Glasilo Zveze sindikatov Slovenije Glavni urednik Dušan Gačnik Odgovorni urednik Franček Kavčič Ljubljana, 25. oktober 1984 letnik 43, številka 42, cena 15 din Stečaj ni rešitev za !MV___________________‘______ Več kristala in delovnih mest v Rogaški Slatini Zaplet ob hadomestirih invalidom _______ Neizkoriščene izvozne možnosti lesarjev in gozdarjev De dur z Andrejem Šifrerjem ^ ________ Življenje kolesarja pomembnejše od uspeha____ Učenci na proizvodnem delu niso le v napoto zaposlenim Priloga Sindikalni poročevalec Smernice za družbeni načrt Slovenije za obdobje 1986 do 1990 s sindikalnimi usmeritvami in navodili za delo sindikalnih organizacij Letošnje vreme je pošteno zagodlo kmetovalcem. Dolga zima in obilica padavin sta upočasnila rast in spravilo poljščin, še posebej koruze. Namesto da bi bila že vsa koruza v kaščah, je je še več kot polovica na njivah. Ozimna pšenica, ki bi morala že skoraj skaliti, še vedno čaka na pripravljeno zemljo. Kroničnih težav z mehanizacijo, nadomestnimi deli in gorivom letos ni. Vreme je krivo! Nekdo pač mora biti. Zadnji dnevi sicer dajejo upanje, da bomo na poljih z zamudo-le uredili tako, kot je treba, da bomo tudi prihodnje leto jedli domač kruh. Slika: Andrej Agnič TURJUG ’84 Zvezni in slovenski sindikati, Splošno združenje gostinstva in turizma Jugoslavije, Turistična zveza Jugoslavije in Portoroža so konec minulega tedna v Portorožu pripravili prvo jugoslovansko delovno in proizvodno tekmovanje gostinskih in turističnih delavcev. Menijo, da je prireditev v celoti uspela. Največ uspeha je imela ekipa iz Srbije, drugo in tretje mesto pa si delita ekipi z Bleda in Portoroža, ki sta zastopali Slovenijo. Udeležencem srečanja je spregovoril tudi Marjan Orožen, predsednik slovenskih sindikatov, ki je med drugim poudaril, da moramo storiti veliko več za uveljavitev gostinstva in turizma kot vse pomembnejše gospodarske panoge. Sicer pa je bil TURJUG ’84 prava manifestacija znanja in sposobnosti naših kuharjev in natakarjev, pri katerih se, kot menijo mnogi, začne in konča naš turizem. Škoda le, da tudi v praksi ne dosegamo na tem področju približno tako visoke ravni kot na tekmovanjih in razstavah. A. U. Urednica glasila v Gostolu nam piše: »V zadnjem času se v slovenskih revijah in dnevnem časopisju vse pogosteje pojavljajo članki, ki napadajo tisk v organizacijah združenega dela. Očitajo mu slabo kakovost, nekritičnost, neodmevnost in še vrsto drugih pomanjkljivosti. Lahko takšno pisanje razumemo kot kritiko dejanskih razmer, kot gnev zaradi prevelike porabe rotacijskega papirja ali kot odraz hotenja, da bi končno vsa tovarniška glasila dosegla boljšo kakovost in odzivnost? Žal so tovrstni članki kot naročeni za tista okolja, ki jim smrdi objektivno obveščanje in so jim prav ti napadi dodaten argument, da ukinejo ali časopis ali druge oblike obveščanja.« V našem uredništvu se je pred dnevi oglasil tudi Zvone Lebar, urednik tovarniškega glasila sozda Elkom, ki nam je prinesel zajetno mapo polemičnih člankov. Kot lahko razberemo, je njihov povzročitelj pisatelj Miroslav Slana-Miros, ki je'v mariborski reviji »7 D« sprva spregovoril o »rikvercu tovarniške in vrtičkarske materinščine«. Jasno, na tapeti je bil jezik glasil delavskega tiska, ki da ga le-ta »»barbarsko pačijo in krivenčijo,« PO Mirosovem mnenju ponekod krotovičita jezik samo po dva grešnika, ki da ga hočeta za vsako ceno napisati sama in s tem kar se da veliko zaslužiti na škodo jezikovne in vsebinske sestave člankov. Sodeč po zgornjih stavkih kajpak Mi-rosovo pisanje ni moglo ostati brez odmevov. Nastala je .pravcata črkarska pravda, katere glavni akter je bil dr. in prof. slovenščine Tomo Korošec. Miros je pravdo gladko izgubil. Poraza pa ni mogel mirno požreti, zato je skušal polemiko prenesti v Teleks, kjer je konec septembra objavil odmev na članek z dne 19. julija. Pri tem lahko opazimo rahlo transformacijo, saj se je zdaj za razliko od pisanja v »7D«, kjer je bila tema njegove pozornosti jezik, v Teleksu polotil domnevno vsebinskega čveka. Miros vidi vse zlo za slaba in neodmevna glasila po tovarnah v njihovih urednikih. Ne vidi (ali noče videti) razmer, v katerih delajo in pišejo tovarniški novinarji. Zanimivo pri vsem tem pa je še nekaj: takšno razmišljanja mu objavlja časopis, ki očitno nima popolnoma nič slabe vesti spričo svojega poguma in tem, ki si jih izbira, odkar hodi »do konca«. Seveda s tem nikakor nismo rekli, da ti kritiki v marsičem nimajo prav, ko ši-bajo velikokrat pološčena glasila. Trdimo le, da še zdaleč ne razgaljajo pravih vzrokov takšnega stanja, temveč se vse preradi zadovoljijo kar z razglabljanjem o njihovih posledicah. Kaj o tem menite uredniki glasil v združenem delu? Za uredništvo Ivo Kuljaj Delavska enotnost Po starem ne, po novem pa... Rokovnik’ priročnik za leto 1985 še boljši! Delavska enotnost Smernice, po katerih bomo oblikovali družbeni načrt razvoja naše republike za prihodnje srednjeročno obdobje, so bile sprejete v slovenski skupščini. Ves postopek je pravzaprav tekel po dogovorjenih poteh, vendar, glede na preteklost s pomembno značilnostjo: iz razprav delegatov, njihovih pripomb na osnutek in postavljanje temeljnih ciljev razvoja v naslednjem srednjeročnem obdobju je vela treznost, resnost družbenogospodarskih razmer in nenazadnje tudi nekakšna nestrpnost, da bi končno naredili večji korak naprej v spremembi gospodarske sestave in da bi se otresli capljanja na mestu. Ponovno je potrdila, da za kakovostnejši gospodarski razvoj ni druge alternative kot dosledno uveljavljanje dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije. Temeljni cilji industrijskega in drugega napredka, tudi družbenih dejavnosti in tako imenovanega socialnega sektorja razvoja družbe, so postavljeni. Delegati so ocenili, da so zahtevni, nekateri so celo menili, da so preambiciozni. Vendar kot pribito drži, da smo v naši republiki dobili dokument ne le za načrtovanje prihodnjega razvoja oziroma oblikovanja planskih listin, temveč je tudi spodbuda za spreminjanje razmer. V naši družbi in organizacijah združenega dela mora zato biti dohodek v mnogo večji meri rezultat uporabljenega znanja in dela ter njunih učinkov na trgu, ne pa, kot doslej, navijanja cen, dogovarjanja o njih in pritiskov na državo in njen vsemogočni aparat za podražitve. Ce je temu odzvonilo že doslej, v prvi fazi uresničevanja dolgoročnega programa stabilizacije, toliko bolje, vendar ostaja med temeljnimi vprašanji našega gospodarjenja izkoriščenost obstoječih proizvodnih zmogljivosti, visoki stroški proizvodnje in režije, kar onemogoča mnogim organizacijam združenega dela konkurenčno vključitev v mednarodno delitev dela. Zajezitev inflacije je še naprej v središču družbenih prizadevanj. Ce smo končno spoznali, da smo v razvojni politiki stalno zanemarjali pomen stroškov, je sedanje treznenje sicer boleče, prišlo le nekaj minut pred dvanajsto, vendar še dovolj zgodaj, da lahko popravimo stare napake in preusmerimo neracionalno proizvodnjo v gospodarnejšo, ki bo omogočala akumulacijo. Pri nadaljnjem oblikovanju srednjeročnih in drugih načrtov je treba nameniti nekoliko več pozornosti koncentraciji akumulacije in združevanju dohodka, kajti povsem jasno je, da vrtičkarska in tehnološko nezahtevna proizvodnja, ki bo nekaj korakov za razvojem v svetu, ne omogoča kakovostnega razvoja. Kakorkoli je to jasno, se vendarle zdi, da so smernice za zdaj obšle združevanje dela in sredstev oziroma se le dotikajo vprašanj gospodarjenja z družbenimi sredstvi, vloge delavcev pri odločanju o dohodku in v razširjeni reprodukciji. V prihodnje moramo dati večji poudarek združevanju dela in sredstev, kajpak ne tako. da se bo pod zvenečim imenom samoupravnega sporazumevanja skrivalo izsiljevanje in gospodarsko nesmotrni položaj močnejšega, temveč takšnemu, ki bo z zavestno odločitvijo samoupravno organiziranih delavcev za združevanje dela in sredstev omogočalo napredek, hitrejši tehnološki in družbeni razvoj ter pripomoglo k večji ekonomski in socialni varnosti delavcev .v. Marjan Horvat Rogaški steklarji tudi letos odlično poslujejo Več kristala in delovnih mest lili Precej slovenskih in jugoslovanskih delovnih organizacij se ubada z vprašanjem, kje dobiti denar za preusmeritev proizvodnje in kako povečati prodajo izdelkov na svetovnem trgu. V Steklarni Boris Kidrič v Rogaški Slatini pa ameriškim kupcem prodajo kar 60 do 65 odstotkov steklenine za široko porabo in se kar sama od sebe vsiljuje misel, da bo treba prodajo na tujem začeti brzdati. Koristno je namreč, da ima steklarna vnaprej zagotovljen izvoz, toda večja prodaja le v eno državo povečuje odvisnost uspešnosti poslovanja od ko-, njunkturnih gibanj na njenem trgu. Kot nam je v pogovoru dejal direktor Jože Pelko, se v Steklarni zavedajo te nevarnosti. Toda hkrati ■smo dobili vtis, da vendarle premalo resno razmišljajo o preusmerjanju prodaje, ki bi v primeru cenejšega dolarja in padanja zanimanja ameriškega trga za izdelke Steklarne zašla v slepo ulico. Prav gotovo je smotrno še naprej izkoriščati ugodne možnosti na trgu onstran luže. Toda hkrati bodo morali pospešiti raziskave zahodnoevropskega trga in se pripraviti na morebitno »me- njanje razpoloženja« ameriškega trga. Nova naložba V 1600-članskem kolektivu načrtujejo, da bodo letos ustvarili 1,9 milijarde dinar- Država jim vzame preveč deviz V Steklarni Boris Kidrič sodijo, da jim država pobere preveč deviz in da bi izvoznikom moralo ostati vsaj 50 odstotkov zasluženih deviz. V prihodnjem letu pričakujejo, da se bodo pogoji gospodarjenja počasneje menjali kot letos in da bo gospodarstvo dobilo trajno pravico razpolaganja z devizami. jev prihodka. Konvertibilni izvoz bo letos večji od lanskega za 25 odstotkov, s prodajo stekla na ameriškem trgu pa bodo iztržili okoli 7,5 milijona dolarjev deviznega dohodka. Dolgoročni načrti rogaških steklarjev o povečanju proizvodnje svinčenega brušenega kristala od dveh milijonov kosov letno na šest pa se bodo izpolnili z novo naložbo. Njena predračunska vrednost je 1,8 milijarde dinarjev, denar pa so prispevali sovlagatelji (45-odstotni delež investicijske vrednosti) in banka (15,4-odstotni delež mednarodnega posojila), ostalo pa so njihova sredstva. »Pričakujemo, da bomo z razširitvijo proizvodnje in njeno posodobitvijo uspeli še povečati konvertibilni izvoz in čez dve leti ustvariti s prodajo na tujem 16 milijonov dolarjev deviznega dohodka,« nam'je pripovedoval direktor. Zvedeli smo, da je celjski Ingrad kot izvajalec naložbe doslej dosledno spoštoval časovni načrt zidave in da bo proi- Delo je preveč obdavčeno Po oceni Zlatka Novaka je živo delo v naši družbi preveč obdavčeno. Na jugoslovanskem tržišču so namreč proizvodi steklarske dejavnosti obdavčeni 40-odstot-no, na tujih trgih pa le 12-od-stotno. Previsoki so tako prispevki iz bruto osebnih dohodkov, kot tudi prispevki na bruto osebne dohodke, ki končno ceno izdelkov občutno dvignejo kvišku. Očitno je torej, da bi moral sindikat delavce spodbuditi k resni analizi obremenitve bruto osebnih dohodkov in predlagati ustrezne spremembe. Rekli so: Razvojna pot Kovinoplastike je zgleden primer samorastništva in odgovornosti za vzorno gospodarjenje z družbenimi sredstvi, za njihovo oplojevanje in reprodukcijo. Pri vaših samoupravnih odločitvah ste ravnali po načelu, naj ima prednost le tisto, kar prinaša dohodek in daje rezultate, da ni mogoče vlagati prek možnosti, da je mogoče deliti le tisto, kar je z delom ustvarjeno in v medsebojni menjavi potrjeno in ovrednoteno. Danes se lahko ponašate s tem, da noben od uresničenih načrtov ni končal z izgubo, da razpolagate z visokim deležem lastnih obratnih sredstev, da niste imeli investicij z manj kot 75-odstotno lastno udeležbo, da z osebnimi dohodki ne zaostajate, in končno s tem, da ste zrasli v kolektiv 1300 delavcev, organiziranih v šestih temeljnih organizacijah združenega dela in skupni službi. Vaš primer je dokaz, da danes ne bi imeli tolikšnih težav, kot jih imamo, če bi vsi osebki samoupravnega gospodarjenja ravnali tako samorastniško, ravnali po načelih dobrega gospodarjenja, razumeli, da to ni le objektivni interes delavca, marveč tudi ustavna obveznost za uveljavljanje pravice upravljanja z družbenimi sredstvi za proizvodnjo. Vaš primer je dokaz več, da je treba, če ho- čemo biti uspešni in učinkoviti, ekonomsko politiko krojiti po tistih delih združenega dela, ki v enakih razmerah dosegajo nadpovprečne rezultate. Žal je v preteklosti bilo marsikaj tako, da so sprejete rešitve jemale sposobnim gospodarskim osebkom samostojnost pa tudi odgovornost za naložbe in rezultate dela. Prenašati odgovornost za negativne rezultate na vso družbo ali združeno delo pa je prav gotovo uravnilovka v najhujši obliki in najtežja skrunitev načela, da vsakemu pripada le rezultat njegovega dela. Zato naša ekonomska politika ne more in ne sme več trpeti nastajanja izgub ali kopičenja zalog; Spodbuditi mora proizvodnjo za izvoz, zniževanje stroškov, povečanje obratovalnega časa proizvodnih zmogljivosti, zaposlovanje novih delavcev, ob zmanjšanju delovnega časa že zaposlenih. Spodbujati mora neposredno dohodkovno povezovanje delavcev temeljnih organizacij združenega dela. Marjan Orožen na zboru delovnih ljudi in občanov in ob otvoritvi nove Livarne tlačnega liva in posodobitve proizvodnega okovja v Kovinoplastiki Lož Neživljenjski predpisi V Steklarni bi morali istočasno z graditvijo novega obrata razširiti tudi obrat družbene prehrane. Toda zakonska določila o naložbah jim tega ne dovoljujejo, kljub temu, da bo dobilo delo petsto ljudi in da se bodo nekje morali hraniti. zvodnja . v novem obratu morda stekla že junija prihodnje leto. Če se bodo napovedi uresničile, bo naložba končana v letu dni, kar bo za naše razmere svojevfsten rekord. Akumulacija večja kot lani Direktor Jože Pelko in vodja analitskega oddelka Zlatko Novak sta zadovoljna, ker dosegajo šestkratno pokritost uvoznih potreb z izvoznim.zaslužkom. Za nujni uvoz kakovostnega reprodukcijskega materiala in surovin (kremenčev pesek, pe-pelika, boraks, fluorovodi-kova kislina) namreč potre- bujejo 1,2 milijona dolarjev deviznih sredstev. Rogaškim steklarjem uspeva izvažati izdelke po višjih cenah kot na jugoslovanskem trgu. Kakovost njihovega stekla je visoka, v izdelke je vloženega precej živega dela, vse to pa ob spoštovanju dobavnih rokov svetovni kupci še kako cenijo. Zanimivo je, da so v Steklarni stimulirani za prodajo stekla v ZDA tudi zato, ker je delež transportnih stroškov le triodstoten. Razpoloženje steklarjev v devetih temeljnih organizacijah združenega dela in delovni skupnosti skupnih služb je dobro, delo v proizvodnji pa nemoteno poteka — če je treba — tudi ob sobotah in | nedeljah. Brusilci, pihalci in j drugi steklarski delavci zaslu-I žijo v povprečju okoli 25.000 | dinarjev, osebni dohodki pa J se bodo ta mesec še popravili. Hkrati bodo v Steklarni letos namenili za razširjeno reprodukcijo 80 odstotkov več sredstev kot lani. Ko bo nova naložba končana, bo dobilo delo • okoli 500 ljudi, med njimi L60 učencev steklarske šole. Emil Lah Prihodnje leto brez bencinskih bonov? Vse pogostejše so zahteve po ukinitvi bencinskih bonov, saj zanje ni moč najti utemeljenih razlogov. Potem ko je bencin postal predrag za marsikateri žep in je potrebno dobro pretehtati vsako odločitev o vožnji z lastnim avtomobilom, se celo dogaja, da številni občani sploh ne dvignejo bonov, do katerih imajo pravico. Preprosto jih ne zmorejo vnovčiti. Manjša poraba bencina je torej bolj posledica visokih cen kot pa administrativnega omejevanja. Ob tem ne smemo pustiti vnemar dejstva, da tiskanje in delitev bonov veliko staneta. Kot je nedavno povedal predstavnik zveznega izvršnega sveta, tiskanje bonov vsake tri mesece stane okrog 30 milijonov dinarjev. Precejšnji so tudi stroški za njihovo delitev. Pri vsem tem pa je seveda spet veliko administrativnega dela,.ki naj bi ga čimbolj zmanjševali. Torej ni čudno, da je vprašanje ukinitve bencinskih bonov padlo tudi v klopeh skupščine Jugoslavije. Na delegatsko vprašanje je namestnik zveznega sekretarja za tržišče in cene Ištvan Berdal povedal, da smotrnost bonov in vse v zvezi z njimi pravkar preučujejo v organih ZIS. Po njegovih besedah bodo do konca leta sklenili, ali bodo bone še tiskali ali ne. Glede na vsak pameten račun je torej le možno pričakovati, da se bomo prihodnje leto vozili brez bonov. Ali pa bodo morda spet našli kakšen »vzrok« in obdržah to drago, nespametno pokoro?! A. L. 25. oktober 1984 stran ^ Delavska enotnost Jugobanka o sanaciji IMV Stečaj ni rešitev Kako obiti grozeči prepad v Novem mestu? In če se vprašamo še drugače: kako do donosne proizvodnje v Industriji motornih vozil •n na tej podlagi temelječe socialne varnosti njenih delavcev. V yrsti prispevkov, ki skušajo poiskati odgovor na zastavljeno vprašanje, smo se tokrat napotili v Jugobanko Temeljno banko Ljubljana, kjer je stekel pogovor s članoma njenega poslovodnega odbora Štefanom Pelcarjem in Marjanom Lenarčičem, ki vodi sektor za združevanje sredstev in naložbe. »Generalski našitki« tokrat niso zalegli Pravijo, da po bitki ni težko biti general. Res, nikakršna modrost ni razčlenjevati znano dejstvo. V našem primeru tega dejstva verjetno ni treba posebej pojasnjevati. IMV je danes v najtežjem položaju, kar je zabredla v velike težave. Sodeč po pogovoru s predsednikom kolektivnega poslovodnega odbora IMV Janezom Rošker-jem in našima sogovornikoma na Jugobanki, v dobršni meri zato, ker so padli v vodo razvojni cilji, ki jih zastavljajo novomeški sanacijski načrti. Temu se danes^ekateri upravičeno čudijo, sajjie ni minilo leto dni, kar so bilr ti rjačrti dokončno potrjeni. Takoj pa je treba poudariti: presenečenje nima nikakršne druge osnove. Lahko bi celo rekli, da je posledica neobveščenosti. O sanacijskih načrtih IMV so namreč njeni sanatorji že ob zeleni luči Najsodobnejša stiskalnica v skupščini SR Slovenije menili med drugim tudi naslednje: 9 razvojno-sanacijski načrti IMV so tržno tvegani in ne zagotavljajo zaposlenosti vseh tehničnih zmogljivosti, 9 temeljijo na velikih novih naložbah in so izredno zahtevni glede na izvedbene roke, O plan devizne bilance v glavnem zajema prilive od prodaje za dinarje deviznega porekla. Zaradi sjpremembe predpisov, ki urejajo to prodajo, je devizna bilanca negotova, 9 kontokorentni odnos med Renaultom in IMV je neustrezen (1:0,8 v korist Francozov), vendar od tujega part-oerja ne moremo pričakovati bližnjega popravka, • pri zagotavljanju sredstev za naložbe v osnovna sredstva )e predviden prevelik delež neposrednega bančnega krediti-ranja in premajhen delež sovlagateljev, • ni določeno, kdo bo pokril načrtovano izgubo. Tako torej, v tem primeru lahko rečemo, da so sanatorji le bili generali pred bitko. Žal njihovi »generalski našitki« na ramenih niso mogli preprečiti sprejetja dvomljivih sanacijskih programov. Brez kančka slabe vesti je torej mogoče trditi, da je položaj, v katerem IMV danes je, tudi neposredna posledica načina sprejemanja (tudi strateških) razvojnih odločitev pri nas, pri čemer je politična moč še vedno pomembnejša od ekonomskih podkrepitev. Podatki, podatki... IMV za Jugobanko Temeljno banko Ljubljana nikakor ni mačji kašelj. S svojimi posojili in garantiranimi obvezami pomeni precejšen del vseh finančnih potencialov banke. Dolguje ji 26,7 milijona dolarjev in 3,1 milijarde dinarjev, k temu pa potrebno pridjati še 1,2 milijarde dinarjev garancij, ki jih daje Jugobanka svojemu novomeškemu komitentu v korist sklada skupnih rezerv. Po domače povedano, Jugobanka skladu skupnih rezerv SR Slovenije jamči za plačilo omenjenega zneska, ki je šel kajpak za pokrivanje izgube. Ko že teče beseda o dolgovih IMV pri Jugobanki, moramo omeniti še 300 milijonov, ki so šli »za zagotavljanje sredstev in plačil po investicijskih naložbah«. Manj učeno: za zamišljeno sanacijo. Omenimo še finančno injekcijo leta 1980, s katero so pri Jugobanki spremenili 31 milijonov dolarjev deviznega dolga v dinarskega. Kolikšnega pomena je ta sprememba za IMV, bo verjetno razvidno iz podatka, da bi sicer doslej od tega dolga trpel kar za 4 milijarde dinarjev tečajnih razlik. Kot je znano, se je za izpolnjevanje sanacijskih načrto\ oblikoval bančni konzorcij, ki ga sestavljajo Ljubljanska banka Temeljna banka Novo mesto. Jugobanka. Beograjska banka in Ljubljanska banka Združena banka. Predračunska vrednost sanacijskih programov (beri: investicijskih) je ob Marjan Lenarčič Štefan Pelcar sprejetju le-teh znašala 6,794 milijarde dinarjev, kar pomeni, da so jih še kar dobro oklestili, saj so prvotni računi kazali, da bo potrebno za sanacijo IMV dati več kot 10 milijard dinarjev. Toda, kot sta nam zaupala naša sogovornika, so pri omenjenem znesku upoštevali Francozi v Ljubljani Zvedelo se je, da so ta teden potekali v Ljubljani preliminarni pogovori o nadaljnjem sodelovanju IMV in Renaulta. Predstavniki teh dveh tovarn so s predstavniki slovenske vlade in bank pripravljali »teren« za srečanje na najvišji ravni med direktorjem Renaulta in predsednikom izvršnega sveta skupščine SR Slovenije. Na dnevnem redu naj bi imeli nekatere boleče točke sodelovanja, kot na primer razmerje v menjavi, cene, večji izkoristek opreme v Novem mestu, plačilo prevoza, kontrolo izdelkov itd. Kot je že običaj pri teh rečeh, so bila vrata za predstavnike javnosti tudi tokrat zaprta. samo 38-odstotno inflacijo, kar je seveda daleč od stvarnosti. Pomeni, da bi'sanacija IMV kljub vsemu stala veliko več od uradne izračunane predračunske vrednosti. Od bančnih sredstev, ki naj bi jih namenili sanaciji IMV, naj bi največji delež (58 odstotkov) pridala Ljubljanska banka Temeljna banka Novo mesto, sledi Jugobanka s 34 in Beograjska banka Temeljna banka Ljubljana z 8 odstotki. Takšno je razmerje tudi'pri dajanju garancij pri pokrivanju izgube. Nobenih sredstev več, dokler... Tako torej. Toda, kot vemo, sanacijskih načrtov IMV ne izpolnjujejo. Temu v dobršni meri botrujejo v letu dni zelo spremenjene tržne in splošne gospodarske razmere, pa tudi francoski partner, ki nikakor noče privoliti v večje poslovno tveganje pri sanaciji. Vse to kajpak kar samo kriči po novih rešitvah. Kot nam je dejal Štefan Palcar, so se organi upravljanja pri Jugobanki Temeljni banki Ljubljana odločili, da ne namenijo nobenih sredstev več za IMV, dokler !e-ta ne pride na dan z noveliranimi sanacijskimi načrti, ki bodo zagotavljali jasno razvojno (beri: rentabilno) perspektivo. Po njegovem mnenju bi morale biti pri tem kljub lastnim težavam (izguba in veliko odpuščanje delavcev) obveznosti Renaulta večje, tembolj zato, ker po nekaterih podatkih od njegovega skupnega izvoza pride na Jugoslavijo kar 15 odstotkov. Posebno poglavje našega pogovora na Jugobanki je bil morebitni stečaj. Marjan Lenarčič je dejal: »Mislim, da stečaj ni rešitev. Le-ta sam po sebi še ne zagotavlja donosne proizvodnje in tudi ne socialne varnosti zaposlenih delavcev. Za kaj takšnega je potreben takšen razvojni program, ki bo zbujal zaupanje. Šele na tej osnovi so možni pogovori o morebitnem reprogramiranju dolgov. Po mojem laičnem mnenju bi morali v tem razvojnem programu težiti k temu, da bi bile izkoriščene vse vgrajene zmogljivosti, ki jih v IMV ni malo in ki so najsodobnejše na Balkanu. Prepričan sem, da bi se morali s Francozi zmeniti za takšno sodelovanje, ki bi v Novem mestu zagotavljalo tolikšne serije vozil, da bi bila proizvodnja donosna. Zdajšnja količina in izkoriščenost zmogljivosti sta seveda daleč od tega. Sploh mislim, da bi v tem programu morali storiti vse za popoln izkoristek vgrajene in še zapakirane opreme. Do tega pa ni nujno, da pride samo s sodelovanjem s francoskim partnerjem. IMV bi se moral bolj vključiti v jugoslovansko avtomobilsko industrijo.