Narodna Tiskarna" v Ljubljani. Vsebina 11. zvezka: Str. 1. Goräzd: Poröka. Balada............641 2. Dr. I. Tavčar: Mrtva srca. Povest. (Dalje.).....642 3. Svojmir: Drobne pesni. 1, 2...........656 4. J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 21. Peter in Pavel 657 5. G. Jereb: Josip Podmilšak, slovenski pisatelj. (Dalje.) . 662 6. S. Rutar: Akvileja. VI..........• . . 660 7. J. Star*: Vinko. VI..............674 8. L. Pesjakova: Popotni spomini. (Konec.)......630 0. J.Trdina: Vinska modrost. 21—22..... . . 682 10. K. Štrekelj: Novejši pisatelji ruski. II. Turgenev . . . 685 11. J. Kersnik: Gospod Janez. Novela. (Dalje.).....680 12. Književna poročila: XII. A. Fekonja: Macunova „Književna zgodovina slovenskega Štajerja" (Konec.).....604 13. I. Šubic: Hans Makart......................700 14. Slovenski glasnik..............703 V 10. zvezku je pri 1. točki „Vsebine" zmotno postavljeno ime „Gorazd" namestil „Nenad". Izdajatelji: Janko Kersnik, Fr. Leveč, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar. J^ETO IV. y J^JUBLJANI, 1. NOVEMBRA 1884. £TEV. 11. Poroka. '^btoji tam gradič bel, stoji; -Mož i se lepa grajska hči. Kar rčžica med cveti je, Nevesta med dekleti je. Sred grada je kapelica. Oj. krasna božja celica. Stoji v kapeli zlat oltar, Pred njim pa zaročencev par. Poroča jn duhovnik mlad, Duhövnik mlad, redövnik mlad. „Na včke srečna bödita, Po jednem poti hodita! ,.Težk6 živi življenje se, Ce ne deli trpljenje se. „A slajša radost je srca, Če isto si delita dvd." In venčani presrečni par Ostavlja zlati že oltar. Pa ona v njega vprč oči, Pa tiho reče grajska hči: „Bog sam, Bog sam nad nama ve . .. A nekaj mi teži src6!a Pred patra pokleknila je, Odveze izprosila je. — „Čestiti oče Vladimir, Zdaj vabim Vas pa na svoj pir!a „„Grofica Jelka, tč ne gre: Berač vas gledati ne sme! „„Bil nisem Tebi mar nekditj — Pokaj bi svat bil Tvoj sedaj!"" Še en poglčd na njö hladdn — Menih se vrne v samost&n. Gor&zd. Mrtva srca. Poveš«. Spisal dr. Ivan Tavčar. Dvajseto poglavje. (Dalje). redlog moj je ta-le. Ponižno sedemo k mizi, odpremo vrata ter čakamo, kdo pride prvi po hodniku. Kdor pride prvi, pade nam v plen in malo se pošalimo ž njim!" „Izvrstno!" kriči vsa družba. „Pridi, kdor höti, naš bode!" dere se Welser. „In če je rodni oče moj!" pritrdi Mulec. „Lepa šala bode!" „Ura!" vpijejo vsi. — Takoj vstanejo, postavijo mizo na prejšnje mesto, sedejo k nji ter jo oblože s polnimi steklenicami in kupami. Tudi sveče pogase in vrata na hodnik odpro na stežaj. Potem sede mirno in pazljivo poslušajo. Ali na hodniku se ni začulo ničesar. „Vraga, nikogar ne bo!a zatogoti se Krušič. „Kje li tiči vse? Če pride ženska, prosta ji pot! To se ve, in med poštenjaki tega posebe naglašati ni treba!" „To se ve! to se ve!" godrnja pijani vitez Lanski. „Da bi Satan le starega Sodarja privlekel," izpregovori zaspani grof Welser, „to bi bila pečenka za naš lonec! Strela nanj! Ta sivolasi ženin mi je neprijeten, skoraj še bolj od tebe, Lanski, ki si vender tako dolgočasna puščoba \u „Veseli bodimo, prijatelji!" odgovori vitez pohlevno. „Čemu me zbadaš v jedno mer, Welser, saj sem vender dobra duša, ali ne, Malec?" „Molčite!" zašepeta Krušič, „nekdo prihaja." Zdajci se začujejo na hodniku koraki. Nekdo je počasi prihajal. Veseljaki v sobi se skoraj sopsti ne upajo. Ivrušiču se je zabliskalo oko, kvišku se je sklonil, da bi bil takoj pripravljen, če bi oni na hodniku hotel pobegniti. Kakor rečeno, nekdo je počasi prihajal, in ko je trdo stopal po tlaku, odmevalo je od sten. Časih je postal in tedaj se je vselej culo, da je govoril sam s seboj. Senci jednak je prilezel po hodniku. — Filip Tekstor! V mislih je prikorakal. Ali pri vratih nehote obstane in dvigne temni svoj obraz proti pijani družbi. Spoznavši jo, hoče hitro oditi: a že ga je tiščal baron Krušič za roko in ga rahlo prisilil, da je moral prekoračiti prag v sobo. „Kam hočete, prijatelj ?u kriči baron radostno. „Da bi Vi znali, kako težko smo Vas pričakovali, na kolenih bi nas prosili odpuščanja, da ste pred našo izborno prijazno družbo hoteli pobegniti!" Grof Welser pripravi stol, rekoč: „Dajmo mu stol, da sede ljubi prijatelj naš. In kako je bled ta revček! Umekni se, Lanski! Povsod te je preveč, proklicana duša!" Lanski se mrmraje odmakne. Welser pa se obrne z največjo uljud-nostjo k Filipu: „Sedite, prijatelj, sedite! Verujte mi. da se zelö veselim, ker Vas zopet vidim! Baron Krušič ni legal, prav res, prav težko smo Vas pričakovali. Ali Vi ste hoteli pete pobrusiti? To ni bilo lepo! In prepričan sem, da bodete nas še na kolenih prosili odpuščanja. To je bila tvoja ideja, Krušič; a jaz jo potrdim! O tem pozneje! In na golih kolenih, rečem Vam! Na častno mojo besedo, še danes hočem videti gola kolena Vaša! Grof Welser še ni kmalu toliko govoril, za tega delj bodite uverjeni, poštenjak bledi, da se bode zgodilo, kar je govoril! Za sedaj pa mu dajmo piti!" Pri prvem navalu se Filip nikakor ni zavedel položaja, v katerem se je nahajal. Mali Welser ga potisne na stol ter mu nalije vode v kupo: „Le pijte, prijatelj! Potem pa nas bodete na kolenih prosili odpuščanja. Drugo za drugim! To bo še prijetno danes!" Tedaj se je hotel skazati tudi naš vitez Lanski. Vstal je in pristopil k osupnenemu Filipu. „Tudi jaz se Vam predstavljam," jeclja s težkim jezikom, „prijatelj dolgičas, jaz sem vitez Lanski, in moral sem že nekje videti samostanski obrazek Vaš!" Bil je čez mero pijan, in ko je te besede govoril, opotekal se je tja in sem. Le z veliko težavo se je obdržal v ravnotežji. „Vidiš, dragi moj!" nadaljuje, „rad te imam, ljubim te, in za tega delj ti hočem očistiti lice, da boš čeden, ker si v čedni družbi. Ali ne govorim pravice, gospodje?" „Lanski ima svojo idejo! K ataki, k ataki, Lanski!" vpije Krušič. To vpitje je pijanega viteza še bolj ojačilo. „Poglej," je dejal, „časih smo taki kuretini, kakor si ti, pulili perje s telesa, ha! ha!" V resnici prične na to s prsti grabiti Filipa za obraz, da bi mu izpulil kaj brade. Le-ta se predrami in potisne 41* Lanskega od sebe, da se je hipno zvrnil po sobi. Obležal je na podnici in niti vstati ni izkušal, ker je dobro vedel, da bi mu morali vsi poskusi izpodleteti. Dobro je poznal Lanski svoje moči. Za tega delj je mirno obležal na trdi deski. „Lanski je ugnan!" izpregovori Welser trudno. „A mi smo dru-gačega kova, dragi moj !" Tisti hip se je vsilil v razgovor domači sin Viktor. Do tedaj je sedel tiho pri mizi, in na obrazu se mu je kazala velika notranja za-dovoljnost, da je usoda privedla ravno Filipa Tekstorja v družbo. Od nekdaj ni rad gledal tega človeka na Nižavi in sovražil ga je, kar je pamet.il svojih dnij. „Pustite ga meni, prijatelji, pustite ga meni!" oglasil se je zamolklo. „Sam Bog ga mi je privedel, gospodje, in meni ga morate pustiti !tt „Naj ga ima Malec!" zaječal je Lanski na tleh. „Dobro, imej ga!" pravi Krušič. „Tudi meni je po všeči tako!" dostavi Welser, „ker si sin te hiše, imaš prednost ti!" Videlo se je, da s« grof srdi, ker se mu je plen njegove šale tako nepričakovano izvil. „Hvalo Vam! Storili ste mi veliko dobroto!" Na to je vstal Malec s svojega sedeža. Le s težavo se je dvignil in z rokami moral opreti ob mizo, da so ga držale noge. Tudi Filip je vstal. Nekaj časa sta si zrla oko v oko. Bledo lice se je Tek-storju zalilo s krvjo in sovražno so se mu svetile oči. „Tvoje je torej vse to delo, nižavski pleničar", izpregovoril je suhotno. „Do sedaj si dremal v temačnem kotu in spoznal te nisem. A vedeti bi bil moral, da je vse to tvoje delo, pijani gospod častnik!" „Zobč kaže!" reče Krušič, „le po njem, Malec!" „Danes bo še prijetno tu!" zamrmra grof Welser. „Potrpite, prijatelji, učakali bodete, da mi bo zobal oves iz roke, kakor star konj!" Nekaj satanskega se je razlilo Malcu po ničevem obrazu, ko je govoril te besede. Nepopisen, divji srd mu je polnil srce, da se mu z besedo ustavlja pred vso družbo to človeče! „Obleka ne dela človeka in uniforma ne vojaka! Za tega delj me ni strah pred tabo, prijatelj Viktor. Sicer pa tudi še ni predolgo, ko si se skrival za materina krila!" „Dobro! Ta bleda prikazen ima še nekaj možgan v čepinji! Sabljo na brus, če ne, padeš, Malec," kriči Krušič. „Vraga, danes bo prijetneje nego li sem mislil \u dostavi Welser s tiho zadovoljnostjo. Malec je glasno škripal z zobmi in razburil se je tako o Filipovih besedah, da prvi hip niti odgovoriti ni vedel. „Gospodje! izborni prijatelji moji," prične s sikajočim glasom, vi se hočete s tem človekom kratkočasiti, in res ne vem, čemu bi se ne! A rečem vam, iz roke mi bo zobal! Do sedaj pa še ne veste, kdo li je ta interesantni človek, ki stoji tu pred vami, kakor kos umazanega perila, na drog obešenega. Skazali ste mu veliko čast, da ste si ga izbrali sebi v šalo; pravico imate torej zvedeti, kdo je!" — Filip se ozre po obrazili okrog: „Upam, da sem v olikani družbi! Kar pa ti govoriš, napravlja mi malo skrbi!" „V olikani, zelo olikani družbi!" naglaša Malec. „Prijatelji, tu vam predstavljam gospoda Filipa Tekstorja! Na mojo čast, to je Filip Tek-stor, in če do sedaj še niste culi o njem, vaša je krivda, jedino vaša!" „Na svojo čast ne prisezaj!" odgovori Filip zbadljivo. „Dolgo te že poznam, ali kaj tacega še nisem nikdar opazil na tebi!" „Prijetno je danes! Le dalje, Malec!" oglasi se Weiser. „Čast pa je sicer malenkostna reč, in če je nimaš, kaj potem ? Obilo je takih ljudij na svetu! Ni li res, Krušič?" „Res! Le dalje, Malec!" odgovori Krušič. „Ta je zatorej Filip Tekstor in jaz sem Viktor Malec. Viktor Malec sem, kolikor