- 25 -
VLOGA IN UČINEK SOCIALNE POMOČI
kot konkreten raziskovalni problem
Maja Vojnovič, Andreje Črnak-Meglič
Uvod
Neposredna vzpodbuda za obravnavo vloge in učinke socialni*; po-
moči so enostranske zahteve in ukrepi v nekaterih družbenopoli-
tičnih dokumentih1 in v dnevnem časopisju. Nujno je sistemati-
čno spremljati in proučevati učinke vseh socialnih dejatev, pono-
vno proučiti obseg in način pridobivanja socialnih pravic, preve-
riti upravičenost do socialnih pomoči in njihovo akumulacijo pri
posameznikih idr., pa tudi gibanje neposrednih empiričnih poka-
zateljev na tem področju v zadnjih dveh letih. Prispevek nina
namena, da bi podal celovito teoretično razlago, pač pa želi-
mo z njim opozoriti na določeno problematiko v družbeni stvarno-
sti in na potrebo po znanstveni obravnavi teh vprašanj.
Teoretični vidiki problema
I.
Zaradi družbenoekonomskih ali osebnih vzrokov v naši družbi vse
družbene skupine in posamezniki ne morejo v enaki meri vplivati
na izboljšanje svojega družbenega položaja, ne zadovoljeval je
svojih osebnih in družbenih potreb ter ne razvoj delovnih in dru-
gih pogojev življenja. Zato obstaja posebno področje družbenih
dejavnosti, ki zagotavlja socialno in materialno varnost oziroma
družbeno dogovorjeni življeriski minimum ljudi. To posebno podro-
čje družbenih dejavnosti je socialno varstvo.^
V širšem pomenu socialno varstvo^ pokriva življenske rizik« za
vse aj.i vsaj pretežni del prebivalstva, tako da že prerašča v
socialno varnost.^ Večina gre pri tem za izgube ali zmanjša-
nje osebnega dohodke, s čimer se prizadetemu poslebša njegov
družbenoekonomski položaj (bolezen iti). Za pokrivanje teh
- 26 -
socialnih primerov in za nadomestitev nastalih stroškov in izgu-
bljenih sredstev za preživljanje družba oblikuje sistem social-
no-varstvenih pravic oziroma dajetev, ki so institucionalno in
pravno kodificirane in ki se v skladu s preraščanjem socialnega
varstva v socialno varnost širijo na vse prebivalce, aktivne in
neaktivne, ter na pokrivanje vseh socialnih primerov. V ožjem po-
menu pa je za socialno varstvo moč šteti tisto, kar v največji
meri 3odi v socialno skrbstvo, pri čemer gre ali za storitve cen-
trov za socialno delo in socialnih zavodov ali pa za denarne po-
moči v minimalni višini osebam, ki so teh pomoči potrebne, torej
za socialne pomoči. Tu gre za zagotavljanje družbeno dogovorje-
nega življenskega minimuma tistim ljudem, ki si tega ne morejo
zagotoviti z lastnim delom ali niso sposobni, da bi se vključili
vanj.
Danes še ni splošno opredeljeno, katere socialnovarstvene pravi-
ce oziroma socialno-varstvene dajatve lahko štejemo za socialne
pomoči. Nekateri menijo, da je treba izključiti vse pravice, ki
izvirajo iz dela. Vendar ne bi smeli pozabiti, da večina dajatev,
razen dajatev, ki jih zagotavljajo skupnosti socialnega skrbstva,
izvira iz nekdanjega sistema socialnega zavarovanja in so torej
tesno povezane z zaposlitvijo, z delom. V tem članku imamo za
socialno pomoč tiste storitve in denarne dajatve, ki se dodelju-
jejo na osnovi socialnih kriterijev in se pokrivajo solidarnostno.
Da bi kasneje opredelili predmet obravnave in presegli neustrezno
uporabo tej pojmov, je treba opozoriti na še en razloček v poj-
mih. Gre za pojem socialni korektivi. Po svoji vsebini je to šir-
ši pojem, tako od pojma socialne pomoči kot tudi od pojma social-
no-varstvene pravice oziroma dajatve. Tu gre za cel niz ukrepov,
ki popravljajo posledice različnih produkcijskih pogojev in ukre-
pov, ki se uporabljajo za redistribucijo dohodka, pridobljenega
na osnovi delitve po delu, in ki z regresivno in progresivno po-
litiko (tudi davčna politika) izenačuje družbenoekonomski položaj
- 27 -
ljudi. Socialna korekcija je tako vzpostavljena znotraj socialno-
-varstvenega sistema, ob že zagotovljenih socialnovarstvnih pra-
vicah in socialnih pomočeh, kot tudi zunaj njega.
