DEMOKRACIJA
Kjer ni pravičnosti, tudi ni svobode, in kjer ni svobode, ni pravičnosti.
SEUME
Leto XIV. - Štev. 5
Trst-Gorica, 1. marca 1960
Izhaja 1. in 15. v mesecu
ITALIJA NA USODNEM POLITIČNEM KRIŽIŠČU
Najtežja vladna kriza od obstoja republike dalje
Segnijeva vlada je prejšnji teden po 374 dneh svojega obstoja odstopila. V mnogih italijanskih krogih je ta novica presenetila. Upoštevati je treba razpoloženje preprostega človeka, ki se mu dozdeva, da Segnijeva vlada vendar ni takg slabo vozila, da bi je ne bilo mogoče izvleči iz čeri in pečin, ki so se ji stavile v napotje. Nepristranski opazovalec bi moral priznati, da je v enem letu svojega obstoja, Segnijeva vlada okrepila gospodarski položaj Italije z izjemo našega področja. Industrijska prizvodnja se je povečala za 10 odsto. Prav zato vlada prav v Milanu, središču italijanske gospodarske delavnosti, največje negodovanje proti liberalcem, ki so sprožili vladno krizo,-
Prave vzroke sedanje vladne krize pa je morda še najbolje kateriziral predsednik senata Merzagora na seji senata, v četrtek 25. febr. Merzagora je naprosil Malagadija, liberalnega prvaka, naj ne7 mudoma predloži senatu in zbornici sklep liberalcev, s katerim odpovedujejo podporo Segnijevi vladi, da bi na ta način obe zbornici z glasovanjem odločili usodo vlade. Vlada pa je odstopila in se ni por korila parlamentarnemu odločevanju. Proti takemu postopanju je senatni predsednik ostro protestiral, kajti tako ravnanje izpodkopava parlamentarno avtoriteto. Ce stranke, je dejal Merzagora, ljudskemu zastopstvu nenehno odjemajo pooblastila, potem je bolje, da si izberejo izvršni odbor nekaj glav. Tako bodo prihranile na času in denarju. Demokracija, ki ponižuje parlament, ponižuje s tem sama sebe! Med drugimi vzroki, ki povzročajo ponavljajoče se »izvenparlamentarne« krize smatra Merzagora, »ozračje korumpirancev«, ki je okuženo z nedovoljenimi finančnimi, intervencijami velikih poldržavnih in zasebnih skupin. Z dopuščanjem prekupčevanja trpi večina senatorjev kot pod ne-preprečijivo in nezadržljivo epidemijo.
.Nujno 3» potrebna točna zakonita določila o'finansiranju vseh političnih organizacij. Tako ne moremo več naprej! Ce politična vodilna plast ne najde že kmalu dopadenja na poštenosti političnega delovanja, se nam odpira kaj mračna bo7 dočnost.
Ce ne pride do sredinske koalicije s primesjo liberalcev in monarhistov, brez neofašistov, ostajajo druge možnosti precej problematične. Nekdanjo koalicijo če-tvorice: demokristjani, liberalci, rebubli-kanci in socialdemokrati praktično vsi odklanjajo. Teoretično je možna tudi gornja koalicija brez liberalcev, ali z njihovo parlamentarno podporo. Prav tako so možne tudi še druge kombinacije, ki pa bi vse bolehale na šibskosti in medsebojnem zaviranju. .
Tako preostaja realistično gledano - žq dolgo napovedana »nova velika večina«, t. j. zavezništvo krščanskih demokratov, republikancev in socialdemokratov s skrajnim levičarjem Nennijem. To mne-
Staro fFancasho-jugoslosansIto prijateljstvo potrjeno
25-letnice atentata v Marseillu so se oktobra lani svečano spomnili v Parizu. General De Gaulle je za to priložnost povabil v goste bivšo jugoslovansko kraljico Marijo, ki je v spremstvu svojega osebnega adjutanta Prosena in svoje angleške dvorne dame gospe Cressčell prisostvovala vsem svečanostim. 9. oktobra, prav na obletnico atentata, je nekdanjo kraljico sprejel De Gaulle v slavostni av-dijenci, kateri je prisostvoval tudi Boško Jeftič, ki je bil v času atentata minister dvora in je spremljal kralja tudi na usodnem potovanju. Na čajanki, ki je sledila, pa je bil prisoten tudi Boncour, ki je bil. na procesu proti kraljevim morilcem kraljičin zasebni zastopnik. Glavna komemoracija je bila 11. oktobra, pred spomenikom, ki ga je Francija postavila pokojnemu kralju Aleksandru na Rond-Point de la Muette, ob robu boulognskega gozda. Na njej so sodelovali vojaški oddelki, udeležili pa so se je predstavniki francoske vojske, političnega in javnega življenja ter mnogi jugoslovanski emigrant-je. Prisoten je bil tudi knez Pavle. Glavni govorniki so bili Francozi: poslanec mesta Pariza in član zunanjepolitičnega odbora francoske poslanske zbornice Habib Deloncle, nekdanji šef generalnega štaba francoske vojske general Revers, bivši predsednik francoske vlade Paul Boncour in sedanji pariški župan dr. Pierre Devraigne. Vsem se je zahvalil bičši jugoslovanski predsednik vlade Boško Jeftič. 12. oktobra je bila kraljica svečano sprejeta na univerzi, kjer se ji izročili umetniško spominsko plaketo. Tako se je Francija dostojno oddolžila spominu nekdanjega velikega zaveznika in je ponovno potrdila svojo naklonjenost do jugoslovanskih narodov.
nje prevladuje tudi med določenimi de-mokrščanskimi politiki, ki vidijo v taki kombinaciji zadnje sredstvo za »rešitev, italijanske demokracije«.
Vodstvo demokrščanske stranke se je s, svojim zadnjim sklepom izreklo tako proti skrajni levici kot proti skrajni desni-, ci. Možen izgleda vsekakor poizkus de-mokrščanov za sporazum z levičarskim socializmom, ali se to dogaja iz prepričanja ali iz taktičnih pobud, je drugo vprašanje. Vse izgleda, ‘da je generalni tajnik DK za to pobudo. Tudi Nenni je v nejasnih obrisih oblikoval svoje pogoje. Poleg nacionalizacije elektroindustrije zahteva »demokratizacijo« šolstva in ustanovitev regionalnih samouprav ter vključitev Ita7 lije v »politiko mednarodnega popuščanja napetosti«. Tudi, če bi se glede tega programa oba partnerja sporazumela, o-staja odprto vprašanje Nennijevih odnosov do KPI. Togliatti je takoj jasno povedal, da se pod nobenim pogojem ne bo pustil odklopiti: v neki svoji drugi izjavi pa je obljubil levičarski vladi svojo podporo.
Oviro za »odprtje na levo« tvorijo komunistični sopotniki med Nennijevimi pristaši, ki odklanjajo vsako resnično samostojnost Nennijevih socialistov. Na drugj strani so zelo vplivni krogi v katoliškem taboru, ki odločno kljubujejo vsakemu odprtju na levo. Čeprav so intervencije visokih cerkvenih krogov pod novim pon-
tifikatom diskretnejše, se njihov vpliv ni zmanjšal. Fanfani in Tgmbroni sta še vedno v stranki manjšina.
Ze sama površna analiza kaže, kako težko bo za Segnijevega naslednika najti izhod iz tega labirintja. Nove volitve so, včasih neizogibne, vendar je večina strank proti taki rešitvi krize. V Rimu radi ku7 hajo z vodo, t. j. z začasnimi rešitvami, Zato morda lahko računamo z manjšin; sko demokrščansko vlado, ki se bo izogibala vseh spornih predsnov in lovila glasove po parlamentarnih sekcijah. Za »poizkus Nenni« je očitno še prezgodaj. Nenni svojih komunističnih sopotnikom ne more enostavno postaviti pred vrata, ker bi to pomenil razkol v stranki. Poleg tega mu verjetno ne prija, da bi za stalno igral vlogo »državnika za silo«.
Medtem se državni ‘ poglavar posvetuje z bivšimi vladnimi predsedniki, načelniki političnih strank in predsednikoma obeh zbornic.
Zelo živahna so tudi posvetovanja posameznih strank. Kongres liberalne stranke, ki prične v četrtejc, 3. t.m. in bo trajal do nedelje, je v ospredju splošnega političnega zanimanja. Od kongresnih sklepov je v določenem smislu povezan razvoj vladne krize. Splošno obžalovanje je v sredi teh dogodkov povzročila smrt znanega in splošno priljubljenega indu-strijalca in javnega delavca poslanca A-, driana Olivettija. j
Med dvema stoloma
Titov položaj v mednarodni politiki
Že dolgo se ni zgodilo, da bi kakšne beograjske izjave ali od lam podvzete pobude imele sve* loven odmev. Lahko bi rekli, da je mednarodna javnost že skoro pozabila, da je bilo še pred kot maj dvemi, tremi leti vse druga* če. Takrat je tujina pozorno sle* dila Titovim potovanjem in je obširno komentirala njegove be* sede in poteze. Danes pa govore jugoslovanski komunistični poli* tiki takorekoč samo sebi in si ni* ti domišljati ne morejo več, da bi bili v središču svetovne pos zornice.
Odkod ta sprememba? Res je, da živimo v dobi pomirjevanja med Vzhodom in Zahodom, to* da to bi še ne smel biti razlog, da so sedaj tako globoko padli tečaji prav tistega, ki se je za takšno pomirjenje, vsaj na zu* naj, vedno ogreval in ga še zdaj zagovarja. Na videz bi zmaga načela »koekzistence« vendar morala istočasno biti tudi Tito* va zmaga/
Toda takšen videz in sklepa* nje sta varljiva. Tito je dejansko veliko veljal in je bil Zahodu do*
KRALJICA ELIZABETA 11. je v petek 19. februarja rodila sina ki so ga krstili za Jurija. Kraljica in priric sta pri najboljšem zdravju.
»c Ki *
SMRT UGLEDNEGA DRŽAVNIKA. V soboto 20. febr. je v Rimu umrl senator Adone Zolli, bivši predsednik italijanske vlade od 19. 5. 1957 do 30. 6. 1958. - Rojen je bil l. 1887 v Forli. Bil je član ljudske stranke ter odločen protifašist. Repu-blikini so ga obsodili na smrt, ki pa se je srečno izognil. Uglednega državnika in politika so svečano pokopali na državne stroške.
* * *
El SEN HOW E ROV A POT. Predsednik Eisenhoiver je na svojem drugem svetovnem potovanju. To pot je izbral južnoameriške države. Njegova 25.000 km dolga pot vodi skozi Brazilijo, Argentino, Cile ii: Urugvaj. Povsod so ga sprejemale velike množice, čeprav tudi ni manjkalo po nekaj demonstracij. Težka letalska nesreča, ki je zahtevala 78 smrtnih žrtev pri Rio de Janeiru, je predsednika zelo pretresla. Pred tem je neznani letalec, ki se je dvignil iz nekega letališča na Floridi, bombardiral kubansko ozemlje. State Department je izrazil svoje obžalovanje. Spriče razsežne obale in spričo dejstva, da je športno in zasebno letalstvo na Floridi tako razširjeno kot drugje avtomobilizem, so ameriške oblasti danes skoraj brez moči proti takim akcijam, Končno so pred dvema letoma samega Castra podpirali njegovi prijatelji na Floridi... Štiri države, ki jih Eisenhoioer obiskuje, so pred tedni skupno s Paragvajem, Perujem in Mehiko ustanovile »Skupno ameriško tržišče« in bodo v 12 letih svoje carine znižale za najmanj 75 odsto. Zahteve štirih držav ameriškemu predsedniku bodo v prvi vrsti finančnega značaja. Tem državam so potrebni dolarji za ■okrepitev valute in krediti za industrijo, saj so se življenjski stroški teh držav v zadnjem letu zvišali od 20 do 100 odsto. Odnosi štirih južno-ameriških držav do Združenih držav so dobri, z Argentino so celo odlični,, saj so Američani v zadnjem letu dovolili kreditov in investicij za skoraj eno milijardo dolarjev.
HRUSCEVO ROMANJE. Tudi Nikita Ilruščev je na potovanju. Po obisku nekaterih drugih držav, zlasti Indije, je prispel v Indonezijo, njegova pot naj bi zmanjšala Eisenhovoerove triumfalne predbožične uspehe.
* * *
LETALSKA NESREČA »AL1TALIA«. V petek ponoči je po odletu na letališču Shannon na Irskem strmoglavilo letalo letalske družbe »ALITALIA«. Na letalu je bilo 40 potnikov in 12 mož posadke. Število smrtnih žrtev že ni znano, ker je bilo mnogo žrtev hudo ranjenih.
VZHODNA NEMČIJA je odpovedala svojo udeležbo na milanskem velesejmu, ker vodstvo ne dovoljuje razobešenja vzhodno-nemške zastave.
# * *
NAPETOSTI NA SREDNJEM VZHODU
se stalno večjajo. Naser zbira svoje divi-vije s sovjetskimi tanki v Sinaji in tudi Izraelci ne počivajo. Naser kriči proti zahodnim zaveznikom, Izrael pošilja proteste na Varnostni svet. Verjetno pa je, da spadajo tudi ti dogodki v uverturo vrhunske konference.
