Tanja Rener
PRELIMINARIJE K RAZMERJU MED DRUŽINO IN POLITIKO
Družina je sočasno fizični, odnos tu, simbolni prostor.ki sc zdi Uko znan in običajen, da služi za metaforo vseh listih situacij, ki imajo opraviti s spontanostjo, naravnostjo, ncposrednosgo, "smo kot ena družina", cdo "narod kot ena sama velika družina", kar smo nedavno sliSali v naScm političnem prostoru Družina jc temeljno mesto socialne konstrukcije realnosti in obenem točka, ki ji uspeva nemogoče, socialna razmerja prcdcljujc oz prikazuje kot naravna, in obratno, naravna dejstva (rojstvo, smrt, rast) opremi s celim registrom socialnih pomenov
Družina je prav zato, ker jc mesto dogajanj in odnosov, ki sc dotikajo najglobljih dimenzij življenja, na videz vsem skupnih in univerzalnih, privilegiran material, s katerim sc konstruirajo socialni arhetipi in miti, ki seveda niso vselej afinnativni Poleg svete družine krščanske tradicije obstajajo utopične vizije preteklosti in fanlazmc srečne prihodnosti, srečne tudi zato, ker v njej ni družine, kakor jc ni npr. v Platonovi Republiki, v socialnih utopijah kakega Fouricra ali v praksah komunalnega življenja Šestdesetih in sedemdesetih let. Navsezadnje ima tudi krščanska sveta družim svojo predzgodovino v zgodnjem krščanstvu, ki družine ne dojema kot skupnosti, ampak kot privatio. kot mejo in grožnjo skupnosti.
Analogno so tudi sodobne podobe družine ambivalentne Poleg podob družin kot azila, varnega pribežališča in mesta čiste cksprcsivnosli. solidarnosti in avtentičnosti, kjer jaz Sclc sem zares jaz, stojijo podobe družine kot incsta opresije, dolžnosti, ekskluzivnega egoizma, nasilja ipd. Z eno besedo, druga plat arhetipa družinske sreče jc družiiu, ki ubija
Vse te različne podobe živijo druga ob drugi, [>ogosto v nas samih, so pa tudi dd zakonodajnega in socialno-političncga imaginarna, bodisi ko sc govori o potrebi po "ohranjanju in utrditvi družinskih vrednot", o "podpiranju družinske solidarnosti'' in podobno, bodisi ko se govori o družinah, ki izvržejo svoje bolne, stare, prizadele člane, ali o družinah, kjer močncjSi mallrctirajo SibkcjSe. To, kar imajo te različne, tudi kontradiktome podobe skupnega, jc njihova ahistončnost in vizija družine kot nečesa celega, homogenega, enotnega Evidcnca razlik jc torej vedno znova spregledana, potisnjena vstran
Prav zato jc najbrž potrebno vztrajati pri različnosti. Dve različnosti sta, ki sploh konstituirata družino - spolna in generacijska Spolna razlika začne prav v družini funkcionirati kot življenjska usoda skozi hierarhijo vrednot, moči in odgovornosti. Prav uko so gcncracije dement notranje diferenriacijc družine, čeprav na drugačnih osnovah in z drugačnimi motivi kot spolna razlika; rojstvo otrok, njihova rast, odhod iz družine vedno znova premeščajo strukturo družine, diefinirajo njene stadije, cikle, določajo njene meje. In tudi med otroci povzroča spolna razlika različne načine pripadnosti in kontinuitete. Predvsem so tu prikrajšane hčere: na simbolni ravni identifikacije in prenosa imena so prikrajšane za gcncaloSko kontinuiteto
Navkljub zdravorazumskemu videzu in ideološkim proklamacijam, ki družino opreddjujejo kot socialni tnodd zasebnosti in intimislične skupnosti, jc nemara potrebno poudariti, da jc družim področje in objekt političnega na več ravneh Poleg znottajdružirakcga življenja, ki je eno temeljnih področij učinkovanja
6
"mikrofizikc oblasti", obstajajo Se Sevüna razvulnejSa razmeija med d rutino in politiko/državo
Intervencija države v družino se Časovno ujema z rojstvom modeme dr*ave Za zgodovinarja Ancsa je oblikovanje modeme države, torej javne sfere, ki ni podvržena neposredni kontroli sorodstvenih politik, pravzaprav predpogoj za nastanek modeme družine kot prostora zasebnosti in čustev Država pa seveda ni zgolj kontekst, od katerega se družina loči in določi ko( taka, torej kot družina, temveč tudi mesto, kjer se določajo norme in osrodiSči nadzor, ki zadeva družino kot institucijo.