Solidarnost se kot instrument funkcioniranja družbenega sistema
pri nas uresničuje v dveh osnovnih oblikah in sicer kot ekonom-
ska in socialna solidarnost (Edvard Kardelj). Ekonomsko solidar-
nost označujejo vzpostavljeni odnosi in oblike, ki preprečujejo
ali blažijo negativne posledice odvisnosti do delovanja trga in
neustreznih družbenih interevencij v primeru, ko delovne organi-
zacije ali posamezni deli gospodarstva zapadejo v ekonomske te-
žave (npr. rezervni skladi v gospodarstvu, skladi za kreditira-
nje manj razvitih ipd.).Socialno solidarnost pa predstavljajo
odnosi in oblike, ki kot anticipacija delitve po potrebah v skla-
du z ekonomskimi možnostmi družbe, zagotavljajo socialno varnost
ter zmanjševanje razlik pri pokrivanju in zadovoljevanju osnov-
nih materialni in socialnih potreb ljudi; sem spada področje sku-
pne porabe in znotraj nje tudi zagotavljanje sredstev za social-
ne pomoč i.
II.
V socialistični družbi niso odpravljene vse oblike družbenih nee-
nakosti, odpravljene so le tiste, ki nastajajo na osnovi razredne
delitve družbe na lastnike proizvajalnih sredstev in neposredne
proizvajalce. Dosežena stopnja razvoja oroizvajalnih sil ne omo-
goča vsem ljudem enakih možnosti za zadovoljevanje potreb in iz
tega izhajajo določene oblike neenakosti. Te neenakosti so prven-
stveno proizvod družbene delitve dela in se ohranjajo tudi potem
ko je bila razredno razlikovanje preseženo. Pri tem se seveda ne
smemo omejevati le na neenako razdelitvijo ekonomskih dobrin, ki
jih lahko najbolj splošno opredelimo z (osebnim) dohodkom in pre-
moženjem, temveč moramo upoštevati tudi vlogo in učinek družbene
(skupne) porabe v celoti, kot tudi vprašanje nematerialnih dimen-
zij družbenih neenakosti v socializmu, npr. neenakosti v družbeni
moči in prestižu. Prav tako ne moremo razdelitve obravnavati loče-
no, neodvisno od načina produkcije^ in samo v njej iskati pogoje
za zmanjševanje družbenih neenakosti.
- 28 -
Delitev po delu je poleg solidarnosti osnovno načelo v socia-
lizmu. Njeno dosledno izvajanje naj bi spodbujalo ekonomski
razvoj in širjenje ekonomskih resursov, ki so predpogoj za
reševanje socialnih problemov in doseganje ciljev naše druž-
be. Vendar delitev po delu istočasno povzroča tudi družbeno
neenakost. Osebni dohodki občanov se načeloma oblikujejo na
osnovi delitve po delu oziroma rezultatih dela. Rezultati
dela pa niso le odraz osebne prizadevnosti, izobrazbe in stro-
7
kovne usposobljenosti posameznika, temveč vpliva nanje se
niz širših dejavnikov (različni produkcijski pogoji - narav-
ne okoliščine, stopnja razvoja znanosti in tehnologije, orga-
niziranost proizvodnega procesa; delovanje trga; monopoli -
kot rezultat produkcijskih tvorcev dela in kct rezultat ad-
Q
ministrativno določenih prednosti itd. Ti dejavniki se
odražajo v različni uspešnosti delovnih organizacij. Nekatere
delovne organizacije so ekonomsko zelo uspešne, druge pa so
istočasno ob normalnih prizadevanjih ekonomsko neuspešne.
Osebni dohodki zaposlenih so tako odvisni od uspešnosti pos-
lovanja njihove delovne organizacije in zato prihaja do znat-
9
nih razlik v osebnem standardu delavcev.y V manj uspešnih
organizacijah prihaja zato v večjem obsegu do potreb po social-
ni pomoči. Upoštevati pa tudi moramo, da je pri nas osebni
dohodek, zasnovan na delitvi po delu, vezan le na posameznika
in njegovo reprodukcijo, ne pa tudi na reprodukcijo družine.
Zato so številnejše družine praviloma v slabšem socialnem
položaju kot manj številne. Pri oblikovanju osebnih dohodkov
se tako ne izhaja iz dejanskih potreb ljudi, posameznikov in
njihovih družin. Če bi izhajali iz njih bi bili v večji meri
že pri delitvi dohodka in razporejanju osebnih dohodkov vklju-
čeni socialni kriteriji. Neugotov!jene dejanske potrebe pred-
stavljajo precejšnjo oviro tudi pri določanju višine minimal-
nih življenjskih stroškov kot tudi dohodkovnih cenzusov za
dodeljevanje socialnih pomoči.