* * *
ZAKAJ BRSTI NACIZEM? V Bonnu so v teh dneh razpravljali o pojavih nacizma
Dogodki -v [ po svetu J
in protižidovstva v pohodni Nemčiji in sprejeli nekaj ukrepov proti nevarnemu gibanju, ki je - tako sjo ugotovili - sestavni naeifašistične internacionale. Medtem pa je znana nemška revija na lastno pest raziskovala zaodovinsko znanje današnje zahodnonemške mladine in ugotovila, da pozna nemška mladina rojstne dneve pevcev vseh modernih popevk. Na izust naštevajo fantje in dekleta, koliko litrov bencina porabijo posamezni avtomobilski modeli. Le o zgodovini lastnega naroda nimajo pojma. Velikanska večina mladeničev in deklet, ki v šol. I. 1959 60 drsajo šolske klopi, ne ve, kaj se je zgodilo v jeseni l. 1918 in niti v jeseni l. 1939. Ta mladina ne ve ničesar o usodni verigi aroganc, neumnosti, laži in nasilja, ki je Nemčijo zakovala za tri desetletja, pa čeprav je grmenje bombnih noči in so tirade ljudskih zapeljevalcev pozvanjale ob njihovem rojstvu in v prvih letih mladosti.
Zahodnonemška revija je raziskala pouk zgodovine med nemško mladino. Na vprašanje: »Kaj vedo o Hitlerju?« so spraše-valci prejeli Odgovore .od dobro vzgojenih, pridnih in bistrih dijakov, kot n. pr. »Zgradil je olimpijski stadionu.. »Bil je slab generalu... »Zdi se mi, da je bil proti Judom in Slovanomu... »Ne vem, v šoli še nismo tako daleč«. Tudi odličen red iz zgodovine prikazuje popolno neznanje nemške zgodovine zadnjih desetletij. Eden izmed treh višješolcev, ki so jih zasačili pri mazanju kljukastih križev, je bil najboljši dijak v razredu...
Gimnazijski ravnatelj Zahodnem Berlinu Gerl Bernsee načeluje komisiji ki je pregledovala vse zgodovinske knjige, ki jih uoprabljajo na srednjih šolah. Izid: od 33 šolskih knjig je bilo SAMO OSEM lakih, ki so vsaj za silo uporabne za zgodovinski pouk. Pet knjig je popolnoma neuporabnih. »Bolje izhajam brez učnih knjig kot pa s takimi deli«, je izjavil Bernsee. Tako posveča ena izmed zgodovinskih knjig, ki obsega 200 strani novejše nemške zgodovine, komaj 36 strani najstrahovitejšim časom hitlerjevskega nasilja in še to v zelo dobrohotnem in popustljivem tonu. Hitlerjevemu nasilju v »duhovno svobodo« je posvečenih vsega 15 vrstic. Poglavje o preganjanju Zidov in Slovanov je prikazano v 8 mršavih stavkih, zato pa so knjige natrpane poveličujočih vojnih fotografij in junaštev nacistične vojske.
Gotovo zaključuje revija ne želimo predstavljati nasilja vzhodnonemških o-blastnikov nad javnim mnenjem kot vzor za vzgojo, kljub lažem in potvorbam pa je »enotna« zgodovinska knjiga v Vzhodni Nemčiji vsaj v enem vprašanju jasna in nedvomna: »Hitler je bil zločinec, in njegovi zločini v imenu nemškega naroda so brez primere v zgodovini. Hitler je bil tisti, ki je nemški narod speljal v največjo katastrofo njegove zgodovine!« To je morda edino vprašanje, v katerem bi si morali biti edini Zahodni in Vzhodni Nemci, ker bodo Nemci drugače zapravili pravico, da gradijo nemško mladino v odgovorne državljane.
Podobna raziskovanja bi tudi pri nas ne bila odveč. Kaj bi nam prinesla anketa
o Mussoliniju in fašizmu med šolsko mladino? Morda pa bi se kdo tega zanimive ga vprašanja vendarle lotil...
# * *
ČETRTA ATOMSKA SILA. Ko so pred 12 leti propadli ameriški napori, da bi nuklearno silo postavili pod neko nad-državno oblast, je postalo povsem jasno, da bo nova pridobitev predrla tudi v druge države.. To se je tudi zgodilo. Za So-vjetl so bilf Angleži na 'vrsti, in 13. febr. se je razstreskala prva lastna francoska, atomska bomba. Mnogi krogi, ki so v preteklosti molčali ali celo odobravali tuje eksplozije, so se sedaj razburjali - in vendar ni Francija storila prav nič drugega, ko da je ponovila to, kar se je drugim že prej posrečilo. Resolucija OZN z dne 21. nov. 1959 je sicer priporočala trem atomskim silam, naj vztrajajo pri prenehanju atomskih eksplozij, kar je Francija prezrla, vendar se tudi Sovjetija, ZDA in Vel. Britanija niso mogle držati priporočila OZN, naj se čimprej sporazumejo. Kdo je glavni krivec, da še ni prišlo do sporazuma, je odprto vprašanje.
Vsekakor se dozdeva, da bo francoska atomska razstrelitev atomsko razorožitev prej olajšala kot je zavirala. Drugo vprašanje je, kako se bodo v bodoče razvijali francoski odnošaji do afriških in azijskih narodov, posebno še pod udarci propagandističnih komunističnih tirad. Afriški propagandisti so saharsko eksplozijo u-smerili v glavnem v maščevanje za Alžir, ostalo je samo priklada. Ob množičnem pokanju sovjetskih atomskih bomb so razen Japoncev vsi azijski in afriški propagandisti molčali. Evropejci iskreno obžalujejo, da že davno ni prišlo do prekinitve nadaljnih jedrskih poizkusov. Saharski eksperiment pa jih je nedvomno spodbudil v zavesti, da je edina evropska celinska država z ogromnimi žrtvami dohitela bogate države. Tehnični genij, ki se je tu ponovno uveljavil, bo Francijo gotovo usposobil, da odločno doprinese k omejitvi oboroževanja vseh vrst.
« * #
PRIPRAVE ZA VRHUNSKO KONFERENCO. Izgleda, da med zavezniki še niso razčiščena vsa vprašanja, s katerimi bodo Hruščevu postregli na majniški vrhunski konferenci. Vprašanje razorožitve je vendar v zavezniških vrstah toliko dozorelo, da bo kos Hruščevi totalni razorožitvi, ki je v glavnem propagandistična tirada. Nasprotno pa zavezniki še vedno tavajo v temi v berlinskem vprašanju. Zunanji minister Herter ima v načrtu predlog za premaganje mrtve točke v vprašanjih zahodno-vzhodnih napetosti: vsenemško ljudsko glasovanje pod nadzorstvom Združenih narodov. Vznemirja pa vprašanje nemških oporišč in vež-bališč v Francovi Španiji. S to špansko bombo so tisti, ki so jo sprožili, storili komunizmu zavidanja vredno uslugo. V satelitskih državah deluje komunistična propaganda v korist Hruščevih vrhunskih težnj s polno paro. Po vsem svetu pripravljajo komunisti množične proglase in demonstracije: potrditev sovjetskih razo-rožitvenih predlogov, ustavitev atomskih poizkusov in podpis vsenemške mirovne pogodbe. Istočasno bodo komunistični poklicni agitatorji podžigali strah pred vojno z raketnimi in atomskimi grožnjami. V to kampanjo bodo vpregli vse kamufli-rane komunistične in sopotniške organizacije: skrajno levičarske sindikate, mladinska in ženska združenja itd. Plakatov, shodov, resolucij, demonstracij, stavk i. p. ne bo manjkalo v teh mesecih.
brodošel takrat, ka se je kot ne* sporen in uspešnen komunist pr* vi uprl Kremlju in je vzbujal u* panje, da bo s svojim primerom morda počasi potegnil za seboj še druge voditelje satelitskih dr* žav, morda celo Kitajsko.
Od tistih časov pa je preteklo po Donavi pod Beogradom že ve* liko vode. Priložnost, ki jo je le* ta 1956 nudil madžarski upor, je bila zamujena. Zahod je sodil, da je zadeva preveč tvegana in jo je pustil propasti. Tudi Tito se je v odločilnem trenutku u* strašil skrajnih posledic akcije, kateri je bil sam vzor, in je izja* vil, da je bila sovjetska krvasva intervencija na Madžarskem pač potrebna, ker je bil v nevarnosti obstoj komunizma. Z odobrava* njem Kadarjevega in sovjetske* ga ravnanja, je sam prispeval k likvidaciji svojih posnemovalcev v satelitskih državah.
Poleg tega je tudi svetovna po* litika krenila na nova pota. Zahod, posebno Amerika, ki je v začetku široko in načrtno podpi* la Tita, mora danes upoštevati sovjetsko občutljivost in zamer* Ijivost. V očeh sovjetskih mogot. cev je Tito še vedno krivoverec. Hruščev je pred nekaj tedni to jasno in surovo povedal jugoslo* vanskemu prvaku Vukmanovi* ču*l empu, ki se je mudil v Mos* kvi. Dejal mu je, da je za titovce samo ena pot: skesan povratek v komunistični taboc in pod sov* 'jetsko kučmo. Sicer naj n& ho* dijo v Kremelj.
Medtem ko se je Zahod v pre* teklosti lahko požvižgal na to, kaj poreče Sovjetska zveza, s ka* tero je bil tako in tako v odno* šajih, ki niso mogli biti slabši, je danes drugače. Poveličevanje in preveliko podpiranje izobčenca, tudi če bi to sicer zaslužil, bi nuj* no bilo istovetno z draženjem Hruščeva. Razumljivo je, da si Zahod, v trenutku ko išče spora* zum z Moskvo, tega ne more pri* voščiti.
Tako je Tito izgubil veliko svo* je cene v očeh tistih, ki so ga do* slej z gospodarsko podporo in v kritičnih trenutkih tudi s politič* nimi jamstvi reševali. Sam Hruš* čev pa je napram njemu ubral taktiko, ki se razlikuje od Stali* nove. Ne grozi mu s kaznimi in nasiljem, pač pa dela razliko med jugoslovanskimi narodi na eni in njihovimi titovskimi oblastniki na drugi strani, vabi jih naj se vrnejo v objem Moskve. Tako Tito ni izpostavljen pritisku, ki bi mu omogočal, da za obrambo državne neodvisnosti lahko mo* bilizira in drži v navdušenju no* tranje sile, ampak je podvr* žen počasnejšemu, zato pa traj* nemu in nevarnejšemu izpodko* pavanju.
V tem je njegova tragika. Za Zahod ni in ne more biti več to, kar je bil. Kaj ga čaka v primeru, če bi se uklonil sedanjim nasve* tom in željam Kremlja, pa sam dobro ve. Titova zvezda, ki je tako visoko zablestela v času naj-večjih trenj med Vzhodom in Zahodom, je s pomirjevanjem takorekoč izgubila ves svoj sijaj. Preostaja samo vprašanje, ali ji bo dano, da še dalje nevplivno brli in počasi dočaka svoj narav* ni konec ali pa se ji bo zgodilo, da se ob večjem zbližanju obeh kolosov kot nevšečno zrno, za katero ni več prostora, enostav* no zdrobi. Tito bi ne bil prvi nevtralec, ki ga v gigantski tekmi blokov doleti takšna usoda. Zgo* dovina je polna podobnih prime* rov.
VESTI z GORIŠKEGA
Deželna avtonomija in „čudovitacfi
Zaradi obljub se Slovenci v Italiji ne moremo pritoževati’. Teh nam vlada, posamezni ministri, krajevne oblasti in ves italijanski tisk nudijo na pretek. Nad obljubami, ki ostajajo vedno neizpolnjene, se ne moremo pritoževati niti zaradi potegavščin, ki nam jih zlasti tisk, pa tudi kak predstojnik oblasti, državne in krajevne, s trditvijo, da se nam godi prav ■dobro, od prilike do prilike nudi.
Italijanski pregovor pravi, da je pekel tlakovan z dobrimi nameni. Kljub temu se pekel koplje v grehu. Dobrote ne pozna prav nobene. Tako je z zadevo zaščite slovenske skupnosti v Italiji. Leta 1945 je vlada slovesno izjavila, da bodo jezikovne manjšine v Italiji uživale vse pravice, ki jim pritičejo, tudi posebno .avtonomijo. Jeseni istega leta je videmski prefekt, sedaj še živeči dr. Candolini, pisal slovenskemu duhovniku v dolini Nadiže čg. Kramarju, da mu je sam mi* nister, pri katerem se je bil duhovnik pritožil, naročil, naj mu zagotovi, da bo-•do jezikovne in druge pravice Slovencev spoštovane in zaščitene, saj za to jamči dudi vladna izjava tistega poletja.
Mirovna pogodba se je takrat šele pripravljala v Parizu.
Meseca junija 1947 je rimska ustavodajna skupščina izglasovala dolžnost vlade, da zaščiti jezikovne manjšine (6. čleq ustave) in pa posebno avtonomijo naši deželi Furlaniji-Julijski krajini' .116. člen).
Kakor smo neštetokrat že povedali, je •do tega prišlo pretežno tudi zaradi prisotnosti na tem ozemlju slovenske skupnosti, katero - so poudarjali dr. Tessitori in mnogi drugi - je treba vsestransko zaščititi, tudi zato, da se popravi krivica, ki ji jo je storil fašizem.
Toda jeseni še istega leta 1947 je rimska •skupščina izglasovala začasno odložitev uveljavitve naše posebne deželne avtonomije, vendar z izrečnim poudarkom, da ostane v veljavi določilo sestega členg (jezikovna zaščita slovenske manjšine). Predlog za to je v skupščini stavil sedanji predsednik republike Gronchi (Corrie-re della Sera od 13. 2. 1960) pobudo pa so dali goriški italijanski krogi, ki so poslali v Rim posebno odposlanstvo z de-mokrščanskim prvakom na čelu.
