226
UMIRAM Pavle   Zidar
Ves
sem preplavljen od čudnih besed,
od muke, ki gloda
v moj ranjeni svet,
si ti o'b vzglavju, neskaljena
smrt,
me hočeš ti, da sem tako
zastrt.
Kradonia odteikam, tise
od glasu,
ki išče kvišku ipot;
naj j)ride kdo v samoto
mojih rok
s soljo med prsti
in žalostjo,
ki jo ogovarja jok.