Vzroki za nastajanje socialnih problemov, ki jim je treba pos-
vetiti večjo raziskovalno pozornost, ko obravnavamo področje
socialnih pomoči, so torej v naši družbi kompleksni in več-
- 29 -
dimenzionalni in bi jih lahko v celoti zajeli le na abstraktno
modelaki, ravni. Najbolj grobo jih lahko razdelimo na osebne in
družbene (družbeno-ekonomske) vzroke. Ker pa se ti največkrat
prepletajo, je zahteva po celostnem pristopu, ki enakovredno
upošteva osebne in družbene dejavnike, nujna. V tej zvezi bi
lahko ločili:
1.	Klasične socialne prejemnike: to je krog ljudi, ki niso
vključeni v združeno delo in so v večji ali manjši meri nes-
posobni za delo. Pri njih prevladujejo osebni vzroki. Ti
prejemniki socialnih pomoči so in bodo obstajali, naj bodo
njihove potrebe materialne ali nematerialne.
2.	Socialne prejemnike iz dela: to je krog ljudi, ki so delov-
no sposobni(dejansko ali potencialno) in so bodisi vklju-
čeni v delo začasno ali trajno izključeni iz dela. Ti ¿
lastnim delom ne morejo sebi in svoji družini zagotoviti
družbeno dogovorjenega življenjskega minimuma. Tu gre pr-
venstveno za globlje vzroke potreb po socialnih pomočeh,
ki jih pogojujejo protislovja družbenoekonomskega razvoja,
in jih brez fundamentalnih sociološko-ekonomskih proučevanj
ni mogoče odkrivati, še manj pa odpravljati.
Socialne pomoči so torej element skupne porabe in s tem del
socialne solidarnosti, s katerimi zagotavljamo družbeno dogo-
vorjeni življenjski minimum10 tistim ljudem, ki si tega ne mo-
rejo zagotoviti z lastnim delom ali niso sposobni, da se vklju-
čijo vanj v dokaj neuresničeni vlogi pa predstavljajo tudi sve-
tovalno delo in pomoč ljudem v primeru osebnostnih stisk in
težav pri vključevanju v okolje in družbo.
Njihova vloga je v naši družbi brez dvoma protislovna. Kot del
skupne porabe prispevajo k uresničevanju osnovne socialistič-
ne usmeritve ki se zagotovi čim bolj enake pogoje za življenje
in delo za vse ljudi. Na drugi strani pa lahko govorimo o so-
cialnih pomočeh tudi kot o dejavniku "konzervacije" družbenih
- Зо -
neenakosti ter "pasivizacije" in ohranjanja nespremenjenega
položaja pri prejemnikih socialne pomoči, zlasti še, če jih
zreduciramo na obliko dajanja materialnih pomoči. Sele ob
zmanjševanju pomena materialnih oblik pomoči, večjemu uvel-
javljanju njihove začasnosti in povečevanju obsega storitev
družbenih služb (na primer: večje možnosti za prekvalifika-
cijo, dopolnilno izobraževanje, usposabljanje invalidov, pre-
ventivno delo z mladino, svetovalno-terapevtsko delo z druži-
no itd.), ki bi vzpodbudile sodelovanje prejemnikov družbenih
pomoči pri ustvarjanju takih življenjskih pogojev, ko teh po-
moči ne bi več potrebovali, bi uresničili pozitivne učinke
in razvojno vlogo socialnih pomoči.
Vprašanje socialnih pomoči moramo nujno obra navati v okviru
celotnega družbenoekonomskega razvoja. Obseg materialnih so-
cialnih pomoči je neposredno odvisen od ekonomske uspešnosti
in učinkovitosti gospodarjenja v družbi. Čim bolj je uspešno,
tem bolj se obseg koristnikov teh socialnih pomoči krči na
delovno nesposobne, čim manj je uspešno, tem bolj se ta krog
širi tudi na delovno sposobne in zaposlene ljudi. Ob realnem
upadanju osebnih dohodkov, zmanjševanju življenjskega stan-
darda itd. se začnejo povečevati potrebe po materialnih so-
cialnih pomočeh.
III.
Pozornost obravnave pa moramo posvetiti tudi obstoječemu sis-
temu socialnih pomoči preden skušamo ugotavljati motivacijske
dejavnike, ki bi posameznike stimulirali, da bi si sami sku-
šali izboljševati svoj socialni položaj, kot to večkrat omen-
jamo v naši družbeni praksi.