Odposlanstvo goriških Italijanov ni zahtevalo odložitve zaradi posebne avtonomije kot take, ampak zato, da bi je Slovenci ne bili deležni. Kljub temu je Gronchi po izvolitvi za predsednika republike, ob raznih priložnostih poudaril potrebo po spoštovanju ustave in izvedbi krajevnih avtonomij.
Pri nas pa so razni takratni člani italijanskega odposlanstva (imer.a hranimo dobro zapisana) začeli na ve3 glas zagovarjati posebno avtonomijo in zahtevati, da se končno enkrat že izvede. To pa šele potem, ko so nas oskubili naših pravic, kar so zgovorno pokazali demokrščanski zastopniki 1. 1957 in pozneje v pokrajin: skem in občinskem svetu, kjer niso hoteli niti slišati, da bi nas statut zaščitil. V osnutku deželnega statuta, ki so ga pied-ložili poslanec Baresi in drugi, je namreč zapisano, da zaščita jezikovne manjšine ne pride tU' v poštev, ker jo že predvideva šesti člen ustave. Taka trditev je seveda v kričečem nasprotju s dejstvom, da je posebna deželna avtonomija bila izglasovana tudi zaradi boljše zaščite naše jezikovne skupnosti sicer ne bi bilo treba reči v X. členu prehodnih in končnih določil ustave, da ostane zaščita manjšin v veljavi kljub začasni odložitvi izvedbe deželne avtonomije, kakor je- zgoraj povedano.
Vsa naša prizadevanja za dosego zas nega in šolskega zakona so do danes o-stala brezuspešna, kljub zagotovilom, ki jih je dal septembra 1947 De Gasperi, da bodo namreč jezikovne manjšine vse enako zaščitene in kljub besedi, ki jo je dvema slovenskima zastopnika dal lani meseca julija sam šolski minister Medici. Ne izgleda niti to, da bodo našo zaščitq vnesli v deželni statut. Kdaj in kako pride do nje in do šolskega zakona, je zelo, težko reči, kajti živimo pač v peklu tlakovanem z dobrim namenom.
Čudovito zaščiteni
Ta uvod jč bil potreben, da se Slovenci enkrat končno le zavemo, da smo vendar že čudovito zaščiteni in da nam nič drugega ne manjka, kot ptičjega mleka.
Poglejte kaj piše neki gospod Franco Bozzini v »Corriere della Sera« z dne 13. februarja. »Kronika teh zadnjih let, piše gospod Bozzini, kaže tudi, da' široka avtonomija priznana Tridentinsko-Poadiški deželi, ni zadostovala, da bi zaustavila upravičene težnje različnih etniških skupin (čudovito zaščitenih od naše zakonodaje, ki dela čast naši besedi in naši tradiciji) in celo neke njihove nedopustne separatistične težnje.«
Kje, za božjo voljo, smo Slovenci »čudovito zaščiteni«, kje je bila tolikokrat dana beseda (obljube!) samo enkrat spoštovana in kje tradicija (spoštovanja pravic etniških skupin) ki po trditvi gospoda Bozzinija delata čast Italijanom?
Tako pitajo z lažmi javnost, ki žalibog v svpji nevednosti verjame, da je to čista resnica.
Komisija poslanske skupščine, ki proučuje razne osnutke deželnega statuta, je imenovala ožjo komisijo poslancev, ki naj preuči vse vprašanje in poroča. Do te ožje komisije je prišlo bodisi zaradi nesoglasij med strankami in med demo-krščani samimi glede načina izvedbe deželne avtonomije, bodisi tudi zaradi kljubovanja izvedbi sami.
Ne verjamemo, da se bo komisija zani-
zaščita jezikovnih skupnosti
mala tudi za našo zaščito, ker se vsi bojijo načeti to vprašanje.
Enkrat nas ni nič, enkrat pa preveč
Pretekli teden je v Rimu zasedalo vodstvo liberalne stranke in zastopnik tržaških članov Morpurgo je porabil priložnost, da se je zagnal proti deželni avtonomiji ter prikazal njeno nevarnost za-, radi Slovencev, ki bi utegnili igrali nevarno odločilno vlogo na škodo države same, približno tako, kakor se dogaja v Poadižju. Morpurgo je stavil tajniku, stranke Malagodiju točno vprašanje, ali so liberalni poslanci bili postavili za podpiranje Segnijeve vlade pogoj, da se deželna avtonomija ne izvede, in ali je Se* gni ta pogoj sprejel? Malagodi je na prvi del vprašanja odgovoril pritrdilno, na, drugi pa jecljaje, toda bolj pritrdilno.
Kakor znano so liberalci sklenili odpovedati podporo Segnijevi vladi tudi zato, ker so proti deželnim avtonomijam.
Tržaška krščanska demokracija je takoj odgovorila Morpurgu, in sicer, da je njegov strah pred Slovenci prazen, ker je Slovencev zelo malo na Tržaškem, še manj na Goriškem in nič v videmski pokrajini. Slovenci bi zato ne mogli predstavljati nobene nevarnosti.
Vladna izjava pa kaže, da živi v Videm' ski pokrajini najmanj nad 29.000 Slovencev. Število je objavila revija »Documen-ti di vita italiana«. V resnici je v Videmski provinci najmanj 40.000 naših bratov, ki pa ne smejo dihati.
Pa recimo, da nas je na Goriškem samo
9.000	kakor je po izvedbi mirovne pogodbe objavil pokojni škof Margotti, na Tr* žaškem samo 40.000, kakor kaže večina italijanskih podatkov, in v videmski pokrajini samo 29.000. Po teh italijanskih virih nas je, torej, vsaj 78.000. Ali ne zadostuje to število, da nas Italija po šestem členu ustave zaščiti in nam-s tem prizn^
vse človečanske pravice, ki nam po božjem zakonu pritičejo? Koliko pa je Francozov v Dolini Aosti, ki imajo svojega poslanca in svojega senatorja? Koliko pa je Nemcev v Poadižju, ki imajo štiri svoje poslance in tri senatorje? Koliko je Ladincev (manj kot 9.000), ki jih je Italija zaščitila?
Mar smo Slovenci koionjalna brezpravna čreda, da nas vedno pitajo zdaj z obljubami, zdaj z zanikanjem našega obstoja,
V nemškem koledarju za Poadižje je letos zapisano, da je oblastniški Tolomei svojevoljno poitalijančil 20.000 nemških
Slavospev slovenski kmelici
Slovenska kmetica, še vedno te premalo spoštujemo! Podobna si muli, ki ogarana in odrgnjena vozari po anda-luškem skalovju! Pridna si pri delu, vedno si v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel hiše, da bi mož ne znosil preveč v pivarne, da bi se otroci ne spridili. Malo imaš od življenja, uboga ti mučenica! A tvoja je vendar zasluga, da je tlačena in raztrgana slovenska domovina ostala skupaj! Te domovine prvi steber si ti, slovenska kmetica, ki spiš navadno na slami in pod raztrgano odejo ter ješ, kar možu in otroku ostane!
(Ivan Tavčar)
imen. Pri nas pa so jih popačili na sto tisoče in še jih spreminjajo, ker demokratična Italija tega fašističnega zakonq ne mara preklicati. Kljub temu bodo še naprej pisali in se širokoustili, da Itali* ja ravna z manjšinami, seveda tudi s slovensko, čudovito dobro. Nihče ne bo smel tega dvomiti, saj je zaščita zapisana v ustavi, in Italija je podpisala mednarodno listino človečanskih pravic ter objavila zakon proti rodomoru.
Lažnive trditve o čudoviti naši zaščiti nas seveda globoko žalijo.
Zvesto spoštujemo oblast in zakon, služimo vojsko, plačujemo davke. Ko pa terjamo zaščitni in šolski zakon, nam odgovarjajo »domani, dopodomani«, ali pa, da nas sploh ni, odnosno, da smo že v ustavi čudovito dobro zaščiteni, ali pa celo, da smo nevarni za obstoj države.
Položaj je nevzdržen!
S tem, da so nas leta 1947 ukanili za zaščito s statutom posebne deželne avtonomije,. so zakrivili veliko škodo tudi svoT jemu lastnemu ljudstvu. Iz mržnje in sovraštva do nas Slovencev, zavidajoč nam zaščito naših človečanskih pravic, so tisti, ki so jeseni 1947 preprečili izvedbo deželne avtonomije, krivi škode, ki jo vse ljudstvo zaradi tega trpi.
Imenitni in učeni italijanski publicist A. C. Jemolo je v članku »La palude«, ki ga je prinesla turinska »La Stampa« od 21. februarja napisal, da je bila huda napaka, ker se ni začelo z izvajanjem avtonomij v deželah z najboljšimi tradicijami samouprave ter da so tudi te dežele same bile krive, da niso zahtevale višjih funkcij. Kaže, da je A. C. Jemolo, ko je tako pisal, mislil prav na naše kraje. Tudi v Jemo-lovi trditvi se zrcali ozkosrčnost in kratkovidnost tistih, ki so leta 1947 v Rimu zahtevali	odložitev	izvedbe avtonomije.
Slovenska demokratska zveza je že leta 1955 zahtevala od rimskih zakonodajnih oblasti, naj	se	slovenska	jezikovna
skupnost	zaščiti	s	posebnim	ustavnim
zakonom, prepričana, da je krajevni ozko-srčneži, v prvi vrsti tisti, ki trdijo, da so kristjani, ne bodo nikdar in v ničemer ščitili.
Položaj	je. za	nas Slovence	resen in
nevzdržen ter nas vedno bolj sili, da se začnemo pritoževati na ustavno sodišče.
G.
Sicilija med Scilo in Karibdo
Naši čitatelji se gotovo še spominjajo, da je na Siciliji skupina demokrščanskih prvakov zapustila pred časom stranko ter se pod Milazzovim vodstvom združila v tako imenovano krščansko-socialno zvezo. Do tega koraka je omenjeno skupino prisilila KD' s svojim nerazumevanjem zq samoupravne potrebe na otoku.
Na Siciliji vladajo politične razmere, ki so po zadnji vojni značilne za nekatere dežele in ljudi po Evropi. Za »presed-lavanje«, ki je tudi med Slovenci na tej in oni strani zavese donosna politična veščina, vlada na Siciliji veliko navdušenje. Priznati moramo, da smo bili pri presojanju političnega prerivanja na Siciliji, kj kaj lahko postane recept za vso državo, postavljeni pred izbiro med večjim iq manjšim zlom. Krščanska demokracija se je na Siciliji pobratila s fašisti. Krščanski socialec Milazzo je ljubimkal s komunisti. Fašisti so bili in ostajajo za Slovence, to kar so bili.
Zadnje dejanje Milazzove vladavine spominja na pustolovski roman. V začetku februarja so trije krščanski socialci - presedlali. Milazzova vlada se je opirala na sodelovanje krščanskih socialcev, komunistov in Nennijevih socialistov. Za presedlane odpadnike je moral Milazzo najti nadomestek da ne bi v sicilskem parlamentu podlegel. »Ti jih bom jaz preskrbel«, je Milazzu. zagotavljal trgovinski minister Corrao, prijatelj komunistov, ki je bil večkrat v Moskvi. Pridobiti je nameraval tri pripadnike demokrščanske o-pozicije: Santalca, Zappalo in Ctlngialo-sija. V sporazumu z vodstvorp KD so pričela »pogajanja za presedlanje«, ki pa so se pokazala kot namerna potegavščina. Pogoj za presedlanje so namišljeni presed lanci zahtevali: 1) imenovanje nekega poljskega delavca na visoko uradniško mesto; 2) izplačilo 70 milijonov lir Santalcp in 30 milijonov ostalim dvema preskako* valcema. Corrao in komunisti so pogoj sprejeli. V hotelski sobi je bila kupčija zaključena in podpisan usodni dokument. Corrao pa ni vedel, da sedita v sosedni kopalnici skrita dva policista, ki sta vse slišala in videla. Naslednjega dne je San-talco v parlamentu odkril vso senzacionalno zadevo. Corrao in komunisti so kričali, »da je vse samo laž«. Ali Milazzo je bil bolje poučen in je odstopil.
Ponesrečen poizkus kršč. soc. poslanca Carraoa, da bi si z milijoni ne popolnoma neznanega izvora kupil tri demokrščanske glasove, je značilen za navade in, običaje, ki so se udomačili na Siciliji. Sicilski parlament sestavlja .90 sedežev. V-sakokratna vlada potrebuje torej najmanj 46 glasov. Ze sama dva glasova sta pomenila usodni jeziček za vladno tehtnico, Za komuniste, ki so se trudili, da ustvarijo na Siciliji vzgled za vso Italijo, so bili »jezičkarji« zlata vredni. Ponavljali so se »čudeži«, da je pri vsaki novi sestavi vlade v zadnjem trenutku nekaj o-pozicijskih poslancev obšla »kriza vesti«, ki se je sprevračala v »prostostrelce«, v glasovalce, ki niso volili lastnih pristašev, ampak nasprotnike.
Mnogi listi pišejo o »sovjetizaciji« Sicilije in pri . tem verjetno ne pretiravajo, Na zunaj komunisti seveda niso nastopali,
ampak mesto njih krščanski socialci. Tako so sicilski krščanski socialci - kot v mnogih drugih deželah in mestih - igrali vlogo komunističnih sopotnikov z namenom, da deželo čimprej pripeljejo v komunistični objem. Dejanski gospodarji na Si7 čiliji so bili komunisti. S svojimi ljudmi, so zasedli vsa važnejša upravna mesta in tudi ključne položaje v industriji in gospodarstvu. Sicilija je na ta način polagoma prehajala v roke neskrupuloznih afaristov in špekulantov. Ti so vodili deželno politiko kot sovjetizirano industrijsko podjetje. Sovjetski inženirji in tehniki so prihajali v deželo. Vladne sicilske delegacije so romale v Moskvo.
