^ _ ^ ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 1 127 Pri študentih je bil prof. Mikuž zelo priljubljen, čeprav je bil pri izpitih strog. Njegova predavanja so se odlikovala po preglednem, temeljitem in plastičnem prika­ zovanju tudi najbolj zapletenih zgodovinskih procesov ter ob nenehnem povezovanju z aktualnimi dogajanji in problemi pri nas in v svetu. Značilnost njegovih predavanj je bila tudi v tem, da je bil ob najbolj občutljivih temah vselej ustvarjalno kritičen in to v času, ko dnevni politiki takšen način razmišljanja še ni ustrezal.1 Ob tem je pri študentih vselej utrjeval spoštovanje do izbojevanih temeljnih človečanskih vred­ not narodnoosvobodilnega boja. Zlasti je prišla ta humana komponenta do izraza ob vsakoletnem vodenju študentskih ekskurzij na Kočevski Rog ali v partizansko bol­ nico Franjo', kjer je razkrival človeške razsežnosti medsebojnih odnosov, ki jih je do­ življal v partizanih. Kar se tiče ekskurzij, ki jih je smatral za specialno obliko pouče­ vanja na terenu, je bilo njegovo načelo, da mora študent najprej spoznati svojo ožjo domovino, pa Jugoslavijo, šele nato naj bi prišlo na vrsto inozemstvo. Peš smo z njim prekrižarili skoraj celo Slovenjo, predvsem znamenite kraje iz NOB, pri čemer nismo nikdar prezrli tudi drugih spomenikov, dediščine preteklih časov. Nepozabni so ostali zimski pohodi v partizanske Dražgoše, ali pomladanski v sončna Goriška Brda. Pre­ hodili smo z njim Pohorje podolgem in počez, ogledali smo si postojanke v Polhograj- skih Dolomitih. Iz svojega programa ni izpustil poti odposlancev slovenskega naroda v Jajce, pri čemer je obnavljal spomine na čas, ko se je kot član slovenske delegacije prebijal proti Jajcu. Z živo besedo je znal pritegniti zanimanje študentov za najnovejšo zgodovino. V seminarju je s svojo metodo uspel doseči aktivno sodelovanje večine študentov. O interesu, ki ga je znal vzbuditi za novejšo zgodovino, zgovorno priča dejstvo, da si je izredno veliko študentov izbralo diplomske naloge iz sodobne zgodovine. Iz njego­ vega seminarja so izšli skoraj vsi, ki se danes v zgodovinskih, arhivskih in muzejskih ustanovah ukvarjajo z najnovejšo zgodovino. Bili so deležni njegove izdatne pomoči pri začetkih znanstveno-raziskovalnega dela. Mnogi so pod njegovim mentorstvom in s temami iz najnovejše slovenske zgodovine dosegli magisterij in doktorat zgodovin­ skih znanosti. Prof. dr. Metod Mikuž je zapustil bogato dediščino. Hvaležni smo mu za njegovo pedagoško delo, hvaležni za skrb, ki jo je kot predstojnik posvečal oddelku za zgodo­ vino. V spominu učencev je ostal kot samosvoja, toda pokončna osebnost. • » I g n a c i j V o j e 20. PAZINSKI MEMORIJAL Pazin, 22. september 1989 Znanstveno srečanje Pazinski memorijal pripravlja Katedra Cakavskega sabora iz Pazina. V okviru Cakavskega sabora (pričel je delovati leta 1969 v istrskem Žminju na pobudo pesnika, akademika Zvaneta Crnje), ki ima po Istri, Kvarnerju in drugod več svojih podružnic — kateder, ima Pazinski memorijal nalogo, da na vsakoletnih srečanjih obravnava probleme istrske in kvarnerske zgodovine 19. in 20. stoletja. Zgo­ dovinarji so se v okviru memoriala prvič sestali septembra leta 1970. Poslej se je zvr­ stilo še 19 vsakoletnih sestankov. Leta 1989 je bil jubilejen, dvajseti po vrsti. Memo­ rial v polni meri opravičuje