če govorimo o sociološki substanci države, polem jc ključno dvoje; država je poscstiuca monopolov moči in točka, kjer se določajo norme in pravila funkcioniranja. Kot taka jc seveda v konstantnem napetostnem (tudi konfliktnem) razmerju do vseh tistih subjektov, ki prav tako pretendí rajo na podoben status, na status moči in nadzora
Na polju družinskega življenja jc takih tekmovalnih členov veliko. Spomnimo se na konflikte okrog definiranja spodnje meje starosti pri sklepanju zakonske zveze, konflikte v zvezi s prenosom temelja zakonske zveze iz zakramenta na pogodbo, na definiranje obveznosti v zvezi s .tolo, definiranja obligacij mod starti in otroki, med spoloma ipd.
V družboslovju zadnjih desetletij sta se v razmišljanju o razmerju med družino in državo razvili pretežno dve in te rp relativni liniji Prva linija interpretacije dojema (o razmerje kot progresivno invazijo države na področje individualnega in družinskega življenja ta s tem izpraznjenje obeh, drugi tip interpretacije motri zvezo med družino in državo kot proces progresivne emancipacije individuov, ki v intervenciji države kot garantu državljanskih pravic vidijo možnosti zope rs ta vl-janja centrom moči. pa najsi bo to družina, cerkev ali tradicionalna skupnost, ki s hierarhijami, sistemi vrednot in prioritet posegajo v individualno svobodo. Nedvomno je prva interprctativna linija močnejša in najbolj razširjena ter jc pnila močno do izraza v zvezi z razpravami okrog krize socialne države. Ti avtorji (kakor so Laseh, Donzclot, Bcrgcr in Bcrgcr, Dona ti ipd.) menijo, da jc družina vse bolj izpraznjena, daje oropana smisla, nesposobna avtonomne akcije, ker jc država vse bolj avtoritarna, če že ne totalitarna v svojih težnjah po normiranju in nadzoru vse številnejših področij zasebnega življenja. Druga skupina avtorjev nasprotno meni, da posegi države v družino resda spreminjajo družino, vendar ne v smislu izpraznjenja, preproste redukcije funkcij, temveč tako, da prcstnikhi-rirajo stare in pridajqio ngyc^ zaradi česar sc družina vse bolj funkcionalno dbtežujc (Zaretskv, Ehrcnreich, English, Diamond, Barret, Mclntosh, Balbo, Saraccno) Zanimivo je morda, da slednjo skupino interpretov sestavljajo večinoma avtorjK-cc), ki so tudi sicer bolj pozorni do socialnega položaja žensk.