Ker je osvoboditev človeka v socializmu odvisna tudi od re-
šitve vprašanj delovanja sistema, smo začeli pri nas razvi-
jati poseben model delovanja sistema, kjer ne bi bilo odre-
janja in podrejanja in kjer bi se medsebojni odnosi oprav-
ljali bre posredovanja upravno političnega sistema in družbe-
- 31 -
nih elit na podlagi neposrednega dogovarjanja in delegatskega
odločanja. Ta model je brez dvoma svojstven, že na analitični
ravni pa zaradi svoje kompleksnosti danes zadeva na vrsto ne-
rešenih vprašanj, v dejanski praksi pa ni povsem razvit in še
ne presega zgoraj nakazanega modela in obstoja institucij in
organov.
Tako se danes tudi na področju dodeljevanja socialnih pomoči
še vedno srečujemo s prevladujočo vlogo družbenih služb in
organov ter njihovo pragmatično okovanostjo ter funkcionalno
povezanostjo in vpetostjo v upravni sistem. Zgradili smo ši-
rok in razvejan sistem socialnih pravic, ki pa ga v veliki
meri spremlja večanje odvisnosti posameznika od institucij;
popolna in velikokrat neracionalna ločenost posameznih so-
cialnovarstvenih programov in s tem "razkosavanje" upravičen-
cev do socialnih pomoči v naprej določene kategorije; yosoop-
ki, ki so v veliki meri usmerjeni k stigmatizaciji; širjenje
služb in množica administrativnih nalog, ki otežujejo resni-
čen pristop k uporabniku socialne pomoči; prevladovanje
družbeno denarnih dajatev nad storitvenimi oblikami nuđenja
socialnih pomoči; neučinkovito spremljanje gibanja socialne
problematike in učinkov socialne pomoči itd. S takšno prak-
so je ovirana možnost, da bi presegli individualnost posamez-
nih primerov oz. parcializacijo v metodah dela in da bi priš-
li do diagnoze in povezovanja osebnih :n družbenih vzrokov
ter do prehoda od kurativne k preventivni in razvojni funkci-
ji socialnega dela.
Nova zasnova sistema socialnih pomoči zahteva povezavo med
ekonomsko produkcijo na eni ter socialno politiko in njenimi
elementi v funkciji reprodukcije delovne sile na drugi strani.
Da bi sistem socialnih pomoči odigral svojo pravo vlogo v
kvalitativno zastavljenem sistemu socialne varnosti, mora
preseči dosedanje shematično delo, ki poudarja formalno plat
postopkov in kjer ni vzajemnosti in sodelovanja prizadetih
ljudi. Vzajemnost in sodelovanje bi vodila k obvladovanju
- 32 -
lastnih in družbenih izvorov težav in pomagala oblikovati sis-
tem, ki bo sposoben tudi spremljati dinamiko socialne proble-
matike ter zaznavati in preprečevati korene osebnih in druž-
benih vzrokov.
Praktični vidiki problema
(Nekaj empiričnih podatkov o trenutnem dogajanju na tem
področju)
Da bi razumeli sedanjo politiko socialnih pomoči, jo moramo
postaviti v širši okvir politike skupne porabe in celotnega
gospodarskega razvoja. Ta razvoj je bil v preteklem deset-
letju zelo dinamičen, konec tega obdobja pa je prišlo do mo-
tenj v globalnem procesu ekonomske produkcije, ki se danes
odražajo v manjši gospodarski rasti, primanjklaju v plačilni
bilanci in veliki zadolženosti v tujini, ter v visoki stop-
nji inflacije in v administrativnih restrikcijah vseh oblik
porabe. Ne moremo se ustaviti le pri sedanjem trenutku, am-
pak moramo analizirati tudi prejšnje dogajanje, ki v veliki
meri pogojuje sedanjo situacijo. Berislav Šefer dokazuje,
da je bil poglavitni vzrok za nastanek sedanje krizne situa-
cije prevelika investicijska poraba na področju gospodarstva
in negospodarstva. Delež investicij v DP v preteklem deset-
letju je znašal 39,7	te investicije niso prinesle ustrez-
nih ekonomskih učinkov. V veliko manjši meri je vzrok takega
položaja gibanje osebne in skupne porabe (stopnja rasti DP v
obdobju 1970-1980 je bila 5,8 osebne porabe 5,2 % in skupne
14
porabe 6,9%). Gospodarske investicije so povzročile spremem-
be v socialni strukturi prebivalstva (priliv prebivalstva v
mesta, izboljšanje izobrazbene strukture ipd.) ter s tem na-
raščanje in spremembe osebnih in skupnih potreb prebivalstva.
Kot odgovor na to se je intenzivno, vendar velikokrat nena-
črtno, širila mreža institucij družbenega standarda, s čimer
se je na koncu tega desetletja zaostrilo protislovje z eko-
nomskimi možnostmi. Nasprotja med "investicijami za razvoj"
in "investicijami za življenjski standard" s tem niso bila
- 33 -
obvladana in zato tudi to obdobje ne pomeni dejanskega napred-
ka v povezovanju ekonomske in socialne politike. Primerjava
kazalcev razvoja kot tudi realno upadanje osebnih dohodkov
dokazujejo, da ni bila samo potrošnja prevelika, ampak tudi
in predvsem proizvodnja premajhna.1^1
Navedene ugotovitve lahko deloma, (ker nimamo vseh podatkov,
17
ilustriramo tudi s konkretnimi podatki za področje Ljubljane.