me jc od nog do glave!" „Poštena duša si," oglasi se Krušič, „poštena od nog do glave. Sedaj si malo pijan, a to ti služi le v povzdigo talentov tvojih." „Filip Tekstor in Viktor Malec! To se čuje kakor voda in ogenj, ali ne?" „Kakor voda in ogenj! Recimo, da si ti voda!" dostavi Welser zaspano. Veselilo ga je, da se je tudi z Malcem mogel šaliti. Ve se, da ga je v aristokratski svoji duši zaničeval, umazanega tega plebejca! Malec nadaljuje: „Dostavljam še, da je bil pošteni moj oče sicer dvakrat oženjen, a vedno se je pisal za Malca. To je, kar vam, izborni prijatelji, naglašam! A naglašati mi je tudi, da niti prva niti druga žena njegova ni bila iz obitelje visokorodnih Tekstorjev!" „Malo me briga to, prokleto malo!" „Potrpi, Welser, potrpi! kmalu ti bode stvar kratkočasnejša! Poglej naju! Evo mene, Viktorja Malca, in tam gospoda Filipa Tekstorja! Kdo bi mislil, da sva — brata!" „Brata?" vpije grof Welser. „Na moji častni besedi! brata po krvi! a samo pred Bogom! Pred ljudmi pa se skrivava, ker se sramujeva!" „In oče tvoj se je pisal vedno za Malca?" vpraša Welser, in na obrazu se mu napno črte, „ha! ha! Danes se izvrstno zabavam, nebeško!" „Ti se šališ, Viktor!" izpregovori Filip. Čudna groza mu je pretresala ude, in zavest se ga je lastila, da bode iz ust tega pijanca cul nekaj groznega, morda najgroznejše, kar ga je še pričakovalo v samotnem življenji! „Govori! govori! dragi Malec naš!" sili baron Krušič, ki se je tudi zelo zanimal za stvar. „Izproži in povej nam vse!" „Reč je hitro povedana!" odgovori Malec. Bil je očividno tako pijan, da ni vedel, kaj blebeta. „Nekdaj je živela tam na Višavi mlada ženica in je imela počasnega, nerodnega moža, ki ga ni ljubila. Kaj tacega se pripeti časih!" „Res! res! kaj tacega se rado pripeti!" dostavi grof Welser goreče. „Toda povej, kako je bilo potem, ljubi, preljubi mi prijatelj Malec!" „Moj oče — saj ga sedaj poznate starega krokarja — pa ie bil v mladosti pravi hudič, pravi Satan, in kakor strela za ženskami, ha! ha! In sin ni mnogo boljši sedaj, ali ne, Krušič?" „Res je, in za ženskami si kakor strela!" „Recimo, kakor vodena strela, ki še slamnate strehe ne užge, če trešči vanjo, ha! ha!" „Ti si dovtipen, Welser, a sedaj pusti, da Malec nadaljuje! Stvar je taka, da se o nji med prijatelji govoriti da!" „No, vidita!" prične na to Malec, „oče moj je izgubil pred časom lase in sedaj se ve, zakaj! Oni na Višavi mu je prišel na sled. In kaj mislite, kaj je storil! Tepec je potegnil v svet, tu na Višavi pa pustil zeleni travnik, da ga je ata moj kosil, prijetno in polagoma!" „Kaj vraga!" ječi Krušič in oči se mu napno na drobnem obrazci, da mu stopijo izpod nizkega čela. „In potlej?" „Potem, nekaj let potem pa se je oglasil na Višavi sinek, dasi je bil domači grašč.ik že davno odrinil v svet. Saj umejete to zastavico?" „Umejem! vse mi je jasno!" kriči Welser. „In ko se je oče moj ženil, in ko se je peljal s svojo ženo iz cerkve, čakala ga je tik pota gospa z Višave in pred njim se je ustrelila v srce, da je obležala mrtva na mestu! Saj umejete, kaj in kako?" „Vse mi je jasno kakor modro nebo!" odgovori Krušič. „In tisti sinek je v naši družbi danes, ha! ha!" „Taka je in čast mi je predstavljati vama — gospoda Filipa Tekstorja!" Pozornost vse družbe se je obrnila tedaj na tega nesrečnega človeka. Na stol je bil sedel jned Malčevim govorjenjem in kakor v smrtni grozi je obračal skaljene poglede proti onemu, ki je s tako umazano prozo moril njegovega srca vzore ter mu tako rekoč iz živega telesa trgal mučeno to srce! Zadnja kaplja krvi mu je izginila z upadlega lica, da je bil bledejši od mrliča. Debele kaplje so mu stopile po čelu, po vsem obrazu. „Viktor," je vzdihnil, „ali imaš toliko pameti in zavesti, da pomniš, kaj si izbruhal ravno iz sebe? Reci, da si legal, da vse to ni res! Moj Bog, saj ne more biti res, ne sme biti res! Pomisli vender, kako ste me trli, kako ste me preganjali, in kako sem moral zavoljo vas nesrečno živeti do sedaj! Ne spominam se dneva, da bi bil srečen! Pomislite, gospodje, vse to, in imejte usmiljenje z menoj! Ves ta čas mi je pred temno dušo sijalo solnce spomina nanjo, ki mi je bila mati. In sedaj mi hočeš sveto podobo v mojem srci razdrobiti in oskruniti najskrivnejše svetišče v duši moji! Reci, da si legal, Viktor, in vse ti hočem odpustiti, kar si mi kdaj storil žalega, kar ste mi storili žalega vsi! Reci, da si legal, za vse svetnike! reci, da si legal! Vzdrami se vender, sicer mi je zblazneti!" Na mizo nasloni težko glavo in globoko vzdihuje. Malcu pa se je srce topilo v radosti. „To mi je prijeten pogled! Le trpi, spaka, ki sama ne veš, kako si prišla na svet!" „Ti ne govoriš resnice, Viktor !" „IIa! ha! Kdo pravi? Včeraj se mi je izpovedala sestra Meta, nesrečna nevesta naša! Kazal sem ji dobro srce, in počasi vse izvlekel iz nje! Uboga, bleda golobica! Veruj mi torej, da je bila mati tvoja — ničvredna, izprijena ženska!" Filip vzdigne glavo. Z mrtvim pogledom opazuje onega, kakor bi pričakoval, da bode še jedenkrat ponovi! grozne besede. „Res! res!" ponavlja Malec, „tako je: izprijena, slaba ženska!" Na to Filip naglo vstane, popade polno kupo na mizi ter buškne tekočino Malcu v obraz, da je hipno vse curelo po njem. „Na, kukavica!" izpregovori, „da bodeš lože pogoltnil laži, s katerimi hočeš onečediti gomilo materi moji !" Malec si obriše mokri obraz in otlo zaječi. Potem pa plane v kot, kjer je slonelo orožje. Ali prehiti ga mali grof Welser. „Kaj hočeš pri orožji! Branil je čast matere svoje in ti moraš vedeti, kaj ti je storiti sedaj!" „Naj orožje razsodi!" peni se Viktor. „Dobro, naj razsodi !a odgovori Filip ponosno. „Stvar je torej v najlepšem redu!" dostavi Welser, „vse drugo prepustite meni! Lepšega konca si niti misliti ne morem!" Jedno in dvajseto poglavje. In ko ura nam odbije, Črna zemlja nas pokrije ; Kdo bo še po nas povprašal? Kdo se z nami bo ponašal? Simon Jenko. Welser je res vse uredil. Ker ni bilo glede sekundantov mnogo izbire, delil se je s Krušičem v ta posel. Potem pa se je odpeljal v Lukovec, kjer je poiskal vojaškega zdravnika, ki naj bi bil za vse slučaje navzočen pri dvoboji. Tudi je preskrbel tamkaj potrebne samokrese. Kratko rečeno, grof Welser se je posvetil ti stvari s tistim toplim navdušenjem, ki ga je po njegovem mnenji zahtevala pred Bogom in pred ljudmi! Največ preglavice napravljal mu je prostor, kjer naj bi se zvršil dvoboj. Po dolženi posvetovanji in premišljevanji izbrala sta si gospoda sekundata nižavski tolmun, ki je bil tedaj za-mrznen ter je služil gospodi v drsališče. Originalni grof Welser je na-svetoval, naj bi se streljalo med drsanjem, češ, da bi se stvar prekrvavo ne končala, in da bi imeli kaj izgovora pri roki, če bi jih motili med bojem. Dogovorilo se je, da se bodeta nasprotnika na različnih mestih spustila na led, in da imata potem premeriti zamrzneno vršino po njeni dolžini trikrat gori in doli; kjer bi se srečala, tam naj se streljata. Vsakemu se je dodelila pravica trikrat streljati; po šestem strelu pa je boj končan, ne glede, ali je tekla kri ali ne. Mali grof je bil precej ponosen na to svojo idejo, trdeč, da takšnega dvoboja svet še nikdar ni videl! Ko so na Nižavi domači ljudje legli k počitku, zapustila je naša družba tihi dvor. Najprej je odšel Krušič z Malcem in zdravnikom. Viktor je škripal med potjo z zobmi, in neprestano preklinjal; morda se je bolj hlinil, nego li se je srdil v resnici. Morda pa je hotel s to-gotenjem samö prikriti strah, ki mu je legal, smrtnemu mraku jednak, po prazni duši. Vsaj baron Krušič je bil prepričan, da je tako! Welser in Filip sta prišla še le nekaj časa za onimi. Filip je bil v nekaki ekstazi: notranji ogenj mu je plamenel iz pogledov. Stopivši na dvorišče pred Nižavo je vprašal zamolklo: „Ali bi ne bilo krasno, umreti za mater svojo?" „Kaj besedičite o smrti?" odgovori grof dobrovoljno, „kaj bese-dičite o smrti? Mislite li, da bo res tekla kri? Rad bi poznal strelca, ki bi zadel v tacih okolnostih! Malo se bodeta sprehodila in malo popokala, pa bo dobro vse!". „Lepa smrt bi bila!" dihne Filip sam v sebi, „in lepše bi praznega svojega življenja končati ne mogel. Sicer pa pravijo, da je Bog pravičen! Dati bi moral svinčenki moji pot, ki vodi v njegovo srce!" Gosta megla je pokrivala krajino, ko so stopali od Nižave po poti v gozd. Skoraj se ni videlo korak pred s4! Sneg je ležal po vejevji in tu in tam se je vsipal na tla, da se je čulo, kakor bi kdo hodil po šumi. Nekje je lajal pes in na vasi se je razlegalo petje, kar je zamolklo in melanholično zvenelo semkaj v samotni log. Pred tolmunom se je ustavila ponočna družba. Sekundanta sta določila, da ostane Filip na mestu in da ima Malec odriniti na gorenji konec tolmunov. Da se je obliki ustreglo, poskušali so ja sprijazniti. Niti Malec, niti Filip ni bil voljan odjenjati. Krušič je odšel na to s prvim po ledu ter kmalu izginil v gosti megli. Tu pa si je Filip pripčl železje na nogo, in ko je lehak zvižeg z druzega konca oznanjal, da je tudi ondu vse pripravljeno, vzel je samokres Welserju iz rok in se lehno spustil na led. „Gospod Tekstor!" izpregovori Welser, „odpustite nam, če smo Vas žalili danes. Bila je šala in pijani smo bili. Sicer pa merite pod noge, če hočete kaj zadeti." Podala sta si roke. Ko je Filip odplul v nočno meglo, sedel je grof Welser k zdravniku na posekano deblo in dejal rahločutno : „Dober človek je videti! In niti trenutek ga ni preobdal strah! Škoda, da ni vojak. Zdi se mi, da se nismo prav nosili danes! Moj Bog, kaj hočemo! Življenje žene svoje valove