delo, ki ga opravlja. Njegov pomen sega preko ozemlja Istre in Kvarnerja, v svoje delovanje je vključil slovenske, srbske in italijanske zgo­ dovinarje, ki obravnavajo Istro in sosednje kraje. Prireditelji z neprikritim ponosom ugotavljajo, da je memorial pravzaprav edino redno shajanje hrvaških zgodovinarjev na območju hrvaške republike. Prireditelj je v teku let v organiziranje memoriala vključil celo vrsto ustanov, predvsem s Hrvatske. Za Slovence ni nepomembno vedeti, da sta soorganizatorja tudi Inštitut za novejšo zgodovino iz Ljubljane in novogoriški' Goriški muzej. Pazinski prireditvi daje poseben pomen edicija Pazinski memorijal, ki objavlja akte vsakoletnih simpozijev. Doslej je izšlo že 19 zajetnih zvezkov (18. i n l 9 . zvezek sta bila predstavljena na 20. memorialu), ki zajemajo gradivo, prebrano na memorialih v letih 1970—1983. Zamudo, s katero objave gradiva sledijo srečanjem, opravičujejo v največji meri finančne zadrege. Jubilejni sestanek je potekal v okviru teme Klasni i nacionalni odnosi u Istri od druge polovice XIX stoljeća do pada Austro-Ugarske monarhije i demografska kreta­ nja. Vabilo je najavilo 16 referentov, med njimi iz Slovenije dr. Jasno Fischerjevo iz Ljubljane in dr. Jurija Titla iz Kopra. Ker je bilo srečanje posvečeno tudi sedemde­ setletnici KPJ in v letu, ko je minilo petdeset let od začetka druge svetovne vojne in 1 Iz zapisnika seje polltblroja CK KPS 28. aprila 1951, na kateri so razpravljali o pogledih Edvarda Kocbeka na vprašanje svobode, se vidi, da so tedaj tudi Metoda Mlkuža omenjali kot -ostanek reakcije«. 128 ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 • 1 šestinštirideset let od priključitve Istre, Reke, Zadra in jadranskih otokov k Hrvatski, so prebrani referati nosili tudi nekaj teh poudarkov. Beograjčan Petar Kačavenda je govoril o sedemdesetletni zgodovini KPJ. Ne le zaradi kratko odmerjenega časa, tudi sicer je njegov prispevek izzvenel šablonsko in kongresno; srbsko zgodovinopisje še ni prešlo samozadovoljstva, ko pišejo zgodovino zmagovalci. Eduard Calić iz Salz- burga (sicer Istran) je govoril o vzrokih druge svetovne vojne in ocenjeval dosežke nemškega zgodovinopisja. Tema dvema, rekli bi splošnima referatoma so sledile istr- sko-liburnijske teme. Tako je Petar Strčić, ki je gotovo eden glavnih pobudnikov in organizatorjev memoriala, govoril o osnovnih tokovih družbenega razvoja Istre v 19. in 20. stoletju. O razmerah v slovenski Istri sta govorila oba slovenska predstavnika. Fischerjeva je na podlagi demografskih podatkov raziskovala prebivalstvo v indu­ striji in obrti slovenske Istre (1869—1910), geograf Titi pa je razčlenil gospodarstvo Koprščine v drugi polovici 19. stoletja. Med ostalimi predavatelji je bil zlasti opazen delež zgodovinarjev iz vrst italijanske manjšine v Jugoslaviji. Govorili so o sociali­ stičnem gibanju v Istri (O. Paoletich, M. Budicin) in o krščanskem socializmu v Istri (B. Flego). Zanimivo tematiko so odpirali referati Enerika Depiere o poštnem pro­ metu, Vesne Girardi Jukić o odnosu do kulturne dediščine v Istri v 19. in začetku 20. stoletja, Galiana Labinjana o srednjem šolstvu v Istri do konca 19. stoletja in drugih z lokalnejšimi problemi. Ko je mogoče zbrati vtise o nekaterih prebranih referatih, se je le težko iznebiti občutka, da so mnogi raziskovalci