PLANINSKIVeStnik 11 / 2003
Jože Andlovic -himalajska zdravniška legenda
Pred dobrim mesecem - v zadetku oktobra - je bil precej slovesno odprt častni nepalski konzulat. Skoraj vso slovesnost smo prispe/ali himalajci - tako s priznanji kot 5 predavanjem in razstavo, neka-;eri pa tudi z navzočnostjo. Med lajpomembnejšimi navzočimi je bil Jože Andlovic, starosta slovenskih limalajskih zdravnikov. Zakaj neki se ga tako razveselim ob vsakem, eprav ne pogostem srečanju, sem se vprašal. S kom si lahko veliko skupaj, pa še vedno nista prijatelja, njim pa sem bil na odpravi le dva-<rat - leta 1965 in leta 1974 - pa je bilo dovolj za vse življenje: stik je vedno živ in poln.
Ko smo šli leta 1965 prvič na Kangbačen in nam je že na začetku zmanjkovalo denarja, je bil Jože med tistimi štirimi »prostovoljci«, ki aj bi pričakali denar ali pa se vrni-i domov. »Škoda dobrega kirurga,« sem zapisal v dnevnik. No, denar je Drišel in skupaj z zamudniki je v bazo prišel tudi Jože. Na srečo, kajti 5b zdravniku znanstveniku smo za-^es potrebovali zdravnika praktika n predvsem zdravnika človeka.
Ko sva bila s Pavletom Šimen-em za kazen, ker sva odkrila pra-o smer na »nedogovorjen« način, srekvaliPicirana v višinska nosača prepovedjo vzpona proti vrhu, aju je prav Jože dvignil iz depresi-
je:
smi
dve
66C
nejl
že j
je b
ze
»ke
rer
nist
pot
hinj
so !
me
žive
de
vse
rile pri Dru me čer ime tov ret piči buli ne ' cen ger
g^
ope dne pre
ne šer kek ku«
Foto: Marjan Manfreda
rament: »Drugi so bolj zadaj ..., zaradi varnosti ... Zdi se mi, da bo šlo vse skupaj dol ...« Le tiho štejem sekunde, ki jih kar slišim tiktakati v smrtni tišini. Naj mu rečem, naj se vrne? Takrat se po radiu oglasi Jože: »Tukaj enka, tukaj enka, tukaj Jože. ŠrauP, kar korajžno, saj bo vsak čas bolje. Takoj bo boljši sneg, dobro vidim.« In ŠrauP zakoraka naprej (naslednji dan je bil na vrhu). »Kako si mu mogel to reči?« »Enako nevarno bi bilo, če bi šel naprej ali nazaj. Torej naprej!« Pljučnica in višinska bolezen, ki ju je ozdravil drugima dvema, sodita v okvir medicine, a Jožetov posebni dar je v tistem »saj bo«, v katerega sam tako močno verjame, da se njegova vera uresniči.
Nazaj grede, v Gunzi, ko smo preostali - čakajoč dolinske nosa-če - le postopali naokrog, je Jože zdravil vso vas. Drugi dan, ob vedno znova nastajajoči vrsti, so mu izpod mize ukradli čevlje. »No, zobe vam bom kljub temu še pulil, le brez anestezije, mrhe gunzarske.«
Zelo sem se trudil, da bi ga dobil za zdravnika odprave na Everest 1979, a mi zaradi številnih ovir na njegovi strani ni uspelo. Še danes mi je žal - ne za zdravnika, pač pa za Jožeta.
Teh nekaj skupnih korakov in Himalaja, ki zanima oba, pa če sva tam ali ne, je očitno dovolj za pravo prijateljstvo, pri katerem nista ovira ne čas ne razdalja. Torej: »Na zdravje in še hvala zraven, Jože!«
Tone Škarja
63