« Tako Marjan Lenarčič, ki mu nikakor ne gre, v glavo, da agonijo IMV tako počasi odpravljajo, saj to dela še dodatno družbeno škodo in težave sami IMV. Kaj pa nam ob vsem tem govori podatek, da je v Novem mestu zapakirana oprema za proizvodnjo homokinetičnih zglobov, medtem ko se je v isti sapi Crvena zastava dogovorila za njihov nakup od vzhodnonemškega partnerja, pa je tudi jasno: naša avtomobilska industrija si s takšnimi poslovnimi potezami koplje sama svoj grob. Iranček Kavčič Ivi) K a! ja j V družbenih svetih se še premalo soočata teorija in praksa Če se v družbenih svetih gledata teorija in praksa iz oči v oči, in sc v njih krešejo mnenja, da bi se dokopali do najboljših rešitev, pri krepitvi ekonomskega in političnega sistema ob stalnicah in jasni vlogi združenih delavcev, potlej ne moremo biti povsem zadovoljni z njihovim dosedanjim delom. Na republiški ravni so boljši kot na občinski, kajti v občinah se družbeni sveti še zmeraj ubadajo z začetnimi težavami. Na področju priprave gradiv dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije so precej prispevali , manj pa pri razvojnih vprašanjih in izpeljavi sprejetih usmeritev in stališč iz programa stabilizacije. V družbeni praksi pa obstaja prava žeja jasnejše opredelitve razvoja in konkretnejših »pravil igre« za uresničevanje dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije; torej ustvarjalno soočanje teorije in prakse, znanosti in politične prakse pri iskanju skupnih rešitev. Gre tudi za nudenje pomoči delegatskim skupščinam, državnim organom in ozdom, ki bi lahko na ta način po demokratičnih poteh reševali zaostrena družbena protislovja in nakopičena gospodarska, socialna in druga družbena vprašanja. Sodeč po razpravi na seji predsedstva CK ZKS bodo družbeni sveti bolj zagrizli v to kislo jabolko v prihodnjem obdobju, kar je tudi prav, saj čas zahteva temeljito soočanje razvojnih ciljev z umskimi in gospodarskimi potenciali dežele in vse družbe. Tako bodo družbeni sveti, ki so bili zamišljeni kot oblika demokratizacije sprejemanja odločitev na vseh ravneh naše družbe, oziroma kot demokratična oblika stalnega sodelovanja vseh družbenih dejavnikov in njihova pomoč pri snovanju družbenih odločitev, ki jih sprejemajo delegatske skupščine in drugi organi, dobili večjo veljavo tudi v praksi. Četudi ne sprejemajo nikakršnih odločitev, pa vendarle nosijo strokovno in politično dogovornost za predloge, ki naj bi bili opora za odločanje v delegatskih skupščinah. Pri ocenjevanju dela družbenih svetov ugotavljamo, da so z obravnavo številnih vprašanj preprečili sprejem zgolj empiričnih. pragmatičnih rešitev ter pojave voluntarizma pri oblikovanju družbeno pomembnih odločitev. Toda druga ugotovitev zaskrbljuje, saj se v delo družbenih svetov premalo vključujejo znanstvene in strokovne ustanove, ki bi lahko z aplikativnimi raziskavami politične in gospodarske narave bistveno izboljšale predlagane rešitve. Pravega ougovo-ra. zakaj je. tako. pravzaprav nimamo. Ne moremo pa se zadovoljiti le z opravičilom, da je vzrok premajhna zavzetost za delo svetov, za njihovo širše odpiranje znanosti in stroki, niti z razmišljanjem znanstvenikov in strokovnjakov, ki menijo, da z znanstvenimi spoznanji ni mogoče vplivati na politične odločitve. Ti vsaka k sebi usmerjeni »resnici« le delita sile dela in znan ja, politiko in gospodarstvo, in puščata prostor za obtože-vanje. češ da znanosti nihče ne posluša (žal je dostikrat tudi to res) ali pa da znanost in stroka nočeta prispevati svojega deleža pri premagovanju težav. Takšno prerekanje, ki povzroča le družbeno škodo, cepi družbene sile in naravnost omogoča neodgovorno ribarjenje v kalnem, bi najlažje premagali prav v delu družbenih svetov, kjer bi slišali tudi besede, ki morda marsikomu ne bi bile všeč, vendar pa bi zagotovo lahko osvetlile probleme in predlagane rešitve z vseh strani. Marjan Hilrvat PRAVKAR IZŠLO! RADOVAN ANDREJČIČ ANDREJ BLEIVVEIS STANE GALJOT IUA JURANČIČ BOGDAN LIPIČNIK MIRAN MIHELČIČ ROBERT OGOREVC STANE UHAN * DELITEV PO DELU IN REZULTATIH DELA • v‘ : .‘,V- Z- • •• -v Delavska enotnost Cena 690 din Delavska enotnost —II m &i 3 Jtli •• ■■- - i3ii 3® Republiški odbor sindikata delavcev družbenih in državnih organov Doklej še prepad med občanom in upravo •' '3 Bil ss®*-- :ss P« M P ■ ■ II I P ■ M 1 Dohodek čedalje manjši Zagate kovinskopredelovalne industrije v Pomurju I 1 mmmm ■ ■ II Iliii i n lili IIP ■■■ ■ Že nekaj časa preeej poslu-šamo in govorimo o družbeni preobrazbi državne uprave. Kot nam je povedal sekretar republiškega odbora delaveev družbenih in državnih organov Davorin Gregorič, so o tem razpravljali večkrat tudi v republiškem odboru. Republiški odbor je oblikoval svoje ugotovitve in stališča predvsem do tistega dela poro'-čila o družbeni preobrazbi državne uprave, ki zadeva družbenoekonomski položaj delaven v družbeni upravi. Skupaj s Svetom za vprašanja uv eljavljanja soeialističnih samoupravnih družbenoekonomskih odnosov ter odborom za vprašanja v arstv a družbene lastnine in samoupravnih pravic pri predsedstvu RS ZSŠ so ugotovili. da državna uprava ni izpolnila . svoje družbene vloge predvsem glede njene politične odgovornosti. Menili so. da gradivo nima ocene d preobrazbi razmerja med občanom in upravo, ampak se omejuje le na institucionalne oblike podru-žbljanja prek družbenih svetov in komitejev. Strinjajo pa se predvsem z nekaterimi ugotovitvami, kot na primer, da je uveljavljanje vloge upravnih organov tesno povezano z.prganizacijp teh organov. ki mora omogočiti učinkovito in smotrno opravljanje tistih nalog, ki jih je družba zaupala državni upravi. Strinjajo se tudi. da organizacija uprave ni dovolj gospodarna, da ne uveljavljajo dohodkovnih odnosov, primernih načelom svobodne menjave dela; da se prepočasi zmanjšuje število delavcev v administraciji, medtem ko vzbuja skrb vse manj dobrih delavcev temeljne dejavnosti. To pa je po mnenju sindikata odraz neustrezne kadrovske selekcije. Republiški odbor meni. da je treba samoupravno organiziranost delavcev v vsaki družbenopolitični skupnosti celovito razčleniti, upoštevajoč najsmotrnejšo organiziranost upravnih organov in skupnih strokovnih služb. Meni jo tudi. da seje treba držati spremembe 140. člena zveznega zakona, tako da bodo občine oziroma upravni organi juh ki' oblikovali skupno delovno skupnost. V skupščini pa naj bi razčlenili, ali je res potrebno čakati na dejansko spremembo tega člena, še posebej žitradi različne razlage možnosti ustanovitve skupne delovne skupnosti. Doslej namreč pogosto zadevajo v stališča SDK. in družbenih pravobranilcev samoupravljanja. Razpravljali so tudi o usklajevanju oziroma poenotenju osnov za delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo ter ugotavljali zaostajanje rasti sredstev za tistimi v gospodarstvu ter posledice neu-veljavljanja samoupravnega sporazuma dejavnosti, ki so ga sklenile delovne skupnosti upravnih organov že leta 1481. Rast sredstev za osebne dohodke in skupno porabo delavcev delovnih skupnosti lahko odstopa le na podlagi uspehov dela. in gospodarjenja v. teh družbenopolitičnih skupnostih. Še posebej na) bi zagotovili sredstva za nagrajevanje ustvarjalnega dela oziroma inventivnosti. Po njihovem mnenju je triletni rok za uskladitev osebnih dohodkov za najbolj odgovorna in strokovna dela v delovni skupnosti upravnih organov odločno predolg. V sredo so o družbeni preobrazbi državne uprave obširneje razpravljali delegati v Skupščini SR Slovenije, vendar do zaključka redakcije sklepov še niso obli koval i./l/ic/re/ A^nič Za vsak obisk republiškega sindikalnega delavca v tozdu, občini ali na širšem območju velja nepisano prav ilo, da ga je treba seznaniti s problemi, ki zadevajo samoupravljalca in sindikat na tem območju. Tako je bilo konec prejšnjega tedna tudi v Pomurju, ko so se najodgovornejši sindikalni delavci srečali s Francko Herga, podpredsednico RS ZSS. Pogovor je stekel najprej o položaju mesno-predelovalne industrije in tudi živinoreje, o tem, da bo živine in mesa kmalu primanjkovalo in da bodo cene morale še bolj poskočiti. Izražena je bila skrb, da izgub ne bo možno pokrivati znotraj reprodukcijske verige in da bo potrebno, da družba, se pravi republika, kaj več primakne k financiranju hrane in posameznih živil. Še težje je ž dohodki, ki so v vse več dejavnostih le tolikšni, da »omogočajo« osebne dohodke, ki krepko zaostajajo za povprečnim osebnim dohodkom v SR Sloveniji. Med temi dejavnostmi je zlasti kovin-sko-predelovalna industrija, posebej ljutomerski Tehno-stroj, pa lesno-prčdelovalna panoga, prometna dejavnost. in urejanje zapletenih odnosov v združenem delu in širše. Podobno je razmišljala tudi Mira Marko, predsednica medobčinskega sveta ZSS, ko je dejala, da četudi imamo stabilizacijski program in listine o reševanju najpomembnejših vprašanj, nimamo podrobnih rešitev za šolstvo, zdravstvo, mesno-pre-delovalno industrijo: Tehno-stroj. Av to- radgona obenem pa Mura, tekstilna industrija, ki zaposluje skoraj 20 odstotkov delavcev v Pomurju, ustvarja dohodek, ki ga bi bilo treba smotrno naložiti v obetavne razvojne programe Pomurja, ne pa porabiti za različne kričeče družbene potrebe. Kar nenavadno je ob teh novih problemih slišati, da Ina-Nafta Lendava letos posluje brez izgube, da bodo tudi del opreme za novo rafinerijo prodali jugoslovanskemu kupcu in da se kažejo tudi možnosti, da bi naložba v jugoslovanski naftovod dajala lepe sadove. Čeprav še vedno ni določena cena metanola, bo ta kronični, zgubar letos vseeno posloval brez izgube. Poseben problem za Pomurje je odločitev izvršnega sveta, za katero so se zavzeli sindikati, da naj se zajamčeni. (zdravstvo in.šolstvo). Francka Flerga je menila, da so vse te težave posledica stabilizacije in da rešitve ni pričakovati brez uspešnosti bitke za produktivnost, dohodek, bitke, ki poteka v združenem delu in v,kateri bi morale prispevati svoj delež družbenopolitične skupnosti in politične organizacije. Dejala je tudi, da še premalo konkretno iščemo rešitve znotraj reprodukcijsko vezanih ozdov, da kadri marsikje onemogočajo smelejšo razvojno politiko zlasti pa družbene dejavnosti osebni dohodki povečajo na ' ~ ’ ' 1 ----’ 15.000 dinarjev, ob fem, ko naj bi po mnenju RS ZSS v ozdih, ki nimajo motenj v poslovanju, znašali najmanj 18.000 dinarjev. Bistveno manjših povprečnih osebnih dohodkov v industrijskih dejavnostih in celotnih občinah, zlasti v Ljutomeru, namreč ni možno povečati, ker za to ne ustvarjajo dovolj dohodka in ker bi s tem še povečali že zdaj škodljivo uravnilovko. Opazovalcu se seveda Od četrtka do četrtka Člani občinskih svetov in njihovih odborov so v minulem tednu posvetili največ pozornosti predlogu za pripravo resolucije za leto 1985 o politiki izpolnjevanja družbenega načrta občin za obdobje 1981—1985. Marsikje so govorili tudi o smernicah za pripravo dolgoročnega načeta do leta 2000. Osnova so bile ocene gospodarjenja v letošnjem prvem polletju in marsikje so težko uskladili želje in načrte z dejanskim gospodarskim položajem, ki v mnogih delovnih organizacijah ni rožnat. Govor je bil tudi o inovacijski dejavnosti in njeni množičnosti, ki ne more in ne more zaživeti. Govorili so o izobraževanju, problemih zdravstva, ki je že tako in tako dalj časa na tapeti. Vse to in še marsikaj, o čemer so govorili, so povezali z načrti za delo sindikata v prihodnjem obdobju. ■■ ■ lil*!! K()pF.R Člani odbora za inventivno dejavnost pri občinskem sindikalnem svetu Koper so minuli torek skupaj z medobčinsko gospodarsko zbornico govorili o vprašanjih inovacijske dejavnosti \ organizacijah združenega dela. »Res, precej smo govorili o inovacijski dejavnosti pri nas,« je povedal predsednik odbora Florjan Vidmar. »Sestali pa smo se predvsem zato, da bi obravnavali predlog za ustano-vitev društva inovatorjev v občini. V razpravi pa je prišlo do predloga, da bi ustanovili druš- tvo tudi za piransko in izolsko občino in morda celo za obal-no-kraško območje. Pobudo za to smo poslali medobčinskemu sindikalnemu svetu.« V koprski občini imajo skoraj tristo registriranih inovatorjev, največ, 180, jih je v Tomosu, kjer imajo to dejavnost tudi najbolje organizirano. Novo društvo, ki naj bi ga ustanovili okrog novega leta, naj bi pomagalo reševati vprašanje pravilnikov v delovnih organizacijah, ki marsikje še niso usklajeni z zakonodajo. Pomagalo pa naj bi tudi inovatorjem pri uveljavljanju njihovih pravic, v njem bi si inova- torji izmenjavali svoje delovne izkušnje. »Pri nas inovacijska dejavnost ni množična.« je poudaril Florjan Vidmar, »od društva pa pričakujemo, da bo k množičnosti kar največ pripomoglo.« MARIBOR^ Sekretarka občinskega sindikalnega sveta Maribor Tabor Slava Kurtin nam je povedala, da gre v Mariboru proti koncu reorganizacija sindikatov dejavnosti. Kot so se dogovorili že aprila , na občinskih svetih in letnih sejah odborov dejavnosti, bodo posamezni odbori organizirani na ravni mesta Maribor, tako da bo vsaka občina prevzela nekatere. Na Taboru imajo mestni odbor sindikata zdravstva in socialnega varstva ter mestni odbor sindikata ko1 munalnega in stanovanjskega gospodarstva. Oba že delata. Pred dnevi pa so imeli na občinskem sindikalnem svetu sestanek kovinarji in se pogovarjali o poslovniku novega mestnega odbora sindikata svoje dejavnosti, ki bo imel sedež pri OBSS Maribor Tezno. Dogovorili so se tudi za delegate, ki jih bodo zastopali v 63-član-skem odboru in 21-članskem izvršilnem odboru. V občini Maribor Tabor iijiajo zdaj 6.700 članov tega sindikata. LJUBLJANA V torek 23. oktobra je na povabilo republiškega odbora sindikata delavcev kmetijstva in živilske indbstrije Slovenije prispela na obisk v Slovenijo italijanska delegacija sindikatov kmetijske dejavnosti CG1L-CISL-UIL iz Mester pri Benetkah in Padove. Italijanski sindikalisti so si ogledali nekatere obrate ljubljanskih mlekarn, osemenjevalni center kmetijskega zavoda Ljubljane, v Mariboru pa klavnico, farmo nesnic in vinsko klet. Predstavili so jim sozd Tima, pogovarjali pa so se tudi na mestnem svetu ZS Maribor. Obiskali so še KK v Vipavi in se pogovarjali z vodstvom in predstavniki sindikata mesne industrije Primorske v Novi Gorici. Člane italijanske sindikalne organizacije je v Ljubljani sprejel predsednik RS ZSS Marjan Orožen, pogovarjali pa so se tudi s predstavniki ROS delavcev kmetijstva in živilske industrije Slovenije. MURSKA SOBOTA Na tridnevni obisk na Štajersko in Prekmurje je minuli teden prišla sindikalna delegacija kmetijskih delavcev Avstrijske Koroške, ki jo je vodil predsednik sindikata kmetij- vsiljuje vprašanje o nenačrtno-sti dosedanjega gospodarskega razvoja in tudi bistveno premajhne produktivnosti. Zato pa delavci vedno pogosteje in bolj glasno trdijo, da s sedanjimi osebnimi dohodki ne morejo shajati in da je treba kaj napraviti, da bi se stanje zboljšalo. Ni kaj reči tudi glede ugotovitve, da nove, višje prispevne stopnje ne bodo bistveno popravile položaja v šolstvu in zdravstvu. Lahko pa pomagajo, da učitelji šole v Gornji Radgoni, kr so z grožnjo s stavko zahtevali večje osebne dohodke, tega ne bodo naredili. Nenavadno je tudi to, da so to zahtevo oblikovali na sestanku OO ZK na radgonski šolski ustanovi in da torej ne samo posamezniki in neformalne skupine, temveč tudi osnovna celica partijske organizacije izsiljuje večje osebne dohodke, ki jih ne morejo zagotoviti mehanizmi sisovskega financiranja skupnih družbenih potreb. Sedanje omejevanje porabe in premajhna rast dohodka ustvarjata konfliktne situacije, ki se ne rešujejo po samoupravni poti, po poti sporazumevanja in dogovarjanja kot temeljni prvini samouprav nega političneea sistema. 1 «. ■■ -b' v K. Rokovnik-priročnik za leto 1985 še boljši! Delavska enotnost skih delavcev Werner Mi-klaufz. Pogovarjali so se s sindikalnimi delavci tovarne papirja Sladkogorska Sladki vrh in si ogledali proizvodnjo. Obiskali so tudi ZGP Pomurski tisk v Murski Soboti, 1NA, nafta tozd Petrokemija Lendava, ČGP Večer v Mariboru in si ogledali še proizvodnjo v delovni organizaciji Zlatorog Maribor. TRŽIČ V ponedeljek so člani občinskega sindikalnega sveta in občinske konference SZDL na skupni seji med drugim razpravljali tudi o spremembah in dopolnitvah samoupravnega sporazuma o uveljavljanju pravic do porodniškega dopusta. Zavzeli so se za čimprejšnjo rešitev usklajevanja nadomestil s sprotno rastjo osebnih dohodkov v SR Sloveniji, ne pa kot zdaj, ko se je ta upoštev ala za leto nazaj. Podprli so eno od štirih predloženih variant, ki določa, da se z nadomestili po novih osnovah začne s L novembrom, povišana prispevna stopnja pa začne veljati šele v začetku prihodnjega leta. Ta naj bi bila 1,2 odstotka namesto dosedanje 0,76. Razliko za dva meseca naj bi črpali iz sklada, na katerem je nekaj rezervnih sredstev. V spomin tovarišu Ilija Zafirovski Po daljši bolezni je v 57. letu preminil Ilija Zafirovski. direktor, glavni in odgovorni urednik makedonskega sindikalnega glasila »Trudbenik«. Zafirovski je bil;eden od utemeljiteljev novinarstva v svobodi Socialistični republiki Makedoniji. Zafirovski se je začel z novinarstvom ukvarjati leta 1946 v beograjski »Borbi«. Potem je prešel v Skopje, k jer je bil več let vodja dopisništva tega časopisa za Makedonijo. Od leta 1954 je delal v skopskem dnevniku »Nova Makedonija«, kjer je imel odgovorne dolžnosti, več let pa je bil tudi glav ni in odgovorni urednik tega časopisa. Njegove reportaže, komentarji in poročila iz tujine, še posebej kot posebnega poročevalca s poti miru predsednika Tita. bodo ostali kot trajno obeležje nekega izrazito nadarjenega, peresa makedop-skega in jugoslovanskega novinarstva. Kot izkušen novinar, urednik in pedagog je dal izreden prispevek k razvoju makedonskega novinarstva in k oblikovanju mladih novinarjev, danes že zelo znanih. Vseskozi je bil vkl jučen v delo številnih družbeno-političnih organizacij in združenj, k jer se je izkazal kot človek in komunist, kot dosleden borec za socializem. ki se je ves predajal razvoju in izpopolnjevanju naše samouprav ne socialistične družbe. Od leta 1981 je bil direktor. glavni in odgovorni urednik časopisa »Trudbenik« in član predsedstva republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije. Huda bolezen, s katero se je vztrajno bori! nekaj let, ga vse do zadnjega dneva življenja ni ovirala, da ne bi ustvarjalno delal in dajal svojega prispevka k razvoju obveščanja. Z njegovo prezgodnjo smrtjo . je uredništvo »Trudbenika« izgubilo pomembnega vodstveni-ka, znanega urednika makedonskega novinarstva, sindikalno' članstvo ,pa svojega pomembnega aktivista; 'ki se je znal vztrajno in dosledno boriti za uveljavljanje neposredne delavske besede. nosa zena Delavska enotnost Novogoriški gradbinci so pred veliko odločitvijo Tok močnejši od kapljic V že sicer napetih časih imajo te dni novogoriški sindikati še posebej dosti dela in skrbi. Predvsem sindikati v Salonitu, Industriji gradbenega materiala, v Goriških opekarnah in solkanski Industriji apna. Sredi novembra jih namreč čaka referendum o združitvi v eno delovno organizacijo, IGM. Gre za dejavnost, ki je v tem koncu močno razvita in presega potrebe ne le občine in regije, marveč tudi republike. Njene prednosti so tradicija, znanje in surovine. Njena šibka točka je razdrobljenost. V občini se torej trudijo za povezano de- javnost, ki bo skupaj z gradbeno operativo zagotavljala celovito ponudbo na domačem in na tujem tržišču. Ugotovili so, da je domače gradbeništvo danes že lahko kčs vsaki, tehnično še tako za- htevni nalogi. Po organizacijski plati pa se je razvijalo precej slabše. Široko je zaposlovalo predvsem nekvalificirane delavce, opremo so nabavljali neusklajeno, kar jih tepe predvsem pri uvoženi, niso se znali domeniti pri nabavi licenčnih tehnologij... To so splošne ugotovitve, ki veljajo kar za vse slovensko gradbeništvo, ki je povrh precej lokacijsko zaprto in tako ne zmore izkoristiti svojih zmogljivosti. Vsa ta neusklajenost skupaj s široko raziskovalno razvojno dejavnostjo je vzrok pomanjkanja gradbenih materialov in visokih prevoznih stroškov. Je vzrok tudi dejstvu, da v družbeni gradnji le 5 odstotkov stanovanj sezidamo v montažnem sistemu, zasebna gradnja (ki je je skoraj za polovico vse slovenske stanovanjske zidave) pa je domala povsem klasična. Goričani so se odločili, da se morajo posloviti od takšnega »razvoja«. Vsa ta dejstva kajpak lajšajo nalogo sindikatov, ko se pripravljajo na referendum o združitvi — na dlani je namreč, da ne gre za golo »poli- Mnogo ve, kdor ve, kje najti, kar ne ve... Še dosledneje uveljavljati uredniško politiko Delavske enotnosti Izdajateljski svet, ki se je v tem tednu sestal na redni seji, ki jo je vodil Drago Seliger, je obravnaval uveljavljanje vsebinske usmeritve časnika in uredniške politike na posameznih področjih. V razpravi je bilo izrečenih več opozoril glede člankov, v katerih je uredništvo načenjalo žgoče sa-uioupravne teme in zagate v delovnih skupnostih. Izoblikovalo se je mnenje, da mora časnik še naprej razvijati ustvarjalno-kritičen način pisanja o zapletenih samoupravnih in gospodarskih vprašanjih, ' pudar da je treba pri tem težiti za čimbolj objektivnim pisanjem, ki naj pomaga urejati zadeve v ok-v'ru samoupravnega političnega sistema. Izdajateljski svet je sprejel pobudo uredništva, da z raziskavo v okviru raziskovalnega centra ugoto-v'mo bralnost in pomen časnika za delo sindikalnih organizacij. Ob tem je ponovno ugotovil, da se po Uekaterih podatkih glasilo slovenskih sindikatov še naprej izboljšuje. ticno akcijo«. Pred delavci je temeljito podkrepljena odločitev o trajnem povečanju dohodka in končno tudi socialne varnosti. Skupno snovan razvoj bo hitrejši, lažja bo pot do novih izdelkov in tehnologij. Jasno je, kaj se za vsem tem skriva — manj energije, manjši stroški na enoto proizvoda, večja kakovost, bolje izkoriščena tehnologija, smotrnejše obračanje denarja... Da ne gre za cilje »v zraku«, pričajo številke, izračuni. Že pri prvih korakih nove delovne organizacije bi stroški za zemeljski plin padli za 25 milijonov dinarjev, za 30 milijonov bi se zmanjšala vrednost zalog materialov, za 10 terjatve do kupcev, za 20 kratkoročne obresti... Odločitev ne bi smela biti težka — ne v dejavnosti, ki je proizvodno razdrobljena, večji del ozko usmerjena in razvojno šibka. Ob vsem tem seveda ni mogla biti dohodkovno uspešna. In ob vsem tem mirne vesti lahko zapišemo, da pomeni združitev v IGM pravzaprav edino možno pot. Ciril Brajer Center za razvijanje obveščanja v združenem delu pri Delavski enotnosti je pripravil jesenski seminar na temo »Kako poceniti urejanje in tiskanje glasil OZD«. Slušateljem — zbralo se jih je 19 — smo pokazali metodo načrtovanja vsebine in oblikovne zasnove glasil, ki so ali naj bi izšla,« je povedal starosta delavskega tiska v Sloveniji Dušan Rebolj. »Prepričan sem, da so slušatelji od tega našega seminarja odnesli marsikaj koristnega, kar jim bo pomagalo pri njihovem delu.« Takšnega mnenja je tudi Boris Ziherl, urednik »Signalov«, glasila PTT ljubljanske območne skupnosti. »Najprej bi rekel, da so se mi zdele zelo zanimive teme, ki so bile na dnevnem redu seminarja. Osupnil pa sem nad strokovnimi ugotovitvami, po katerih, pri vsaki številki lahko ogromno prihranimo.« Veliko novega pa je izvedela tudi Marina Rojnjč. sodelavk' časopisa »Koroško zdravstvo« ,z Slovenj Gradca. »Neverjetno, kako enostavno se da po vseh teh predavanjih sestaviti novo številko našega časopisa!« je zadovoljno pripovedovala, zraven pa dodala: »Seminar je bil imenitno pripravljen; toliko gradiva nam je ostalo, da ga bomo čez dolge zimske mesece lahko nepretrgoma brali za zapečkom... Res, precej smo pridobili • ■ •« D. K. Slika: A. A. Razpisna komisija delavskega sveta ČGP Delo — TOZD Delavska enotnost razpisuje po 35. členu statuta ČGP Delo — TOZD Delavska enotnost dela in naloge POMOČNIKA DIREKTORJA Kandidat za razpisana dela in naloge mora poleg splošnih pogojev, določenih z zakonom in družbenim dogovorom o temeljih kadrovske politike, izpolnjevati še naslednje pogoje: — da ima visoko ali višješolsko izobrazbo ustrezne smeri — 5 let delovnih izkušenj pri opravljanju podobnih del in nalog — da je sposoben organizator poslovanja s področja založništva, časopisne in finančno komercialne dejavnosti in inventiven pri oblikovanju novih programov — da je družbenopolitično aktiven. Dela in naloge razpisujemo za 4-letni mandat. Pisne ponudbe z dokazili o izpolnjevanju razpisanih pogojev naj kandidati pošljejo v 15 dneh na naslov: ČGP Delo — TOZD Delavska enotnost, Celovška 43, 61000 Ljubljana z oznako na ovojnici »za razpisno komisijo.