305
Ozir po slovanskem svetu.
Srbska narodna vojska.
Popisal dr. Jan. PodliSčekov.
Srbska ndrodna vojska (armada) je jako lepa, a grozno strašno izgleda. Strašno izgleda zato, ker v nji so skoraj sploh silno veliki, da! po sežnji visoki možje, ki imajo zamokle, nekako črnikaste obraze in strašno <lolge orke, podobne leverčnim repom. In ti velikani imajo vsi dobro smrtonosno orožje v rokah, ktero vpo-trebljavati se od mladosti urijo. N&rodna vojska je pa lepa zato, ker velik, raven in plečnat mož je zmiraj lep, da-si je še tako črn in kosmat. Res, da tako lepe in strašno izgledaj oče vojske ni je kmalu na svetu, kakor je srbska narodna, kteri knez ni dal samo dobrega orožja v roke, nego jo je tudi lepo, nekako po ^ojniško , pa čisto n&rodno oblekel. Vsa obleka je iz domačega črnega sukna in lepega belega platna; lepe črne kučme so iz kož domačih ov&c. Poleti je n&rodni vojnik v samih čednih belih gatah, ia čez gate mu je -dolga bela srajca; na nogah ima nogovice do kolena, v ktere so gate zatlačene, ki so pod kolenom lepo spod-vezane se zelenimi spodvezami, na kterih zelene kičanke visijo; na prsih nosi vojnik lep prsnik iz domačega sukna, ki je ves obšit z lepimi zelenimi vzicami in se v dolge zelene dugmete zapenja. Pozimi ima n&rodna vojska do kolena široke hlače iz domačega sukna, ki so pa pod kolenom ozke, da se nogi prilezejo; suknene nogovice segajo do kolena, kjer so se zelenimi kičanka-stimi podvezami spodvezane. — Lična zimska suknja ima, kakor prsnik, nekako huzarsk lik, vsa je lepo s zelenimi vzicami obšita in prešita in se zapenja v dolge zelene dugmete (knofe). Toda suknja je precej dalja kakor so huzarske suknje. Tudi lepi črni plašč je iz domačega sukna in ima kapuc za glavo pokriti. Se ve, • da ima vsa ndrodna vojska opanke, samo konjiki imajo <lo kolena dolge čevlje. Črne lepe kučme ima pa sploh vsa vojska. Te kučme so velike, v sredi preganjene, in tista polovina, na kteri je zelena kičanka na zeleni vzici obešena, na desno stran visi. Da! zimska in letna obleka narodne vojske tako je lična, da se popisati ne da; le videti jo moraš, predragi čitatelj! Naj se skrijejo pred njo vse druge izmišljene dragocene evropske uniforme, ktere vojnika večkrat tako stiskajo, da debelo gleda.
Lepe narodne vojske je kakih 150.000 mož, ki se pa v sili lahko do 200.000 mož pomnoži.
Deli se ndrodna vojska v prvi in drugi oddelek. Prvi oddelek se mora vsako nedeljo in praznik zjutraj in popoldne v orožji uriti. Drugi oddelek je rezerva in obstaja iz starih, strašno brkastih, v orožji izvež-banih mož. V narodni vojski so vse struke vojskd na-mestene. Tako so prebivalci mest sploh konjiki, top-ničarji in pioneri. Pioneri so skoraj sami Bulgari, kajti oni dobro umejo zemljo kopati in šance delati. Prebivalci bogatih ravnin so konjiki in pešci. Prebivalci planin in hribov so brdski (brdo = hrib) topničarji {Berg- oder Gebirgsartillerie) in streljaci. Prebivalci velikih rek so pontoniri, konjiki in pešci. Lepa n&-rodna vojska upravitelj stvu čisto nobenih stroškov ne prizadeva, pa je deželi dober varh. Kaj mislite, 150.000 mož, v vpotreblje vanj i orožja vsake struke izučenih, nije šala! Vsak Srbin od 20. do 60. leta je vojnik. Konjiki imajo svoje konje in jih morajo sami izdr-žavati.
Srbska stoječa vojska ni velika, pa veče tudi treba ni, kajti stoječa vojska stane mnogo novcev. Srbska stoječa vojska je, rekel bi, neka vojna šola, v kteri se srbski fantje po tri leta v vpotreblje vanj i orožja
razne struke obučavajo in potem v n&rodno vojsko za učenike stopijo.
Al ne mislite, da je srbska narodna vojska iz samih priprostih seljakov. Nikakor ne! V nji so častniki (oficirji) in jo podučujejo taki, ki niso samo v be-ligradski vojni akademiji vojne nauke izvršili, nego so te nauke tudi po drugih vojnih akademijah podpolnja-vali ali v Rusiji, Pruski, Francozki, Beigii, Angleški ali v Avstrii.
Rekel sem, da srbska stoječa vojska je majhna in da šteje le kakih 4000—6000 mož. In vendar mislim, da je še prevelika za srbsko državo, ktera svojo prihodnost samo v moči naroda, to je, vn&rodni vojski ima. Tudi je srbska državna blagajnica prelahka, da bi mogla mnogo število stoječe vojske pod orožjem držati, a tega tudi treba ni, ker vsaki Srbin je vojnik in brani svoj domin svoje otečestvo na svoje stroške iz svojega žepa, iz naroda- in domoljubja. Rekel sem gori, da je srbska državna blagajnica (kaša) lahka. Al težka, Bog me! nikakor ne more biti, kajti davki so tukaj tako majhni, da slobodno rečem: nikjer na svetu človek tako dobro in brez skrbi ne živi nego v Srbii! Res čudo je, da Srbija pri tako malih davkih svoje činovnike (uradnike) in svojo stoječo vojsko iz-držuje, za ndrodno in stoječo vojsko najbolje orožje napravlja, cerkve, šole in druga za narod potrebna poslopja zida, ceste, mostove, fabrike itd. napravlja, pa se vendar državna blagajnica ne zadolžuje.
Vojnik srbske stoječe vojske pa je po evropejsko oblečen; vtaknjen je v dolge hlače, v kratkotesno suknjo in na glavi mu čepi mala nizka kapica. Vojnik stoječe vojske izgleda kakor evropejski vojnik, je večidel tudi zbog mladosti brez brk in nima nikakor one strah daj oče ponositosti, nego narodni vojnik. Živi pa srbski vojnik stoječe vojske prav po gosposko; slobodno rečem, da ne jedna vojska ne živi tako dobro , nego srbska stoječa vojska. Vsaki vojnik dobiva na dan eno oko, to je, 2V4 funta dobrega kruha iz čiste pšenice; opoldne in zvečer dobiva čorbe, mesa, krompirja, zelja itd. Ob nedeljah in praznikih streže se mu s pečenkami in drugimi mesnimi in moknatimi jeli; o velicih praznikih dobi dobrega vina obilo. Vrh tega dobi vsak vojnik na mesec sedem belih dvajsetic; sedem jih pa še skupi za dober kruh, kterega vojnik sam nikakor povžiti ne more in kterega vse rado kupuje. Srbski vojnik je vrlo varčen, trezen, živi in se vlada možki. Pijančevanje, postopanje in vlačuganje mu še znano ni; disciplina mu je nad vse.