V Palermu so demokrščani sedaj sestavili novo vlado s fašisti in liberalci ob pomoči nekaterih monarhistov. Prav v tem nosi nova vlada črni madež. Fašistj so za osrednjo vlado v Rimu nedopustna priklada ne samo zaradi svojih izraziti!) protidemokratičnih nagibov, ampak tudi zaradi sistematičnega sabotiranja slehernega samoupravnega značaja dežele. Prav to histerično kljubovanje je vzrok, da se je komunizem na Siciliji tako razpasel. In vendar se KD na Siciliji te preklade ne more otresti.
Ne samo zaradi načelne borbe proti fašizmu in komunizmu, ampak tudi zaradi življenjskih koristi dežele bi morala KD ubrati nova pota. Izkušenj ima več ko dovolj, ne samo na Siciliji...
Štirje redovniki krivi sodelovanja z izsiljevalci
V kraju Mazzarino na Siciliji so sredi februarja zaprli štiri redovnike, ker je policija ugotovila, da so krivi sodelovanja s tolpo izsiljevalcev, ki so med drugim krivi požiga, umora in izsiljevanja več milijonov lir. -------------
Jiccolo" je priobčil popravek
Kakor znano je »Piccolo« priobčil 3. novembra 1959 napadalen članek proti go-riškemu slovenskemu Šolskemu odboru. Po dolgem- zavlačevanju je »Piccolo« od 16. februarja priobčil določeni popravek, 'to je pojasnilo Šolskega odbora glede njegovega delovanja. »Piccolo« je priznal, da je pojasnilo točno.
dvojno lice homiinizma
Pred časom je urednik rimskega dnevnika »Paese-Sera« zastavil prvaku KPI Palmiru Togliattiju pet vprašanj glede morebitne »socialistične Italije«; od teh vprašanj se prvo in najvažnejše glasi: »Ali nam morete povedati, če je res in na kakšen konkreten način se bodo, poleg KPI, ohranile tudi druge stranke v neki morebitni socialistični Italiji?«
Na to vprašanje je Togliatti odgovoril seveda pritrdilno ter dodal, da je stvar sama po sebi umevna, ker je pač v Zahodni Evropi močno zakoreninjena politična tradicija, ki se izraža prav z obstojem in delovanjem raznih strank. Na pripombo, zakaj se je na Češkem pripetilo drugače, pa je Togliatti pojasnil, da je bilo treba tam nastopiti proti drugim strankam, ker so se te uprle, pomislite, radikalno-demo-
kratičnim gospodarskim ukrepom, ki so jih hoteli povzeti v deželi komunisti.
Ali ste sedaj razumeli? Na Češkem so po komunističnem udaru z leta 1948 prenehale delovati druge stranke, ker so se uprle komunistični politiki. Pa mislite, da bi bilo v Italiji drugače? Naj govori Togliatti, kar hoče, mi mu ne moremo verjeti, ker predobro poznamo komunizem in njegovo lice - tisto nepravo, ki ga kaže,- dokler je v opoziciji, in tisto pravo, ki ga pokaže, kakor hitro se polasti državne oblasti - in zato vemo, da tudi pri nas bi ne trpel demokratičnih strank, ki, bi hotele kljubovati njegovim političnim načrtom.
Da bi ne bilo tudi v Italiji mesta za, demokratične stranke, ki nasprotujejo komunizmu, je razvidno tudi iz samih To-gliattijevih besed, pa čeprav se sam tegq morda ne zaveda, in sicer prav iz tistih besed, s katerimi skuša dokazati, da jg na primer v Vzhodni Nemčiji in na Kitajskem več strank, ki sodelujejo s komunistično stranko. Teh trditev Togliattiju ne bomo oporekali, nasprotno, priznalj mu bomo, da je res tako, kakor on pravi,, toda takoj mu bomo pojasnili, da tisto) stranke obstojajo in delujejo iz enostavnega razloga, da so hlapčevsko pristale na komunistično politiko in so torej le navadni komunistični priveski, ki ne bo-do mogli nikoli zavzeti kakega samostojnega stališča, ker bi to pač pomenilo zanje konec.
In Jugoslavija, ali ni kar dovolj, da pogledamo, da tudi tam obstoja in deluje neka Socialistična zveza Jugoslavije ali Socialističnega zveza delovnega ljudstva; če pa pogledamo, kdo zavzema vodilnq mesta v tej zvezi, ugotovimo, da imajo tudi tam glavno besedo ljudje, ki sedijo na najvišjih partijskih stolčkih. Kaj vse tq pomeni? Odgovor je zelo enostaven: Socialistična zveza je le navadno orodje v rokah jugoslovanskih komunistov.
Po vsem tem kar smo povedali, je pač več kot razvidno, da bi tudi v Italiji he bilo drugače, če bi slučajno prišli na površje komunisti. Poleg komunistične partije, in to kar odkrito povemo, bi ostali le še socialisti, tisti Nennijevi, se razume, ki že v vseh teh povojnih letih igrajo v državi vlogo nekakega petega komunislič7 nega kolesca.
Tako je, gospod Togliatti, vse drugo pa je le navadna bajka, v resničnost katere bodo, verjetno še otroci težko verjeli!
IZ DOBERDOBA
Dne 14. februarja je v rojstni vasi nq Vipavskem umrla v dvainsedemdesetem letu starosti gospa Emilija Brecelj, mati našega gospoda župnika.
Pokojna gospa Emilija je bila preprosta, a nadvse dobra ženica in tudi pri nas, kjer se je večkrat po nekaj tednov ustavila pri svojem sinu, je bila ”zelo priljubljena. Tudi letošnjo zimo je nameravala preživeti v naši sredi, toda bolezen jo je že takoj pri prihodu prisilila, da se je morala posloviti od Krasa - in za vedno.
Ob težki izgubi drage mame naj sprejmejo vsi, zlasti pa gospod župnik, izraze našega globokega sožalja.
Vaščani
Preživeli marksizem tudi u Angliji
V Britanski delavski stranki sedaj zelo živahno razpravljajo, ali je doktrina podr-Žavljenja še veljaven program stranke, ki stremi za prevzemom oblasti, ali ne. Tudi Britanska delavska stranka stoji danes pred važnimi načelnimi odločitvami kot se je to zgodilo že v avstrijski in zahod-npnemški socialdemokratski stranki. Bili so časi ko je Britanska delavska stranka nastoprila kot marksistična stranka delavskega ljudstva. Ti časi so v Angliji minuli. Število delavcev in malih pridobitnikov, ki se na Angleškem smatrajo za zatirane, je danes izredno majhno. Delavska stranka in sindikati so delavstvu pripomogli do polne zaposlitve, do določene blaginje, do pravice stavk, in izbojevali so še mnoge druge pridobitve. Mnogi britanski delavci so dosegli visoko življenjsko raven in si prav nič ne želijo, da bi jo na novo izgubili z marksističnim eksperimentiranjem.
Današnji delavski domovi so opremljeni s hladilniki, električnimi sesalci, elektr. kuhinjskimi pripomočki, s kopalnico, televizorjem, radijskimi aparati in s pralnimi stroji. Britanski povprečni delavec z izjemo morda železničarjev in rudarjev, ne nosi več verig, ki bi jih bilo treba razbiti, razbije pa si lahko celo vrsto pomembnih pridobitev. Zato britanski delavec tudi ne zahaja na shode in sestanke, kjer plapolajo rdeče zastave. Ob koncu tedna obdeluje svoj vrt, zahaja v kino, se vozi z lastnim avtomobilom ali motorjem na nogometne tekme ali na podeželje. V Angliji je delavstvo doživelo popoln premik. Razred, ki je nekoč životaril brez lastnine, danes ni več tak. Delavstva, ki so ga izkoriščali, ni več. Zatiranih in brezpravnih delavec ne poznajo. Razredne razlike med revnimi in bogataši, ki so bile v začetku tega stoletja še zelo velike, so se močno skrčile. Vedno več je takšnih grajščakov, ki so prisiljeni pod pritiskom davčnega vijaka, spremeniti svoje gradove v podeželske muzeje.
V gornjem domu je čedalje več lordov, ki so primorani služiti si svoj vsakdanji kruh. V teku zadnjih dveh desetletij se je v Angliji izvršila revolucija, ki je v obeh smereh znivelirala življenjsko raven: od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor in ne tako kot je navada v komunističnih državah: samo od zgoraj navzdol.
V prejšnjih časih so se odpravljali v čezmorska letovišča samo priviligiranci, delavstvo je uživalo poletne počitnice po britanskih morskih obalah, na prostem. Danes najdemo britanskega delavca na počitnicah v Luzernu, Motreuxu, Luganu, Benetkah in drugod. Štipendije so omogočile nadarjenim delavskim otrokom pohajanje v najboljše angleške šole in univerze. Tenis je danes šport malega človeka.
Samo v eni točki se še ni popolnoma uveljavila razredna zavest. Se danes ču-jemo v delavskih vrstah nazive sir in madam. Nekoč je bila razredna dolžnost angleškega delavca, da voli Delavsko stranko, danes pa te moralne obveze ne občuti nihče.
Kaj je vzrok tega preobrata? Poslanec Delavske stranke Richard Grossman je
Ali si že poravnal
naročnino ?
izjavil, da je vzrok socialističnega poraza nesrečna obljuba davčnih olajšav, ki jo je stranka med volilno borbo svečano razglašala. Ta taktična pogreška je konservativcem prožila možnost, da so laburistom očitali podkupovanje volivcev. Drugi levičarski voditelji so priznali, da je Delavska stranka izgubila tri zapovrstne volitve, ker deželi ni nudila dovolj resničnega socializma. V resnici pa je tako, da je delavstvo v svoji borbi za socialno pravico doseglo takšne uspehe, da so revolucionarni pohlepi povsem zvodeneli. Vsekakor je gotovo, da se z obljubljanjem po-državljevanja ne bpdo več dosegle volilne zmage. Delavska stranka si bo morala preskrbeti nova gesla. Razredna borba in podržavljenje se je preživelo in z njima tudi marksizem. (Londonsko pismo).
Sela obGinshegn sveta
Na seji od 17. februarja je občinski svet med drugim odobril tudi razne prispevke, in sicer 250.000 lir kemičnemu agrarnemu zavodu iz Gorice, 500.000 ustanovi artističnih in kulturnih manifestacij »Citta di Gorizia«, 600.000 odboru glasbenih dejavnosti iz Gorice in 12.000 župniji iz Standreža za dve leti 1958 in 1959), za organista.
En sam glas je bil proti enemu od teh prispevkov, in sicer glas svetovalca Pe-drohija, ki ne privošči organistu iz Standreža niti 6000 lir na leto, samo zato, ker gre za Slovenca!
Na seji od 24. februarja pa je svet med drugim odobril tudi za telefonsko mrežo in govorilnico v Sentmavru pri Gorici v znesku 550.000 lir. Drugih 550 000 bo prispevala država.
Na isti seji je svet odobril tudi predlog za dvajset dijaških podpor po 25.0OO lir vsaka. Prositi to podporo in jo doseči imajo dijaki višjih srednjih šol iz Gorice, tako italijanskih, kakor slovenskih, ki imajo tu stalno bivališče, so otroci potrebnih staršev in so v spričevalu dosegli srednjo oceno najmanj »sedem«.
GONDOLA „TRIESTE“ POTOLKLA VSE REKORDE
Prastara je človeška radovednost, kar nam ponovno dokazuje prav današnji čas s stikanjem po vesoljstvu. Radovedne oči pa so že od nekdaj obrnjene tudi proti morskim globinam, kjer so skriti nedopovedljivi zakladi. Toda tudi najspret-nejši potapljač se brez primerne opreme ne more spustiti globlje od 20 metrov. Iznajdljivi ljudje so zato izdelali potapljaška oblačila in potapljaške zvonove, da bi se na ta način obvarovali pred močnim vodnim pritiskom. In, tudi te priprave dovoljujejo potopitve le do največ 150 metrov.
Sele s popolnoma novo konstrukcijo jeklene krogle, ki so jo privezano na jekleni vrvi spuščali v globino, se je 1. 1934 posrečilo doseči globino 908 metrov. Na podlagi te izkušnje so s predelanim »benthoscopom« dosegli 1. 1949 globino 1372 metrov.
Ob istem času je prof. Avgust Piccard skonstruiral popolnoma novo potapljaško pripravo, ki ni bila privezana, ampak se je prosto gibala v vodi. To je bila nekaka kombinacija balona in podmornice. Namesto s plinom je bil balon napolnjen z bencinom, ki je znatno lažji od vode.
Za potapljanje je Piccard opremil svoi »balon« z železnimi drobci kot balast, ki sa je pri dviganju odmetaval s pomočjo dveh elektromagnetov v potrebnih množinah.
Pod balonom je visela gondola. Njene Stene so debele 9 cm. Premer krogle meri 2 metra. Prvi Piccardov poizskus z novo pripravo se 1. 1948 ni obnesel. Zato je skonstruiral novo pripravo, ki so jo kot znano zgradili v Trstu in se tudi imenuje »Trieste«. Njegovo prvo pripravo so brez njegove vednosti kupili Francozi, Jo predelali in dosegli 1. 1953 v Sredozemskem morju globino 2100 metrov. Oktobra 1953 pa je Piccard s pripravo' »Trieste« dosegel v neapelskem zalivu globino 3150 metrov. Nato so ga Francozi prehiteli in se spustili 3986 metrov globoko.
