi spotikamo in preklinjamo kamenčke, ki nam za trenutek skrenejo korak. Mora se zgoditi nekaj nenavadnega, da se zdrznemo, dvignemo glavo in se zazremo naprej: takrat se zavemo, kje je naš cilj in vemo, da ga bomo dosegli. Tako je bilo tudi z nami, ko nas je pretresla novica o smrti Borisa Kraigherja: dvignili smo glavo in pogledali na pot, ki je že za nami in na 'pot, ki nas še čaka, in vedeli smo, da hodimo Po pravi poti in da bomo prišli tja, kamor smo zastavili naš korak, kamor nas je vodil Boris Kraigher.
Mož, ki je umrl, nam je za. svojega življenja dal toliko, da bo vedno ostal med nami. In še kot mrtev nam je dal nekaj velikega; ob svojem mrtvaškem odru nam je pokazal enotnost delovnih ljudi vse Jugoslavije:
enotnost v ponosu, da smo imeli moža, kot je bil Boris Kraigher;
enotnost v prepričanju, da smo skupaj z njim krenili na pravo pot, na pot, ki nam jo je v tako veliki meri pomagal trasirati;
enotnost v trdni volji, da bomo na tej poti vztrajali in dosegli naš cilj.	MILAN POGAČNIK
RAZGOVOR Z JULIJEM PLANINCEM, PREDSEDNIKOM REPUBLIŠKEGA ODBORA SINDIKATA DELAVCEV KMETIJSTVA, ŽIVILSKE IN TOBAČNE INDUSTRIJE O NEKATERIH VPRAŠANJIH SISTEMA DELITVE OSEBNIH DOHODKOV________
IZHODIŠČE
SO DELOVNE ENOTE
Novi pogoji gospodarjenja prinašajo delovnim kolektivom kmetijstva in živilske industrije ugodnejše pogoje za uspešno poslovanje in nadaljnje učinkovito vključevanje v mednarodno menjavo. Ta spodbuda jih sili, da oplodijo splošne pogoje gospodarjenja z lastnimi prizadevanji za večjo produktivnost dela, hkrati pa prilagodijo tem prizadevanjem tudi spodbudnejše sisteme delitve po delu.
Med osnovne naloge sindikalnih vodstev nedvomno sodi prav prizadevanje za spodbudnejše nagrajevanje delavcev in za uveljavljanje najsodobnejših sistemov delitve. Zato ni naključje, da je republiški odbor sindikata delavcev kmetijstva, živilske in tobačne industrije Slovenije posvetil svoj nedavni plenum nekaterim vprašanjem delitve osebnih dohodkov. Namesto poročila s plenuma pa objavljamo razgovor s predsednikom Republiškega odbora sindikata delavcev kmetijstva, živilske in tobačne industrije Julijem Planincem.
Na plenumu prav gotovo nismo mogli načeti, še manj pa razrešiti vseh zapletenih vprašanj delitve po delu. Na osnovi Izkušenj v nagrajevanju v nekaterih delovnih organizacijah, ki jih je Republiški odbor zbral, uredil in se o njih razgovoril na plenarnem zasedanju, seveda nismo mogli izoblikovati nekega recepta za sistem nagrajevanja. Splošnega recepta ni, vsaka delovna organizacija si ga lahko predpiše le zase. Vendar ji je potrebno pri tem pomagati s pozitivnimi izkušnjami. To smo storili. In to je bil osnovni namen plenuma.
Vodilo pri snovanju sistema nagrajevanja v delovni organizaciji bi moralo biti iskreno prizadevanje za izoblikovanje naj-spodbudnejših meril nagrajevanja. Le na osnovi spodbudne delitve lahko pričakujemo, da bo delavec zavestno razmišljal o delu in o gospodarjenju na delovnem mestu, v delovni enoti in v podjetju, o investiranju in s tem v zvezi o prihodnosti svoje delovne organizacije. Skratka, krog, na katerem nizamo spodbudno nagrajevanje, visoko produktivnost in čim večji dohodek, je treba tudi skleniti, kajti vsak
in izvoljenih organov sindikata. Eno takšnih sredstev političnega dela sindikatov, ki je z njegovo pomočjo mogoče uspešneje in bolj demokratično izmenjavati mišljenja o posameznih družbenih pojavih in problemih kot na zaprtih sestankih, je časopis, ki ga izdaja Republiški svet ZSS, Delavska enotnost.
Potreba po specializiranem glasilu za razreševanje samo-upravljalskih problemov in za obravnavanje aktualnih vprašanj dela sindikalnega članstva in sindikalnih organizacij ni utemeljena samo s pre-. pričanjem, da je treba posodobiti oblike političnega dela, ampak tudi z določili statuta Zveze sindikatov, ki govore o tem, da mora biti delo sindikalnih organizacij in organov javno.
Izdajanje lastnega glasila sindikatov, časopisa Delavska enotnost je utemeljeno tudi z njegovo izobraževalno vlogo, ki se bo še zlasti uveljavila s povečano aktivnostjo sindikalnih delavcev na vseh področjih družbenega življenja. Ker bo v voljenih organih sindikatov vse več sindikalnih delavcev, ki se bodo lahko usposabljali za svoje politično delo le v prostem času, jim bo nujno potrebno na ustrezen način posredovati gra-
(Nadaljevanje na 4. strani)
© STR. 2:
od teh činiteljev spodbuja naslednjega.
— Znano je, da so kmetijske delovne organizacije uvedle med prvimi obračunske in delovne enote. Vendar so bile delovne enote v večini delovnih organizacij bolj organizacijskega značaja in niso glede oblikovanja dohodka, zlasti pa delitve, imele mnogo skupnega s pristojnostmi, ki naj jih ima delovna enota. Res je tudi, da se delavci niso zavzemali za dosledno oblikovanje in delitev dohodka po delovnih enotah, ker bi nastajale spričo različne akumulativnosti prevelike razlike med enotami. Kako torej »presekati« z dosedanjimi uravnilovskimi težnjami, kako izpolniti osnovni pogoj za neposredno delitev?
— Že v statutih večine delovnih organizacij ni zadovoljivo rešeno vprašanje položaja delovnih enot v enostavni in razširjeni reprodukciji, kar je nedvomno tudi osnovna ovira, da se delovne enote tako počasi uveljavljajo. Pri tem je namreč potrebno paziti na dvoje: na eni strani se je potrebno zavzemati, da delovne enote ohranijo vse svoje pristojnosti, da obdržijo sredstva amortizacije in ustvarjene sklade, hkrati pa je potrebno omogočiti prelivanje sredstev iz enote v enoto tako, kot se pogodita enoti in kot kaže in narekuje gospodarjenje celotnega podjetja. Le tako bo delovna
(Nadaljevanje na 4. strani)
UMRL JE
BORIS KRAIGHER
© STR. 3:
FRAGMENTI
IZ KRAIGHERJEVE
ZAPUŠČINE
• STR. 4:
REZERVIRANI
STOLPEC
:
;
© STR. 5:
SKRB
ZA ŽELEZARJA -ČLOVEKA
© STR, 6:
SPREMEMBE POKOJNINSKO-IN VALI DSKEGA ZAKONA
© STR. 7:
MILIJON KILOMETROV
1 © STR. 8:
DINAR
SE REHABILITIRA
• STR. 9:
LADIJSKI VOZLI
© STR. 10:
NA KOPRSKEM MANJKA MNOGO DELAVCEV TEHNIŠKIH POKLICEV
© STR. 12:
METLA ZOPER RAZSIPNOST JE NARED

UMRL JE BORIS KRAIGHER
Sožalje
predsednika Tita
BRIONI, 4. januarja (Tanjug) — Predsednik republike in predsednik ZKJ Josip Broz Tito je poslal Centralnemu komiteju ZKJ in zveznemu izvršnemu svetu naslednjo sožalno brzojavko:
»Presunjen nad novico o tragični smrti tovariša Borisa Kraigherja, člana predsedstva CK ZKJ in podpredsednika ZIS, Vam izražam svoje globoko sožalje.
Prezgodnja smrt tovariša Borisa, ki je stal v prvih vrstah borcev naše revolucije, tako v težavnih okoliščinah predvojnega ilegalnega dela in narodnoosvobodilnega boja kakor tudi v povojni izgradnji naše dežele, pomeni veliko izgubo za Zvezo komunistov in naše narode, posebno pa za vse nas, ki smo ga osebno poznali in sodelovali z njim.
Izgubili smo enega najvidnejših soborcev in tovarišev, ki je pri opravljanju vseh odgovornih dolžnosti, z doslednostjo revolucionarja, izgoreval v delu in nesebično prispeval vse svoje sile in sposobnosti v prid našim narodom in napredku naše socialistične skupnosti.«
Josip Broz-Tito
...za seboj puščaš vrzel, ki bo ostala
Iz poslovilne besede predsednika zvezne skupščine Edvarda Kardelja:
... S smrtjo Borisa Kraigherja je tako pošastno prezgodaj ugasnilo še eno tistih življenj, ki so nerazdružno vtkana v dalj-noslutna snovanja naše ljudske in socialistične revolucije. Obdobje, v katerem se je formirala revolucionarna osebnost Borisa Kraigherja, je bilo obdobje političnega razpadanja šestoja-nuarske diktature, ki je i id rastočim socialnorevolucionar-nim in narodnoosvobodilnim pritiskom delovnih množic na čelu z delavskim razredom vse bolj izgubljala moč in iskala nove reakcionarne rešitve. To je obdobje, v katerem je naša komunistična partija gradila novo strategijo svoje borbe na čelu
delovnih množic in jo tudi uspešno realizirala. Temu gibanju se je Boris pridružil z vsem srcem in brez pridržka, kakor hitro je kot mlad dijak spoznal,
...bil je pobornik odprte socialistične skupnosti
V Tržiču so bile žalne svečanosti ob smrti podpredsednika ZIS Borisa Kraigherja v tovarni Peko in Bombažni predilnici. Prav tako pa je imel žalno sejo tudi politični aktiv občine. Dogovorili so se, da bodo vse organizacije namesto vencev dale po 10.000 S-dinarjev za gradnjo ljubljanske bolnišnice. Podobno kot v Tržiču so sc dogovorili tudi člani kolektiva v Gorenjski predilnici v Škofji Loki in prispevali za gradnjo bolnišnice 270.000 S-dinarjev namesto venca na grob pokojnemu Borisu Kraigherju.
Iz poslovilnih besed sekretarja Izvršnega komiteja CK ZKS Franca Popita:
Zbrali smo se v spominskem parku borcev in talcev, da se poslovimo od Borisa Kraigherja in njegovega sina Janeza. Izreči moramo poslednjo zahvalo mrtvima očetu in sinu. Izreči moramo besedo sožalja otrokom in družini. Danes, ko nam bolečina stiska grlo, nam je v uteho samo to, na nismo v tej pogrebni svečanosti sami, da stojijo strnjene z nami množice delovnih ljudi Slovenije m Jugoslavije, ki so ob tragični nesreči izrazile svoje spoštovanje življenju in svojo pripadnost smotrom, za katere se je zavzemal komunist in državnik Boris Kraigher...
Njegova brezkompromisna odločnost in pogum sta ga uvrstila med tiste vplivne delavske voditelje, ki so ustvarili pogoje, da si je slovenski narod zagotovil pomembno gospodarsko in kulturno vlogo ne le v družbi jugoslovanskih narodov, pač pa daleč prek meja domovine. Pokojni Boris Kraigher je zavračal kompleks manjvrednosti in malodušnosti zaradi majhnega števila in ozkega življenjskega prostora svojega naroda. Eli je pobornik in organizator odprte socialistične skupnosti, boril se je za njegovo celotno vključitev v gospodarske in kulturne tokove sodobnega sveta. Dajal je pobude za nove oblike povezovanja med narodi, zavedajoč se, da pripada socializmu zgodovinska naloga, da na nov način, brez podrejanja in kr-
njen j a pravic, premaguje družbeno - ekonomske razlike med razvitim in nerazvitim svetom.
Z njim izgubljamo komunista z izrednim političnim talentom. Bil je analitik, ki je znal prodreti v najbolj subtilna družbena vprašanja. Izreden je bil njegov posluh za ocenjevane pojavov, za opredeljevanje družbenih silnic, za predvidevanje perspektiv. Še posebej je bil dober taktik s sposobnostjo hitrega reagiranja. Lahko bi rekli, da je eden ustanoviteljev naše izvirne politične šole, v kateri je zrasla v ognju političnih bitk generacija naprednih družbenih delavcev. Njegov življenjski opus, ki ga je smrt
izredno delaven: v vladi, v partiji, na sestankih z delavci. Delal je prek svojih moči, kakor bi slutil, da mora hiteti, da se mu bliža nekaj, česar ne bo mogel premagati. Ta ustvarjalni nemir je bil tudi eden vzrokov strašni nesreči, ki je zadela Jugoslavijo na prvi delovni dan novega leta.
Pokojnega Borisa ne bo več na sejah CK, ki jih pripravljamo v tem mesecu, prisotni pa bodo njegovi koncepti, njegova vztrajnost in pogum. Na sest. i-ku slovenskih komunistov bodo prisotne misli, ki jih je razvil na skupni seji predsedstva in izvršnega komiteja. Najlepše se bomo oddolžili njegovemu spo-
da je v revolucionarnem delavskem in ljudskem gibanju na čelu s Komunistično partijo tista edina realna družbena silčj, ki lahko progresivno spreminja družbo. Od tega časa dalje je bil Boris nepretrgoma sredi bo-
ja in si tudi za trenutek ni dal miru ...
Mnogim od nas je bil Boris dolgo dobo sobojevnik in prijatelj. A vselej smo imeli trden občutek, da so tam, ' 'er ie on, stvari v dobrih rokah. Sovražil je površno frazerstvo in se odločal po temeljitem oroučevanju in zrelem preudarku. Obenem pa je bil v izvajanju sprejetih sklepov in nalog neupogljivo odločen in vsestransko iniciativen. Bil je neprizanesljivo kritičen do sebe pa tudi do svojih sodelavcev in soborcev.
Ko je Boris prevzel delo v vodilnih organih federacije, si je v kratkem času pridobil priznanje, zaupanje in avtoriteto pri vseh narodih Jugoslavije. Njegov veliki osebni ustvarjalni delež v naporih za izvajanje gospodarske in družbene reforme si je pridobil priznanje in podporo vseh tistih, ki streme k nenehnemu napredku socialističnih in demokratičnih ter humanih odnosov med ljudmi v naši družbi in k vse boljšim življenjskim in kulturnim razmeram delovnega človeka. Prav zaradi tega je zvezna kandidacijska komisija Socialistične zveze nedavno sklenila, da ga predloži kot kandidata za predsed-nika izvršnega sveta ob prihodnjih volitvah...
Dragi Boris!
Tvoji soborci In prijatelji, ki danes tukaj in po vsej Sloveniji in Jugoslaviji soremlja-mo na poslednji poti Tebe in Tvojega sina, se s skrbjo in bolečino zavedamo, da puščaš za seboj v naših vrstah vrzel, ki bo ostala. Nesprejemljiva in sovražna se nam zdi kruta resnica, da ne bo več na odgovornem delovnem mestu revolucionarja Tvojih sposobnosti. Tvoje trdnosti in Tvoje tovariške in bojevniške zvestobe ...
V četrtek, 5. t. m. popoldne so se sestali na kome-morativno sejo tudi delavski svet, upravni odbor in vodstva političnih organizacij v tekstilni tovarni Novoteks v Novem mestu. O veliki izgubi za naše narode, ki je nastala s tragično smrtjo podpredsednika ZIS Borisa Kraigherja, je govoril predsednik DS Andrej Smuk in ob koncu predlagal, da bi namesto venca na grob zaslužnega pokojnika delovni kolektiv Novoteksa namenil za gradnjo nove osnovne šole v Novem mestu 5 milijonov starih dinarjev.
...bilje v središču in na vseh toriščih našega boja
Iz poslovilne besede člana CK ZKJ Osmana Karabegoviča:
Na predlog mladinskih organizacij šol gradbenega centra Maribor so sklenili, da se bo ta center v prihodnje imenoval po Borisu Kraigherju. Združenje visokošolskih zavodov Maribor pa namerava predlagati novi mariborski občini, da ustanovi poseben sklad v spomin na Borisa Kraigherja. V tem skladu naj bi se zbirala sredstva za nagrade za najboljše dosežke na znanstvenem raziskovalnem področju
tako nesmiselno in tragično zaključila, bo nedvomno neizčrpen vir spoznavanja strategije in taktike Zveze komunistov v posameznih etapah njene samonikle slovenske in jugoslovanske poti v socializem.
V zadnjem času je bil Boris
minu, če bomo uspeli s pomočjo navodil mrtvega tovariša strniti okrog sebe komuniste in delavce v današnjih nemirnih mednarodnih razmerah, ki terjajo, »da se kakor drevesa v viharju, svojih korenin zavemo ...«
Težko se je sprijazniti s krutim dejstvom, da revolucionarja in borca, dolgoletnega člana in voditelja Zveze komunistov, tovariša Borisa Kraigherja ni več med nami. Naša žalost je tem večja, ker je v tem tragičnem dogodku izgubil življenje tudi mladi Janez, Borisov sin ...
Najpomembnejše obdobje, v katerem prihajajo do izraza vzvišene vrline in velike politične izkušnje revolucionarja in državnika tovariša Borisa je tisto obdobje, v katerem se x-čenja široka družbena in politična dejavnost naše Zveze komunistov za čim popolnejšo vlogo neposrednih proizvajalcev na področju družbene reprodukcije in za konstituiranje vse naše družbe na temeljih samoupravljanja. V tej veliki dejavnosti in boju, ki se je začel razvijati v naši državi za nove družbene odnose, za čimširše in popolnejše pravice tistih, ki ustvarjajo nove vrednote, s6 je tovariš Boris vsestransko anga-
žiral z vso močjo svojega revolucionarnega bistva in je vnašal v ta bpj nov elan in bogate izkušnje revolucionarja, državnika, marksista. Tega dela se ni loteval prakticistično, ampak je znal povezati svoje 1. :ato teoretično znanje in svojo analitično metodo s problemi vsakdanje prakse. Zanj razvoj socialističnih odnosov ni bil spontan proces in zato je stalno poudarjal potrebo po čimširši družbeni in politični dejavnosti, da bi čim popolneje ustvarili družbo na temeljih samoupravljanja ...
Vse to uvršča tovariša Borisa med tiste vidne borce in revolucionarje, ki so temeljito razumeli in doumeli, da je z izvajanjem gospodarske reforme, z reorganizacijo in utrjevanjem novega mesta in vloge Zveze komunistov v naši družbi potrebno na tej stopnji našega razvoja napraviti kvalitetne korake na področju proizvodnje in tudi na področju nad-
gradnje, da bi lahko vsa družba hitreje in uspešneje napredovala. V tem se je v osnovi izražala njegova doslednost in načelnost pri uresničevanju i'1"] in nalog, ki so bile postavljene na VIII. kongresu naše Zveze komunistov, in drugih sklepov. In ko se je v tej smeri začel boj za odstranjevanje vseh ovir pri nadaljnjem razvoju samoupravljanja in ko je na tej poti začela naša družba obračunavati z različnimi birokratskimi, etatističnimi in zarotniškimi elementi, je bil tovariš Boris v središču in na vseh toriščih tega boja.
S smrtjo tovariša Borisa Kraigherja je naša Zveza komunistov izgubila vztrajnega in prekaljenega borca za socializem, iskrenega tovariša in velikega človeka, ki se je z velikansko energijo in ognjem zavzemal za čimpopolnejšo vlogo delovnih ljudi v naši družbi in za nadaljnjo graditev naše socialistične skupnosti...
0
Beograd se je z globokim spoštovanjem poslovil od podpredsednika ZIS Borisa Kraigherja.
Desettisoči Beograjčanov so se v preddverju zvezne skupščine poklonili posmrtnim ostankom smrtno ponesrečenega očeta in sina. Na prvi častni straži so stali mladinci Beograda, za njimi pa so se ob zvokih Leninove posmrtne koračnice zvrstili pokojnikovi sodelavci, tovariši, predstavniki družbeno političnih organizacij, kolektivov. Ob vencu predsednika Tita so številni delovni kolektivi položili še svoje vence, mrtvaški oder z obema žarama pa so prekrili z belimi nageljni.
Slovo od posmrtnih ostankov Borisa Kraigherja in njegovega sina Janeza v Beogradu
DELAVSKA ENOTNOST - Št. 1 - 14. januarja 1967
S komemoralivne seje delavskega sveta prometno turističnega podjetja Ljubljana-transport
V veliki dvorani republiške skupščine je bila 5. januarja pod predsedstvom Mihe Marinka skupna komemo-rativna seja predstavnikov skupščine, izvršnega sveta Slovenije, Centralnega komiteja ZKS, Glavnega odbora SZDL, republiškega sindikalnega sveta. Glavnega do-bora ZB, Centralnega komiteja Zveze mladine ih JLA. Seji so prisostvovali tudi številni pokojnikovi soborci in tovariši iz narodnoosvobodilnega boja, med njimi tudi predsednik zvezne skupščine Edvard Kardelj. O revolucionarni življenjski poti in delu Borisa Kraigherja sta spregovorila predsednica GO SZDL Slovenije Vida Tomšič in predsednik republiškega izvršnega sveta Janko Smole.
pit		
m iBS		
Ljubljančani so poslednjič počastili pokojnega Borisa Kraigherja in njegovega sina Janeza v preddverju izvršnega sveta Slovenije
FRAGMENTI IZ KRAIGHERJEVE ZAPUŠČINE
REFORMA JE VELIK
REVOLUCIONARNI AKT
Iz ekspozejcf tovariša Borisa Kraigtafci v zvezni skupščini ob sprejemu gospodarske reforme:
... Temeljni smisel gospodarske reforme je, da ustvarimo pogoje za hitrejše naraščanje standarda in za hitrejše povečanje osebne potrošnje v delitvi narodnega dohodka. Treba pa je nedvoumno poudariti, da osebni dohodki v nekem daljšem obdobju nikakor ne morejo naraščati hitreje, kakor narašča produktivnost dela. Vendar so rezerve v našem gospodastvu — na te pa so vezane temeljne
koncepcije gospodarske reforme — tolikšne, da ne upravičujejo strahu, da bi se mogla gospodarska reforma izvesti na račun in brez standarda, to je na račun zmanjšanja osebne potrošnje. To seveda ne pomeni, da mora med izvajanjem te gospodarske reforme ^vsakdo na svojem mestu dobiti polno kompenzacijo za povečanje življenjskih stroškov in da mora ob-
držati tisti standard, kakršnega je imel doslej. Če bi bilo tako, ne bi mogli uresničiti temeljitih ciljev naše gospodarske reforme, namreč, da se sproži mnogo hitrejši proces naraščanja poduktivnosti dela ...
Položaj gospodarske organizacije v pogojih gospodarske reforme najbolje ilustrirajo podatki o deležu gospodarstva pri ustvarjenem neto produktu.
Leta 1984 so gospodarske organizacije po zaključnih računih sodelovale v razdelitvi neto produkta z 51 odstotki, družbena skupnost pa je zajemala 49 %. V novih odnosih po reformi bodo gospodarske organizacije pri razdelitvi sodelovale z 71 »/o, medtem ko se bq delež družbene skupnosti zmanjšal na 29 %>, upoštevaje pri' tem, da gospodarstvo ni več obremenjeno s prometnim davkom. Največji učinek se pri tem pokaže v industriji in rudarstvu, v družbenem kmetijstvu, prometu, obrti, trgovini in gostinstvu, gozdarstvu in gradbeništvu. Takšna sprememba razmerij v delitvi predstavlja v resnici velik revolucionarni akt. To pa je prav tisto, kar bo dalo samoupravnim organom moč, da se bodo mnogo resneje usmerili na aktiviranje notranjih rezerv in da si bodo sami lahko jasno začrtali svojo lastno politiko razvoja in delitve.
Osrednji problem: čim hitrejša vključitev v mednarodno delitev dela
Boris Kraigher na 3. plenumu CK ZKJ, 26. februarja 1966:
... Ko smo se prvič leta 1961 lotili reforme, mislim, da se nam stvar ni v celoti posrečila, ker se nismo lotili tako organizirano in tako politično pripravljeni na težko operacijo, kakor smo to storili zdaj, ko smo se nanjo pripravili na VIII. kongresu in ko je to od nas zahteval ves potek gospodarskega razvoja v zadnjih letih ...
V zadnjih nekaj mesecih smo z uravnovešenjem plačilne bilance dosegli precejšnje rezultate. To je v dvajsetih letih po vojni prvi primer, da smo to dosegli. To je nedvomno velik Uspeh, če pomislimo, da smo to dosegli, ne da bi angažirali dodatna devizna sredstva, ki smo .iih dobili od mednarodne banke.