in nas meče tja in semkaj!" Zapalil si je cigaro. „Sedaj pa čakajmo, da prične pokati. Tri sto vragov, tacega dvoboja še ni bilo! To pa vem, da ta tepec, ta gorjanski vol, ta Malec ničesar zadel ne bode! Moj Bog, kakšni ljudje so danes že častniki!" Ko mu zdravnik, ki se je nerad vtaknil v to stvar, ničesar ni odgovoril, umolknil je še grof Welser. Tudi ga je pričelo zebsti in ko je piš zazibal veje, vsul se mu je sneg za vrat, da je moral glasno zakleti. — — Filipu se je pomirilo valovje razburjene duše, ko se je spustil po ledu v gosto meglo. Nočna tišina vplivala je na strasti v njem, da so se vsaj na videz pomirile in polegle. Ko se je lahno zibal po ledu, in so mrzle sape hladile vroče mu čelo, obšli so ga takoj rahlejši spomini. Kratko življenje se mu je dozdevalo vender tako dolgo, in zavest, da je dospel sedaj morda h koncu trnjeve poti, napolnovala mu je hladilno vroče srce. Stopila mu je pred dušo podoba nje, ki ga je nekdaj v bridkostih porodila. Nikdar do sedaj se je ni tako živo spominal, kakor ravno danes, ko je morda stal pred groba vrati. Gledal je v duhu milobni njen obraz, in zdelo se mu je, da mu niti naj-skritejša črta ni neznana na tem obrazu! Obšla ga je hipno sladka zavest, kakor da se je ravno ločil od nje; kakor da je še nedavno slonel ji na ljubečih prsih; kakor bi še občutil vroče poljube, ki mu jih je — gotovo v solzah — pritiskala na otročja usta; kakor bi bil še ravno koprnel pod pogledi, ki so mu časih nasproti žareli iz njenih očij! V vzorni krasoti je gledal Filip Tekstor v duhu svojo porodnico tisto noč, in kamor koli je obračal oko, razpršila se je siva megla in mu razkrila milobno njeno lice. Preobdalo ga je kesanje in sam sebi je očital, kako li je mogel za jeden hip dvojiti o nji, ki je tako rekoč brez madeža živela in gotovo tudi brez madeža umrla! Takoj se ga je polastila slepa strast, in vse, kar mu je dihalo in živelo v razdraženi duši, dihalo in živelo mu je v sovraštvu proti človeku, ki je z zlobno roko oskruniti poskušal gomilo najčistejše ženske, ki je kdaj hodila pod božjim solncem. „Lopov!" siknil je, „ti moraš umreti!" Trše je oklenil samokres z roko in napenjal je moči očesne, da bi prodrl megle zagrinjalo, ki mu je prikrivalo zločinca, smrti posvečenega. Naposled se mu je prikazala črna proga sredi megle. To mora biti! „Naj umrje, proklicano to bitje!" Strastno dvigne orožje, pomeri in izproži. Mogočno je odmeval strel v dalnjo noč. Pri žaru smodnikovem je opazil, da je streljal v temno deblo, v drevo stoječe kraj tolmuna! Moral je zadeti v vrh, kajti zašumelo je v vejevji in sneg je padal k tlam, da se je nesrečnemu strelcu pobelila obleka. Tolpa vran, ki je počivala nekje v lesu, dvignila se je in zamolklo kričeč zapustila kraj ponočnega boja. „Bog je protivnik moj in udaril me je s slepoto!" vzdihne Filip. Senci jednak se je izluščil tedaj Viktor iz meglenega zatišja ter — za streljaj od mesta — šinil mimo Opazivši Filipa se je zaničljivo zasmijal. „Slabo si meril, bratec! Morda bom jaz bolje\u Ustrelil je, da se je napravil goreč žarek po megli. Čutil je Filip, kako je treščila svin-čenka predenj na led, potem pa odskočila in zvižgaje se izgubila v šumi. „Smrtni dih je bil to!" reče Filip žalostno. Oni je bil že davno izginil. Tudi Filip odrine proti gorenjemii koncu tolmuna. Ondu se je tiščal baron Krušič pod kostanjem ter prezebal, da se mu je treslo po vsem životi. Opazivši Filipa, izpregovori zamolklo: „Proklicano je mraz! Glejta, da končata to šalo, sicer se prehla-dirno vsi. Ali niste zadeli?"' „Ne- „Torej brzo nazaj in glejte, da ste srečnejši! Ali Vas nič ne zebe, sem od gorovja vleče, kakor bi hotelo človeku odbriti meso od kostij!" „Mraza ne čutim \tt „Sreča Vaša! Lahko noč!" Na to se Filip obrne in takoj je zopet sam sredi megle. Morda se je bila megla že bolj razvlekla v tem, morda se je pa tudi oko bolj privadilo nočnemu mraku, ali gotovo je, da je Filip dospel na mesto, kjer se je videlo do Nižave. Kakor skozi nežno tenčico je gledal na tihi dvor, ki se mu je kazal v površnih potezah Samo dvč okni sta mračno brleli v megleno noč pričuje, da v gradu še ne spi vse. „Tam je Meta!" zaječi Filip, „in spati ji ni moči!" Že poprej mu je silil v dušo temni obup in že poprej, ko je menil, da ga je usoda udarila s slepoto, otemnela je vzorna podoba materina v trpeči mu duši. Dvojba mu je pretresala duha, in sedaj ga zagrabi z železno pestjo misel, da morda Viktor ni legal in da bi ga Meta vender ne bila tako neusmiljeno pehnila od sebe, če bi se ne dvigalo nekaj med njo in med njim. Zavest grozne nesreče ga obvzame in zapustiti ga hoče življenje! Z onemoglo roko zagrabi vejo, ki se je v zraku nad njim razprostirala. Ravno tedaj poči strel. Čul ga je Viktor in izprožil orožje proti njemu. Ni že mogel doseči veje. Padel je na koleno, potem pa z obrazom na led, kjer je obležal kakor mrtev. Ko je oni dospel bliže, lila je kri izpod ležečega protivnika in po ledu so je videl teman curek, ki se je vil dalje in dalje. Strah je prošinil Viktorja. Pričel je klicati na pomoč in zdajci so prihiteli tovariši. Vzdignili so zadetega bojnika in zdravnik je preiskal rano. „Živ je še, ali zadet je nad srcem! Vsak hip mi lahko mrjc v rokah! Kam naj ga spravimo ?" „Na Nižavo ne!" odgovori Malec boječe. „Ce umrje, potem je skaženo ženitovanje !* „Kam pa?" vpraša zdravnik srdito, „svetujte, kaj vraga! Tu ga vender ne moremo puščati, da bi poginil na mrazu kakor pes!" „Veste kaj," pravi na to Malec, „nesimo ga na Višavo. Ta je tudi bliže nego li Nižava. Prokleta stvar to !" Po polnem je že bil pomirjen in sedaj se je že čutil junaka, ki je srčno premagal v slavnem boji! — „Na Višavi še niso spali, pričakovali so še gospoda, ki je bil v Soteski. Nastalo je silno vznemirjenje, ko so brezzavestnega Filipa prinesli pred vežni prag, zahtevajoč, naj bi ga vzprejeli pod streho. Prihitela je družina ter se takoj z velikim hroščem razpršila, opazivša, da so prinesli mrliča. Stari Jarnej se je izgovarjal, da ni gospoda doma, da ne smč vzprejeti nikogar in da naj gredo na Nižavo, kjer imajo več prostora, več postelj. Pristopil je s svetilnico bliže. „Kdo pa je vender?" „Lipe z Nižave!" Obledel je kakor zid in jecljaje je vprašal: „Kaj mu je bilo, za božjo voljo, kaj mu je bilo?" „Sam se je ustrelil," odgovori Malec nesramno, „in tam doli na ledu smo ga dobili, pozno v noč. Ni še mrtev in morda se mu še pomaga, če ga vzamete pod streho!" „Sam se je končal! Sveta Marija! In semkaj ste ga prinesli, da pri nas umrje? Kdo naj bi se ustavljal volji božji! Nesimo ga v posteljo! Tu naj umrje. Oj, ti preljubi Bog, oj, ti preljubi Bog! Urša!" Pričel je klicati svojo ženo, ki je trepetaje prihitela. „Lipe z Niža ve je, Urša! In sam se je ustrelil!" „Za pet ran božjih, sam se je ustrelil!" In Urša se je takoj spustila v jok in klicala vse svetnike na pomoč. Potem so ranjenca odnesli v gorenje sobane in ga položili v posteljo. Zdravnik je zavezal rano kakor je vedel in znal; ali bolniku se ni hotela vrniti zavest. Ko je nižavska družba odšla, ostala je sama Urša pri njem in z molitvijo preganjala grozo, ki jo je napadala, če se je ozrla na bledi obraz bolnikov. — Proti polunoči se probudi Filip. „Jezus Marija, sedaj gleda!" vzdihne starka. Bilo je je strah in mrzel pot ji oblije čelo. Nekaj časa se bolnik ni genil. Mirno ležeč na mestu je obračal kalne oči po sobi in po stenah. Končno se mu je uprl pogled na steno, kjer je visela neznatna podobica. „Urša," izpregovoril je z veliko težavo, „pojdi semkaj in pomagaj mi, da se vzdignem!" Plašno je pristopila starka ter vprašala bojazljivo: „Kaj bi rad, Lipe? Ali te boli? ali si žejen? ali ne moreš zaspati, pozno je že?" „Urša!" zastokal je in pokazal s tresočo roko proti steni, „daj mi podobo semkaj! Pri slabi luči sem videl — samo za trenutek se mi je zdelo! — Moj Bog, daj mi podobo semkaj!" Snela je zaprašeno podobo s stene, in mu jo dala. Z obema rokama je pograbil po nji: „Primekni luč bliže. Tema hoče se mi napraviti pred pogledom!" Posvetila je bliže. Dolgo je zrl na podobo in nemirno je ječal v tem, z roko pa si je tiščal prsi, kjer je imel globoko rano, kakor bi zabraniti hotel, da bi mu v tem trenutku ne odtekla srčna kri. „Urša, ali veš, kdo je to ?" „Kdo je to?" ponavljala je Urša jecljaje, in dozdevalo se ji je, da se mu že napravljajo po zračnem obrazu znaki bližajoče se smrti. „Kdo je to? Kaj bi je ne poznala! Mati je našega gospoda! In ko se je ustrelila, ležala je ravno v ti sobi na mrtvaškem odru! Nikdo je ni prišel kropit! In ravno tam, kjer imaš ti glavo, ležala je tudi njena glava tisti dan. Sveče so gorele okrog nje, pa nikdo je ni prišel kropit, ker je bila sama sebe umorila! Prav velik greh je to, in pravijo, da zanj ni odpuščanja ni na tem, ni na onem svetu!" Videlo se je starki, da je rada govorila, da bi si s tem pregnala grozo, ki jo je neprestano nadlegovala. Sicer pa brez dvojbe ni vedela, o čem govori. — „V ti sobi je ležala na mrtvaškem odru" — reče Filip tiho. „In to je njena podoba? In mati je vašega gospoda?" „Mati, prava mati! Ali nosila se ni kakor gre materi. Vender, čemu bi govorila o tem? Saj je že vse pozabljeno! In kaj tebi skrb, ti usmiljenja uredni revček moj! Zaspi! zaspi! Revček, hov! hov!" Z velo roko mu je pogladila čelo. Silno je bilo vroče to čelo in čutila je, kako mu je tolklo pod sencem. Filipu je bila podoba odpadla izmed onemoglih prstov. Nekaj časa je molčal in oko, ki se mu je bilo poprej zjasnilo, postalo je zopet motno in kalno. Otemnela mu je tudi zavest. „Urša!" izpregovoril je