Anton Umek Okiški.I. Od kar serce se v persih je zbudilo, Hvaležno Slavi le se posvečuje, Eazvijam svetih njej Modric darilo. Altarju venec desna nje daruje, Njo zmir serce v življenji bo ljubilo, In v krilu njenem pesnik naj miruje. Slovenci imamo mnogo pesnikov in dokaj dobrih, pa jih pramalo čislamo, ker jih premalo pozaamo; ne poznamo jih pa, ker se njih poezije nahajajo sim ter tje po časnikih in se toraj le sim ter tje prebirajo. Tako je tudi Okiški priobčeval tu in tam svoje pesmice. Poprosim ga jaz, naj jih zbere ter skupaj da na svetlo, morda po redu, v kterem jih je dijak skladal, da bodo v vzgled in posnemanje mladini gimnazijski, ktera — umna in čedna — vendar tolikanj potrebuje vzvišenih vzorov. Dogovori se tedaj Umek z marljivim A. Janežičem, kteri jih sprejame v nCvetje iz domačib in tujih logov", vendar proti temu, da se izbero le nektere, in da te"m pesnik pridene še nekaj na novo zloženih, prej nikjer ne natisnjenih. Tako so prišle na dan nPesmi. Zložil AntonUmekOkiški. V Celovcu. Na svitlo dalo vredništvo slovenskega Glasnika. 1865. Nat. J. Blaznik v Ljubljani. 12!-str. 173." — S prav skromno popotnico »Moje pesmi" po že znanem geslu aDomovina — Bog" so v treh razdelkih, in sicer v I. Pesmi, v II. Gazele in sonetje, in v III. Pripovedne poezije. Nove, dotlej ne natisnjene so v I. razdelku: Na sprehodu str. 8—10; Jek 11. 12; Pozabljen pevec 15; Spomini 22; Spanje in smert 30. 31; Opomin zgodovine 32; Oporoka dobrega vladarja 33. 34; Biserji (Lepota. Cas. Oko. Prijateljstvo. Nedolžnost. Poterpežljivost.) str. 35. 36; Najviša raoč — moč ljubezni 37. 38; Godbin namen 53—55. — V II. razdelku sta po sonetu »Domovini1' str. 22 v Vencu Jan. Nečaseku posvečenem »Slovenski dragisvet, o Bog, ohrani!" — dva sonetna venca v enem str. 99—126. — In v III. so na novo pridejane: Zvezda v čelu str. 143 —145; Topolovška gora 146. 147; Nestrohnelo truplo 152—154; pa Telemak na spodnjem svetu str. 161—173. aLepe pesmi glas seže v deveto vas, brati je bilo nato v Danici 1865 1. 18. Tega pregovora se spomnim, kadarkoli berem kako res lepo pesem; nasprot me pa serce boli, kadar dobim kako gerdo pred oči, naj si bo njena vnanja oblika še tako umetna. — Kdor ima s šolami opraviti, ve in čuti, kako suhe in prazne so večidel slovenske berila, zlasti kako malo imajo v svojih predalih dobrega, šolski mladini primernega pesniškega blaga. — Pa so tudi mnogi pesniki taki, da se njih pesmi z dobro vestjo ne morejo v roke dati mladim učencem. Tolikanj bolj mora veseliti človeka pesnik, o čigar pesmih se mladosti lahko reče, kar pišesv. Jeronim: ,,Hilarii libros inoffenso decurrat pede". In ta pesnik je znani A. Umek Okiški. Zgodaj že je jel skladati pesmice, pel je zmiraj lepše in umneje tako, da je doveršivši gimnazijo Sloveniji podal krasni slavospev Abuna Soliman. Kako je napredovala po tem njegova Vila, bo pokazala bližnja prihodnjost. Skorej da na prošnjo je dal svoje sem ter tje razglašene pesmi zdaj po Janežičevem Cvetji skupej na svetlobo, ter je pridjal še nekoliko prej, nekoliko poznej narejenih, da bi jih tim raji prebirala slovenska mladost i. t. d. Izbral je bil Umek po želji Janežičevi le nektere izmed svojih prejšnjih pesmic, in koliko je razun teh popeval in kaj in koliko spisoval v slovenščini, razvidno je vsem, kterim je mar, iz pričujočega opisovanja njegovega. Po tem je tudi soditi, kar pravijo o omenjeni zbirki Novice 1865 1. 