« .O izidu razpisa bodo kandidati obveščeni v 30 dneh po opravljeni izbiri. m 11111 ts« mi lili ■ ■ S lil Rili mm mm® *■ II inn Kazalci poslovne uspešnosti: kako dobri gospodarji smo Slovenci (4) Kdor zna in hoče (Piše: Boris Rugelj) mm % Mala anketa, ki smo jo opravili deloma v združenem delu deloma v sindikatih, je pokazala, da se na gospodarski zbornici niso hvalili, ko so trdili, da je letos precej več zanimanja za »njihove« kazalce uspešnosti gospodarjenja kot pred letom. Republiški svet ZSS je odkupil 70 izvodov kazalcev (naročil jih je 100, pa jih zavoljo omejene naklade ni mogel dobiti): razdelili so jih med sekretarje ROS, predsednike mestnih in medobčinskih svetov, nekaj izvodov pa je ostalo še za »hišne« potrebe republiškega sveta. »Telefonski imenik«, kakor v šali pravijo kazalcem (čeprav jih je za dva slovenska imenika) bi letos kupila še marsikatera delovna organizacija — pa so že pošli. Kako potem do podatkov iz »imenika«? — »Pri nas, na zbornici, je vedno moč prekopirati tisti del vsebine, ki zanima delovno organizacijo,« pravi Ivan Gorenc in dodaja, da kljub precejšnjemu zanimanju ne bodo ponatisnili, ker bi bil zaradi nižje naklade izvod precej dražji od sedanjega. Kaj pa razbiranje podatkov iz kazalcev, ki so znotraj podobni logaritemskim tablicam? Jih lahko razume le izvedenec, poznavalec ali pa bi na primer tudi predsedniki osnovnih sindikalnih organizacij iz njih lahko kaj razbrali (in pocukali svoje vodstvo za rokav, češ, kako pa to, da tako zaostajamo)? Ne, nepoznavalci snovi tega ne bi zmogli, so nam praviloma odgovarjali sogovorniki. Prvič zato, ker zahteva branje podatkov precej predznanja, drugič pa njihova razčlenitev precej dela in časa. V kazalce se je treba pošteno poglobiti. Torej naj bi bili namenjeni predvsem vodilnim delavcem v delovnih organizacijah in analitskim službam ter drugim (zunanjim) dejavnikom, ki spremljajo gospodarska gibanja. »Ni ravno tako!« je bil energičen Ivan Gorenc z Gospodarske zbornice. »Res je, da niso slikanica, ki jo vsakdo razume, so pa namenjeni za gospodarjenje odgovornim dejavnikom. Toda vsakogar je mogoče naučiti iz njih razbrati vsaj najosnovnejše podatke o uspešnosti njegove in sorodnih delovnih organizacij! Naj pride k nam!« Torej bi tudi v osnovnih sindikalnih organizacijah uporabljali kazalce... Sicer pa jih bodo sindikati uporabili v bližajoči se akciji zaključni račun ’84, pravi Jože Sintič, član republiškega sveta ZSS. Zelo pomembna za letno obravnavo uspešnosti poslovanja so namreč tudi dolgoročnejša gibanja posameznih »postavk« v bilancah in primerjava s sorodnimi delovnimi organizacijami ali s članicami iste reprodukcijske verige. Brez teh podatkov in primerjav bo vsako poslovno poročilo malo vredno. Poslovodni organi in strokovne službe v združenem delu praviloma sploh ne bi smeli dati delavcem zaključnih letnih bilanc brez primerjav z drugimi DO! Marles smo v naši akciji zajeli dvakrat: omenil ga je Karel Lipič, sekretar ROS delavcev lesarstva kot primer, pri katerem so prav z argumenti iz kazalcev o poslovni uspešnosti prepričali »strukture« v tej OD, da je treba strožje ukrepati. Na obisku v Marlesu so nam potrdili, da je spremljanje in analiziranje poslovanja s pomočjo kazalcev uspešno, ker pokaže, da si »notri« (v težavah namreč). »Čeprav je bila delovna organizacija še pred tremi leti srednjeu-spešna tovarna v svoji dejavnosti, so zdaj na seznamu zaostajajočih takorekoč vsi tozdi, eden pa je ta hip (spet) v izgubi,« sta nam dejala Tone Vadnjal, vodja finančnega sektorja, in Edi Težak, vodja plansko analitskega sektorja Marlesa. In čeprav menimo, da je vsaj za 70 odstotkov naših težav kriva politika cen in drugi »zunanji vzroki«, se vendarle lahko vprašamo, ali smo v minulih letih svoje gospodarske ukrepe dovolj prilagajali menjajočim se pogojem za gospodarjenje. Če bi se s kazalci in trendi že prej temeljiteje ukvarjali, bi bil morda lanski poslovni uspeh, pa tudi letošnji precej boljši.« Kazalci sicer kažejo, da so skoraj vse tovarne pohištva v »slabi koži«, toda Marles je med njimi zdrknil najgloblje (glede na rezultate spred nekaj let). Letos so sicer (za sedaj) uspešno zastavili pot med uspešnejše, saj so na primer povečali storilnost za 9 odstotkov, izboljšali so organizacijo poslovanja... »Kazalci uspešnosti poslovanja so zelo koristen pripomoček, čeprav sproti spremljamo gospodarjenje v naših dejavnostih po podatkih SDK, splošnih združenj tozdov dejavnosti pri zbornici in po podatkih sozdov. Dobro pa bi bilo, če bi knjiga zajela tudi zelo uspešne delovne organizacije — ne samo zaostajajočih, da bi lahko s primerjavo ugotavljali vzroke, zakaj so nekateri po posameznih kazalcih slabi, drugi pa odlični. Prav bi nam prišli tudi že izdelani primerjalni podatki za reprodukcijsko verigo. Zdaj moramo te podatke sami ,vleči na plan1.« Tako nam je povedal Karel Lipič. »Žal smo kadrovsko prešibki, da bi lahko s kazalci sami pripravljali poslovne odločitve,« nam je dejal Jože Prek, vodja plansko analitskega oddelka v Titanu. »Kljub temu da se je položaj po zadnji sprostitvi cen precej izboljšal in smo z repa zlezli proti ,zlati' sredini v dejavnostih, nam bodo gibanja, ki jih kažejo kazalci, prav prišla pri načrtovanju za prihodnje leto. Sicer pa strokovne službe v Titanu pripravljajo za samoupravne organe redna poročila in analize položaja delovne organizacije tako med gospodarstvom v občinskem merilu kot med sorodnimi delovnimi organizacijami. Na kratko lahko zaključimo: kdor zna in hoče, lahko kazalce poslovne uspešnosti tozda s pridom porabi. Pri tem pa njihova uporabnost ni omejena le na poslovodne in strokovne službe, ampak si lahko z njimi pomagajo tudi družbenopolitične organizacije v slehernem tozdu. Mimo. kazalcev in primerjave z drugimi tozdi se je namreč težko izvleči s trditvijo o pretežno zunanjih vzrokih za slabosti ... Konec Delavska enotnost g Zaplet ob nadomestilih invalidom na manj zahtevnih delih in nalogah Očitki niso utemeljeni (Odgovor strokovne službe SPIZ na prispevek Delavske enotnosti »Delegati niso vedeli, o čem odločajo« Tovarišica Fistrovičeva meni, da sc o problematiki odmere nadomestil delovnim invalidom za leto 1982 in 1983 v javnosti ni pisalo, razen v članku novinarja Delavske enotnosti. Ves njen prispevek kaže, kot da je bilo edino gradivo za to sejo skupščine skupnosti zgolj predlog sklepa, ki so ga dobili delegati na mizo. Naj omenimo, da je skupnost mesec dni pred sejo skupščine izdala tiskano gradivo za sejo skupščine v 22.600 izvodih ter ga posredovala v obravnavo. V delegatskem gradivu je bila zelo obširno obrazložena problematika v zvezi z odmero denarnih nadomestil, v kateri so bila ločena poglavja, ki so obravnavala posebej odmero nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka, v drugem delu po 103. členu prej veljavnega statuta skupnosti ter posebej odmera akontacij na nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu po novih zakonskih predpisih. Medtem ko so bili predlagani glede bistvenega problema odmere nadomestil, to je, glede akontacij po novih predpisih, ukrepi, ki so v celoti sledili zahtevam in pobudam nekaterih organizacij združenega dela, pa je bilo v gradivu, glede problematike odmere nadomestil po bivšem 103. členu povsem jasno zapisano, da pristojni skupščinski odbor skupščini skupnosti ne predlaga nove prakse za odmero nadomestil po 103. členu prej veljavnega statuta, prav tako pa tudi ne ponovne odmere nadomestil za leti 1982 in 1983. V delegatskem gradivu je bilo namreč zapisano: »Glede predloga, da bi bilo potrebno upoštevati spremenjeno prakso sodišča združenega dela glede uporabe 103. člena prejšnjega statuta in zaradi tega vsem zaposlenim delovnim invalidom ponovno odmeriti nadomestila za leti 1982 in 1983, je odbor ugotovil, da bi šlo za poseg v določilo, ki po 1. 1. 1984 ne velja več. Obenem pa bi ponovna odmera nadomestila za leti 1982 in 1983 v večini primerov ne imela, po določilih 185. in 197. člena statuta skupnosti, učinka za nazaj«. V uvodu prispevka je trditev, kot da so bili delovni invalidi v letih 1982 in 1983 prikrajšani za denarna nadomestila. To ni točno, saj so vsi delovni invalidi, ki so imeli pravico do denarnega nadomestila, to tudi prejemali v skladu z veljavnimi predpisi. Leta 1982 je prejemalo denarno nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka 13.965 delovnih invalidov, leta 1983 pa 14.581. Če pa bi veljalo stališče, kot ga zagovarja tov. Fistrovičeva, bi bili morebiti lahko prikrajšani za manjši del nadomestila le tisti delovni invalidi, ki bi v postopku lahko dokazali, da so na svojem prejšnjem delu dosegali nadpovprečne delovne rezultate oziroma presegali delovno normo. Iz prispevka je moč razbrati, kot da bi šlo v tem primeru za prizadetost vseh invalidov, ki delajo na drugih ustreznih delih, v SRS. Tu pa velja pripomniti, da invalidnost v večini primerov ne nastane od danes do jutri (na primer obratne poškodbe pri delu), ampak so ti vzroki v več kot 85 % primerov posledica dolgotrajnega vpliva težkih delovnih razmer ali bolezni, ki pa so delavcu, ko še ni bil invalid, v zadnjem času pred nastankom invalidnosti objektivno preprečevali, da bi bil zelo uspešen delavec, ki bi bistveno presegal delovne normative. Delovni invalid je torej pred nastankom invalidnosti po navadi v bolniškem staležu ali pa zaradi bolezni ne dosega več normalnih delovnih učinkov. Poleg tega velja opozoriti tudi, da veliko delovnih invalidov pred nastankom invalidnosti sploh ni delalo na delih, kjer se delo meri z normativi. Tovarišica Fistrovičeva v prispevku ugotavlja, da je bila odmera nadomestil v skupnosti nepravilna zato. ker naj bi sodišče združenega dela P1Z v vseh primerih sodnih sporov ugotovilo tako nepravilnost. Pojasniti velja, da je soT dišče sprva sodilo v spornih primerih tako, kot je nadomestila odmerjala skupnost, ter da je šele marca 1984, torej po tem, ko sporni 103. člen že ni več veljal, spremenilo dotedanjo sodno prakso. Tudi trditev, da je strokovna služba zagovarjala reševanje sporov le po sodni poti, s tem, da se je sklicevala na določila svojega statuta, je napačna že v toliko, da sploh ne gre samo za stališča strokovne službe, temveč za stališča skupščinskih odborov. Pri tem se ti odbori niso opirali na določila statuta strokovne službe, temveč statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, ki pa jasno določa postopek za uveljavljanje pravic, za varstvo teh pravic ter sodno varstvo. Postopek pa ureja še poseben pravilnik o samoupravnem postopku za uveljavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tudi o konkretnih pravicah zavarovancev, s tem pa tudi delovnih invalidov, ne odloča zgolj strokovna služba, temveč samoupravni odbori za uveljavljanje in varstvo pravic, razen v primerih, ko gre za nesporno ugotovljena dejstva, katerim zavarovanec ne ugovarja. Povemo lahko še, da je bil usklajevalni sestanek 10. 9. 1984, ob navzočnosti predstavnikov Sodišča združenega dela SR Slovenije, Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SRS, Republiškega komiteja za delo, Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SRS, strokovne službe te skupnosti in Republiškega sveta zveze sindikatov Slovenije. Pogovor je bil sklican na zahtevo odbora za sistem in organizacijo skupnosti, da bi se pred sejo skupščine uskladila stališča do predlaganih rešitev, objavljenih v delegatskem gradivu. Na tem sestanku so bila usklajena stališča, ki so bila prebrana ob koncu sestanka ter kasneje posredovana v obliki zapisa vsem udeležencem. Ravno omenjeni usklajevalni sestanek ter želja skupnosti po predhodni uskladitvi stališč pa je bil osnovni razlog, da so delegati prejeli predlog sklepov na sami seji skupščine. Prispevek trdi, da nihče, niti predsednik skupščine, ni vedel, o čem se je pravzaprav sklepalo, pri čemer izreka mnenje, da bi morale strokovne službe v skupščini obrazložiti, kateri predlogi delegatov so glede na njihov predlog lahko sprejeti in kateri ne. Trdi, da so delegati v prepričanju, da so sprejeti tudi vsi njihovi predlogi, tudi glasovali. Izredno trda stališča o nevednosti predsednika skupščine skupnosti ter vseh ostalih 89 navzočih delegatov na skupščini skupnosti temeljijo na subjektivni oceni tistega, ki tako oceno daje. Ker pa že piše, da bi strokovni delavci morali v skupščini pojasnjevati nekatera vprašanja, naj povemo, da so predstavniki strokovne službe odgovarjali na vsa vprašanja. Med temi odgovori je bilo tudi izrecno pojasnilo, da predlagani sklep o odmeri nadomestil po 103. členu pomeni dejansko potrditev dosedanje prakse skupnosti. Glede 'očitka strokovni službi, da od spremenjene sodne prakse marca 1984 ni začela izdajati odločitev v skladu z novo sodno prakso, ter da ni bila pravočasna posebna družbena akcija, pa je bilo na skupščini jasno povedano, da strokovna služba ni smela spremeniti načina sistema odmere nadomestil pred odločitvijo skupščine oziroma pristojnih skupščinskih odborov. Pristojna skupščinska odbora pa sta ob popolni in vsestranski preučitvi problematike ter pobude Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije menila, da prakse skupnosti ne kaže spremeniti, pri čemer so bili razlogi za takšno odločitev jasno zapisani v delegatskem gradivu. Na koncu naj poudarimo, da gre pri urejanju sistema denarnih nadomestil v invalidskem zavarovanju za dokaj zamotan sistem, ki zadeva socialno varnost velikega števila delovnih invalidov in o katerem v SR Sloveniji intenzivno razpravljamo že od leta 1980 dalje. Dokaz'za to je tudi, da smo v Sloveniji prav na pobude iz združenega dela v treh letih trikrat spremenili sistem odmere nadomestil in da noben od treh sistemov ni v celoti zadovoljil vseh. Zato je v zadnjem primeru uredil odmero nadomestil republiški zakon, pri čemer pa je ponovno podana pobuda (to pobudo je posredovala tudi delegatka Fistrovič), naj se tudi novi sistem spremeni. Zelo težko je namreč, ob dokaj različnem sistemu nagrajevanja po delu v posameznih organizacijah združenega dela, izdelati absolutno pravičen enoten republiški sistem odmere nadomestil. Prav zaradi tega je zvezni zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v 38. členu določil prenos te problematike v organizacije združenega dela, kar pa je bilo v naši republiki ob javni razpravi o novem pokojninskem zakonu prav na zahtevo združenega dela, zavrnjeno. SPIZ — Strokov na služba Vodja centra -za samoupravno in informativno dejavnost Rudi Veselič tBesedilo skrajšali v redakciji) Nadomestila po meri birokratske samovolje Tole pisanje je zdaj že tretji prispevek Delavske enotnosti na temo krivično odmerjenih nadomestil invalidom, ki jim pripadajo kot razlika med osebnim dohodkom pred invalidnostjo in tistim, ki ga prejmejo (s premestitvijo) za manj zahtevna dela in naloge. Če štejemo še odgovor SPIZ na pisanje delegatske skupščine SPIZ Ljube Fistrovič, ki ga objavljamo v neposredni soseščini tega razmišljanja, pišemo o nadomestilih že četrtič. Toda, kot kaže, se pisanje s tem še ne bo izčrpalo. Namesto razpleta zaplet Spomnimo se: potem ko je sodišče združenega dela odločilo v korist 25 delavcem, ki so se pritožili zaradi (domnevno) nepravilno odmerjenih nadomestil, je že vse kazalo, da se bo ta gordijski vozel končno odmotal. Posebej potem, ko so sindikati naslovili pobudo na skupščino SPIZ, po kateri naj bi le-ta zadolžila svojo strokovno službo, naj po uradni dolžnosti ponovno odmeri nadomestila vsem prizadetim invalidom. Sindikati so to storili iz (za naše razmere) sila preprostega razloga: menili so, da ne more biti krivica popravljena samo 25 invalidom, temveč so do tega upravičeni vsi, ki so bili oškodovani. Prav v trenutku, ko bi morali v našem časniku priobčiti še pričakovani epilog zgodbe, pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega: skupščina SPIZ je izglasovala sklep, po katerem strokovni službi ne bi bilo treba opraviti ponovne odmere nadomestil. O tem, kako se je to zgodilo, kaj več kasneje. Zdaj dodajmo, da so zaradi takšnega sklepa vzrojili (bržda upravičeno) na sindikatih, katerih vodstvo je o vsej stvari že obvestilo skupščino SRS. In ko je bilo že skoraj gotovo, da je na dlani dokončni razplet, so se na »usklajevalnem« sestanku v skupščini dogovorili, da vso stvar spet dobi v presojo sodišče združenega dela. Igrica na igrico pač. Kako je sicer moči gledati na takšno odločitev tega »usklajevalnega« sestanka, ko pa je sodišče s svojo sodbo v prid omenjenim 25 delavcem gotovo tudi še zadnjemu nejevernemu Tomažu na najbolj nazoren način razložilo, kdo ima prav in kdo si je napačno tolmačil 103. člen zdaj že bivšega statuta SPIZ. Povejmo ob tem, da se je medtem nekaj delavcev obrnilo tudi na ustavno sodišče SRS, ki je svoj čas imelo opraviti s predhodnikom tega člena in ki je zdaj lahko le ugotovilo, da ustavnost »spornega« člena ni sporna, temveč da gre le za pravilnost njegovega tolmačenja , za kar pa je pristojno sodišče združenega dela. Piko na i bo torej reklo slednje, ki pa si najbrž ne bo moglo dovoliti pljunka v lastno skledo. Priča- primeru lahko kaj več zvedeli tudi o morebitnih botrih tega vztrajanja, saj je skorajda neverjetno, da bi se na SPIZ kar sami od sebe požvižgali na zar hteve sindikatov, kar pa spet vsiljuje številna vprašanja. Najprej se seveda velja vprašati, čemu je bila namenjena razprava o sklepih na 13. seji CK ZKJ, zakaj nam bodi razčlemba političnega sistema in funkcioniranja delegatskega sistema, če pa se tovariši na SPIZ prav v tem času vedejo, kot da vsega tega ne bi bilo. Ali ni prav Predsedstvo RS ZSS je o svoji pobudi SPIZ obvestilo vse občinske in medobčinske sindikalne svete in odbore sindikatov dejavnosti, ki so o njej po »sindikalni liniji« seznanili delegate za skupščino SPIZ. Toda, glej ga zlomka, glede obveščenosti je pri tej »liniji« tudi ostalo. Strokovna služba je delegatom skupščine SPIZ po svoji »liniji« porinila na klop predlog za sklep, po katerem SPIZ zavrača pobudo sodišča združenega dela za ponovno odmero nadomestil, tik pred sejo. Nič nas torej ne preseneča, če se je razvila »široka razprava«, v kateri so delegati podpirali pobudo sodišča in sindikata, na koncu pa vendarle glasovali za sklep, Id jim ga je ponudila njihova strokovna služba. Seveda ni nikakršno presenečenje tudi to, da so po seji skupščine SPIZ povzdignile glas tudi delovne organizacije, ki so se hudo čudile nad sklepom in zahtevale njegovo razveljavitev. kujemo torej lahko, da bo trdoživa samopašnost spizovske birokracije le zlomljena in da bodo invalidi dobili tisto, kar jim gre po veljavni zakonodaji. Delegati so bili izigrani Ko razmišljamo o vseh teh igrah, si seveda ne moremo kaj, da se ne bi vprašali: zakaj se strokovna služba otepa na vso moč te ponovne odmere nadomestil. Ali tiči razlog za takšne ravnanje res samo v gori dela, ki naj bi ga prineslo ponovno obračunavanje, ali je vmes še kak drug razlog? Vprašanje nikakor ni zastavljeno na pamet, če vemo, v kakšnem finančnem položaju je SPIZ, ki ga na svoji koži kajpak najbolj občutijo prav upokojenci. Je torej tudi v pomanjkanju denarja iskati opisano tolmačenje opisanega člena? Seveda na vprašanje ni moči odgovarjati na pamet, res pa je, da bi si lahko prav z njim pojasnili, zakaj vztrajanje na napačni razlagi črke zakona in odmere nadomestil. Bržda bi v tem to dokaz, da delavska oblast danes v naši družbi nekaj velja samo še na papirju, dejansko pa jo drži v svojih rokah birokracija, ki počne prav vse, kar se ji zahoče. Si je mogoče kaj drugega misliti ob naslednjih stavkih delegatke Fistrovičeve, ki sama prizna, da je bila zmanipulirana: »Delegati so bili izigrani, saj so jim zagotavljali, da so stališča v zvezi s tem sklepom usklajena z omenjenima organoma (sodiščem združenega dela in sindikati). Delegati so V prepričanju, da so sprejeti tudi vsi njihovi predlogi, tudi glasovali.« K temu bržda ni kaj več dodajati. Namesto nas je o tej zgodbi že vse povedala prav omenjena delegatka, ko je zapisala: »Ali nas bodo res pripravili do tega, da bomo izgubili še tisto voljo, ki je imamo za delo v delegatskem sistemu? Tokrat nam ni uspelo v skupščini SPIZ uveljaviti stalil" če, ki je imelo široko družbeno podporo republiškega sveta ZSS in sodišča združenega dela. Kako bomo lahko uspel' tedaj, ko bomo prihajali v skupščino brez te podpore?« Ivo Kuljaj Delavska enotnost j Napredek inovacijske dejavnosti v Šaleški dolini V slehernem delovnem okolju so še možnosti Ob dnevu inovatorjev, 12. oktobru, sta občinski svet zveze sindikatov Titovo Velenje in občinska raziskovalna skupnost pripravila že vsakoletno razstavo inovacij. Podelili pa so tudi (že devetič) priznanja in denarne nagrade za najuspešnejše inovacije. V Šaleški dolini si prizadevajo, da bi širši javnosti kar najbolj nazorno predstavili tako dosežke množične inovacijske dejavnosti kot razvojno raziskovalno dejavnost, posebej še tisto, ki so jo uspešno prenesli v proizvodnjo. Zato so se pred petimi leti odločili za razstavo inovacij. Na javni razpis so letos prejeli 24 predlogov, razpisne pogoje pa jih je izpolnjevalo 22. Upoštevajoč merila — izvirnost, povečanje storilnosti in dohodka, večjo varnost in boljše delovne razmere ter organizacijo dela-jc posebna 7-članska žirija sklenila podeliti 8 denarnih nagrad, dodeljenih pa je bilo še 24 priznanj. Omeniti pa velja, da je bil odziv na razpis za organizirano in usmerjeno inovacijsko dejavnost skromen,, zato žirija tudi ni podelila prve nagrade za razvojno razlikovalne dosežke. Pomemben napredek po letu 1981 Gibanje množične inovacijske dejavnosti kot gospodarske dejavnosti spremljajo v občini Titovo Velenje že od leta 1976. Pomemben napredek tako glede formalne organiziranosti kot rezultatov beležijo zlasti po letu 1981. Tega leta je bilo skupno prijavljenih 282 inovacijskih predlogov (vpeljanih je bilo 154), njihova gospodarska korist pa je znašala dobrih 85 milijonov dinarjev. Leto pozneje je bilo prijavljenih 452 predlogov (uporabljenih 268), leta 1983 pa že 652 predlogov (uporabljenih 468), gospodarska korist pa je presegla 193 milijonov dinarjev. Lani so v Šaleški dolini na 100 zaposlenih evidentirali 3,6 inovacijskih predlogov, gospodarska korist inovacij pa je predstavljala 0,2 odstotka celotnega prihodka oz. 1,4 odstotka dohodka. . V Šaleški dolini kljub napredku še vedno niso izpolnili naloge iz srednjeročnega načrta občine Titovo Velenje za obdobje 1981-1985, naj bi bilo v množično inovacijsko dejavnost vključenih od 5 do 6 odstotkov delavcev. Zakaj samo 6 delavcev Čeprav spada občina Titovo Velenje po rezultatih množične inovacijske dejavnosti med najbolj razvite v Sloveniji, pa dosežki še vedno niso zadostna podlaga za korenitejše spreminjanje razmer v nekaterih delovnih okoljih. Zadnje ugotovitve kažejo, da v nekaterih delov- nih organizacijah v Šaleški dolini mriožičria inovacijska dejavnost celo nazaduje, najverjetneje kot posledica komisijskega obravnavanja predlogov, (ne)aktivnosti ustreznih teles ter strokovno slabo organiziranih prijemov. V združenem delu Šaleške doline (24.000 zaposlenih) se, kot kažejo zadnji podatki, le 6 delavcev poklicno ukvarja z nalogami množične inovacijske dejavnosti. Se pravi, da ostajajo še vedno samo na papirju sindi- množično inventivno dejavnost v tistih delovnih organizacijah, kjer letno pridobijo od 20 do 30 inovacij, kjer njihova gospodarska korist presega milijon dinarjev oziroma kjer zaposlujejo več kot 500 delavcev. Videti je, da se marsikje še ne zavedajo, da bi bilo mogoče prav s pospeševanjem množične inovacijske dejavnosti bolje izrabiti obstoječe notranje rezerve. kalna priporočila, da bi zaposlovali poklicne delavce za Dejstvo je, da so v slehernem delovnem okolju še neizkoriščene možnosti za izboljšanje dela in gospodarjenja, inovatorji pa lahko z izvirnimi rešitvami precej pripomorejo k izboljšanju položaja delovnih okolij. V Šaleški dolini bo torej potrebno kar najhitre je okrepiti prizadevanja za razvoj, širjenje in krepitev inovacijske dejavnosti kot množičnega gibanja v prav vseh delovnih okoljih, torej tudi v delovnih organizacijah družbenih dejavnosti. Marijan Lipovšek Rokovnik priročnik za leto 1985 ^še boljši^ Slovenska Bistrica Ob dnevu inovatorjev nagrade najuspešnejšim V želji, da bi kar najbolj spodbudila inventivno dejavnost, je občinska raziskovalna skupnost razpisala za leto 1983 natečaj za najuspešnejše inovatorje. Ker je bil to prvi poskus spodbuditi v vseh delovnih okoljih večje zanimanje za hitrejši napredek, šest prijav ni neuspeh. Odbor za pospeševanje inventivne dejavnosti v okviru občinskega sindikata Slovenska Bistrica in