strastno, „vidiš, umreti mi bode! Tam v kotu se že napravlja rumen oblak in angelj, ki ima peroti od čistega zlatd, kliče me in vabi, naj pridem! In lilije cveto okrog njega! — V ozadji pa se vije svetega slovanstva sveta reka, mogočna modra Volga, in cvetoče lipe senčijo ji pisane obale! — V visoki kremeljski baziliki ga gledamo čestitljivega starčka in s tresočim glasom oznanuje začudenemu svetu, da je Krist vstal! — Kako je krasno vse to! —" Zatisnil je oko. Pod oknom se je podrla tedaj skladalnica drv, da se je čul mogočen ropot. „Moj Bog, spomin!" vikne starka. „In samo me pustč tu, ko umira!" Filip se je zopet zavedel. „Urša!a reče ji, „umrl bom morda takoj, morda jutri — ! Ali mi hočeš skazati veliko dobroto?" „Kaj hočeš, Lipe? Morda bi pil rad gorko mleko?" „Pokliči gospoda! Lesovej a! Reci mu, da bi bolnik, ki ima le trenutek življenja še, rad govoril ž njim. Bolnik, ki tako težko, tako bridko težko umira!" „V Soteski je !" „Cul sem, da je ravno prišel domov. Po stopnicah korači in morda pride semkaj!" Urša je hitela k vratom. Res se odpro in v sobo stopi Bogomir Lesovej s starim Jarnejem. Vse je bil zvedel in s prečudno grozo se je približal bolnikovi postelji. Ničesar ni mogel izpregovoriti. Dolgo ga je opazoval oni, potem pa dejal zamolklo: „Gospod Lesovej, gost sem Vaš, a menim, da le za kratek čas. Podajte mi roko!" Ko mu je podal roko, vprašal je Filip: „Legali mi ne bodete, če bom hotel vedeti resnico!" „Ne, gospod Tekstor!" „Na častno besedo Vašo!" „Na častno mojo besedo!" „Poglejte in povejte mi, je li bila to Vaša — mati!" rA onemoglo roko mu je ponudil podobo, katero je Bogomir Lesovej takoj spoznal. Ni mu mogel odgovoriti, zgrudil se je bolniku na posteljo in pričel je ihteti kakor otrok. Oni pa je prijel njegovo roko ter jo položil sebi na vroče lice, potem pa je šepetal pred-se: „Nun das süsse Bild erblichen Bin ich gänzlich nachtumhüllt.8 S poslednjo besedo je odplaval duh Filipa Tekstorja v neizmerno večnost! Ko pa je Bogomir Lesovej vzel svojo roko z lica mrličevega, bila je mokra. Porosile so jo bile solze umirajočega! — Dva in dvajseto poglavje. H a m lot.----Nekdaj sem -Vas ljubil. Ofelija. Kesnično, kraljevič, zatrjevali ste mi to. Hamlet. Ceinu ste mi verjeli:---- Jaz Vas nisem ljubil. — Hamlet, III. akt, 1. prizor. Dvojno ženito vanje, ki se je praznovalo drugi dan na Niža vi, ni užigalo tiste radosti v udeležencih, katere je pričakoval hišni gospodar. Takoj zjutraj se je oglasila nenadejana vest: najprej je odpovedal grof Anton iz Soteske ter poslal pismo, da ne pride, ker je kneginja zbolela. Tudi je Ernest Malec gojil upe, da ga bode ta dan počastil knez in škof Janez Evangelist; ali namesto škofa je prišla vest, da ga je v noči prešinil mrtvoud, in da — umira ! In res je knez Janez Evangelist umrl tiste dni, in mi vsi vemo, da za njim stolica sv. Maksima ni imela vodnika, katerega bi bila obsevala blišč in slava Janeza Evangelista ! Najneprijetneje pa se je pripetilo v Rakovniku pred cerkvijo. Po poroki, ko se je gosposka svatovščina vsula iz božjega lirama in posčdla na vozove, za slovesni ta dan po vsem Lukovci izprošene — zapeli so v stolpu zvonovi, žalostno in mrtvaško-trudno. Stari Sodar je ravno z mlado svojo ženico hotel stopiti v voz. „Komu zvoni?" vpraša Meta, in bolestna slutnja se ji polasti duše. „Ali misliš, da res mrliču zvoni, srce sladko moje?" odgovori mož. Bil je navzlic vsi svoji sladkosti smešna, ostudna prikazen. Toliko smešnejši in ostudnejši, ker se je stari grešnik zaljubljeno dobrikal okrog preuboge trpinke, ki je bila sedaj za življenje priklenena nanj! „Komu pač zvoni?" ponavlja Meta v strahu. Pri cerkvenih vratih je prežal cerkovnik Tine in pričakoval, da bi mu svatje kaj darovali. Z gladnimi pogledi je premeril svata za svatom in z nekako umeteljno sramežljivostjo spravljal, kar se mu je stiskalo v radovoljno roko. „Čakaj, takoj bomo zvedeli, draga ženica!" In starec je zakričal: „Tine! Tine!" — Oni pri cerkvenih vratih je hipno priskočil: „Kaj ukazujete, gospod Sodar? No, ali ni bila cerkev ozaljšana, kakor nevesta, hi! hi! No, ali ste videli, kako debele sveče so gorele na oltarji ? In lestenec, ali se ni svetil, kakor solnce nebeško? Mi smo cerkovniki, da malo takih, kaj ne gospod Sodar? No, saj pa take poroke ne bomo več učakali, to sam Bog ve, da ne!" V tem je bilo pristopilo tudi nekaj druge družbe. Tudi Ernest Malec. — „Zakaj ne odrineš, Sodar?" vpraša malomarno. „Ta-le ženica moja, ki je radovedna, kakor vse, rada bi vedela, komu zvoni. Kdo je umrl, Tine?" „E," odgovori Tine zaničljivo, „tista žival, ki se je plazila po Nižavi in Višavi! Pa saj morate vedeti ?" „Kdo?" vzdiline Meta. „No, tisti Lipe, ki je stradal pri vas tam gori. Pa sem mislil, da včste!" „Lipe!" In mladi ženi se je zazibalo vse pred pogledom. „In kaj mu je bilo?" zastoka v smrtni grozi. „Pravijo, da se je sam ustrelil. A to ne bo res, ker bi sicer naš duhovni oče ne pustili zvoniti!" „Ustrelil! Jezus, Marija!" Na zemljo bi se bila zgrudila, da je ni prestregel oče, ki pa je bil v tistem trenutku bledejši od zimske odeje, ki je krila pokrajino. Bil je tožen povrat iz cerkve. Nevesta je ležala brez zavesti v vozu; svatje pa so si šepetali različne opazke na uho in hudobni jeziki in jezički so se brusili, milu je sicer, ali s takšnim milovanjem, ki je dosti zbadljivejše od očitnega zasramovanja. — Spomin na ta dogodek je ležal potem nad svatovščino, kakor leži časih nad cvetočo ravnino teman oblak, ki grozi sedaj in sedaj s ploho in točo posuti vse! (Konec prihodnjič.) Drobne i. e žaliij mi, dekle kräsno, žaltij mi več nikar! Zopet naj okč bo jasno, Meni pošlji sreče žar. Zabi, zabi, deva mila, Vse, kar bilo je nekdaj; Saj dovolj si že prebila, VzrMosti se spet sedaj. pesni. Tvoje obledelo lice Naj se zopet vzmdeči, Naj ga ne ros6 solzice, Radost naj na njem cveti. Ko te vidim togovati, Meni se solzi oko; Nehaj, nehaj žalovati, Oj, deklč ti prelepo! Oj, ne pojdi že počivat, Deva krasna, deva mila; Oj, ne pojdi zdaj že snivat, Pozna ura ni še bila. Malko bodi še pri m&ni Tu pod j&blano cvetočo; Glavo mi na prsi dčni, Z m Ano srečo zri bodočo Dan prišel bo zaželj&ni Semkaj gori na planjavo, Venec vila boš zeleni, Ž njim ovila svojo glavo. Glej v dolino, mila deva, Cerkvica stoji tam zala;-Težko pričakujem dneva, Ko se bova tja peljala. Kaj li misliš, dekle moje, Kaj okö solze preliva? — Z mano srčece i tvoje 0 bodoči sreči sniva! S v o j m i r. Bajke in povesti o Gorjancih. Spisal Janez Trdina. 21. Peter in Pavel. (Dalje.) irjjggjamo je smrčal vso noč, dokler ga ne prebudi glasne psovke in m Sal kletve tlačanov, ki so šli onod na delo. Že to jutro je prejel od njih marsikak krepak sunec od spredaj in zadaj v povračilo svoje zverske surovosti, s katero jih je mrcvaril pretekli dan. Zaman se jim je grozil z biči in vislicami. Kmetje so spoznali brez težave slano grofovo šalo in neskončno smešnost in sramoto Kresetovega Petra. Ko je zapazil na sebi kmetiško obleko, začel je dvojiti tudi sam o svoji grajski oblasti in mogočnosti. Najprej se je hotel ves zmešan napotiti v grad, itak se je premislil, ker ga je uverilo zabavljivo grohotanje zbirajoče se gospode in nje družine, da ni več grof nego zopet tak bore-kmetič, kakeršen je bil ves čas svojega življenja razven nekoliko zlatih uric, ki so mu tako hitro minile. Ljudje so bili nanj tako razkačeni, da se niso hoteli nikoli več ž njim sprijazniti in tudi Barba mu dolgo ni mogla oprostiti grofice Žganje in Zoretove. Ančike. Slovenski podložniki so zdaj baje nehali jeziti se na nemške oblastnike, ker jih je poučila bridka izkušnja, da bi delali rojaki ž njimi še stokrat huje nego najokrotnejši tujci. Pripovedko o Kresetovem Petru sem imenoval zanimljivo ali to se ve, da je ugajala samo ušesom, ki so se držala kvakarske gospode. Naši kmetje so sodili o nji drugače. Kadar koli so jo slišali, jeli so se zaničljivo posmehovati in rogati. To bajko si je izmislil človek, ki se je s pametjo spri in stepel ali pa je še nikoli srečal ni. Gospoda bi se radi ž njo oprali in olepotičili, češ, mi nismo taki, kakor vpijejo kmetje; živina so Slovenci, ne pa mi. Ali naj le poskusijo dati svojo moč našemu človeku, pa jim bo zagodel tako pesen, da jim bo prešla za vselej volja rabiti nas za vražje svoje pred-pustne burke. Te govorice niso graščaki nikoli zvedeli in, da jim jo je tudi kdo ovadil, ne bi jih bila nič brigala, ker je ne bi bili verjeli. Zmatrali so svoje kmete za surove divjake, ki nimajo nobenega višjega čuta in hrepenenja in si želč na tem svetu samo jedne sreče, da bi se prav do sitega napasli in ob jednem upijanili. Kakor vsi plemenitaši je bil uverjen tudi Erger-Berger, da bi posnemal Petra vsak Slovenec, katerega koli bi doletela po kakem naključji grajska čast in oblast. 