Po teh poizkusih se je Piccard dogovoril z Američani, ki so mu pripravo »Trieste« odkupili in jo odpeljali v Pacifik, severno od Nove Gvineje. Tu se razteza na morskem dnu dolga, orjaška, razpoka z doslej najgloblje izmerjenim morskim dnom 10863 metrov.
Tu je torej prof. Piccard našel globine, ki jih ne nudi nobeno drugo svetovno morje. V poletju 1. 1958 je pričel s pripravami. Novembra 1959 je dosegel globino 5600 metrov, 6. jan. letos pa kar 7200 metrov. Se nikoli do tega dne se človek ni spustil v tako globino. Tri dni zatem je njegov sin Jacques potolkel vse potapljaške rekorde.
V zgodnjem jutru sta Jacq.ues Piccard in .ameriški mornarski inženir James SVilliams stopila v motorni čoln, ki je oba potapljača pripeljal s spremne ladje do potapljaške priprave »Trieste«.
Po natančnem pregledu vseh priprav se je priprava z obema potapljačema pogreznila. Potapljača sta radijsko povezana z matično ladjo in sproti javljata kontrolne, globinske in opazovalne podatke.
Približno 25 metrov na minuto se »Tržačanka« - kot pripravo tudi še imenujejo - pogreza v globino. Krogla je opremljena s kukalom iz plexi stekla in z močnimi žarometi. Polagoma postaja svetloba šibkejša. S svetlobo ižginja tudi slikovitost barv ribjih množic, ki obkrožajo kroglo.
Voda pred kukalom postaja temno siva. Zadnji žarek dnevne svetlobe je zamrl. Vedno temnejše je kroglino okolje. V globini 800 metrov sta potapljača posvetila z žarometom. Kot puščice švigajo ribe v temi. Ugasnila sta žaromet. Morje postaja čedalje bolj obljudeno. Številne ribe in morske živali zelo majhnih razsežnosti so prižgale pestre lučke in sunkoma švigajo mimo. Lučke prižigajo in jih spet ugašajo.
Tak: o globoko še ni bil nihče
»Tržačanka«, se dalje poglablja. Globinomer kaže 2000 metrov, in še vedno je okrog krogle vse živo malih lučk. Nekatere ribe, ki izgledajo kot sploščati karpi, hitijo z modrikastim svetniškim sijajem. Ko sta potapljača spet posvetila z žarometom, so se ribe razsvetlile s srebrnim bleskom. Njihove teleskopske oči so dobro vidne.
Vse to se dogaja v jekleni krogli v popolni tišini. Prekoračila sta znamko 3000 metrov in se nadalje poglabljata. Do te globine se spušča menda tudi modri kit. Neverjetna zmogljivost, če pomislimo, kakšen strahoten vodni pritisk vlada v tej globini. Živalsko življenje pojema. Vsekakor je pri ugaslem žarometu manj bleščečih se rib.
Globinometer kaže 3980 metrov. Tako globoko je bil prof. Piccard že v Sredozemskem morju, ko so ga Francozi prehiteli za 15 metrov. Zunanja temperatura se vidno niža. Topli tok, v katerem sta se potapljača vse doslej gibala, je nenadoma prenehal. To morda tudi pojasnjuje hitro pojemanje globokomorskega živalstva.
Tržačanka se potaplja dalje... Povsem mirno kot snežinka drči navdol, brez sun-i kov in brez slehernega tresljaja.
4000 metrov. Pred kukalom se nenadoma pojavi večkrat zavita spirala, velika kot vozno kolo, prosojna, svetlikajoča se masa. Steguje se in krči v enakomernih pregibih, in v enakih ritmih z gibi je svetloba, ki jo izžareva, svetla in temnejša. Čedalje več podobnih bitij obkroža kroglo pri 5000 metrih globine.
Iz te globine so mreže »Valdivia odprave« že v letih 1898/99 v Južnem morju spravile na površje živa bitja. Ze takrat
so torej vedeli, da živijo v teh globinah morska bitja.
»5600 metrov«, napoveduje Američan. Njegov glas je nekoliko hripav. Prekoračila sta globino, ki sta jo dosegla novembra 1959.
6000 metrov! Iz te globine so pred leti z mrežami potegnili na površje ribe, opremljene s svetlobnimi organi.
Tržačanka se nadalje potaplja. Od časa do časa razsvetljujeta drzna potapljača skrivnostno okolje in ponovno opazujeta dolgo in ozko ribo, ki nosi svoji svečki na dolgih tipalkah. 7000 metrov. Potapljača se bližata rekordni znamki prof. Pic-carda dne 6. jan. 1960. Ze šest ur se spuščata. Na kroglo tržaških delovnih rok pristiska neverjetno močan vodni pritisk. Čeprav so stene krogle napravljene iz 9 cm debelega plemenitega jekla, prenesejo na vsak kvadratni centimeter 1000 kg teže. To teoretično zadostuje do globine
16.000	metrov. Britanska raziskovalna la-
dja »Challenger II« je na tem področju izmerila globino 10863 metrov. Sedaj sta to globino še znatno prekosila.
Spet sta posvetila z žarometom. Čudni pol metra dolgi črvi se vrtijo okrog kukala. Nimajo svetlobnih organov. 7.500 metrov. Kmalu bosta 8 kilometrov pod morsko gladino, S tesnobo v srcu se mladi Piccard spominja neprijetnega dogodka septembra meseca 1953 v neapeljskem zalivu. Pri vlačenju priprave proti mestu potapljanja je vladalo viharno vreme. Pri teh naporih se je pokvarila električna napeljava, česar prof. Piccard in njegov sin nista opazila. Zato se jima tudi ni posrečilo urejevati potapljanja z odmetavanjem balasta. Tako jima je krogla »ušla iz rok« in se globoko zarila v morsko blato. Tu sta obležala, oče in sin Piccard, v globini 1100 metrov in se obupno trudila, da bi popravila poškodovano električno napeljavo in odvrgla balast.
Zaloga kisika je bila odmerjena za en
SLOVENSKA PROSVETNA MATICA
RAZPISUJE
Mladinski literarni natečaj
Najboljša dela v vezani ali nevezani besedi bodo objavljena v literarni prilogi »Demokracije« UTRIPI.
Prispevke je poslati najkasneje DO 15. MARCA 1960 v tiskarno »Adria«, ul. S. Anastasio 1-c - Trst. Poseben odbor bo razdelil nagrade in sicer: prva nagrada 3000 lir; druga nagrada 2000 lir, tretja 1000 lir, četrta in nadaljnje pa v obliki književnega daru. Tudi ostale sodelovalce prosimo, da nam pošljejo gradivo in oglase pravočasno.
Odbor SPM
Groenlandija ~ zdravilišče
ESKIMSKI IGLU SANATORIJ ZA SRČNA OBOLENJA
Generalni ravnatelj, Edvard Colter, 72 letni new-yorški gospodarstvenik, se je spoprijateljil s tremi Eskimi, ki jih je spoznal na svojem poletnem oddihu na Groenlandiji. Trojica mu je za tri steklenice whiskya z brivskim aparatom in za 100 britvic prepustila svoj iglu - zvonasto ledeno kočo. Trije domačini so se čez noč stisnili k svojim sorodnikom, čez, dan pa so s sankami in tropom eskimskih psov vozili Američana na daljše sprehode. Za plačilo jim je Američan delil zavojčke tobaka.
Ko se je groenlandski izletnik vrnil v New York, se je odpravil na pregled k svojemu zdravniku specialistu. Prof. Min-niger se je ves navdušil nad svojim pacientom: »Neverjetno, vaše srce je spet, v redu! Kakšnole dragoceno zdravljenj^ ste si privoščili v tujini?« - »Osem tednov, sem preživel med Eskimi na Groenlandiji«, se je smejal od zimskega sonca porjaveli mr. Colter, »dopust je bil zares nekaj posebnega!«
To se je zgodilo pred dobrim letom dni, V tem času- pa Colter ni počival. Za Groenlandijo je pozanimal banke, letalske družbe, zdravnike in sanatorije. Podjetni Američani so njegove načrte pregledovali in preiskovali ter si v vsej tišini zagotovili šest obširnih ledenih planot v pokrajini Kralja Kristjana. Začudenim Eskimom so izjavili, da bodo tudi Eskimi že kmalu obogateli.
Colter je prispel na Groenlandijo s
transportnim letalom, se pogodil s svetom najstarejših Eskimov na njihovem ozemlju in jim dopovedal, da je njihova dežela pravi raj - okrevališče za na srcu obolele paciente. Glimper Moemiju, 77 letnemu starejšini v Motasalangu, eskimski vasic; pri Angmagsalaku, sta morala šele dva ameriška zdravnika razložiti, kaj je »srčna bolezen«.
Trije ameriški zdravniki, prof. Minnin-ger iz New Yorka, ki je znan specialist za srčna obolenja, dr. Dull iz Chicaga in dr. Fimoogh iz Bnstna, so prepričani, da nudi tistih Sest ledenih planot s povp> no letno temperaturo -28 stopinj Celzija, idealni naravni sanatorij za bolnike, ki bolujejo na srcu in na motnjah krvnega obtoka. Osem mesecev trajajoče suho mrzlo ozračje, ki je kljub nadmorski višini 4000 metrov zelo bogato na kisiku,' kakor tudi sicer kratkotrajno, zato pa intenzivno višinsko sončno obsevanje in popolna sprememba okolja, vse to lajša zdravljenje motenj v krvnem obtoku.
Prihodpje leto bodo Eskimi svoje snežene koče oddajali posameznim »letovi-čarjem« in se sami stiskali pri sorodnikih in prijateljih. Najemnine pa Američani ne bodo več plačevali s tobačnimi zavojčki, ampak s trdimi dolarji. Cez nekaj let pa se bodo na zasneženih planotah pojavili dansko-ameriški hoteli, zgrajeni iz plastike ali pa tudi iz pravega snega. V New Yorku so že ustanovili Groenlandski turistični klub, ki mu po večini
pripadajo Eskimi. Eskimi bodo s hoteli tudi upravljali in čez čas sami nad njimi gospodarili.	»
Dve letalski družbi nameravata že v bližnji prihodnosti zgraditi na Groenlandiji dve novi letališči. Potem bo seveda z večnim mirom v deželi snega in leda konec. Dosedaj se je prijavilo za poletje že 6.700 Američanov, ki bi si radi okrepili zrahljano zdravje.
Balada o poročniku in Marjulki
Slovensko gledališče v Trstu se nam je spet predstavilo z novo premiero, s Kreftovo Balado o poročniku in Marjutki. Snov za uprizoritev je Kreft povzel iz dela Borisa Lavrenjovega Enainštiridese-ti, katerega film so pred kratkim vrteli tudi v Trstu. Delo je zanimivo le do neke mere, saj je občinstvo že preveč naveličano vojnih in partizanskih dogodkov ter problemov minulega časer. Vse to je že daleč za nami, spada v zgodovino. Kreftova priredba pa ni tako močna, da bi preživela svojo dobo in ostala aktualna. Vse bolj spominja na sliko iz preteklosti.
Kot po navadi je bila pri predstavi najboljša scenerija in režija. Zaostajala pa je tehnična izvedba, kar se je najbolj pokazalo pri zvokih in glasbi. Obema igralcema, Stanetu Starešiniču in Miri Sar-dočevi lahko čestitamo za dobro izvedbo, čeprav je tu pa tam, posebno pri Starešiniču igra zdrknila v recitativ. S. R.
dan, in nihče na tem svetu jima ne bi mogel prihiteti na pomoč. Končno se jima je posrečilo popraviti okvaro, odvreči balast in se dvigniti na površje. Ce bi se tudi zaklopke zarile v blato, bi bila njuna usoda zapečatena.
O vsem tem je premišljeval mladi Piccard, ko sta s prijateljem drčala navdol. Da bi se prepričal o dobrem funkcioniranju naprave, je mladi Piccard večkrat gondolo ustavil. Na vsak pritisk na gumb, je naprava z vso preciznostjo reagirala.
8200 metrov. To je polnih 1000 metrov več kot pa je bil dosežen rekord 6. januarja 1960.
»Zdi se mi, da je dovolj«, je pripomnil Willians. Se enkrat je žaromet razsvetli temno morsko noč, in tudi tu so njegovi žarki udarjali na globokomorska živa bitja. Približala se je riba z ogromnim svetlikajočim gobcem, kakršne še nista videla.
Naša dva potapljača nista naravoslovca in tudi nista imela namena, da raziskujeta globokomorsko živalstvo. Hotela sta samo preizkusiti »Tržačanko«, in to jima je pri tem rekordnem potapljanju tudi uspelo, saj iu je Tržačanka pripeljala do znamke 11520 metrov, kjer sta dosegla dno Marijanskega jarka.
In tudi tu jima je ta zadnji zdrs na dno odkril najraznovrstnejše življenje. Morda bo nekoč prišel dan, ko se bo prebivalstvo našega planeta nadalje množilo, da bodo te morske globine nudile prehrano za milijone ljudi.
Pa še nekaj sta ugotovila drzna potapljača in to so kasneje potrdili tudi strokovnjaki, da je namreč Tržačanka, če bi jo opremili z močnejšim pogonom, sposobna poiskati potopljene ladje v najglobljih vodah in izslediti dragocene zakladq in surovine na morskem dnu, kar bi bilo drugače za človeštvo izgubljeno. Kar je danes še razburljiva pustolovščina, bo morda jutri že vsakdanje opravilo poklicnih globokomorskih potapljačev.