občinska raziskovalna skupnost so določili, da za leto 1983 prejme prvo nagrado Albin Ojcinger iz delovne organizacije Impol Slovenska Bistrica, za inovacijo »vpenjanje aluminijske pločevine na obešala v oddelku eluksirnica«. Letna gospodarska korist inovacije je 1,523.740 dinarjev. Drugo nagrado je sprejel Jože Špes. prav tako iz DO Impol, za inovacijo »pnevmatska miza za izdelavo aluminijskih rolet«. Gospodarska korist te inovacije je 741.455 dinarjev. Tretjo nagrado je prejel Ervin Kuhi DO Impol za inovacijo »podaljšana rezkalna glava«. Njena gospodarska korist znaša 700.000 dinarjev. Nagrade in priznanja inovatorjem so slovesno podelili ob dnevu inovatorjev v Slovenski Bistrici. Ob tej priložnosti je dr. Matjaž Mulej z Univerze Maribor govoril o pomenu množične inventivne dejavnosti doma in po svetu. Viktor Horvat Razvoj Slovenije v stabilizacijskih razmerah (10) Živeti bo treba tako, kot lahko, ne kot bi radi Pripravlja: Vinko Blatnik O zaposlovanju v prihodnje je razpravljal tudi dr. Gojko Stanič: — Menim, da zelo mehanično ločujemo delo in prosti čas, namesto da bi o tem vprašanju govorili konkretno. Govorimo, da do leta 2000 ne bomo mogli skrajšati delavnika. To je res, vendar bi morali hkrati v njegovi sestavi že danes veliko več časa nameniti za izobraževanje, za vzgojo in delo z mladino, ki prihaja v tovarno. V relativno kratkem času bomo morali od 70 do 100 tisoč delavcev nadomestiti s stroji, delavce pa preusmeriti v druge poklice oziroma jih usposobiti za druga dela. Vedeti pa moramo, da gre za starejše nekvalificirane ali polkvalificirane delavce in v glavnem za ženske. Kam, v kakšno proizvodnjo jih usmeriti? Kje jih zaposliti? Ena izmed možnosti je npr. turizem, katere pa so druge, še ne vemo. Prav tako tudi še nimamo izdelane strategije za uvedbo novih tehnologij. Kje jih vpeljati? Odločati bi se morali za takšne programe razvoja, ki bodo visoko donosni — če sploh želimo izplavati iz dolgov. Govorimo in pišemo sicer, da je naša perspektiva v visokoserijski proizvodnji, dobro pa bi bilo tudi povedati, kafere surovine bomo predelovali velikoserijsko in ali jih sploh imamo oziroma, ali sploh so naša komparativna prednost. KAKŠNO NAJ BO NAŠE ZNANJE Za spremembo in posodobitev vzgojnoizobra-ževalnega dela se zavzema tudi dr. Renata Mejak: — Pri opredeljevanju razvoja Slovenije moramo zelo jasno odgovoriti na vprašanje, kakšno znanje potrebujemo za pospešitev razvoja gospodarstva do leta 2000. Vrsta dilem se pojavlja že ob poskusu opredelitve pojma »kakovost vzgoje in izobraževanja«; Praksa v svetu in pri has kaže, da bi bilo škodljivo izenačiti kakovost izobraževanja ž višjo stopnjo izobrazbene ravni po načelu: daljše šolanje, višja kakovost. To pravilo je bilo pri nas precej razširjeno — pravilo, da smo kakovost izobrazbe ocenjevali po naslovih, ki so si jih ljudje pridobili. Prav tako tudi višina materialnih sredstev, namenjenih za vzgojnoizobraževalno dejavnost, sama po sebi ne zagotavlja kakovosti izobrazbe. Dokumenti o družbenem razvoju bi torej morali vsebovati tudi opredelitev o tem, kaj si predstavljamo s pojmom »kakovost znanja«. Nedvomno gre za znanje, ki ga je možno prilagajati družbenim potrebam, za takšno znanje, na osnovi katerega je možno pospeševati tako razvoj znanstveno-raziskovalne dejavnosti kot splošni družbeni razvoj. Torej ne gre za naučeno, pozitivistično osvojeno ali pasivno znanje, marveč za aktivno, v zvezi s tem pa tudi za kakovostne izobraževalne programe. »PRIROJENE« DELOVNE NAVADE SO LE ŠE PAVJE PERJE O tem, da zahteva posodabljanje proizvodnih procesov osveščene, vsestransko razgledane delavce, je razpravljal Andrej Ujčič: — Kljub izredno težavnim razmeram, ki pretresajo svet, se za naše tegobe največ krivi zastarela sredstva za proizvodnjo pa tudi naše prevelike želje. Nihče v Jugoslaviji se noče ničemur odreči,zato da bi vsi skupaj speljali ekonomski voz iz jarka. Naš celotni razvoj ni možen brez materialnega napredka; to je aksiom, o katerem ni treba razpravljati. V trenutku, ko ocenjujemo celoto vseh odnosov v gospodarstvu in družbi, pa je jasno, da materialno ni možno napredovati brez zavestne dejavnosti vsestransko razgledanih, ne samo strokovno izobraženih delavcev. To vedo tudi Japonci, ki so se odločili za veliko širše programe izobraževanja, kot jih sestavljamo mi. V tekmo s svetom se lahko spustimo samo z izvozom izdelkov, ki bodo vsaj nekoliko višje tehnološko oplemeniteni, kot so danes, ko tehnologijo in stroje prevzemamo od drugih. Po zgled za to ni treba daleč: imamo ga doma, v Kranju, v Planiki. Prodaja na tujem jim gre zaradi uspešnega gospodarjenja dobro; res pa je, da doma čevljev te tovarne zato primanjkuje. Če bomo hoteli vsaj vzdržati v razmerah, kakršne smo si sami ustvarili, potem pred nami niso samo naloge kot izobraževanje in vzgajanje, marveč tudi prizadevanje za splošni kulturni napredek delavcev, ki bodo morali uporabljati in razvijati sodobno tehnologijo. Vemo, da gospodarski razvoj v nekaterih drugih republikah v Jugoslaviji še bolj zaostaja kot pri nas, zato so njihove surovine mnogo dražje, kot pri nas, pa tudi kot kjerkoli po svetu. In tako smo začeli spoznavati, da bo moral biti delavec resnično vsestransko razgledan, tudi tisti, ki pridobiva surovine, če naj poveča proi- zvodnost svojega dela. Delovne navade, »prirojene«, ki da jih sicer ima naš delavec že od avstroo-grskih časov naprej, s pomočjo katerih smo pravzaprav zgradili vso našo industrijo in tekmovali pri delu z drugimi tako v Jugoslaviji kot v svetu, si lahko v času prevlade tehnologije v proizvodnji zataknemo za klobuk. O neposrednih nalogah, kijih moramo opraviti, če se hočemo izviti iz ekonomskega pritiska posojilodajalcev in gospodarskih tokov, dr. Ferdinand Trošt takole razmišlja: — Jugoslovanski ekonomisti smo se v zadnjih nekaj letih dokopali do analize gospodarskih razmer in do opredelitev možnosti za izhod iz krize. Spoštujem vse druge vede in področja, ki pri tem iskanju sodelujejo, vendar mislim, da je prav ekonomija tista veda, na katero se lahko v sedanjih resnih časih uspešno opremo. Moramo pa ji tudi zaupati! Kaj je v prehodu od uvozne na izvozno usmerjenost gospodarstva potrebno storiti? Predvsem se moramo zavedati, da bo ta proces dolgo trajal. Preveč'smo odvisni od sestave proizvodnje, ki smo jo razvijali 35 let; potrebno bo kar 10-letno obdobje, da bomo lahko dvignili glavo in rekli: postali smo manj odvisni od tujine, postali smo uspešni Izvozniki svojih izdelkov v tujino. Zdaj smo močno odvisni od svetovnih dogajanj; le-ta nam režejo kruh. Nerazviti svet se je začel zavedati dolgov šele pri 600 milijardah dolarjev zadolženosti. Pa tudi, če bi se začel dolgov zavedati pri 200 milijardah, bi ne bilo bistvene spremembe; moral bi se zadolževati pri razvitejšem delu sveta. To pa pomeni, da se bomo morali opirati na lastne sile; imamo pa tq prednost, da z njimi lahko upravljamo po svoji volji, da nas pri tem ne ovira privatna lastnina sredstev za proizvodnjo. Vendar smo to prednost v zadnjih letih premalo izkoriščali. Priče smo celo nesmotrne uporabe proizvodnih virov. Če želimo z lastnimi silami prodirati v svet, moramo storiti predvsem dvoje: dodajati več svojega v reprodukcijo in v proizvodnjo, to je znanja in domačih tvarin, surovin in reprodukcijskega materiala. Slovenija ne more kaj velikega doseči s spreminjanjem sestave gospodarstva: dosegla je stopnjo industrializacije, merljivo po vseh kazalcih razvitih dežel, po ustvarjenem družbenem proizvodu glede na sestavo zaposlenih itd. Naša industrija ne more veliko več dajati, kot že daje, saj bi sicer mejna donosnost industrije postala zelo nizka, a to pomeni, da moramo to, kar že imamo, kakovostno izboljšati, in to bodisi z domačim ali tujim znanjem. Slehernemu členu reprodukcije moramo dodati svojo voljo, svoje znanje, da bi dvignili kakovost tega, kar imamo, nato pa zaposlili ljudi, ki iščejo delo. Toda če jih hočemo zaposliti, moramo nameniti več novoustvarjene vrednosti za proizvodnjo domačih surovin. Če so te surovine drage, so pač drage; potem bo naš prihodnji standard odvisen tudi od tega dejstva. Več kot že uvažamo, zdaj ne moremo uvažati, ker nimamo denarja za to. Iz tega izhaja, da bomo morali v prihodnje živeti tako, kot v naših razmerah lahko živimo. PRED NAMI DVOJE TEŽAVNIH OBDOBIJ RAZVOJA Iz razprave o možnostih in perspektivah razvoja Slovenije v času stabilizacije, to je v prihodnjih 10, 15 letih, je moč ugotoviti, da ostaja temeljni dolgoročni cilj naše družbe; krepitev mesta in vloge delavcev v družbi. Beseda delavcev pa bo v družbi več veljala le, če se bomo uspešno spopadali z gospodarskimi težavami, če se bomo začeli izvijati izpod teže tujih dolgov, če bomo začeli zavestno in organizirano povečevati naš delež v mednarodni delitvi dela. V prvem obdobju razvoja bo treba zagotoviti odplačilo dolgov tujini, urediti odnose pri primarni delitvi, odpraviti žarišča izgub in možnosti za pridobivanje fiktivnega dohodka, zagotoviti finančno disciplino in hkrati pospešiti že začeto prestrukturiranje gospodarstva in njegovo vključevanje v mednarodno delitev dela. Le tako bo možno ohranjati doseženo življenjsko raven delovnih ljudi in občanov. V drugem obdobju razvoja pa bo potrebno zagotoviti bogatejšo vsebino in kakovost družbenoekonomskega razvoja, zasnovano na višji ravni samoupravne družbene organiziranosti v celoti, ob znatno večjem vplivu znanstvenega in tehnološkega napredka in razvoja domače znanosti in tehnologije ter ob še večjem upoštevanju ekonomskih zakonitosti in kriterijev produktivnosti ter uspešnosti gospodarjenja v razvitejšem svetu. Konec O Ljubljana. 25. oktober 1984 O stran Delavske enotnost V Donitu sicer imajo nov pravilnik o inovacijski dejavnosti, toda to še ni dovolj (Pre)dolga pot od moke do kruha 1 Nove osebne izkaznice V kolektivu kemične industrije Donit iz Medvod je že drugo leto človek, ki poklicno skrbi za organizirano inovacijsko dejavnost. To je Marjan Vitez, za katerega mnogi sodelavci trde, da je od lanskega julija kar precej storil na tem področju. »Ne bi mogel trditi, da poteka vse gladko in tako, kot bi si želel, toda nekateri rezultati naših skupnih prizadevanj so tu. Zelo pomembno je, da imamo končno svoj pravilnik o inovacijski dejavnosti, ki je v marsičem precej izviren,« razlaga Marjan Vitez. »Z aktom smo opredelili sam pojem inovacije in poudarili, da pravzaprav ni delovnih mest, denimo med raziskovalci ali vzdrževalci, ki bi človeku vnaprej omejevala oziroma vzela pravico do prijave inovacije. Z novim pravilnikom smo napravili tudi , korak naprej pri financiranju inovacijske dejavnosti. Mnogi si namreč povzročajo na tem področju precejšnjo škodo, saj po nepotrebnem namenjajo denar Marjan Vitez za »posebna nadomestila«, davke in prispevke.« — Kaj pa razlika med koristnim predlogom in tehnično izboljšavo, ki je pogosto tako sporna? »Tudi na to smo mislili. Natančno smo povedali, kaj je koristen predlog in kako je s tehnično izboljšavo. Šli smo celo tako daleč, da imamo v svojem aktu kar tri vrste koristnih predlogov, saj so razlike med njimi kar precejšnje. Posebnost pravilnika je tudi, da lahko prejema avtor koristnega predloga ,posebno nadomestilo’ tudi pet let zapored.« — Se tudi vaši inovatorji pritožujejo nad neažurnim obravnavanjem predlogov sem vprašal sogovornika Marjana Viteza. »S pravilnikom o inovacijski dejavnosti smo se sicer skušali zavarovati pred tovrstnim zavlačevanjem, toda praksa je ponekod še vedno zelo nespodbudna. Osebno si prizadevam in spodbujam ljudi, ki so odgovorni za izpeljavo postopka, pa rne imajo pogosto za sitneža. Žal glede ažurnosti nismo kdo ve kako napredovali. Seveda to povzroča med inovatorji slabo voljo. Upravičeno!« Da je res tako, potrdi tudi Janez Čepeljnik, predsednik sindikata v temeljni organizaciji Inštitut. »Že leta 1981 sem prijavil novo orodje za porezovanje poškodovanega robu šobe pri naših filtrih. Bolj po domače povedano: posrečilo se mi je izljpljšati rob šobe, z njim je bilo manj dela, kakovost izdelka pa je bila večja. To so potrdili tudi testi. Izračun je pokazal, da bi že leta 1981 prihranili za 44 milijonov materiala in za 178 starih milijonov časa. Skupaj torej kar 222 oziroma v predalu imam še tri tehnične izboljšave, pa po vsem tem nimam prave volje, da bi jih prijavil. Sčasoma mi je postalo prav vseeno. Le čemu bi se dajal v zobe in sam sebi povzročal sitnosti?« To je kratka pripoved Janeza Čepeljnika. Pa prisluhnimo še Antonu Lavtarju, vodji oddelka za študij dela, kamor spada tudi služba za inovacijsko dejavnost: »Menim, da smo na tem področju kar uspešno porinili voz naprej, toda marsikaj gre še vedno po starem. Da bi bilo ustvarjalno delo naših ljudi tudi hitro in ustrezno stimulirano, pa nam še ne gre od rok. Malo zaradi lagodnosti, več zaradi neresnega odnosa do inovacij in precej tudi na račun zavisti. Ta je močno zakoreninjena tudi pri nas.« No morda bo v prihodnje v Donitu teh problemov manj, k čemur naj bi pripomogel tudi nov pravilnik o inovacijski dejavnosti, ki je po eni plati dokaj spod- Janez Čepeljnik iP^ Anton Lavtar Nezaželena reklama Letošnja enoinpolmesečna akcija v Donitu »predlagaj kaj koristnega« je bila dobro zastavljena. Rodila je kar 50 predlogov, med njimi tudi nekaj anonimnih oziroma pod šifro. Nepodpisan je bil tudi predlog, da bi imeli osebni avtomobili firme na vratih lep in velik napis DONIT. To sploh ne bi bilo neumno: brezplačna reklama in po drugi plati manj »črnih« voženj. Pa menite, da je bil predlog sprejet? Ne. Odgovorni so bili pač mnenja, da je neumesten. Tako tudi s simbolično nagrado za »koristen predlog« ni bilo seveda nič. Še dobro, da je bila pobuda anonimna. milijonov dinarjev. To pa konec koncev ni tako malo. In epilog zgodbe? Poslovni odbor temeljne organizacije Filtri, ki je za to pristojen, se je zavzel, da inovacijo vnesemo v redno proizvodnjo. No, zdaj smo konec leta 1984, pa iz te moke še ni kruha. Če sem nezadovoljen? V glavi Prišli so miličniki... Hm, hm... Jože se je ob pol sedmih zjutraj postavil pred gostilno v domačem kraju. Še od prejšnjega dne so mu možgane ovijali alkoholni hlapi, ki jih ni znal pregnati drugače kot z novim kozarcem vina. Ob sedmih je stopil za sank in zvrnil najprej sadjevec in takoj za njim še dva deci belega Štajerca. Ko se mu je alkohol razlil po želodcu in prišel po krvi v možgane, je sedel za volan službenega fiata. Čakala ga je pot na delovno mesto. Cesta je bila ravna, brez ovinkov, brez lukenj, le nekoliko spolzka, kot se za ta letni čas spodobi. Jože je s težko nogo pritiskal na plin, več kot sto »konj« pod pokrovom motorja je velik avtomobil precej hitro gnalo po cesti. Jože je nepremično gledal na cesto, dogajanja na asfaltni ploščadi pred seboj pa domala sploh ni dojemal. Naenkrat njegovi možgani niso več ubogali tresočih rok. A vtomobil je zaplesal kot Michael Jackson. Sem ter tja. Jože je začel zgroženo vrteti volan, skušal je avtomobil zadržati na cesti, a ni šlo. Bankina, posejana z drobnimi kamenčki in prahom, se mu je bliskovito bližala. Ko je zapeljal čeznjo, je avtomobil drobno poskakoval in Jožetu se je zazdelo, da pada po stopnicah, ki jim ni konca. Z avtomobilom je oplazil nekaj večjih dreves, nekaj manjših pa kar izruval iz zemlje, in se tam na koncu klanca s sprednjim delom fiata pogreznil v strugo potoka. Jože je z veliko buško na levi strani glave zlezel iz vozila. Na desni ličnici je imel majhno ranico, iz katere je počasi, a vztrajno tekla kri. Alkoholni oklep okrog možganov je samodejno izginil. Prišli so miličniki. Jožetu so ponudili balonček. Odklonil ga je, priznal, da je pil. Tako je miličnikom skrajšal delo. A v naslednjem časovnem obdobju bo moral Jože pošteno zavihati rokave. Povrniti bo moral več desetmilijonsko škodo na avtomobilu, na vrtenje volana pa bo moral nekaj časa pozabiti. Bojan Grom 'ij' ' *• -v SSM sa m buden, po drugi pa zelo nedvoumno opredeljuje pravice in dolžnosti na področju ustvarjalnega dela. Seveda pa je, kot vselej, sam akt premalo. Potrebno se ga bo namreč tudi držati. Slike in besedilo: Andrej Ulaga Čakanje kodra živce Bilo je 19. oktobra na Mačkovi v Ljubljani. Pred okencem za nove osebne izkaznice je v dolgi živčni vrsti stalo okoli 50 ljudi. Prihajali so vedno novi in novi. Nekateri so se že pri vratih obrnili, drugi so se jeznih obrazov postavljali v dolgo kačo. Najbolj jih je spravljalo v bes to, da je za okencem delala le ena uslužbenka in da so tisti, ki so prišli le dvigovat nove osebne izkaznice, stali kar v grozdu v začetku vrste. Tako so se skregali med sabo, pa tudi z uslužbenko, kije seveda po krivici poslušala pritožbe, saj je zares garala... začasno. Imajo nemogoče (beri: veliko pretesne) prostore za ogromno dela v primerjavi s podobnimi službami v Sloveniji. Osebne dohodke imajo slabe, niti toliko denarja ne premorejo, da bi v tej špici (pri menjavi osebnih izkaznic) najeli nekaj študentov, da bi si delo olajšali in da bi tudi hitreje teklo v korist njihovih strank. Živimo v času računalniške revolucije, naša uprava pa de- Ker mi gre naša splošna slaba organizacija na živce, sem poklicala vodjo oddelka te službe in jo vprašala, zakaj ne pošlje, če vidi, da je ljudi ogromno, pred okence vsaj še ene ali dveh uslužbenk. Sprva so me grdo nadrli, kaj me to briga, češ da so vsi, ki zamujajo, lenuhi, da hodijo na Mačkovo med službenim časom in da so pač kaznovani za to, ker ne spoštujejo predpisov. Potem so se ljudje v vrsti zganili in vsi so zahtevali, da pride za okence vsaj še ena uslužbenka, da vsi niso lenuhi, da so bili tisti čas, ko so osebne izdajali, na dopustu, bolni, v zdravilišču, da so se preselili itd. Intervencija je pomagala in čez tri minute je že uradovala še ena uslužbenka in vrsta se je počasi krajšala... In sedaj še druga plat medalje. Pri Upravi za notranje zadeve — pri Skupščini mesta Ljubljane na oddelku za prijavo, odjavo stalnega in začasnega bivališča ter osebnih izkaznic delajo samo štiri referentke, tri dopoldan in ena sama popoldan. Vsak mesec pa izdajo razna potrdila, osebne izkaznice itd. približno 7000 strankam. In ne pozabite, da je samo v Ljubljani stalno prijavljenih 350,000 ljudi in skoraj 60.000 Zgodba, ki kroži Krvavi boni Še zdaj se mi dogaja, da lastno hrbtenico čutim kakor gomazeče, lase dvigujoče mravljišče. Še zdaj ne vem, ali je kaj res ali ne. Vem pa, da bi bilo grozno, če bi bilo res, in tolaži me samo misel, da se to, kar naj bi se zgodilo, najbrž ni. A v teh zgodbah, ki krožijo, je najbolj grozljivo prav to, da bi se lahko zgodile, čeprav se niso. Srhljivo pri teh zgodbah je, da zanje ne velja noben zakon o obveščanju, da gredo od ust do ust, ne da bi imel kdorkoli pravico citirati člen ta in ta in reči, da ima hec pač svoje meje. Poslušalcu ostaja grozljiv občutek, ko za šankom izve eno, iz časopisov in drugo, potem pa si beli glavo, čemu bi bolj verjel. Eno teh zgodb, ki mi ne da spati, sem zadnjič slišal ob večernem brizgancu z ljutomerčanom. Mož, ki je že precej dolgo podpiral sank in tuhtal, ali naj skrivnost razgrne širši javnosti ali ne, si je za začetek omislil nenavadno tehten uvod. »Ja, ja,« je rekel. Napeti izraz na obrazu je povedal vse ostalo: uvod je pomemben, osrednja točka bo bomba. Mejduš — res je bila. Eksplodirala naj bi daleč od kraja, kjer je prišla na dan — nekje sredi ene izmed primorskih gmajn. Začela se je s kaj prozaičnim »pa pejva v gmajno«. Tako je oče rekel sinu, mu naročil, naj s sabo vzame priročno in učinkovito motorno žago, potem sta pa šla podirat drevje, ki je po pustošenju Benečanov pred stoletji vendar zraslo tako na debelo, da bi ga še logar odmeril kot letni etat. To se zdaj dogaja po vsej Sloveniji — da namreč podirajo drevje in si pripravljajo kurjavo. »Ha,« se je pomembno odkašljal poročevalec za šankom. Imel je kaj povedati in napetost je rasla. Veriga »huskvarne« se je utrgala kakor mačevalni bič usode in s svojimi jeklenimi zobci sinu prerezala trebuh. »Pomislite,« je opozoril mož s kozarcem v roki, ki dogodku ni bil priča, ga je pa zvedel »iz prve roke.« Sočuten, napet molk je spremljal zgovorno mimiko, s katero je njegov obraz podoživljal zgodbo. Oče je ranjenega, hudo krvavečega sina naložil v avto, grmeče pritisnil na plin in pognal proti bolnišnici v bližnjem mestu. Srce mu je utripalo kakor boben vaške godbe — in luje skoraj tako kot v kameni dobi. Zakaj tako, morajo seveda razčistiti tisti, ki našo mestno upravo vodijo in ne uslužbenke za okenci, ki pa žal poleg obilice dela poslušajo še vse (upravičene) pritožbe občanov. Organizacija dela pa je stvar vodilnih ljudi. Če menijo, da ji niso kos, morajo pač odstopiti, saj ves čas govorimo in pišemo, da je treba prave ljudi zaposliti na pravih mestih... In epilog te slabe organizacije? Osebno izkaznico bom dvignila lahko šele 31. oktobra letos, torej bom motala čakati, da jo bo naš počasni administrativni stroj obdeloval, kar 12 dni! Neva Železnik Karl Bradač, glasbenik: »Služba prijav in odjav stalnega in začasnega prebivališča ter osebnih izkaznic v Ljubljani na Mačkovi je izredno slabo organizirana. 'Če bi znali delo organizirati tako, kot bi morala poslovati moderna uprava, bi vse potekalo brez slabe volje občanov. Sedaj pa čakajo na novo osebno tudi več kot dve uri. In zakaj? Ker dela za okencem le ena uslužbenka.« Mila Uršič, uslužbenka: »Nihče ne trdi, da uslužbenke na Mačkovi niso pridne, toda namesto da bi si pomagale, eni teče pot po obrazu, ker več kot delati ne more, druga pa gleda za sosednjim okencem v zrak. Kriva je slaba organizacija in izredno slabi odnosi med zaposlenimi, ki si med seboj nočejo ali pa ne znajo pomagati.« Evelina Kužnik, študentka: »Tri leta smo imeli čas, da smo si zamenjali osebne izkaznice. Mislim, da je prav, da čakam, saj sem sama kriva za zamudo. Menim tudi. da so uslužbenke za okenci zelo pridne, da je pravi čudež, da se v tem kaosu ne motijo. To, da bi bilo treba delo bolje organizirati, je pa jasno:« tako zastalo, ko je obstal avto. Zmanjkalo je bencina. Na srečo komaj kilometer od prve črpalke. Oče je zagrabil ročko in tekel do nje. .. _ »Ne dam,« je trmoglavll crPalkar. »Dajte bencinski bon ali izginite. Vsak ima svol Ogovor, poznam vas, vsi bi radi bencin brez bonov. Vsem nekdo umira, potem pa bone zalagam sam.« Prepir, kakršnih je dostn samo s tako nesrečnim ozadjem ne. Oče je črpalkarja prepričeval pol ure, preden se ga je usmilil in ročko natočil, čeprav brez bencinskega bona. Sin je medtem krvavel — brezg‘av° je stekel k avtu in pognal na- Bolnišnica. Zdravnik- Prikimavanje. »Dve minuti prepozn0-. ‘l'■ ■ ■« Izgubiti sina, ga pustit1 ^rvaveti zaradi nekaj litrov bencina, zaradi bencinskega bona, ki ga ni imel pri roki, zaradi kratkih, usodnih dveh mirlut- »Mejduš,« je pokimal gostilniški poročevalec in pritrje-valno nagnil kozarec. »'" 1 Jaz- bi tako napravil.« To,je bila napoved dramatičnega vrhunca zgodbe, ki se po tihem premisleku mnogih, ki sojo v ls,em krogu poslušali, morda tudi ni zgodila. Oče naj bi se s preo^unkom bencina v avtu zapeljal domov, pograbil sekiro i'1 Potem črpalkarja, krivca za smrt njegovega sina, razčesnil na dvoje. Ga krvoločno, hladnokrvno in maščevalno um ■ Zgodba je bila dobru, hrvaVo učinkovita, in izzvala je molk in prikimovanje, čeprav se skoraj g0t0V0 w zgodila. »To je vendar staro ko' zemlja,« se je nazadnje oglasil nekdo, ki je dotlej molčm- "'-godbo sem prvič slišal v tistem tednu, ko so prišli na duh encinski boni.« Vsi pogledi so se zapiči 1 obraz človeka, ki je zgodbo povedal s prepričljivostjo neposrednega opazovalca. »Hm,« se je odkašljal v zadregi- >’ ' le važno, kdaj se je zgodila? Važno je, da se je zgodua' n zgodila se je zaradi bonov.