Družinska politika
Najbolj transparentno, najbolj "praktično" razmerje mod družino in državo je družinska politika. Ob vpraSanju družinske politike, njenih možnosti in ne možno« ti so mnenja med strokovnjaki močno dd jena in segajo od argumentacij za nujnost družinske politike, ki ji pripisujejo vciikc potenciale, do popolnega zanikanja same možnosti obstoja družinske politike. Slednji menijo, da jc na abstraktni ravni "potrebe po podpiranju družine" morda Še mogoče dosegah konsenz, ki pa se zalomi takoj, kojc potrebno definirati, kaj sploh družina pomeni,
7
in 4c bolj, kaj jc mogoče razumeti kol podpiranje Pixlpir anje npr. lahko pomeni zavzemanje za Široko mrežo uslug in slo itev, ki naj družini (komu znotraj družine'1) olajšajo obremenitve, lahko pa podpiranje pomeni ukrepe, lu naj družini omogočijo, da bo sama opravljala vrsto delavnosti in storitev, podpiranje lahko pomeni vzpodbujanje žensk, da ostanejo doma, lahko pa tudi ukrepe za vzpodbujanje zaposlovanja žensk.
Osnovni nauk, ki ga je mogoče potegniti iz omenjenih koMrovcr/. v stroki, je, da jc vpra&anjc družinske pduikc politično m ne strokovno vprašanje
Ker jc področje družinske politike nekaj, o čemer se zadnje čase intenzivno govori tudi pri nas, se mi zdi primemo ( ne da bi se spuščali v odgovor na vprašanje, ali je družiaska politika sploh možna), da vsaj v grobem preletimo tiste temeljne točke, zanke, navzkrižja, ki so razvidna v sistemih, kjer so vpeljali to, | kar imenujejo družinska politika.
Zdi se, da večjih zadreg ob definiranju pojma ni. Z družinsko politiko ali tudi s socialno politiko za družino se označujejo vsi (kolektivni) ukrepi, kijih določen politično administrativni sistem v svojih različnih artikulacijah izvaja, da bi zagotavljal ali pospeševal socialno blagostanje družin Ne glede na različne politične sisteme, različne razvojne koncepte in znotraj njih različne socialne politike jc v držav oh Zahodne Evrope, ki so vpeljale druž.insko politiko, jasno, da so temeljni konceptualni problemi trije: specifičnost, integrativnost in in-strumcntalnost družinske politike.
a) Vprašanje specifičnosti
Ob opredel jevanju družinske politike se postavlja vpraSanje, do kod sega, kako je mogoče razmejiti iirše področje socialne politike od družinske, kateri ukrepi kam sodijo ipd. Gre za vprašan je koristnosti rabe širokega (generalnega) in ožjega (specifičnega) koncepta.
Argumenta v pnd širokega razumevanja sla:
-	vsak ukrep socialne politike ima nujno posredne ali neposredne učinke na družino;
-	operativna potreba po Jirokcm konceptu (torej dnižfaiska politika kot sestavni del socialne politike) zaradi večje integracije posameznih področij in ukrepov, ki bi bili sicer nepovezani, segmentirani m zato disfunkcionalni
Argumenta v prid specifičnemu konceptu družinske politike:
-	čeprav je res, da ima vsak poseg socialnc politike take ali drugačne učinke za družino, je tudi res, da ni področja socialnc politike, kjer bi se analizirali, usklajevali celoviti učinki teh posegov v družino,
-	socialni pomen družine narašča, zato so nujni specifični ukrepi države, ki naj ji olajšajo funkcionalno prcobremcnitev.(l)
h) Vprašanje instrumcnlalnosli
Če jc družinska politika konstruirana kot posebno in avtonomno področje, je prvi vsebinski pa tudi formalno organizacijski problem, ki se zastavlja, problem njene instrumentalne oz ncinstrumentalne rabe. Družinska politika lahko nastopa kot sredstvo za doseganje drugih ciljev socialnc politike, ki z empiričnimi konkretnimi družinami nimajo neposredne zveze. Instrumentalna raba družinske politike je zelo običajna praksa, pogosti primen take rabe so: ukrepi družinske politike, ki naj zagotavljajo ali pospešujejo znižanje stroškov družbenih dejavnosti (ali znižanje osebne in skupne porabe, kar je še štrti sistemski cilj); ukrepi, ki naj pospešujejo ali zavirajo natalitcto. ali ukrepi, ki naj rešujejo vprašanja v zvezi z obrobnimi segmenti prebivalstva, kakor so bolni, stari, prizadeti ipd , in siccr tako, da del varstva in skrbi prenesejo v družino.
