Rok SmRdelj / kevin SmetS, koen leuRS, myRia GeoRGiou, SaSkia WitteboRn in Radhika Gajjala (uR.): the SaGe handbook of media and miGRation 231 Rok Smrdelj Kevin Smets, Koen Leurs, Myria Georgiou, Saskia Witteborn in Radhika Gajjala (ur.): The SAGE Handbook of Media and Migration Los Angeles: SAGE, 2020, 638 strani Leta 2001 je izšel zbornik Media and Migration: Constructions of Mobility and Differen- ce, v katerem je bilo področje raziskovanja medijev in migracij verjetno prvič deležno sistematične in celovite obravnave. Urednika Russell King in Nancy W ood sta vzposta- vila razlikovanje med »migracijami v medijih« in »mediji v migracijah«, ki sta danes najprepoznavnejši poddisciplini medijskih in migracijskih študijev. Prva linija se osre- dinja na proučevanje medijskih reprezentacij migracij, medtem ko druga tematizira vlogo medijev v migracijskem procesu. Obe veji odlikuje izjemno obsežna in težko obvladljiva raziskovalna dinamika, ki se je okrepila zlasti po letu 2015, ko je prišlo do pojava množičnih migracij v Evropo kot posledice vsesplošne destabilizacije in vojnih spopadov na Bližnjem vzhodu. Skoraj dvajset let po izidu omenjenega zbornika je izšel njegov obsežen naslednik The SAGE Handbook of Media and Migration (2020), v katerem je teoretska in empirič- na kompleksnost sodobnih medijskih in migracijskih študijev tematizirana v štiriin- petdesetih poglavjih več kot šestdesetih avtorjev in avtoric. Če je obdobje izida prvega zbornika zaznamovala prevlada množičnih medijev, pa drugi zbornik naslavlja radi- kalno drugačno medijsko krajino. Določa jo digitalni spletni kontekst, ki ni samo pre- oblikoval tradicionalnih množičnih medijev, ampak tudi prispeval k uveljavitvi druž- benih medijev in novih medijskih tehnologij. Sodobni mediji so digitalni mediji, ki ne vplivajo le na medijsko konstrukcijo migracij in njihovo osebno doživljanje, ampak področje medijskih in migracijskih študijev postavljajo pred številne teoretske, episte- mološke in metodološke izzive, ki so rdeča nit pričujočega dela. Zbornik sestavlja sedem razdelkov. V prvem, ki je posvečen nekaterim osnovnim konceptom medijskih in migracijskih študijev, velja najprej izpostaviti pojem »pove- zanega migranta« (ang. connected migrant) v poglavju Dane Diminescu. Čeprav so digitalne tehnologije nepogrešljiv atribut »povezanega migranta«, saj so odločilnega pomena za ohranjanje medosebnih stikov in pridobivanje informacij, pa Linda Leung v kontekstu obravnave »digitalnega razkoraka« (ang. digital divide) kritično opozori, DOI:10.4312/ars.15.1.231-236 AH_2021_1_FINAL.indd 231 AH_2021_1_FINAL.indd 231 16. 07. 2021 10:28:32 16. 07. 2021 10:28:32 Rok SmRdelj / kevin SmetS, koen leuRS, myRia GeoRGiou, SaSkia WitteboRn in Radhika Gajjala (uR.): the SaGe handbook of media and miGRation 232 da je vprašanje dostopa do digitalnih tehnologij v proučevanju sodobnih migracij pre- večkrat samoumevno predpostavljeno in premalo problematizirano. Veliko žrtev pri- silnih migracij namreč nima zagotovljene spletne in mobilne povezave. Zato Melissa Wall predlaga koncept »informacijske prekarnosti« (ang. information precarity), ki je izhodišče za analizo pogojev nestabilnosti in negotovosti z vidika dostopa do digital- nih tehnologij ter posledično do osebnih in novičarskih informacij. Digitalne tehnologije pa niso obravnavane samo prek vprašanja dostopa, ampak tudi nadzora. Koen Leurs tematizira infrastrukturo upravljanja sodobnih migracij (na primer mejna kontrola, biometrična identifikacija), ki po avtorju učinkuje podobno kot mehanizmi nadzora in podrejanja v starejših zgodovinskih primerih, na primer v obdobju kolonializma in nacizma. Sodobna politična ekonomija digitalnih medijev (poglavje Eugenie Siapera) pomeni sfero izkoriščanja in reprodukcije rasističnih druž- benih razmerij. Omogoča vzpostavljanje različnih manifestacij nadzora begunske in migrantske populacije, na primer s puščanjem digitalnih sledi v obliki metapodatkov, ki se shranjujejo v večje podatkovne baze. Ravno metode zbiranja in analiziranja podatkov v digitalnem spletnem kontekstu