Zato imamo že zdaj določen sklad deviznih sredstev in lahko na tej osnovi računamo tudi v prihodnjih dveh, treh letih ha znatno povečanje tega sklada. To je velik uspeh, ki pa ie hkrati odprl več novih problemov. ki zahtevajo resno pre-°rientacijo vseh faktorjev na takšno politiko izvoza in uvoza, ki smo jo začeli uveljavljati v zadnjih mesecih. Pri tem je Potrebna največja doslednost. ..
Vse, kar smo doslej dosegli, 'e v glavnem usklajanje vseh °blik potrošnje z našimi konkretnimi možnostmi, tako da Srno stopili v tisto sfero, v kateri se lahko gibljemo, ne da bi povečali naše dolgove v tujini, ki smo jih imeli v preteklosti precej. Ta rezultat odnira 2da.i najtežavnejše probleme, ker zahteva od nas. da ostane-mo v teh osnovnih linijah dosledni. zlasti zdaj. ko ootekaio diskusije v zvezi s setavljanjem in sprejeman tem srednjeročnega plana...
Menim, da je bilo pravilno in edino mogoče, da nismo opravili revolarizaciie in da nismo zahtevali povečanja amortizacije v istem trenutku, kot smo se lotili vseh ukrepov gospodarske reforme. Mislim, da je to problem, ki bo v letih 1966 in 1967 zahteval nove. znatne napore našega gopodarstva in da to ni samo vprašanje ne-
kakšnega formalnega sklepa. Pri tem bo morala skupnost zagotoviti minimalno amortizacijo, zato pa je potrebna organizirana akcija za revalorizacijo osnovnih sredstev. To bo dodaten, velik napor za gospodarstvo, ki ga bo moralo razreševati prek svojih skladov v okviru svojih sredstev in boljšega gospodarjenja. Toda v naši politiki zahteva to resno preusmeritev investicijske politike v okviru srednjeročnega plana v tem smislu, da bomo morali v letih 1966 in 1967, morda pa tudi še v letu 1968, kar bo odvisno od tega, kako dobro in
... Nekdo od tovarišev je zastavil vprašanje, ali bomo kaj izgubili s tem, ker se je sprejemanje nekaterih ukrepov zakasnilo. Prepričan sem, da ima zamuda pri sprejemanju ukrepov kreditnega sistema, deviznega režima kot tudi ukrepov na področju revalorizacije svoje škodljive posledice in da so mnoge motnje, do katerih je prišlo v zadnjih mesecih, prav rezultat tega dejstva. Menim pa, da vprašanje, zakaj je prišlo do zamude, ni tako enostavno. Kajti to je vprašanje odnosov sil v naši družbi, to je voraša-nje dolgoletnih in dolgomeseč-nih razprav okrog tega in vprašanje dejstva, da uvajamo nekaj ‘za^er vsebinsko novega ...
Čeprav se strinjam, da v sklepih delavskih svetov v zvezi
dosledno bomo izpolnjevali naloge, ki jih postavlja pred nas gospodarska-reforma in sedanji konkretni gospodarski položaj, kar najbolj varčevati v potrošnji investicijskih sredstev za različne dolgoročne investicije, za različne strukturne investicije itd__
Glavni problem je po mojem mnenju vprašanje mnogo hitrejšega vključevanja vsega našega gospodarstva v mednarodno delitev dela, mnogo hitrejša orientacija na modernizacijo in boljše izkoriščanje obstoječih zmogljivosti. To pomeni, da ni potrebno, da politični faktorji
z investicijami sedaj še ni nič bistveno novega, pa je dejstvo, da s kreditnim sistemom in ukrepi kreditnega sistema odpiramo pota, da bi uresničili to novo. Kajti banke so ta faktor, ki bodo zainteresirane na tem, da bodo to vprašanje resno in ostro postavile. In samo kom-pletiranje našega sistema delavskega samupravljanja z ustreznim kreditnim sistemom in na osnovi tega z razvojem ustreznega bančnega mehanizma bo zagotovijo tudi investicijski politiki resno preusmeritev. Menim, da danes ne moremo reči ničesar drugega kakor to, kar smo v srednjeročnem planu zapisali, kar je usmeritev celotne naše reforme, to. je na modernizacijo in racionali-
na različnih kongresih govore o različnih objektih in o tem, kaj bomo delali med tem srednjeročnim planom in kateri objekt bomo gradili, s kakšno hitrostjo, marveč se moramo bolj osredotočiti na pospešeno modernizacijo, na pospešeno razreševanje osnovnih problemov racionalnega gospodarjenja, na boljše izkoriščanje obratnih sredstev ter na pospešeno orientacijo gospodarskih in vseh političnih faktorjev in skupščin na vse večje naložbe skladov v tista trajna obratna sredstva, ki so nam potrebna, da bomo mogli te probleme bolje urediti.
zacijo, ustrezno specializacijo predvsem na področju industrije itd. Potemtakem, kar zadeva vprašanje dupliranja kapacitet, vprašanja predimenzioniranja kapacitet, vprašanja majhnih kapacitet itd., se z izvajanjem vseh teh ukrepov odpira proces ekonomskega razreševanja te problematike na osnovi medsebojnega interesa vseh prizadetih faktorjev.
Celoten novi sistem odpira sedaj tudi pota integriranja gospodarstva, ne integriranja po panogah in teritorijih, pri čemer se pojavljajo omenjeni antagonizmi, temveč 'itegrira-nja po skupnih interesih vseh gospodarskih faktorjev, pod čemer razumemo tako integriranje bančnega kot trgovskega in proizvodnega kapitala.
Kompletiranje samoupravnega sistema s kreditnim bo zagotovilo preusmeritev v investicijski politiki
Iz zaključne besede Borisa Kraigherja na tiskovni konferenci,
24. decembra 1966:
Žalosiinka je preplavila 6. januarja opoldne do zadnjega kotička polno zbornično dvorano ljubljanske univerze, kjer so se zbrali na skupno žalno sejo ob smrti Borisa Kraigherja in njegovega sina univerzitetni svet, društvo visokošolskih profesorjev in znanstvenih delavcev, univerzitetni sindikalni odbor in univerzitetni odbor zveze študentov. Po žalnem govoru rektorja univerze Alberta Strune, je predsednik univerzitetnega sveta inž. Marko Bulc sporočil vsem udeležencem sklep univerzitetnega »sveta: da se pri univerzi v Ljubljani ustanovi sklad Borisa Kraigherja za štipendiranje izredno nadarjenih študentov iz delavskih in kmečkih družin
... prevzema nas občutek nenadomestljive izgube
Iz besed predsednika Petra Stamboliča na kome-morativni seji zveznega izvršnega sveta
Neposredno za tem, ko je odjeknila tragična vest, da se je ob zori 4. januarja smrtno ponesrečil podpreti-I sednik ZIS Boris Kraigher, se je sestal na komemora-| tivno sejo zvezni izvršni svet. Seji so prisostvovali pred-| stavniki predsedstva zvezne skupščine, predstavniki CK | ZKJ, Centralnega sveta Zveze sindikatov Jugoslavije, P delegacija SR Slovenije, predstavnik SR Srbije, pred-I stavnik mesta Beograd ter delegacije drugih socialistič-| nih republik. Na komemorativni seji zveznega izvršnega' 1 sveta je spregovoril o osebnosti pokojnega Borisa s Kraigherja tovariš Petar Stambolič ter med drugim dejal:
... Danes smo pod težo vesti, ki nas je pretresla, ko vemo, da med nami ni več vsem tako dragega človeka, našega tovariša, prijatelja, člana tega našega delovnega kolektiva, ki se mu je tovariš Boris dajal vsega, ki mu je dajal svoje sposobnosti, znanje in izkušnje, svoj optimizem in zmerai živ revolucionarni ogenj. Prevzema nas občutek nenadomestljive izgube — izgube, ki je prizadela nas vse. Ta izguba je za nas tem hujša v sedanjem trenutku odločnega boja za družbeno in gospodarsko reformo, ki je bil med njenimi požrtvovalnimi pionirji tudi tovariš Boris Kraigher .. .
Vsakomur ki je sodeloval s tovarišem Borisom, so znane njegove velike delovne sposobnosti in neizčrpna energija, trajno aktiven in ustvarjalen odnos v snovanju koncepcij in politike družbenega in ekonomskega razvoja ter doslednost v izpolnjevanju sprejetih sklepov, smisel za realnost in dar dobrega organizatorja Te lastnosti je izpričeval, ko je z vso vnemo in odgovornostjo delal na položaju predsednika izvršnega sveta skupščine Slovenije in člana zveznega izvršnega sveta od leta 1953. Kot podpredsednik ZIS od 1. 1963 je prevzel najtežavnejši in najodgovornejši del poslov v našem svetu — delo za zgraditev in kvalitetne spremembe gospodarskega sistema, in razvoja gospodarstva. Vse svoje ustvarjalne sposobnosti, vso svojo osebnost je tovariš Boris uveljavljal v delu za oblikovanje koncepcij gospodarske in družbene reforme in za uresničevanje njenih ciljev.
Mož akcije, zmeraj preobremenjen z mnogimi praktičnimi obveznostmi in vsakodnevnimi posli, je tovariš Boris glavni | smisel svojega delovanja videl v krepitvi družbeno-ekonomskega položaja delovnega človeka, v stalnem poglabljanju bistva socialističnih, družbenih odnosov na osnovah samoupravljanja, v stalnem izboljševanju pogojev življenja in dela naših delovnih ljudi. Zato mu množica vsakodnevnih poslov nikoli ni zastirala vidikov in pogledov naprej. Zato si je vztrajno prizadeval, da bi čimveč prispeval k utiranju širokih poti za razvoj samoupravljanja.
Boris Kraigher vsekakor sodi med ljudi, ki so ogromno prispevali k čedalje globljemu razumevanju in čedalje boljšim odnoso-m med narodi in narodnostmi Jugoslavije. Izredno dobro je poznal Jugoslavijo in vso zapletenost njene nacionalne in gospodarske strukture Pazljivo je spremljal gospodarska in | družbena dogajanja v vseh njenih krajih in imel je mnogo g razumevanja za specifične pogoje, v katerih se je razvijal sicer enoten proces socialistične preobrazbe naše dežele.
Boris Kraigher je umrl v trenutku, ko je bil svoji domovini neizmerno potreben. Žalost ob prezgodnji in nepričakovani ločitvi je^težko s čimerkoli ublažiti. Ostane nam skromna človeška uteha, da so bili zadnji dnevi tovariša Borisa polni njegove globoke radosti, da je bil uspešno storjen prvi pomembni korak v velikem in zapletenem poslu, ki ga na kratko imenujemo reforma...
7 dni v sindikatih
REZ ER VI RA NI STOLPEC
Janko Burnik
upravnik Zdravstvenega doma in predsednik Sveta za zdravstvo, Jesenice:
• Ljudje se v vašem kraju pritožujejo, da ni organa, ki bi poskrbel za koordinacijo zdravstvene službe, da je vse skupaj zastavljeno na Jesenicah malce preveč na široko, da novi Zdravstveni dom ni zaseden itd. itd....
Dom smo začeli graditi pred petimi leti. Investitor je bil obema, načrte smo sprejeli, danes pa ugotavljamo, tako kot pri dveh tretjinah zdravstvenih domov v Sloveniji, da je vse skupaj dejansko predimenzionirano. Očitki torej niso brez osnove...
_ Mislim, da se bomo mord.ll na Jesenicah enkrat le pomenili, kaj potrebujemo in česa ne potrebujemo ter kakšne so ob vsem tem nase možnosti. Razčistiti moramb številna vprašanja. Ali je na primer smotrno, da imamo na Jesenicah v razdalji treh kilometrov kar tri rentgenske oddelke, tri laboratorije, tri fizioterapevtke oddelke. samo v zdravstvenem domu sedem zobnih ordinacij itd. itd. Vprašanje zdse je, ali je pametno in racionalno imeti na Jesenicah poleg centralne zdravstvene ustanove se-dve kompletni obratni ambulanti, od katerih ima ena celo svoj hospitalni oddelek!
. {V0? kakorkoli, dejstvo je, da zdravstveni dom na Jese-nican danes ni izkoriščen in da še sedaj ne vemo, kdo bo zanj odplačeval anuitete, ki znašajo 80 milijonov letno.
Stane Sadar
illl!
Inž. Marko Lampret
predsednik sindikalnega odbora PTT v Kranju:
e Poštna podjetja imajo svoje zakone. Delo na pošti ni samo odvisno od ljudi, ki so zaposleni v podjetju, ampak od mnogih zunahjih činiteljih. Na obseg svojega dela zaposleni bistveno ne morejo vplivati. Ali iz tega dejstva ne nastajajo posebni problemi pri delitvi in nagrajevanju?
Kes je, da je delitev in nagrajevanje na pošti težko pravično urediti. V našem podjetju smo nagrajevanje pmskušall urediti tako, da bi bil vsak plačan po svoji produktivnosti. Vendar to ne pomeni, da je produktivnost odvisna samo od delavca samega. Produktivnost je v znatni meri vezana na obseg dela, ki ga ima podjetje na splošno. Lahko rečemo, da ta produktivnost, stalno niha, ker pač nikoli vnaprej ne vemo. koliko dela bomo imeli in ob kakšnem času. Zato se pri nagrajevanju na produktivnost v celoti ne moremo opreti. Na pošti so potebna tudi delovna mast a, ki so ob konicah prenatrpana z delom, drugič pa jim zopet dela primanjkuje. Takšnih delovnih mest seveda ne moremo ukiniti, ker bi sicer pošla izgubila svoj smisel. S pametno razporeditvijo pa zaposlene pogosto lahko vežemo za produktivnost. Imamo pa še tudi precej režijskih delovnih mest, kjer ljudje niso plačani po svojem učinku.
Druga stvar je delitev. V našem podjetju imamo več pošt, ki s svojim delom ne pokrivajo izdatkov. Takšne pošte nam 'povzročajo izgubo. Ukiniti jih seveda ne smemo, ker je poštna mreža nekaj celovitega. Iz vsega povedanega sledi, da del dohodka produktivnejših zajemajo manj produktivni.
predsednik 10 sindikalne podružnice tovarne elektromateriala ELMA, Črnuče:
• S katerimi problemi se je sindikat v vašem podjetju največ ukvarjal v minuli mandatni dobi in s čim naj bi se predvsem spoprijelo novo sindikalno vodstvo, ki ga boste izvolili?
Omenil bi tri stvaH, s katerimi je sindikat v naši tovarni še najbolj dokazal in opravičil svoj obstoj. Najprej bi spomnil na čas takoj po reformi, ko smo ugotovili, da imamo v podjetju kakih 50 ljudi preveč. Stališče sindikata in OO ZKS je 'bilo, da moramo tem delavcem poiskati druge službe, preden jim pri nas preneha delovno razmerje. Vsem, ki so se želeli kjerkoli drugje zaposliti, smo tudi našli delo.
Čeprav naš kolektiv ne sodi med »bogate« delovne organizacije so samoupravni organi odobrili pol milijona S-dinar-jev dotacije Sindikatu, ki pa je ta denar porabil za to, da je poslal na brezplačni oddih kakih 30 socialno najbolj ogroženih delavcev in njihovih družinskih svojcev. .
Končno pa smo lani vendarle uspeli poskrbeti za to, da naši delavci človeku spodobno poliži j e jo tople malice. Prej so namreč malicali kar ob stroju, zdaj pa jim je na voljo lepo urejena jedilnica. Razmišljamo tudi o tem, kako bi topli obrok uvedli še v nočno izmeno, v kateri sicer dela le malo zaposlenih, vendar so jim okrepčila vseeno potrebna.
Ob vsem tem smo verjetno malo zapostavili politično delo, čeprav tudi doslej nismo stali ob strani, kadar smo razpravljali o interni zakonodaji, pravilnikih in podobnih zadevah. Novi odbor, v katerega mislimo izbrati predvsem široko razgledane ljudi, naj bi se po mnenju sedanjega odbora spoprijel predvsem z vprašanji v zvezi z delitvijo dohodka. Izoblikovati namreč moramo tak sistem, da bo ljudi še bolj spodbujal k boljšemu delu.
Karla Zvonar
članica delavskega sveta celjske tovarne tehtnic Libela:
• Celjska IFA je doživela neslaven gospodarski in samoupravni konec. Dobila je prisilno upravo. Medtem pa je samoupravno, politično in upravno vodstvo Li-bcle začelo razmišljati o integraciji obeh podjetij. Računali so, razpravljali, vendar je izid referenduma podrl vse račune. Kako se je to moglo zgoditi?
O integraciji smo temeljito razmislili. Imamo perspektivne proizvodne načrte, ki bi jih lahko uresničili le z novimi prostori in večjimi strojnimi zmogljivostmi. Oboje ima IFA, poleg tega pa tudi strokovni kader. Del tamkajšnjih zmogljivosti bi izrabili za uresničevanje »liberalnih« proizvodnih načrtov. Del proizvodnje 1FE pa bi še vedno ohranili. Podrobno smo preštudirali tudi ekonomske odnose, vprašanje prekvalifikacij in smotrne premestitve, delavcev na nova delovna mesta.
Dober mesec so tekli neposredni pogovori z deldvci. Na njih so sodelovali vodje strokovnih služb in vodstva samoupravnih organov tako, da so bili delavci dobro seznanjeni in so dobili na vprašanja tudi takojšnje odgovore. Po splošnih ocenah se nam je zdelo, da se bodo delavci odločili za integracijo. Izid glasovanja pa je pokazal, da je 220 delavcev proti integraciji in le 160 za.
Težko je reči. kje so vzroki, da so se delavci z glasovanjem odločili drugače, kot so prej govorili, vendar vse kaže, da so se ustrašili, da prodaja ne bo zmogla večje proizvodnje.
Skoda, da je integracija propadla. Ocene »na oko« kažejo, da smo tako izgubili več kot 300 milijonov S-dinarjev. Izgubo v IF1 bi namreč lahko premostili s sanacijskimi krediti. Kredite sta zagotovili banka in občinska skupščina.
IZHODIŠČE
SO DELOVNE ENOTE
Namesto poročila s plenuma, razgovor z Julijem Planincem, predsednikom HO sindikata delavcev v kmetijstvu, živilski in tobačni industriji
(Nadaljevanje s 1. strani)
enota računala z ustvarjenimi lastnimi sredstvi, bo aktivno sodelovala pri investicijskih naložbah in se vključila v ekonomske odnose v okviru podjetja.
— Mislite, da bodo privolile v prelivanje tudi delovne enote, ki dobro gospodarijo?
— Pri uveljavljanju sistema nagrajevanja po delu nujno prihaja' do razlik v povprečnih osebnih dohodkih med delovnimi enotami. To je hkrati ena od osnov nadaljnjega gospodarskega napredka, produktivnosti dela in zainteresiranosti proizvajalcev za boljše rezultate gospodarjenja. V delovnih organizacijah, kjer so znatne razlike v objektivnih pogojih poslovanja posameznih delovnih enot, bo potrebno takšne razlike v prihodnje s samoupravnimi dogovori ublažiti in tako omogočiti prizadeti delovni enoti zadovoljive začetne pogoje poslovanja, vendar le s pogojem, če je taka »pomoč« delovni enoti »perspektivna« tudi za celotno podjetje. Glede na to je potrebno z vso pazljivostjo obravnavati vprašanje zajamčenih osebnih dohodkov. ki naj bodo odraz neke vrste solidarnosti kolektiva, nadalje vprašanje vnaprej določenega pokrivanja planirane izgube, ki jo naj sprejme »pasivna« delovna enota kot svoj dohodek. Tako bo pomoč spodbudna. ker bo delovna enota z umnim gospodarjenjem manjšala izgubo, hkrati pa povečala sredstva za osebne dohodke..«
— V delovnih kolektivih, zlasti v kmetijstvu, zelo pogosto spreminjajo načela in merila za nagrajevanje. Ne zato, ker bi z vsako spremembo prinesli delavcem višje dohodke in bolj spodbudno delitev,/ ampak ker šo se »ušteli« na primer v finančno proizvodnih načrtih in v ustvarjenem dohodku. Tak način nagrajevanja vnaša v delovne kolektive nemir, negotovost in bojazen za jutrišnji dan.
Vztrajati je potrebno pri tem, da se Uveljavi dolgoročno oblikovanje osebnih dohodkov, ki naj velja, dokler njegovih meril ne spremeni ali izpolni organ upravljanja. Kljub temu pa ti popravki ne morejo tako spremeniti položaja delovne enote, da bi drugačna delitev zmanjšala zainteresiranost delovne enote za povečanje produktivnosti dela in dohodka, Potemtakem ne bi smeli zasnovati sistema delitve glede na tekoči finančni načrt. S trajnejšimi merili bomo dosegli v sistemu delitve stabilnost in zaupanje delavcev, hkrati pa bodo postali tudi proizvodni načrti čvrsta orientacijska opora kolektivom enot za umno gospodarjenje.
— V delovnih kolektivih kmetijskih in živilskih delovnih organizacij, so se uveljavili različni sistemi delitve. Najpogosteje so sistem nagrajevanja zasnovali po enoti proizvoda, sama izplačila osebnih dohodkov pa v obliki akontacij. Mnogokje pa pravijo delavci, da akontacije nimajo mnogo skupnega z resničnimi akontacijami, kajti preostala »doplačila« so komaj
omembe vredna in pogosto dvomljiva.
— Res je, da je sistem nagrajevanja po enoti proizvoda vzpodbudil delavce k večji produktivnosti, vendar je potrebno storiti še korak dlje, k nadaljnji stopnji v razvoju sistema nagrajevanja — poleg količin je potrebno upoštevati tudi vrednost In s tem kvaliteto proizvodov in stroške proizvodnje. Enotno merilo pa mora biti dohodek — kot
osnova sistema delitve. Tako lahko pričakujemo, da bodo v delovnih organizacijah s sezonskim značajem proizvodnje drugače pojmovali pomen akontacij Ne moremo se sprijazniti s »formulo« — akontacija je osebni dohodek; akontacije morajo postati ključ za delitev osebnih dohodkov, ne pa osnova za osebni dohodek. Temu primerno je potrebno obravnavati tudi višino akontacij, ki naj bodo tolikšne,
da bodo zagotavljale tudi »doplačila« na osnovi proizvodnih uspehov, kar naj bo temeljna pobuda za gospodarjenje v delovnih enotah.
— Pogosto prihaja v delovnih kolektivih do nasprotij med organizatorji proizvodnje in neposrednimi proizvajalci. Organizatorji proizvodnje podcenjujejo delavce in dvomijo, da bi mogli aktivno sodelovati v gospodarjenju in upravljanju. Delavci pa menijo, da so organizatorji proizvodnje odveč, da bi mogli delati tudi brez njih.
— To je lahko samo odraz nepovezanosti strokovnega kadra s preostalim delom kolektiva delovne enote. Gre za skupen dogovor, kjer naj delavci točno zvedo, kaj jim prinaša, denimo, proizvodni načrt, investicijski program in podobno. Cim bodo zainteresirani za reševanje proizvodnih in samoupravnih vprašanj, bodo sami pritisnili na organizatorje proizvodnje, da »odgovarjajo« za izpolnitev proizvodnega načrta in da jim ustvarijo pogoje za dobro delo. V tem primeru tehnična inteligenca ne bo več kontrolor — kar seveda ni po volji delavcem —- ampak sodelavec, ki je kolektivom delovnih enot vedno bolj potreben.
Na take zahteve, ki jih postavljamo pred organizatorje proizvodnje pa se nujno navezuje tudi spodbudno nagrajevanje strokovnega kadra. Zavzemati bi se morali za tak sistem nagrajevanja, da bo strokovnjaka po eni strani stimuliral za odgovornost in proizvodni riziko, po drugi pa za boljše poslovne uspehe.
I. VRHOVCAK
UGANKA
»JOJ, KAM BI DELI...
neplačane dolgove okraja Koper,« skrbi že leta nazaj odbornike piranske občinske skupščine. Zaradi poroštvene izjave nekdanje okrajne skupščine, katere dediči so zdaj skupščine vseh treh obmorskih občin, naj bi piranska skupščina odplačala 285 milijonov S-dinarjev dolga za tiste gospodarske organizacije, ki so se preveč zadolžile, v proračunu pa nabere letno le približno 800 milijonov S-dinarjev.
Kakor da.bi že doslej ne bil ta dolg' za piransko skupščino težko breme. Že doslej so odšteli 75 milijonov S-dinarjev za obresti na račun omenjenih posojil, ko pa bo začel veljati zakon o obveznem plačilu neporavnanih obveznosti nekdanjih politično teritorialnih skupnosti, pa bo občina »prišla pod stečaj« — če bo res morala v osmih dneh po uveljavitvi zakona poravnati neporavnane račune.
Kako iz zagate? Odborniki občinske skupščine Piran so se odločili, da bodo skupno z občinsko skupščino Koper, poslali »vso zadevo« ustavnemu sodišču SRS. potem pa — kar bo, bo.