8
c) VpraSanjc integralnosti
Tretja sestavina družinske politike, o kateri se v Zahodni Evropi največ govori, jc vpraSanje integralnosti Gre za iskanje take družinske politike, ki bi bila kar se da enotna oz , ki bi povezovala različne razsežnosti ukrepov (različne vidike, področja, dejavnosti), ki so bili doslej nepovezani. Zahteva jc povsemjasna, zato pa tem teže uresničljiva. Različni avtorji opozarjajo vsaj na tri vrste pasti, ki prežijo na koncept specifične in integrativne družinske politike.
1.	Nevarnost monr/.ma in stigmatizacijc Specifična in integrali vna družinska politika lahko pomeni usmeritev ar., podporo določenemu, prevladujočemu tipu družinske organizacije, ki jc nemara Se ideološko zažel jena in zato favorizirana, zaradi česar so diskrimimranc druge oblike. Ali jc torej mogoča taka enotna in integrativna družinska politika, ki bi sc znala izogniti strukturalnemu in kulturne mu monizmu in puSčati prostor za dejanski nestigmatizirajoči pluralizem?
2.	Nevarnost integroekmizma kot konservativizma Po mnenju nekatenh avtorjev jc tako razumevanje družine nevarno zalo, ker je zdo blizu ležnji po ohranjevanju statusa quo, čc žc ne težnji po podpori in revitalizaciji "starih, trdnih, stabilnih" družinskih oblik.
3.	Nevarnost odtujitve. Intcgrativnost prinaSa nevarnost odtujitve v smislu rastoče odvisnosti od države in njenih aparatov, kar jc nedvomno bila skuSnja držav blaginje v sedemdesetih letih, ko jc sočasno z večjo "podporo/pomočjo'' družini potekal proces zmanjševanja svobode in avtonomije posamezni kov/družin, zmanjševanja odgovornosti in pristojnosti, povečevanja državno-bi-rokratskih maSincnj in s tem tudi povečevanja socialncga nadzora. Pa tudi sicer sc jc pokazalo, da sc jc prav modelu iniegralivnosti najteže približati, oz da jc najteže presegati fragmentiranost družinskih politik. Doslej sta v družinskih politikah prevladovali dve usmeritvi, kiju orcnačujc prav fragmentiranost:
1.	Fragmentiranost po potrebah oziroma področjih intervencije države v družino (značilna za države blaginje, ki svoje socialne koncepte utemeljujejo v klasični delitvi na področja, lu naj - v grobem - tudi pokrivajo osnovne potrebe družin):
a)	ekonomsko fiskalno področje (prenos dohodka in socialne varnosti v okvire davčnega sistema);
b)	področje družbenih služb (social services), ki jih delijo v spioSnc (izobraževanje, zdravstvo, stanovanje ipd ) in personalne (posvetovalnice, pomoč starim, prizadetim ipd );
c)	področje zaposlovanja (hcncficije in storitve, povezane s trgom delovne sile v zasebnem in državnem scktoiju).
2.	Fragmentiranost po uporabnikih:
a)	specializirani programi, ki zadevajo socialno Šibke družinske statuse (zgodnje otroStvo, zaposlene ženske, mladinske dclikvcnte, bolne, stare, prizadete);
b)	programi za posamezne tipe (dcprivilcgiramh, prizadetih) družin npr. cnos tartevske družine, multiproblematične ali začasno prizadete s smrtjo hranilca, z izgubo delovnega mesu ipd ).