« »Krvavi boni,« je prikimal nekdo, za njim pa še drugi. In vse je spet v redu, zgodba l11 ahko kroži, dokler bodo veljali bencinski boni. Borut Čontala Kjer brusijo, se iskri. Železarna Štore: nagrajevanje nagrajevanja ali Stimulacija za razburjanje Pri iskanju pobud za večje delovne učinke in dobro gospodarjenje so lani v štorski železarni izvedli poskus, da bi z dodatnim nagrajevanjem delavcev v poletnih mesecih povečali proizvodnjo. Poskus je uspel, zato so letos šli korak naprej: uvedli so dodatno nagrajevanje za izjemne dosežke. Predlog je prišel iz vrst strokovnih služb, o njem so razpravljala vodstva družbenopolitičnih organizacij in ga sprejeli samoupravni organi. Toda že pred prvim izplačilom so delavci v proizvodnji opozarjali na nesprejemljive slabosti tega dodatnega nagrajevanja. V Železarni Store imajo dobro razvito samoupravljanje, tam se ve, kdo kaj in koliko lahko naredi. Toda prvo izplačilo in poračun sta upravičeno razburila del kolektiva, ki zaradi objektivnih okoliščin ni deležen tega »nagrajevanja nad planskimi dosežki«, kot se novo nagrajevanje imenuje. Pripravljala novega načina spodbujanja večje proizvodnje in učinkovitejšega gospodarjenja so po vrsti razprav sprejeli zamisel, da bi delavce v proizvodnji dodatno nagrajevali s 100, ostale pa z 80 in 60 odstotki stimulacije za nadpovprečne učinke. Nekateri so menili, da to ni niti zakonito niti pravično, saj gre za vrsto delavcev, ki bodo deležni tega dodatnega nagrajevanja na račun uspešnosti drugih, in za delavce, ki navzlic pridnosti in velikim naporom ne morejo do teh nagrad, kot na primer pri plavžu. Za kaj gre? Ko so delavci dobili plačilni seznam, so ugotovili, da so bile njihove pripombe upravičene. Ker pa je obveljalo načelo večine, so bili preglasovani, kar je razumljivo in je bilo tudi pričakovati, kajti kdo v teh težkih časih je proti dodatnim prejemkom, četudi v obliki dvakratne stimulacije za isto delo. Do zadnje pare zabeležen prejemek vseh 4.013 zaposlenih delavcev Železarne je po svoje kljub očitkom zanimiv in poučen. Tako ima najvišji osebni dohodek direktor D. Burnik (83.321.50) in .. iil »I l«S IM Dtaur s S- £* * : msSžm najnižjega delavec Franc Romih (l3.537 din). Prvih tisoč zaposlenih je dobilo nad 37.606 dinarjev, nad 20 tisoč pa 3365 delavcev. Torej je le okrog 200 delavcev dobilo manj od dvajset tisočakov, če odštejemo one, ki niso bili ves čas na delu! Snovalci dodatnega sistema nagrajevanja trdijo, da je bil namen dosežen. Namen tega nagrajevanja pa naj bi bil v povečani proizvodnji in boljšem gospodarjenju. Nekateri delavci, gre predvsem za sto pri plavžu in enkrat več v livarni, pa trdijo, da so oškodovani. K tem je treba prišteti še nekatere v administraciji, ki so ostali na robu tega nagrajevanja. Tako delavci pri plavžu, ki so v vsej zgodovini le enkrat uspeli preseči načrtovano proizvodnjo, menijo, da ne morejo biti kaznovani za svoje pridno 24-urno delo, ki ni odvisno samo od njihove pridnosti, temveč in predvsem od sposobnosti naprav in objektivnih vzrokov (izpad energije, preboj ali izlitje). To tembolj, ker na njihovi proizvodnji sloni največji del proizvodnega procesa. Zamera gre tudi na rovaš nagrad delavcem v Tovarni traktorjev, ki je spet globoko pod rdečo črto rentabilnosti. Prav tako ni razumljivo, zakaj bi bil manj vreden delež prispevka k tem proizvodnim in gospodarskim uspehom denimo vratarja skupnih služb, katerega delež je nižje ovrednoten od ostalih vratarjev... Janez Sever mm Andrej Šifrer Deseti brat Zjutraj sonce mi razvleče usta v nasmeh, vrnem mu poljub in vržem staro uro prek streh, da ne maram dela, rade volje priznam, zato imam gibljiv delovni čas ves dan. Grem, kamor pridem, pridem, kamor grem, če imam kaj v ustih, takoj lažje jem. Pravijo, da sem deseti brat, • da sem človek, ki jemlje in družbi ničesar ne daje. A take ljudi poznam in v njih zvijače, delajo manj kot jaz in zraven vlečejo plače. V tej državi pri vratarjih na oltarjih je vladar, ki tiktaka, žre kartone in odšteva denar. Tehnika naj dela za ljudi, ne pa da jih kontrolira, kdaj prišli so in odšli. Ne plačujem desetine, kar potrebujem, že naredim, tudi bankam ne posojam, kaj če zmanjka tudi njim? Pravijo mi, da sem deseti brat... (refren) Sam sem svoj direktor, svoj vratar in sindikat, javim delavski kontroli, če okrade me kak tat, brez sestankov je moj sled, brez vroče krvi, kar mi pade v glavo, to se tudi zgodi. Ne prebiram časopisov, grozno je, kar tam-izvem, ljudem zategujejo pasove, dobro, da nič nimam s tem. Pravijo, da sem deseti brat... (refren) Zakaj ti pravijo, da si deseti brat? »Saj nisem. Bi pa rad bil. Razloge sem pojasnil v pesmici. Rad bi delal pač tisto, kar mi paše. Sprva je kazalo, da bo res tako, potem pa sem zajadral v konvencionalnost. Oženil sem se, otroke naredil, zidam bajto... Je pač tako. Če bi bil moj star foter cigan, bi pač imel drugačne gene. Kaj misliš, kako bi živel kot cigan? »Najbrž težko. Tako vsaj me uči živ'jenje. Pri vojakih sem imel najboljšega prijatelja cigota. Je trikrat pisal domov, potem pa so mu prestavili vagon in z njegovo pošto je bilo konec. Pa tudi z domom, če ga je pravzaprav sploh imel.« Je bil pač nomad. Dandanašnji nekako vsi težimo k temu?! »Res, vsi govorimo, da bomo nekam šli. Jasno, grozimo, da nam je dovolj vsakdanjosti, da smo siti vsakdanjih štosov, da bomo nekam šli in nas ne bo več nazaj. Pa ni tako, ker smo reve. Gremo kvečjemu za 10 dni v kakšen kamp, kjer pa je običajno več ljudstva kot kjerkoli drugje, pa še več vseh teh štosov, ki nam gredo na živce. Torej, če kdo res hoče uiti, mora biti pravi cigan.« Ti nisi? »Na žalost. Skačem od koncerta do koncerta. Služim denar, ki ga potrebujem. In ljudje že mislijo, da sem se skomercializiral. To pa ni res. Cigan nisem, komercialist pa tudi ne. Ce kdo to misli, se presneto moti. Poglejte na primer mojo pesem »Upor besed«. Je to skomercializirano, če kdo zapoje. ,Pomen je med vrsticami, nihče ga ne izreče, vsi vemo za kaj gre, beseda pa ne steče...' Politik biti pa seveda pri nas ni težko. Naučiš se 15 do 19 fraz in si dober. Za mene je to komerciala.« Torej cigan nisi, komercialist tudi nočeš biti, kaj si potem? »Imam pač malo pijanskega imidža. S tem vžgem pri narodu. Pri tem našem narodu, ki poje, kadar je pijan, poje razglašeno in nobene pesmi ne zna do konca.« A se ne ceniš malce prenizko? »Ne, vendar pa vem, da še zdaleč nisem zapel vsega, kar bi lahko. Toda moje strune so napete... Prepričan sem, da bo čez pet let pa tudi kakšno mojo znal kdo na pamet.« Pa ne, da bo to nova himna? »Najbrž ne, ker mislim, da se veliko ljudi z njo ne bi strinjalo. Vsi, s katerimi sem se pogovarjal, so mi rekli: BodTin! Utegnejo imeti prav. Moja velika izkušnja so penzionisti. Sem se dobro opekel z njimi... Če kdo misli, da se da črnino pobarvati z rožnatimi barvami, naj to kar stori. Jaz pa vem svoje in tako sem tudi storil.« In se zameril? »Natanko tako!« In kaj je bil jeziček na tehtnici? »Zapel sem pač, da 70-letniki radi vržejo pogled čez kakšno počeno ritko na sliki. Vik in krik so zagnale njihove žene in z njimi so se .strinjali' žal tudi stari možje. Jaz bi bil pa vesel, če bi me pri teh letih še kaj tiščalo.« Ti je to prišlo na uho od gostilne do gostilne? »Tudi. Ne boste verjeli: za šankom človek marsikaj zve. Pa tudi vidi in občuti. Sam vidim ogromno ljudi, ki utapljajo svojo žalost v alkoholu. Takšni so zamorjeni. Tudi meni gredo na živce. Toda ob tem pa vem, da niso zastonj takšni. Jih je že nekaj prisililo v to. Danes na primer v nasprotju od pričakovanj pije veliko takšnih ljudi, ki sicer žive na robu eksistenčnega minimuma.« Torej ti pijanci le niso všeč? »Tega pa nisem rekel. Zelo rad imam ljudi, ki se ga napijejo iz radosti. Takšni ljudje so običajno močne osebnosti, ki so sposobni objeti ves svet. In družba, ki ima veliko takih ljudi, je v korenu zdrava (hk). Mogoče se bo komu zdelo to pripovedovanje trik zapoznelega Krjavlja. Ampak jaz sem prepričan, da je lepše in bogatejše življenje ljudi v družbi čimmanjšega števila zamorjencev.« A zato prirejaš veselice? »Ne, ampak priznati moramo, da imajo tudi veselice svoj pomen. Poglejmo na primer .Živžav*. Ta nazoren dokaz, da ga starši lomijo, ko svojim otrokom kupujejo igrače in reči po svojem okusu, potem pa so globoko razočarani, ko otroci ob teh igračah ostajajo mrtvo hladni. Nič čudnega, če pa hočejo svoje lastne želje in ambicije preslikati na otroke in njihove potrebe. Zato sem vsaj enkrat na leto ustanovil otrokom lastno republiko, v kateri so vladarji, njihovi starši (sicer: oblast) pa raja.« Ali ni to le kaplja v morje? »Ni! Rousseau je imel prav, ko je človeka silil nazaj k naravi. Človek preprosto ne more pobegniti pred samim seboj. In zato bomo leta 2000 spet poslušali Beethovna, lovili z lokom in častili žgance. Žal tega nisem prebral v aktualnih zasnovah projekta Slovenija 2000.« Andrej Jenko Damjan Križnik Ivo Kuljaj Ljubljana, 25. oktober 1984 stran Delavska enotnost 31.oktober Svetovni dan varčevanja Varčnost je človekova lastnost, varčevanje pa odraz njegovega življenjskega sloga Varčujemo lahko na različne načine in ne le tedaj, ko živimo v izobilju. Čeprav bi tedaj lahko privarčevali najlažje, pa začnemo običajno varčevati šele takrat, ko se pojavi pomanjkanje. Ne varčujemo samo tako, da se neki stvari odpovemo, temveč tudi tako, da delamo bolj načrtno, preudarno in z manjšimi stroški. Varčujemo lahko tudi tako, da tisto, kar smo prihranili, hranimo na način, ki nam prinese največ koristi. Prav o teh, marsikomu manj znanih oblikah varčevanja, vas želimo to pot seznaniti. Varčevanje postaja namreč vse bolj življenjska nuja skoraj za slehernega med nami. Zato o tem razmišljamo tudi v bankah, saj nam vse višji stroški poslovanja zmanjšujejo poslovno učinkovitost. Ugotovili smo, da bi marsikje lahko znižali stroške, toda brez vašega sodelovanja bi bil učinek le polovičen. Zato vas prosimo za sodelovanje. Med mnogimi mogočimi načini varčevanja, ki vam jih bomo opisali, boste prav gotovo našli vsaj enega, ki bo ustrezal tudi vašim možnostim in željam. Ena hranilna knjižica lahko prinese najmanj šestkrat toliko kot vse ostale skupaj! Varčevalci iz Slovenije imamo v bankah okoli 3,5 milijona hranilnih knjižic z dinarskimi vlogami. To število je prav gotovo osupljivo veliko. Pravzaprav odločno preveliko, lahko rečemo. Do takšnega stanja je prišlo delno zaradi bančnih predpisov, pa tudi zaradi želje varčevalcev, da bi imeli za vsak namen varčevanja posebno hranilno knjižico. Zato ni nič izjemnega, če imajo posamezniki po pet in več hranilnih knjižic, na njih pa majhne ali celo pozabljene zneske. Tako je samo v Ljubljanski banki prek 40 odstotkov hranilnih knjižic, na katerih so zneski, ki ne presegajo 500 dinarjev. Skoraj na vsaki četrti je izkazani znesek prihrankov manjši celo od 100 dinarjev! Poleg tega pa se vloge na teh hranilnih knjižicah niso spremenile že več kot leto in pol, če odmislimo pripis obresti, seveda! Skratka, tolikšno število hranilnih knjižic s tako majhnimi zneski pomeni na eni strani nepotrebno in razmeroma hudo breme za banke, na drugi strani pa varčevalec od vsega tega denarja nima nobene prave koristi. Kajti: razdrobljeni so prihranki, razdrobljene so obresti, nizka je obrestna mera, denar se ne obrača niti v banki niti v rokah varčevalca. Kaj torej predlagamo? Predlagamo, da si ne zastavljamo več vprašanj, češ: kdo bo pa s tem drobižem hodil v banko? In ne sprašujmo se več, kako nas bodo pogledali pri bančnem okencu, če bomo prišli s kupom hranilnih knjižic, na katerih so takorekoč simbolični zneski. Nasprotnp: vsak naš obisk z namenom, da več manjših hranilnih vlog združimo na eni hranilni knjižici, bodo v banki obravnavali s posebno pozornostjo in sprejeli s hvaležnostjo. Saj gre za resnično obojestranski interes. Na tem mestu pa mimogrede še droben nasvet! Hranilno knjižico, na kateri bomo združili več manjših vlog oziroma prihrankov, lahko koristno uporabimo tudi za pripis dinarskih obresti od deviznih sredstev, ki jih imamo morda na deviznih računih ali deviznih hranilnih knjižicah. Najbolje bo, da številko te dinarske hranilne knjižice čim prej posredujemo pristojni službi v enoti banke, kjer vodijo naš devizni hranilni račun. Kdo pa bo s tem drobižem hodil v banko? Gotovo veste, da imajo najmanj ugodno obrestno mero tiste hranilne vloge, ki niso časovno vezane. To so hranilne vloge na vpogled, ko s hranilne knjižice lahko kadarkoli dvignemo svoje prihranke, ki jih potrebujemo za pričakovane ali nepričakovane izdatke. Drugače pa je s hranilnimi vlogami, ki jih vežemo za krajše ali daljše časovno razdobje. Res je, da z denarjem na taki hranilni vlogi ne moremo razpolagati, razen ob izjemnih priložnostih, pred iztekom dogovorjenega roka vezave. Res pa je tudi, da nam vezana vloga prinese najmanj šestkrat večje obresti! To pa pomeni, da bodo naši prihranki narasli vsako leto najmanj za polovico. Zakaj bi torej za svoj denar še naprej dobivali le 7,5% obresti, če pa te lahko znašajo na primer 55 odstotkov? Zakaj torej ne bi združili svojih manjših prihrankov na več hranilnih knjižicah v eno samo vlogo in jo vezali za določen čas? Resnici na ljubo naj zapišemo, da vse do nedavnega razlike med obrestnimi merami za vloge na vpogled in za vezane hranilne vloge niso bile tolikšne, da bi jim občani posvečali večjo pozornost. V zadnjem času, ko želimo s posebej visokimi in hkrati spremenljivimi obrestnimi merami v največji možni meri ohranjati vrednost prihrankov varčevalcev, pa so te razlike že tolikšne, da predstavljajo'po-membno postavko pri načrtovanju varčevanja. In prav zato bodo odslej odločitve toliko lažje. Velja razmisliti! Potem pa pobrskati po predalih, vzeti svinčnik v roke in narediti preprost izračun. Pot v banko s šopom hranilnih knjižic bo po vsem tem najbrž le še vprašanje časa. Beseda, dve o trimesečnem depozitu in namenskem varčevanju, da o hranilnih pismih niti ne govorimo Pod vezavo sredstev torej razumemo pisni dogovor med varčevalcem in banko, po katerem lahko banka določen čas oziroma dogovorjeno število mesecev razpolaga z našim denarjem. Pri tem pa moramo seveda na obeh straneh pristati na nekatere pogoje. Občan oziroma varčevalec na nepreklicno vezavo ter najkrajšo ali najdaljšo dobo vezave vloge, banka pa na izredno visoke obrestne mere, različne oblike kreditiranja in druge ugodnosti v naš prid. Če nam uspe zbrati na primer vsaj 20.000 dinarjev prihrankov, lahko ta denar vežemo kot depozit za dobo 3 mesecev. Po treh mesecih se nam bo ta vloga zaradi izjemno ugodne obrestne mere povečala za okrog 12 odstotkov. Tako bomo dobili po treh mesecih več obresti kot v primeru, če bi enak znesek imeli celo leto na hranilni knjižici kot vlogo na vpogled. Hranilna vloga v obliki trimesečnega depozita torej prinaša najmanj šestkrat večje letne obresti kot nevezana vloga. Pri vezavah, ki so daljše od enega ali od dveh let, pa imamo poleg visoke obrestne mere še to prednost, da lahko vežemo tudi manjše zneske. Znesek vezane vloge v teh primerih namreč ni določen. Zaradi zmanjšanja kupne moči, pa tudi zaradi odloženega nakupa nekaterih dobrin večje in trajnejše vrednosti ter izdelkov, ki jih trenutno ni na trgu, postaja namensko 'varčevanje vse bolj pomembno in potrebno. Tudi to je način, ki ga lahko uporabimo pri združitvi večjega števila hranilnih vlog na eni hranilni knjižici z namenom, da kar najbolj gospodarno naložimo svoj denar. Po poteku enega leta bomo dobili vrnjeno vlogo skupaj s posojilom, ki bo okoli 2-krat višje od naše vloge. Na tak način je mogoče varčevati za več kot 15 različnih namenov, vendar pa se o tem, za kaj bomo porabili posojilo, lahko odločimo šele ob podpisu posojilne pogodbe. Pa še to: kolikor dalj bomo namensko varčevali, toliko večji bo kredit. Za vsakodnevno denarno poslovanje tekoči račun, za dolgoročno varčevanje hranilna knjižica z vezanimi vlogami Najprej si moramo biti na jasnem, da prejemanje mesečnih osebnih dohodkov, pokojnin, štipendij in drugih prejemkov na bančne hranilne knjižice še nima ničesar skupnega z varčevanjem, če ta denar takoj in v celoti dvignemo ter shranimo doma. Zato bi se kazalo najprej opredeliti na eni strani za sprotno, vsakodnevno denarno poslovanje, kjer nam bo pač najbolj ustrezala uporaba tekočega računa, na drugi strani pa za klasične oblike varčevanja, bodisi z določenim namenom bodisi brez njega, ko bo vsekakor primernejša hranilna knjižica, oziroma vezana hranilna vloga Vemo pa, da smo dandanes še zelo daleč od takega stanja in takih navad. Od skupnega števila hranilnih knjižic je namreč kar vsaka četrta odprta z namenom, da bi lastniki lahko dobivali prek banke mesečne dohodke in druge prejemke. Vsak od njih pa irna vsaj še eno hranilno knjižico, kjer ima naložene svoje prihranke. A če opazujemo gibanja na hranilnih knjižicah, ki so namenjene za izplačilo osebnih dohodkov ali pokojnin, bomo ugotovili, da velika večina občanov ne porabi vsak mesec prav vseh prejemkov. Srečujemo se torej s pojavom, da nekateri nehote varčujejo tudi na teh hranilnih knjižicah. Vsem tem seveda predlagamo, da razmislijo o ločitvi svojih mesečnih dohodkov na del za tekočo porabo in na del za pravo, klasično varčevanje. Četudi vemo, da nas je vse manj takih, ki lahko v teh časih pogrešimo oziroma privarčujemo od svojega osebnega dohodka kakšen pomemben znesek. Vsi tisti pa, ki že poslujemo s tekočim računom, namreč dobro vemo, da nam ta način prinaša vrsto prednosti, od katerih naj jih omenimo le nekaj: • Na podlagi našega pooblastila bo banka na dogovorjeni dan in brezplačno poravnavala nekatere obveznosti, za katere bi morali skrbeti sami in jih sami plačevati. Najpogosteje so to računi za porabljeno električno energijo, plin, ogrevanje in telefonski stroški, potem so tu radijska in televizijska naročnina, pa naročnina na časopise, revije, stroški za varstvo otrbk in podobni izdatki. • Poslovanje s čeki in tekočim računom je varno, saj s seboj ni treba nositi gotovine. Ob plačevanju blaga oziroma storitve pa izdamo ček v znesku, ki ga dejansko tisti trenutek rabimo. Ostali denar ostane na računu, kjer se obrestuje. • Dogovor z banko nam omogoča, da v šestih mesecih lahko prekoračujemo svoje imetje na tekočem računu za določeno vsoto. Gre za posebno obliko premostitvenega kreditiranja, kar je še posebej ugodno v primeru nepričakovanih izdatkov, pa tudi ob pričakovanih večjih nakupih oziroma stroških. Še bi lahko naštevali prednosti tekočega računa, od katerih že vsaka najmanjša lahko predstavlja velik prihranek. Prihranek tudi pri izrabi našega časa, ki postaja čedalje bolj dragocen. Tudi z dobro izbiro pravega trenutka lahko varčujemo Večina bančnih enot je za občane odprtih od 8. do 18. ure vsak dan, od ponedeljka do petka, čeprav imajo nekatere enote zaradi posebnih krajevnih razmer tudi drugačen delovni čas. Nekajletna opazovanja in računalniško spremljanje bančnih opravil pri hranilnih vlogah pa kažejo, da se v določenih trenutkih pojavijo »konice«, često združene z zastoji poslovanja, neprijetne tako za občane kot tudi za bančnega delavca. Gre za neljub, toda skoraj nujen pojav, ko se v banki nadpoprečno zgosti in poveča obisk varčevalcev. V tem času se poslabša kakovost bančnih storitev, zaradi močno povečanega obsega dela in zlasti zaradi čakanja pa se poslabšajo tudi odnosi med bančnim delavcem in varčevalcem. Neprijaznost, osornost in brezosebnost so pojavi, ki odražajo napetost in psihično obremenitev na obeh straneh bančnega okenca. Zato naj velja nasvet, da se je temu pač najbolje kolikor mogoče izogniti. Največ varčevalcev prihaja v banko ob ponedeljkih, petkih ter dnevih pred prazniki in po praznikih. Takrat se število obiskov poveča tudi za polovico in več. Zanimiva pa utegne biti ugotovitev, da v popoldanskem času pred prazniki in ob sobotah dopoldne v večini bančnih enot ni posebne gneče. Najhitreje in verjetno tudi najbolj primerno boste izvedli vaše opravilo v banki med 11.30 in 13.30. To velja za skoraj vse bančne enote pa tudi za vse dneve v tednu ali mesecu. Takrat prihaja v banko najmanjše število varčevalcev. Nekaj podobnega velja tudi za čas med 8. in 9. uro, razen prvih dveh delovnih dni po prvem in petnajstem v mesecu, ko je zaradi izplačila pokojnin in osebnih dohodkov obisk v bankah nekoliko povečan. Včasih je bilo povečanje obiska varčevalcev zelo izrazito takoj po novoletnih praznikih. Zaradi pripisa obresti, seveda! Zadnja leta pa obisk v teh prvih januarskih dneh precej upada, saj je večina varčevalcev spoznala, da znesek obresti ni odvisen od dneva njihovega pripisa v hranilno knjižico. Zaradi tega ne hodimo več posebej v banko, pač pa pripis obresti opravimo ob prvem vplačilu ali izplačilu denarja v novem letu. Za zdaj toliko o varčevanju z vašim časom ob obisku banke. Lahko pa kar pogledate na uro, ko stepate čez prag svoje enote. Če se boste zaradi preprostega dviga prihrankov s hranilne knjižice ali tekočega računa zamudili več kot pet minut, niste izbrali pravega trenutka. Za posvet o pomembnejši denarni zadevi pa si le vzemite nekaj več časa. Kajti tudi tako boste privarčevali. Ni vselej najbližja pot najboljša pot Samo na območju Slovenije imajo banke blizu 300 svojih enot in v neposredni bližini teh krajev prebiva najmanj 3/3 vseh varčevalcev. Mnogo bolj od bančnih enot pa je razširjeno omrežje pošt, kjer prav tako lahko vložimo ali dvignemo denar s svoje bančne hranilne knjižice ali tekočega računa. Te storitve opravlja pošta za občane brezplačno, kar pa ne pomeni, da je brezplačna tudi za banke. Opravljanje teh osnovnih storitev v zvezi z dinarskimi hranilnimi vlogami je na poštah za nekatere varčevalce naših bank zagotovo ugodno. Še posebej, če prebivajo v manjših krajih, pa tudi v času dopustov ali potovanj po domovini. Kljub temu pa je storitev, ki jo nudi banka na svojem okencu, bolj kakovostna in neprimerno bolj celovita. Velika večina bančnih okenc je namreč opremljenih z računalniškimi terminali. Zato so podatki o vseh vplačilih in izplačilih knjiženi v istem trenutku, ko ste opravili obisk pri bančnem delavcu na-okencu za stike z občanom., še več. Prt dviganju denarja na bančnem okencu, ki je opremljeno s terminalom in povezano z osrednjim računalnikom, odpade omejitev glede dviga največjega možnega zneska. Kajti v nasprotnem primeru lahko dvignemo naenkrat bodisi v banki bodisi na pošti le 6.000 dinarjev dnevno. Če torej strnemo naštete ugotovitve, potem so z vidika kakovosti dela in sprotnega knjiženja podatkov, pa tudi z vidika stroškov, najbolj priporočljiva vplačila in izplačila prihrankov v tisti enoti banke, kjer smo odprli svojo hranilno knjižico. Kakovost storitve in druge ugodnosti marsikdaj odtehtajo tistih nekaj korakov do naše matične enote. Sicer pa, kaj se ni lepo večkrat srečati s starimi znanci na oni strani bančnega okenca? Varčevalnega načrta zdaj res ne bo težko sestaviti Še prej pa si za konec zastavimo naslednjih devet zanimivih vprašanj! 1. Smo sposobni svoj denar ločiti na dva dela, na sredstva za sprotno porabo in na prihranke? 2. Bomo za sprotno porabo odprli tekoči račun, ali pa bomo še naprej uporabljali hranilno knjižico, na katero prejemamo mesečni osebni dohodek, pokojnino ali štipendijo? 3. Ali bomo za pravo, dolgoročno varčevanje odprli posebno hranilno knjižico, na katero bomo polagali časovno vezane zneske, ki se nam bodo obrestovali po izjemno visokih obrestnih merah? 4. Bomo na to hranilno knjižico prenesli in združili vse pozabljene ali druge prihranke, ki brez koristi leže na več hranilnih knjižicah doma po raznih predalih? 5. Se bomo odločili za vezavo depozita v znesku najmanj 20.000 dinarjev za dobo nad tri mesece, če nam to pač bolj ustreza? 6. Bomo del svojih prejemkov sami ali s trajnim pooblastilom banki redno prenašali na hranilno knjižico, ki smo jo odprli za varčevanje na daljše razdobje? 7. Ali bomo na to hranilno knjižico usmerili tudi dinarske obresti od vlog v devizah, ki jih imamo na deviznih računih oziroma deviznih hranilnih knjižicah, številko te dinarske hranilne knjižice pa sporočili enoti banke, ki vodi naš devizni račun? 8. Bomo polaganje in dviganje denarja opravljali predvsem v enoti banke, ki vodi našo hranilno vlogo? 