Tako ie delo tržaških delovnih ljudi našlo v širnem svetu popolno in zasluženo priznanje.
Kaj je novega v Bregu?
Marec je tu, delo na polju pa zaostaja, zaradi hudega mraza, kateremu je sledilo dolgotrajno deževje. Nič ni obdelanega, še manj pa posejanega, vse čaka suhega vremena. Posebno je popolnoma zaostalo delo po vinogradih. Veliko trt je še neobrezanih, še manj pa jih je povezanih.
V nedeljo 14. febr. je imela borštanska Srenja svoj redni občni zbor, na katerem so odborniki poročali o delovanju v preteklem letu in o ukrepih, ki jih bo treba storiti za premostitev krize, v katero je zašla v glavnem zaradi visokih davčnih bremen na eni strani in nizkih dohodkov na drugi. Srenja ima tudi velike letne izdatke pri pobiranju borovega prelca po svojih obširnih gozdovih med Bazovico, Jezerom in Peskom. Na te gozdove je Srenja upravičeno ponosna, saj prednjači v tem oziru na našem ozemlju. Srenja pa si bo tudi v bodoče prizadevala, da ohrani to svoje bogastvo, ki je prav tako gospodarskega kot narodnega ptv mena.
V Boljuncu so v polnem teku priprave za praznovanje pusta. Na delu je mlado in staro. Žalostno pa je, da vlada kljub taki vnemi za veseljačenje popolno mrtvilo na kulturno-prosvetnem področju. Tako velika vas ne premore niti pevskega zbora. Kje so vzroki take kulturne brezbrižnosti danes, ko uživamo v tem oziru popolno prostost?
M||lll|||l|l|ll|lll|ll|lllllllllllllllllllllll!lllllllllllllllllllllll*^^
POD ČRTO
Tehtna beseda današnjim Nemcem
O nemškem vprašanju razpravlja ves vesoljni svet. Mišljenja pa so zelo raZ’-lična. Pred. dnevi je prof. Alan J. P. Taylor, ki predava na oxfordski univerzi novejšo zgodovino in velja na Angleškem za najboljšega poznavalca nemških vprašanj, naslovil Nemcem, in ostalemu svetu zelo zanimivo in poučno pismo, ki postavlja- po našem mnenju nemško vprašanje v okvir realistične politike. Tudi med nami se morda vprašanje nemškega problema različno tolmači, zato ne bo odveč, če naše či-tatelje seznanimo z vsebino Taylorje-vih misli.
Politična bodočnost Nemčije je odvisna od sedanjega svetovnega položaja in njegovega razvoja, ne pa od tega, kar se je dogajalo v preteklosti.
Druga svetovna vojna je končala pred petnajstimi leti, tako vsaj zadevo ocenju-emo mi, na Angleškem. Mi nismo zainteresirani na tem, da bi morali Nemci še danes plačevati zato, ker so to svetovno vojno pričeli. Prav tako pa nismo prepričani, da bi bila potrebna revizija posledic te vojne. Večina mojih rojakov sprejema razmere takšne, kot so sedaj. Sprašujemo se samo, kako bi bilo mogoče te razmere tako izboljšati, da bi bilo življenje ljudi, posebno tistih v vzhodni Evropi, znosnejše. Morda bi Nemcem pri določevanju njihove bodoče politike ustregel, če bi jim razložil, kako gledam na evropski položaj kot posameznik, ne da bi si pri tem prilaščal pravico, da s tem izražam »britansko mnenje«.
Na Angleškem ni nobenega sovraštva proti Nemcem, nič tistega občutja, ki se
je pri nas razpaslo po prvi svetovni vojni: gotovo je tudi, da ni med nami zahtev, po katerih bi morali Nemčijo ali Nemce »kaznovati« zaradi davno preteklih dogodkov. Nihče v Angliji Nemceni ne zavida njihove sedanje blaginje. Vsekakor pa je za nas življenjsko važna politična svoboda: demokratična vladavina, pravično- sodstyo in jamstvo, da ni mogoče nikogar preganjati zaradi izražanja lastnega mnenja. Ce bi šlo po našem, bi tako politično svobodo z največjim zadoščenjem radi raztegnili na vse evropske narode - in prav gotovo tudi na Vzhodno Nemčijo. Na drugi strani pa bi Nemci ne smeli ravnati tako, kot da je politična svoboda važna samo za Vzhodno Nemčijo. Mi se z vsemi silami potegujemo za to, da bi bile tudi druge dežele, posebno Poljska in Češkoslovaška deležne popolne politične svobode. Končno sta to dve držayi, s katerima smo bili med vojno povezani. Ce Nemci govorijo o Vzhodni Nemčiji in pri tem pozabljajo na Poljsko in Češkoslovaško, so take njihove besede sumljivo podobna nacističnim geslom o plemenski premoči »gosposkih liudi«.
V resnici ne bomo mogli nikdar verjeti, da so Nemci na strani svobode, dokler jasno in nedvoumno ne dokažejo, da sta jim usoda Poljske in Češkoslovaške prav tako pri Srcu kot usoda Vzhodne Nemčije.
V tem trenutku pa se nam resno dozdeva, ko da bi Nemci hoteli izriniti Ruse iz Vzhodne Nemčije samo zato, da bi si zgradili ponovno močno nemško državo, in ne zato, da bi ljudi v Vzhodni Nemčiji osvobodili komunizma.
Naše simpatije veljajo ljudem, ne državam ali tradicijam. Ob koncu druge svetovne vojne so nemški prebivalci Češkoslovaške in področij, ki spadajo danes k Poljski (državnopravno so ta področja samo pod upravo Poljske republike) bodisi bežali ali pa so bili izgnani. Ta izgon je lahko moralno upravičen, ali pa tudi ne. Na vsak način se je ta preselitev
izvršila, je torej dovršeno dejstvo in konec. Niti en sam Anglež ne misli, da bi bilo treba sedaj sulico obrniti. Poljake in Cehe spet pregnati s teh področij in tam na novo naseliti Nemce. Nemci bi se morali čuvati postavljanja takih moralnih zahtev v teh vprašanjih; kajti če bi kaj takega počeli, bi se sami postavili pod ze-lp težko moralno obtožbo. Mi se bomo nad temi izgoni zgražali, če Nemci prikličejo spet k življenju pet milijonov v plinskih celicah pomorjenih Zidov in Slova-vanov - prej ne. V trenutku ko Nemci razširjajo svoie skrbi za sedanjo Vzhodno Nemčijo v zahtevko po današnjih poljskih in češkoslovaških področjih, postajajo njihovi klici o svobodi hudo sumljivi.
Izgleda, ko da bi Nemci ^adi izvedli nova preseljevanja, ki bi kaj lahko privedla do novega konflikta in s tem v novo svetovno vojno. Kar se je zgodilo leta 1945, je danes zgodovinska preteklost. Mislimo, da se je treba s tem dejstvom pomiriti. Končno pa so se stvari - kakor so se razvijale - tudi najboljše razvozljale. Vsekakor mnogo bolje - tudi za Nemce -, kot če bi jih ne pregnali in bi morali sedaj živeti "c-d češko oziroma poljsko o-blastjo.
Vprašanje bivših nemških področij nakazuje še eno torišče: če razmišljamo, kako bi sedanji nemški položaj izboljšali v nemško korist, potem se moramo vprašati: kje bo to končalo? Saj smo vse to že enkrat doživeli. Med obema vojnama smo Nemcem vse mogoče dovoljevali in za vsako popustljivostjo je sledila nova zahteva. Odpovedali smo se reparacijam. Dovolili smo Nemčiji ponovno oborožitev. Pomirili smo se s priključitvijo Avstrije. Celo sami smo pomagali, da so Nemci Cehom pobrali področja, ki nikdar niso bila njihova. In kaj smo imeli od tega? Samo nove zahteve, ki so jih Nemci uveljavljali najprej z grožnjo vojne in končno z orožjem. Ali naj se ti časi povrne-
jo? Vzemimo, da bi Vzhodna Nemčija dobila večje politične svoboščine - ali bodo potem Nemci zahtevali zedinjenje? Razumljivo je, da bi sleherni Nemec na tako vprašanje odgovoril: da! Ce bi bilo zedinjenje izvršeno, ali bi potem zahtevali odpravo meje s Poljško? Mislim, da bi se to zgodilo. In le malo bi bilo Nemcev, ki bi bili zadovoljni, preden ne bi Reich dosegel svojih meja vsaj iz leta 1937 -in tudi celo s tem bi se za dolgo ne zadovoljevali. Spet bi zahtevali Avstrijo, nato češkoslovaška ozemlja, Gdansk in koridor, potem Alzacijo in Loreno ter končno še Ukrajino. Se leta 1941 ni bil Hitler nasičen. Zakaj naj bi torej spet sami sprožili verigo popuščanj, ki ne bi imela konca?
Mislim, da sem svoje stališče povsem osvetil. Dokler Nemci ne zahtevajo drugega kot svobodo, da lahko živijo v blaginji in neodvisnosti v notranjosti današnjih nemških meja, bodo gotovo uživali vse naše simnatiie, Mi pa ne bomo nikoli podpirali nasilnih sprememb' teh meja, nasprotno, mi se bomo takemu nasilju uprli. Pod takimi okoliščinami ni moja zadeva, Nemcem deliti lekcije, ali, če si zares želijo miru, potem morajo - po mojem - za dolgo dobo v praksi dokazati, da da jim gre res samo za svobodo in blaginjo lastnega naroda.
Enkrat za vselej je treba prenehati v Zahodni Nemčiji s kampanjo po tako imenovanih sudetskih deželah ali mestih, ki se danes imenujejo Szczecin ali Wroclaw. Na ta imena se bodo morali tudi Nemci privaditi, ki še vedno radi govorijo o Stettinu in Breslavu. Verjetno je, da bomo potem dobili nekega dne nekomunistično Vzhodno nemško državo v konfederaciji z Zahodno Nemčijo.
Ce bo tako stanje trajalo nekaj časa in bodo Nemci dokazali, da so s tem zadovoljni, potem bo tudi zrahljano združena Nemčija mogoča ob meji Odra - Nisa. To je najskrajšnejše, v kar Nemci lahko u-
pajo, da imajo pravico. To pa, lahko postane resnično samo, če bodo Nemci v praksi dokazali, da njihove zahteve ne gredo dalje in da dalje tudi nikoli ne bodo šle.
Meja Odra - Nisa, ki jo bo morala Nemčija izrečno priznati, bo Nemcem prinesla nemški mir in svobodo, Poljake in Cehe pa bo sprostila skrbi in bojazni preti nemško ekspanzivnostjo. Tak bi bil resnično najboljši razvoj za vso Evropo. Resno pa se bojim, da do tega ne pride. Bojim se, da če nekega dne spet pričnemo s popustljivostjo Nemcem, se bodo njihove zahteve zgrnile nad Evropo kot plaz, ki ga nihče ne bo ustavil, in tretja svetovna vojna nas bo zopet postavila na drugo stran.
Ker pa želim, da bi obe deželi ohranili mir in postali celo prijateljski, priporočam Nemcem: potolažite se z obstojem Vzhodno nemške države v upanju, da se bo nekega dne rešila komunističnega jarma, priznajte pa mejo Odra-Nisa kot koristno ureditev. Ce tega nočete, potem bo izbruhnila tretja svetovna vojna, ki nam bo vsem prizadejala neizmerno gorja in v kateri vi ne boste ničesar pridobili.
Umrl je France Kralj
V torek, 16. febr. je nenadoma umrl v Ljubljani akad. slikar in kipar Francč Kralj, dolenjski rojak, ki je dočakal 65 let življenja. Študiral je na Dunaju in v Pragi. Njegovo umetniško ustvarjanje je pričelo s snovanjem ekspresionizma, ki se je razvilo v izrazito slovenski kmečki realizem. Uporabljal je najrazličnejše tehnike, posebno pomembne so njegove nabožne plastike v žgani glini. Mojster pa je bil v grafiki, zlasti barvni monografiji. Tej umetnosti se je posvetil zlasti v zadnjem obdobju svojega plodovitega življenja. S Francetom Kraljem je slovenska likovna umetnost izgubila pomembnega mojstra, ki ga bo pravilno ocenila š^le zgodovina.
Zgodovina se potvarjati ne da!
Koroški plebiscit je bil in ostane politična potegavščina
Državni podtajnik dunajskega zunanjega ministrstva, Gschnitzer, je poskušal pred kratkim v Celovcu dokazati, da je primerjava med Slovenci na Koroškem in Nemci na Južnem Tirolskem nemogoča Leta 1920, je dejal Gschnitzer, se je prebivalstvu južne Koroške nudila priložnost, da pod mednarodnim nadzorstvom uveljavi načelo o samoodločbi narodov. Pa si oglejmo sistematično germanizacijo na podlagi samih nemških in drugih dokumentov. Tiste, ki so poklicani oziroma so se sami poklicali, da v tem času upravljajo z usodo slovenskega naroda, pozivamo, da si za morebitni mednarodni raz-sojevalni sestanek, ki ga imajo v mislih, avstrijski državniki, naložijo v kovčke poleg drugega gradiva tudi takole zgodovinsko dokazno gradivo nekaterih mednarodnih znanstvenih ustanov in organizacij:
1. - NEMŠKI VIRI
1) »Allgemeiner Ethnographischer Atlas«, Heinrich Berghaus, 1851, ki se sklicuje na Ethnographische Karte der Oester-reichischen Monarhie 1845, po Bernahr-diju, Safariku in drugih raziskovalcih, februarja 1845. Ta dokument postavlja črto Beljak-Krka-Woli'sberg-Arvež-Lipnica -Radgona za jezikovno mejo med Slovenci in Nemci.