Za preteklo srednjeročno obdobje 1976-198o je za Ljubljano,
zaradi ugodne gospodarske rasti (povprečna realna rast DP
4»7), pomanjkanja zmogljivosti in storitev družbenih dejav-
nosti, ki ga je zaradi priselitev pogojevala intenzivna de-
mografska rast (stopnja rasti 2,2), ter novega samoupravnega»
organiziranja družbenih dejavnosti, značilen ekspanziven raz-
voj na področju družbenih dejavnosti. Vendar pa sredstva za
družbene dejavnosti v celotnem srednjeročnem obdobju v pov-
prečju niso presegala rasti DP (povprečna realna stopnja ras-
ti sredstev za družbene dejavnosti 4,o) in so zaostajala za
njim za 15 V tem obdobju so se znatno povečale zmoglji-
vosti (iz sredstev samoprispevka II), programi družbenih
dejavnosti pa obogatili, pri čemer je treba poudariti, da so
ostale družbene dejavnosti glede na reproduktivno sposobnost,
kot tudi glede na osebne dohodke v slabšem položaju kot gos-
podarstvo. Povprečni osebni dohodek v družbenih dejavnostih
je bil v letu 198o za 9,6 % in v letu 1981 pa za 4,8 % višji
kot v gospodarstvu. Če pa upoštevamo izobrazbeno strukturo
zaposlenih, ki kaže na to, da je v družbenih dejavnostih
34,6 % zaposlenih z visoko in višjo izobrazbo ter v gospodar-
stvu le 7»8 tega preseganja dejansko ni. V znatno zoženih
okvirih gospodarske rasti v letih 1981 in 1982 rast sredstev
za družbene dejavnosti, s katerimi se zagotavlja ohranitev
doseženega družbenega standarda, ne presega rasti dohodka.
Šele če upoštevamo sredstva za nove investicije republiške-
ga pomena na področju zdravstvenega varstva in sredstva za
funkcionalno delovanje novih investicij iz samoprispevka III,
programi družbenih dejavnosti v okviru skupne porabe presega-
- 34 -
jo dogovorjene okvire, to je lo % zaostajanje za rastjo dohod-
ka (nominalna rast dohodka v letu 1981 je 15o,5 in ocena v
letu 1982 125, nominalna rast sredstev za družbene dejavnosti
v letu 1981 je in ocena v letu 1982 121,7).
Restriktivni administrativni ukrepi, ki so začeli v zadnjih
treh letih omejevati skupno porabo, se odražajo tudi na giban-
ju sredstev za socialne pomoči. V letu 1981 so bili sicer spre-
jeti določeni ukrepi za zaščito življenjske ravni prebivalcev
v Ljubljani (povečana je bila udeležba skupnosti otroškega
varstva pri subvencioniranju cene oskrbe v vzgojnovarstvenih
organizacijah od 5o % na 6o skupnosti socialnega skrbstva
so bile oproščene plačila deleža sredstev za pospeševanje iz-
voza, ki so ga morale prispevati vse ostale samoupravne in-
teresne skupnosti ipd.), ki pa niso bistveneje vplivali na
učinkovitejše obravnavanje problematike na tem področju.
Omejene materialne možnosti ne omogočajo valorizacije višine
socialnih pomoči, ki bi bile v skladu z rastjo osebnih dohod-
kov, kaj šele z rastjo življenjskih stroškov. V okviru posamez-
nih samoupravnih interesnih skupnosti se politika socialnih
pomoči kljub tako zaostritvi, ne obravnava enotno, marveč lo-
čeno in velikokrat povsem različno. Razpoložljivi podatki za
Ljubljano tudi kažejo, da se število upravičencev ne povečuje,
kot bi sicer ob velikem upadanju realnih osebnih dohodkov pri-
čakovali. To si lahko razlagamo tudi tako, da se pogoji za
pridobitev socialnih pomoči administrativno zaostrujejo, dohod-
kovni cenzusi in s tem dogovorjeni življenjski minimum pa real-
no znižujejo.