42 Premišljeval je dostikrat, kako krasno zabavo bi napravil sebi in svojim gostom, ko bi ponovil duhovito šalo sprednika svojega. Med njegovimi pod-ložniki zval se je jeden Pavel Krese. Kar je delal Peter, pristovalo bi se prelepo tudi Pavlu, kajti sta ti dve imeni kristjanom skoraj nerazločni jedno od druzega. Ta misel se je zapicila grofu tako čvrsto v glavo, da se ni dala več izruvati. Naložil je torej županu, naj izkuša Pavla tako napojiti, da bo obležal brez zavesti kje v obližji, od koder bi ga mogli prenesti brez hrupa v njegov grad. Grajski služabnik se je dosti trudil, ali sreča mu ni hotela poslužiti, da bi zvršil gospodovo zapoved. Pavel je bil čuden, svojeglav človek, ki ga ni znal vsak preslepiti in zasačiti. Bil je izpolnil že trideseto leto, vender še ni mislil nič na ženitev. Tudi je povedal, zakaj ne. Dejal je: stare in grde ne maram, na mlade in lepe žene pa preži naš grof. Vem, da je njega že zdavno greh zapustil. Ali česar ne more storiti sam, dovoljuje in ponuja rad svojim mladim gostom. Pavel je sploh hudo zabavljal gospodi. Za mlajših let je bil radi tega večkrat do krvi šiban in bičan. Pozneje se je naučil molčati; vsaj v pričo grajskih podrepnikov ni zinil nikoli ni besede proti grofu. Društva se ni branil, pil pa ni v njem nikoli toliko, da bi ga bilo vino zmešalo. Kadar ga je kaka reč hudo ujezila, zaprl se je sam v svoj hramček in takrat se je gotovo vselej upijanil pa se zvalil na tla in spaval kdaj po dva dm brez dolgih presledkov. Zupan ga je vabil zaman v grajsko zidanico, Pavel je mahnil z roko, nekaj zagodrnjal in korakal dalje; niti pomenkovati se ni hotel ž njim. Ko pove grofu, da ne more ničesa opraviti, ker se opija Krese samo v jezi in prezira grajsko gostoljublje, od kraja gospod ni vedel, kako bi mu prišel do živega, itak se je s časoma domislil. Zopet je poklical župana in mu velel: Pavla bomo danes razsrdili, da bo pihal kakor gad. Letošnje gorščine še nismo pobrali pri njem. Pojdi ponjo v takšen čas, ko ga gotovo ne bo v hramu, n. pr. o poludne, kadar kmetje južinajo. Vrata bodo se ve da zaklenena. Ti rabi staro grajsko pravico pa jih razbij! Vzemi potem gorščine še kako vedro več nego je navada. Pavla bo ta sila in krivica brez dvojbe razpalila. Tolažbe si bo iskal v vinu in potem ga bomo po noči dvignili in prenesli s prašnih tal njegovega hrama v najlepšo izbo in na najmehkejšo posteljo, ki jo imam. Pre-izvrstno zamišljena zlobna nakana se posreči. Ob osmih zvečer je že smrčal Pavel na grajskih blazinah in pernicah. Krger-Iierger skliče vse svoje uradnike in družino ter jim naznani voljo svojo tako-le: Jutri zjutraj se z gospo odpeljem. Ze dolgo časa me vabi knez Pomarančar, da bi prišel k njemu in bil za botra njegovemu sinku, katerega mu je podaril Bog še le v pozni starosti, kakor mislimo, po molitvi nekega svetega puščavnika. Zame bi bilo grozno grdo, ko mu ne bi hotel izpolniti te častne in nujne želje, zato odidem. Za namestnika Vam puščam Kresetovega Pavla. Kaj se smejete? Vaša dolžnost je poslušati, kar Vam ukažem. Gorje Vam, ako mi ne bodete čestili namestnika. Dajte mu ključe vseh izb in shramb in tudi pečatnik moj. Kar koli bo ukrenil in zapovedal, potrjam vpričo Vas že zanaprej. Naložite tudi tlačanom in vsem kmetom, da ga morajo spoštovati na isti način, kakor mene, niti imenovati ne smejo ga nič drugače nego grofa. Sösebno pa naročam Vam, kuharjem in kuharicam, kletarjem in kletaricam, da po-strežete Pavlu, kar najbolje znate in morete. Pripravite in prinesite mu ročno vse, česar koli bo zaželel. Ker boste ž njim brez dvojbe največ govorili in občevali, zapomnite si dobro vsako besedo, katero bo bleknil, vsako neumnost, ki mu bo prišla na misel, da mi boste povedali lahko vse na tanko, kaj se bo godilo v gradu, ko ne bo mene doma. Po tem opominu je šel Erger-Berger spat, njegovi uradniki in družina pa so ostali še dolgo skupaj in ugibali, kaj namerava grof s to burko in kake nasledke bi utegnilo imeti prečudno namestništvo Kresetovega Pavla. Ker nihče ni pričakoval ničesa hudega, ločili so se prav dobre volje. Pred razhodom so smeje se čestitali jeden drugemu, da dobe gospodarja, ki jih bo znal gotovo bolje kratkočasiti nego strogi general. Jedini Valker je stal med tem pomenkom zamišljen na strani in molče škripal z zobmi. Ko so drugi odšli, dejal je prijatelju Len-karju: Na svetu sem videl že veliko bedakov, ali njihov prvak se zove Erger-Berger. Iz te njegove glume izleže se lahko nevihta, ki nas bo ugonobila vse skupaj. Lenkar je tolažil Nemca: Ne boj se! Slovenski rod jaz poznam in vem, da je po polnem zamorjen in poživinjen. Tudi je zavladala v njem taka nezloga, da nista niti dva kmeta istih mislij. Pavel je butec. Ko bo zvedel, da je grof, hotel bo zreti in lokati kakor Peter v pripovedki. Pamet imajo ti ljudje v trebuhu, ne pa v glavi. Valkerja niti te besede niso povse pomirile. Nevoljno godrnjaje je dal prijatelju roko in se napotil v spalnico. Pavel Krese se je prebudil ta pot prav zgodaj, ko se je začelo komaj daniti. Stari fant je bil bistre glave in se je kmalu domislil, kje se nahaja in kdo ga je dal našemiti v gospoda. Zgrabila ga je strašna jeza. Dejal je: Lopov se ni zadovoljil s tem, da mi je razbil nova vrata in me okradel, za nameček me hoče tudi zasramovati in osmešiti. Ali bom mu dokazal, da nisem Petrove žlahte, če prav sva oba Ivreseta. Maščeval se bom tako korenito, da si bodo zapomnili gospoda moje ime. Brzo je uvidel. da mora krepko brzdati svojo strast in se delati neumnega, dokler si ne dobi pomočnikov. 42* V spalnico se je slišal razločno grofov glas, ki je opominjal gospo, naj se hitro pripravi, da se odpeljeta, predno se Pavel predrami. Cul je dobro tudi druge grajske ljudi, ki so se zabavljivo o njem razgovarjali. Videč, da mislijo igrati ž njim vso Petrovo komedijo, začel se je grohotati in se prav iz srca veseliti novega svojega dostojanstva. Posteljo zapusti precej po grofovem odhodu. Sedeč na baršunastem stolu premišljeval je svoj namen in čakal služabnika, za katerega je zdaj vedel, da ga bo prišel oblačit. Ker se nihče ni prikazal, jel je po izbi ropotati. Sluga pogleda skozi vrata in vpraša: Milostivi gospod grof! če zapo-vedate, pripravljen sem, da Vam postrežem. Kakor nekdaj Peter rekel jc tudi Pavel, naj ga svobodno obleče. Opravljen po najnovejši gosposki šegi je korakal v obednico in ukazal, naj se mu prinese masten in obil zajutrek in polna banjka vina. V besedah in v vsem vedenji je igral jako spretno Petrovo ulogo, kar pa ni bilo nič čudnega, kajti je znal bajko o njem že v otročjih letih skoraj bolje nego oče naš. Ko se vrne služabnik z jedjo in pijačo, vpraša ga Pavel, kje je gospodinja. Postrežnik odgovori: Milostiva grofica so še le vstali, čez četrt ure gotovo pridejo. Kresč se prime za glavo in veli: Prijatelj! Jaz sem od včerajšnje pijače tako omamljen, da sem pozabil celo ime svoje soproge. Kako ji besa že pravijo? Sluga ga pouči, da se zove Evzebija. Erger-Berger ni dal Pavlu nobene gospe, ali saj ni bilo treba. Omislila mu jo je rada grajska družina sama. Komaj je začel zalagati, privrši v obednico črno opravljena, jako obila ženska ter ga pozdravi pre-Ijubeznivo in mu veli: Preljubi grof moj! Tukaj so ključi vseh shramb in tudi tvoj pečatnik, vidna znamenja grajske tvoje oblasti. Prosim te, da mi poveš, kaj čem naložiti in ukazati podložnikom tvojim za de-našnji dan? Pavel ji odgovori zastavno: Zlata moja Ozebica! Dela bo danes toliko, da ga ne bo lahko zmoči. Reci vsem uradnikom, naj ostanejo dopoludne doma, da mi bodo zgotovili neka preimenitna pisma. Hlapci in lovci naj prineso vse svoje orožje simo, da je bom razgleda], če je čisto in nepohabljeno. Vrtoglavim kmetom se ne sme nikoli nič verjeti. Nas gospodo črte, da bi nas podavili precej to uro, ko bi jim se dali. Paziti in stražiti nam je noč in dan, da se ne prigodi kaka nesreča. Sosebno pa moramo skrbeti za dobro orožje in da nam je vedno nabito in nabrušeno. Poroči zapoved mojo tudi vsem mladim tlačanom bližnjih vasij, da jim je priti kar precej v grad, da jih bom opomnil z ostro besedo njihovih dolžnostij, katere izpolnujejo tako zanikamo in brezdušno. Kadar boš to odpravila, teci brez oklevanja v kuhinjo in pristavi največje lonce, v katerih naj se skuhajo zame vse dobrote, ki hrepene po njih grofovski želodci. Tudi vina zahtevam mnogo in to se ve da najboljšega. Naj se ga pritrese gori nekoliko sodcev: steklenice in maj olike so za otroke in babe, ne pa za oblastnike in grofe. — To rekši mahne Pavel Evzebiji z roko, in to je pomenilo, naj odide in zvrši, kar je ukazal. Ona je razumela znak in globoko se priklonivši odletela k uradnikom in družini ter jim oznanila Kresetovo voljo in trdno njegovo vero, da ga je prestvarila pretekla noč v resničnega graščaka in grofa. To poročilo je vzbudilo občo veselost in upanje, da ho prineslo njegovo namestništvo še obilo pre-zanimljivih novic in smeha. Sum in strah mineta celo lisjaka Valkerja. Zadovoljno se zarezi in reče Lenkarju: Zdaj verjamem, da so tvoji rojaki res voli, ustvarjeni za bič in jarem. Ce jih privežeš k polnim jaslim, mislijo, da so v nebesih. Ha, ha, ha! Prijatelj mu se sladko nasmeje in veli: Bratec! Ali ti nisem tega zmerom pravil? Vidiš, ravno zato pa se tudi ne morejo in ne smejo smiliti omikanemu človeku. Hi! hi! hi! — Tlačanom so bili povedali uradniki, da se je grof nekamo odpeljal in kaj jim je naložil; ali kdo mu je namestnik niso nič VQdeli, dokler niso prišli po njegovem povelji v grad. Vsi so pričakovali, da jih bo osorno ozmerjal in morebiti tudi kaznoval. Vsak si more misliti, kako neskončno so se začudili, ko so zagledali v velikaški obleki in časti svojega znanca in prijatelja Pavla. On jih prisrčno pozdravi in jim veli s povzdignenim glasom: Po čemer so goreče hrepeneli in za kar so se srdito ali zaman bojevali spredniki naši, dosežemo lahko brez punta in sile, brez kaplje krvi. Erger-Berger mi je dal vso svojo oblast in uradniki njegovi so mi razodeli, da je potrdil vpričo njih in družine vse, kar koli bom ukrenil, zapovedal in storil. Ali sama moja beseda ne zadostuje; jaz potrebujem vaše pomoči in podpore. Ako me boste hoteli poslušati, postanete še danes svobodni gospodarji svojih kmetij in svojega dela in odšle boste imeli nad sabo samö tista dva poglavarja, katerih se ni kmet nikoli branil — Boga in cesarja. Tlačani, čuteč, kaj namerava Krese, zasmijali so se in dejali, da ga bodo poslušali tem rajši, ker se ujema ta pokorščina tudi z grofovo zapovedjo. Pavel pokaže prijateljem grajsko orožje in jim reče, naj si izbere vsak, kar mu se zdi najnarednejše. Strelci naj si vzamejo samostrele in samokrese, drugi fantje in možje pa kopja, sulice, sablje in meče. Ko so se vsi oborožili, pošlje stražo pred velika vrata in na razna druga mesta, ki so mu se videla kaj nevarna. Gradu ni smel zapustiti noben uradnik, nobeno družinče, prestopnika te zabrane zadela bi smrtna kazen. Krvnika Valkerja in Judeža Lenkarja je dal Pavel ukleniti. Teh dveh se je bilo najbolj bati, da bi utegnila pobegniti in poklicati na pomoč sosedne graščake in divje Vlahe. (Konec prih.) Josip Podmilšak, pisatelj slovenski. Spisal Gregor Jerčb. 