2) »Handatlas fiir die Geschichte des Mit-telalters und der neueren Zeit«. Alpen, Justus Parthes, Gotha 1880. Ta velenem-ški dokument se v mnogem strinja z današnjo avstrijsko manjšinsko politiko.
3) »Verbreitung der Deutschen in Europa nach oesterreichishen, russischen, preus-sischen, schioeizerischen und belgischen amtlichen Quellen, Reiseberichten des Dr. Lotz und anderer, sowie nach eigenen Untersuchungen in den Jahren 1844-1887«.
Im Auftrage des Deutschen Schulvereins und unter Mitwirkung von R. Boeckh, dargestellt von Prof. Dr. H. Nabert, Carl Flemming, Glogau. To društvo je po nenemških krajih vzdrževalo potujčeval-nice za frabrikacijo »nemčurjev«. In vendar tudi ta dokument postavlja slovensko mejo pred dobrimi 80 leti od Beljaka in severno od Celovca do reke Muie. Postavlja pa v čisto slovensko deželo jezikovne nemške otoke in otočke.
4) »Europas neue Staatsgrenzen«, bear-beitet von Alois Fischer, Wien, 1. Oktober 1919, nach Freitags Volkerkarte von Europa. Ta zemljevid označuje mejo od Mute v Ziljski dolini, skozi Beljak, po južnem obrežju Vrbskega jezera in Celovca proti severu do Djekš, nato na jugovzhod do Dravograda in dalje do Radgone.
5) »Karte der Volker Europas nach Spra-che und Volksdichte«, bearbeitet von Prof. dr. Arthur Haberlandt. Severno slovensko jezikovno mejo postavlja ta zemljevid na zahodu na Belo jezero, proti Šmohorju, južno od Beljaka, po Vrbskem jezeru na Dravo pri Celovcu, nato na Velikovec in dalje do Radgone.
2. - SVICARSKI VIR:
»Carte Ethnographigue de 1’Europe«, J. Gabrys, Secrčtaire General de lUnion des Nationalitčs, Librairie Centrale des Na-tionalitčs, Lausanne, 1919. Severna etnična meja se po tem dokumentu razteza od Spitala na Pressingberg (2364 m), Ko-fler Nock (2247 m), Eisenhut (2441 m), Friesach-Zirbitzkogel (2397 m), St. Leon-hard, Stainz, Wildon in južno do Feld-bacha. Zahodna jezihovna meja poteka po tem dokumentu zahodno od Šmohorja na Malborjet in Vis (2666 m) na Kanin (2592 m) in dalje.
Ta zemljevid priznava Slovencem od vseh zahodnih virov največ narodnega ozemlja, ker se povsem pravilno sklicuje na zgodovinska dejstva.
3. - ITALIJANSKI VIR:
»Carla Etnica e Linguistica delVEuro
pa Centrale, De A.gostini, Novara 1917.« Po tem dokumentu poteka slovenska narodnostna meja v Avstriji severno od Šmohorja proti Beljaku z zajedo proti jugu, nato Z izjemo Celovca na vrh Spej-ke (1899 m) nad Dravogradom do sedanje jugoslovansko-avstrijske meje.
4 - BRITANSKI VIRI:
1) »The Southern Slav Question«, R W. Seton Watson, D. Litt., 1911. Od Ka nina poteka meja zahodno od Beljaka. Po obsežnem loku nad Vrbskim jezerom do Možberka ter obrne nato proti jugu, da obide Celovec in se nato vzpenja proti' severu do Djekš. Od Djekš do Grebinja in Radgone.
2) »A sketch map of the Linguistic are-as of Europem, published by Staford, 1915. Po tem dokumentu poteka jezikovna meja južno od Spitala, ob predmestjih Beljaka in Celovca na Velikovec in dalje po državni meji med Jugoslavijo in Avstrijo.
3) »The Adriatic Slavs«, Sir Arthur Evans ’ papers. (Geographical Journal of 1916.) Ta zemljevid označuje slov. mejo pričenši od Belega jezera in Spitala, se izogne Beljaku in ustvarja severno od Beljaka obsežen slovenski narodnostni otok ter poteka proti vzhodu mimo Celovca, Velikovca, severno do Dravograda in dalje proti državni meji.
4) »Borderlands o/ Language in Evrope«, by Dr. Vaughan Cornish. D. Sc. pod naslovom »The Alpine focus of Slavonic, Teutonic and Romance Languages.«, 1936. Od Trbiža se po tem dokumentu vzpenja slovenska narodnostna meja v loku proti Beljaku, ki se ga izogne. Od tu poteka ob Vrbskem jezeru, se vzpne do St. Vida, Svinca, nato južno od St. Andraža in dalje proti Radgoni.
5. - AMERIŠKI VIR:
»The area of Slovene speech in Austria and adjacent parts of ltaly, Leon Domi-nios »Race and National ity in Europe (1917). Published for the American Geographical Society of New York, 1917.
Po tem dokumentu se slovenska narodnostna meja razteza od Pontebe v črti do Šmohorja, Dobrača in Beljaka, ki ga obi-
de. Jezikovna meja poteka nato po sredi Vrbskega jezera do Kostanj in Možberga. Od tu se dviga do Krke, Djekš in Kr-čanj, Grebinja in Arveža. Pred petdesetimi leti, zatrjuje pisec, so vse oblasti priznavale, da po teh krajih prebivajo Slovenci.
Iz tega in obilnega drugega gradiva slovenskim zagovornikom ne bo težko dokazati - na podlagi tujih, neslovanskih virov - kod so vse po Koroškem in Štajerskem prebivali Slovenci in kam jih je zrinila avstrijska raznarodovalna politika v teku pičlega stoletja. Z ognjem in mečem je ta politika trebila slovenske ljudi, jim z gospodarskim nasiljem zatirala jezik in navade. V nemških potujčevalnicah je slovenske otroke sistematično odvajala od lastnega naroda in z zasramovanjem slovenstva ubijala v otroških dušah narodno zavest ter množično fabricirala -renegatstvo. Naj si visoki sodniki kakršnega že koli mednarodnega razsodišča ogledajo krajevna imena gorž, rek, naselij, naj se sprehodijo po danes stoodstotnih nemških naseljih po vseh predelih Koroške in Štajerske in naj obiskujejo pokopališča, pa jih bodo priimki na spomenikih poučili - do kje je segala v preteklosti slovenska beseda.
Ne bo jim težko, visokim gospodom sodnikom, uganiti, pod kakšnimi okoliščinami so koroški Slovenci leta 1920 uveljavljali načelo o samoodločbi narodov. Pa se g. Gschnitzer še hvali, da je bila južna cona ob plebiscitu pod jugoslovansko upravo, zraven pa zavestno molči, da je nesrečna dežela tičala pred tem 700 let pod germanskim raznarodovalnim vijakom. Ali je pozabil, g. Gschnitzer, da je od tistih 22.000 glasov za Avstrijo glasovalo najmanj 10.000 Slovencev, kar ugotavljajo sami avtrijski viri. In zakaj? Morda iz same ljubezni do mačehovske Avstrije? Ne, ampak zato, ker se dve leti po končani vojni niti najbolj civilizirani in zavedni narodi ne znajdejo iz vojnega kaosa. Koroški Slovenci niso imeli niti časa niti priložnosti, da bi se do dobrega seznanili s svojim matičnim narodom, ki se je sam komaj otresel habsburškega jarma. Za Posarje so dvakrat določali plebiscit po 15 oziroma 10 letih francoske okupacije, na Koroškem pa niso naši bratje, katerim je stoletni strah pred nemškim nasilnikom lomil kosti, imeli niti časa za trezni premislek, kaj šele za prepotrebni pouk. Tako je bil in ostaja koroški plebiscit politična potegavščina nad slovenskim narodom in nima zato ta žalostni dogodek
nobene moralne veljave! Ce bi bili avstrijski moralisti zares to, kar o sebi trdijo, bi morali ta »plebiscit« zamolčati in se ne z njim bahati. Kako pa je bilo z »mednarodnim nadzorstvom«? Tako razčišče-nje bi bilo za mednarodno javnost ne samo zanimivo, ampak tudi poučno,..
Na Južnem Tirolskem je priseljevanje Italijanov zločin, na Koroškem in Štajerskem je tako odrivanje domačinov - germanska politična - čednost. Nič čudnega če se avstrijski raznarodovalci zgražajo in trepetajo pred svojimi lastnimi recepti, ki na Koroškem in Štajerskem muzicirajo »Drang nach Siiden!«, na Tirolskem p£) se te korašnice spreminjajo v pogrebni-co »Avanzata verso il Nord!«
Razlika, g. Gschnitzer, je samo v tem, da ste vi in vaši slavni predniki slovenske pašnike na Koroškem in Štajerskem že skoraj popasli, medtem ko so vaši sosedje s pašnjo šele pričeli. V samem dejanju pa ni prav nobene razlike. Od 11^ občini jih je na Južnem Tirolškem 105 z nemško večino, zatrjuje, g. Gschnitzer, na Južnem Koroškem pa ima le zelo majhnq število občin slovensko večino. In kako je bilo 1. 1910, g. Gschnitzer? Takrat vas morda še ni bilo na svetu, zato pa so bili tam koroški Slovenci. Ce mislite, da slovensko preteklost na Koroškem in Štajerskem lahko odpravite z besedo: kar je bilo, je bilo, nimate nobene pravice, če vam g. Pella postreže z istim tolažilom: kar bo, pa bo!
Ce hočete, g. Gschnitzer, nemški manjšini na Južnem Tirolskem mirno in dolgo življenje - in to ji gotovo želite - in če želite, da vas v teh naporih podpre svetovno javno mnenje, potem dajte Slovencem v Avstriji vse tisto, kar jim gre in še si boste zadržali ogromne narodnostne dobičke. Dokler pa tega ne storite, boste po vsej Evropi in po vsem svetu trkali; na gluha ušesa. Pravičnost, g. Gschnitzer, hvala Bogu, še ni v Gospodu zaspala -ne za avstrijske Slovence in ne za Južne Tirolce. Pri podeljevanju pravic, g. Gschnitzer, število ni odločujoče. Kazenski zakoni vseh dežel ne poznajo razlikovanj med bogataši in reveži.
Zato, g. Gschnitzer, na pot resnice in pravice, ki je ravna in premočrtna, sedanja pot avstrijske mednarodne politike pa je labirint samih nedoslednosti!
Zunanji minister, g. Kreisky, je v Londonu obljubil, da bodo koroški Slovenci dobili lastno kulturno avtonomijo. To je vsekakor prvi korak, do popolne pravice pa je pot še dolga.
Prepotrebna lekcija komunističnim propagandistom v dolinskem občinskem svetu
V četrtek, 18. febr. zvečer se je vršila redna seja občinskega sveta v Dolini. V začetku seje in med sejo je vladalo mirno ozračje med vsemi svetovalci. Razpravljalo se je o proračunu in o raznih drugih gospodarskih vprašanjih, ki so bistvene važnosti za vse občane. Vsled tega so vsi svetovalci, tudi oni ki so v opoziciji, samo odobravali in kimali. Hočem reči, vse je potekalo v najboljšem redu. Na koncu seje pa se je to dobro razpoloženje pokr-halo in to zaradi neke resolucije, katero je prečital svetovalec Valentič J., v kateri se grajajo vsi atomski poizkusi, posebno je bil z zgražanjem poudarjen zadnji atomski poiskus, ki je bil izveden v Sahari.
Po prečitanju zgoraj omenjene resolucije sem se oglasil k besedi ter sem poudaril, da naš občinski svet ni pristojen,
Slovenska prosvetna Matica v Trstu vljudno vabi na predavanje prof. VINKA BELICICA o tčmi:
IVAN PREGELJ
v nedeljo 6. marca ob 11 uri v društveni dvorani v ul. Machiavelli 22/11. Vljudno vabljena slovenska javnost.
ODBOR
da pošilja v svet take resolucije, ker je svet zgolj upravnega značaja. Nadalje sem naglasil, da so za take resolucije pristojne vlade, katere lahko podvzamejo stroge in bolj učinkovite ukrepe, to so velesile: Amerika, Rusija in Anglija. Na koncu sem skušal pomiriti duhove in rekel, da pristanem pod pogojem, da se vsebina resolucije nekako spremeni. Vse moje poudarjanje, naglašanje in pojasnjevanje je bilo bob ob steno. Začudil sem se, ko se je župan tako razburil in zapustil sejno dvorano. Meni osebno je žal, da se je tako končalo, istočasno pa moram povedati, da mislim s svojo glavo. Kot svetovalec bi vprašal naše svetovalce, ki pripisujejo našemu občinskemu svetu tako veliko važnost in vpliv v svetovnih vprašanjih, zakaj ni bila, ob priliki nečloveškega pokola 150 mladoletnih fantov, ki je bila pred nedavnim izvršena na Madžarskem, izrečena niti besedica v protest proti krvnikom in v obrambo onih nedolžnih žrtev, ki so dale svoja mlada življenja za svobodo zatiranega naroda.