Najizrazitejše spremembe so v zadnjih dveh letih pri otroških
dodatkih. V sredstvih za dejavnost oz. program otroškega var-
stva je delež sredstev za otroške dodatke v zadnjih dveh le-
tih upadel, število upravičencev pa se je v letu 1981 zmanjša-
lo za 25,6 % in v letu 1982 za 6 %. Do tega je prišlo zaradi
administrativnega ukrepa, po katerem je v letu 1981 ohranjena
višina dohodkovnih cenzusov iz prejšnjega leta, v letu 1982 pa
- 35 -
pa je lestvica valorizirana različno; oba najnižja dohodkovna
cenzusa (31,0 32,1 %) nad rastjo osebnega dohodka (nominal-
na rast OD v letu 1981 je bila 129,7), najvišji dohodkovni
cenzus pa precej manj (7,7 %). Valorizacija višine otroških
dodatkov je bila v letu 1981 povprečno 15 % in v letu 1982
35 Glavni namen teh ukrepov je bil, da bi tisti, ki so
najbolj socialno ogroženi, dobili višje socialne pomoči. Nji-
hov učinek pa je bil tudi nasproten. V absolutnih vrednostih
se je obseg sredstev za otroške dodatke zmanjšal, neporabljena
sredstva pa so se v letu 1981 prelivala v osnovni program
(v letu 1982 je predlog za prelivanje teh sredstev za vzgojni
program za vse otroke, tudi tiste, ki niso v WO), med drugim
tudi v povečano udeležbo skupnosti otroškega varstva pri pok-
rivanju cene storitev WO. Če upoštevamo podatek, da je bilo
v Ljubljani v WO v letu 1981 vključenih manj kot 5o % pred-
šolskih otrok in da je v notranji strukturi v WO nad 7n *
otrok iz družin, pri katerih je znašal dohodek na družinskega
člana nad 4.ooo din (najvišji znesek dohodkovnega cenzusa za
dodelitev otroškega dodatka), se lahko postavi vprašanje o
pozitivnem učinku te družbene akcije, še posebno, če na dru-
gi strani ni bilo proučeno, kakšne posledice je izguba otroš-
kega dodatka imela na prizadete družine. Otroški dodatki tudi
kažejo, da se delež višine otroških dodatkov v povprečnem oseb-
nem dohodku (v letu 198o 7,16 %, v letu 1981 6,38 % in v letu
1982 6,53 %) ter delež najvišje cenzusne meje v povprečnem
osebnem dohodku (v letu 198o 35,25 v letu 1981 31,79 % in
v letu 1982 28,9 %) zmanjšujeta, kar je prav gotovo eden od
pokazateljev zmanjševanja dogovorjenega življenjskega minimuma
na tem področju. Še naprej pa je nerazrešeno vprašanje funk-
cije otroškega dodatka v naši družbi,in sicer ali so otroški
dodatki v funkciji socialne pomoči ali ne, prav tako pa tudi
vprašanje vzpostavitve domicilnega principa dodeljevanja otroš-
kega dodatka (sedaj sedežni princip).
- 36 -
Njihova realna vrednost
pada (dopolnilni vir za 18,5 začasne pomoči za 11 enkrat-
ne pomoči za 1,1 % itd.). Povečuje se le realna vrednost edi-
nega vira (za 7 %), verjetno zato, ker predstavlja življenjski
minimum in s tem najbolj reprezentativno obliko socialne pomo-
či. Dopolnilni vir, ki pomeni razliko do tega minimuma, ni
obravnavan enakovredno. Ta neenotnost v valorizaciji ni razum-
ljiva. Delež socialnih pomoči se v sredstvih za socialno skrb-
stveno dejavnost sicer ne zmanjšuje, vendar ker predstavlja
kar 65 % vseh sredstev, omejevanje sredstev toliko bolj nepos-
redno vpliva na možnosti valorizacije in višino posameznih
pomoči. Tako standard najbolj ogroženih skupin prebivalstva
upada še veliko hitreje kot standard ostalega prebivalstva.
Na področju zdravstvenega varstva je v letošnjem letu predlaga-
na povečana participacija uporabnikov storitev v različnem od-
stotku od vrednosti storitve, pri čemer bi oprostili plačila
participacije, določene skupine prebivalstva. Tudi tu lahko
nastopijo pomisleki, saj bi v dejanski praksi prišlo do pre-
našanja pokrivanja stroškov reprodukcije delovne sile nazaj
na posameznika.
Sklepi
Berislav Šefer trdi, da so administrativni ukrepi na področju
socialne politike neustrezni in da jih največkrat pogojuje
pomanjkljivo proučevanje stanja, povezanosti in vzrokov social-
nih problemov, kar je predpogoj ustreznega oblikovanja social-
ne politike in ustreznih poti in mehanizmov njenega uresni-
čevanja.1^ Pragmatične odločitve na področju socialne politi-
ke so prav gotovo preveč nevarne, saj so socialne spremembe
po naravi kompleksne in dolgoročne.