25: ,,G. Umek je Slovencem priljubljen pesnik; tudi Novice so že marsiktero njegovih pesem prinesle, ko je še učenec Ljubljanske gimnazije bil. Zdaj je vse (t. j. nektere) zbral v kitico, kteri je dodal še nekoliko novih, in (te) vse poslal z oglasnico (s prav skromno popotnico nMoje pesrni") po svetu, ktera nam kaže tudi bistveni značaj njegove poezije, ki se strinja v besedah nDomovina — Bog" i. t. d. Slovenski Glasnik št. 7 naznanja Umekove iz 24. in 26. vezka nCvetja" 1865 posebej skupaj natisnjene Pesmi že nekoliko ostrašen, ter pravi: ,,Kakor vsem poezijam tega mladega pesnika, predmet je tudi pričujočim pesmam »Bog in domovina"; ta visoka predmeta prepeva z visoko navdnšenostjo v raznih podobah. Poezija mu je sploh sredstvo, da zbuja po njej bravcu v persih ljubezen do Boga in domovine; zatorej so skoraj vse njegove lirične pesme didaktičnega zapopadka. Naj g. Umek krepko napreduje po tem poti in čedalje bolj raztegne meje svoji poeziji, da zgine s časoin vsa enoterost, ki se uekterim dosedanjim pesmam še pozna. Sploh pa obsegajo pričujoče pesmi mnogo lepih cvetlic, ki si bodo s svojim blagim duhom gotovo dosti bravcev privabile; sosebno pa je p.-iporočamo naši odrasli mladini za tečno berilo." — L. 1865/6 pride Anton Umek v Celovec na gimnazijo za učitelja in posveti se v novih opravkih šolski mladini, za ktero je bil posebno obdarovan. — Novo službo nastopijo 1. 1866 bogoslovni nekdanji součenci njegovi, in prijatelj jim iskreno vdan zapoje po Danici 1. 24 pesem prepomenljivo nBoj in inir". Letošnjim g. g. novomašnikom ljubljanskega semenišča kot svojim predragim součencem posvečuje A. U. Okiški.— Med bojem, v kterem ljuta laž napada resnico, nasilstvo bije na pravico, začuje rajske godbe glas: nHosana, slava Bogu na višavi, — In mir ljudem na zemlji v rajski spravi!" — in ugleda množico obilo, matere očete, sestre, brate — v svatovskem oblačilu, ter poprašuje: Zakaj le-ti veseli raj imajo? — Sinov junaških blaženo kolo K Vladarju vseh vladarjev pripeljajo, Dade mu jih z ljubeznijo gorko, Naj ž Njim v nevarno vojsko se podajo. Pa sercem zbranim grenko ni slovo, Navdaja milo, častno jih veselje: Vladar sinovom vojno da povelje! — Tako vas vgledam, vi predragi moji Prijatelji, tovarši mladili let! Bolj veličastni ste v mladosti svoji Sedaj, kot bili ste kedaj popred. Navdušeni žele vam srečo broji, In ž njimi kličem jaz iz serca vnet: Naj večno bo v presladko vam veselje Vladarja vekovitega povelje! Oblast tedaj je, dragi! vam zročena, Na strani vaši ljudstvo naj stoji, Potem ne bode bojna čast zgubljena, Ko se po dolgem boji mir stori. Saj vas in nas navdaja želja ena: Pogum naj stanoviten v nas gori, Da bomo nezmagljivo se borili, Gospodu slavo — sebi mir dobili! To leto prinese iz njegovega peresa Koledarček družbe sv. Mohora str. 48. 49 kratko zgodovinsko čertico »Spremenjenapot", kako je po smerti zaročene si neveste Dolinarjeve grajščak in pravoslovec zaročil se s cerkvijo, postal bogoslovec, duhovnik, misijonar, škof v severni Ameriki — slavno znani Friderik Baraga. V novi službi svoji je sklenil se A. Umek prijateljsko z A. JanežiČem in zvesto mu je pomagal pri spisovanji in vredovanji slovenskih šolskih knjig, pri novem natiskovanji slovenske in nemško - slovenske slovnice, vzlasti pri sostavljanji in vredovanji novih šolskih bukev. Po družbi sv. Mohora je bil spravil Janežič I. 1865 na svetlo nCvetnik", namenjen posebej mladini. Po nasvetu nekterih učiteljev je I. del predelal nekoliko ter v drugem natisu 1. 1867 dal na svetlo 8Cvetnik. Berilo za slovensko mladino" — in tisto leto tudi n. del, ki sta se sprejela za čitanko v niži gimnaziji. Pri obeh podpiral ga je zdatno Okiški, in v I. delu nabajajo se v besedi vezani: Jutranja molitev str. 9; Polje duhovno (po češkem) 25; Mornarska 41; Metod in Atila 122; v besedi nevezani: Madonna della Sedia str. 42—44; Kako narava pričuje (po Schubertu) 49. 50; Pomlad 63; Memento mori 76. 77; Resnice 102. — V II. delu pa so v besedi vezani: Mavrica str. 59; Večerna molitev 62. 63; v nevezani pa: Leonida s Špartanci pri Ter- mopilah 26. 27; Kako se je škorec smerti rešil 37. 38; Brata Filena 64. 65; Rudolf Habsburški 134—136. — V Cvetniku, kteri je 1. natisa 1. 1861, pod naslovom ,,Cvetnik slovenske slovesnosti. Berilo za više gimnazije in realke" — 1. 1868 v 2., vsem predelanem, in 1. 1870 v tretjem popravljenem natisu prišel na svetlo, nahajajo se v II. Okiškega pesmi: Najviša moč str. 58. 