Medtem ko to pišem, mi prihaja na
Občinsko konzumno podjetje
Na seji tržaškega občinskega sveta dne 8. febr. so nadaljevali z razpravo o občinskem konzumu. Med drugimi je govoril tudi obč. svet., dr. Josip Agneletto, ki je med drugim dejal tudi tole:
Moderni čas ni naklonjen združevanjem za skupni konzum kot je to bilo pred 100 in tudi še pred 50 leti. Takrat so bile potrebe po konzumnih zadrugah žive in občutne, saj so bile izraz razrednih koristi delavcev, uradnikov in obrtnikov. Danes se je gospodarska razlika med delavstvom in uradništvom izbrisala in izginil je tudi srednji sloj. Cene v nadrobni trgovini diktira v naših časih tržna konkurenca in ne trgovec-kapitalist, ki je v dobi gospodarskega individualizma določal cene po mili volji. Zato tudi Delavske zadruge na Tržaškem in v Furlaniji niso več razredne organizacije, ampak so dostopne vsem slojem prebivalstva kot vsaka zasebna trgovina. To so potrdili sami člani Delavskih zadrug s tem, da se je udeležila zadnjih volitev v upravni odbor komaj dobra tretjina vpisanih članov, kljub intenzivni propagandi z obeh strani.
Tudi občinska konzumna podjetja, ki so bila ustanovljena po drugi svetovni vojni po vsej državi z državno pomočjo, se niso obnesla. Od začetnih 167 takih podjetij, jih danes životari le še 37. Zato ni nika-lcega razloga, da bi danes tržaška občina -in' to celo brez državne podpore. - odpirala konzumne trgovine, ker niso potrebne in nimajo izgledov, da bi ob Strani Delavskih zadrug mogle nuditi prebivalstvu kake koristi.
Kompromisni predlog, ki je bil sprejet po dolgem razpravljanju, je podelil občinskim konzumnim podjetjem popolnoma drugačen značaj kot pa je bil prvotno predlagan.
V drugem delu predloga, ki bo edini stvarno prišel do veljave, je predviden poseg občinskega konzumnega podjetja na tržaško tržišče in njegove cene edinole v izrednih primerih. To je samo v primeru, da bi cene življenjskim potrebščinam neupravičeno in zaradi špekulacije v trgo-ni na debelo poskočile. V takih primerih bi moralo občinsko konzumno podjetje z občinskim kreditom nakupiti pri proizvajalcih blago in z njim povečati ponudbo, da bi se na ta način znižale cene. Tega blaga pa ne bodo prodajali prebivalstvu s posredovanjem konzuma, ampak bodo blago prejele v prodajo Delavske zadruge in nadrobna trgovina. S tem bo vsaka konkurenca nadrobni trgovini izključena, in bojazni, ki so jih trgovski krogi izražali na svojih zborovanjih, so neutemeljene. Občinski konzum, kot ga formulira predlog, ne bo konkuriral nikomer, niti solidni trgovini na debelo, ampak bo ščitil in branil koristi Občinarjev pred pohlepno spekulacijo, je naglasil dr. Agneletto.
Druga funkcija občinskega konzumnega podjetja bo obstojala v prevzemu in vodstvu že obstoječih tako imenovanih »izrednih obratovališč« kot so občinske
menze, razpečavanje jestvin, mesa in vina za občinske uslužbence.
Ker je meso v Trstu dražje kot po drugih italijanskih mestih, bo zelo hvalevredno, če bo novo podjetje našlo za tržaški trg- živino in meso po cenah, ki veljajo za večja in bogatejša mesta kot je Trst.
Pri glasovanju je bil predlog .za ustanovitev občinskega konzuma sprejet z veliko večino glasov. Določen je bil tudi kredit do višine 100 milijonov lir za občinski konzum.
Telefonska zveza Lonjer
Na seji tržaškega občinskega sveta 15. febr. je obč. svet. dr. Agneletto posredoval za raztegnitev telefonskega omrežja v Lonjer, ki leži pred samimi tržaškimi vrati, šteje 450 hiš in je brez telefonske zveze. Obstoječe telefonsko omrežje Bega do železniškega mosta. Do Lonjera je tu nekaj sto metrov, zato bi raztegnitev ne povzročala veliki stroškov. Dan.es ni mogoče tako velikega naselja .puščati brez telefonske zveze. Zato se dr. .Agneletto obrača na župana in občinski odbor, da posredujeta pri podjetju »Telve« za nape-Ijavra^telefona v Lonje^.
Na isti seji je dr. Agneletto tudi opozoril, da je na križišču državne ca^te Sv, Ivan-Bazovica, cestni zid do tal porušen, kar lahko povzroča nesreče, posebno v nočnih urah. Javna varnost zahteva, d<* se porušeni del zida čimprep obnovi. Zupan je obljubil, da se■ bo za. .zadevo pozanimal in odgovoril na eni izmed prihodnjih sej.	.	■;	y '■
izreka
svojo popolno in brezpogojno soglasje z nastopom in delovanjem nosilca Slovenske liste z zahvalo in priznanjem za njegovo možato in občekoristno zadržanje.
Trst, 14. febr. 1960
Širši odbor SDZ
» # *
Širši odbor je nato obravnaval drobna politična in organizacijska vprašanja SDZ in tudi vprašanja gospodarskega, socialnega in kulturnega značaja našega ozemlja.
Seja je bila zaključena ob 12 uri.
vi
Dogodki doma^
Seja Širšega odbora SDZ
V nedeljo, 14. febr. se je 6b 10 uri sestal širši' odbor SDZ v svojih prostorih v uliei 'Machiavelli 22. Predsednik dr. Agneletto je otvoril sejo v prisotnosti skoraj polnoštevilnih odbornikov in izčrpno poročal o važnejših političnih dogodkih v zadnjem času in posebno še o svojem delu v tržaškem mestnem svetu, kjer zastopa SL. V diskusijo, ki se je zatem razvila, so sef vključili mnogi odborniki.
Ob zaključni besedi je dr. R. Marc predlagal odboru naslednjo resolucijo, ki je bila soglasno sprejeta:
Širši odbor SDZ je na svoji seji, dne 14. febr. po podrobnem poročilu predsednika SDZ, dr. Josipa Agneletta in po obširni diskusiji, posebno še glede glasovanja zastopnika SL za občinski proračun 1960
ugotovil, da se je zastopnik SL, dr. Josip Agneletto točno ravnal po navodilih koordinacijskega odbora SDZ in SKS in da je s svojim glasovanjem dosledno in koristno brainil koristi vseh tržaških slovenskih Občinarjev brez političnih špekulacij.
Zavrača časnikarska podtikanja avtoritarnih strank in gibanj ter
SLOVENSKE SREDNJE SOLE še vedno niso izdelale spričeval z ocenami za 1. trimesečje, letos zahteva oblast kar 500 lir od vsakega dijaka , za tiskovino. Rev. ni italijanski dijaki po po ministrski o-krožnici deležni visokega popusta in.pla-, čajo za spričevalo samo 25 lir. Za slovenske šole pa menda ta popust ne velja. Zakaj tako razlikovanje? Merodajni krogi bi morali slovenski javnosti te vzroke pojasniti!	$	*	*
OSEMDESETLETNICA ŽUPNIKA J KRIŽMANA. Sveti Matija je upokojenemu župniku č. g. Josipu •Križmanu postre gel letos z osemdesetletnimi voščili roj stva. Jubilant je bil pred-osmimi desetletji rojen v Sv. Antonu jjri Kopru. Zup-nikoval je trideset let rid Proseku, kjer v spominu ljudstva živi, leo-sža bi bil še vedno prisoten. Ustanovil je odličen pevski zbor in izuril v tej priljubljeni ljudski u metnosti generacije pevcev. Nekaj času je poučeval petje tudi na slovenski gimna ziji. Slavljenec se tudi še danes živo za nima za vsa slovenska vprašanja in s polno pozornostjo zasleduje naše kulturno in zlasti pevsko življenje. Vestnemu in zaslužnemu gospodu župniku čestitajo k slavju tudi demokratični Slovenci, ki mu želijo še mnogo let zdravega in mirnega življenja!
* * *
USPOSOBLJENOSTNE IZPITE IZ SLOVENISTIKE so pred dnevi polagali v našem mestu profesorji slovenščine. Komisijo so tvorili: pro/. Arturo Cronia, ravnatelja prof. Rožič iz Gorice in dr. Anton Kacin iz Trsta. Ustni izpiti bodo čez mesec dni. Kandidatov je 10.
* * *
SMRT V NABREŽINI. V soboto 20. p. m. je umrl v Nabrežini 88 letni posestnik, in gostilničar IVAN PERTOT p. d. go-gospodič. Bil je dober gospodar in zaveden Slovenec ter se je do zadnjega zanimal posebno za gospodarska vprašanja v občini. Bil je dolgo vrsto let občinski odbornik ter do zadnjega odbornik Kmečke posojilnice. Bil je splošno znan po vsem Krasu in je povsod užival visoko spoštovanje. Naj počiva v miru! Sorodnikom naše sožalje!
misel Chessnfmn. Ce ima občinski svet tak vpliv v svetu, zakaj ni v četrtek sestavil resolucijo ali prošnjo naravnost na Vrhovno sodišče v Kaliforniji in na guvernerja za reštev obsojenca smrti v plinski celici. Nekateri svetovalci ne vedo, kaj je dolgoletni zapor v stalni misli, kaj bo jutri.
Vi ste materialni ljudje, Vi delate to kar Vam drugi ukažejo.
Na koncu priporočam in svetujem našemu občinskemu svetu, če hoče da se v bodoče strinja tudi opozicija, naj se zaveda, da ima zgolj upravni in lokalni pomen.
Zato naj se v prvi vrsti zanima za znižanje davkov, drugič za uveljavljanje dvojezičnosti in tretjič naj se bori proti brezposelnosti. Vpliva naj na domače gostilničarje da kupujejo pristno domače vino od naših zadolženih kmetov. Vodi naj moralno borbo proti narodnemu od-padništvu. Kot je videti, dragi čitatelji. bi imel naš občinski svet mnogo in polne roke dela za naša domača pereča vprašanja, če bi stvarno gledal na današnja v-prašanja, ki nas dnevno tarejo in nam grenijo vsakdanje življenje.
Zanimati bi se morali tudi, kako je zadovoljno občinstvo z avtobusnim podjetjem Autovie Caršiche. Posredovati in v-plivati na podjetje, da napravi enkrat konec tistemu nevzdržnemu okolju, v kate-| rem morajo potniki večkrat potovati. Avtobuse, kakršne ima .še to podjetje, ne vidimo nikjer, pa tudi ravnanje osebja s potniki je večkrat grobo in vse obsodbe vredno. Tudi delavci se pritožujejo, posebno tisti ki delajo v tovarnah in ladjedelnicah, ker je podjetje odreklo prevoz do omenjenih delovnih središč.
Kot človek in Slovenec čutim dolžnost, da se zanimam v prvi vrsti za domača vprašanja in ko so ta rešena šele za druga vprašanja ne da bi se spuščal v propagandne namere.
Na koncu še to: Kot oče dveh nedoraslih otrok sem osebno proti vsakim poizkusom atomskega in jedrskega orožja, brez dvoma več kot oni, ki je omenjeno resolucijo sestavil ali oni, ki jo je prečital.
V upanju, da bo moj spis o poteku občinske seje objavljen, z odličnim spoštovanjem pozdravljam.
Občinski svetovalec NIKO KOSMAČ
# # *
Gornje pismo je priobčil tudi »Pr. dn.«, ki je poskušal z dialektičnim brusom zmanjšati pametne in prepotrebne kritične besede g. Kosmača. Kot po navadi, pa ga je tudi ob tej priložnosti doslednost pustila na cedilu.
Tako pravi ta list, da ima občinski svet »dolžnost, da izreče svoje mnenje tudi v zadevah, ki niso zgolj upravnega značaja«. Teh »dolžnosti« se navadno poslužujejo komunisti po ukazih svojih gospodarjev. Zato so Mongolci protestirali proti francoski atomski razstrelitvi v Sahari, ko pa so pokale sovjetske atomske bombe pred njihovim pragom, so bili tiho kot cerkvena miš. Gorje občinskemu svetovalcu komunističnega raja, ki bi se drznil »ljudskim demokratom« predložiti resolucij o frroti sovjetskim atomskim razstrelitvam!
Za 150 mladih žrtev na Madžarskem »ugotavlja« ta list, da je vest, ki jo objavi neki inozemski list (pri nas je bil ta tujec posl. Saragat) tendenciozna in zlonamerna... Gotovo pa je, da niso bile l. 1956 »tendenciozna« poročila nečloveškega ravnanja madžarskih samozvancev, o katerih je poročal uredniški tovariš »Pr. dn.«, poročevalec beograjske »Borben. Ta poročilo pa so veljala toliko časa ’’ dokler ZJK ni izdala protidirektive, ki se v dialektiki imenuje »resnicoljubnost in objektivnost.«
DAROVI	-	i!
Ob 10. obletnici smrti g. Petra Udoviča daruje g. Josip Skerbec L. 5000.- za SDD in 5000,- jja,sklad »Demokracije«.
Ob 3, obletnici smrti gospoda JoSa Pu-halja daruje družina L. 10.000.; za. SDD.
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria, d. d. v Tratu
U r e d n, jr štvo in uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo:	,x
ulica S. Anastasio ljc - Tel. 23-039 Goriško uredništv o .v.
Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	;	L	"30,—
Naročnina:	’
mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst M. 11-722S
IŠČEMO
KUHARICO
za hotel-penzion
Slov. hotel penzion Bled v Rimu, via Statilia 19,
išče veščo slovensko kuha« rico od 25 do 35 let starostu. Ponudbe s priporočili poslati na gornji naslov.