9. Se bomo v bodoče izogibali gneče v banki bb izplačilnih dneh in prihajali na obisk v dneh in ob urah, ki jih predlagamo? Če ste vsaj na dve tretjini vprašanj lahko odgovorili pritrdilno, potem je denarna kultura zanesljivo ena od prvih vašega načina življenja. Denarna kultura pa je del splošne kulture! Varčnost je človekova lastnost, varčevanje pa odraz njegovega načina življenja. ^ Ljubljana, 25. oktober 1984 X JL stran Delavska enotnost Neizkoriščene izvozne možnosti lesarjev in gozdarjev Ne če bi znali — če bi hoteli Poraba lesa in vseh lesnih izdelkov v svetu nezadržno raste. Ponekod jo spodbuja vrtoglavo naraščanje števila prebivalcev, spet drugod rast narodnega dohodka. Kot nalašč je gozdno bogastvo največje prav tam, kjer je poraba najmanjša in zaradi tega je mednarodna trgovina z lesom naravnost bohotna. Vrednost svetovnega uvoza izdelkov gozdarstva in lesarstva je v zadnjih 10 letih skočila z 20 na več kot 70 milijard dolarjev letno. Prostorsko bosta presežek in primanjkljaj lesa vse bolj izrazita in trgovina bo cvetela. Rasel bo njen obseg, večje bo število izdelkov, zanimivi bodo predvsem takšni z največjo stopnjo predelave. In kje smo v teh gibanjih Jugoslovani? Kot pravimo, smo z lesom suficitarni. Gozdno gospodarstvo in lesno industrijo smo lepo razvili. Tičimo med Bližnjim vzhodom in zahodno Evropo, dvema z lesom izrazito deficitarnima območjema. Prav v ta koščka sveta bo izvoz lesa najbolj rasel. Vse to so obeti, možnosti, načrti... Čeprav naše gozdarstvo sploh ni izvozno usmerjeno, je v zadnjih letih zunaj iztržilo več kot 30 milijonov dolarjev na leto. Na prvi pogled lep uspeh — toda če bi ta izvoz omejili in izvažali ta les predelan, bi bil vreden 60 milijonov dolarjev. Jugoslovanska pohištvena industrija je prtecej razvita, imamo velike, tehnološko dobro opremljene tovarne, visoko usposobljene strokovnjake, listavce odlične kakovosti, solidno industrijo furnirja in plošč. Obseg in sestava izvoza še zdaleč ne sledita tej stopnji. 'Dejavnost je pač zanemarila nekatere razvojne dejavnike, ker jo je zibalo neizbirčno domače tržišče, ker ji je uspavanko pela naša inflacija. , Kdo le bi v takšnih razmerah mislil na enoten razvojni koncept dejavnosti in spremljajočih jo industrij?! Kdo bi raziskoval gibanja na tujih trgih, marketing načelo, videz, izdelkov, kdo bi se zavzemal za specializacijo, kooperacijo in enoten nastop na tujem?! Imamo tovarne, pravcate velikane proizvodnje velikoserijskega »konfekcijskega« pohištva. Ne dajo pa rezultatov — zaradi nizke družbene produktivnosti, zaradi preve- likih obremenitev proizvodnje in tudi trgovine. Ob teh orjakih seveda nismo razvijali majhnih obratov z malo delavci in z majhno režijo, v katerih bi hitro in prilagodljivo izdelovali majhne serije. Za takšne se občine ne zanimajo — čeprav je prav na ta način naša soseda Italija postala največji izvoznik pohištva na svetu. Tudi z našim lesom! S svojevoljnim tolmačenjem zakona o združenem delu smo omogočili skupinsko lastniško obnašanje in razcvet »tozdovske razvojne politike«, kar vse je še kako daleč od pravega družbenega interesa. Strokovnjaki so zračunali, da bi lahko že do leta 1990 dosegli tričetrt milijarde dolarjev letnega izvoza — če bi seveda hoteli in znali obračunati z naštetimi in podobnimi slabostmi. Ne bo pa to lahka naloga. Teh »podobnih« namreč ni malo: moteni blagovni tokovi, strukturna neskladja v materialni proizvodnji, zastoj proizvodnje zaradi slabe preskrbe s surovinami, energijo, reprodukcijskimi materiali, opremo in nadomestnimi deli, slaba produktivnost in učinkovitost gospodarjenja, pešajoča akumulativna sposobnost, z dajatvami preobremenjena proizvodnja, rast izgub in padec likvidno-, sti... Že površen pogled na te tegobe pokaže, da je med njimi mnogo takšnih, ki jih ne moremo naprtiti le na pleča gozdarstva in lesarstva in zato bo bitka proti njim še toliko trša. Res pa je, da je zato tudi toliko bolj neizbežna in da se nam vanjo kljub žrtvam toliko bolj mudi. Ciril Brajer Idiotizem ali sabotaža Osnovno načelo dejavnosti je — zmanjšati izvoz surovine in izvažati več končnih izdelkov. Mimo načela pa čez meje uhaja vse preveč surovine in to tiste najboljše kakovosti. Z njo naši neposredni konkurenti dosegajo vse boljše izvozne dosežke. Kaj bi jih ne. Lani so gozdarji in lesarji izvozili za 10 odstotkov več kot leto prej, a po vrednosti za 4,5 odstotka manj. Vemo pa, da je izvoznih organizacij kot mravljicev. Celo »palčki« po proizvodnji se na vse kriplje trudijo za ustanovitev lastnega »commerca«. Nesmotrna organizacija torej, neučinkovitost, naravnost nesmiselna medsebojna konkurenca... Celo olajšav za izvoznike surovin ne zmoremo ukiniti, kar je enostavno rečeno politika, ki je v prid tuji konkurenci in v škodo domačemu razvoju. Proti tem spodbudam so vsi — splošno združenje, sindikati, vsak govornik kjerkoli že grmi proti njim. Rezultat? Spodbude ostajajo, surovina gre ven, domače tovarne ostajajo brez nje... Najboljša hrastovina gre v Avstrijo, tam jo predelajo v ladijski pod in mi ga veselo uvažamo. Je kar za 30 odstotkov cenejši kot domači, kljub visokim potnim stroškom in drugim dajatvam. Logičen sklep je torej, da smo Avstrijcem prodali hrast vsaj za polovico pod ceno. Ali zgolj devizna lakota res lahko opraviči to, kar že meji na skrajni idiotizem,če ne celo na sabotažo?! Beseda beži od tega, da bi postala meso Slovenski lesarji, združeni v splošno združenje, že več let bijejo donkihotsko bitko. Zaradi vse slabše oskrbe vse večjih predelovalnih zmogljivosti s surovino se trudijo za: — ukinitev izvoznih spodbud za hlodovino, jamski les, drva in celulozni les, — uvedbo izvoznih taks za izvoz te surovine in — zmanjševanje ter končno ukinitev izvoza te vrste lesa. Uspeh je ničen. Letos poleti so se pogovarjali s cariniki v Sežani in Novi Gorici, si ogledali nekaj izvozne dokumentacije in primerjali stvarno in deklarirano kakovost hlodovine, ki je šla v izvoz. Cariniki so bili sodelovanja sila veseli. Čudijo se namreč, kako more toliko lesa čez mejo, ko po televiziji iz dneva v dan poslušajo, kakšne težave ima z njim domača industrija. Dodali so, da na meji »carinijo« le manjši del lesa za izvoz, komajda 15 odstotkov. Vse ostalo opravijo v notranjosti. Nadzor bi morali torej okrepiti pri nakladanju vagonov in tovornjakov. Pogrešajo tudi jasne oznake, kakšne kakovosti je posamezen hlod, saj se oni o tem kaj težko »pogajajo«. In očitek »javnega mnenja«, da imamo v Jugoslaviji »stroge in manj stroge carinarnice?« Takole odgovarjajo: »To je možno urejati znotraj carinske službe, če bodo vsi carinski delavci dobro informirani.« Nekaj primerov z meje Carinarnica Ljubljana je carinila 7 vagonov lepe, debele in dolge topolove hlodovine. Kakovost ni bila navedena, a iz specifikacije cen je moč sklepati, da ne gre za drugo, ampak za boljšo »klaso«. Pregled izvozne dokumentacije za tri julijske dni je med drugim pokazal — namesto deklarirane orehovine in javorove hlodovine za žaganje druge »klase« je šla ven furnirska hlodovina oziroma hlodovina za žaganje prve »klase«. V šestih vagonih na železniški postaji so ob vratih in na vrhu res našli slabše blago, v notranjosti pa je bilo skrito boljše. Jesenova hlodovina je šla v Italijo kot druga »klasa« za žaganje, čeprav je bila v resnici fur-nirjeva. Za bukovo hlodovino že cena v lirah očitno pokaže, da je precej boljše kakovosti kot na papirju. Ko so našli skladišče lesa v Mostu na Soči lepo »pospravljeno« in v njem le pošiljko bukove hlodovine četrte »klase« iz Šumarstva Danilovgrad (do meje je potovala dva tedna, tuji kupec je zaradi slabe kakovosti noče prevzeti oziroma bi jo sprejel le kot drva, potni stroški pa so že 2500 dinarjev za kubik), so ob cesti proti prehodu Robič čakali tovornjaki, naloženi s samo lepo, debelo bukovo, jesenovo in orehovo hlodovino. Cene gor, izvoz dol Slovenski gozdarji in lesarji ugotavljajo, da so v letošnjem polletju kar dobro poslovali. A kaj, ko hkrati dodajajo, da je to predvsem zasluga — rasti cen! Kje je kakovost, produktivnost, dizajn...? V drugi polovici lanskega leta so svoje izdelke podražili za dobrih 45 odstotkov, v prvi letošnjega pa še za 12 odstotkov. Torej so v letošnjem letu za več kot polovico dražji kot v enakem lanskem obdobju. Slabše je, žal, z izvozom. Namesto za načrtovanih 15 odstotkov je zrasel le za 9, na konvertibilne trge pa za dobrih 14 namesto 20 odstotkov. Navajajo enostaven vzrok — znižane stopnje izvoznih spodbud, verjetno pa še marsikaj zraven. Delež izvoza v celotnem prihodku je s skoraj 26 odstotkov lani padel na 24 odstotkov. l§j|ji Mm Pes ne skoči za klobaso, ki visi previsoko Letos bodo jugoslovanski gozdarji izvozili za skoraj 38 milijonov dolarjev, proizvodnja žaganega lesa in plošč bo v tujini iztržila 281 milijonov, končni izdelki pa 427 milijonov dolarjev. Skupaj to gozdarjem in lesarjem prinese več kot 746 milijonov dolarjev. Če nam bo do 1. 1990 uspelo dejavnost urediti tako, kot si zamišljamo načrtovalci njenega razvoja (vse naštete ovire morajo kajpak odpihniti), bodo rezultati skupno za 200 odstotkov boljši: Gozdarji naj bi čez 6 let z izvozom zaslužili dobrih 53 milijonov dolarjev (za 48 odstotkov več kot letos), proizvajalci žaganega lesa in plošč 361 milijonov (34 odstotkov več) in industrija končnih izdelkov 950 milijonov dolarjev (253 odstotkov več). Skupna vsota je le nekaj manjša od poldruge milijarde dolarjev. Škoda le, da nad vsem skupaj visi gromozanski »če«. To smo namreč lahko izluščili iz razmišljanj na nedavnem delovnem srečanju ROS delavcev gozdarstva in lesarstva Slovenije: »Ti načrti postavljajo pred našo republiko ogromno nalogo. V šestih letih naj bi primarna proizvodnja povečala izvoz za 20, končna pa za 40 odstotkov. To je že podobno kot s psom in klobaso na vrvici — če mu jo boš obesil v nedosegljive višave, sploh ne bo začel skakati.« Iti! Delavska enotnost vam pomaga v današnji vsesplošni draginji poceni, kakovostno in trajno obdariti in razveseliti otroka, mladostnika in odraslega — kar tako, ali ob delovnih in življenjskih jubilejih, ali v dneh, ko iščemo, kaj bi dali v koš dedku Mrazu. PREBERITE, med kakšnimi paketi lahko izbirate!_ OTROŠKI PAKETI 1. paket — Na olimpiado — Zelena dolina — Med Turki — Skok v prihodnost — Na grmado — Kamena doba Ta paket sestavlja šest stripov najboljšega slovenskega avtorja stripov Mikija Mustra. V teh stripih otroka razveseljujejo priljubljeni junaki Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik, prav tako znani kot junaki Disneyevih risank, le da je v njih veliko manj nasilja. Cena 890 din. 2. paket — Igra parov (Narodne noše sveta) — Andrej Kovač: Ugankarski koledar — Pobarvanka — M. Muster: Na olimpiado — M. Muster: Kamena doba 3. paket — Andrej Kovač: Ugankarski koledar — V. Herceg in C. Gale: V ognjenem vrtincu — Igra parov (Narodne noše sveta) Drugi in tretji paket ponujata poleg stripov ugankarski koiedar za leto 1985, ki z raznovrstnimi slikovnimi »skrivalnicami« silno bistri otroško oko in otroka priganja k zbranosti in vztrajnosti. Pri igri parov so tokrat ljudje v narodnih nošah s celega sveta in otrok ob igri hkrati spozna ljudstva sveta in njihova oblačila. Poleg je v paketu tudi pobarvanka s silno ljubkimi živalcami na naslovnici, ki se na notranjih straneh »gredo« šport tako, da se jim otrok iz srca nasmeje. Cena drugega paketa je 770 din, tretjega pa 590 din. PAKETI ZA ODRASLE 1. paket — Rokovnik — Tone Ferenc in drugi: Kronologija naprednega delavskega gibanja na Slovenskem (1868—1980) — Plaketa Tito na deščici Paket je še posebej primeren za obdarovanje družbenopolitično aktivnih delavcev ob različnih delovnih in življenjskih jubilejih. Ker prejmejo poleg tudi Rokovnik za leto 1985, je paket »kot naročen« tudi za dedka Mraza. Cena paketa je 1150 din. 2. paket — Andrej Kovač: Ugankarski koledar — Franci Pavšer: Velika knjiga križank Za ta izbor se odločite, ko želite sorodniku, sodelavcu ali prijatelju pokloniti kup vedrih ur ob preverjanju in utrjevanju bistrega očesa in znanja. Cena paketa je 550 din. 3. paket — Monografija Joco Žnidaršič — Franci Pavšer: Velika knjiga križank — Andrej Kovač: Ugankarski koledar Ponovno vesele ure ob križankah in ugan-Kah! Hkrati pa vam bo obdarovanec hvaležen za knjigo fotografij znanega slovenskega fotoreporterja. Cena paketa je 990 din. 4. paket — L. Milčinski, M. Tomori, F. Hočevar: Droge v svetu in pri nas — Frederich Leboyer: Rojstvo brez nasilja — Naš dojenček Če ste v zadregi, kako obdariti skorajšnjo ali mlado mamo, zaupajte temu našemu izboru! Ko bo knjige prebrala, vam bo hvaležna, saj bo iz treh različnih virov na tri različne načine odkrivala čare materinstva in zahteve, ki jih otrok za svoj normalen razvoj postavlja pred njo in pred družbo. Cena paketa je 1100 din. 5. paket — Urejanje trat — Konzerviranje z mrazom — Bolezni in škodljivci sobnih, okenskih in balkonskih rastlin — Naš dojenček — Solatnice — Gojitev malih živali — Iz domačega lonca Darilo za moža in ženo — družinsko darilo — torej dve muhi na en mah! S tem paketom boste razveselili oba hkrati, in razdelila si bosta po svojih konjičkih. Cena paketa je 760 din. 6. paket — V. Jarc; I. Kristan, M. Mikeln, J. Šinkovec: Sam svoj gospodar — Miran Sattler: Ljubljanski originali Temeljito o samoupravljanju in malo nostalgije po časih, ko so v Ljubljani še živeli ljudje — originali. Darilo za vsako priložnost delovnemu človeku, ki se mora znajti v sedanjosti in rad pokuka tudi v preteklost. Cena paketa je 690 din. Pakete lahko naročite na naslov: Delavska enotnost, Celovška 43, 61000 Ljubljana. V naročilu posebej označite, kateri paket želite. Pilavska enotnost Pred- volilna ugibanja Na straneh svetovnega časopisja so vse pogostejša ugibanja, ali bo Ronald Reagan ponovno izvoljen za predsednika in kaj lahko svet pričakuje od ameriške politike v naslednjih štirih letih. Dogajanja v mednarodni skupnosti nas namreč učijo, da se je vpliv te politike v vseh delih sveta občutno okrepil in da odločitve Was-hingtona še kako usodno uravnavajo tok gospodarsko-političnega življenja v razvitem in nerazvitem svetu. Za dežele v razvoju bo tudi ob koncu tega desetletja odločilno, ali bo ameriška vlada pokazala večje razumevanje za gospodarske zagate nerazvitih, ali pa bo vztrajala pri nekaterih znanih nepopustljivih stališčih o gospodarski krizi nerazvitih kot posledici napačne notranje razvojne politike. Pozornost analitikov ameriške zunanje in notranje politike je osredotočena na vprašanja, kako se bo ta lotevala reševanja svetovne gospodarske krize, kakšne stike bo razvijala z drugo velesilo in kakšna bo njena globalna politika v svetovnem merilu. Ugibanja ameriških in drugih komentatorjev se kljub nekaterim razlikam zlivajo v posplošeno oceno, da bo na ameriških volitvah slej ko prej ponovno zmagal Ronald Reagan, osnovne značilnosti »reaganizma« pa je svet minula leta dodobra spoznal in okusil na lastni koži. Gospodarsko, politično, vojaško in tehnološko močna Amerika — tudi na račun ostalega sveta — to je formula politične strategije, ki jo je Reagan dosledno podpiral. Podatki o uspehih ameriškega gospodarstva so presenetljivi: ameriški družbeni proizvod, ki je bil še leta 1980 za dobrih 500 milijard dolarjev manjši od družbenega proizvoda 19 zahodnoevropskih držav iz kluba OECD, jih je lani pustil za sabo skoraj za 400 milijard dolarjev. V okviru 24 članic OECD se je ameriški delež od 38 odstotkov leta 1975 povečal letos kar na 47 odstotkov, v svetovnem gospodarstvu pa od približno 25 odstotkov 'eta 1975 na približno 33 odstotkov Toda bolj kot razcvet ameriškega gospodarstva svet zanima, ali se ameriška vlada zaveda daljnosežnih in kvarnih posledic egoistične in cinične politike, ki ji ni mar za ostalo človeštvo. Nerazviti se namreč utapljajo v vse večjih dolgovih (gre za okoli 800 milijard dolarjev dolgov), življenjska raven ljudi v teh državah zaradi naraščajoče stopnje domače inflacije strmo pada, vse več ljudi pa je brez dela in hrane. Oboroževalna tekma irt zaostrovanje stikov s Sovjetsko zvezo pa grozita z vojaškim spopadom svetovnih razsežnosti. Zdi sc, kot da se ameriška vlada ne zaveda dovolj slabih strani jeaganovske politike, ki so jo ameriški novinarji poimenovali konservativni nacionalizem in ki se hipoma vede kot konj s plašnicami na očeh. Res je namreč, da lahko pridobitve industrijske revolucije v naslednjih letih še povečajo tehnološko prednost ZDA pred ostalim svetom. Prav tako pa drži, da utegnejo ameriški nacionalizem in politika brzdanja Sovjetske zveze in ostalega sveta pripeljati narode sveta v položaj, ko se bodo morali vsi po vrsti začeti boriti za življenjski obstoj tudi in predvsem s silo, ne pa le z diplomatsko spretnostjo in moralno močjo neuvrščene politike. Tak razplet pa bo prav gotovo deloval kot bumerang in bo udaril po glavi tudi Američane, ne le tehnološko zaostali svet. Emil Lah Naš pogovor z generalnim sekretarjem Združene socialistične partije Katalonije Antoniom Guiterresom Diazom Združiti hočemo sile dela in kulture v enoten politični blok . V naših zapisih iz Barcelone smo doslej opozorili na nekatera aktualna vprašanja španskega in katalonskega vsakdanjika, na razmerje političnih sil in vzroke za razcepljenost katalonske in španske levice. Združena socialistična partija Katalonije je po večletni notranji razpravi in razkolu postala sicer oslabljena, vendar vsi pričakujejo, da bo prihodnji kongres, predvsem pa priprave nanj, obnovil PSUC, ki si prizadeva predvsem za združitev vseh levihsil v enoten socialistični blok ter njegov skupni nastop za socialistično preobrazbo Katalonije. O teh vprašanjih smo se pogovarjali tudi z generalnim sekretarjem PSUC Antoniom Guiterresom Diazom. © V združeni socialistični partiji Katalonije se pripravljate na 7. kongres. Za zadnja dva so bila značilna notranja nasprotja med komunisti v PSUC, razkol v partiji in še večje drobljenje sil levice na politični sceni Katalonije. Kako so naravnane priprave na prihodnji kongres PSUC? A. G. Diaz: Vsa vprašanja sveta, Evrope in predvsem katalonske družbe bodo v središču razmišljanj na našem kongresu. Ustvariti moramo dobro podlago za politično delovanje naše partije v naprednih prizadevanjih Španije in Evrope. Opredeliti se moramo do sedanje krize civilizacije, predvsem pa upravljanja z družbenimi zadevami in nasproti temu postaviti model socialistične demokracije, ki bo prava alternativa in najboljši odgovor na vprašanja sodobnega sveta in človeka. Na ta vprašanja so odgovarjali tudi na zadnjem kongresu italijanske komunistične partije, mi pa se moramo pri tem prebiti do svojih spoznanj glede na okoliščine, v katerih dela naša partija. Precej pozornosti bo namenjene tudi razmišljanjem o »izčrpavanju« oktobrske revolucije in njenem dosegu ter ponovnemu vrednotenju našega odnosa do tega vprašanja. Gre skratka za to, da v PSUC natančneje začrtamo našo, tretjo pot socialističnega razvoja, ki pa ni pot med socialno demokracijo in realnim socializmom, temveč tista, ki ustreza španskim in katalonskim razmeram in je po meri delavskemu razredu in delovnim ljudem naše dežele. Ustreznih odgovorov na vsa vprašanja sodobnega sveta in naše družbe, najboljših alternativ še v partiji in v levici nismo našli. Našo partijo je močno prizadel razkol, vendar ni le v tem razlog, da še nismo našli vseh odgovorov na aktualna vprašanja, saj menimo, da bi morali v iskanje vključiti vso levico in tudi druge kroge v katalonski družbi. Zato bomo na kongresu namenili precej pozornosti tistim vprašanjem, ki so usodna za enotnost levice. Ta mora biti po našem mnenju enotna zlasti o vprašanjih miru in odklanjanju blokovske delitve sveta, poiskati izhod iz gospodarske krize na osnovi solidarnosti in oblikovanja takšne alternative demokratičnemu razvoju naše družbe, kjer demokracija ne bo sama sebi namen, temveč bo to instrument za doseganje razvojnih in drugih ciljev v rokah tistih, ki ustvarjajo. Govor bo potemtakem tudi o sodelovanju delavcev pri upravljanju družbe in naših nalogah v tem procesu in v ustvarjanju levega bloka v katalonski družbi. Po mojem mnenju bo med osrednjimi vprašanji na kongresu tudi razprava o morali in osebnem življenju, kar vse bo povezano z identiteto komunistov. Kongres mora ustvariti tudi podlago za sektorske sporazume v okviru levice. To pa je vrsta različnih možnosti: od prizadevanj za našo katalonsko samostojnost, za enoten pogled na sindikalna vprašanja, do odpravljanja nezaposlenosti v naši družbi. Ob tem so še številna občinska vprašanja, kjer so možnosti za enoten nastop levice zelo velike. • Tovariš Diaz, potemtakem menite, da je Združena socialistična partija Katalonije že prebrodila krizo, ki jo je povzročil razkol? A. G. Diaz: Na tem kongresu moramo doseči tudi napredek pri obnovi partije. Dosegli smo visoko homogenost v partiji, enotnost v pogledih na strateška vprašanja razvoja in vloge partije, zato bo obnova ključna tema na kongresu. S tem pa so povezana tudi razmišljanja o kolektivnem vodenju, vendar tako, da ne bo vprašljiv demokratični centralizem. Seveda to zagotavljanje ne bi bilo dovolj, če se ne bi odločili za pospešeno horizontalno komuniciranje v partiji, za upoštevanje manjšinskega mnenja, kajti manjšina v partiji mora imeti možnost razprave, prepričevanja in tudi objavljanja svojih stališč, če hočemo, da bomo zares demokratična partija. No, v zvezi s tem lahko povem, da bo prišlo tudi do sprememb v sestavi vodstev. Skratka, naš kongres mora prinesti nov polet v delu partije,da bo sposobna izrabiti vse možnosti, ki jih ima v svojem boju za preobrazbo španske in katalonske družbe. • Ce smo iz pogovorov z nekaterimi tovariši iz vodstva PSUC in člani partije prav razbrali, potlej sedanje priprave niso tako dramatične, kot so bile za prejšnji kongres? A. G. Diaz: Prav ste ugotovili. Vprašanja obnove partije se postavljajo brez dramatizacije, povsem naravno, in čeprav je še prezgodaj ocenjevati (do kongresa je še pet mesecev),.mislim, da bo do obnove prišlo s široko podporo članstva. Priprave na kongres so zelo demokratične in odprte, odločitve bodo prišle od organizacij, in zdaj vključujemo v priprave tudi mehanizme, ki bodo omogo- Antonio Guiterres Diaz: — Ustvariti hočemo večinski levi blok, kjer bo imel delavski razred najpomembnejšo vlogo čili izražanje najrazličnejših mnenj. ® Povrnimo se nekoliko k ustvarjanju možnosti za ponovno enotnost levice v Kataloniji. Mnogi trdijo, da enotnosti med socialisti in komunisti ne bo, kar se kaže tudi v pogajanjih za novo kolektivno pogodbo, kjer sta stranki daleč narazen, in prav tako tudi obe sindikalni organizaciji. v A. G. Diaz: V politiki je tako, da brez želja in vizije ne moreš delati. Poskušal sem izraziti naše želje po večji enotnosti, čeprav sem prepričan, da ne bo prišlo do spora- Mednarodni utrinki Zanimiva študija Newyorški inštitut za raziskovanje mednarodnih sprememb je pred kratkim izdal zanimivo študijo z naslovom »Ocena globalnih političnih gibanj«, v kateri s pomočjo ekonomske analize razčlenjuje mednarodne politične odnose. Vrednost študije je v objektivnem prikazovanju dogajanj v svetu, ki se v marsičem razlikuje od ocen uradne ameriške politike. Tako njeni avtorji poudarjajo, da je okrevanje ameriškega gospodarstva posledica pospeševanja povpraševanja s pomočjo velikega državnega primanjkljaja. Visoke obrosti pa ostalemu svetu onemogočajo. da bi se priključil temu okrevanju. Latinsko-ameriško gospodarstvo je najbolj zadolženo v svetu, zahodnoevropski kapital »beži« v ZDA. Afrika pa trpi zaradi pomanjkanja hrane. Zato lahko pride — kot opozarja študija — do nadaljnjega širjenja protekcionizma, prezadolženosti nerazvitih in tretje naftne krize, ki jo lahko izzove zaostrovanje bližnjevzhodnega spopada. OECD — več dela za mlade Izvedenci OECD (Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj) zatrjujejo, da so se v 12 državah članicah (ZDA. Japonska, Kanada, Francija, Italija, ZRN, Velika Britanija. Avstralija, Finska, Norveška, Španija, Švedska) izboljšale možnosti za zaposlovanje mladih ljudi. Delež mladih pod 25 let med nezaposlenimi naj bi se zmanjšal s 44,6 odstotka v letu 1979 na 40,5 odstotka leta 1985. Število mladih ljudi brez dela naj bi se prihodnje leto zmanjšalo v Veliki Britaniji in ZRN, povečalo pa v Franciji, Italiji in Španiji. Madžarski delavec na cesti? Generalni sekretar madžarskih sindikatov Lajoš Meheš je izjavil, da bodo sindikati podprli ukrepe za zagotavljanje hitrejšega tehnološkega napredka in večje produktivnosti dela. Š tem je potrdil glasove, da je vlada dobila podporo sindikata za sprejem predpisov, po katerih bo delavec odpuščen zaradi neodgovornosti na delu, nediscipline ali potrebe po tehničnem napredku proizvodnje. Kot je dejal generalni sekretar madžarskih sindikatov, gre za »novo razumevanje polne zaposlenosti«. E. L. zuma med delavskimi komisijami, UGT in delodajalci in da bodo verjetno delavske komisije stale ob strani in ne bodo podpisale sporazuma. Takšnih razlik ni le ob sindikalnih vprašanjih; s socialistično vlado se bodemo tudi okrog izstopa iz NATO, zaradi gospodarske politike, ki jo podpira PSOE in drugod. Toda po drugi strani ugotavljamo, da najdemo skupni jezik ob številnih vprašanjih s članstvom socialistične partije in z drugimi naprednimi gibanji, ki jih lahko uvrščamo v krog levice. Poglejte primere, ki to potrjujejo. Socialisti bodo imeli decembra kongres PSOE in že doslej se je 30 odstotkov članstva te partije opredelilo za izstop Španije iz NATO. Ko pa smo v komunistični partiji Španije in v PSUC organizirali akcije za izstop naše države iz te vojaške zveze, se je dogajalo, da so organizacije PSOE sodelovale v teh naših prizadevanjih in nam pomagale. Prej sem dejal, da ni možnosti za sporazum med sindikati, delodajalci in špansko vlado, vendar moram dodati, da so se UGT in delavske komisije (socialistična in komunistična sindikalna organizacija) dogovorili za enotna stališča pri odpravljanju nezaposlenosti v Španiji. V levici imamo precej enotna stališča o proračunu katalonske vlade, o načrtovanih gospodarskih akcijah, o prenovi gospodarstva itd. Takšnih stvari, kjer je moč doseči enotnost, je še več. Skupaj bomo nastopili v obrambo laičnega šolstva, zdravstva; ustanovili pa smo združenje občin, kjer so na oblasti komunisti ali socialisti, kar je dobra oblika sodelovanja in skupnih pobud za predloge zakonov in skupno reševanje občinskih vprašanj. Možnosti za sodelovanje je torej precej. • Končni cilj je vendarle socialistična družba... A. G. Diaz: Seveda, vendar socializem naše barve, naših hotenj in potreb. Socialistična vizija in socialistična preobrazba je osrednja tema na kongresu. Zato se partija vrača k najbolj aktualnim družbenim vprašanjem španskega in katalonskega vsakdanjika, vendar morajo pri razpletanju sedanjih družbenih zagat sodelovati vse napredne sile in gibanja. Ustvariti hočemo večinski levi blok, kjer bo imel delavski razred najpomembnejšo vlogo. Vendar to ni več delavski razred 19. stoletja in stare, šablone in recepti za njegovo revolucionarno delovanje ne veljajo več. V španski in katalonski družbi želimo ustvariti široko zvezo med silami dela in kulture, vendar pa mora ta blok pritegniti tudi srednje sloje. Tako je moč oblikovati blok levice, ki bo sposobna z bojem mnenj oblikovati pot družbene preobrazbe, vedno globlje v smeri razvoja ekonomskega in političnega sistema socialistične demokracije. To je strategija razvoja, ki sloni na objektivno nujnem povezovanju sil dela in kulture, ki postopoma zamenjuje staro z novim, boljšim in de-mokratičnejšim. Ni dvoma, da je to pot, ki jo moramo komunisti v PSUC nadaljevati in se na prihodnjem kongresu okrepiti tako, da bomo lahko ponudili najboljše rešitve za povezovanje vseh levih sil v katalonski družbi. Marjan H on at Rokovnik' priročnik za leto 1985 še boljši! Delavska enotnost Ljubljana. 