Kakorkoli že bo, kdo ve, če bodo ' plačali te dolgove tisti, ki so jih napravili!
Vsem'sindikalnim organizacijam!
(Nadaljevanje s 1. strani)
divo o perečih družbenih pojavih in problemih. Izkušnje pa kažejo, da je takšno gradivo mogoče najkoristneje posredovati v takšnih oblikah, kot so »Pogovori« Delavske enotnosti, »Sindikalna knjižnica« in tudi preko samega časopisa Delavska enotnost. Prizadevanja za izboljšanje vsebine in razširjanja naklade časopisa Delavska enotnost so torej sestavni del političnega delovanja sindikatov, časopis sam s svojimi izobraževalnimi in akcijsko mobilizacijskimi prilogami pa je na sedanji stopnji našega družbenega razvoja po svoji vlogi in funkciji eno najučinkovitejših sredstev političnega dela.
Na osnovi teh ugotovitev priporoča predsedstvo RS ZSS vsem organom in organizacijam sindikata kot eno glavnih nalog doseči, da bodo vsi izvoljeni sindikalni delavci tudi naročniki časopisa Delavska enotnost — v delovnih skupnostih vsi člani izvršnih organov sindikalnih podružnic, v občinah1 vsi člani predsedstva in plenuma ObSS ter člani občinskih odborov sindikatov, v republiki pci vsi iz-
voljeni člani organov RS ZSS in republiških odborov. Sindikalne organizacije v podjetjih naj 1 si prizadevajo, da se bo prek sindikalnih podružnic na Delavsko enotnost naročilo tudi čimveč članov samoupravnih organov, saj jim bo gradivo, ki ga bo objavljala Delavska enotnost skupno z njenimi publikacijami, nujno potrebno pri opravljanju samoupravij alskih dolžnosti. Odpošiljanje časopisa naj sindikalne organizacije v sodelovanju z upravo časopisa Delavska enotnost organizirajo tako, da bodo 'naročniki Ust prejemali na dom; kako plačevati naročnino, naj odločijo sindikalne organizacije same. Za plačevanje naročnine je več možnosti: od te, da plačajo polno naročnino člani izvršnih odborov sindikalnih podružnic, občinskih svetov in odborov, organov Ro ZSS in republiških odborov sami, do te, da sindikalne organizacije že s vroraču-ni namenijo del sredstev, kot prispevek za izobraževanje sindikalnih delavcev — upravljavcev,
ročnine na Delavsko enotnost.
Predsedstvo RS ZSS tudi priporoča vsem. sindikalnim or-
samo-
za plačevanje na
*<X\XXXXX\XVXVXX\XXXX>XXXXXXXXXXX
■ 127 VPRAŠANJE:
Pravna posvetovalnica D
ganom, naj izvolijo ali imenujejo posebne komisije ali poverjenike, katerih glavna naloga bi bila ocenjevati, kako sindikalno članstvo in sindikalna vodstva uporabljajo Delavske enotnost kot sredstvo svojega političnega dela, ter v tej zvezi tudi skrbeti za stalno vsebinske bogatitev in razširjanje glasila slovenskih sindikatov.
To so torej naloge, ki jih v sindikatih . nismo uresničili v minulem letu, ki pa zato niso nič manj aktualne tudi v tern trenutku. Procesi gospodarske in družbene reforme, specifična vloga sindikatov, ki jo v, družbenem dogajanju prevzemajo pr brionskem plenumu, še posebej poudarja njih aktualnost. Bolj kot kdajkoli doslej moramo postati v sindikatih zainteresirani, kako se oblikujejo naša stališča, kakšen odsev imajo med članstvom in v širši javnosti, kako - jih zagovarjamo in kako jih poskušamo uresničevati V tem pa nam je lahka Delavska enotnost v veliko pomoč in prav zato ponovno poudariamo pomen njene razširjenosti za uspešnost na=ega dela.
IVO JANŽEKOVIČ
nxxxvxxvxxxxxxx\\\xxxxx\xxxxxxvxxxxxxxx
Dva naša delavca sta brez odpovedi zapustila delo in odšla na delo v Avstrijo. 11. 10. 1966 sta bila odjavljena, vendar sta se po treh tednih dela v tujini vrnila in zaprosila za ponoven sprejem na delo v našo delovno organizacijo. Kljub temu, da ima obrat, v katerem sta oba naša delavca zaposlena, svojo komisijo za sprejem in odpoved delavcev, je o njunem sprejemu razpravljala centralna kadrovska komisija dne 3, in 5. 11. 1966. Ta komisija je obema tudi odobrila še preostali neizkoriščeni letni dopust in ju prijavila pri komunalnem zavodu za socialno zavarovanje za nazaj, od 12. 10. 1966 dalje, čeprav sta pričela delati šele 7. 11. 1966. Oba delavca sta prejela za čas kasneje odobrenega dopusta tudi otroški dodatek, v mezdni listi pa so jima evidentirali ostali čas, ko nista delala, kot neplačani letni dopust. Zanima me, kdo je pristojen za sprejem delavcev na delo, ali obratna komisija ali centralna komisija ali pa upravni odbor podjetja, ali bi morala biti delovna doba obeh teh delavcev prekinjena od 11. 10. do 7. 11. in, ali je zakonita prijava za skoraj en mesec v nazaj ter, ali imata ta delavca pravico do otroškega dodatka za ta čas. J. P. ZGORNJE ZAGORJE
Delavec, ki preneha z delom v delovni organizaciji ne da bi ostal na delu še toliko časa, kolikor je določeno v statutu ali drugem splošnem aktu, preneha delati v delovni organizaciji samovoljno in s tem stori hujšo kršitev delovnih dolžnosti, zaradi katerega ga delovna skupnost izključi, Ce sta oba delavca samovoljno prenehala z delom, bi ju vaša delovna skupnost morala zato izključiti, saj sta z neopravičenim izostankom z dela hujše kršila delovno dolžnost. Delovno razmerje bi jima v takem primeru prenehalo z dnevom samovoljne zapustitve dela.
Vaša delovna organizacija v svojih splošnih aktih določa organe za sprejemanje delavcev na delo, zato vam ne morem odgovoriti, kateri izmed organov je pristojen za sprejem delavcev v vašo delovno organizacijo, ker temeljni zakon o delovnih
razmerjih prepušča določitev organa za sprejemanje delavcev na delo delovni organizaciji sami. Če je pooblaščena za sprejem delavcev na delo v vaš obrat le vaša komisija za sprejem in odpoved delavcev, si je centralna kadrovska komisija nezakonite prisvojila^ pravico, za katero ni po vaših splošnih aktih poobla-scena, s čimer bi člani te komisije storili tudi kršitev delovne dolžnosti, ker so prestopili meje svoje pristojnosti. V primeru da je centralna kadrovska komisija pooblaščena, da po svojih splošnih aktih sprejema delavce tudi v vaš obrat pa je tak sklep sprejela povsem zakonito. Delovno razmerje je sprejetima delavcema ponovno nastalo z dnevom nastopa dela in na obstoj te»p delovnega razmerja ne vpliva dejstvo, da sta bila sprejeta na delo po sklepu organa upravljanja, čeprav ta ne bi bil pristoien za sprejem takega sklepa.
Sodim pa, da je nezakonita prijava pri komunalnem zavodu za socialno zavarovanje za čas od 12. 10. do 7. 11. 1966. ker je obema delavcema, za katera sprašujete, prenehalo delo zaradi samovoljne zapustitve dela in je s tem delovna organizacija t smislu temeljnega zakona o zdravstvenem zavarovanju napraviti tudi prekršek, za katerega se lahko kaznuje.
Prijava delavcev s strani delovne organizacije pri komunal-nem zavodu za socialno zavarovanje v nazaj bi bila namreč upravičena le tedaj, kadar je delavcu nezakonito prenehalo dele v delovni organizaciji in bi delovna organizacija s tako prijave sanirala svoj nezakoniti postopek.
Za čas, ko delavec ne dela. mu prav tako ne pripada tud otioski dodatek, razen ce ne dela zato, ker je na rednem letnerr dopustu. Ker pa iz vašega vprašanja izhaja da sta oba deiaveč samovoljno zapustila delo in je bila prijava pri KZSZ nezakonita, ker jima je bil odobren letni dopust šele do dejanskem prenehanju dela. zato tudi nista upravičena do otroškega dodatka, priznanega za čas letnega dopusta.
A. POLJANŠEK

7 dni n sindihatih
ličili
llllliillllllčiNiiiilliiNliiilllliiliiiilillillllllllllllillllilillilli.illiiiilllllili.lliiiilliiliilliiiilllllililllllliilllllllMiiilliiii.iilliilillliililllllilililllllllEINilllliiliiiimi.iiiliiiillllillillililllllllilllliliiiliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiilmillllllllli
!iiiiliiiiiillii!i!ii!i
V ZAGORJU SO SE ZACELI OBČNI ZBORI SINDIKALNIH ORGANIZACIJ:
ODKRIT POGOVOR
Solidne priprave bodo zagotavo pripomogle k plodnim delovnim dogovorom. Že prva dva občna zbora, na ŽTP in v podjetju Varnost, sta bila dobro obiskana. Člani sindikata pa so obravnavali gospodarjenje v prihodnjem obdobju in razvoj samoupravljanja.
Iilllll!l*!llimilllllllllllllllll!llllll!li*ill
— Vsakdo od nas je prepričan, da njegovega deleža ni notri, pa je zato nihče no če razvezati.	\
il!l!iIiIllllliiliillil!illl[llllilll]iilil!l!l!!iliilllllllilillllilil!llll!lll!!inliiilliiii!IIIHHIIlllilllllililiillili!lllililillllillčllllllililill!ll!i!iill!iičl!lllliiilllliiiiIl!lilil!lllllillllllliiilliillll!lll
llllllllllliiuii
Za občne zbore sindikalnih organizacij v zagorski občini je veliko zanimanje v domala vseh delovnih kolektivih. Morda je k temu zanimanju prispevalo spoznanje, da so sindikalne organizacije, zlasti letos, mnogo bolj aktivno sodelovale na vseh področjih gospodarjenja. Nedvomno gre za to tudi izdaten delež občinskemu sindikalnemu svetu, ki je vzpodbujal sindikalna vodstva k tehtnim razpravam in obravnavam, predvsem o pomembnejših zadevah, najbolj pa k razpravam o izvajanju gospodarske reforme, vlogi organov delavskega samoupravljanja, nagrajevanju po delu in ne nazadnje iz-
delavi samoupravnih aktov.
Občne zbore sindikalnih organizacij so pred nedavnim začeli železničarji, pred dnevi pa so se zbrali k temu delovnemu dogovoru tudi člani delovnega kolektiva TEVE Varnost. Zelo dobra udeležba, tehten referat dosedanjega sindikalnega vodstva, so nekako prispevali k dobremu delu občnega zbora. Kot je bilo pričakovati, so člani zelo kritično obravnavali zlasti organizacijo dela v podjetju. Resda dela kolektiv podjetja Varnost v zelo utesnjenih prostorih, kljub temu pa to po mnenju večine članstva sindikata ne opravičuje pogostih reklamacij kupcev,
KAJ DELA SINDIKAT STORSKIH ŽELEZARJEV?
Skrb za železarja - človeka
Težišče sindikalnega dela je v delovnih enotah in v komisijah ® Sindikat naj vodijo pridni, hkrati pa družbeno politično razgledani delavci ® Samoupravni organi in sindikat se tudi kdaj sporeječo S Neznanje topi neposredno upravljanje • Z vso skrbjo je potrebno reševati vprašanja osebnega in družbenega standarda
V pisarno tovarniškega sindikata so kapljale delavke na sejo komisije za družbeno aktivnost žensk. Danes bodo na seji zasnovali poročilo o svojem delu, kajti občni zbori so pred durmi. »Več vam bo pa o delu komisije povedal naš predsednik,« so se otepale moje radovednosti. »Če ne želite govoriti o delu komisije, potlej pa se pogovorimo o delu in vlogi sindikata v tovarni.«
izvedli anketo med ženskami v Železarni. Njihove želje je sindikat skrbno proučil in jih skušal tudi rešiti. Tako je ustanovil svojo komisijo za 42-urni delovni teden, ki jo je delavski svet priznal in sprejel za svojo. Mesece poprej se ni skrajševanje delovnega časa nikamor premaknilo, potlje pa, ko je komisija sestavila elaborat in na osnovi ankete, ki so jo ženske izpolnile in po razgovoru z obratovodji so najprej uredili skrajšani delovni čas za ženske in že dva meseca zatem so delali vsi v Železarni le 42 ur na teden.
Pri obratni ambulanti so, spet na željo žensk, uredili obvezne specialistične preglede. Zgodilo se je celo, da so ženske v anketi več želele, kot so potlej mogle sprejeti ugodnosti. Sindikat jim je organiziral celo vrsto tečajev, vendar jih zdaj obiskuje veliko manj. kot se jih je odločilo v anketi.
Ženske so v Železarni v manjšini. Menda štejejo le 10 % vseh zaposlenih. Vendar skrbi sindikat zanje veliko bolj kot v marsikaterem »ženskem kolektivu«. Najbrž je to režultat splošne skrbi sindikata za člo-veka-železarja.
»Težišče dela je v delovnih enotah, tam problemi nastajajo, tam jih sindikat skupno s samoupravnimi organi tudi rešuje.« Tako razlagata organizacijo sindikalnega dela Rajko Markovič in Stane Plazar, socialni delavec Obisk v teh delovnih enotah potrjuje njuno oceno.
Milka Zupanc, delavka v livarni sive litine, je v zadregi: »Kaj je sindikat napravil,« se sprašuje, »Tako pri nas že ni, kot je govoril Tempo na televiziji, kakšen bi moral biti sindikat. Rekel je, da se morajo delavci postaviti za svoje pravice. in. da so si samj krivi, če prenašajo nepravilnosti. Prav ima, vse tr je res! Ampak veste, to so občutljive stvari, pri nas se nisr.o tako daleč, da bi se .korajžno postavili'.«
»Pa bi se kdaj morali postaviti?«
»Kdaj pa kdaj že. Meni osebno ni nič hudega, nekaterim pa gre včasih kaj narobe, pa si ne upajo reči. Kaj več kot letos, bo pa mora! naš sindikat narediti v prihodnje. Po tovarni se govori, da nam posel najbolj ne cvete, se pravi, da bo za delo težko. ..«
Čudno. Milka Zupanc ne hvali preveč svojega sindikata. Ne vem. ali iz skromnosti, ker je funkcionarka v najbolj delovni komisiji, ali ' zato. ker misli, da ni potrebno sindikatu peti posebne hvale, če je drezal in učinkovito dregnil v stotero občutljivih vprašanj o skrbi za človeka.
STROKOVNE SLUŽBE POZDRAVLJAJO POBUDE SINDIKATA
Rajko Markovič, direktor kadrovskega sektorja, pravi da sta si njihovo področje dela jn velik del dejavnosti sindikata zelo blizu. Lani so na primer na Pobudo in ob pomoči sindikata
ŽELIMO VODSTVO,
KI BO ZASTOPALO NAŠE INTERESE
Julijana Bole je zaposlena v Samotami. Po njenem mnenju v je učinkovito delo sindikata v glavnem odvisno od sposobnega predsednika in ožjega odbora podružnice. »Zadnjo sejo našega izvršnega odbora smo posvetili kadrovskim vprašanjem,« pravi. »Z novim občnim zborom se menja vodstvo. Naš sedanji predsednik je res vedno zastopal naše interese. Tako prizadevnega'- predsednika in izvršni odbor si moramo zagotoviti tudi v prihodnje. Za novo vodstvo smo izbirali kandidate, ki so pridni in tudi družbeno politično razgledani delavci.«
Izvršni odbori sindikalnih podružnic in delavskih svetov tesno sodelujejo v delovnih enotah. »Ne, ne gre za dvojno delo,« pripoveduje Ivan Pišek, predsednik sindikalnega odbora elektro delavnic. »V stališčih se tudi skregamo, vendar se nikdar ne razidemo, da se ne bi dokončno zedinili za skupno mnenje.«
Ko je kolektiv elektro delavnic pred nedavnim zahteval sestanek. da bi se pomenili za pravičnejša merila za nagrajevanje, so se slišali tudi glasovi: »Če nam sindikat tega ne reši, zakaj bi ga le še imeli.« V »stiski« se je kolektiv obrnil tudi na predsednika izvršnega odbora tovarne. No, stvari so se obrnile na bolje, poiskali so drugačna merila, za rezultate pa bodo vedeli povedati, ko bo nov sistem nagrajevanja stekel.
TEPE NAS NEZNANJE
Do zapletov o nagrajevanju je prišlo tudi v jeklarni. Zdravko Logar, tajnik izvršnega odbora sindikalne podružnice je-
klarne pravi, da sta si sindikat in obratni delavski svet »skočila v lase« zavoljo različnih stališč v sistemu nagrajevanja. Predno sta izbojevala vsak svoje mnenje, so pravilnik, ki je razburil duhove, preklicali in začeli snovati novega.
»Nič zato« pravi Zdravko Logar. »Takšne glasne diskusije so potrebne in koristne. Težava je le v tem, da se težko zberemo na sestanek, ker teče proizvodni proces v treh izmenah, poleg tega pa se polovica delavcev vozi na delo. Venddr to ne bi bilo najhuje. Najbolj nas tepejo slaba izobraženost in nezadostna volja in pripravljenost, da bi se čim-prej usposobili za upravljanje. Pred nedavnim smo zbirali kandidate za seminar o družbeno ekonomskem izobraževanju. Od desetih, ki smo jih z muko prepričali, da jim bo koristilo izobraževanje, obiskujejo sedaj seminar samo trije. Zato pa se dogaja, da na zborih upravljavcev pa tudi na obratnem delavskem svetu, ne moremo kvalitetno razpravljati o notranji zakonodaji in postavljati lastnih stališč. Pred nedavnim smo na primer poslušali razlago o rotaciji vodilnih delavcev. Tovariš, ki je razlagal ta del statuta, je prikazal rotacijo skorajda kot. »nepotrebno zlo«. Namesto da bi delavci izrabili in dojeli pravi pomen rotacije v tovarni, so prikimali razlagalcu, ki je menil, da je najbolj pametno odložiti prvo rotacijo na skrajni rok, do 1970. leta in da bi namesto širokega kroga volili ponovno le šest vodilnih delavcev. No, na takšnih primerih se pa potem pokaže potreba po izobraževanju. Pri nas bi moralo obveljati načelo, da ne more biti član samoupravnih organov in družbeno političnih .vodstev delavec, ki nima za to tudi potrebnega družbeno ekonomskega znanja«
PRVA NALOGA V PRIHODNJE — NAGRAJEVANJE PO DELU
To, kar so drugi »pozabili« povedati o dejavnosti sindikata, je dopolnil predsednik izvršnega odbora sindikalne podružnice štorske železarne inž. Janez Barborič. Povedal je, da je sindikat skušal rešiti vprašanje družbene prehrane, vendar se je pozneje izkazalo, da takšnih potreb ni. Zavzel se je za postopno, a temeljito ureditev higiensko tehnične varnosti delavcev, za ugodnejše delovne pogoje bolnikov, ki bolujejo za poklicno boleznijo in v ta prizadevanja vključil tudi strokovnjake za medicino dela. V te namene pa je potrebno vložiti znatna sredstva, česar pa železarna ne bi • zmogla naenkrat.
V zadnjem času v štorski železarni razpravljajo o izdatnejšem zbiranju sredstev za stanovanjsko izgradnjo in o novem pravilniku za delitev stanovanj Sindikat se zavzema za bolj javno, demokratično delitev stanovanj. Podobno tudi za regrese za letošnje dopuste. Lani so z nadomestilom za K-15, regresi za letovanje, v kar se je vključil tudi sindikat s svojimi sredstvi, omogočili vsakemu delavcu letovanje. Take možnosti morajo svojim delavcem zagotoviti tudi letos.
Poseben problem pa ostaja nagrajevanje. Za spodbudna merila so v tovarni že veliko napravili, vendar še vedno ne morejo govoriti o nagrajevanju po delu. Sindikat in tudi druge družbeno politične organizacije se zavzemajo za to, da bi sedanji sistem notranje delitve temeljito proučili, kajti po zdajšnjem sistemu niso vsi delavci v enakopravnem položaju. To je sicer naloga strokovnih služb, samoupravnih in političnih vodstev, vendar je štorskim žele-zarjem jasno, da se bodo do naj-spodbudnejšega sistema dokopali le s skupnimi razpravami in dogovori z vsemi delavci.
I. VRHOVCAK
predvsem na račun kakovosti njihovih izdelkov. Zato so na občnem zboru člani sindikata ugotovili, da so vsi odgovorni za te in druge pomanjkljivosti v proizvodnji. Kritizirali pa so tudi nekatere člane delavskega sveta, ki se ne udeležujejo posameznih sej ter tako ne izpolnjujejo svojih dolžnosti ali pa si sprejete sklepe in odločitve tega organa razlagajo po svoje.
Poskus odgovoriti na vprašanje. kaj in kako naj dela sindikat v pogojih zaostrenega gospodarjenja. pa je dokaz, da sindikalna organizacija dejansko vse bolj prevzema nase konkretne odgovornosti in naloge. Ne bc odveč tudi omeniti, da je na pobudo sindikalne organizacije in nekaterih proizvajalcev izšla v podjetju Varnost prva številka njihovega glasila Naša tovarna,
f,OBČINSKIH NDIKALNIH SVETOV

•	PTUJ:
Na zadnjem plenumu ObSS Ptuj so člani sklenili, naj bi prvo, letošnje plenarno zasedanje izoblikovalo tudi program dela za letos, čeprav so se nekatere naloge nakazovale že tedaj. To so seveda — med drugim — občni zbori sindikalnih podružnic, ki naj bi po prejšnjem sklepu plenuma bili zaključeni do 1. fnarca, medtem ko naj bi bili občni zbori občinskih odborov sindikatov zaključeni do 1. aprila. Do sedaj so pri ObSS delovali štirje odbori strokovnih sindikatov, v letošnjem letu pa bosta začela delovati še odbor gradbenih delavcev in odbor delavcev prometa in zvez. Iniciativna odbora za pripravo občnih zborov teh dveh odborov sta bila že izvoljena. Ptujski sindikati menijo, da bo krepitev dejavnosti strokovnih sindikatov povečala vpliv sindikatov pri oblikovanju občinske politike in pri urejanju raznih vprašanj, ki so skupna vsem delavcem v ptujski komuni. Letos bodo v občinske odbore ptujskih strokovnih sindikatov zelo verjetno vključene tudi sindikalne podružnice iz Ormoža Plenum ObSS Ptuj je že izrekel načelno soglasje za to vključitev, o kateri pa bodo seveda odločali občinski odbori sindikatov; trije mfd njimi so že sprejeli ustrezne sklepe.
Zaradi širokega obsega svojega dela so ptujski sindikati ponovno postavili zahtevo Republiškemu svetu ZSS, da za letos poveča kvoto sindikalne članarine za Ptuj.
M.
•	MURSKA SOBOTA:
Na nedavni seji predsedstva ObSS Murska Sobota je predsednik sveta seznanil člane o razgovorih z zastopniki avstrijskih sindikatov iz Gradca, ki so se pred kratkim mudili na obisku. Z zastopniki občinskih sindikalnih svetov Pomurja so se gostje pogovarjali o nekaterih vprašanjih naših delavcev, ki so zaposleni v Avstriji, in o nalogah avstrijskih in naših sindikatov v tej zvezi.
'■XXXXXXXXXXXXXX\VXXXXXXVXXXXXXXXXXXX\X\XXXXXXXXXXXXNXXnXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX\XXX\XXXXXXXXXXXXXXXXX\XXXXXXXXXXXXXXXXXXVXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXVXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX\XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXxXXXXX'V
• 128. VPRAŠANJE:
1.	Ali je dolžan delavec delati dalj kot poln delovni čas pri razkladanju blaga s kamionov, pri letnem popisu (inventuri) in Pri sestavi zaključnega računa?
2.	Ali se nadomestilo osebnega dohodka, ki ga delavec prejme *a to delo upošteva v osnovo za pokojnino?
TEHNOBOR — KOPER
, Ad 1: Po določilih zakona je delavec dolžan delati tudi dalj k°t poln delovni čas, če zadene delovno organizacijo nesreča ali
taka nesreča neposredno pričakuje, vendar samo toliko časa, i?°Ukor je nujno, da se rešijo človeška življenja ali obvarujejo "^terialna sredstva.
Več kot poln delovni čas je delavec dolžan delati tudi v Primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se k°»čal delovni proces, katerega ustvaritev ali prekinitev bi Povzročila precejšnjo materialno škodo, in da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala ali pa odvrne okvara na uelovnih sredstvffi. V teh primerih sme delo nad poln delovni čas trajati sAmo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo ali Preprečijo šfkodljive posledice.