so osrednja tema drugega tematskega sklopa. Poglavje Karine Horsti z vpeljavo hori- zontalnega in vertikalnega pristopa k analizi medijskih reprezentacij migracij analitič- no združuje »migracije v medijih« in »medije v migracijah«. Medtem ko horizontalni pristop predpostavlja obravnavo cirkulacije medijske vsebine med različnimi digitalni- mi platformami, vertikalni pristop predvideva vključitev begunskega oziroma migrant- skega glasu, ki dopolnjuje prevladujoče medijske reprezentacije, v katerih je običajno zapostavljen. Na drugi strani William L. Allen v razpravi o »podatkovnih politikah« (ang. data politics) sklene, da mora analiza metapodatkov izhajati iz vprašanja načina, namena in pogojev, pod katerimi so bili metapodatki ustvarjeni, zbrani in uporabljeni. Izstopa tudi poglavje Ahmeda Al-Rawija, ki operacionalizacijo digitalnih metod izvede na primeru analize Twitterja. Avtor primerja tvite v arabskem in angleškem jeziku na temo etnocida nad muslimansko manjšino Rohingov v Mjanmaru. Na podlagi obse- žnega vzorca analize ugotavlja, da arabski tviti izražajo simpatijo do Rohingov, medtem ko jih angleški tviti najpogosteje prikazujejo kot grožnjo nacionalni varnosti. Tretji sklop uvaja tematiko diaspore, kjer ne gre zgolj za fizične, konkretne sku- pnosti, ampak tudi mediatizirane skupnosti, reprezentirane prek digitalnih medijev. Poglavja obravnavajo zelo raznolike študije primerov (od afriških transnacionalnih di- aspor, queer migrantske populacije in beguncev v nekdanji NDR do Baskov, indijskih migrantov, latinskoameriške populacije na Japonskem in drugih podobnih skupnosti), s pomočjo katerih odgovarjajo na vprašanje, kako digitalni mediji vplivajo na kon- strukcijo identitete članov diaspore. Prispevki pokažejo, da proučevanja diaspor ne določa zgolj kompleksen odnos med njenimi člani in njihovo matično domovino ter državo, v kateri prebivajo, ampak tudi notranja razmerja znotraj diaspore same. Tako AH_2021_1_FINAL.indd 232 AH_2021_1_FINAL.indd 232 16. 07. 2021 10:28:32 16. 07. 2021 10:28:32 Rok SmRdelj / kevin SmetS, koen leuRS, myRia GeoRGiou, SaSkia WitteboRn in Radhika Gajjala (uR.): the SaGe handbook of media and miGRation 233 kot za sleherno manjšinsko skupnost je tudi za diaspore značilno, da niso monolitne entitete brez notranjih razlik, trenj in razhajanj. Četrti razdelek naslovi problematiko meje, ki ne pomeni samo geografske ločnice med različnimi skupnostmi, ampak predvsem simbolno ločnico, ki vzpostavlja »zami- šljene skupnosti« prek diskurzivno konstruiranih razlik med »nami« in »njimi«, med pripadanjem in nepripadanjem, med dostopom in nedostopom do človekovih pravic. Zastavlja se vprašanje, kdo je upravičen do njih in kdo ne, kdo jih lahko sploh zahteva in pod kakšnimi pogoji. Da dostopa do temeljnih človekovih pravic ne narekuje nji- hova deklarirana univerzalnost, ampak intersekcija številnih osebnih okoliščin, med katerimi se prav pripadanje določeni etnični, nacionalni, verski ali drugi skupnosti največkrat izkaže za odločilno, je glavno sporočilo poglavij v četrtem razdelku. Med njimi velja še posebej izpostaviti prispevek indijske antropologinje Payale Arora, ki osvetljuje problematiko Oromcev, najštevilnejše etnične skupine v Etiopiji, ki jo, po- dobno kot v drugih bolj znanih primerih medetničnih konfliktov (na primer v Ruandi, Sudanu, Bosni in Hercegovini ter že omenjenem Mjanmaru), vladajoči režim preganja zaradi njene kulture. Sistematično in dolgotrajno nasilje je številne Oromce prisililo v pregnanstvo in oblikovanje diaspore, raztresene po vsem svetu, ki medsebojno pove- zanost ohranja s pomočjo digitalnih medijev. Čeprav ima Etiopija porazno medijsko svobodo (njen režim vzpostavlja strog nadzor nad poročanjem množičnih medijev in vsebinami družbenih medijev, zaprl je številne pisce političnih blogov in z vohun- sko programsko opremo spremlja aktivnosti lastnih državljanov), upanje pri Oromcih ohranja digitalni aktivizem, ki je sredstvo političnega boja zoper vladajoči režim. Pro- test in aktivizem v fizičnem prostoru tako rekoč nista mogoča, zato