Obe usmeritvi sta sc pokazali za neučinkoviti, zalo jc toliko strokovnih m političnih poskusov zadnja leta usmcijcnih v iskanje novih inicgrativnih pristopov, ki so sker bogatejši z izkušnjami države blaginje in krize njenih socialnih programov, obenem pa sc zavedajo negativnih posledic anglo-amcriikcga obrata v ekonomizem kot reakcijo na strategije wdfare state. Težave v zvezi z različnimi praksami družinske politike imajo v posameznih državah specifične vzroke, a tudi skupno potezo, ki sc izraža kot nesposobnost operativnega povezovanja
9
posameznih vidikov in intervencij, vendar segajo težave 5c dlje oziroma so Se bolj izvorne Po mnenju Številnih avtorjev izvirajo ključne zadrege v različnih teoretsko ideoloških postopkih oziroma v različnih pristopih k družinski politiki in segajo Se dlje: gre za temeljne razlike v samem teoretskem presojanju, opredeljevanju. umestitvi družine v družbeni kontekst Zalo je v razpravah o družinski politiki v zadnjem desetletju nastal zanimiv poskus vsaj osnovne unifikacijc različnih pristopov, ko gre za družino v najrazvitejših evropskih državah, ki naj bi ponujal možnost za opcracionalno analizo družinske politike.
Poskus se začenja z definicijo družine, ki zavrača vrsto doslej znanih opredeljevanj kot npr. "družina kot naravna skupnost", "družina kot temeljna cclica družbe", kot "ekspresivna skupnost" ipd., in poslavlja nekoliko "suho" sociološko tezo, da je družina primarna skupnost in družbena institucija, v kateri se prcdcljujcjo viri kateregakoli tipa v zadovoljene potrebe. (Ali dobesedno: "Družina je skupnost oz. mesto pretoka med viri (inpuis) in proizvedenimi dobrinami/storitvami (outputs").) (2) Oboji, inputi in autputi, se umeSčajo med tri med seboj ločena področja, ekonomsko (trg), politično (država) in skupnostno (področje družbene solidarnosti). Vsa tri temeljijo na različnih tipih ekonomije:
a)	trg temelji na pogodbeni menjalni ekonomiji in sistemu cen;
b)	država temelji na politični ekonomiji ccntralizacijc in redistribucije virov, pri čcincr distributivna načela niso zgolj tržna;
c)	področja družbene solidarnosti (sorodstvo, sosedstvo, volonterstvo ipd.) temeljijo na simbolni menjavi, ki ni ekonomsko tržnega tipa in nc pogodbena, to je menjava, ki ima naravo uitcrpcrsonalnega translčrja in ni komercialno ali politično urejena
Model za analizo tako opredel jenih razmerij je kratko naslednji:
Družina-trg
Osnovna značilnost razmerja med družino in trgom je ta, da družina trgu "daje" več kot od njega dobiva, ali drugače, njena pripravl jenost za sodelovanje s trgom jc večja od pripravljenosti trga za zadovoljevanje potreb družine kot take. Razmerje mod obema jc mogoče analizirati po naslednjih najpomembnejših spremenljivkah:
-	sodobni trg producirá in terja določen úp "profesionalnega ctosa", človeka organizacije (visoko profesional iz irana in specializirana delitev dela z zahtevami po visoki mobilnosti in poklicni pripadnosti),
-	v organizaciji dela tudi sodobni trg ohranja spolno diskriminacijo, kar ovira prerazporeditev družinskih vlog, funkcij, obveznosti,
-	trg ohranja scgmcntacijo po starosti, ker generacije ločuje v delovnem procesu in v procesu potrošnje,
-	trg producirá dobrine in storitve, ki niso prilagojene potrebam družine, prav nasprotno, s temi potrebami se manipulira (npr stanovanjska gradnja).