Delovna skupnost mora skladno z navedenim v statutu natančno določiti oziroma konkretno opisati primere in pogoje, kdaj je delavec dolžan delati dali kot polni delovni čas.
Dolžnost delavca, delati dalj kot poln delovni čas je v duhu zakona treba torej zmanjšati do največje možne meje in ga je mogoče določiti le v izjemnih primerih. Namen zakona je preprečiti samovoljno, brez ekonomske upravičenosti določanje dela izven rednega delovnega časa.
Če s statutom niso natančneje določeni primeri in pogoji, v katerih je dolžan delavec delati tudi več kot pol delovni čas. bi delavec lahko odklonil takšnrt delo; to obenem pomeni, da ie v primerih, ki so s statutom določeni, dolžan delati tudi več kot poln delovni čas, ker bi v nasprotne,m primeru kršil delovno dolžnost. Zakon torej omogoča delovni organizaciji, da zadovolji
ekonomske potrebe, kadar pogoji poslovanja to nujno zahtevajo, vendar ji tudi pripoveduje vsako samovoljnost.
Iz vprašanja je moč sklepati, da bi. na primer v primeru razkladanja, vaša delovna organizacija lahko določila v statutu, da je v pogojih, ki jih zakon predvideva (da se konča delovni proces, katerega ustanovitev ali prekinitev bi povročila precejšnjo materialno škodo ali da se z delom prepreči kvarjenje surovin), mogoče odrediti delavcu delo dalj kot poln delovni čas. V enakem smislu lahko določa takšno dolžnost tudi zaradi inventure ali pri zaključnem računu, seveda le v primeru, če je to nujno potrebno, kar pa oceni delovna organizacija že pri sprejemanju statuta.
Zakon daje možnost delovni organizaciji, da lahko pooblasti tudi posameznika, da odreja konkretno delo za več kot poln delovni čas. Ugovor zoper takšen nalog pa ne preloži izvršitve, ker je razumljivo, če gre za takšne nujne primere. Ugovor pa je seveda možen, saj se lahko ugotovi, da je nalaganje takšnega dela bilo samovoljno, neupravičeno.
Ad 2: Za ugotavljanje pokojninske osnove, po kateri se določa starostna oziroma invalidska pokojnina, se po določbah temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Uradni list SFRJ, št. 51/64, 56/65 in 14/66) ter temelinega zakona o invalidskem zavarovanju (Uradni list SFRJ, št. 16/65 in 14/66) upošteva povprečni mesečni znesek osebnega dohodka, ki ga je zavarovanec ustvaril z delom v polnem delovnem času in v času, daljšem kot poln delovni čas.
Osebni dohodek, ki ga je delavec dosegel z delom v času, daljšem od polnega delovnega časa, se upošteva za pokojninsko osnovo samo, če je tako delo opravil v primerih in ob pogojih iz čl. 43 do 46 temeljnega zakona o delovnih razmerjih. Tako določa temeljni zakon o osebnem dohodku, ki je podlaga za izračun pokojninske osnove (Uradni list SFRJ, št. 29/66 člen 1 z dne 30. 6. 1966).
J. TRAJCEV
H 129 VPRAŠANJE:
Ali mora delovna organizacija delavcu, ki mu je delovno razmerje prenehalo na osnovi odpovedi z njegove strani, dodeliti drugo ustrezno stanovanje, ali pa ga celo preseliti v prejšnje stanovanjc, katerega je zamenjal s sedanjim in ki ga je dobila delovna organizacija v enkratno uporabo, je pa last občinske skupščine? R. V, — LJUBLJANA
Če je nosilcu stanovanjske pravice dano stanovanje glede na njegovo delovno razmerje z razpolagalcem stanovanja, se mu lahko odpove stanovanjska pogodba, če nosilcu stanovanjske pravice preneha delovno razmerje na podlagi njegove zahteve ali prošnje ali vsled samovoljne zapustitve dela. izključitve iz delovne organizacije ali zaradi obsodbe na kaznivo dejanje za kazen, ki ima po samem zakonu za posledico .prenehanje delovnega razmerja (člen 63 zakona o stanovanjskih razmerjih).
Ker pa ie delovna organizacija razpolagala s prejšnjim stanovanjem, ki ga je zasedal delavec, se je sodna praksa v takih primerih postavila na stališče, da ima delavec pravico do stanovanja, ki odgovarja prejšnjemu, če mu hoče delovna organizacija odpovedati stanovanjsko pogodbo, ker mu je delovno razmerje prenehalo po njegovi krivdi.	A. POLJANŠEK
Is naše družbe
UGODNOSTI, KI JIH JE DAJAL POKOJNINSKI ZAKON ZA PREHODNO OBDOBJE, SO UKINJENE - ZAOSTRENI POGOJI ZA INVALIDSKE UPOKOJITVE - V SKLADIH POKOJNINSKEGA IN INVALIDSKEGA ZAVAROVANJA:__________________________
ZAČETEK REFORME
Porabimo lahko le toliko, kolikor ustvarimo s svojim delom, je eno od osnovnih načel reforme. Neizprosno začenja to načelo delovati na vseh področjih. In ni ga področja, ki tega bolj ali manj ne bi čutilo, kajti preveč smo se vsa leta zanašali na to, da je skleda, iz katere smo zajemali, brezmejno globoka. Prišli smo do njenega dna, izpraznili smo jo bolj, kot bi jo smeli in sedaj je nastopil čas, ki z vso nujnostjo zahteva, da skledo zopet napolnimo in da potlej iz nje zmerno zajemamo, če nočemo vnaprej ostati lačnih ust.
Tudi iz skladov socialnega zavarovanja smo zajemali hitreje in več, kot pa so dopuščala sredstva, ki so se vanje natekala. Bistveno so se povečali izdatki iz skadov invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Vzrok za to so možnosti, ki jih je dal novi zakon za zelo zgodnje upokojitve, nekontrolirana višina osebnih dohodkov, od katerih so se odmerjale pokojninske osnove in možnost enoletnega povprečja, ki so jo dajale predhodne določbe zakona. Dalje je vzrok za previsoke izdatke kasnitev z revizijo novih pokojnin, preširoko zastavljene ugodnosti, ki jih dajejo prehodna določila glede starostne dobe, kot enega od pogojev za upokojitev in pa preširoka merila pri odobravanju invalidskih pokojnin.	1	/
Novi pokojninski sistem, ki naj bi stara nesorazmerja pri
OBETAJOČE NAPOVEDI ZA ZIMSKO LETOVANJE ZASAVSKIH OTROK
ŠOLA NA SNEGU
Predlani so nekatere delovne organizacije v Trbovljah namenile nekaj denarja namesto za prireditve novoletne jelke, za organizacijo zimskega letovanja šolarjev oziroma za reden pouk otrok v pravem pravcatem zimskem okolju. Nekaj desetin otrok se je v januarju oziroma februarju preselilo iz domačih šolskih klopi v planinski dom na Mrzlici. Razen rednega pouka je bilo kajpak vse preskrbljeno za izdatno zimsko veselje otrok na snegu. Lani je še več trboveljskih podjetij podprlo to akcijo, in kot kaže, bo tudi letos zavzela dokaj širok okvir.
Iz hrastniške občine je lansko zimo odšlo približno 60 otrok na smučarske tečaje v času zimskih počitnic na Kal. Organizacijo je prevzela občinska zveza društev prijateljev mladine, smučarsko društvo pa je poskrbelo za strokovne vaditelje. Podobno so ravnali v Zagorju. Solarji so prebili teden dni v Cemšeniku, skoraj vsi so se naučili smučati.
To so bili resda skromni začetki, ki pa letos dobivajo ob-
Na temo REFORMA so rekli
sežnejše obeležje. Tako je občinski sindikalni svet v Zagorju pred kratkim namenil 50.000 S-din za zimsko letovanje otrok v Koprivniku na Gorenjskem. Občinski odbor ZPM v Zagorju se je namreč zavzel za to, da bi imelo letos še več otrok možnost letovati tudi v času zimskih počitnic. Ker pa so prostori v šoli v Cemšeniku dokaj tesni, so se dogovorili za letovanje v Koprivniku na Gorenjskem, kjer cene niso pretirane. Nekatere delovne organizacije so na priporočilo sindikalnega sveta podprle to pobudo, s tem pa omogočile, da bodo lahko letovali tudi otroci, katerih starši ne bi zmogli pokriti vseh stroškov letovanja. V Hrastniku računajo, da bo letos odšlo na Kal približno 75 otrok, ki se bodo pod strokovnim vodstvom učili smučarskih veščin.
Najpomembnejše pa je vsekakor to, da se tudi v Zagorju ogrevajo za organizacijo pouka v zimskem okolju. V kolikor bi šlo vse po sreči, bi se nekaj desetin otrok s svojimi šolniki preselilo v Cemšenik, v ondotne
JOSIP EROZ-TITO, v Aktualnih pogovorih na RTV:
Brez družbene reforme tudi gospodarske ne moremo izpeljati in zato ju izvajamo vzporedno. Družbena reforma pa pomeni razvoj zavesti pri Ijutien, »premen.bo načina gledanja in obravnavanja posameznih problemov.
ROMAN ALBREHT, na VI. plenarni seji CK ZKJ:
Zdaj smo v eni od odločilnih etap razvoja naše gospodarske reforme, pa je zaradi tega odločilnega pomena neposredno spoznanje o tem, na katerih osnovah in na katerih konkretnih gospodarskih rešitvah se lahko uspešno rešujejo osnovne naloge, ki jih je postavila reforma. Uresničevanje reforme zahteva nenehno zavzeto dejavnost komunistov, saj se njeno izvajanje ne more prepustiti spontanemu in avtomatskemu delovanju gospodarskega sistema in ekonomske politike, čeprav so seveda temelji sistema in ekonomske politike baza za politično in družbeno aktivnost komunistov... Ukrepi, ki jih je nedavno sprejela Zvezna skupščina, pomenijo ustvarjanje širokega, svobodnega manevrskega prostora za gospodarstvo na osnovah samoupravljanja. Komunisti morajo v teh pogojih pokazati visoko stopnjo razumevanja družbene in ekonomske srži reforme, visoko stopnjo sposobnosti, da na temeljih reforme razvijajo konkretne ustvarjalne aktivnosti v sredinah, kjer delajo.
KIRO GLIGOROV, v odboru zveznega odbora za družbeni plan ip finance:
Strateški cilj gospodarske politike v novem letu mora biti utrjevanje stabilnosti in temu bodo podrejeni vsi ekonomski instrumenti. .. Višjo stopnjo rasti proizvodnje bo mogoče doseči le z večjim izvozom in z večjo produktivnostjo . . Letos so se realni osebni dohodki povečali za 13%,. celotni družbeni proizvod pa za okoli 9 %, kar potrjuje, da so realni osebni dohodki naraščali hitreje kot pa produktivnost. To pa je nevaren pojav, ki ga je treba preprečiti.
Dr. VLADIMIR BAKARlC, na seji predsedstva in izvršnega komiteja CK ZK Hrvatske:
Mnoge organizacije komunistov so za novo politiko, ko pa pride do praktičnega ukrepanja, so za staro. To je zato, ker se nam ni posrečilo, da bi vsakemu članu ZK stvari pojasnili. Politično bitko za reformo smo dobili, kaj pa ta bitka pomeni, nismo dovolj pojasnili. Politično bitko za načelo dohodka smo dobili, kaj pa ta bitka konkretno pomeni, nismo dovolj pojasnili, da bi ljudje -to razumeli. Konec koncev je načelo dohodka v interesu vsakogar in tudi v interesu družbe nasploh.
BORO ROMIČ v zvezni skupščini:
CO sindikatov priznava, da je bila rast osebnih dohodkov višja od produktivnosti. Zavzemamo pa se za nekoliko podrobnejšo oceno posameznih dogajanj na področju delitve osebnih dohodkov. Po mnenju sindikatov ni dovolj samo globalna ocena o tem, da obstaja neusklajenost med gibanji osebnih dohodkov in produktivnostjo, videti bi morali, kje predvsem prihaja do teh razkorakov.
šolske klopi, razen rednega učenja pa so v programu učne ure smučanja. Sklad za finansiranje društvene dejavnosti je pred kratkim iz svojih skromnih sredstev namenil obema • oziroma vsem trem osnovnim šolam na področju zagorske občine nekaj denarja, s katerim bodo šolska vodstva kupila več parov smuči.
Akcija sc je torej začela, prav bi bilo, če bi sindikalne organizacije podprle vsa ta prizadevanja, saj konec koncev ne gre samo za zimsko veselje otrok, ampak tudi za utrjevanje njihovega zdravja.
s
Zvedeli smo, da so zagrebške mlekarne na italijanskem trgu kar za polovico pocenile sir parmezan. Prej so ga izvažale po 625 lir za kilogram, čez noč pa so ga ponudile italijanskemu kupcu po 350 lir.
Mar je zagrebškim mlekarnam uspelo tako zelo znižati proizvodne in druge stroške, da so lahko ponudile svoje blago po taki ceni. Nikakor ne! Če bi lahko proizvodnjo sira parmezana tako v kratkem pocenili. bi cena parmezanu tudi na domačem trgu občutno padla, pa ni.
Za nič drugega torej ne gre kot za nelojalno konkurenco med našimi podjetji na tujem trgu.
Nelojalna konkurenca pa ne sodi nikamor drugam kot pred časno razsodišče zvezne Gospodarske zbornice.
pokojninah odpravil, je še bolj poglobil razlike med tistimi upokojenci, ki so bili upokojeni pred nekaj leti. in tistimi, ki so lahko izkoristili prehodna določila in se upokojili na osnovi enoletnega povprečja osebnega dohodka.
Ne bi bilo prav, če bi ža nesorazmerja vso krivdo naprtili zakonodajalcu. Očitamo pa mu lahko, da je precenjeval zrelost delovnih skupnosti in njihovih meril za delitev osebnih dohodkov po delu in da ni upošteval sedanje situacije, ko nagrajevanje po delu še v veliki meri ni »shodilo«. Niso namreč redke delovne organizacije, ki so zelo na široko pojmovale, kaj je osebni dohodek, ki se všteva v pokojninsko osnovo in so lega z nagradami in vštetim dobičkom iz prejšnjega leta umetno povečevale. Tako so tam, kjer imajo neurejeno nagrajevanje, nastale velike razlike v oolfroj-ninskjh osnovah, ki jih bo odpravila revizija. Razlike pa imajo tudi svoje materialne posledice na sklade, saj smo iz. p ji h zajemali s preveliko žlico. Revizija bo popravila nepravilnosti, kajti upoštevali bodo predpise, ki jih je zakonodajalec izdal — žal, prepozno, sicer bi skladom prihranil precej denarja — kaj se šteje v osebni dohodek in predpise, ki določajo najvišje odstotke, do katerih sc lahko šteje v pokojninsko osnovo povečan osebni dohodek i/ leta 1965 v primerjavi z letom 1961.
UKINJENA PREHODNA DOLOČILA ZA UVELJAVITEV POKOJNINE
Razen tega so v zvezni skupščini nekaj dni pred no vrni letom sprejeli spremembe pokojninskega in invalidskega zava ■ rovanja. Namen sprememb v zakonu o pokojninskem zavarovanju je usmerjati priliv novih upokojencev. S temi spremembami že letos v celoti začenja delovati novi pokojninski sistem. Ukinjeno je prehodno razdobje za postopno uveljavljenje pokojninskih mer novega sistema. Predvideno je namreč bilo, da bi prehodno razdobje trajalo do leta 1970. Izkušnje pa so pokazale, da je prav zaradi teh prehodnih določb naraščalo število novih upokojenecev prek
normalnih meja. Kajti v precejšnji meri so se zavarovanci posluževali 237. člena temeljnega pokojninskega zakona, ki je dajal možnost, da se zavarovanci v prehodnem obdobju ugodno starostno upokojijo t ;di, če še niso dosegli polne delovne dobe, ki jo uvaja novi zakon, to je 40 let za moške in 35 delovnih let za ženske. 1 akšne starostne upokojitve zakon po svojih prehodnih določilih ni štel v predčasno upokojitev, ki bi sicer imela za posledico odštevanje odstotkov pokojninske osnove po letih, ki zavarovancu manjkajo do polne delovne dobe. Prezgodnje upokojitve so s tako silo pritisnile na sklade socialnega zavarovanja, da so jih v zvezni skupščini pred novim letom morali ukiniti.
Spremenili pa so tudi odstotke, ki se odbijajo za vsako manjkajoče leto do polne delovne dobe, ki je potrebna za upokojitev. Odstotki odbitkov, ki jih vsebuje 35. člen TPZ, so po mnenju strokovnih služb in poslancev premajhni, da ne bi stimulirali zavarovancev za zgodne upokojitve, saj povečan osebni dohodek v zadnjih letih (od 10 do 15 %) nadoknadi tisto, kar zavarovanci izgubijo, če nimajo polnih delovnih let. Zato so sprejeli spremembe, po katerih se predčasna pokojnina (28. člen) odmerja tako, da se starostna pokojnina, do katere bi imel pravico zavarovanec glede na pokojninsko dobo, če bi dopolnil starost 60 let, oziroma zavarovanka starost 55 let. zmanjša ZA VSAKO LETO predčasnega odhoda v pokoj pred dopolnitvijo te starosti za določen odstotek, ki je odvisen od dopolnjenih pokojninskih let, in sicer:
1.	za 3 % (prej 2 %) od pokojnine — zavarovancu s pokojninsko dobo 38 ali 39, oziroma zavarovanki s pokojninsko dobo 33 ali 34 let;
2.	za 4 % (prej 2,5) od pokojnine — zavarovancu s pokojninsko dobo 35, 36 ali 37 let oziroma zavarovanki s pokojninsko dobo 30, 31 ali 32 let.
Predhodno obdobje možne upokojitve med starim in novim zakonom pred in po 1.1964 je ukinjeno. Od 1. januarja 1967 so možne upokojitve le s 35 leti delovne dobe za ženske, oziroma
JARA KAČA ZDRUŽEVANJA
Kmalu bo minilo leto dni, odkar je dala Zveza delavskih univerz Slovenije pobudo, naj bi se delavske univerze na področju Ljubljane združile, in svoj predlog tako utemeljila, da mu ni bilo in mu še zdaj ni mogoče ugovarjati.
Vsaka izmed teh petih delavskih univerz ima samostojno upravo in administracijo, vsaka zase išče predavatelje in slušatelje, proučujejo ločeno potrebe po splošnem, družbenoekonomskem in strokovnem izobraževanju, čeprav med strukturo prebivalstva v Mostah, Šiški, na Viču in v drugih predelih Ljubljane ni večjih razlik. Skratka: drobljenje sil in tratenje časa je kot na dlani.
Vodstva vseh petih delavskih univerz so načelno privolila v združitev, kadar pa preide razgovor h konkretizaciji načel, se zadeva zatakne.
Na zadnjem skupnem razgovoru predstavnikov
delavskih univerz iz ljubljanskih občin je večina zahtevala, naj bi najprej sestavili potrebne . samoupravne akte in predvideli financiranje nove, združene delavske univerze, potem bi pa vrgli kocko: da ali ne.
Sreten Dimitrijevič, direktor delavske univerze Vič-Rvdnik, in po , osnovnem poklicu profesor, ki je poleg Srečka Božnarja, v. d. direktorja delavske univerze Boris Kidrič v občini Center največji zagovornik združitve, meni, da je takšno odlašanje povsem odveč. »V občinskih skladih za šolstvo so že zagotovljena sredstva za splošno izobraževanje in vzgojo, ta denar bi združenim univerzam ostal, le izkoristili bi ga lahko bolje. Nivo izobraževanja bi se dvignil, ker bi predavatelje vseh petih delavskih univerz med seboj povezali v specializirane grupe, ki bi iste teme obravnavale
po vsem mestu oziroma v vseh predavalnicah delavskih univerz, ki bi jih po integraciji, se razume, obdržali.«
Zdi se, da zavlačujejo združitev posamezniki, ki bi verjetno po združitvi delavskih univerz v Ljubljani izgubili udobne stole in stolčke. Namesto pet računovodij, administratork in direktorjev bi namreč bili po štirje odveč. Seveda tisti, ki nimajo ustrezne izobrazbe ali pa so se doslej slabše obnesli pri delu kot drugi. Izmed sedanjih petih direktorjev ljubljanskih delavskih univerz sta dve učiteljici, eden pa ima nedokončano obrtno šolo, medtem ko je njegov strokovni svetovalec upokojeni oficir . . .
Nič čudnega, če se je s to »jaro kačo« združevanja začel ukvarjati Mestni odbor Socialistične zveze in jo namerava v kratkem spraviti na svoj dnevni red tudi Mestni svet. M. K.
MMeeeeieiMeMBeeeeMieeeimeeeieiaeMMiMMMi
s 40 leti delovne dobe za moške; ali starostne upokojitve pri 55 letih starosti za ženske oziroma pri 60 letih starosti za moške, s petletnim povprečjem osebnega dohodka kot osnove za pokojnino po splošnih predpisih.
Razen tega bodo odslej za celoten postopek pri določanju pokojninske dobe pristojni zavodi za socialno zavarovanje in ne več, kot doslej, občinske komisije. Rok za določanje delovne dobe s posredovanjem prič, ki je bil prej z zakonom določen pet let, se zniža na tri leta od uveljavitve zakona in je omejen do konca tega leta. Pravica za uveljavitev posebne delovne dobe (za borce in aktiviste) je ugasnila 31. decembra 1966. leta.
ZA VARNO DELO NAJ
SKRBIJO DELAVCI IN DELOVNE ORGANIZACIJE
Spremembe, ki so jih ob koncu leta sprejeli v zvezni skupščini, zadevajo tudi invalidsko zavarovanje. Dokaj široke možnosti za invalidske upokojitve so stimulirale tako ' delavce kot delovne organizacije, da so se jih posluževali v veliko večji meri, kot pa bi bilo zares nujno. Število invalidskih upokojitev tako narašča, da jih bomo imeli kmalu več, kot pa imamo starostnih upokojencev. Prezgodnje upokojitve so narasle zlasti po reformi, ko skušajo delovne organizacije tudi na tak način reševati težave v proizvodnji. Sedaj sprejeta dopolnila zakona zavezujejo delovne organizacije, da bodo poskrbele za zaposlovanje svojih delovnih invalidov, ko bodo ti usposobljeni za delo. Po zakonp so dolžne predvideti, katera delovna mesta so primerna za zaposlitev za invalida in s sklepom delavskega sveta določili način zaposlitve invalidov na teh delovnih mestih. Ce v svoji delovni organizaciji nimajo primernih delovnih mest, so dolžne v sodelovanju z drugimi delovnimi organizacijami poskrbeti za zaposlitev delavcev, ki so postali invalidi v njihovi delovni organizaciji, zaradi nesreče pri delu ali zaradi profesionalnega obolenja. Delovne organizacije tudi nosijo del stroškov za čas profesionalne rehabilitacije in za ponovne zaposlitve oziroma razporeditve invalidov na nova delovna mesta. Udeležba v stroških invalidskega zavarovanja naj bi spodbudila delovne organizacije k razmišljanju, kje je bolj pametno nalagati denar, ali za varnost pri delu in za zboljšanje delovnih pogojev delavcev, ali pa je bolje plačevati precejšnje zneske kot delež v sklad invalidskih pokojnin, sorazmerno s številom invalidskih upokojitev.
Zmanjšanje nadomestil invalidom dela. ki čakajo na rehabilitacijo oziroma na zaposlitev, naj bi delavce prisililo, da bi bolj spoštovali varnostna pravila in cenili svoje zdravje, dokler ga imajo. Res je sicer, da bodo novo sprejeti predpisi, po katerih dobe taki invalidi le 50% nadomestila, nekatere boleče prizadeli, res pa je tudi. da je nujno treba zaostriti osebno odgovornost do varnosti, če je s spremembami zaostrena tudi materialna odgovornost delovnih organizacij. Kajti razen zgoraj navedenih ukrepov bo imelo socialno zavarovanje tudi možnost, da od delovne organizacije izterja vse stroške v primeru, če se je zavarovanec ponesrečil po krivdi delovne organizacije.
Čeprav so spremembe, ki so jih ob koncu rtjinulega leta sprejeli v zvezni skupščini, le delne in bo treba sistem dopolnjevati naPrej, so pa pogoj, da izdatke skladov spravimo v okvire naših možnosti. In da prebudimo interes za gospodarjenje s sredstvi tistim, ki ta denar ustvarjajo. Škoda je največja v tem, ker marsičesa nismo upoštevali že v zakonskih določilih. Tako ima še zelo »mlad« zakon že kopico popravkov in dopolnil.