Če izhajamo iz osnovne usmeritve v naši družbi, da bi zagoto-
vili čim bolj enake pogoje življenja in dela za vse ljudi,
ki se uresničujejo v veliki meri s "skupno porabo", bi le-ta
ne smela zapadati pod tako močne restrikcijske ukrepe, da bi
bilo to izhodiščno načelo preveč ogroženo. Posledica pritiska
- 37 -
na krčenje teh sredstev je pokrivanje čedalje večjega dela
dobrin skupne porabe iz družinskih proračunov neposrednih
koristnikov, s čimer se dejansko povečujejo družbene neena-
kosti. Šele v primeru višjega (brezplačnega) družbenega stan-
darda na račun osebnega, ki zaostrene gospodarske razmere manj
prizadele nižje situirane sloje prebivalstva. Na osnovi nave-
denih podatkov in ugotovitev lahko podvomimo ali je upravičeno
iskati izhod iz gospodarskih težav prvenstveno v omejevanju
rasti sredstev za skupno porabo in v njenem okviru sredstev
za socialne pomoči ter v zniževanju vrednosti delovne sile
ob tem, ko veliko premalo poudarjamo, da je predvsem nujno oži-
veti proizvodnjo.
- 38 -
Opombe:
1- Npr. Stališča in usmeritve 3. konference Zveze sindikatov
Slovenije o vlogi in nalogah sindikatov pri uveljavljanju
delavcev kot nosilcev socialne politike in zagotavljanja
socialne varnosti delavcev; Koncept dolgoročnega razvoja
Jugoslavije - osnove in strategije socialnega razvoja;
Samoupravni sporazum o skupnih izhodiščih za zagotavljanje
socialne varnosti v obdobju 1981-1985 ..'.
2.	Eden od razlogov, ki danes v veliki meri omejuje znanstveno
obravnavo področja socialne politike v ce oti, pa tudi nje-
nih posameznih področij, je pomanjkanje konceptualnih in
teoretičnih utemeljitev socialne politike ter nedodelanost
osnovnih teoretičnih pojmovanj kategorij. Socialna politika
je še vedno ločena od sociološke teorije ter brez koncep-
tualne in normativne avtonomnosti v klasifikaciji znanstve-
nih disciplin. Pomanjkljivost, ki izhaja iz tega je, da
zaenkrat nista razvita model in teorija, ki bi bila ustrez-
na za razlago socialne politike kot družbenega fenomena.
Robert Pinker: Socijalna teorija i socijalna politika,
Biblioteka socijalnog rada, Zagreb, 19?4 (predgovor
dr. Milan Škrbić).
3.	"Socialno varstvo je trajno organizirana družbena funkcija,
ki jo poleg posebnega institucionalnega sistema služb in
ustanov uresničujejo tudi drugi nosilci socialne politike,
kot so delovni ljudje, OZD, interesne skupnosti, družbe-
nopolitične skupnosti itd. (M. Milosavljevič) in ki izraža
interes in obveznost družbene skupnosti, da ščiti svoje
člane, ko pridejo ali da ne pridejo v stanje socialne pot-
rebe (potrebe po družbeni pomoči), da v skladu s principi
solidarnosti nudi pomoč članom skupnosti - posamezno, sku-
pinsko ali na nivoju organiziranja skupnosti - vedno v
odnosu na celoto njihovih pogojev, jih stimulira in uspo-
sablja, da obvladajo težave, ki jih ovirajo, da normalno
- 39 -
v skladu s človeško naravo in standardi družbe zadovoljujejo
svoje življenjske potrebe, vršijo svoje vloge v družbi, koris-
tijo družbene vrednosti nasploh in ustvarjajo svoje človeške
lastnosti in pravice" (A. Bečin). M. Milosavljevič: Sociološki
prilog odredjivanja pojma socijalna politika. Sociologija
3-4/1976, Beograd, str. 355-356.
Pri nas socialno varstvo povezuje socialno skrbstvo, otroško
varstvo, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zaposlovan-
je in zavarovanje za primer brezposelnosti in varstvo v sta-
novanjskih razmerjih in predstavlja bistveno sestavino
socialne varnosti ter določa načela, ukrepe in merila za
zagotovitev tega varstva.
Dr. Aleksander Radovan: Socialna varnost, Center za samouprav-
no normativno dejavnost, Ljubljana, 1978, str.
5- Socialna varnost je nov pojem, ki nadomešča pojem social-
nega zavarovanja in pojem socialnega varstva. Socialna var-
nost prerašča pojem socialnega zavarovanja glede kroga upo-
rabnikov in obsega socialnih primerov, saj se razširja na
vse aktivne prebivalce, člane njihovih družin in tudi na
neaktivno prebivalstvo ter pokriva vse socialne primere.