9. Dragi gospod! jjjJSSjlaznanili ste mi v zadnjem pismu, da pišete povest „Ubežnika" 3fln?Llza Ker bi rad II. polletje z novo povestjo pričel, prosim Vas, da mi pošljete, kar imate zdelanega, vsaj do 20—22. t. m. Ako bi mi pa do tega časa ne mogli še poslati povesti, blagovolite mi brž brž naznaniti, hočem pa s kako drugo povestjo začeti in zraven „Tirtlja" nadaljevati. Rad bi vendar videl, če mi pošljete povest. Priloženih je tu 5 gld. za Vas. Predno Vam bo treba oditi k vojaškim vajam, naznanite mi vsaj kakih 10—14 dnij poprej, pa Vam pošljem kakih 15 gld. za razne manjše potrebe. Malo, kar ste mi poslali, pride vse na vrsto; ljuba bi mi bila, če bi utegnili, tudi prestava povesti v slovaškem berilu. Na pesniškem polji grozna suhota; če ima g. Leveč ali Vi kaj pripravnega pesniškega, lepo prosim. Priloženo pisemce prosim oddati. Z Bogom! Vaš V Celovci 13/6. 867. Anton Janežič, s. r. 10. Dragi prijatelj! Pošiljatev prejel, novela pa tudi drugi spis mi je ves po godu. Prvi oddelek dam jutri v tiskarnico; prosim kmalu za nadaljevanje. Ali ste 5 gld. prejeli? Ne zabite mi naznaniti, kdaj naj Vam pošljem kakih 15 gld., kakih 8—10 dnij prej. Bom Vam že tudi pri vojakih večkrat kaj poslal. Svetoval bi Vam tudi, da spišete kaj za družbo do meseca oktobra, ki more veliko bolje plačevati. Potrebovale bi se krače pripovedke, ali pa se lotite kake večje, nravno-poučne. Ce nimate snovi, preberite to „O življenji v Ameriki" (mislim, da je v „Gwiaszdki") predelajte jo z ozirom na Slovence in pošljite jo za razpisana darila. Ce bi se ji darilo ne prisodilo, gotovo bi jo družba kupila od Vas, ker znate tako prijetno pripovedovati, in prejeli bi za njo kak večji znesek. Če ni v letošnji „Gwiaszdki", ki jo imate v Ljubljani, pa mi pišite, da poiščem v lanskem tečaji. G. Levca prosim, da blagovoli tudi zdaj prevzeti nabiro naročnikov na „Glasnika". Z Bogom! Vaš V Celovci 23/6. 67. Anton Janežič, s. r. 11. Dragi gospod! Ker mi nič ne naznanite, kdaj naj Vam pošljem, pošiljam Vam priloženih 15 gld. z obljubo, da Vam bom že od časa do časa kaj poslal. Ob enem Vas prosim, da mi pošljete kar najhitreje še kaka dva oddelka povesti, ker dam nekaj listov za počitnice kmalu v natis, ker pozneje iz Celovca odidem. Povest mi prav dopade; samo pripovedko ob izobčenem sem moral nekaj okrajšati, da ne bo v spotiko naši duhovščini; bodite pazni, kolikor je mogoče o ti zadevi! Kedaj odidete iz Ljubljane? Kam? Z Bogom! Vaš V Celovci 14/7. 67. Anton Janežič, s. r. 12. Dragi gospod! Zdaj sem prav v skrbeh, ali ste prejeli tistih 15 gld., ki sem je dal 15. julija razpošiljalcu „Glasnika", da je z listom vred priloži paketu. Prosil sem Vas že tedaj naglega odgovora, pa ga še dosle ni. Bodite tako dobri in odpišite mi brž brž. Ob enem Vas prosim, da mi pošljete vsaj eden če ne dva oddelka povesti „Ubežnik" kar najhitreje, sicer bi se morala pretrgati. Naznanite mi tudi ob enem, kje ste, kam naj Vam pišem itd. Kako se imate? Z Bogom! Vaš • 0 V Celovci 4/8. 67. Anton Janežič, s. r. 13. Častiti gospod! Da Vas pismo še v Ljubljani dobi, dam pričujoče pisemce brž na pošto. Danes sem mogel samo 10 gld. pridejati: konec tega meseca pa že spet kaj, naznanite mi torej natančno svoj naslov. Pri ti priložnosti Vas prosim, da slovenski pisavi tudi v prihodnje ne daste slovesa in da ostanete še „Glasniku" podpornik. Da bi bili srečni v svojem novem stanu! Z Bogom! Vaš V Celovci 1/10. 67. Anton Janežič, s. r. 14. Dragi gospod! Tu Vara pošiljam 3 gld. za največje potrebe, prihodnjič spet kaj. Ne vem, ali Vam pride to pismo v roke, ker mi niste naznanili natančnega naslova; storite to prihodnjič. Ali ne želite, da se Vam „Glasnik" vselej po pošti pošilja? Nadaljevanja in konca Vaše povesti še nisem dobil, lepo prosim, pišite gospodu prepisovalcu, da mi brž brž pošlje, kar manjka, da se more v natis dati za prihodnji list. Kako se imate? Ce Vam je mogoče, le delajte tudi za našo literaturo. To v naglici! Z Bogom! Vaš V Celovci 1/11. 07. Anton Janežič, s. r. 15. Dragi prijatelj! Pred vsem Vam naznanjam, da je konec povesti došel; natisne se v 22. listu, ki izide še 5. decembra. Jako ljubo bi mi bilo, ko bi mi poslali „Potovanje" že za 1. list novega leta, v katerem se menda začne tudi: „En dan na Brezovici" in kmalu porabim „Spiritus" etc. katera spisa sem nalašč za novo leto prihranil, ko bo „Glasnik" spet v lepši obliki iz Blaznikove tiskarne izhajal. Jako ustregli bi mi od časa do časa s kakim obrazom iz domačega življenja, kakeršni so bili 1866. leta. Da mi v kratkem kaj pošljete! Priloženi so 3 gld. Z Bogom! Vaš V Celovci 25/11. 67. Anton Janežič, s. r. 16. Dragi prijatelj! Vašo lepo pošiljate v prejel — vse se porabi. Tu .k bil župnik in komisar v Gornjem Gradu 1713—33 in napčsled vodja bratovščine pri sv. Frančišku v Stražah, umrl 1741, kateri je na svetlo dal sicer jako slabe „Catholiš keršanskiga vuka peissme" itd. v N. Gradci 1720. 8°. 200 str. in morda tudi „Peissem od teh velikih odpustikov" itd. v Ljubljani 1 730, (Ljubic, Ogled, knjiž. pov. jugslav. TT. 502, Orožen Dek. Oberburg 10), in pa Jurij Alič, porojen v Poljanah na Gorenjskem 1 770, župnik in dekan v Gornjem Gradu 1810—16, v Vidmu pri Savi 1818—45 ter v Laškem Trgu, umrl 1845., kateri je razven nekaj pesnij poslovenil „Majhni Katekismus" v Gradci 1830 in „Kratke perpovedanje za slovenske šole po deželi v c. kr. deržavah" v Gradci 1831. 8°. 101 (Ljubič 1. c. 584, Orožen Dek. TiifTer 140). — Povse v okvir „književne zgodovine slovenskega Stajerja" pak gredo nekateri pisatelji slovenski, na katere je Macun čisto pozabil ali jih iz-pregledal. Tako: Gašpar Rupnik, Štajerec, župnik v Vojniku, poslovenil je iz latinščine „Ta Christusovirau terpleinu posvečeni post ta sakdansku premišluvaine Christusoviga terpleina" itd. v Ljubljani 1773. 8°. 550 str. in „Peisme od Keršanskiga vnka po versti tega katechisma" itd. v Ljubljani 1784. 8°. 58, (Ljubič 567). Jurij Verdi nek, porojen v Ribnici na Pohorji, župnik pri sv. Antonu na Pohorji 1810, 17, kurat v Selih pri Slov. Gradci 1817 — 31, umrl v Starem Trgu 1836, izdal „Ene prou lepe molitivne bukvice imenuvane vsakdajni kruh" itd. v Celji 1820. 12°. 216 (Ljubič 578, Orožen Dek. Tiiffer 479). Sigismund Juvančič, porojen pri Konjicah 1798, škofov dvorni kapelan 1826, lavantinski kanonik 1834, dekan itd. v Laškem Trgu 1843—45, dal je tiskat „Premišluvanje ino molitev eniga Kristjana" v Gradci 1828. 12°. 250 (Orožen Dek. Tiiffer 145, Slomšek „Zbrani Spisi" III. 171). Vid Rišner, Štajerec, duhovnik jetniški v Gradci, izdal je v Danjkovcm pravopisu knjižici „Nabirki za mlade Kristjane: ali navuki. zgodbice, pesmi, prislovi" itd. I. v Gradci 1828. 12°. 36 in „Ka-tolska mesna knižica z drugimi molitvami skoz den ino k spovedi", v Gradci 1828. 32°. 72, in je tudi s Kol. Kvasom poslovenil sv. štiri evangelija v rokopisu 1831 (Ljubič 581). Anton Šerf, porojen pri Hadgoni 1798, umrl umirovljen župnik pri Svetinjah 1882, napisal je in izdal kot kapelan pri Veliki Nedelji „Pad no zdig človeka", postne pridige, v Gradci 1832, potem „Prcdgc na vse nedelje" in „Predge na vse svetke" v Gradci 1835 (Ljubič 585 i. pis.). Marko Glaser, porojen v Rušah 1806, sedaj župnik, čast. kanonik pri Sv. Petru pri Mariboru, na svetlo dal molitvene knjige „Dušni vižar" itd. 1838., „Zlate bukvice od Serca Jezusovega" o. 1840, „Marija perbežalše grešnikov" 1845, in „Molitne bukvice za šolarje" v Gradci, ter zložil tudi več pesnij (dr. Pajek „Kres" 1882. 287). Jožef Zabnkošck, porojen pri Sv. Petru pod Svet. Gorami 1804., kurat pri Sv. Lenardu pri Laškem 1839 -49, zatem župnik na Bizeljskcm 1849 -70, spisal je in izdal, kakor pravi Ig. Orožen, slovenski molitvenik in par drugih knjižic pobožne vsebine (Dek. Tiiffer 270). Franc S. Bezjak, porojen pri Sv. Rupertu v Slov. Goricah, zdaj župnik pri Sv. Marku pri Ptuji, spisal je, menda kapelan pri Negovi, (kjer je bival okoli 20 let), molitvenik „Marija, žalostna mati", peti natis v Ptuji 1882. 8° 352. Jurij Ajlec (Eilec), porojen pri Sv. Ani v Slov. Goricah, naposled župnik pri Mariji Snežni na Velki, umrl 1857.; v „Novicah", „Zg. Danici1*' idr. pod imenom „Anovski", spisal je tudi molitveno knjižico in zložil več pesnij. Bil je, kakor se poroča v „Novicah" 1857., str. 414, dobro izurjen slikar ter je povsod lepo popravljal oltarske podobe in risal narodne nošnje in zgodovinske osebe Slovencev : tudi za Krempljeve „Dogodivšine" zrisal je skoraj vse slike, katere so knjigi pridejane; — po čemer bi torej spadal tudi med slovenske umeteljnike v „Knjiž. zgod. slov. štaj.tf str. 175. To so nekateri pisatelji slovenskega Štajerja iz starejše dobe, in morebiti še kateri, meni neznani, katerih v Macunovi književni zgodovini pogrešamo. K tem bi še bilo omenjati nekaj knjižic brez imena pisateljevega, tiskanih v Cel j i, vsaj do leta 1830., o katerih Šafafik Gesch. d. siidslav. Liter. I. 1864 omenja: „Gründliche Einleitung in die windische Sprache . . . von selbst zu erlernen" Zilli 1786, to je nov natis slovnice O. Gutsmana 1777; „Ena lepa lubesniva inu brania vredna hi-ftoria od te po nadoushnu ven isgnane fvete Grafnie Genofefe is tega mefta Pfalz" itd. (v Krainju br. letn.) tudi v' Celli per Josh, od Baccho 1818.; „Molitne bukvice za gmenj folk Slovenskiga jezika" v' Celli 1818. 