Družina-država
Podobno kakor v prejSnjem primeru velja tudi v razmerju družina- država, da daje družina državi več (predvsem z obdavčenjem dohodka), kakor od nje dobiva. Razlogi te "neenake menjave" so seveda Številni, ostaja pa dejstvo, da družina
10
za storitve, lujih dobiva od države, plačuje preveč. Ne da bi dvomili o potrebnosti in umestnosti rcdistnbuuvnc funkcije države. tečejo razmišljanja predvsem v dveh smereh:
a)	večja prilagodljivost države (njenih aparatov, mehantz tnov), ko gre za ukrepe rcdistnhucijc dohodka v prid najbdj ogroženih družin (načelo enakopravnosti), pri Čemer je treba upoštevati ne le številčnost družine, temveč tudi njeno "obremenjenost".
b)	več ja prilagodl jivost tistim družinam, ki želijo večjo stopnjo samoupravljanja z dobrinami in storitvami, ki jih sicer ponuja država (načdo avtonomije). Ali drugače, družine, ki to želijo, naj imajo večjo možnost izbire med posameznimi pravicami, tipi storitev in dobrin.
Družina-področja družbene solidarnosti
Področja družbene solidarnosti se običajno delijo na tradicionalna, predmod-crna, kakor so sorodstvo, soseska in voiontcrstvo ipd. ter na tisla, ki so se institucionalizirala /lasu v socialni državi (social scrvn.es) Medtem ko prva delujejo takorekoč utečeno in samodejno in ddujcjo toliko bolj. kolikor manj so učinkovita vsa ostala področja, so dniga, kakor pravijo nekateri, "netiv noScnčck" socialne države. Javne institucije socialnih služb v državah blaginje so poleg znanih ležav (prevelika administracija m birokratskost storitev, veliki stroSki, močan socialni nadzor ipd ) težile k asimetrični odvisnosti svojih uporabnikov. Ti so razpeti med pasivnostjo, občutki nekompetentnosti tn zmanjšano odgovornostjo ter med hotenjem, da "stvari opravljajo sami" na načine, ki jim bolj ustrezajo. Zato bi bilo v prihodnje potrebno:
a)	bol j nadzirati vire za zadovoljevan je osnovnih potreb vsakdanjega življenja vseh družin in posameznikov (minimaliu socialni standard za vse);
b)	omogočiti večje samoupravljanje (home management) znotraj relativno odprtega in fleksibilnega sistema konkurenčne izbire;
c)	dabi bili posamezniki in družine subjekti recipročne participacije v socialnem, političnem, kulturnem smislu na vseh ravneh (od lokalne do državne) in ne zgolj pasiven objekt takih ali drugačnih reform in političnih projektov.
Opombe:
(1)	Zdi se, da pomen družine naraSča tudi v na Sem. /lasii političnem prosincu. Toda v nrtspnitju s tistim poudarjanjem družine, ki vidi v družini zibelko naroda in domačijskih vredm«, kar nedvomno »odi v rcgiaer klasičnih desnih ideologij. bomo i/j»«avifi nekaj bolj empiričnega. <*ipljivega. a hiftko h«4j prezrtega Družim je pomembna predvsem uho, ker je eden najpomembnejših virov materialnih in emocionalnih resursov, dviga se pomendružiiKko-sorodsIven: mfedamrMi. povečuje se obseg neformalnega dela v družini in za družino, sin*ki družbene reprodukcije, ki s» že bili »Kiali/jnni, se ponovno vračajo v družino. Sočasno s povečanim pomenom družine ta posameznika in za dnižbo se družina materialno in emocionalno preobtetujc. pn pomembnem delu pofulacije že kar tez raven ziu&nega življenja. Notorično dejstvo je, da znotraj družine obstajata dva socialno Šibka sutusa, ženska in otrok, ki sta tudi politično najmanj sliSna. Prav lako je znam, da vsaka družbena kriza najprej in najmočneje učinkuje prav nanju Tretje znano dejstvo je, da i*>a Šibka statusa na manifestni ravni na po&labScvanje življenjskih razmer reagirata najkasneje ali spioh ne. reagirata pa imf*ilzivno t elementi atlodesUukcip.
(2)	P. Oonati. Famtglia c poiitkhe sociali. F. Angeli. Milano, 1981, str. 201
11