25. oktober 1984 stran Delavska enotnost Nekatera vprašanja proizvodnega dela in delovne prakse učencev usmerjenega izobraževanja prepočasi rešujemo Učenci na proizvodnem delu niso le v jezo in napoto zaposlenim Eno pomembnih izhodišč preobrazbe usmerjenega izo-- braževanja je, da je sestavni del vseh programov za pridobitev izobrazbe tudi usposabljanje z delom. Tb poteka kot proizvodno delo v tistih delovnih proeesih. ki imajp., proizvodni značaj, ali kot delovna praksa Pri delih, ki ne,pomenijo neposredne proizvodnje. Vsebina in Potek usposabljanja z delom fttora učencem zagotoviti sposobnost uporabe teoretičnih in Praktičnih znanj neposredno v delovnem procesu, spoznavanje in vključevanje v samoupravljanje, obenem pa pridobivanje praktičnih znanj v delovnem procesu, razvijanje sposobnosti, spretnosti in delovnih navad, potrebnih za njihov bodoči poklic. Uvajanje proizvodnega dela 'n delovne prakse se je začelo v šolskem letu 1981-82, tako da zdaj zajema vse stopnje zahtevnosti srednjega usmerjenega izobraževanja. Vendar so se pri tem kazale tudi slabosti, hi so bile predvsem odraz prepočasnega reševanja nekaterih strokovnih vprašanj in pomanjkljive. koordinacije med nosila posameznih nalog. Večina načelnih, vprašan j je bila odpravljena ž »izhodišči za Programiranje, organiziranje ■n izvajanje proizvodnega dela oziroma delovne prakse za Udeležence srednjega usmerjenega izobraževanja, ki so jih skupaj pripravili sindikati, zbornica in zavod za šolstvo. Vendar se v praktičnem izva- janju še kažejo nekatere nejasnosti in odstopanja. Na nekatera od teh so opozorili tudi predstavniki gospodarstva ljubljanskega območja na svojih posvetih. V delovnih organizacijah se sicer zavedajo svoje soodgovornosti za usposabljanje učencev usmerjenega izobraževanja, vendar mislijo, da so v nekaterih primerih s tem preobremenjene. Kljub temu da imajo posebej usposobljene inštruktorje, jim zmanjkuje moči. Poskrbeti morajo tako za proizvodno delo in delovno prakso učencev kot za počitniško prakso, obvezno prakso svojih štipendistov in študentov pa še za usposabljanje svojih pripravnikov vseh stopenj. To jih preobremenjuje tako Organizacijsko kot finančno. Večkrat se zgodi, da šole premalo odgovorno pripravijo proizvodno delo svojih učencev. Učenci prihajajo v organizacije združenega dela neusklajeno, tako da morajo v nekaterih delovnih organizacijah prirejati uvajalne seminarje celo vsak teden. Šole pošiljajo , pogodbe o proizvodnem delu včasih kar. brez predhodnega dogovora, zgodi pa še ttldr. da učenci s pogodbami prihajajo pred vrata delovne organizacije kar sami. Problem je tudi z izvedbenimi načrti proizvodnega dela in delovne prakse. Tudi tu je premalo sodelovanja šol in delovnih organizacij, kljub temu da je proizvodno delo del vzgojno-izobraževalnega procesa in da učenec ne more napredovati brez pozitivne ocene tudi tega dela. Predstavniki iz delovnih organizacij so opozorili. da gre pri tem večinoma za iste organizacije. m da ie treba razširiti število organiza-cij. ki bodo izvajale proizvodno delo. menijo, da bi na spisek izvajalk uvrstili vse delovne organizacije, ki imajo štipendiste. Zdaj se dogaja, da nekatere organizacije svojih štipendistov ne dobijo na delovno prakso. S tem razumljivo niso zadovoljne. saj gre za njihove bodoče delavce in jim zato ni vseeno, kako bodo usposobljeni za delo. Ob tem pa bi mOrali še posebno pozornost posvetiti usposobljenosti inštruktorjev. Ta je precej različna, saj šo posebne izobraževalne skupnosti to nalogo naložile različnim ustanovam. Kljub enotnim merilom za določanje ocen in nagrad učencev in lestvici po uspehu in razredih, se tega povsod ne držijo. Za to je več različnih vzrokov. V zdravstvu in družboslovju sploh ne najgrajujejo proizvodnega dela. nekatere delovne organizacije pa tudi ne. Trdijo na primer, da se učenci učijo in naj torej ne bi prispevali k ustvarjanju dohodka. poleg tega pa so z njimi tako in tako stroški. Niso osamljeni tisti, ki pravijo, da je za učenca potrdilo o opravljenem delu že nagrada. Seveda pa imajo ob takem stališču tudi učitelji, ki razporejajo učence po organizacijah, težko delo. saj gredo učenci neradi tja. kjer nagrad ni. Nekoliko manjši problem je ž zaščitno obleko, pa vendar so primeri, ko gre ta strošek na ramena,staršev. Izkazalo se je tudi. da kljub ’ uvajalnemu dnevu predvsem šole ne seznanijo učencev dovolj s smislom in pomenom prakse. Lahko si je predstavljati, da je tudi motivacija otrok potem manjša. Premalo je opredeljeno tudi, kako med proizvodnim delom in delovno prakso učence seznanjati s samoupravljanjem. Učence največkrat napotijo na sestanek, ki se slučajno odvija tisti čas v delovni organizaciji, kakšne trdnejše povezave s predmetom samoupravljanja s temelji marksizma pa ni zaslediti. Čeprav smo se pretežno omejili na slabosti proizvod--nega dela in delovne prakse, so v mnogih delovnih organizacijah za to zvrst usposabljanja učencev ustrezno poskrbeli. Učenci se usposabljajo po dobro pripravljenih programih in v zgledno organiziranem proizvodnem procesu nasploh. Tako usposabljanje doseže svoj namen iri učenci niso le v napoto in jezo delavcem, ker zaradi njih ne dosegajo svojih delovnih norm. V takšnih okoljih tudi najbolje spoznavajo življenje delavcev, ki se jim bodo v nekaj letih priključili, ne pa le slabe plati naše organiziranosti in gospodarjenja, /gor Žitnik Posvet o vlogi izobraževanja odraslih v razvoju Slovenije Vrniti znanju pravo ceno Andragoško društvo Slovenije je pripravilo posvet o izobraževanju odraslih v dolgoročnem razvoju Slovenije, ki je bil 19. in 20. oktobra na Bledu. Namenjen ni bil samo andragoškim delavcem, temveč tudi sociologom, ekonomistom, pravnikom, načrtovalcem, družbenopolitičnim delavcem in vsem, ki sodelujejo pri načrtovanju razvoja tako organizacij združenega dela kot vse družbe. ž' N Rokovnik-priročnik za leto 1985 še boljši! V_:______ J Gospodarski in družbeni razvoj dajeta izobraževanju odraslih po svetu vedno večji pomen. V Sloveniji pa že nekaj let opažamo njegovo padanje, čeprav nam izobrazbena struktura zaposlenih in družbene potrebe. opredeljene v različnih listinah in smernicah razvoja, kažejo, da bi moralo to izobraževanje dobiti vidnejše mesto v vzgojnoizobraževalriem sistemu. V času torej, ko nastaja razvojni načrt Slovenije do leta 2000, je bil glavni namen posveta izdelati ocene, kakšno vlogo naj bi imelo izobraževanje odraslih v tem razvoju. Problematiko so obravnavali resnično multidisciplinarno, saj so imeli uvodne referate pred^ stavniki različnih področij dela oziroma različnih znanosti: dr. Boris Frlec, dr. lija Mrmak, dr Ana Kranjc, Dušan Kidrič, dr. Lojze Sočan. dr. Veljko Rus in dr. Stanislav Antič, ki je za primerjavo, predstavil vlogo iri mesto izobraževanja odraslih v dolgoročnem razvoju Hrvat-ske. Vsi prispevki in razprave so poudarjali predvsem preobrazbo dosedanjih prijemov v srni-, slu ofenzivnega strokovnega delovanja ter vračanja znanju tiste vloge in mesta, ki jo dejansko ima v preobrazbi družbe in kakršnem koli preusmerjanju gospodarstva. Povsem enotno je bilo stališče, da je preusmeri- tev gospodarstva ter s tem ekonomski obstoj — in posledično tudi politični-odvisen od ljudi z znanjem, torej od izobraževanja in posodabljanja znanja, ki mora postati sestavni del vseh vrst naložb. Podatki iz referatov namreč kažejo, da pri nas najžlahtnejšo obliko vseh naložb —- investicijo v ljudi — povsem zanemarjamo. Analiza naložb pri nas pokaže žalostni rezultat, da gre tretjina sredstev v negospodarstvo, ostalo v gospodarstvo — od tega polovica za »zidove«, druga pa za opremo, za znanje pa skoraj nič. Japonska kot uspešna dežela namenja za znanje od 12 do 27 ostotkov sredstev Vloga izobraževanja odra- Dve tretjini Titovih štipendij mladim delavcem še nepodeljeni Ali v delovnih organizacijah res ne potrebujejo in se ne zanimajo za nadaljnje izobraževanje sposobnih mladih delavcev, ali pa je to odraz slabega dela njihovih kadrovskih služb? To vprašanje se samo po sebi zastavlja ob podatku, da so razpis Titovih štipendij za mlade delavce že drugič podal jša-li, to pot do 15. novembra. Naj osvežimo spomin. Ob rednem in uspešnem sistemu štipendiranja učencev in študentov ter drugih oblikah gmotne pomoči so mladim delavcem in otrokom delavcev namenjene tudi štipendije Titovega sklada. Štipendije za mlade delavce že leta ostajajo neizkoriščene. Letos jih je bilo na voljo 145, v podaljšanem roku, do 5. septembra, pa so jih podelili le 54. Merila za delitev so resnično zahtevnejša od tistih, ki ve-Ijajo za druge oblike štipendiranja. Namenjene so mladim delaVčem, ki se odločijo za izobraževanje iz dela in ob delu, niso starejši od trideset let iri imajo najmanj dve leti delovne dobe. Ostale obveznosti štipendistov so zahtevnejše, kot pri drugih vrstah štipendij. Čeprav izobraževanje ob delu v zadnjem času upada, pa bi težko rekli, da kandidatov, ki — sicer zahtevnim pogojem razpisa^— ne bi ustrezali. Še manj. da pogoji štipendiranja niso ugodni. Letošnja novost je tudi ta. da štipendije podeljujejo tudi za podiplomski študij in specializacije. Učenci in študenti, ki se izobražujejo ob delu, prejemajo štipendijo v višini 50 odstotkov povprečnega mesečnega osebnega dohodka v republiki, če pa študirajo iz dela — torej v času šolanja niso zaposleni, jim teče delovna doba, prejemajo pa štipendijo v,višini republiškega povprečnega mesečnega dohodka. Da 91 štipendij Titovega sklada še vedno ostaja nepode-Ijenih, moramo v odločilni meri pripisati določilu razpisa, da mlade delavce — kandidate za štipendije —- evidentirajo in predlagajo samoupravni organi organizacij združenega dela in delovnih skupnosti, pristojni za kadrovsko področje in to na pobudo ter po poprejšnjiobravnavi v družbenopolitičnih organizacijah. To določilo ni nič krivo, saj zagotavlja poseben, lahko rečemo razredni pomen štipendij. Kandidati bi torej bili, toda sami sebe ne morejo predlagati. Tu pa naletimo na vse znane slabosti kadrovske funkcije v združenem delu. Od njene pomanjkljive organiziranosti in sploh zanemarjanja kadrovskega načrtovanja v delovnih organizacijah, do navidezne neusklajenosti potreb delovne organizacije s študijsko usmeritvijo učencev in študentov, pa celo do drobnih zavisti. Tudi pomanjkljivega dela družbenopolitičnih organizacij, ki poznajo najboljše in najaktivnejše mlade delavce, pa jih vendar ne usmerjajo v študij. Te dni ponovno teče akcija za pridobivanje štipendistov, na predsedstvu sklada upajo, da pobude in pozivi to pot ne bodo ostali v predalih. Zlasti Še; ker ne gre za velike številke. V celjski regiji je na primer ostalo 7 nepodeljcnih štipendij. v koprski 8, gorenjski 7, novomeški 6. Malo večje so te številke za 18 občin ljubljanskega območja (37) in Maribor! 17), vendar je tudi delovnih organizacij tod več. Posavske občine so svojo obveznost izpolnile, pomurskim občinam so ostale še 3 nepodeljene štipendije, severnoprimorskim 4 in koroškim tri. Poglavitne funkci je usmerjanja v študij najsposobnejših delavcev — morebitne dodatno podeljene štipendije ne bodo odigrale. Bodo pa morda nekaterim najpridnejšim in najbolj družbeno aktivnim delavcem olajšale pridobivanje novih znanj. slih v razvoju Slovenije je bila osvetljena predvsem glede na razvijanje višjih tehnologij in preusmeritev gospodarstva, ki ga zahteva obdobje prehoda iz »dobe proizvajanj« v »dobo upravljanja« z že obstoječimi viri. Znanje je bilo v tem procesu opredeljeno kot temeljna naložba za prihodnost, povezana z vsemi tremi ključnimi področji možnih razvojnih napak: na področju tehnološkega napredka, integriranosti v jugoslovanskem gospodarstvu in pri reševanju vprašanja zaposlovanja. Izobraževanje odraslih in vsi običajni sistemi izobraževanja I mladine naj bi si zato prizadevali za razvo j upravljalskih ved — tehnoloških, ekonomskih in družbenih — ter za spoznavanje tehnik in metod, ki izhajajo if sistemske teorije, kibernetike, informatike, teorije odločanja in računalništva. Zavzemali naj bi se tudi za odpravljanje računalniške nepismenosti ter računalniško vodenje procesov odločanja in upravljanja. Obravnavane so bile tudi nekatere temeljne alternative izobraževanja odraslih v svetu in možnosti njihove uporabe pri nas ter možnosti razvoja izobraževanja odraslih v prihodnosti. A. D. Krkina slikarska kolonija Tovarna zdravil Krka je letos pripravila že sedmo slikarsko kolonijo, na kateri je sodelovalo šest akademskih slikarjev: Dušan Lipovec, Jože Marinč, Jože Trpin, Slavko Kores, Milan Lorenčak in Miloš Požar ter dva ljubiteljska Slikarja — Jožica Medle in Viljem Jakopin. Ti so od 8, do 15. oktobra v Novem mestu in okolici ustvarili 50 likovnih del v akvarelu, gvašu, temperi in risbi na temo »Dolenjska pokrajina in njen človek«. Ta dela so zdaj razstavljena v poslovnih prostorih Krke, bistveno pa bodo pripomogla k dvigovanju likovne kulture delavcev v tej delovni organizaciji, kot je na otvoritvi dejal likovni kritik ter mentor te kolonije Janez Mesesnel. G. R. Delavska enotnost Življenje po- membnejše od uspeha Zadnjo nedeljo letošnjega septembra se '? na cesti od Beograda proti ObK novcu pripetil tragičen dogodek. Na dirki državnega prvenstva v kolesarstvu na kronometer (vožnja na čas) je izgubil življenje (beri: so ubili) kolesar ljubljanskega Roga in eden izmed najobetavnejših mladih jugoslovanskih upov Robert Trampuž. Bil je edinec v družini na Idrijski 59 na Vrhniki. Nekaj dni po tem dogodku (natančneje: 10. oktobra) je Tanjug sporočil: »Proga, na kateri je bilo državno prvenstvo v biciklizmu v disciplini kronometer s posameznim startom in na kateri je izgubil življenje kolesar ljubljanskega Roga Robert Trampuž, sta organizator in prometna milica zavarovala v skladu s predpisi. Do nesreče je prišlo v nenavadnih okoliščinah, na katere organizator kljub vsej pazljivosti ni mogel vplivati.« Agencija dodaja, da piše to v sporočilu organizatorjev državnega prvenstva (kolesarskih klubov Ču-karički in OBK Beograd), ki so ga poslali Zvezi telesnokulturnih organizacij Jugoslavije in Kolesarski zvezi Jugoslavije. Ni jasno, na podlagi kakšnih informacij oziroma dejstev so se organizatorji omenjenega tekmovanja dokopali do zgornje ugotovitve. Tembolj, ker je docela v nasprotju z izjavami nekaterih očividcev (tekmovalcev, ki so vozili neposredno za pokojnim Trampužem). Tako na primer naš olimpijec Janez Lampič, kolesar KK »Sava« Kranj, v posebni izjavi trdi naslednje: »Ko je prišlo do nesreče pri starejših mladincih, smo člani protestirali, da v takšnih razmerah ne bomo tekmovali. Zahtevali smo, da nam zagotovijo popolno varnost. Organizator pa je dirko prekinil samo za toliko časa (40 minut, op. a.), da j,e uredil formalnosti glede nesreče. Glavnega sodnika sem osebno opozoril, da ne bi prišlo do nesreče kot v Zenici (dva mrtva, op. a.). Toda on mi je odgovoril: »Pa šta!« O tem Sandi Papež, kolesar iz Novega mesta, pravi: »Organizator ni poskrbel niti za prvo pomoč (ni imel reševalnega avtomobila). Nekoga od ponesrečenih tekmovalcev je odpeljal v. bolnišnico kar neki motorist. Policaj, je mirno spuščal avtomobile s stranske ceste, ko sem vozil proti njemu. O najhujši tragediji ne morem nič povedati, ker je nisem videl, lahko pa povem, kar sem zvedel od drugih: Roberta je tovornjak prehiteval, zavil predenj in z vso silo ustavi! nekemu štoparju. Trampuž se je zaletel vanj in obležal na mestu mrtev. Nihče več mu ni mogel'pomagati.« To. je le nekaj drobcev iz izjav obeh omenjenih kolesarjev. Jih je pa še precej več, ki bi zahtevale preveč prostora, če bi ,ih navajali. Iz vsega tega pa je moč nesporno trditi.- obvestilo prireditelja inkriminiranega tekmovanja ni resnič- Tako torej! Namesto da bi nam tragedija odprla oči, nam vnovič zastira pogled. Namesto da bi ob tem žalostnem dogodku za slovenski in jugosfovanski šport prišli resnici do dna in temu primerno ukrepali, pred njo bežimo. In kam to pelje? Odgovor je pri roki: korak nazaj. To, kar je jugoslovanski in še posebej slovenski kolesarski šport skozi leta mukoma gradil in prišel v sam vrh svetovnega biciklizma, je nekdo zelo neodgovorno poteptal. Posledice sc že kažejo: starši kolesarjev tekmovalcev (posebej edincev, ki pa jih je med tekmovalci največ) svojih otrok na takšna tekmovanja ne pošiljajo več: Proti citirani izjavi prirediteljev ostro protestira tudi sekretariat in predsedstvo Kolesarske zveze Slovenije. Protestirajo pa tudi ljudje, ki vedo, kakšno garanje je kolesarski šport in tudi, da je življenje športnika in človeka pomembnejše od tekmovalnega uspeha. Damjan Križnik Ivo Kutjaj m m 'm H f:,'** 1 mm Bil ¥5 »S Si::*.:-, 'Mi P3 iliil 1^1! PII ii !§! Slovenski športni zdravniki odločno svarijo pred pretiravanjem Želja po rezultatu pogosto močnejša od razuma Pred dnevi sta novomeška tovarna zdravil Krka in sekcija športnih zdravnikov pripravili dvodnevno strokovno srečanje, na katerem so se zbrali tudi zdravniki specialisti za nekatere druga področja (kardiologija, fiziatrija, ortopedija, travmatologija, intemistika, endokrinologija) ter psihologi. Tema okrogle mize, ki jo je vodil dr. Vanja Vuga, je bila: skupinsko delo pri športnomedicinskem obravnavanju športa in športne rekreacije. Dandanes ima vrhunski dosežek v športu vse višjo ceno. Združen je namreč z vse večjimi telesnimi napori, psihičnimi obremenitvami in k športnemu rezultatu usmerjenim načinom življenja. Tako včasih kljub preventivnemu delu ni mogoče preprečiti škode za zdravje, ki nastane med treningom. Gre predvsem za okvare in poškodbe gibalnega aparata, redkeje za okvare srčnožilnega in dihalnega sistema, slabokrvnost, obolenja in okvare sluha in psihične motnje, ki jih pri športniku povzroča daljša prekinitev tekmovanj in treningov. Takšno hiperaktivnost pa vse pogosteje srečujemo tudi pri rekreaciji, zlasti pri športnih panogah vzdržljivostnega tipa, s katerimi se ukvarja veliko ljudi obeh spolov in v vseh starostnih obdobjih. Na žalost je treba ugotoviti, da je rekreativna telesna dejavnost mnogih vse bolj zagledana v športni rezultat in uvrstitev na številnih športnore-kreativnih manifestacijah. Manj pomemben pa ostaja osnovni motiv: ohranitev ali izboljšanje zdravje ter zabava. Tekmovati pomeni dosegati čimvečje obremenitve, ki pa naj bi se jim v zrelih letih, zaradi dokajšnjega tveganja, izogibali. Študije številnih avtorjev (Henschla, Fischerja in drugih) ugotavljajo mejo za prenehanje tekmovalne šport-norekreativne dejavnosti okrog 60. leta, kar pa mnogih slovenskih starejših rekreativ- cev, ki na primer kolesarijo na Vršič itd., ne gane preveč. Okvare kolenskih sklepov, hrbtenice, kronični bronhitisi kot posledica že načetih sprememb na pljučih, povečan krvni pritisk, obremenitev desnega srca, motnje ritma itd. so posledice, ki jih tako pretiravanje lahko povzroči. S pravo vsebino športne rekreacije usodni zdravstveni incidenti nimajo nič skupnega. Na rekreaciji za zdravje in polnejše življenje ne bi smelo priti do smrtnih primerov. To je samo po sebi absurd, ki govori o neozaveščenosti prirediteljev in udeležencev neke organizirane telesne preskušnje. Stroge zdravniške zadeve, ki so jih obravnavali za okroglo mizo, za širši krog niso zanimive. Zdravniki so predvsem govorili o poškodbah in kako jih čim prej ozdraviti, o bčilečinah, o prehrani vrhunskih športnikov, o degenerativnih spremembah, o fem, kakšen bi moral biti športni zdravnik; da je potrebno sodelovanje trenerja in športnega zdravnika s specialistom, govorili so o ustanavljanju posebnih zdravstvenih ekip, ki bi po potrebi zaživele takoj, ko bi bil vrhunski športnik potreben vsestranske medicinske pomoči. Del obravnave so športni zdravniki in specialisti drugih vej posvetili tudi športni rekreaciji, predvsem tistemu njenemu vrhunskemu delu, kjer po mnenju nekaterih rekreacija prehaja v tekmovalni šport, s katerim se ukvarjajo starejši. Popolnoma enotnega mišljenja so bili, da bi morala športna rekreacija še bolj poudarjati zdravstveno usmerjenost. Zavzemali so se za pravšnjo intenzivnost in opozarjali, da gre pri vrhunski rekreaciji (ker so ljudje preveč ambiciozni, preveč zagnani) za tako močne obremenitve, tako skrajne, da je pričakovati usodne posledice. Zdravniki so z obžalovanjem ugotovili, da se niti eden od številnih organizatorjev doslej še ni obrnil ne na športno medicino ne na psihologe, da bi dobil mnenje o načrtovani akciji. Kerje po navadi vsaka taka prireditev tudi «dober posel«, pri katerem računajo na dobiček, gmotni ali drugačen, je zelo težko najti skupen jezik. Zdravniki so poudarjali, da bi morala sredstva javnega obveščanja prav tako odigrati svojo vlogo; prek njih bi morali spraviti v javnost vse potrebne informacije. Morda bo lahko revija o rekreaciji, ki jo te dni snujejo, zapolnila občutno vrzel na tem področju. Naj sklenem! Športni zdravniki opozarjajo na potrebno zmernost v športni rekreaciji. V tem hipu sicer ne vedo, kako naj bi s tem mnenjem, seveda dodobra in vsestransko razdelanim, prišli v javnost. Morda je tudi tale prispevek del njihovega načrta, kajti ob koncu posveta so menili: zaradi pretiravanja v športni rekreaciji je škode za zdravje preveč, zato ne smemo čakati! Stane Ure k Portret šahovskega zmagovalca Oskarja Orla M H ■ ■ V U ■ Mirni živci in prava varianta ..JtfaišL* i Na letošnjem petnajstem delavskem šahovskem prvenstvu za posameznike v Rogaški Slatini se je zbralo več kot 120 šahistov, ki so se za naslov najboljšega delavca-šahista merili v dveh jakostnih skupinah. V najmočnejši skupini je v*ostri konkurenci (dva mojstra UDE, en mojster, 24 mojstrskih kandidatov, 30 prvo-in 5 drugokategornikov) zmagal