12°., 144; „Molitu eniga virnu andohtliviga Kristiana', v' Celli 1820, 8°., 128; „Listi inu evangelji na vse nedele" itd. v' Celli 1822. 8°.; „Pot svetiga Križa", itd. iz ital. P. Leonardo a Portu Mauritio O. S. F. „resložen — zdej krainsku" (v Ljubljani, v Celovci) tudi v' Celli 1822. — Spo-minam se še, da sem nekdaj čital drobno knjižico „Leseni križec", v Danj-kovem pravopisu, poslovenil (zdi mi se) J. (?) Lah, kaplan v Radgoni. — Razumeva se, da se v književni zgodovini ne more omenjati vsak, kateri je morda tu in tam priobčil kakov kratek dopis ali drug članek v katerem listu, in to posebno v novejši dobi ne, ko se število domorolnih pisateljev, hvala Bogu, zmerom množi; samo k str. 170 Macunove knjige naj dodam, da je v programu mariborske gimnazije 1. 18G4. J. Maj-ciger pisal o naobraženosti starih Slovanov, in v celjske gimnazije programu 1. 1869. P. Končnik o bojih polabskih Slovanov z Nemci. — Smela bi se pak menda tudi še imenovati Slovenka, Fany Hau smart o v a, hči lastnika novo-celjske graščine, katera se je v Slovencih sploh prva svojega spola poskusila na književnem polji s pcsencami, kakor v „Celjskih Novinah" 1. 1848. štev. 18, v „Sloveniji" 1. 1840. št. 2.; umrla 1. 1853, in je zdaj pokopana v cerkvi I). Marije v Petrovčah pri Zalci. O nekaterih slovenskih pisateljih iz prejšnjih časov radi bi še v književni zgodovini zvedeli kaj več, nego li gola imena, n. pr. o Naratu, Ja ki inu, Košar j i, P erg e rji, nekoliko tudi o jezikoslovnih spisih Ca-fovih. Nekaj zanimivih novostij pak se nam podaje o Stanku Vrazu posebe kot slovenskem pesniku; nekolik o tudi o Gutmanu in Ša m-perl u. Stvarni p o gre še k zapazil sem na str. 65., kjer Macun piše, da je „Čebelarstvo. Nauk, kako s čebelami umno ravnati" — „po ustmenih besedah genialnega gorenskega kmeta Janžeta (pozneje postavljenega za učitelja tega predmeta v Beču) nemški napisal bil Kuralt", katero knjigo je J. Goličnik poslovenjeno na svetlo dal. Ne tako, nego knjigo je bil nemški spisal uprav A. Janša sam na Dunaji in Mart. Kuralt, njegov rojak in učenec oskrbel je samo novo izdavo nekoliko popravljeno, v Levovu 1807., a naš Goličnik je poslovenil in izdal knjigo pod naslovom: „Antona Janfhaja zeffarfkiga Zhebellarja popolnoma podvuzhenje sa vfe Zhebel-larje" itd. 1792.*) Kar piše Macun na str. 106. o napisu na Vrazovem nadgrobnem spomeniku, da „ne glasi, kako se po F......sedaj zmiraj bere" (V!), to bodi v pojasnenje tu inimogred rečeno, da so dotične besede, katere Macun misli, v „Zori" 1876 str. 149. navedene iz Zaharjevega spisa v „Vienci" 1871, br. 43, a se morajo dakakor tolmačiti kot pesniška domišljija. * Ako bi še konečno o Macunovi „Književni zgodovini Slovenskega Štajerja" hotel kaj opaziti, bilo bi to-le: Kakor znano, štajerski Slovenci niso vsi jednega plemena. D. Trstenj a k jih označuje tako-le: „Prebivalci Pohorja in na zapadnej strani vi-tanjskih planin spadajo h korotanskemu deblu. Od Dravinjc do Sotle nahajamo korotansko-panonsko zmes, Haložani in dolenji Podravci so v rodu s hrvatskimi Slovenci, prebivalci ljutomerskih göric in murskega polja so zmešani s panonskimi Slovenci in Srbi .... Panonski Slovenci imajo mnogo besed, kterih korotanski ne poznajo, in vice versa imajo korotanski Slovenci obilo poznamenovanj, ktera so panonskim čisto neznana". („Kres" 1884. 112, 113.) Ta plemenska ter naravski iz nje izvirajoča jezikovna raznovrstnost Slovencev na Malem Štajerji je vladala tudi v knjigah pisanih in tiskanih nekam po priliki do sredine našega veka. Do tedaj je namreč vsak pisatelj več ali menj pisal v podnarečji dotičnega kraja, kjer je bil porojen ali kjer je vsaj dlje časa bival. &e le od ono dobe semkaj, rekel bi, zjedinili smo se v pismenem jeziku z ostalimi Slovenci v toliko, da dan danes takih dijalektičnih posebnostij v slovenski knjigi ni več poznati — razven jako neznatnih izjem dakakor, katere pak so največji le v posamnih besedah in rekih. Mislim torej, da bi pisatelj bil primerneje „Književno zgodovino Slovenskega Štajerja" nam prikazal samö do rečene dobe ter vse nadaljevanje od tega časa opustil. Dan danes, hvala Bogu, ne delimo se več ne na „kranjske", ne na „štajerske", ne na „koroške", ne na „goriške" itd. pisatelje; nego sedaj smo vender le slovenski! Ej, bratje Slovenci smo! Pa da po vzgledu mnogo omenjenega pisatelja in njegove knjige sklenem z nemških citatom, velim: ..Ich hab' mich schon oft ausgesprochen *) Navratil „Spomenik o šeststoletnici Habsburške vlade na Slovenskem" 157,160. Jeden izvod te zdaj že jako redke slovenske knjige sem videl koncem leta 1876. tudi v celjski čitalnici. mündlich und brieflich, dass die Völker nur durch das göttliche Zeichen der Sprache, nicht aber durch willkürliche politische Grenzen geschieden sind" (Vraz Preširnu 19. nov. 1837). No, morebiti še o tem prilično drugikrat kaj. Bil je zimsk, neprijazen dan 1. 1878. Pot me je slučajno privedla mimo krasnega „umeteljniškega doma" dunajskega. Dospevši do njega moral sem ustaviti svoje korake. Na prostoru se je gnetlo toliko ljudstva, da ni bilo možno dalje iti. Policijski stražniki na konjih so vzdržavali red in po stopnicah, ki drže v palačo, stali so zopet redniki, ki so v potu svojega obraza branili ogromni množici, da ni v prevelikih tolpah sula v umeteljniški dom. Tisočere zbrane ljudi je navdajala le jedna misel: kako bi se poprej moglo priti v svetišče! In tedaj je bil za prvi prostor pri vratih boj, katerega umeje le öni, ki je imel priliko opazovati dunajsko občinstvo o jednacih prilikah. Sneg je metel doli na mnogoštevilno ljudstvo, a nihče ni odnehal; z energijo, katere je zmožen le Dunajčan, vztrajal je vsakdo, dokler ga ni usoda — morebiti še le čez ure — prinesla tja do uhoda, kjer je izginil v zaželeni hram .... In kaj je bilo povod temu prizoru? Hans Mak a rt, slavni llans M a k a r t je bil razstavil novo podobo svojo, kolosalno sliko: „U hod cesarja K aro 1 a V. v An t ver p en." Tedaj pa je bil ves Dunaj na nogah. Od postrežčekov, slonečih brez dela tam na oglih ulice, gori do najvišjih družinskih krogov govorilo se je le o jednem predmetu, in ta je bil — slika Makartova! Tisočeri so romali dan za dnevom pred umeteljniški dom, da si pribore uhod in ogledajo slavljeno delo; mojster je imel vspeh, ka-keršnega do tedaj še ni pomnila dunajska umeteljniška kronika! Ne dolgo potem sem se sešel s slavnim možem na dunajski akade miji, kamor sem zahajal v oni dobi čestokrat obiskovat svojega bratranca Jurija Šubica, ki je slikal v takozvnani „mojsterski šoli" prof. Hansa Ma-karta. Ko sem stal slavnemu možu nasproti, objel me je nekak čuden čut in prošinil me je oni nepopisni vpliv, katerega ima genij do nas vsakdanjih ljudij. To je bil torej oni obožavani umeteljnik, katerega so ob-» čudovalci kovali v zvezde, nasprotniki pa črnili in kritikovali, kolikor so le mogli; to je bil oni mož, zaradi katerega so se bili dolgotrajni, ljuti Andrej Fekonja. Hans Makart. Spominska črtica. peresni boji po javnih glasilih; oni veleum, ki je očar&val dunajsko ljudstvo in dospel do popularnosti, kakeršne ni imel noben njegovih prednikov in vrstnikov! . . . Sedaj pa je prominulo bogato in slavno to življenje! Šesti dan oktobra zanesli so ljubljenca bogov k večnemu počitku na dunajsko ogromno centralno pokopališče. Nepopisna žalost je bila objela prebivalce dunajske in mesto je priredilo mrtvemu umeteljniku sprevod, kakeršnega še ni imel, nihče, kar je dosedaj živelo slavnih veleumov med dunajskim ozidjem. V cvetoči moški döbi ga je pokosila smrt, na vrhunci svoje zmožnosti in svoje slave zatisnil je oči, in zato lahko razumemo izraze bolesti in obupa, ki so se javljali iz naše stolice one dni, ko jc ležal Hans Makart v smrtni bolezni in ko so ga spremljevali k zadnjemu počitku. Genij, pravi genij, porodi se redkokrat, časih mine rod za rodom, predno se pokaže svetla zvezda — in jedna najsvetlejših je bil urarši umeteljnik! — Hans Makart se je porodil 1. 1840. v Solnogradu. Šolal se je na ta-mošnji realki in 1. 