Socialna varnost pa prerašča tudi pojem socialnega varstva
in sicer glede vsebine in kriterije-', saj pomoč pretvarja
v pravico zaščitene osebe, socialne dajatve pa postajajo
neodvisne od ekonomskega položaja posameznikov.
A.Radovan, isto tam, str.
6.	Ivan Bernik: Družbene neenakosti v socializmu, Teorija
in praksa, št. '7-8, Ljubljana, 1982, str. Ioo4 in loo6
7.	Razlike v delovnih sposobnostih in nadarjenosti niso to-
likšne, da bi dovoljevale in opravičevale znatne neena-
kosti v dohodkih in drugih družbenih dobrinah, razen te-
- 4o -
ga pa so razlike v nadarjenosti in delovnih sposobnostih
v znatni meri strukturalno in kulturno determinirane (Bol-
čič, 1975, str. 6o4)
Ivan Bernik, isto tam, str. I003
8. Nada Bule - ttikič: Osebni dohodki v SRS z vidika razponov
v obdobju 1964 - 1974, RS ZSS, Javno mnenje/55, 1975, str.
8 in str. 13
9- Nedopustno visoke razlike v dohodkih v raznih sektorjih
istih ali različnih panog in področij dejavnosti s podob-
no naravo, obsegom in kvaliteto dela vodico do hudega ru-
šenja delitve po delu.
Mag. Živka Črnivec: Socialna politika med normo in dejanskos-
tjo, Raziskovalni center za samoupravljanje, Vidiki samoup-
ravljanja, Ljubljana, 1982, str. 28
10.Županov	razlikuje absolutni minimum (v odnosu na stroške
ohranitve gole eksistence - biološko determiniran standard)
in relativni minimum (v odnosu na kulturno definirano mi-
nimalno raven življenjskega standarda).
Josip Županov: Smanjivanje socijalnih razlika - kampanja
ili politika? Naše teme, št. 3, marec 1973, Zagreb, str. 593
11.Dr.	France Bučar: Upravljanje, Misel in čas, Cankarjeva
založba, Ljubljana, 1981, str. 24
12.	Dr. France Bučar, isto tam, str. 3o in 44
13- Berislav Sefer: Socijalna politika u samoupravnom soci-
jalističkom društvu, Informator, Zagreb, 1981, str.53
14.	Berislav Šefer, isto tam, str. 36 in 124
15.	Berislav Šefer, isto tam, str. I30
- 41 -
16. Branko Horvat: Neke teze postavljene su naopako, Zbor
11/1981, Zagreb, str. 27
1?. Vir podatkov za Ljubljano: Zavod za družbeno planiranje
Ljubljana, Samoupravne interesne skupnosti mesto Ljub-
ljana.
- 42 -
Viri:
1.	Bule - Mikič Nada: Osebni dohodki v SRS z vidika razponov
v obdobju 1964 - 1974, RS ZSS, Javno mnenje/55, 1975
2.	Bernik Ivan: Družbene neenakosti v socializmu, Teorija in
praksa št. 7-8, Ljubljana, 1982
3.	Bučar France: Upravljanje, Misel in čas, Cankarjeva založ-
ba, Ljubljana, 1981
4.	Črnivec Živka: Socialna politika med normo in dejanskostjo,
Raziskovalni center za samoupravljanje, Vidiki samouprav-
ljanja, Ljubljana, 1982
5.	Has Zdenko: 0 nekim izvorima društveno neprihvatljivih so-
cijalnih razlika, Naše teme, št. 3, marec 1973, Zagreb
6.	Fromm Erich: Marksovo shvatanje čovjeka, Grafos, Beograd,
1979
7.	Integralna socijalna politika u Jugoslaviji, Študije i
istraživanja, Jugoslovenska konferencija za socijalne de-
latnosti, Beograd, 198o
8.	Lakičević Dušan: Uvod u socijalnu politiku, Savremena admi-
nistracija, Beograd, 198o
9.	Marx Karl: Kritika gothskega programa, Marx Engels Izbrana
dela, 4. zv., Ljubljana, 1968
10.Pinker	Robert: Socijalna teorija i socijalna politika,
Biblioteka socijalnog rada, Zagreb, 1974
11.Radovan	Aleksander: Socialna varnost, Center za samouprav-
no normativno dejavnost, Ljubljana, 1978,
12.Resolucija	X. kongresa ZKJ s področja socialne politike
(1974)
13«Socialno razlikovanje, Komunist, Ljubljana, 1972
14. Županov Josip: Smanjivanje socijalnih razlika - kampanja
ili politika? Naše teme, št. 3, marec 1973, Zagreb
15«Župančič Milan: Osvrt na neka teorijska odredenja društve-
ne nejednakosti, Naše teme, št. 3, marec 1973, Zagreb