pomembno mesto zavzema digitalni prostor, prek katerega Oromci vzdržujejo imaginacijo o skupnem pripadanju in skupni domovini, etiopski pokrajini Oromiji. Peti sklop vzame pod drobnogled prevladujoče medijske reprezentacije, ki običaj- no stigmatizirajo, viktimizirajo, stereotipizirajo ter posledično jemljejo glas beguncem in migrantom. Najpogostejša načina medijske konstrukcije sodobnih migracij sta hu- manitarnost in sekuritizacija. Če se humanitarni okvir na prvi pogled ne zdi proble- matičen, pa tvega, da begunce in migrante prikaže kot nemočne žrtve brez lastnega glasu, v imenu katerih govorijo in delujejo drugi (na primer politiki, aktivisti, strokov- njaki). Pri sekuritizaciji pa je prisoten klasičen predsodek o beguncu in migrantu kot varnostni in kulturni grožnji, ki učinkuje podobno kot stereotipen humanitarni dis- kurz. Kaarina Nikunen na primeru evropske begunske »krize« 2015–2016 pokaže, da imajo prevladujoče medijske reprezentacije »moč opredeljevanja« (ang. definitional power). To pomeni, da vplivajo na odnos večinske družbe do manjšinske. Glavnina državljanov namreč ni v neposrednem stiku s pripadniki begunske in migrantske po- pulacije, zato so medijsko posredovane vsebine najpomembnejši vir informacij o njih. Prevladujoče medijske reprezentacije begunce in migrante prikazujejo kot »druge«, AH_2021_1_FINAL.indd 233 AH_2021_1_FINAL.indd 233 16. 07. 2021 10:28:32 16. 07. 2021 10:28:32 Rok SmRdelj / kevin SmetS, koen leuRS, myRia GeoRGiou, SaSkia WitteboRn in Radhika Gajjala (uR.): the SaGe handbook of media and miGRation 234 zato je po Rosemary Penningtion pomembno, da dobijo možnost samoreprezentacije, s pomočjo katere lahko preoblikujejo obstoječe diskurze o tem, kdo so in zakaj so se podali na pot. Poglavja v šestem razdelku tematizirajo prostorsko-krajevno perspektivo, s po- močjo katere presegajo tradicionalno pojmovanje migracij, razumljenih kot linearno gibanje iz enega kraja v drugega. Pomembna sestavina sodobnih migracij ni samo fi- zična mobilnost, vezana na konkreten prostor in čas, ampak tudi digitalna mobilnost, vezana na komunikacijo na dolge razdalje, iskanje informacij na poti, pomoč pri na- vigaciji na neznanih območjih ter beleženje migracijske in druge aktivnosti na digital- ni napravi. Avtorici Zhuoxiao Xie in Saskia Witteborn na primeru »daigou«, osebnih nakupovalcev na Kitajskem, ki po naročilu strank nakupujejo v tujini, argumentirata, da sodobne migracije sestavljajo različni tipi mobilnosti (na primer fizična, digitalna, družbena). Prostori, ustvarjeni z digitalnim, ne vplivajo samo na njihovo fizično mo- bilnost, ampak tudi reproducirajo družbene vloge. Da pa lahko digitalni prostor učin- kuje izključevalno, je razvidno iz biometrične identifikacije in nadzora mobilnosti v Indiji (t. i. sistem Aadhaar), s katerim se ukvarja Nishant Shah. Čeprav je digitalno v vsakdanjem življenju pogosto predstavljeno kot nasprotje materialnega, avtor pokaže, da biometrični nadzor v Indiji stremi k fiksaciji biološkega in materialnega, s tem pa tudi nacionalnega. Biometrični sistem potrebuje fiksne identitete in poti gibanja. Teži k omejevanju in sankcioniranju vsakršnega pretiranega in nekontroliranega gibanja. Poleg tega predpostavlja razvrščanje prebivalstva po določenih kriterijih, na primer po stalnem prebivališču, to pa vodi v dodatno izključevanje že izključenih družbenih sku- pin (na primer brezdomci, ljudje z nedokumentiranim bivališčem, ljudje v begunskih taboriščih, iskalci azila itd.). Zadnji, sedmi razdelek obravnavo medijskih in migracijskih študijev zaokrožuje s tematiko konfliktov, ki so posledica bojev za pripoznanje političnih, kulturnih, naci- onalnih in drugih pravic določenih družbenih skupin. Vir konflikta je trk večinske in manjšinske družbene pozicije, pri čemer prva pravice omejuje in jih ne želi podeliti, medtem ko si druga prizadeva za njihovo uresničitev. Sodobni mediji igrajo osrednjo vlogo pri oblikovanju tega konflikta, saj vzpostavljajo narative o tem, kdo pripada do- ločeni skupini in kdo ne. Primer trka med večinskim in manjšinskim je