N. LUZAR
Iz naše družbe
Pogovori z upravljavci $» Pogovori z
upr avl j av ci
»Če bom dovolj vztrajna ...«
V tovarnah kombinata lesne industrije BREST Cerknica je zaposlenih veliko žena in deklet. Pomenkovali smo se z eno od njih, s Stanko Bell, ki običajno dela v politirnici tovarne pohištva v Martinjaku, tokrat pa je pomagala kolegicam iz montažnega oddelka te tovarne.
»Vam je težko, če morate poprijeti za neko drugo delo, ker vašega zmanjka?«
»No, tako hudo spet ni, če začasno delaš nekaj drugega, kot pa tisto, česar si najbolj navajen,« odgovarja Stanka Bell. »Po svoje je celo dobro, če se malo ozreš okoli sebe in tudi občutiš, ne samo vidiš, kaj delajo kolegi in kolegice. Je pa spet tako, da je skoraj nemogoče, da bi vselej imela samo svoje delo. Naša tovarna veliko dela za izvoz, vendar proizvodnja ni kontinuirana, ker tudi prodaja pohištva pozna visoko in pa mrtvo sezono. Ko nas pritiskajo roki, garamo kot neumni in vsakdo na tistem delovnem mestu, kjer lahko največ pokaže in doseže. Ko pa nastopi zatišje, je seveda treba poprijeti za vsako
delo. V tovarni pohištva v Martinjaku, kjer zdaj delam drugo leto, je le malo delovnih mest, kjer še nisem preskusila svoje spretnosti. Najbolj mi seveda gre od rok v politirnici ...«
»Pravijo, da na lastne stroške izredno študirate na lesnem oddelku srednje tehnične šole. Ali podjetje nič ne prispeva?«
»Brest pomaga vsem, ki se šolajo na tej šoli. ki je pri nas v Cerknici tudi ustanovila redni oddelek, kjer zdaj teče že drugi letnik. Če bi še jaz zaprosila, bi mi gotovo odobrili povračilo stroškov. Vendar se bojim, da bi mi karkoli spodletelo. Očitkov pa ne maram poslušati, medtem ko s svojim denarjem lahko počnem, kar hočem. Zato sem se na šolo vpisala kot izredni slušatelj. Iz Ljubljane mi pošiljajo skripta, v Ljubljano bom morala hoditi le na izpite. Prvi izpit od dvanajstih za prvi letnik je že za menoj. Vsak izpit velja osem starih tisočakov, šolnina pa 50 »jurjev« na leto, kar lahko plačam v dveh obrokih. V tovarni pa za zdaj zaslužim kakih 50.000 S-din na mesec. Tako še kar gre, saj so stroški razporejeni skozi vse leto. Drugače pa bi bilo, če bi vse padlo na kup. Takrat bi bolj trda predla...«
»Načrti in želje po šoli?«
»Najprej bi povedala to. da so domače razmere tako nanesle, da sem se morala zaposliti, čeprav sem želela najprej v šolo. saj me mama ne bi mogla
hkrati preživljati in še šolati. Zdaj, ko sem se za silo postavila na lastne noge, se mi želja počasi izpolnjuje. Če bom dovolj vztrajna, bom najbrž dosegla svoj cilj. Mislim namreč, da znanje nikoli ne škoduje. Upam tudi, da se bo po šoli zame v tovarni našlo primerno mesto. Mi pa je končno prav vseeno, če bi ostala navadna delavka, kar sem zdaj. Ni sramota biti navaden delavec, ka^. kor nekateri mislijo in govorijo! Med sedanjimi sodelavci in sodelavkami pa se dobro počutim. Kaj mi torej še manjka, saj sem še mlada in je še vse življenje pred menoj-!«
»Kaže. da ste precej vesele narave, kar menda velja za vse Notranjce. Kako pa je ob delu in šoli s prostim časom?«
»Pravijo, da vsaka šola nekaj stane. Mene je to prisililo k mnogim kompromisom, kajti med štiri stene spet nočem biti zaprta. Imam pa podobne želje, kot vsi mladi ljudje in za zdaj sem si uspela tako razporediti svoj čas, da nikjer nisem v prehudih časovnih stiskah. Seveda, če sem prej s pri ja telil oreživela cele proste popoldneve, mi zdaj zanje ostane bolj malo časa. Ampak — za zdaj še gre in upam. da bom tudi zdržala do kbnca.«
-mG
PORTRETI IN SREČANJA
1
m
m
m
g
is
B
E3
B
H
M
M

Tri rane Zajc je šesfnajst let IH sedel za volanom Kompa-sovih avtobusov. V tem času je prevozil milijon kilometrov in si na ta način priboril svojevrsten rekord v tem podjetju.
»V teh letih sem menjal kar devet avtobusov. Uporabljal sem vozila znamk OM, FAP, Deutz. .., najraje pa sem sedel za volanom Mercedesa. Zakaj ...? Tako tiho gre in vse pa njem je tako ubogljivo. Ima hidravlični volan, zračno vzmetenje in kar je najpomembnej-
ši
ES
H
B
g
f!	|,
KAMNIŠKI KOLEKTIVI SO SE SPET ZNAŠLI PRED VPRAŠANJEM: KAKO USPEŠNEJE REŠEVATI SKUPNE POTREBE V KOMUNI:	__________________________________
Obvelja naj volja proizvajalcev
n
o
B
H
B
H
B
B
B
1
m
H
M
B
H
ropo neštetokrat. Razen Španije in Rusije, sem videl prav vse dežele.«
»So vas vožnje utrujale0«
»Nekatere zelo, vendar sem kljub temu zelo rad potoval. Veste, še danes upravlja avtobus en sam šofer. Če pomislim, da sem moral včasih prevoziti več kot 2000 km brez pravega počitka, ali v devetih, dneh debelih 8000 km, potlej vidim, da je bilo moje delo le po svoje naporno. Pogosto sem vozi! ponoči, ker ni bilo denarja za prenočevanje izletnikov. No,
Mili-
jon
kilo-
metrov
Delavec T. J. v Tovarni glinice in aluminija v Kidričevem je vozil na elek-bo vozičku zaščitno ograjo za peč v halo B,. Ograja je dojga čez sedem metrov, voziček pa je kratek; precejšen kos tovdrd 'je molel ntprej in še večji nazaj čez voziček. Da bi laže speljal, so mu pomagali kar trije sodelavci. To prevažanje ni bilo preprosto. Ko se je »naša karavana« na poševnem dohodu v halo srečala z vozilom za anodno maso, je zadel voziček s sprednjim štrlečim delom tovora ob betonski zid dohoda. Delavec T. je stopil z vozička iv hotel odmakniti zataknjeni del ograje ob zidu, da bi lahko nadaljeval vožnjo.
Tedaj se je zgodilo, kakor pravijo - očividci, tisto, kar je najbolj čudno: voziček se je sam od sebe Premaknil naprej navkreber in z desnim železnim branikom pritisnih delavčevo desno nogo ob beton-sko ograjo in mu zlomil stegnenico.
In kaj je to čudnega?
To, da se je elektro voziček SAM premaknil. Ni samo čudno, to je pravcati čudež, ker se voziček, ko voznik stopi z njega in se hožna plošča samogibno dvigne, ne more premaknili- Tako je vsaj pri normalni zemeljski tehniki.
Da se je čudež zgodil, so videle kar tri priče. Ne bi jjj človek mislil, da so v vOA tudi ljudje, ki vidijo nadnaravne dogodke. To Morajo biti svetniki posebna sorte.
E naš zemeljski svet zadirata le enostavni vprašaji:
v “Ali ni bil elektro vozi-
ek neprimerno vozilo za Sedem metrov dolg pred-Ihet?« Ali ne bi lahko ti Sfirje delavci, ki so se igra-* mehanizacijo za vsako ceno, prenesli ograjo za Pen kar sami, ker ni dru-Scga pot, navadna gred z dvemi, tremi latami?«
Vprašanji sta pa tehnično toliko zamotani, da bi bil potreben za odgovor Preddelavec ali pa tretjerazredni mojster, ki misli v tovarni vsaj toliko kot doma. ko naklada gnoj.
L. M.
Glas o tem, kako skušajo gospodarske organizacije v kamniški občini vsako leto z združenimi močmi reševati in tudi rešijo precej problemov v šolstvu, zdravstvu, v komunalni ureditvi itd., ni ostal v mejah komune. »Kamniški primer« je vzbudil zanimanje v mnogih občinah. Kako lahko dosežete tako sodelovanje? Tako in podobno so spraševali v ostalih občinah, ki jih tarejo podobne težave. Vsi bi radi zvedeli za skrivnostno »čarobno formulo«, ki je odprla blagajne gospodarskih organizacij. Čarobne formule pa ni. Skupno zbiranje sredstev izvira iz spoznavanja proizvajalcev, da so hkrati občani — potrošniki, ki se iz dneva v dan srečujejo s težavami v šolstvu, zdravstveni službi. Do tega spoznanja pa se tudi v Kamniku še niso docela dokopali. To in ugotovitev, da so odločitve samoupravljavcev še vedno močno pod vplivom strokovnih služb in uprave, sta pred občinsko skupščino spet postavila vprašanje: Kako bo z združevanjem sredstev v prihodnjem letu?
Lani in letos so kolektivi iz gospodarstva kamniške občine prispevali v sklad za razvoj družbenih služb preko 325 milijonov S-dinarjev, od tega letos 156 milijonov. Približno 72 milijonov pa so nekateri kolektivi še »dolžni« plačati. Prav okrog tega »dolga« teče največ razprav v občinski skupščini in v tistih kolektivih, ki so svoje, s pogodbo sprejete obveznosti v celoti izpolnili. In prav na podlagi takega »spoštovanja« solidarnosti je bilo postavljeno vprašanje, ki ogroža to dobro zamišljeno in nadvse koristno akcijo kamniških kolektivov.
Prvi osnutek sklada za razvoj družbenih služb, o katerem so govorili tudi na zadnji seji občinske skupščine, predvideva, da bi v letu 1967 kolektivi zbrali približno 180 milijonov S-din. S temi sredstvi bi poravnali še obveznosti pri gradnji zdravstvenega doma, ki so ga letos izročili namenu, pokrili nekatere stroške pri šoli Frana Albrehta in začeli s pripravami za gradnjo osnovnih šol v Duplici in v Komendi.
Predstavniki kolektivov so imeli največ pripomb k predlogu, da je kar 90 milijonov ali polovica sredstev šla za zdravstveni dom, za kar so že več kot dve leti zbirali sredstva. Odgovor je bil, če ,bi letos prispevali vsi, vsak po svojih močeh, bi bilo za zdravstveni dom treba poravnati le nekaj milijonov za opremo.
Prvi bom, ki bo predlagal na seji delavskega sveta, je dejal direktor enega največjih podjetij, naj DS zadrži plačilo temu skladu toliko časa, dokler ne bodo plačali vsi. Zakaj bi morali prispevati vedno eni in isti?
Nemalokrat je bilo slišati na seji občinske skupščine, da so samoupravni organi načelno za tako reševanje problemov v komuni. Postavlja pa se vprašanje, kje se stvari ustavijo, ko je treba načela uresničiti. Nekateri pravijo: odvisno je od uprave, oziroma od direktorja. So nekateri znaki, ki kažejo, da bi tej ugotovitvi ponekod lahko pritrdili ...
Zato je bilo na zadnji seji
skupščine slišati precej predlogov, kako bi tak način »samoupravljanja« onemogočili. Storiti je treba nekaj, da se bodo odločitve samoupravljavcev bolj spoštovale, kot se sedaj. Slišati je bilo tudi predlog o referendumu, ki bi ga izvedli v kolektivih. Proizvajalci naj bi jasno povedali ali so za tak način, za tako politiko urejanja njihovih skupnih potreb, ali ne. Razmišljajo tudi o konferenci samoupravljavcev, ki naj bi se odločila na podlagi razvoja, kako se bodo financirale investicije v družbenih službah prihodnjega leta. Kakorkoli, odločiti se bo treba čimpre-je. Reči pa je treba, da bi kakršnekoli druge odločitve, kot nadaljevanje skupne akcije proizvajalcev, pomenile slabo spričevalo samoupravljanja v komuni.	F. SVETELJ
H
S
g
B
n
a
H
še: motor teče neslišno. In to lastnost šoferji nadvse cenimo. Spominjam se, da sem bil pri vožnji s FAP pogosto tako utrujen od neštetih fonov, ki jih je proizvajal motor, da zvečer še zaspati nisem mogel...«
»Slišal sem, da ste bili prav vi med prvimi v Jugoslaviji, ki ,ste peljali naše izletnike onstran meje ...«
»če hočem točno odgovoriti, potlej moram povedati, da sem bil v tej stvari prvi med prvimi. 2e leta 1951 sem namreč peljal skupino izletnikov na Dunaj. Takrat smo bili še pionirji v turizmu in seveda v šofiranju po inozemstvu tudi. Nekaterih podrobnosti se še danes zelo dobro spominjam. Ko smo na primer prekoračili ameriško cono, je ameriški vojak kar leže iz svoje postelje dvignil rampo, ki jo je imel privezano na vrvi. Še pogledal nas ni.«
»Kolikokrat ste bili službeno v inozemstvu?«
»Ne vem. Vsekakor zelo velikokrat. Pariz ali na primer Rim poznam vsaj tako dobro kot Šiško. Hm, v teh letih pri Kompasu sem prepotoval Ev-
TOVARNlSKI ODBOR SINDIKATA V MTT MARIBOR ZAVRNIL PREDLOG O DELJENEM DELOVNEM ČASU ZA STROKOVNJAKE ___
Naravnost do cilja!
i
Tudi v našem listu smo že pisali, da v mariborskem tekstilnem kombinatu MTT ob pomoči švicarskih strokovnjakov pripravljajo in,,tudi uveljavljajo obširno reorganizacijo podjetja, da bi tako dosegli optimalne proizvodne in poslovne učinke. K temu bi, razen vsega drugega, občutno pripomogla tudi pravilna razmestitev strokovnih kadrov. Večina strokovnjakov je namreč zdaj zaposlena v dopoldanski izmeni, medtem ko delo v popoldanski in nočni izmeni vodijo mojstri. Tudi zaradi tega pa se dogaja, da kvaliteta proizvodov močno niha, kar je seveda kombinatu MTT samo v škodo.
Delavski svet kombinata MTT je pred časom že sklenil, naj bi strokovni kader prevzel delo v turnusih, kajti samo to bi zagotovilo enakomerno kvaliteto proizvodnje v vseh treh izmenah, ki pa je količinsko sicer že uravnovešena. Zaradi tega je delavski svet naročil strokovnim službam, naj izdelajo ustrezen predlog.
Strokovne službe pa so zdaj dale v razpravo predlog o deljenem delovnem času za strokovnjake. Le-ti naj bi po njihovem predlogu delali dopoldne in popoldne s kratkim premorom za kosilo. Z drugimi besedami: za silo naj bi zagotovili ustrezno strokovno vodstvo in nadzor v obeh dnevnih izmenah, medtem ko bi v nočni izmeni ostalo pri starem, čeprav prav v tej izmeni dosegajo najslabšo kvaliteto.
O predlogu je kot prvi razpravljal tovarniški odbor sindikata v kombinatu MTT. ki pa je zamisli strokovnih služb v celoti zavrnil. Prvič zato, ker sindikat meni, da je treba program notranje reorganizacije
podjetja uresničevati dosledno in do konca: da je torej treba uresničiti sklep delavskega sveta o delu v turnusih za strokovnjake. Drugič pa po mnenju sindikata sedanji predlog strokovnih služb pomeni samo polovično rešitev. Končno pa gre za to, da predlog strokovnih služb hkrati s tem, ko zasleduje le polovične rešitve, pozablja na delovnega človeka, saj jim ne zagotavlja urejenih življenjskih razmer niti jim ne omogoča večjega vključevanja v družbeno življenje. To svoje stališče je sindikat v MTT tudi podrobneje utemeljil: ni si mogoče zamisliti, da bi strokovnjaki po predlogu strokovnih služb o deljenem delovnem času lahko kaj bolj vplivali na izboljšanje kvalitete proizvodnje, če pa hkrati zanje ni urejeno prehranjevanje, če niso urejeni prevozi na delo, če se za »ženski del kolektiva samo še poslabšujejo razmere v zvezi z otroškim varstvom.
Kakor nam je povedala predsednica tovarniškega odbora sindikata v' kombinatu MTT Maribor Vera Cavnik je tudi med strokovnjaki, ki naj bi delali v deljenem delovnem času — (predlog strokovnih služb pa zajema približno tisoč ljudi — le malo takih, ki bi pozdravili omenjeno rešitev. Večina izmed njih pa soglaša z uvedbo dela v turnusih in samo pod tem pogojem je tudi pripravljena prevzeti večjo odgovornost za izboljšanje kvalitete in povečanje proizvodnje nasploh. To še toliko bolj, ker bi tudi nadzorno osebje v operativi svoj delovni čas lahko uredilo tako, da bi dejansko in učinkovito kontroliralo vse tri izmene. »Zaradi teh in še nekaterih drugih vzrokov naš sindikat od teh Stališč ne bo odstopal, ker nam predloženi osnutek ne daje nobenih zagotovil, da bi bila uvedba deljenega časa za strokovnjake tudi uspešna in koristna za naš kolektiv,« je poudarila tovarišica Čavnikova.
P. S.: Ob zaključku redakcije smo izvedeli, da je o pred« logu že razpravljal tudi delavski svet kombinata MTT. Potrdil je svoje prvotno stališče, da je treba v vseh izmenah zagotoviti kvaliteten strokovni nadzor, da je skratka tudi za strokovnjake treba urediti delo v turnusih. V zvezi s tem je delavski svet kombinata MTT zadolžil strokovne službe, da v najkrajšem času vendarle izdelajo ustrezne predloge.
—mG
danes že premišljujemo o tem, da bi bila vsaj na daljših relacijah na avtobusu po dva šoferja.«
»Pa zaslužek ...?«
■ »Na vožnjah po inozemstvu zelo dober. Zato se šoferji radi potegujejo za potovanja v tujino, čeprav delo za volanom ni od muh.«
»Je znanje tujih jezikov pogoj za šoferje, ki vozijo izven naše domovine?«
»Delamo na tem, da bi znali naši šoferji čim več. Podjetje omogoča obiskovanje tečajev, pa tudi sami se radi učimo ie-zikov. Ker so včasih izleti, zaradi želje naših odjemalcev po cenenosti, brez vodiča, je šofer odgovoren za vse ...«
»Ko brskate o o svojem spominu, česa se posebno radi spominjate?«
»Spominov je veliko. Ne vem ... No, še danes se na primer prav rad nasmejim ob spominu na tiste čase. ko sem prvič pripeljal poln avtobus na dansko mejo in potlej nameraval na Švedsko. Danci so bili popolnoma iz sebe, ko so nas zagledali. Ni in ni jim šlo namreč v glavo, da potujemo mi, Jugoslovani, na švedsko. Da bi bilo zadrege čim prej konec, smo jim postregli z domačo slivovko, oni pa so nam nemudoma priredili .takustto. Ko smo bili najboljše volje in smo se že poslavljali, pa smo ugotovili. da so naše v s opne vize že zapadle. No, vrli Danci so zatisnili eno oko in mi smo brez težav nadaljevali potovanje.«
»V svoji dolgoletni šoferski karieri ste prevozili milijon kilometrov. Gotovo ste bili za ta svoj rekord posebno počaščeni ...«
»Bil. V podjetju sem prejel za nagrado zlato značko in zlato uro, od Republiške zveze šoferjev pa sem doml še vrste posebnih priznanj.«
»ŠT vozite?«
»Od oktobra nič več. Prelevil sem se v šefa tehnične službe za izposojanje avtomobilov. Nisem se naveličal sobranja. Sploh ne. Želim pa posvetiti svoji družini malce več časa kot doslej, ko sem bil tako rekoč dan in noč na cesti. Takrat. ko so drugi počivali, sem delal. Požiral sem kilometre, dan za dnem... In ker imam svojo družino rad. sem re temu odpovedal. Mislim, da ne prezgodaj ...«
A. ULAGA
-3!as!lu Republiškega sveta ZSJ ta Slovenijo Izdaja CZP Delavska enotnost v Ljubljani. List le ustanovljen 20. novembra 1942. Urejuje uredniški odbor. Glavni in odgovorni urednik MILAN POGAČNIK Naslov uredništva In uprave: Ljubljana. Dalmatinova ul. 4, postni predal 313/VI, telefon uredništva 31 66 72.	31 24 02 In
U 00 33. uprave .31 00 33. Račun bri Narodni banki v Ljubljani. St. NB 501-1-369	— Posamezna
Številka stane 50 N-par - 50 starih din - Naročnina je triletna 6.50 N-dtn - 650 starih din - polletna 13 N-din -1300 starih din in letna 26 N-dln — 2600 starih din — Rokopisov ne vračamo — Poštnina plačana v čntovjni Tisk In kltSeji CZP »I iudska Dravi ca«.
Ljubllana
Kaho gospodarimo
Kakor vsako leto doslej bomo tudi letos cel januar in morda še v februarju razpravljali, kako zastaviti delo v novem gospodarskem letu. Čeprav smo si zadnja leta močno' prizadevali, da bi še pred novim letom potegnili črto pod obračuni letnih uspehov in napovedmi, po kakšnih potih naprej, nam te črte, kakor vsakič doslej, tudi letos ni uspelo potegniti pred začetkom Ivovega koledarskega leta. Šestindvajsetega decembra in naslednje dni je zvezni skupščini uspelo sprejeti večji del gospodarskih ukrepov za leto 1967, vendar pa jih, je še precej ostalo na mizah skupščinskih odborov.
nje gospodarstva«, ker učinkuje ta skrb podobno, kot je učinkovala skrb za plansko usmerjanje gospodarstva, ki naj bi ji, kot se radi pohvalimo, že skoraj povsem spodrezali korenine.
Če smo se odločili za reformo, ne smemo več nepremišljeno ravnati z dinarjem, kakor tudi ne »popravljati položaja« te ali one gospodarske panoge z davčnimi ali kreditnimi olajšavami, prav tako pa ne smemo tudi nepremišljeno sprejemati zakonov, katerih vsebina ni usklajena z nameni reforme. Kako naj sicer z dinarjem, ki ga lahko vsak hip omaje ta ali oni ne do kraja premišljen ekonomski ukrep.
KAKO
ZASTAVITI?
Nepravočasno sprejemanje gospodarskih ukrepov pa bržčas ne moti toliko kot njihovo utemeljevanje, ki je zvenelo zelo podobno' kot pred leti, čeprav živimo v času reforme. Predstavniki delovnih in politično teritorialnih skupnosti so v skupščinskih odborih v imenu »splošne skrbi za družbeni napredek« še vedno zelo živahno razpravljali o neusklajenosti proizvodnje, ki jo je nujno uravnovesiti, o pojavih monopolnih dohodkov, ki jih je treba za vsako ceno pristriči, o izredno nizkih osebnih dohodkih nekaterih kategorij zaposlenih, ki jih je treba čez noč odpraviti, o »bolezenskih znakih« našega gospodarstva torej, ne pa o ».zdravilnih ukrepih«, ki jih moramo sprejeti, da bi ga »ozdravili«.
Katerih? O ukrepih za učvrstitev dinarja kot edinega enotnega merila vrednosti in zato tudi objektivnega korektiva naših takšnih ali drugačnih ekonomskih odločitev.
Kritikom pomanjkljivosti pri uresničevanju reforme sicer ni moč oporekati. Njihove trditve drže. Na račun emisije denarja delimo več, kot bi smeli, in porabljamo še ne-ustvarjeni dohodek, zaradi nerealno ocenjene vrednosti strojev in zgradb delimo ponekod celo tudi tisti denar, ki bi ga morali odštevati za enostavno reprodukcijo; tudi socialno zavarovanje se ni rado odldčilo. da bo začelo varčevati, -investitorji še naprej ... Vse to je res, kljub temu pa nas to ne opravičuje, da bi smeli še naprej tako avtoritativno kot smo bili doslej' vajeni, »v imenu družbe«, skrbeti za »globalno in parcialno uravnoveša-
kreditna domislica in ali emisija novih bankovcev /zaradi predračunske stiske, kupujemo na tujem trgu industrijsko blago!? Kako naj postane dinar konvertibilen in enakopravno merilo vrednosti tudi ob srečanju z dolarjem, marko in drugimi valutami!?
Seveda pa odločitev, ki smo jo z reformo sprejeli, naj postane naš dinar tržno, ne pa plansko administrativno merilo vrednosti, povzroča marsikateri delovni in politično teritorialni skupnosti resne težave, marsikomu, ki še vedno verjame v zastarele resnice o »edini možni poti gospodarskega razvoja v socialističnih državah«, pa tudi hud glavobol. Tako smo zdaj priča aktivističnim razpravam, ali je socialistično, če streže gostom zasebni gostilničar, po hišah popravlja napeljave in gospodinjske stroje zasebni obrtnik, kupuje kmetijske stroje kmet-zasebnik itd. ALI NI TO NESOCIALISTIČNO IN ZE KAR...