59; Ponočna pesem 59; Jek 59. 60, Vekovitost človeških del 83. 84; Na Libanu 96. 97; Biserji 109; Poslanica Svitoslavu 109—111; Mladeneč in Vila 128; Morska roža 161; in v III. natisu 1. 1870 namesti nekterih drugih: Mornarska str. 54. — Kakor pri šolskih bukvah, tako je Umek podpiralJanežiča tudi pri Glasniku, in je v letnik 1867 št. 2 dal mu pesem aPrognanec", št. 4 pa rDekle in cvetlica". V pervi na pr. junak na samotnem morja otoku, prej mogočnež zdaj siromak, po hudih sanjab zbujen in skesan govori naposled: »Preč je slava, . »Sebi v slavo S svetom vsem očetnjava Kratiti človeštvu pravo, Mojo sebifinost pozna. Nad propadom trohljiv je most. Enkrat prost bi hotel še biti, Druge osrečevati, Mogel potem bi svet se učiti, Svobodo ljudstvom dajati, Kaj je prava svoboda.« Lastna je velikost.« — V Glasnik 1. 1868 št. 1 zložil je A. Umek pesem nPoslanica Svitoslavu", kakor se je v domoljubnih pesnih svojih podpisoval Luka Jeran, za cerkve katoliške in naroda slovenskega svete pravice neutrudljivi boritelj na književnem polji, vzlasti po Zg. Danici, menda posebej z ozirom na nekdanje poskušnje misijonarske, na priprosti njegov stan pa na velike, toda premalo čislane zasluge njegove. — Tedaj se je stari, resnici in pravici protivni duh (liberalizmov) glasiti jel že tudi v mladem slovstvu slovensketn, in prihajali so na dan veljakom, po Novicah, Danici itd. znanim voditeljem zabavljivi — zagatni spisi v vezani in nevezani besedi, kteri so blagoserčnega J a n e ž i č a pripravili bili v toliko zadrego, da je — spoznavši Depristojno ujedanje — 1. junija 1868 nagloma ustavil svoj nSIovenski Glasnik" (češ, preobilica zaostankov, patudi marsiktera nemila izkušnja nas je prisilila. v. str. 236) na preveliko zgubo šolski mladini slovenski, ktera — tudi po Besedniku in Zvonu, celo po Vestniku in Zori — doslej še nikakor ni dobila — nadomestila! — A. Umek Okiški pa, svest si pravega delovanja, čuteč, da nikoli nikjer, kar če biti lepo in krasno, protiviti ne sme temu, kar je pravo in dobro, ter vedoč, kamo veslajo mladiči slovenski, nekteri brez vere, nekteri v strastih, odgovoril jim je v Glasniku 1. 5 v pesmi, ktero so umeli — se ve da — le spet pisatelji — pesniki jasnega uma pa dobrega serca, in ktera se glasi takole: Čuden vpor. Eazvija se pomlad, pod solncem rumenim Sprehaja se pesnik med drevjem zelenim, Nevidno orožje razpenja — lovi. Med žarne svetove do neba dosega, Na zemlji prestrmega ni mu ga brega, Pri čistej lepoti pa le se mudi, Va-nj pena se bistrega slapa kadi, Od hrupa vsakdanjega bega. Iz stvarstva — modrosti neskončnega vira Snovi za lastno si tvornost nabira, V besedo zapleta s srcem jo um. Ko novim obrazom vdihuje življenje, Osupne ga Mpoma čudno šumenje, Obsuje groza presilnih ga trum. Izgine ko rosa nekdanji pogum, Ko gleda omotno vršenje. Kak šviga mu plamen zornega svita, Bliščoba neštetih mu zvezd je odkrita, Pred njimi na čelu solnce stojf. Kar pesnikom služi iz krila narave, Vse barve, ki v cvetji rode je dobrave, Kar v vednej premembi se krasno blišči, Krasota, soglasje vseli živih stvari Peklenske so zdaj mu skušnjave. Kot temni duhovi prihajajo strasti, Ljubezen najprva v ovenčanej časti, Kot megle v krdelih se jezno drve. Kar vzornega štejejo pevske primere, Dogodbe stoletij prikazni stotere Znad temnih oblakov mu silne prte, Iz vriska nenehoma vdarja: gorje! Upada poprejšnje moč vere. Med tem kot sodnjega dneva vršenjem Eazločen je zadnji glas med grmenjem: Napočil stvarem vsem prosti je čas, Za nami se dalje tedaj ne oziraj, Z oklepi nas sužnosti delj ne zatiraj, Naj sanja se tvoja ne vtiče v nas, Oprostiti čemo harmonični glas, Več nove snovi ne nabiraj! — Zbeže krdela, nastane tmina, Zapre se vesoljnosti mu domovina, Vsa redna lepota za zmerom je preč. — Oj! solnce razuma z oblaki se meša, Veselja nekdanjega srce pogreša, Krilatca silnega mahnil je meč, Zaprl se čutom je raj cveteč: Pesništvo mu — prazna je veša.