transnacionalni upor turške manj- šine Alevitov (poglavje Kumru Berfin Emre Cetin), ki si prizadeva, da bi bila pripo- znana kot religijska skupnost in ne samo kot kulturna skupnost. Po poskusu državnega udara v Turčiji junija 2016 je turški vladajoči režim sprejel številne avtoritarne ukrepe, med drugim prepoved oddajanja alevitskih televizijskih programov. Tradicionalni me- dij, televizija, je za upor izkoristil digitalne vire in se odločil za spletno pretakanje vse- bin (ang. online streaming). Čeprav je šlo za pomenljivo potezo, ki kaže na pomen te- levizije kot medija transnacionalne skupnosti ter njegovo vlogo v boju za pripoznanje AH_2021_1_FINAL.indd 234 AH_2021_1_FINAL.indd 234 16. 07. 2021 10:28:32 16. 07. 2021 10:28:32 Rok SmRdelj / kevin SmetS, koen leuRS, myRia GeoRGiou, SaSkia WitteboRn in Radhika Gajjala (uR.): the SaGe handbook of media and miGRation 235 političnih in kulturnih pravic Alevitov, pa spletno pretakanje vsebin zaradi digitalne neenakosti znotraj alevitske manjšine (na primer dostop do svetovnega spleta, digital- na pismenost) dolgoročno ne razrešuje problema dostopa do medijskih vsebin. Poleg tega se je kmalu izkazalo, da spletno pretakanje vsebin ni odporno na državni nadzor, saj je turški parlament državno agencijo, ki že regulira radijske in televizijske vsebine, pooblastil, da nadzoruje tudi spletne vsebine. Po zgoščenem prikazu vseh sedmih razdelkov in njihovih najvidnejših prispevkov je mogoče skleniti, da zbornik ne prinaša učbeniškega pregleda medijskih in migra- cijskih študijev, kot bi lahko pričakovali zaradi njegovega naslova, ampak izvirne teo- retske in empirične ugotovitve, ki odsevajo prevladujoče trende in zarisujejo nadalj- nje raziskovalne perspektive. Gre za izjemno pomembno delo, ki področje medijskih in migracijskih študijev umešča na širši zemljevid družboslovnega in humanističnega raziskovanja. Različne avtorje in njihove pristope povezuje v isti okvir, ob tem pa de- centralizira evropsko perspektivo, saj vključuje primere z vsega sveta. V vsebinskem smislu zbornik sporoča, da fizični prostor ni več predpogoj so- dobnega migracijskega procesa, saj poteka tudi v digitalnem prostoru. Prihodnost na področju raziskovanja medijev in migracij je zato v kombinaciji klasičnih socioloških pristopov z digitalnimi metodami (na primer podatkovno in tekstovno rudarjenje, ang. data and text mining). Digitalna perspektiva pomeni osrednjo epistemološko smer za nadaljnji razvoj medijskih in migracijskih študijev na splošno, pa tudi za nju- ni poddisciplini, »migracije v medijih« in »medije v migracijah«. Pri prvi gre izposta- viti, da sodobne digitalne platforme upravljajo zasebne korporacije, ki so podrejene neoliberalnim kapitalističnim imperativom. Upoštevanje politične ekonomije digi- talnih medijev je zato pri nadaljnji analizi medijsko posredovanih vsebin neizbežno. Pri drugi liniji pa je ključno, da digitalne tehnologije prinašajo možnost upora, hkra- ti pa niso imune na reprodukcijo prevladujočih družbenih razmerij, ki dobivajo vse bolj prikrite oblike. Zato je treba sodobne digitalne tehnologije razumeti kot materia- lizacijo družbenih razmerij in ne kot gole osebne pritikline, neodvisne od sodobnega družbenega konteksta. Zbornika pa ne odlikuje zgolj upoštevanje »družbenega« pri proučevanju »digi- talnega«, ampak tudi refleksija produkcijskih pogojev, v katerih raziskave na podro- čju medijskih in migracijskih študijev nastajajo. Kvantitativna akumulacija znanstve- nih točk, visoka konkurenčnost med raziskovalci in vse bolj negotovi pogoji dela so širše družbene okoliščine sodobnega akademskega dela. Zbornik jim (na primer v uredniškem uvodniku) namenja pozornost; tako se tudi tu kaže njegova sociološka dragocenost. Zaradi vsega naštetega zbornik ocenjujemo kot izjemno pomembno znanstveno delo. Upajmo, da bodo njegovo relevantnost prepoznali tudi proučevalci medijev in mi- gracij v Sloveniji, kjer nas kljub pestri domači raziskovalni dinamiki čaka še veliko dela. AH_2021_1_FINAL.indd 235 AH_2021_1_FINAL.indd 235 16. 07. 2021 10:28:32 16. 07. 2021 10:28:32