Oskar Orel, ki je zaposlen v Prometnemu inštitutu Železniškega gospodarstva Ljubljana. Oskar Orel med slovenskimi in jugoslovanskimi šahisti ni neznano ime. Državni pionirski prvak 1973, drugi na državnem mladinskem prvenstvu 1977, delitev 1. mesta na republiškem članskem prvenstvu 1979 in osvojitev naslova šahovskega mojstra, to so njegovi dosedanji največji tekmovalni uspehi. Po poklicu je ekonomski tehnik, ima družino, star pa je 26 let. V krajšem pogovoru nam je povedal, da se s kraljevsko igro ukvarja od sedmega leta. Šah mu v življenju veliko pomeni in mu ni le konjiček za prosti čas, ampak skorajda življenjsko vodilo. Pred leti mu je namenjal skoraj ves prosti čas, zdaj pa ima družinske obveznosti in se ukvarja bolj s preučevanjem šahovske teorije kot igranjem na turnirjih. »Zgodi se, da kakšen dan ali dva ne odprem šahovske knjige, potem pa pride obdobje temeljitejšega ukvarjanja s to igro, ko šahisti pozabimo na vse drugo,« je sproščeno pripovedoval nekaj minut zatem, ko so ga udeleženci, letošnjega prvenstva za osvojeno prvo mesto nagradili z aplavzom. Oskar Orel je pred letošnjim delavskim prvenstvom spadal v širši krog favoritov, ne pa tudi v najožjega. Šahovski zanesenjaki so napovedovali, da je treba zmagovalca iskati med mojstroma Ostermanom in Mencingerjem ter mojstrskimi kandidati Vavpetičem, Mazijem in še kom. Kako to, da je zmagal prav Orel? »Na delavskem prvenstvu sem letos prvič igral. Zelo sem si želel zmagati in ta želja po uspehu je verjetno odločila o zmagovalcu. Treme nisem imel, le hčerkica me je enkrat zmotila pri koncentraciji«, je pripovedoval. Na prvenstvo se je pripravljal skupaj z ženo, ki ima naziv mojstrske kandidatke. Analiziral je številne partije velemojstrov in variante, ki jih najraje igra. Naročen je na sovjetsko šahovsko revijo Šahmatni bilten, v kateri ceni zelo dobre šahovske komentarje. Kljub temu da je rosna mla- dost že zanjim, ima še precejšnje tekmovalne ambicije. Prihodnje leto bo igral na turnirjih v Bugojnu in Beli Crkvi. Želi si osvojiti bal za naslov mednarodnega mojstra. Finančno in moralno ga podpirajo v Šahovskem klubu Zagorje ob Savi in v službi, kamor se vozi iz Škofje Loke. kjer trenutno živi. Veseli ga napredek slovenskega mladinskega šaha. Po njegovem imajo največ možnosti za napredek Cigan, Brglez, Grosar in Mohr, ki niso nič slabši kot drugi mladi jugoslovanski šahisti. »V zadnjem času se mi je nekajkrat zgodilo, da sem vodil na tako imenovanih vikend turnirjih do zadnjega kola, potem pa sem omagal. Tokrat v Rogaški Slatini sem vzdržal psihološki pritisk in to me najbolj hrabri«, je še ves pod vtisom zadnje odločilne partije z mojstrom Ostermanom tiho pripovedoval. Zaželimo mu, da bi se mu šahovske želje čimprej uresničile. Emil Lah Vaja dela mojstra. Slika: Svetozar Bašič Z, rekreacijo do sproščenosti Kdor želi zdrav dočakati jesen življenja, ne sme zanemariti gibanja. To velja tudi za živali. Tiste, ki so obsojene na mirovanje v majhnem zaprtem prostoru, kaj kmalu zbolijo. Ce psa, na primer, po dolgem času spustimo na prosto, je od želje po gibanju tako iz sebe, da ga le s težavo ukrotimo. Tako je tudi z drugimi živimi bitji. Podobno kot za človeka namreč velja tudi za živali. Kaj se zgodi, če pri živalih zatremo nagon po gibanju in jih obsodimo na mirovanje, so strokovnjaki preizkusili na podganah, psih, goseh in še mnogih drugih živih bitjih. Večina takih »ujetnikov« kaj kmalu zboli in tudi razmeroma kmalu pogine. Najpogostejši vzrok so seveda motnje v krvnem obtoku. Kot že rečeno, sle po gibanju ni in ni mogoče zatreti brez škodljivih posledic. Pomanjkanje gibanja je namreč eden izmed najmočnejših in obenem najbolj nevarnih stresorjev. Ljudje, ki predvsem mirujejo, so frustrirani in imajo neprijeten občutek oviranosti. Tovrstna frustracija pa na lestvici škodljivih stresorjev nikakor ni med zadnjimi. Zato že v mnogih razvitih državah gradijo v stanovanjskih soseskah najrazličnejše športne objekte, ki niso namenjeni le tekmovalcem, temveč so dostopni tudi mladim. In tam, kjer imajo mladi dovolj možnosti, da se navežejo na aktivno športno razvedrilo in sprostijo svoje notranje nape-r-osti, je mladinskega prestopništva precej manj kot drugod, kjer teh možnosti ni. Ne le teorija, temveč tudi praksa torej potrjuje, da je športna dejavnost pomemben ventil za frustracije in agresivnost. A. U. obiščite KNJIGARNO Delavske enotnosti v Tavčarjevi ulici v Ljubljani Ljubljana, 25. oktober 1984 stran Delavska enotnost Ob 60-letnici prepovedi neodvisnih strokovnih organizacij na Slovenskem (9) Novi udarec buržoazije po revolucionarnem sindikalnem gibanju leta 1924 Miroslav Stiplovšek Sklenil je udariti po revolucionarnem delavskem gibanju in 12. julija 1924 je minister za notranje zadeve Milo-rad Srškič poslal vsem velikim županom in upravi mesta Beograd ukaz za takojšnjo razpustitev »vseh komunističnih organizacij, pod katerim koli imenom obstajajo...« Uvodoma je poudaril, da je KPJ po Zakonu o zaščiti države nadaljevala delo »za rušenje današnje ureditve v državi in za vzpostavitev komunističnega režima« prek organizacij z različnimi neodvisnimi in drugimi nazivi ter prek tajnih celic. S t.i. *malo Obznano« je bilo prepovedano delovanje Neodvisne delavske stranke Jugoslavije, Zveze delavske mladine, neodvisnih sindikatov in še drugih komunističnih organizacij, v Sloveniji npr. tudi prosvetnega društva Vesna, zadruge Železničarski dom in nato še akademskega društva Vstajenje. Policija je dobila nalogo, da ob prepovedi navedenih organizacij izvede tudi preiskave v društvenih prostorih in pri funkcionarjih. Premoženje mora zapleniti, društvene prostore oziroma domove zapečatiti, kompromitirane osebe pa aretirati in postopati z njimi po Zakonu o zaščiti države. Hkrati mora prepovedati zborovanja, konference in »sploh vsako delo komunistov« ter onemogočiti tudi izhajanje in razpečevanje vseh komunističnih publikacij. Skupina komunistov na ljubljanskem Gradu prvega maja / 924. Ministrstvo za notranje zadeve je 11. julija poslalo ta ukaz najprej v obliki šifrirane depeše, naslednji dan pa še v obliki okrožnice, ki jo je veliki župan v Ljubljani prejel 13. julija. Še istega dne, kot lahko ugotovimo po delovodniku v Arhivu SR Slovenije, je poslal »malo Obznano« v ukrepanje nižjim oblastem. Ker arhiv oddelka za notranje zadeve ljubljanske in mariborske oblasti ni ohranjen, lahko sledimo ukrepom oblasti proti revolucionarnim organizacijam v Slo- veniji predvsem po Uradnem listu in po pisanju Delavsko-kmetskega lista, t.j. po novem legalnem partijskem glasilu. Tega je po prepovedi Glasa svobode in Strokovne borbe uspela ilegalna KPJ začeti izdajati 21. avgusta 1924 in je po razpustu vseh revolucionarnih organizacij postal edina pot za njeno legalno delovanje. De-lavsko-kmetski list je imel tudi stalno rubriko Strokovni vestnik, prek katere je Partija obveščala članstvo prepovedanih neodvisnih strokovnih organi- zacij o protidelavskih ukrepih Pašič — Pribičevičevega režima in nato o prizadevanjih za obnovitev delovanja sindikatov CDSOJ. V prvi številki je Delavsko-kmetski list navedel podatek, da so ob razpustu neodvisnih političnih, strokovnih in drugih organizacij v Sloveniji aretirali tudi več kot sto njihovih funkcionarjev in agitatorjev; prepovedali vse delavske shode in zaprli tudi Delavski dom v Ljubljani, v Trbovljah pa »se je vzelo in zapečatilo še ono, kar niso požgali orjunaši.« Udarci po revolucionarnem delavskem gibanju so bili prav v Sloveniji najhujši in oblasti So se nato odločno upirale tudi vsem zahtevam delavstva, da bi lahko obnovile svojo dejavnost vsaj neodvisne strokovne organizacije. Val reakcije je bil »v Sloveniji najhujši izmed vseh pokrajin v Jugoslaviji« To je poudaril Delavsko-kmetski list 21. avgusta 1924, ko je seznanjal članstvo slovenskih neodvisnih strokovnih organizacij s posredovanji vodstva CDSOJ na ministrstvu za notranje zadeve Pašič-Pribiče-vičeve vlade, sredi julija 1924, za obnovitev delovanja neodvisnih sindikatov. Toda minister Srškič obljub o pozitivni rešitvi ni izpolnil. Pašič-Pribičevičeva vlada pa je bila.zaradi pritiska opozicije in razmer v državi prisiljena odstopiti. Novo vlado je sestavil voditelj opozicijskega bloka Ljuba Davidovič, vanjo pa so vstopili tudi predstavniki klerikalne Slovenske ljudske stranke na čelu z dr. Antonom Korošcem. Novi minister za notranje zadeve Nastas Petrovič je po posredovanjih CDSOJ 31. julija dovolil ponovno delovanje neodvisnih sindikatov. To njegovo odredbo so izpolnili v vseh jugoslovanskih pokraj nah, razen v Sloveniji in Bosni. Tudi v Ljubljani so predstavniki ZNSOS večkrat posredovali, toda oblasti niti shoda niso dovolile, na kalerem bi delavstvo zahtevalo obnovitev delovanja neodvisnih strokovnih organizacij. Delavsko-kmetski list je pozval člane Zveze rudarskih delavcev za Slovenijo Splošne železničarske organizacije, naj ostanejo zvesti organizaciji in izrazil pričakovanje. da bo »vsak čas spet otvorjena«. Slovensko delavstvo je bilo hudo razočarano, ker nova vlada, ki je tako ostro obsojala nedemokratičnost in nasilje prejšnjega režima, ni spremenila razmer v Sloveniji. Delav-sko-kmetski list je 28. avgusta 1924 ugotovil, da »vzdržujejo klerikalci proti delavstvu ono popolno izjemno stanje, ki ga je uvedel Pribičevič...« Vse neodvisne strokovne organizacij so pod novo vlado avgusta in septembra 1924 dobile odločbe, da je njihovo delovanje prepovedano. Policijske oblasti so šele 19. septembra dovolile prvi shod članstva prepovedanih neodvisnih strokovnih organizacij v Ljubljani, medtetn ko so v Revirjih in drugod vse take prošnje še naprej zavračale. Takšno njihovo ravnanje je doživelo na shodu obsodbo v ogorčeni ugotovitvi, da so se »morilci z Zaloške ceste« in »morilci iz Trbovelj« združili. Razredno zavedno delavstvo je v resoluciji zahtevalo takojšnjo obnovitev delovanja strokovnih in kulturnih organizacij ter tudi organizacij Neodvisne delavske stranke Jugoslavije, izpustitev delavcev iz zaporov, ugotovitev krivcev za trboveljske dogodke L junija, strogo izvajanje zakona o zaščiti delavcev ter razpis volitev v Delavsko zbornico in bolniško blagajno. Delavstvo pa je na svojem velikem shodu, ki mu je sledil še protestni pohod do sodne palače, posebej zahtevalo tudi združitev razrednih strokovnih organizacij: »Razcepljenost na političnem polju nas ne sme ovirati pri tem, da ustvarimo, enotno strokovno organizacijo in da prepričamo člane Amsterdama, da je treba upostaviti enotnost, čeprav to ni všeč gotovim voditeljem.« Delavsko-kmetski list je že od začetka izhajanja razglašal združitev pod pogojem, »da se prej določi tak program in taktika, ki bo res ustrezala današnjemu položaju«, v Strokovnih organizacijah pa mora biti tudi svobodno izražanje mnenj. V Trbovljah pa so bila po pisanju tega lista že tudi prva konkretna pogajanja s socialisti za enotno strokovno organizacijo. Slovensko neodvisno strokovno gibanje je imelo že od svojih začetkov nekaj posebnosti, v posebnem položaju pa se je znašlo tudi po »mali Obzna-ni«. (Nadaljevanje prihodnjič) Nagradna križanka Št. 40 Rešitve pošljite do 6. novembra 1984 na naslov: DELAVSKA . ENOTNOST Ljubljana, Celovška 43, s pripisom na ovojnici: NA- GRADNA KRIŽANKA ŠT. 40, Nagrade so 800, 700 in 600 dinarjev. Rešitev nagradne križanke št. 38 KLARA, AFRIKA, OL, EKA, RAROG, RICHARD BURTON, IVO BAN, RAT, POLI-TURA, LOME, SIN, AR, NASADI, ARARA, TEO, IKE, NASA, TOMAŽ DOMI-CELJ, TK, NAL, JA, AKRA, ENA, IRIGATOR, APOLON, JOKAVEC, STILIST, ATA, ASA, POSEST Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 38 1. nagrada 700 din: Geološki zavod Ljubljana — nabava, Letališka 27, 61000 Ljubljana; 2. nagrada 600 din: DO Alp-les, Splošni sektor, 64228 Železniki; 3. nagrada 500 din: Ivo Špe-lič, TOZD TES »Novoles«, 68351 Straža. Nagrade bomo poslali po pošti. II [ I VEDA 0 UVAJANJU ROBOTOV MAKED. MOŠ. IME ZAČETNIK MADŽAR. | KRAUEVSKE DINASTIJE ARPAD0- VIČEV NEJASNOST ZARADI VRZELI V STAVK0-SLOVJU VRSTA ŽITA NEVIDNA ZVEZDA. KI ODDAJA RADIJSKE IMPULZE KLIC, POZIV PESNIK IN DRAMATIK ZAJC STANE ČESNIK REČICA V PRIMORJU POTOMKA RADIJ GROZA, ZONA f SOVJETSKI KLOVN POPOV KRAMA, ROPOTIJA fff'; jaSfer SLOVENSKI PESNIK MODERNE Hi NEVESTINA OPRAVA REKA V SIBIRIJI ŽNIDAR EMIL lil ZELO TRDA KOVINA (Ti) OKUSNA MOR. RIBA VOJAŠKA STOPNJA »>• LEPILEC PLAKATOV STAR0GR. FILOZOF IN MATEMATIK G0V0RNIŠTV o . STIL VRSTA TV ANTENE SARAJEVSKA KOVINSKA INDUSTRIJA NOBELOVEC 0r4§AGEfi OTOK V OTOČJU TUAM0TU BRANKA STRGAR PISATELJ ZORMAN LEVIČAR FILMSKI IGRALEC SPENCER FIGURA, PODOBA NIKEU OBDELANA P0UA ŽUPANČIČEVA NEDOKOf ČANAPES- : NITEV SRBSKO MESTO V ŠUMADIJl GRŠKA BOGINJA MODROSTI BIVALNI PROSTORI (množ.) KOSMATA ODEJA SRBEČICA, SRBENJE LJUBU. BALETKA STRANIČ | ■ P ' ' ; % | : -11 I - ^ i 1. ,X. VODNA PREGRADA HRV. PEVEC KOVAČ SESTAVIL: R. NOČ HERCE- GOVEC PISATEUI-CA MIHELIČ DOLINA NA AVSTRIJ. KOROŠKEM ARGON STANKO LORGER VRSTA PAPIGE GL. MESTO ARMENIJE GREAT BRITAIN PAPEŽEVO POKRIVALO TV ZASLON - I ► ANTON AŠKERC NEMŠKI PISATEU (VVILHELM) ** Delavska enotnost Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. List je bil ustanovljen 20. novembra leta 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo. Izdaja ČGP Delo — tozd Delavska enotnost. 61000 Ljubljana. Celovška cesta 43, poštni predal <313-VI; telex 31 787 Glavni urednik in direktor tozda: Dušan Gačnik Odgovorni urednik. Franček Kavčič Člani uredništva: Andrej Agnič (fotoreporter), Ciril Brajer (energetika), Marjan Horvat (družbenopolitični sistem), Meri Jurca (tajnica). Ivo Ku-Ijaj (socialna politika). Damjan Križnik (reportaža), Emil Lah (zunanja politika), Franci Mulec (teh urednik), Boris Rugelj (gospodarjenje), Sonja Seljak (lektorstvo. redakcija), Janez Sever (reportaža), Andrej Ulaqa (namestnik odgovornega urednika). Janez Voljč (posebne naloge) in Igor Žitnik (izobraževanje, kultura). Pomočnik direktorja tozda Milan Živkovič Telefoni, glavni urednik in direktor tozda 322-778, odgovorni urednik 313-942, pomočnik direktorja tozda 322-778, tajništvo uredništva 313-942 Naročniška centrala 321-255, 311-956 Založba Delavske enotnosti. Celovška c. 43, Ljubljana, odgovorni urednik 323-9’51 Uredništvo: Naš delavec, skupna revija slovenskih časnikov in revij, Ljubljana, Celovška c. 43, 311-956 Uredništvo: Naša Žena, Ljubljana, Celovška 43, 321-255 in 321-651 Center za razvijanje obveščanja v združenem delu in servis za tisk glasil organizacij združenega dela, Ljubljana, Celovška c. 43, 323-951 Pknnomsko komercialni sektor. Ljubljana, Celovška c. 43, 320-403 Računovodstvo, Ljubljana, Hrvatski trg 3, 312-125 in 310-923 Žiro račun 50100-603-41502 Knjigarna galerija, Ljubljana, Tavčarjeva ulica 5, 317-870 in 312-691 Posamezna številka Delavske enotnosti 15 din, letna naročnina 780 din. Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini. Tisk Ljudska pravica Ljubljana Izdajateljski svet Delavske enotnosti: Drago Seliger (predsednik), Ciril Brajer, Magda Erbežnik-Bučar, Dušan Gačnik, Alfred Golavšek, Jože Hozjan.' Franček Kavčič. Vlajko Krivokapič, Ivo Miglič, Leopold Perc, Jože Peterkoč, Brane Praznik. Pavel Stupnikar, Andrej Ulaga in Igor Žitnik. 'M oktober 1984 Bil stran Delavska enotnost Roman Mavri, pravnik v TIM Laško: Rešitev je v znanju, strokovnosti, sposobnosti in odgovornosti »Enajst let dela v nekem kolektivu, od tega je treba odšteti še vojaščino, ni dovolj dolga doba, da bi lahko dovolj strokovno in objektivno ocenjeval razmere,« meni Roman Mavri, diplomirani pravnik in vodja kadrovsko-splošnega sektorja v TIM Laško, eden letošnjih nagrajencev samoupravljanja. Ne da bi želeli moža postaviti na laž, vendar moramo dodati, da je 33-letni Roman Mavri dalj časa vpet v to delovno organizacijo, kot pa piše v njegovi delovni knjižici. Rojen je bil na Koritniku, hribu med Šmohorjem in revirji, od koder je njegov oče hodil rudarit v laški rudnik. Tako so Roman, njegov brat in oče vsako jutro dobro uro skupaj hodili do doline, Oče je zavil v rudnik, fanta pa v šole. Roman v celjsko gimnazijo, brat na tehniško šolo. Ko se je brat zaposlil, so še Romanu odprla vrata višjih šol. Po diplomi in opravljenem sodniškem izpitu se je zaposlil v TIM, ki je bil zgrajen za prekvalifikacijo rudarjev osirotelega rudnika v Laškem. Če kdo v Laškem pozna pravo in še bolj samoupravno zakonodajo, potem je to Roman Mavri, zdajšnji vodja kadrovskega sektorja v TIM. — Lahko je nerazvita občina, rudnik vse do nedavnega ni imel prihodnosti, TIM je bil nova tvorba, ki so jo gradili rudarji, večina sposobnih kadrov je zato domači občini obrnila hrbet. Vi ste ostali... »Mogoče zato, ker nisem domačin,« pravi v šali. »Oče je namreč pred Italijani pribežal iz Primorske in se tu zaposlil, Tu je tudi partizani!, spet rudaril, tako da smo pognali korenine. Tu imam zdaj dvosobno družbeno stanovanje, tu je je zaposlena tudi žena in tu sta tudi moja otroka. Torej sem Laščan.« — Delate med delavci, ki so leta in leta predvsem s samood-povedovanjem dokazovali vsej družbi, da je ta rudnik naši družbi potreben. Dokazali so svojo visoko samoupravno zavest in sposobnost dobrega gospodarjenja. »Točno; in še danes plaču jejo davek za vse to. Tovarna izola- cijskega materiala je bila zgrajena v glavnem s pomočjo kreditov. S spretnim manevriranjem in skrbnim gospodarjenjem je nekaj let še šlo, v sedanjih gospodarskih razmerah pa nas prav to tepe, ker nikoli ni bilo dovolj obratnih sredstev, in akumulacije. Samo podatek, da bomo do konca leta plačali okrog 300 milijonov dinarjev za obresti na račun obratnih sredstev ali več kot znašajo osebni dohodki vseh zaposlenih, dovolj pove o razmerah. Prav tako je res, da bi rudnik že zdavnaj zaprli, če ne bi bilo te knapovske trme in bojazni za poklic in če ne bi zgradili te tovarne. Danes smo spet ločeni, ker smo ugotovili, da je le tako mogoč napredek obeh.« — Dodelitev priznanja vam, pravniku, je v nekem smislu izjema, saj gre prav na račun naše zakonodaje mnogo očitkov. Ali ste si to priznanje zaslužili s sposobnostjo, da v poplavi zakonov in določil, ki v bistvu ožijo samoupravne pravice delavcev, v delovnem okolju izborite pravice, ki pripadajo delavcem po ustavi in zakonu o združenem delu? »Samoupravljanje je red in zakonodaja zato, da se je držimo. Ker nismo vsi tako ravnali, so nujni posegi širše družbe, ki nujno prizadenejo vse enako. Osebno menim, da je vsesplošno tarnanje o kršenju pravic dobilo prevelike razsežnosti, saj gledamo le tisti del stvari o delitvi dohodka. Po moje je bistven prvi del, ko odločamo o razvoju, načrtovanju in gospodarjenju. Dohodek je samo posledica in rezultat tega. Pri nas ne zdržimo pri nekem zakonu do konca in nas že prvi nepredvideni stranski učinki zapeljejo k sprejemanju dopolnilnih določil.« — Koliko je resnice v tem, da smo naše samoupravljanje preveč obremenili z raznimi včasih tudi nepotrebnimi in nesmiselnimi določili? »V sistemu, ki temelji na redu. ni možnosti za eksperimentiranje. Pri nas pa so dele gati še vedno žrtve vodilnih a drugih struktur. Niso redk primeri, da delavec postav pametno in umestno vprašanje, drugi pa ga nato osmešijo. Tako dosežejo svoj namen — ta delavec ali delegat se bo le redkokdaj še prijavil k besedi.« — Vam so zaupali vrsto odgovornih dolžnosti v tovarni, občim m sirsi družbi. Kako lahko v občini, kjer primanjkuje dobrih kadrov, držite korak z ostalimi? »Težko. Točneje, sploh ga ne držimo, ker vse bolj zaostajamo. To se lepo kaže zdaj pri snovanju srednjeročnih in dolgoročnih razvojnih programov. Logično bi bilo, da bi se manj razviti hitreje razvijali, da bi dohiteli razvite, v resnici pa je nasprotno.« — V naš sistem je vgrajena tudi solidarnost. Kako je s tem? V občini imate razvita in manj razvita območja. Ali razviti vidijo težave nerazvitih? »Naša občina je po sedanjih merilih razvitosti daleč pod povprečjem v regiji in republiki. Če torej želimo, da bi takšne družbenopolitične skupnosti ostale, moramo marsikaj spremeniti. Po moje je osnova v izgradnji infrastrukture, da bi tako na tem območju zadržali vsaj tiste prebivalce, ki so še ostali in jim omogočili boljše možnosti za življenje. Žal za to ni razumevanja niti na ravni občine ali regije, še manj pa v republiki.« — V zadnjem času je vse več besed o odgovornosti, o krivcih za nastale razmere. Vi ste pravnik, bili ste sodnik sodišča združenega dela, zdaj ste predsednik posebnega sodišča raziskovalne skupnosti, mar je res nemogoče določiti krivdo posameznika? »Formalno pravno so možnosti za sankcioniranje odgovornosti vseh. Drugo pa je vprašanje pobud in njihovo upoštevanje. Ko človek tako razmišlja, ugotovi, da je v teh gospodarskih razmerah vrsta objektivnih izgovorov, ki zmanjšujejo delež odgovornosti posameznika. In prav to, ta vrsta izgovorov in dokazovanj potem pripelje do spoznanja, da se iskanje krivcev ne splača, ker je dolgotrajno in težko, na koncu pa ponavadi začetna zamisel povsem zvodeni. Po moje bi precej takšnih razlogov odpadlo, če bi končno le uveljavili že zdavnaj sprejeta načela naše kadrovske politike, torej znanje, strokovnost, sposobnost in odgovornost.« Janez Sever POLOMILI SMO GA Kakorkoli že obrnemo je Danilo Crepinko državni prvak med »popravljalci« dizelskih motorjev. Mariborska Avtoobnova bi sc resda lahko pohvalila z njim; žal pa je Danilo član DO Avtocommerce, tozd Gral Avtoobnova. Titova 136, v Ljubljani. Podatke o rezultatih, tekmovalcih, nagrajencih itd. smo povzeli iz uradnega biltena 18. tekmovanja kovinarjev Jugoslavije. Organizatorji rekreacije v Čateških Toplicah Fakulteta za telesno kulturo je minuli teden pripravila v Čateških Toplicah drugi del seminarja za organizatorje rekreacije v delovnih organizacijah. Z nekaterimi udeleženci smo se pogovarjali o seminarju, predvsem pa o njihovem poklicnem delu. LIPE SVEDER: PRETEHTANA NALOŽBA Marlenka Kovač je koordinatorka aktivnosti v športu, kulturi, ljudski tehniki in planinstvu v dvajsettisoččlanskem kolektivu Železniškega gospodarstva Ljubljana in to že trinajst let. »Resda bi to usklajevalno delo težko obvladala brez vozliščnih odborov, teh je deset, in komisij za posamezne dejavnosti. Če se omejim le na šport, moramo povedati, da je ta kar precej razvit med železniškimi delavci. Največ Jovo Vidakovič Matevž Aš je smučarjev, kegljačev, odbojkarjev, šahistov in plavalcev. Vsak tozd ima tudi svojo nogometno ekipo. Pripravljamo pa tudi tečaje za posamezne dejavnosti, ki so vedno dobro obiskani. Za aktivno rekreacijo, na katero obvezno pošiljamo delavce izvršilnih služb, imamo dom v Atomskih Toplicah in Kranjski gori. Tam delamo s temi delavci po naprej sestavljenem programu in po predhodnem zdravniškem pregledu. Resda se je v preteklosti dogajalo, da so na tako zdravljenje hodili direktorji in šefi s tajnicami, kar pa je zdaj skoraj nemogoče, ker vsako napotnico podpiše zdravnik.« Jovo Vidakovič je referent za šport in rekreacijo 2500 delavcev Tomosa v Kopru. »V naši delovni organizaciji skrbim za šport in rekreacijo v številnih sekcijah športnega društva Tomos, ki obstaja že 25 let. Imamo pa še planinsko društvo in kegljaški klub. Več kot polovica delavcev je vključenih v rekreacijo. Zavedamo se, da je šport, še posebno, ker jih je precej iz drugih republik, skoraj edino, kar jih združuje in veže v kolektiv. Rekreacija je poleg kulture po mojem eden močnejših dejavnikov tudi za tehnološko disciplino. Prav zato pogrešam v samoupravnih aktih tudi določila o rekreaciji. Na seminarje, kot je ta, bi jaz povabil tudi vodilne delavce, da bi spoznali pomembnost te dejavnosti za večjo storilnost.« Matevž Aš je že osem let vodja oddelka za oddih in rekreacijo v novomeški Krki. »Letno pripravimo preventivno zdravstveno rekreacijo za več kot tristo delavcev, ki delajo v težkih delovnih razmerah. Sicer pa je rekreacija med našimi delavci dobro razvita. Imamo TRIM klub, kjer je, kar je pravzaprav zanimivo, največ smučarjev, za katere pripravljamo brezplačne tečaje. Sedemdnevne tečaje v Črmošnji-cah obišče tudi do 350 tečajnikov. Imamo tudi korektivno gimnastiko v številnih telovadnicah in na igrišču Novega mesta. Prav zdaj pripravljamo skupaj z medicino dela, službo varstva pri delu in psihologi programiran oddih med delovnim časom, ki naj bi ga začeli februarja prihodnje leto. Temeljito pripravljamo ta program, saj se zavedamo, da bi sicer lahko napravili več škode kot koristi.« Andrej Agnič