istrske zgodovine še vedno vključeni v hrvaško nacionalno osvajanje ozemelj Istre, kot da je potreba hrvatstvo Istre znova in znova potrjevati. Istrska nacionalna problematika je v resnici precej zapletena v prvi vrsti zaradi neopredeljenih etničnih meja, ki bi jasneje opredeljevale slovanska in romanska ozemlja. Dvajseti Pazinski memorijal je seveda izpolnil pričakovanja razmeroma številne publike ki je zasedanje aktivno spremljala. Zdi se pa, da se način obravnavanja pro­ blemov'istrske zgodovine 19. in 20. stoletja izčrpuje, in da bi moral ravno ob jubileju koncepcijo sedanjemu času ustrezno menjati. Preveč je partijskih in podobnih jubi­ lejev ki krojijo vsebino posameznih vsakoletnih srečanj. Nobenega dvoma pa kljub izrečenim pomislekom ne more biti, da je Pazinski memorijal opravil izredno po­ membno nalogo. Slovenski zgodovinarji morajo biti zadovoljni, da je njihov delež pri tej najpomembnejši periodični manifestaciji hrvatskih zgodovinarjev opazen in zelo koristen. „ , . , . . . B r a n k o M a r u š i č MEDNARODNI SIMPOZIJ DELAVSKO GIBANJE NA PODEŽELJU Steyr, 4 .-7. oktobra 1989 V slikovitem Steyru, v njegovem zelo zanimivem Museum Industrielle Arbeits­ welt kjer je že dve leti impresivna in odlično pripravljena razstava, je bil v začetku oktobra mednarodni simpozij z naslovom Delavsko gibanje na podeželju. Poudarek je bil sicer na času do konca prve svetovne vojne, toda nekaj referatov je seglo tudi v čas med vojnama in celo v čas po drugi svetovni vojni. Simpozij sta organizirala Lud­ wig Boltzmannov inštitut za zgodovino delavskega gibanja iz Linza m pa Rennerjev inštitut z Dunaja. Okolje je bilo za potek simpozija kar pravšnje, zborovali smo tako- rekoč sredi razstave, tako da so nas provizorične stene le slabo ščitile pred obisko­ valci razstave, pa tudi akustika je bila sila slaba. To pa je tudi edina pripomba na sicer odlično organizacijo posvetovanja. Referenti so prišli iz osmih držav (obeh Nem- čij, CSSR, Poljske, Madžarske, Svice, Jugoslavije in Avstrije), najavljeni so bili tudi referenti iz Italije, ki pa niso prišli. . * . j-i u. Ideja o temi »delavsko gibanje na podeželju« se je organizatorjem porodila ob spoznanju, da je proučevanje delavskega gibanja v Avstriji do nedavna pretežno ob­ ravnavalo delavsko gibanje v velikih in večjih mestih, podeželje pa je bilo zapostav­ ljeno Zato so bila proučevanja specifičnosti vsakdanjega življenja na podeželju, po­ litičnega organiziranja ali prepletanja z drugimi političnimi gibanji popolnoma v ozadju. To dejstvo vsekakor velja za Avstrijo, obe Nemčiji, v glavnem za CSSR, Polj­ sko in Madžarsko, ne pa za slovensko historiografijo, ker je bilo pri nas celotno de­ lavsko gibanje pač na podeželju, saj je bil veliko mesto le Trst, kjer pa je bil položaj povsem specifičen. Zato je delavsko gibanje na podeželju pri nas bolje proučeno od marsikakšne druge dežele nekdanje habsburške monarhije, čeprav je v isti sapi treba povedati da se zlasti v ZRN in Avstriji zelo velikopotezno lotevajo novih raziskav, ki so tudi metodološko zelo celostne in obravnavajo delavsko gibanje ne samo v poli­ tičnem in gospodarskem, ampak tudi etnološkem, kulturnem m duhovnem oziru. Bi­ bliografija tovrstnih samostojnih publikacij je že velika in ze težko obvladljiva, da posameznih razprav ali člankov niti ne omenjam.