Težko je najbrž z enim stavkom odgovoriti, kaj je in kaj ni socialistično (sicer pa, kakor da ni za to delo že veliko poklicanih!), neizpodbitno pa je, da je socialistično vsakršno delo, ki pospešuje uresničevanje reforme, uveljavljanje blagovno tržnih odnosov in s tem ustvarjanje razmer za jutrišnje boljše življenje vseh delovnih ljudi.
Ce pa se z reformo odloča o tem, kako bomo živeli jutri, ali tako kot danes ali včeraj ali pa še bolje, potem nam tudi ne more biti težko razločevati, katera pot od možnih je »socialistična« in katera ne!
VINKO BLATNIK
£
B.
S

I
I
©
£
f
I
I
©
£
I
£
I
©
£
a
O
ž
o
RS
MALA TRIBUNA
PROIZVAJALCEV O NOVEM BANČNEM KREDITNEM SISTEMU
DINAR SE REHABILITIRA
Razpravlja Srečko žerjav, direktor Kovinske industrije Ig
Po mnenju Srečka Žerjava novi bančno kreditni sistem spodbuja in podpira reformna prizadevanja v gospodarstvu in zlasti z novim deviznim poslovanjem daje poslovno solidnim podjetjem, ki so se uspešno vključila v mednarodno delitev dela, odlične možnosti za še hitrejši gospodarski razcvet, medtem ko kratkovidne iz-treznjuje.
»V našem podjetju,« je dejal Srečko Žerjav, »pozdravljamo spremembe v bančno kreditnem sistemu. Kljub temu, da so šele uveljavljene, so se za nas razmere bistveno izboljšale. Ce izvozimo za 100 dolarjev, nam jih ostaja 100 za uvoz reprodukcijskega materiala, medtem ko je poprej znašal neto priliv samo 28,8 dolarja. Ker letos ne bomo dobili od domačih železarn niti kilograma pločevine — naše osnovne surovine — 'jo bomo primorani v celoti uvažati, in sicer z zahoda, kamor tudi izvažamo Brez zgube. Ne glede na to, da smo šele na začetku leta, torej lahko trdim, da se ob sedanjih mednarodnih tržnih razmerah nimamo česa bati Nasprotno: naš čisti devizni priliv se bo znatno povečal, ker lahko ves devizni dohodek uporabimo za nakup surovin in za proizvodnjo inozemskih naročil. Letos bomo izvozili za 300.000 dolarjev v Švico, Avstrijo in Italijo. Prednost spremenjenega bančnega sistema, zlasti pomembna za nas, pa je ta, da se je bančno poslovanje otreslo, birokratskega in zamudnega deviznega postopka. V enem mesecu že lahko z izvozom pridobljene devize uporabimo za novo inozemsko pošiljko. Se pravi, da se nam bodo sredstva izredno hitro obračala, zaradi česar bo hitro rastel tudi devizni priliv«
Govorite, kakor da bi bil za vas samo še inozemski trg zanimiv. Kako pa sedanji bančni sistem vpliva na vaše poslovne odnose z jugoslovanskimi komitenti?
»Verjetno se boste tako začudili, kakor so se včeraj komercialisti iz Zrenjanina, ki so prišli k nam po pločevinaste sode za olje: domača naročila sprejemamo samo, če nam naročnik da devize ali sam preskrbi pločevino. Cdfriu bi svoje devize
uporabljali za uvoz pločevine, ali jih kupovali? Naj jih naročniki sami kupijo in nam jih dajo na razpolago za uvoz reprodukcijskega materiala Dovolj jih je ■ na prodaj. Toda problem nastaja drugje' dinarjev zmanjkuje. Ce ni dinarjev, seveda ni moč kupiti deviz. Podjetja, ki imajo prazne sklade, pa za nas niso poslovno interesantna. Rešujejo naj se s kratkoročnimi dinarskimi krediti, dokler bo pač šlo, in si z njimi kupijo devize za nakup pločevine. Mi jih ne bomo kreditirali, ker to ni gospodarno, zlasti če imamo dovolj ugodrlih inozemskih kupcev.«
Zelo ste neprizanesljivi. Kaj pa, če bi šlo za solidno stranko, ki bi vam devize, porabljene za material, po izvozu,vrnila?
»Takšen dogovor smo letos že sklenili z OKI — zagrebškim kemičnim kombinatom. 22 milijonov dinarjev smo mu posodili za uvoz pločevine, iz katere bomo zanje izdelali embalažo. Posojilo smo, seveda, poprej spremenili v devize. Toda takšnole kreditiranje naj ne bi bila n^sa stalna praksa.«
Vaša poslovna »ošabnost« je razumljiva, ker na svetovnem tržišču suvereno nastopate. Kaj pa, če bi morali prodajati pod lastno ceno in na domačem trgu ne bi smeli poviševati cen, da bi pokrivali izvozni primanjkljaj?
»Vem, kam merite. Veliko naših podjetij si trenutno še tako pomaga, da doma draži izdelke. Menim pa, da je ta rešitev zelo kratkega veka. Pravzaprav niti ni rešitev. Kadar ni več uvoznih zapor, so vrata odprta vsem tujim izdelkom. Povejte mi kupca, ki bi bil pripravljen draže plačevati domače izdelke samo zato, ker so domači, če tuje dobi ceneje in so morda celo boljši? V naši tovarni nenehno dopovedujem, da moramo delo tako organizirati, da prodajna
cena ne bo presegla svetovne in da bodo v tej prodajni ceni zagotovljena že tudi sredstva za ustrezne osebne dohodke in sklade. To se nam je zadnja leta posrečilo z boljšo organizacijo dela, s povečano produktivnostjo in z zaostreno delovno disciplino. Lanski zvezni gospodarski podatki kažejo, da smo med em-balažisti ustvarili največji dohodek. .glede na delovna sredstva, in največje sklade. Tu je vzrok, da niti gospodarska reforma bančno kreditnega sistema za nas nista težavni. Druga podjetja bodo prisiljena ubrati isto pot, kot smo jo. mi. Ce bo še čas, seveda. Osebno menim, da so naša družbeno-politična in gospodarska predstavništva dovolj dolgo opozarjala na ekonomske slabosti, časa za streznitev je bilo dovolj, zato bi si ne gnal k srcu, če bi likvidirali podjetja, ki so jih reformne klešče tako stisnile, da ne morejo več dihati. Dosedanje ujčkanje slabih gospodarjev, nas je daleč pripeljalo. Kdor gospodarsko reformo resno jemlje, se ne more navduševati za nadaljnje dotiranje in subvencioniranje, ki hromi in uspava gospodarnost. Ne bojte se likvidacij. Zaradi tega ne bo nihče lačen. Predstavnik Ljubljanskih opekarn trdi, da slovenski delavec še ni prosil za delo pri njih.«
Soglašam z vatni, da dotiranje in ugodno kreditiranje brezperspektivnih podjetij ne vodi nikamor, toda — vse te likvidacije i)i pokopale toliko in toliko milijard, vloženih v tovarne in osiromašile našo družbeno skupnost.
»Moram se nekoliko popraviti: najprej kaže temeljito oceniti, ali je podjetje v težavah zaradi slabega vodstva ali zaradi slabega proizvodnega koncep-
ta, pregledati možnosti za proizvodno preusmeritev, ki ne bi veliko stala. Morda bi podjetje lahko rešili tudi z ekonomsko utemeljeno, ne politično integracijo. Ce vseh teh možnih rešitev ni, potem bi prvi glasoval za likvidacijo. Prepričan sem* kar prav tako že kaže praksa, da bo novi bančno kreditni sistem pomagal razčistiti, katera podjetja so perspektivna in katera ne. če se odpovemo kompromisarskem podpiranju slabih z negospodarskimi dotacijami, integracijami in podobnim. To pa je končno eden izmed ciljev naše gospodarske reforme.«
Se vam zdi, da se na primen Litostroj lahko na hitro proizvodno preusmeri? Verjetno ve-« ste, da je sedaj v precejšnjih težavah.
»Po mojem, bi se lahko. liha odlično moderno livarno, ki bi lahko poleg turbin vlivala tud# sestavne dele za buldožerje, ročne kosilnice, bager j e. Tudi strojna oprema Litostroja bi z maj h« nimi dodatnimi investicijami ustrezala za to proizvodnjo. Na vseh mednarodnih sejmih nam inozemci razkazujejo svoje kme-i tijske stroje, v Sloveniji pa ša vedno veliko zemlje rahljamo z lopatami in ročno kosimo travnike. Toda ravnokar sem zvedel,1 da se je za Litostroj že našla druga rešitev. Podprla ga bo Zvezna investicijska banka, ob sedanjem proizvodnem programu. Koliko časa, ne vem. Mislim pa. da..gre za izjemo, ki potrjuje našch novo pravilo: podjetje, ki nima in ne najde gospodarskih perspektiv, naj ne zavira družbenih prizadevanj po učvrstitvi gospodarstva, zlasti še, če delavci ne zaslužijo niti za najnujnejše življenjske potrebe.«
MARIOLA KOBAL j
NAJVECJI USPEH KOVINOPLASTIKE LOZ:
Pod skupno streho
Samosvojo in težko pot ima za seboj 760-članski kolektiv KOVINOPLASTIKE iz Loža. Več kot deset let
H
@ KOPER:
V 2300-članskem kolektivu tovarne vozil TOMOS v Kopru bodo v letu 1967 začeli poskusno uvajati 42-urni teden.
S skrajšanim tednom bodo začeli postopoma po obratih. Elaborat za prehod na skrajšani delovni čas je zdaj v razpravi med člani kolektiva. Elaborat podrobno obdeluje ekbnomske pokazatelje razvoja poslovanja od leta 1961 do 1965, poslovne uspehe v letu 1965, tehnične elemente proizvodnje in rezerve, organizacijo poslovanja in rezerve, izkoriščanje delovnega časa in zaposlenih ter končno vsebuje tudi akcijski program za aktiviranje vseh notranjih rezerv. Pri uvejan.ju skrajšanega delovnega časa si bodo v TOMOSU najbolj prizadevali boljše izkoriščati delovni čas. Ugotovili sd namreč, da je na tem področju največ možnosti za povečanje storilnosti. Iz pregleda gibanj dela v posameznih proizvodnih obratih v letu 1965 je razvidno. da znaša povprečni izkoristek razpoložljivega delovnega časa na enega delavca približno 5 ur. Podrobne analize šo pokazale, da je možno izgubljeni čas zmanjšati najmanj za eno uro ali kar za 1,%,6 odstotka. Približno za toliko pa morajo v TOMOSU povečati storilnost, da bi lahko prešli na 42-urni delovni teden.
Po predlogu, ki je v razpravi, bi v TOMOSU delali tri tedne po pet dni s prosto soboto, četrti teden pa bi delali vseh šest dni. S poskusnim skrajšanim delovnim tednom bodo začeli potem, ko bodo zagotovili nemoteno proizvodnjo tam. kjer so zdaj v proizvodnji ozka grla.
S. K.
VEC KOT 1100 KAROSERIJ NA LETO V AVTOMONTA2I
ZA 30. ROJSTNI DAN
Podjetje bo odprlo sektor za proučevanje kooperacije © Kako čimbolj izkoristiti notranje rezerve?
Ob koncu minulega leta je slavila tovarna karoserij Avtomontaža iz Ljubljane pomemben jubilej. Kolektiv tega podjetja je dopolnil tretje desetletje. Leta so pokazala, da je bil proizvodni program že od samega začetka dobro zastavljen, saj je Avtomontaža kljub številnim gospodarskim krizam svoj program obdržala in ga v bistvu le dopolnjevala. Tako slovijo danes izdelki te delovne organizacije po kvaliteti in sodobnosti doma in na tujem.
»V ilustracijo razvoja podjetja le nekaj podatkov,« mi razlaga Tone Oblak, predsednik delavskega sveta. »Medtem ko smo izdelali na primer leta 1950 le 79 karoserij na leto, smo jih deset let pozneje skoraj 500, v minulem letu pa že 1103, Naj omenim, da izdelujemo poleg karoserij še Jugo Webasto grelce za avtobuse, ki nam tudi prinašajo dokaj čeden dohodek.«
Ko smo že pri dohodku, ne fnoremo mimo dejstva, da raste bruto produkt v Avtomontaži kot goba po obilnem dežju. Samo v minulem letu je narasel od prejšnjih 3 milijard 280 milijonov na 4,5 milijarde, za letos pa so ga planirali že na več kot 5 milijard S-dinarjav.
»Ce hočemo delati v smislu reforme, potlej moramo izboljšati organizacijo dela, dvigniti kvaliteto, predvsem pa čimbolj
izkoristiti notranje rezerve .. meni direktor France Borštnik. »Izračunali smo, da nam bosta že v letošnjem letu izpopolnjena tehnologija dela in vlaganja v novo opremo omogočila dvigniti produktivnost za celih 18 %. To ni malo, posebno, če se število zaposlenih ne bo povečalo.-
Tako že v letošnjem letu čaka kolektiv Avtomontaže rekonstrukcija tehnološkega procesa, od njene realizacije pa je odvisna uresničitev letošnjega proizvodnega plana. Večjo produktivnost bodo omogočila tudi večja vlaganja v modernizacijo sredstev za proizvodnjo in osnovnih sredstev, delavci pa bodo z manjšimi' napori več ustvarjali.
»Ob sedanji organizaciji dela še vedno prepočasi obračamo sredstva,« pravijo delavci v Avtomontaži. »Prostor je slabo iz-
koriščen, preveč stvari delamo hkrati. Zato: če smo že lani potrebovali za izdelavo avtobusa celih šest tednov, jih bomo v letošnjem letu samo še pet. . .»
Za Avtomontažo je značilna vedno izrazitejša kooperacija z drugimi industrijskimi podjetji in obrtnimi delavnicami. »Oblike sodelovanja bomo morali v bodoče še izpopolniti, saj vidimo v tem pomembno izhodišče za vključevanje v mednarodno delitev dela, kar je pogoj za naš obstoj v prihodnosti,« meni Tone Oblak, »Vsekakor pa bomo morali svoje kooperacijske odnose pametneje urediti in poiskati še nove sodelavce, ki bodo prevzeli od nas vse tisto, kar mi danes izdelujemo z muko in za prevelike denarje. Zato bomo osnovali tudi nov sektor, ki bo proučeval probleme kooperacije.«
V podjetju se zavedajo, da bodo ostali v današnjih pogojih »pri življenju« samo tisti, ki bodo dobro in solidno delali. Zato nočejo več doživeti, da bi stala vozila neizgotovljena samo zaradi tega, ker niso pravočasno dobili okenskih stekel ali električnih stikal, ki jih morajo kupovati v Nemčiji, čeprav so domače proizvodnje.
»Možnosti za večjo storilnost in večje poslovne uspehe so v bistvu številne,« pravijo v Avtomontaži. »Morali jih bomo dobro izkoristiti.«
A. U.

so delali v skrajno neprimernih prostorih, po starih hlevih, skednjih in drugih stavbah, kjer imajo svoje obrate in skladišča. Ves ta čas so upali, da si bffdo nekoč zgra' dili sodobne delovne prostore, kjer bodo dobili streho vsi njihovi .obrati, zdaj raztreseni po Loški dolini in med seboj tudi po 10 ali celo 15 km oddaljeni. Zaradi tega je na splošno trpelo delo in tudi dohodek podjetja je bil manjši, kot bi lahko bil ob urejenih pogojih.
Pred dobrima dvema letoma so v Kovinoplastiki nabrali toliko denarja, da so lahko začeli z. gradnjo. • Sredstev pa ni bilo dovolj, da bi jo tudi dokončali. Zato jim je za več kot leto dni v zidovih »zamrznilo« 200 milijonov.
Zdaj, v novem letu ves kolektiv Kovinoplastike pričakuje izpolnitev dolgoletnih želja. Dobili so 200 milijonov S-dinarjev kredita, prostih lastnih sredstev pa bodo po zaključnem računu tudi imeli skoraj 300 milijonov. Vsekakor dovolj, da bodo najpozneje v marcu začeli z »veliko selitvijo« v nove prostore, kjer naj bi- najkasneje v maju letos delo že bilo v polnem razmahu
Najbrž bo zanimiv odgovor na vprašanje, kako so si sploh uspeli priboriti kredit in kaj pričakujejo. da bodo dosegli v novih proizvodnih prostorih. Direktor »Kovinoplastike« Ivan Perušek pravi:
»Predvsem bi rad poudaril, da banke postajajo bolj poslovne, da razumejo, da ne pomagajo reševati zgolj našega ,biti ah ne biti1, ampak svoj denar nalagajo tako, da ga bodo zanesljivo in hitro dobile tudi nazaj. Ne bi govoril o podrobnostih našega aranžmaja z banko, ker mislim, da so ostale številke bolj prepričljive. Poglejte:
Samo s tem, da naše obrate preselimo pod eno streho, lahko enak rezultat dosežemo s 60 delavci manj. Z drugimi besedami 3,5 milijarde realizacije ob 8 % manj zaposlenih, saj bodo ukinjena razna režijska delovna mesta, ki so ob razbitosti naših skladišč in obratov bila nujna.
Vendar nihče ne bo odšel iz podjetja. Uvajamo namreč proizvodnjo novih izdelkov iz plastičnih mas, ki jih imamo samo za letos že prodanih za več kot 400 milijonov S-dinarjev, kolikršna je tudi predvidena zmogljivost novega oddelka. Se pravi, da bodo »odvečni« ljudje podjetju prinesli ta dohodek. Ker gre za zelo rentabilno proizvodnjo, bodo ti delavci s tem sami sebi zaslužili svoje dohodke, kar pa spet pomeni, da bo poslej sklad osebnih dohodkov razbremenjen najmanj za 60 milijonov Š-dinar-jev na leto, ki so jih še lani pobirala režijska delovna mesta Naposled gre tudi za to, da v novih, svetlih in za delo dobro urejenih prostorih lahko pričakujemo tudi povečano produktivnost, saj se nam zdaj prvič ponuja priložnost, da organiziramo resnično industrijski način proizvodnje in da docela izkoristimo naše stroje. Kaj bomo sčasoma pridobili na tej osnovii zdaj še ni mogoče oceniti, nedvomno pa gre za velike številke. Takoj pa bo očiten prihranek pri stroških za notranji transport, saj zdaj dva naša tovornjaka po ves dan krožita med obrati.
Drugo k drugemu: ustvarjamo sj pogoje za res industrijski način proizvodnje, kar nam bo sedanje stroške za nadaljevanj6 in zaključek gradnje poplačalo tako rekoč v enem letu. Ker p® je tako, bo mogoče misliti tudi na boljše osebne dohodke, saj sedanje povprečje 60.000 S-dinarjev ni visoko, čeprav delam1? in živimo na deželi, kjer so vsa) nekateri življenjski riroški nižji.«
-mU-
LJUDJE NA NAŠIH LADJAH Q LJUDJE NA NAŠIH LADJAH 0 LJUDJc. NA NAŠIH LADJAH
Ne vem, s kem bi primerjal pomorščake, ko pišem o njih? Zdi se mi, da njihovega dela ne morem primerjati z nobenim drugim. Preveč je nenavadno in posebno. Poznam veliko ljudi, ki težko delajo. Na lestvici težknih del so prav gotovo na vrhu rudarji in pomorščaki. Oboji delajo v posebnih okoliščinah, pomorščaki na morju, rudarji pa v rudnikih. Presoditi, kaj je teže, ni lahko, strah, da se bo ladja potopih, ali strah, da se bo kop zrušil.
Starec v Piranu mi je rekel: »Pomorščaki so ljudje, ki jih ni strah morja. S to svojo lastnostjo so izjemni.« Trditev pa Šesto ne drži. Pred morjem imajo strah tudi najboljši pomorščaki.
Znano je, de britanski pomorščaki, ki so najvztrajnejši na svetu, vztrajajo na morju povprečno sedem let Povprečna službena doba naših pomorščakov na ladjah pa je krajša. Nekateri vržejo puško v koruzo že zelo hitro, drugi pa po letih službovanja prekašajo celo najbolj trdne Angleže.
< . j
Ladja Ljutomer čaka v Beno« Airesu, tla bodo vanjo naložili tovor
a & ■■■
Na 42 km slovenske obale je na naših ladjah zaposlena samo polovica domačih pomorščakov. Druga polovica pomorščakov prihaja na ladje iz drugih republik. Na 17 ladjah, ki plovejo pod zastavo Splošne plovbe iz Pirana po vseh morjih sveta, je vkrcanih 643 pomorščakov. Okrog teh ljudi so nastale vesele in žalostne zgodbe, ki slikajo življenje pomorščakov takšno, kot je, včasih mučno, osamljeno, enolično in pustolovsko, drugič Pa vedro, sproščeno in prijetno.
jaki krmilne naprave. Udarci vode so pretili, da bodo napravo odtrgali od ladje. V tem primeru bi se potopili. Slavko Strmole je bil določen, da privije vijake: »To je bilo pasje delo. V smrtni nevarnosti pa je človek sposoben napraviti čudeže. Se danes ne vem, koliko časa sem zategoval vijake. Vsak drug udarec po ključu je šel mimo. Zadel je v tovariša, ki mi je držal ključe. On pa je mirno prenašal bolečine. Valovi so nas metali sedem.metrov visoko. Pri
Šušmelj Alojz kot
drugi častnik palube na pluli skozi Sueški prekop
ladji Bihač, ko so
Še eno prvenstvo držijo naši Pomorščaki. V vseh lukah sveta so znani kot najmlajše ladijske Posadke. Po podatkih, ki sicer nlso uradno izračunani, je njiho-ya Povprečna starost okoli 25 :eU To pa je podatek, ki ga nima trgovsko ladjevje nobene druge države.
Pomorščaki na kopnem
V Piranu lahko na treh kon-cih srečata pomorščake: v klu-dp Pomorščakov, v Rozmanovi uhci in v Luciji. V klubu pomorščakov se zadržujejo vsi usti, ki čakajo na novo vkrca-na ladje, v Rozmanovi ulici stanujejo v vrstnih hišicah mno-Pomorščaki, ki so sidro po dolgih letih plovbe spustili na *°Pnern, pa tudi v Luciji je že Piecej takšnih, ki so si poiskali avetje na kopnem. Veliko teh Pomorščakov dela zdaj na raz-Nhih delovnih mestih v podjet-P' nekateri pa so se zaposlili ddi v industriji, saj pravijo, da ladijski strojniki v tovarnah eio iskani, ker znajo popraviti
Sak° stvar.
tPi ®|avko Strmole, ki dela v Pjjdlčni službi Splošne plovbe je ifn' ie veteran v podjetju. Bil tov a ladji Rog na najtežjem po-iu okoli sveta. V februarju Tih6CU leta 1956 se Je ladja v 3g erh oceanu znašla v neurju. - Ur so pluli skozi jedro ciklo-, • .Ladjo je nosilo kot orehovo Pino. Veliki valovi so io po-rivaij- yocja je vdirala tudi v 0l-ranjost, vendar so jo noč in an črpafi. Posadka ni spala tri d°ci. Kuhane hrane si niso mogli Pripraviti. Jedli so samo suh Pršut, orehe in čokolado. V hudem neurju so popustili tudi vi-
takšnem nihanju je bilo nemogoče usmeriti udarce na pravo mesto. Vijake pa sem naposled le pritegnil in s tem je bila ladja rešena. Šele na Japonskem v luki smo videli, kaj je napravilo morje iz ladje. Razdejanje je bilo splošno. Železo je bilo zvito, kot bi bilo iz papirja.-«
Zgodbe, ki jih pripovedujejo pomorščaki, so drugačne od lov-
in disciplina so strožji, kot na kopnem, v tovarnah, v delavnicah in v uradih. Tudi odrezanost od sveta je tlaka, ki jo v takšni obliki plačujejo samo pomorščaki. Prav zaradi tega se ne smemo čuditi, če mnogi pomorščaki vračajo delovne knjižice tako kmalu. V vsaki tovarni na kopnem je človek bolj varen, kot na odprtem morju.
Seveda ima poklic pomorščaka tudi lepe.strani, vendar so te v manjšini. Vili Jcicn, ki se bo v naslednjih dneh vkrcal na ladjo Bled kot upravitelj stroja, pravi:
»Ljudje, ki delajo na kopnem, sploh ne morejo razumeti, kaj je ladja in kaj zahteva delo na ladji od ljudi. V tovarni delaš osem ur in greš domov. Na ladji pa včasih delamo tri delavnike skupaj. Vedno smo sami sredi morja,«
Nihče od pomorščakov, ki si je našel zaposlitev na kopnem, nima resnih skomin za morjem. Pomorščaki pa kljub temu zelo radi obujajo spomine iz časov, ko so bili vkrcani še na ladjah. Takšen je tudi Alojz Šušmelj v svoji hišici v Rozmanovi ulici v Piranu. Bil je osem let na morju. Nič točnega ni povedal, zakaj se je z ladje umaknil. Našteval je več razlogov: človek se z leti izčrpa, naveliča se enolične hrane iz hladilnika, težkega življenja pa vsak ne prenaša enako uporno. Tudi zakon in družina je za mnoge ovira.
PRIPOVED O ČLOVEKU
So pa ljudje, ki vse svoje življenje preživijo na morju. Brez morja bi življenje zanje ne imelo pravega smisla. Po vseh lukah, kjer pristajajo ladje Splošne plovbe v teh dneh pripovedujejo o pomorščaku Ivanu Skopcu. Iz Južne Amerike je 6. decembra lani prišla v Piran teleprinterska vest, da je umrl.
še na ladjah: Zelengora, M, Krpan, Sežana, Bočna, Ljutomer in Bihač. Z ladjo Ljubljana, s katero je nazadnje plul v Južno Ameriko, pa se ni vrnil nazaj. Njegove posmrtne ostanke so pripeljali v domovino z letalom.
Ivan Skopac je doma iz kraja, ki je dal že veliko dobrih pomorščakov. Rodil se je v kraju Rabac pri Labinu v družini dobrih pomorščakov. Že kot otrok se je vkrcal na ladjo. Vojno je preživel v angleškem koncentracijskem taborišču na jugu Afrike, po vojni pa se je vrnil in se zaposlil v trgovski mornarici. Bil je pomorščak in pol. Telesno krepak in zdrav je bil kot dren. Človeške vrline pa mu je vcepljalo tudi morje in delo, saj ga tii nikoli minila delovna vnema. Skupaj s piranskimi pomorščaki je plul enajst let.
Za nekatere ljudi je morje edini življenjski cilj, ki ga zapuščajo šele ob smrti.
VOŽNJE NA DRUGI KONEC SVETA
. Čeprav zelo mlad, ,je Anton Turk že veteran morja. Na morju je prebil -14 let. Od svojega 22 leta je na morju. V teh letih je napravil bleščečo kariero. Do nedavnega je bil poveljnik najhitrejše ladje Ljutomer, ki vzdržuje stalno zvezo s pristanišči Južne Amerike. V petnajstih mesecih je z ladjo Ljutomer napravil šest potovanj v Južno Ameriko. To je njegova prva ladja, ki jo je sprejel ob splavitvi v morje. V tem kratkem času pa si je z njo pridobil ugled v vseh pristaniščih.
Ni šala upravljati s takšno hitro ladjo. Poveljniki ladij morajo sproti reševati težke naloge. Spraviti ladjo varno v luko, povzroča mnogim sive lase. Če je tako velika ladja neizkoriščena, nastaja velika gospodarska škoda. Za vsak neizkoriščen dan
ip,
Lacija, ki nosi ime svoje matične luke — Piran
Kabina, ki 'nudi vse udobje turistom, ki. se odločijo in potujejo a ladjami Splošne plovbe Piran po svetu	,
utrpi podjetje 2500 dolarjev škode. To pa niso majhne skrbi za poveljnika ladje.
»Ali se vam kdaj zgodi, da vam popustijo živci?«
»Odgovornost, ki jo imam, je precejšnja. Mnogokrat se znajdem v položaju, ko moram delati po svojem razumu. Že nekajkrat se mi je zgoOs--, da so piloti, ki vodijo ladje v težje luke. dvignili roke. Takrat sem moral položaj reševati sam. Za to pa je treba Imeti veliko izkušenj in dobre živce. Človek nekaj časa vzdrži, potem pa rabi počitek.«
Anton Turk je na ladjah reševal že težke naloge. Bil je [ član posadke stare ladje Ljubljana, ki je nasedla v Darda-nelslti ožini. Ladja je nasedla nepričakovano v bližini otokov. Levo in desno so bile čeri, ob katerih bi se lahko razpolovila. Po njegovi zamisli so jo po dveh’ dneh reševanja izvlekli nepoškodovano, da je lahko nadaljevala vožnjo. Z ladjo Pohorje pa je kot član posadke zašel v tajfun na Pacifiku. Na srečo je bil tajfun še zelo mlad in po se iz njega srečno izvlekli.
Ni lahko ocenjevati sposobnosti poveljnika ladje. Anton Turk mi je priznal:
»Vsak ima najboljše mnenje o sebi. Prepričan sem, da to velja za vse ljudi.«
Rekel sem mu, da sem slišal, da je kot poveljnik ladje zelo strog.
»Na morju je drugačen red, kot na kopnem. Znano je, da ljudje delajo napake. Nerodno je samo to, da se na kopnem lahko na napakah učite, na morju pa si tega ne smemo privoščiti. Ljudi moram velikokrat grajati, da ne delajo napak. Vsaka napaka pri nas na morju, pa se tudi kaznuje. Na morju ni raz-
. d
m
J, . «4

Š
lik med ljudmi. Ne gledamo si skozi prste tako, kot na kopnem. Zato so tudi naša pravila strožja.«
Pomorščaki na naših ladjaji so napravili že mnoge podvige. Njihovo delo je drugačno, kot na kopnem. Imajo pa tudi veliko več skrbi, sprijazniti se morajo s svojim načinom življenja. Pa vendar je med njimi veliko takšnih, ki si drugačnega načina življenja ne želijo, ki hočejo ostati zvesti morju.
ZDRAVKO TOMAŽEJ
skih. To niso običajne pustolovščine, ampak prepričljivi dokazi težkih pogojev dela na ladjah, ki so odtrgane od sveta in v večnem spopadu z naravnimi silami, kakršno je rnorje. Morje pa ljudi v nevarnosti združuje bolj kot kjerkoli drugje na delovnem mestu. Na morju ljudje ne ravnajo vsak po svoji volji. Zakoni vedenja, odnosi med ljudmi
Vodja krova motorne ladje Ljubljana se je smrtno ponesrečil pri delu, ko je odstranjeval zastoj na škripcu pri ladijskem žerjavu. Padel je sedem metrov globoko na krov in obležal mrtev.
Zgodba o »morskem volku« Skopcu se širi zasluženo. Dolga leta je kljuboval morju in njegovim naravnim silam. Ze v neurju z Rogom na Tihem oceanu leta 1956 je za las ušel smrti. Njega in še enega pomorščaka je zadel val vode na krmi in ju z vso močjo odnesel. Ivan Skopac se je v zadnjem trenutku ujel še za ograjo ladje, da ni utonil, kar pa ni uspelo njegovemu tovarišu, ki je našel smrt v valovih. Sam se je takrat rešil po golem naključju. Ostal je še naprej član ladijskega kolektiva. Svoj poklic je pozneje opravljal
Jllllillilll
lllllllillllllllllllillllll

ICO
LJUBLJANA
Uprava: Trnovski pristan 8, tel. 20-879, 21-747 Obrat! Gr&daška 22, telefon 20-103
PROJEKTIRAMO,
IZDELUJEMO IN MONTIRAMO OPREMO ZA VSE VRSTE KUHINJ. SAMOPOSTREŽNIH RESTAVRACIJ IN GOSTINSKIH OBRATOV PRIMERNE CENEI	-	IZDELAVA SOLIDNA!
»Illlllll[ll*llll!ill*
■Milini!
llllllll!!!lllll1lll)!i!llll!lllllillllllll!E!
Illllllll!lll!llllllllllll!lllllllll!;imilllll!!lll!llllllll
Izobraževanje in kultura
Konec minulega leta smo iz dnevnih informacij izvedeli, da Svet za kulturo Občinske skupščine Ljubljana-Center zelo resno razpravlja s predstavniki občinske Zveze kulturno-prosvetnih organizacij o programu, ki ga je ta organizacija zasnovala za letošnje leto. Zato smo poprosili za razgovor predsednika Občinskega sveta Zveze kulturno-prosvetnih organizacij tovariša PETRA TOŠA. Razgrnil je pred nami delovni program, ki je zelo obsežen, pester in zanimiv in obeta, da bo ta organizacija v Ljubljani končno le postala ne le povezovalec amaterskih društev, temveč vse bolj in bolj tudi povezovalec za kulturno in umetniško dogajanje zainteresiranih posameznikov.
»Uresničitev naših namenov,« je dejal ob koncu razgovora tovariš Toš, »pa je v veliki meri odvisna tudi od Lega, kako bodo to našo iniciativo moralno in materialno podprli občinski in mestni forumi.«
PESTREJŠE KULTURNO
Življenje v Ljubljani
Ellllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll

Na Koprskem manjka mnogo delavcev tehniških poklicev
— V čem je bilo težišče dela sveta Zveze kulturno-prosvetnih organizacij občine Ljubljana-Center v minulem letu?
— Lani smo bili še vedno predvsem povezovalec kulturnih društev. To pa ne pomeni, da si ta čas in tudi že poprej nismo prizadevali, da bi v Ljubljani spodbudili klubsko kulturno delo. S pripravo in organizacijsko izvedbo kulturnih programov smo tako uspeli lani vsaj v nekaterih klubih. Uspeh naših prizadevanj pa je seveda različen, kot je različna pripravljenost vodstev družbenih centrov, da podpro našo iniciativo. Največ uspeha smo zagotovo imeli v družbenem centru krajevne skupnosti Ajdovščina in pri kulturnem društvu Akademik. V prvem smo izvedli nekaj uspelih klubskih večerov in naša publika je bila predvsem srednješolska mladina, ki jo je tu največ in najraje zahaja v družbeni center. V Akademiku, kot edinem kulturnem društvu študentov, pa nam je uspelo strniti okrog zanimivih kulturnih programov precej širok krog študentov, ki se zanimajo za najrazličnejša kulturna in umetnostna vprašanja. Akademik je lani skupaj s Prešernovo družbo organiziral npr. literarno srečanje ob izidu zbirk te družbe za leto 1967; .razgovor z režiserjj po povratku ljubskanske Drame z gostovanja po Poljski: obisk razstave moderne umetnosti v Moderni galeriji s strokovnim vodstvom po razstavi; v sodelo-
vanju z Etnografskim muzejem je bil organiziran Večer črnske umetnosti; v sodelovanju z Narodopisnim muzejem Večer slovenske ljudske umetnosti itd.
Žal pa nismo uspeli z našo iniciativo v druž.benem centru na Prulah, kjer so edino še ustrezni prostori, kajti Ljubljana ima nasploh zelo malo klubskih prostorov. Naša iniciativa tu s strani vodstva ni dobila podpore. Bili smo pripravljeni nositi vse stroške klubskih programov, vodstvo družbenega ceptra na Prulah pa je to našo pripravljenost sprejelo tako. da nam je hotelo celo zaračunati najemnino za prostore. Tako je načrt prooadel.
Za naše programe smo lani poskušali zainteresirati tudi vse osnovne in srednje šole. Sole bi to ne stalo dosti denarja, kljub temu pa smo naleteli na gluha ušesa. Morda zato. ker pri občinskem šolskem skladu ni prav nič denarja za financiranje take dejavnosti. Morda zato. ker pri pedagogih še ni prisoten občutek. da bi so tudi šole mcale vključiti v širši program kulturnih dejavnosti v mestu, zlasti kakor le-ta šolam tud; nri_ lagojen. Morda pa tudi ljudje v nas še ne vidijo zanesljivih in snosobnih organizatorjev novih kulturnih programov.• ker smo predolgo veljali le za povezovalce amaterske kulturne dejavnosti.
— In kaj je značilno za vaš letošnji program?
— Tudi letos bomo še vna-
prej povezovalec društvene amaterske dejavnosti, toda težišče naših kulturnih akcij bo drugje. Lotevamo se vrste konkretnih- kulturnih akcij, ki naj prispevajo k razširjanju in poglabljanju kulturnih potreb in interesov občanov, ne le občanov naše občine, temveč vsega mesta, saj moramo Ljubljano obravnavati kot enoten kulturni prostor.
Organizirali bomo klubske prireditve pri poklicnih kulturnih ustanovah oziroma kulturnih društvih, ki imajo namen dopolnilno afirmirati njihovo kulturno delo. Za primer. Gledališče, ki uprizori neko odrsko delo, še ni v celoti izpolnilo svojega kulturnega poslanstva, če o svojem namenu ali dejanju gledalcev vnaprej ne obvesti. Podobno je z založbo, muzejem, galerijo. Občinski svet ZICPO bo v skupnem interesu kulturne ustanove in lastne organizacije organiziral srečanja, ki naj občane na najbolj prikladen in privlačen način seznanijo s tem, kaj se ali kaj se bo dogajalo v neki kulturni ustanovi. Take na.iavitve in predstavitve umetniških dosežkov bi gotovo povzročile določen premik v angažiranju posameznika in v njegovem interesu za kulturno dogajanje.
Neposreden stik ustvarjalcev njihovimi čitatelji, poslušalci
in gledalci je drugo, kar želimo Organizirati. Nekatere ustanove so že doslej to našo pobudo z
veseljem sprejele, saj bomo ...... „.
Obetavna širokopoteznost
V vrhniških sindikatih so že dlje časa občutili potrebo, da bi na primeren način poskrbeli tudi za izobraževanje sindikalnih delavcev pa tudi članov samoupravnih organov. Zato je po ukinitvi Delavske univerze na Vrhniki, ki tudi po mnenju ondotnih sindikatov ni upravičila svojega obstoja, ObSS Vrhnika pred meseci ustanovil lastni izobraževalni center.
O delu in načrtih tega izobraževalnega centra smo se pogovarjali s članom njegovega upravhega odbora in tehničnim sekretarjem ObSS Vrhnika tovarišem Janezom Usenikom in predsednikom vrhniških sindikatov tovarišem Čedomirjem Vugo. Iz njune pripovedi povzemamo naslednje:
»Novo ustanovljeni izobraževalni center bo nastopal predvsem kot organizator in koordinator prizadevanj, da bi sindikalni delavci in člani samoupravnih organov čimbolj poglobili svoje splošno, družbenoekonomsko in delno tudi strokovno znanje. Po potrebi pa bo izobraževalni center pri ObSS Vrhnika organiziral tudi razna druga predavanja, seminarje, šole za starše in za mladino ter podobno; vse to v primerih, če bi kjerkoli izrazili tako željo. Predavatelje pa bomo izbirali med najboljšimi, ki so dosegljivi. V zvezi s tem še posebej računamo na pomoč ljubljanskih in kranjske delavske univerze. Razumljivo pa je, da bomo k delu pritegnili tudi domačine.«
»Ste morda prišli kaj cilje kot do programske usmeritve in delovnih področij, ki naj bi pomenila vsebino vseh prizadevanj vašega izobraževalnega centra?«
»Od ustanovitve našega centra sta minila nekako dva meseca"! V tem času smo že organizirali štiri predavanja, in sicer dve o aktualnih zunanjepolitičnih vprašanjih, eno o zunanji trgovini glede na novi zunanjetrgovinski in devizni režim ter vstop Jugoslavije v.GATT. posebej za prosvetne delavce pa predavanje o religiji in vzgoji. Za januar pa imamo na {iuogra-mu dve predavanji o vodenju in upravljanju, kajti iz delovnih organizacij smo dobili signale, da ne razumejo razlike med vsebino teh dveh pojmov. Potem pa so. tudi za januar, predvidene šole za starše, s čimer bomo začeli kar v sklopu roditeljskih sestankov.«
»Kaj bi nasploh lahko povedali o programu za. delo izobraževalnega centra?«
»Predvsem to, da je razdeljen nekako na tri področja. Pr-
vo je splošno in družbeno-poli-tično_izobraževanje; skratka poglabljanje tistega znanja, ki je potrebno slehernemu državljanu in proizvajalcu, ne glede kje dela in kakšno funkcijo opravlja v sindikatih ali v samoupravnih organih. Drugo področje je pravzaprav enako kot prejšnje, vendar že prilagojeno vsemu " tistemu, kar proizvajalce zanima znotraj njihovih delovnih organizacij. V zvezi s tem že pripravljamo seminar o notranji zakonodaji za člane samoupravnih organov vseh naših delovnih organizacij, po naročilu Industrije usnja pa bomo podoben, vendar vsebinsko razširjen seminar pripravili v njihovem podjetju. Nekako v ta okvir in na to področje sodi še organizacija raznih strokovnih predavanj, na primer za kmetijske delavce. Žalostno je, ampak resnično, da na našem območju takih predavanj doslej ' nismo imeli, čeprav se ljudje zanje močno zanimajo. Končno, kot tretje področje v delu našega izobraževalnega centra, pa je treba omeniti organizacijo predavanj ter seminarjev o trenutnih aktualnih dogodkih.«
»Iz tega. kar je bilo doslej povedano, je očitno, da so zaorali v ledino na vsej črti. Kakšen pa je obisk in kako je s financiranjem izobraževalnega centra?«
»Obisk je presenetljivo dober. Po vseh mogočih .linijah*, kot se temu reče, smo na dosedanja predavanja vabili približno po 150 ljudi iz naših delovnih organizacij. Ob zadnjem predavanju jih je prišlo že več kot šestdeset. Zavedamo pa se, da s tem ne smemo biti zadovoljni, čeprav je uspeh nepričakovano že zdaj zelo dober. Upamo, da bomo sčasoma, ko se bo center uveljavil, beležili še večji obisk. To pa nas seveda ne odvezuje dolžnosti, da iščemo vedno nova pota do občana in proizvajalca, da se bo tudi sam začel zanimati za predavanja in vse drugo, kar že prirejamo, oziroma šele bomo organizirali. Za zdaj pa smo najbolj zadovoljni s tem. da smo uspeli preskrbeti primeren prostor. Po dogovoru 7. JLA nam namreč vrhniška garnizija odstopa svojo dvorano.
S stroški pa je takole: sredstev imamo na srečo toliko, da izobraževalni center lahko pokriva stroške za organizacijo vseh predavanj in seminarjev splošne smeri, medtem ko bodo ostale stroške nosili naročniki, torej delovne organizacije. Pri tem pa bo ObSS po svojih močeh pomagal tistim delovnim organizacijam, oziroma sindikalnim podružnicam, katerih fi-načni položaj je tak. da bi vsaj trenutno težko zmogli kakršnekoli večje stroške.« -mG-
imeli v kratkem v 'Križankah Večer mladih slovenskih avtorjev, katerih knjige so izšle pri Mladinski knjigi v zbirki Mlada pota; v Narodni galeriji pa bomo v sodelovanju s Cankarjevo založbo priredili ob izidu Slovenskega slikarstva glasbeno-likovni večer. Vsaj vsak teden eno tako prireditev v kulturni Ljubljani želimo organizirati že letos.
V šolah je estetska vzgoja še precej verbalna. Klubski večeri naj bi prispevali k sodobnejšemu tovrstnemu pouku, postali naj bi ilustracija k teoretičnemu' znanju. Pripravili smo tri cikluse s področja estetsko-humani-stične vzgoje. Radi bi jih izvedli vsaj trikrat: enkrat na določeni osnovni šoli kot prireditev, namenjeno vsem zainteresiranim z vseh osnovnih šol v mestu, drugič v nekem dijaškem domu in srednji šoli s podobnim namenom in tretjič v določenem družbenem centru ali delovni organizaciji.
Letos bomo tudi poskusili z združevanjem občanov v petih interesnih ljubiteljskih kulturnih klubih: ljubiteljev literature, gledališča, glasbe, filmske in likovne umetnosti. Za tako združevanje doslej v mestu ni bilo možnosti. Pri tem ne gre za stanovske klube poklicnih kulturnih delavcev, in tudi ne za klube, ki bi jih vezal neki prostor. Gre za klube, ki naj bi kot organizatorji programsko omogočali najrazličnejša srečanja ljubiteljev umetnosti, ki bo- -do razpravljali o stvareh, ki jih enako zanimajo.
— V Ljubljani pa imajo občani tudi zelo malo možnosti za oblikovanje javnega mnenja o kulturni politiki.
— Ugotovitev je točna. Ne čutijo tega le občani ali organizacija, tudi kulturni delavci pogosto nimajo možnosti vplivati na odločitve. Zato rešitve niso vedno odsev mnenja za kulturo zainteresiranih občanov. Mi bomo zato v kratkem organizirali tri javne razgovore: O razvoju kulturnih dejavnosti v mestu, o premikih v načinu financiranja kulture ter o usklajevanju programiranja kulturne vzgoje v mestu.
S. G.
vet za delo pri Občinski skupščini Koper je priporočil delovnim organizacijam, naj v pri-^'hodnje bolj upoštevajo zahtevo po ustrezajoči izobrazbi zaposlenih. Zaposlujejo naj res le tiste, ki imajo ustrezno izobrazbo. Ker zlasti primanjkujejo delavci raznih tehniških poklicev, bo Svet za delo priporočil tudi Zavodu za prosvetno-pedagoško službo v Kopru, naj to dejstvo upošteva pri programiranju novih šol, zlasti srednje tehniške šole za Primorsko.
Strokovna služba Zavoda za zaposlovanje v Kopru je namreč posredovala pristojnim občinskim skupščinskim organom poročilo, s katerim opozarja, da strokovnost oziroma šolska izobrazba velikega števila zaposlenih ne ustreza. Kaj ugotavljajo?
Na delovnih mestih v gospodarstvu, ki terjajo srednjo, višjo ali visoko izobrazbo, ima tako izobrazbo le dobra tretjina zaposlenih. Na delovnih mestih, Iti terjajo srednješolsko izobrazbo, je zaposlenih kar dobra četrtina samo priučenih delavcev. In celo na delovnih mestih, ki terjajo višjo ali visoko izobrazbo, je desetina samo priučenih delavcev. Delavcev z višjo ali visoko izobrazbo manjka zlasti v upravi. Medtem pa so tudi ugotovili, da kar 25 delavcev z višjo ali visoko izobrazbo dela na delovnih mestih, za katera povsem zadostuje srednja izobrazba. In le slaba polovica vodilnih delavcev, ki torej vodijo delovni proces in delo drugih, ima ustrezno izobrazbo. Na zahtevnejših vodilnih delovnih mestih pa se število zaposlenih z ustrezno najvišjo izobrazbo še nadalje zmanjšuje, na komaj eno tretjino vseh zaposlenih v lej kategoriji.
SREČKO KAVČIČ
rsiiiHHiHini-irannraiiiiinimrannnniiKiiiiiiiiiiiiiPEcnsnnininiiiniBiraniiBiiirainniiBinraKsiHBHiniinunHiiBiiiiBaHiBffiBPnnnHBiiaBiiBiiiiiiiinBBBiiiiiiniBit
Zima na Krasu
Srečanja © Srečanja ® Srečanja ® Srečanja © Srečanja ® Srečanja Q Srečanja Srečanja O
Nemimi rojak iz Ajdovščine
H
O
9
3.
_________V
naju, preživel nekaj let v Sovjetski zvezi, kar osemintrideset pomladi pa v svojem ljubem Parizu, kamor se ponovno vrača.
»Mnogi vam pravijo naš neuradni pariški kulturni ataše in vodnik. Zakaj...?« vprašam Pilona potem, ko se umetnik znebi še zadnjih nadležnih zbiralcev avtogramov, ki mu sledijo iz Moderne galerije na poti proti Slonu, kamor sva se namenila nd »kapucin«.
»O tem prosim ne pišite. Morda mi res nekateri pravijo tako, vendar si ne maram lastiti tega, kar mi ne gre . ■ ■«
Nešteti slovenski kulturni delavci so obiskovali Pilona v malone štiri desetletja dolgem
Sele šola me je venčala z Venceslavom. Šturska mularija,
rezki šunke, zlomljeni konci klobas mortadele, ki so jih
ajdovskim liberal- razprodajali ekonomsko 'sib-
me je pozneje čez nesramno izzivala:
tn
»
(n
«7
9
K
5
6
m
obdobju, ki ga je preživel na
Pilonovem likovnem živ- Montparnassu - odgovarja na
moje vprašanje katalog, ki je izšel ob nedavni Pilonovi razstavi v Ljubljani. Po starem pravilu so ga obiskovali zvečine bolj redno in ljubeznivo takrat, ko so še kot pravi zelenci potrebovali pomoč tega našega neuradnega kulturnega atašeja in vodnika.
»Je Veno vaše pravo ime...?«
»Mati Urška in oče Menigo sta me krstila za Venceslava. Pa ne zato, ker je bil ta visoki pokrovitelj najbližji svetnik v domači pratiki. Oče — nepismeni predstavnik stare kulture — ni znal brati in je moje ime izgovarjal le s težavo, saj je prišel iz Furlanije. Tako sem postal v očetovih ustih Vensil, v materinih Vencelj.
y Ijenju odkrivamo' vsaj tri ” Pilone, pravi Ljerka Me-naše, kustos Moderne galerije v Ljubljani. Gre za ekspresionista iz velikih dvajsetih let, potlej za »ruskega«, če hočete, »bolševiškega« Pilona, in končno za Pilona z Montpar-nassa, kjer je umetnik v skoraj štiridesetih letih s svojim nemirnim svinčnikom, v obeh svojih »uradih« doma v Rue de la Grande Chaumiere in tistih nekaj korakov prek ceste, v staroslavnem Čaje du D orne, upodobil nešteto drobcev iz vsakdanjega življenja...
Nemirnega rojaka iz Ajdovščine, Vena Pilona, so razmere doma in njegove lastne želje vodile daleč po svetu. Študiral je v Pragi. Florenci, na Du-
sovražna cem, pa Hubelj Veno!«
Pilonu so že zgodaj obetali slikarsko prihodnost. So se izkazala prerokovanja kot utemeljena?
»Ko sem v drugi realki z akvarelom naslikal tihožitje z raztrganimi čevlji,« pravi danes slikar, »mi je profesor Wohanka prerokoval lepo slikarsko kariero. Tedaj se mi je zazdelo, da bom s takim tihožitjem v življenju sicer obut, vendar pa ne posebno udobno, ker me bo vedno nekje tiščalo ali se mi bo trgalo. Tako je pozneje tudi bilo . ■ ■■«
»Še predno ste se preselili v Pariz, ste imeli kar precej poklicev, mar ne?«
»Razen pekarne sem vodil različne posle: bil sem tajnik Elektrarne na Hublju, cenilec vojne škode, kazenski zagovornik, honorarni inšpektor za varstvo kulturnih spomenikov, zastopnik avstrijske firme za izvoz malin, učitelj slovenščine in italijanščine pri nemškem, in kasneje slovenščine pri italijanskem direktorju predilnice. Ob vsem tem sem seveda veliko slikal.«
»Vam je v življenju pogosto trda predla?«
»Spominjam se montparna-ških časov, ko je bila moja temeljna hrana tudi do desetkrat prekuhan čaj in pa odpadki slanine, ponesrečeni od-
kim potrošnikom in lastnikom domačih živali. V svojem ateljeju sem potlej to reč izbiral, obiral, pral, drgnil, zvrl in trikrat precvrl, če se mi je zdela zelena patina na klobasah sumljivo slikovita.«
»Ljudje vas cenijo ne samo kot slikarja, temveč tudi kot fotografa...«
»Ker sem želel svoje zakonsko življenje speljati na zanesljivejši tir, sem si več let služil kruh 's fotografijo. Zaslužek je bil trd, ker sem prevečkrat delal po prijateljskih cenah ali na kredit. Moj zadnji aparat, Rolleifleoc, mi je skrivnostno izginil na prcsslavi podružnice Bratstvo-.! edinstvo med izseljenci v Franciji, kjer sem delal reportažo o naših rojakih. S tem je bila končana moja fotografska kariera.
Pred dobrima dvema letoma je Veno Pilon izdal knjigo, ki predstavlja opis najrazličnejših dogodkov in doživetij iz avtorjevega bogatega. silno razgibanega življenja doma in po svetu.
»Knjigi sem dal naslov »Na robu«, pravi slikar Pilon. »Želel sem, da bi jo natisnili v žepni izdaji, pa moje želje niso upoštevali. Knjiga je namreč luksuzna, zato je draga. Za marsikateri ' žep predraga. Sploh tiskamo pri nas preveč luksuzne knjige. Tega si še precej bolj bogati riarodi ne privoščijo . ..«
U.

9
te
9
0
0
0
0
Srečanja © Srečanja O Srečanja © Srečanja © Srečanja © Srečanja © Srečanja © Srečanja © Srečanja ©
Srečanja S' Srečanja S
eeBB*BBaBBBllE3BSBBBBaHBKBBBBiaBBBBBBBBBSHBBHBBBBIBSSBBBBBBr«mBBBBBBBBlBBBBlBBBBBBBBBBBBBHmiBBlBBBBBBBBlHlBBBBSBBBBreB*BBSBBBBHBBBB6BBBBBB
I IZ TOVARNE AVTOMOBILOV IN MOTORJEV-MARIBOR
Delež cestnega prometa v celotni transportni dejavnosti neprenehoma raste. To dejstvo terja od domače avtomobilske industrije velike napore, kajti zadovoljiti mora povpraševanje tako transportnih podjetij kot podjetij, ki prevažajo blago za svoje lastne potrebe.
Težave so posebno velike, ker so sile proizvajalcev go-
ja svdjih izdelkov, vse to pa zahteva dosti več sredstev, kot bi jih bilo potrebno. Takšen razvoj je pripeljal do velikega števila finalistov in kooperantov. Vsak je namreč težil, da bi proizvajal kompleten asortiment svoje veje. Zato imamo tri proizvajalce ležajev, menjalnike izdeluje pet proizvajalcev itd. Ker morajo vsi tj proizvajalci imeti so-
Avtobus TAM a-3000
spodarskih cestnih motornih vozil zelo razdrobljene. Še pred drugo svetovno vojno zgrajena Industrija motorjev v Rakovici je dobila licenco za češke tritonske kamione RN-13. Po zadnji vojni se je razvila v Mariboru naša Tovarna avtomobilov in motorjev, 1953. leta pa še tovarna l’AP v Priboju na Limu. Če štejemo med gospodarska cestna motorna vozila tud' vozila z nosilnostjo 250 kg, imamo v Jugoslaviji kar 6 proizvajalcev gospodarskih cestnih motornih vozil. Proizvajalcev motorjev imamo šest, karose-ristov je dvanajst itd.
Razumljivo je, da je vsak proizvajalec razvijal svoje tehnično raziskovalne in ostale službe. Vsaka tovarna ima svoje razvojne oddelke, .svojo mrežo kooperantov, vsaka zase raziskuje možnosti plasma-
dobne proizvodne stroje, je r.ujno prišlo do paralelnih investicij, da ne rečemo neracionalnih. Posledica takšnega razvoja so razdrobljena sredstva, majhne nerentabilne serije, zaradi pomanjkanja kadrov tudi slaba kvaliteta posameznih proizvodov, neenoten nastop na tržišču, neracionalna' projektantska raziskovanja itd.
Dolgo časa je bilo v avtomobilski industriji vsako planiranje le spremljanje globalnih planov, tržišča kot objektivnega faktorja planiranja ni skoraj nihče upošteval.
V TAM so pri postavljanju planskih nalog upoštevali tržišče, kakor tudi njegovo sposobnost absorbcije kot osnovno komponento pri planiranju naše bodoče proizvodnje. Na osnovi dolgoletnih številčnih podatkov o proizvodnji vozil,
o rasti narodnega dohodka, razvoja prometa, rasti števila vozil ter ob upoštevanju razvoja avtomobilizma v drugih deželah so izračunali absorta-cijo našega domačega tržišča gospodarskih cestnih motornih vozil, s čimer smo dobili enega osnovnih podatkov za planiranje naše proizvodnje.
Poleg zgoraj naštetega so vsekakor upoštevali želje uporabnikov njihovih vozil, kajti vodi jih želja proizvajati to, kar želi naš kupec.
Čeprav so ugotovitve tržnih gibanj in njihove tendence tovarni na razpolago šele kratek čas, saj je služba, ki se s temi raziskavami ukvarja, to je analiza tržišča, še mlada, je vendar uspelo konstruktorjem zasnovati nova vo-žih in detajle na starih, ki slone na gornjih ugotovitvah. Realizacija želja kupcev pa je mnogokrat težja, kot pa bi pričakovali. Osnovne težave izhajajo iz ugotovitev, ki smo jih našteli uvodoma.
Sile motorne industrije so razdrobljene, še bolj pa so razdrobljene sile kooperantov. Ob ugotovitvi, da zalaga na primer v industrijsko močno razvitih deželah samo en kooperant celo vejo z enim de-
lom, je primerjava z našimi razmerami porazna. Preveli-
Montažna linija
Kamion TAM 5000
ko število kooperantov, ki proizvajajo vse in to v malih serijah, le-tem onemogoča, da bi ustvarili sredstva, s katerimi bi lahko na svojem področju vsaj spremljali svetovni razvoj panoge, če že ne morejo sami nanj vplivati. Zelo važno vlogo bi lahko v tem primeru odigrala mednarodna kooperacija, o kateri pa v naši panogi tako rekoč ne moremo govoriti!
Tovarni avtomobilov in motorjev v Mariboru je uspelo z dvigom produktivnosti in z večno racionalizacijo in iztiskanjem iz starih strojev, kajti sredstev za rekonstrukcijo kljub velikim naporom niso dobili,, doseči, da so tako s cenami kot s kvaliteto naših proizvodov na svetovni ravni. To, da so cene naših vozil nižje ali enake cenam
vozil tujih proizvajalcev na njihovem domačem tržišču, potrjuje gornjo trdiitev. Obenem pa je preko štiristo nagrajenih šoferjev za prevoženih 200.000 km in več, nekateri so prevozili celo 400.000 km, brez generalnega popravila motorja, najboljši znak kvalitete TAM vozil.
Tako pričakujemo na področju mednarodne kooperacije napredek, ki bi pomagal tako pri kvalitativnih kot tudi pri kvantitativnih spremembah v avtomobilski industriji. Vsekakor bi bile za tako mednarodno kooperacijo, kj bi prinesla v našo avtomobilsko industrijo dosti novosti, potrebne spremembe v predpisih, ki sedaj onemogočajo tesnejše mednarodno sodelovanje take vrste.
BS
i
^*eeeeeeeeeeeeeeebeeeeee®e®****bbbebbeebeeeebbbeeebseeeeeeeeeeebeeeebeebheeeee*c •eeeeeheeebebebbebeeebbeebeeeebeebebeeebbeeebebeeeeeebee.
SATURNUS
KOVINSKO PREDELOVALNI! INDUSTRIJA - EMBALAŽA -AVT00FREMA
PROIZVAJA:
•	RAZNOVRSTNO PLOČEVINASTO EMBALAŽO ZA PREHRANO, KEMIČNO IN FARMACEVTSKO INDUSTRIJO IZ ČRNE, BELE IN ALU-PLOCEVINE
•	ARTIKLE ŠIROKE POTROŠNJE: KUHINJSKE ŠKATLE, . PLADNJE ITD.
•	DELE ZA AVTOMOBILE IN BICIKLE: ŽAROMETE VSEH VRST IN SVETILKE
© ELEICTROTOPLOTNE APARATE: KUHALNIKE, PECI IN KALORIFERJE
•	LITOGRAFIRANE PLOŠČE IN ELOKSIRANE NAPISNE PLOSCICE
M
nama EEmnEKn
V BLAGOVNICI S STANOVANJSKO OPREMO NAMA. VVOLFOVA 1 NA IZBIRO V L NADSTROPJU:
•	posteljno perilo, prešite in volnene odeje e dekorativno blago
•	serviete, prti, brisače
6 preproge, tekači, obloge tal, zavese
•	gospodinjski aparati, hladilniki, štedilniki, sesalci, loščile!, mešalci, bojlerjl
•	radio aparati, televizorji, gramofoni, magnetofoni, tran-sistorji, radijske in TV antene
•	svetilke: stropne, stenske, namizne, stoječe
Nakup pohištva in gospodinjskih aparatov tudi na potrošniški kredit — 10-odstotni popust pri plačilu * devizami
asnscraa nama
itii
> ^^VSAAAAAAAAAAAAA/NAAA/NAA/VNAAAAA/VNA/VVSAA/VSAAAAAAAAA/iAAAA/
Vse za zimo
modna hiša
LJUBLJANA - MARIBOR

*
<9.
SOLEA
mila
•'c
V
Tovarna
eČtatorog.
Maribor
VAAAAAAAAA/VVWNAAAAAfWWWVNAAAAAAAAAA/WWWVSAAAA^VWW'JVVVWWVWV\AA*
e fo r m n i v n i v m m. š § h
/vžšj ih izobraževalnih zavodih
'■^/W^N/WWVWWSA/VNAA/W'AA/WW'y\AA/yvAAAA/'AAAA/WWW\<N
Pod
naslovom
»Razsipneži
s tanko
listnico« smo
že objavili
problematiko
našega
visokega
in višjega
šolstva,
zaradi katere
razmeroma
velika
družbena
sredstva,
odmerjena
:em
institucijam, ne zadoščajo, niti ne omogočajo v celoti kvantitet-nega dela.
Polemika, ki smo jo poskušali vzbuditi z nakazanimi problemi, ni uspela. Kljub temu je reformni val zajel naše visoke in višje šole in že tudi nakazal bogate notranje rezerve tako v sami organizaciji šolske mreže, kakor v poslovanju in učnih konceptih in kadrih.
Tokrat se bomo razpisali o ugotovitvah komisije, ki jo je imenoval Sklad SRS za šolstvo sporazumno z Izvršnim svetom SRS za proučitev finančnega stanja in posebnih vprašanj, povezanih z materialnim položajem visokošolskih zavodov, in o stališčih omenjenega sklada do teh ugotovitev.
VAA/WW\AAA/WWWW\yVWVWV\AAAAAAAAAAAAAAAAAAAA/VWW'-
Po podatkih rektorata Univerze v Ljubljani, posredovanih v juliju 1966, bi ljubljanske fakultete potrebovale za nemoteno delo do konca decembra še
800 milijonov starih dinarjev. Komisija je pregledala finančne načrte vseh zavodov — delo je zaključila 1. oktobra — in ugotovila, da znaša dejanski primanjkljaj do tega časa le 200 ,milijonov starih dinarjev. Na poziv, da je treba zaradi neza-vidne republiške proračunske situacije skrajno omejiti izdatke, ki ne zadevajo bistvenega dela pedagoškega procesa, so zavodi sestavili rebalanse tako, da bi sredstva, ki jih je zagotovil sklad za šolstvo SRS, zadoščala za najnujnejše izdatke.
Z restrikcijskimi merami, po katerih naj bi zavodi dobili za leto 1966 samo 95 % sredstev, izračunanih po enotnih (vendar, kot kaže, spornih) merilih, se nekateri zavodi niso strinjali. Filozofska fakulteta, Fakulteta za strojništvo, Medicinska fakulteta in Višja gospodinjska šola v Grobljah so intervenirale pri skupščini SRS, da jim Sklad za šolstvo SRS dodeli toliko sredstev, kot je prvotno obljubil. Niso pa svoje izjemnosti zadostno utemeljila, zato ostaja vprašanje dodatnih sredstev do nadaljnjega odprto.
POGLED NAVZNOTER MARSIKAJ ODKRIJE
Kljub skopo odmerjenemu in neprimernemu času — trije poletni meseci — je komisija odkrila bogate notranje rezerve v obiskanih 26 visokih in višjih šolah širom po Sloveniji.
Ekstenzivni razvoj visokošolskih zavodov je privedel do raznih oblik podvojenega študija in pouka predmetov, ki jih vsaka fakulteta posebej organizira, družba pa preko Sklada za šolstvo SRS posebej financira. Pedagoško osebje se je od 1961. leta do danes povečalo za 50 9c. Razmerje med študenti in učitelji je na nekaterih fa-kultetav že na ravni tistih evropskih držav, ki imajo najrazvitejše šolstvo. Zaradi tega je ponekod učna obveznost minimalna, drugje spet so pedagogi preobremenjeni.
Splošna ekstenzivnost visokega in višjega šolstva se posebej kaže v administraciji in v pomožnih tehničnih službah šolskih zavodov. Razen 1207 redno zaposlenih pedagoških delavcev je na zavodih 760 administrativnih, tehničnih in pomožnih delavcev. Res da je nekaj tehničnega osebja neposredno ali posredno vključenih v pedagoški proces, kljub temu pa obstajajo v teh službah bogate personalne in finančne rezerve.
Po mnenju komisije bi brez kakršnekoli škode lahko zreducirali 20 % teh delovnih mest oziroma opravili vsa pomožna dela s 130 do 140 delavci manj ter tako bruto osebne dohodke zmanjšali letno za več kot 180 milijonov dinarjev.
KOMAJ 25 % STROKOVNO USTREZNIH
Struktura administrativnih delavcev v visokošolskih zavodih je izredno slaba. Po nepreverjenih informacijah jih ima samo 25 % primerno strokovno izobrazbo. Od 33 delavcev v tajništvu Univerze jih 20 ni končalo niti srednje šole. nekaj na jih je zaključilo izobraževanje že v osnovni šoli. To strokovno šibkost je že pred komisijo ugotovil univerzitetni svet, ki je tako tajništvu Univerze kakor fakultetam priporočil, naj se lotijo tega vprašanja v prid večje gospodarnosti in delovne učinkovitosti. Administracija je nasploh primitivna, tlezorganizira-na in zastarela ter zaradi tega zelo draga. Medzavodski servisi bi lahko ceneje in bolje opravili vrsto nalog, zlasti če bi Univerza kot združenje fakultet nastavila človeka, ki bi se poklicno ukvarjal z organizacijo administrativnih in tehničnih služb, v katerih je sedaj 530 delavcev.
NA MEDICINSKI FAKULTETI 15 RAČUNOVODSKIH USLUŽBENCEV
Podobna nesmotrnost in negospodarnost je v računovodskih oddelkih. Čeprav številčna primerjava predvojnega in sedanjega računovodskega osebja in čisto upravičena,, "kaže le na ogromno in težko razumljivo ter težko opravičljivo razliko. Univerza je imela, skupaj z Narodno in univerzitetno knjižnico, pred vojno 5 računskih uslužbencev, danes pa jih je samo na višjih in visokih šolah 87, od tega na Medicinski fakulteti 15.
Resda so računovodski predpisi zapleteni in se je obseg poslovanja znatno povečal, vendar ni mogoče zanikati drugega, subjektivnega vzroka prevelikih personalnih izdatkov za računovodstva:	računovodski delavci
povečini nimajo niti srednješolske izobrazbe. Temu primerne so metode dela. Z organizacijo računovodskih servisov bi stroške zmanjšali, pa tudi zbrani podatki bi bili popolnejši in ve-rodostojnejši, zlasti če bi si omislili knjigovotistveno mehanizacijo, ki bi se hitro rentirala.
. Kamen spotike je Tiskarna Univerze, ki zahteva od Sklada za šolstvo SRS letno nad 20 milijonov starih dinarjev dotacije, kajti bruto dohodek na zaposlenega znaša letno komaj dober milijon, medtem ko je v Tiskarni Ljudske pravice zaradi večje produktivnosti štirikrat večji, čeprav je tudi ta stara.
KDAJ BO REŠEN NAJVECJI ŠOLSKI REBUS?
Javna tajnost je, da obstoječa organizacija visokošolskih zavodov presega naše finančne možnosti in tudi dejanske potrebe. Sistem visokega in višjega šolstva temeljiteje proučuje posebna komisija Skupščine SRS in na podlagi tega sestavlja teze za izboljšave, s katerimi naj bi ob večji varčnosti dosegali boljše izobraževalne rezultate. Ker svoja stališča konfrontira z mnenji šolskih institucij, preden bo o njih razpravljala Skupščina SRS, je delo zamudno. Predlogi za spremembe pa bodo zato po izjavi Marka Bulca, sekretarja Univerzitetnega komiteja, ki predseduje tej komisiji, dobro premišljeni in izčiščeni.
Komisija Sklada za šolstvo SRS je že samostojno ugotovila nekaj sistemskih napak.
Ob uvajanju enotnega študija na fakultetah postaja brezperspektiven koncept višje šole v rangu prve stopnje fakultete. Na mestu pa so šole, ki posredujejo za praktično delo uporabno strokovnost oziroma ki oblikujejo strokovnjake, kakršne zahteva praksa. Vedno bolj problematične postajajo tako imenovane kadrovske šole, saj
prvenstveno dajejo formalne kvalifikacije ljudem, ki za svoje redno delo niso strokovno dovolj podkovani.
Vprašanj, ki bi jih po mnenju te komisije morala rešiti širša družbena skupnost, ne delovni kolektivi posameznih zavodov, je pravzaprav zelo dosti in mnoga sodijo k sistemskemu urejanju našega šolstva.
Predvsem si moramo končno priti na jasno, kakšne profile strokovnjakov potrebujemo, in izdelati vsaj približni perspektivni plan kadrov. Apel ni nov, vendar ga premalo resno jemljejo celo tisti, ki naj bi to vrzel zamašili. (Nedavno se je v Parizu pričel mednarodni seminar o planiranju kadrov za gospodarstvo. Univerzitetni komite ZKS pa je en dan poprej po telefonu zvedel, da mora do naslednjega dne določiti mladega ekonomista za ta seminar ... Ta naglica je imela neljube posledice: v Pariz ni odšel — nihče. Toda to samo mimogrede.) Problem je tembolj zapleten, ker vsi zavodi zatrjujejo, da praksa zahteva prav njihove kadre. Proučiti kaže. katere usmeritve in kateri oddelki na fakultetah so odveč, kje so organizirali v bistvu enak študij na različnih fakultetah, kajti duplirapje onemogoča, da bi izdatneje financirali tiste fakultete in oddelke, ki jih dejansko potrebujemo ter jim dajali ustrezna sredstva tudi za znanstveno raziskovalno delo. Končno gre za to, da dobi gospodarstvo dobre strokovnjake in z njihovo p.omočjo poveča narodni dohodek, od katerega žive tudi — šole.
Farmacevtov, na primer, imamo dovolj, vendar smo odprli farmacevtski oddelek, ki zahteva težke milijone za opremo, poleg sredstev za osebne dohodke predavateljev. Tako vzgajamo kadre za druge republike ali za poklice, ki zahtevajo drugačno strokovnost. Takšnega nesmotrnega zapravljanja si ob skromnih razpoložljivih sredstvih za šolstvo ne bi smeli več privoščiti. Švedska, ki velja za bogato, šola iz ekonomskih razlogov farmacevte v tujih državah. Nujno je tudi proučiti problem višje stomatološke šole, s-katere je veliko diplomantov prestopilo na Medicinsko fakulteto. PO uvedbi enotnega študija ta prestop ne bo več mogoč, zlasti glede na vse manjše možnosti za zaposlitev stomatologov v zobnih ambulantah, ker smo že letos pokrili plan potreb za 1970. leto. Zmanjšati pa bo treba tudi število predavateljev v zavodih, ki bodo ukinili posamezne oddelke in usmeritve ali pa bo predavatelje sprostila že sama inverzija študija.
jem a enake osebne dohodke, kakor tisti, ki so polno zaposleni. Honorarje pa jim posredno plačuje Sklad za šolstvo SRS .. ,
Honorarno poučevanje je zgledno v mariborskih višjih šolah. Pogodbe za honorarno delo namreč sklepajo šolski zavodi, ne pa sami učitelji. Njihovi osebni dohodki se na matični ustanovi odmerjajo po celotnem opravljenem delu v vlogi rednega in honorarnega učitelja, kar je edino pravilno, če ne presega učnih normativov.
Če pogodbeni učitelj sam sklene pogodbo, ni samo dvakrat plačan za običajno učno obveznost, ampak tudi ni moč ugotoviti njegovih osebnih- dohodkov. Vodstva matičnih zavodov pa opravičujejo majhno učno obveznost z navidezno majhnimi osebnimi dohodki po pregovoru. ki je v tem primeru izmaličen: Za malo denarja malo muzike.
KAKŠNA MERILA BI BILA
PRAVIČNA ZA DELITEV SREDSTEV?
Sklad za šolstvo SRS iz leta v leto korigira merila za delitev sredstev šolskim zavodom. Po mnenju predsednika tega sklada Mirka Tuška in upravnega odbora sklada niti vpis študentov niti število opravljenih učnih ur in vaj niso ustrezni pokazatelji, ker ne delujejo v prid zaostrenih prizadevanj po kvalitetnejšem pouku, selekciji študentov itd. Posebna komisija je zdaj zadolžena, da določi merila za odmero sredstev, namenjenih za osebne dohodke pedagoških delavcev na podlagi sistemizacije delovnih mest, sestavljene v vseh istovrstnih zavodih po enotnih načelih in kriterijih. Ta merila naj bi šolske kolektive silila k postopnemu zmanjševanju in k racionalnejši zaposlitvi sodelavcev ter k reorganizaciji in centralizaciji pomožnih služb in dejavnosti.
Reformna prizadevanja v našem višjem in visokem -šolstvu; čeprav jih je za zdaj več izven samih zavodov kakor v zavodih, seveda v tem prispevku niso v celoti opisana. To »prezračevanje« je namreč kljub začetkom že zelo obsežno in — uspešno.
MARIOLA KOBAL
HONORARGI PROBLEM ZASE
Na visokih in višjih šolah je zelo veliko honorarnih predavateljev. Na 1207 stalnih kav 796 pogodbenih. Na splošno šole zatrjujejo, da so pogodbeni učitelji cenejši kakor stalni in da si pač tako pomagajo iz finančnih težav.
Toda komisija je ugotovila, da je v večini primerov, ko je pogodbeni učitelj obenem redni učitelj na drugi šoli, finančni prihranek le navidezen. Honorarji se namreč stekajo v njihove žepe, ne v šolske blagajne. Kdor nima na svoji šoli zadostne učne obveznosti, si ta -stranski zaslužek lahko privošči in povrhu v matični ustanovi pre-