1858. je prišel na dunajsko slikarsko akademijo. Vender tu ni našel prostora, ki bi ugajal njegovemu duhu. Vodstvo akademije je mladega moža odpustilo, češ, da nima nikacega talenta za slikarstvo! Vrnil se je zopet v rojstveno mesto svoje, kjer so se pričeli zanj žalostni, obupni časi. L. 1862. odšel je v Monakovo; hotel se je posvetiti graverski stroki. Ta mu pa nikakor ni ugajala in zato se jc radostno poprijel prilike, ki mu je omogočila stopiti v slikarsko šolo slavnega P i-lotvja. Ta mož je prvi spoznal nenavadno nadarjenost Makartovo in od tedaj ga je podpiral, kjer je le mogel. Do malega tri leta se je uril mladi umeteljnik pri starem mojstru in kmalu so zaslüle njegove slike. Prvo občno pozornost so vzbudile njegove „Amorcte", pri katerih je prvič pokazal v polni meri svojstva svojega čopiča; kmalu za njimi je prišla druga podoba: „Kuga v F lore nci" ali „Sedem naglavnih grehov". V ti sliki je pokazal umeteljnik, da ni opravičeno ime „dekoracijski slikar", kakeršno so mu nekateri dajali glede na prejšnja dela. Velikanska izumitev, bujna fantanzija in mojstersko uporabljenje somraka je pokazalo slavnega umeteljnika. Drzna čutnost, ki veje v vsi kompoziciji, vzbudila je v širnih krogih nepopisen boj in vihar. Kakor nekdaj Velfi in Gibelini, tako sta si stali stranki nasproti in vojevali srdit boj. V tem pa je Makart mirno delal v svoji delavnici. L. 1869. je dovršil sliko: „Julija na mrtvaškem odru" in v tem letu mu je ponudilo Njegovo Veličanstvo atelier in stanovanje v takozvani livarni dunajski. Makart je z radostjo porabil veliko to milost in naselil se je v omenjeni hiši, kjer si je s časom priredil prekrasno delavnico. Atelier njegov je bil prva znamenitost dunajskega mesta in pisatelj teh vrstic nikdar ne bode pozabil vtisa, ka- terega so naredili nänj ti prekrasni prostori. Vse, kar premore svet lepega in krasnega, nakopičil je bil umeteljnik v svojem hramu. Dragocene perzijske preproge, orijentalsko orožje, kože divjih zverij in divne cvetke imel je iz jutrovih krajev; spominki iz vseh umeteljniških dob dičili so mu delavnico in oko skoraj ni moglo verjeti, da se nahaja v istiniti sedanjosti, s tako mogočno silo je vplival čarobni prostor na obiskovalca. V teh prostorih je slikal Hans Makart. Zapöred je pošiljal med svet večja ali manjša dela. Jedna prvih je bila „Katarina Corn ar o", potem „Sanje v poletni noči", „Faust in Margareta v ječi", „Romejo in Julija na balkonu, itd. L. 1876. je šel mojster v Egipet; že poprej je bil obiskal Italijo ter si bil napojil dušo z ogledovanjem klasične zemlje in njenih umotvorov. Iz Egipta je prinesel s seboj dokaj skic in tudi nekaj večjih podob je zdelal kot spomin na one kraje, n. pr. „Kleopatra", „Arabski šejk" itd. Izmed poprejšnjih slik je vzbudil že omenjen „Uhod Karola V." velikansko zanimanje in hude kritike. Za to sliko so kmalu prišle na dan druge: „Lov Dijanin" mora sa tu v prvi vrsti imenovati. Vrhu teh večjih umotvorov je izdelal mnogo manjših in v zadnjem času se je pečal s slikami, katere so imele namen krasiti nove dvorne muzeje. Delo, ki je ogromno njegovo popularnost na Dunaji najbolj podprlo, pa je bil slavnostni sprevod, katerega so napravili Dunajčanje o priliki sreberno poroke Njihovih Veličanstev. Vse te mnogobrojne krasne prizore, ki so se razvijali tedaj strmečemu občinstvu, ustvaril je bil Hans Makart. z bujno, neusahljivo svojo fantazijo. Od tedaj je bil postal pravi ljubljenec dunajskega prebivalstva in njegovo ime je bilo znano v vseh krogih. Vpliv njegovega umeteljniškega duha je prevzel vse stroke umeteljniškega delovanja in tudi na obrtnem polji je prouzročil popoln prevrat. Na stotine bi lahko našteli zdelkov, katerim je dal Makart svoje ime — povsod i se je kazal duh njegov in njegova širna popularnost. Naloga moja ni, da bi ocenjeval dela Makartova; zato bi bilo treba spretnejšega peresa in obširnega prostora. Hotel sem „Zvonove" čitatelje le opozoriti na sijajno to prikazen v zgodovini avstrijske umeteljnosti in na velikanski prevrat, katerega je prouzročil umrši mojster posebno v k o-loritu. Tu pač nima nobenega vrstnika. Te žive boje, ta blesteči kolorit., ki takoj očara opazovalca, to so bile posebnosti Makartove. Njim je žrto-val čestokrat obče veljavne zakone umeteljniške, posebno pa preziral eksakt.no risanje; zato ga je ostra kritika o mnogih prilikah hudo grajala; zato je imel v svojih vrstnikih mnogo nasprotnikov. Tudi predmeti njegovi so vzbujali dostikrat ljute sovražnike. Makart je slikal časih predmete, ki so s svojo čutnostjo izzivali kritike in moralni svet. Gotovo je dokaj resnice na teh in onih ugovorih, a kakor rečeno, to ni predmet spominski ti črtici. Splošne veljave uuiršemu mojstru nikdo ne krati; obče se pripo-znava ogromen vpliv njegov na vse naše umeteljniške razmere in dela. Če mu je tudi princip boje bil prvi, znal ga je vender toliko plemenito uporabljati, znal je ž njim vlivati nove sveže krvi v obledele, prstene podobe naših akademičnih umotvorov, ter povzdigniti umeteljniške sile v toliki meri, kakor že dolgo, dolgo ne nobeden njegovih prednikov. I v a n Š u b i c. Slovenski glasnik. Knjige družbe sv. Mohorja za leto 1884. so se začele razpošiljati. Po stari navadi je tudi letos družba dala na svetlo toliko knjig in tako občezanimivih in poučnih, da more ž njimi zadovoljen biti vsak družabnik. Knjige so te: 1. Koledar za prestopno (?!) leto 1885., ki vrhu koledarskih stvari j obseza še imenik vseh družabnikov, družbin oglasnik, semnje na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem, Primorskem in Beneškem, prav spretno sestavljeni „Razgled po svetu" (sp. I. Vrho-vec), životopis dr. Janeza Krizostoma Pogačarja (sp. Svetilko), poučna spisa „Varajte se ognja (sp. P. Vrhovski) in „Živinski potni list" (sp. Anton Leveč) in še nekoliko drugih krajših člankov. Knjiga obseza nad 15 tiskanih pol. — 2. Občna zgodovina za slovensko ljudstvo. Spisal Jos. Stare, kr. profesor v Zagrebu. X. snopič pripoveduje svetovno imenitne dogodbe od Ferdinanda I. do Josipa II. str. 89—280. — 3. Cecilija: Cerkvena pesmarica. Po naročilu „Cecilijincga društva v Ljubljani1' uredil Anton Förster. II. del podaje Slovencem a) pesmi k sv. obhajilu, b) Marijine pesmi, c) pesmi k svetnikom, č) razne pesmi. Napeve so zložili J. K. Aiblinger, L. Bolar, M. Budna. K. Ett, Jož. Fabiän. D. Fajgelj, Ant. Förster, R. Führer, Janez Gnezda, Fr. Grbič, K. Greith, Jos. Haydn, Ign. Illadnik, Angelik Hribar, J. F. Kloss, A. Leitner, R. Musiol, K. PiČ, Blaž Potočnik, Gregor Rihar, Hugolin Sattner J. A. Steftan, A. Schubinger, J. Škroup, A. Trcpal, V. H. Veit, J. J. Vogler, J. B. Weigl. Fr. Witt in še nekateri neznani skladatelji. — 4. Slovenski Pravnik. Pouk o najpotrebnejših zakonih. Spisal dr. Ivan Tavčar v Ljubljani. II. snopič. (161 —304 str.) razpravlja najznamenitejše pravoslovne stvari ob oporokih, o dolžnem deleži in o dedščinskem nasledstvu proti zapustnikovi volji, o postavnem nasledstvu, o volilih, o lastninski pravici, o zastavni pravici in o služnostih. Knjiga je pisana točno in jasno in po nekaterih mestih ogreva čitatelja jako dobrodejen pathos, tako n. pr. v poglavji o prečudni napčni veri, da je imetje uraršega samca, in posebno duhovnika, po njegovi smrti prostoležeče blago (str. 273.). — 5. Mi k lov a Zala. Povest iz turških časov. Spisal dr. J. Sket. Slovenskih „Večernic" 38. zvezek. Pisatelj nam na podstavi narodne pravljice in Unrestove kronike pripoveduje mično povest iz žalostnih časov turških bojev in turškega trinoštva po slovenskih pokrajinah. — 0. Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina Jožefa. Popisal Janez Volčič, III. snopič (str 305—456). — Dodatek „pogledu na cerkveno književnost slovensko leta 1883." 43. Slavnostna knjižica: Aloysio Zorn, cathedram archiepiscopalem Goritiensem conscendenti carmina oblata. Udine. Tipografia del Patronato. 1883. Vel. 8°. str. 23. — Od 21—23. strani ima tudi slovensko pesen „Pozdrav". — 47. Govor o pogrebu prevzvišenega gospoda Andreja Gollmayerja, knezo-nadškofa goriškega itd Govoril prof. Dominik Alpi dne 20. marcija 1883. V Gorici. Hilarijanska tiskarna, 8°. 10 str. — 48. Knez-nadškof goriški Andrej dr. Gollmaver. Životopisne črtice. Spisal G. Raicevich, Dubrovčan. kapiteljski dekan prvostolne cerkve v Zadrti. Natisnila Hilarijanska tiskarna v Gorici 1883. 8°. 31 str. — Ob6 ti knjižici je iz italijanščine na slovenski jezik preložil menda g. prof. Andrej Maruš i č. V spomin pokojnega ljubljanskega škofa dr. Janeza Krizostoma Pogačarja je neimenovan, a dobro znan gospod izdal krasno črno obrobljeno podobo križa-nega Vzveličarja v lesorezu. Podobi so na treh straneh pridejani točno sestavljeni životopis pokojnega škofa in razni izreki iz svetega pisma. „Poročilo o III. obrtniškem shodu na Dunaji" se imenuje jedno tiskano polo obsežna brošura (ponatis iz „Obrtnika'-), katero je dal na svetlo g. Matija Kune in katera se dobiva pri uredništvu „Obrtnikovem" po 20 kr. izvod. Rokopis Preširnovega epigrama, natisnenega v „Ljubljanskem Zvonu'' (I. 250.) prišel mi je pred kratkim v last. Besede njegove pa se ne ujemajo po polnem s tiskanimi, ker sem moral takrat, izgubivši svoj prejšnji prepis, le po spominu navajati. Zato podajem čestitim bralcem „Ljub. Zvona" epigram še jeden-krat posnet na tanko po matici: Prij atlu Ferdinandu Sli m i du. NC mi prijetno Nčmfhko ime; Serzhno pa ljubim Kranjfko ferz6. Dr. Prefhern Fr. Wiesthaler. Poljska književnost. Eduard Lubowski, glasovit satirik poljski, priob-čuje v „Tygodniku powszechnem' novo povest „K rok d alej" (Korak naprej). — El. Orzeszkowa je spisala novo novelo: „Haslo". — Pisateljica Hajota je izdala svoje „Novele", v katerih se posebno odlikuje povest „Wachlarz". — T. T. J e ž je dovršil tri nove povesti pod naslovi: „Zker prepričanje svoje črtal po cela poglavja v nedolžnih Jurčičevih povestih! „Slovencu* naš list ne bode ugajal nikoli, tudi tedaj ne, ako bi namestu erotičnih pesnij priobčeval same cerkvene himne in namesto novel in romanov same homilije, in ako bi mu nič druzega ne mogel ugovarjati, očital bi mu vsaj to, da je tiskan z r Narod no Tiskarne" črkami. Le uto-laživa se; ako angeljsko-čisti pesnik ne nahaja milosti pri njem, kako li bi jo našla midva grešna prozajista? — Cestiti g. urednik „Cvetja z vrtov sv Frančiška" piše v letošnjem 0. zvezku mecl drugimi stvarmi to: „Jaz sem dokazal, vsaj mislim da, z neovržljivimi dokazi, da gre pisati: prešoren, Prešeren.... In vender „Ljubljanski Zvon" n. pr. ne ve za to, ali pa noče vedeti, prav tako, kaker ničeser ne ve o vsem mojem dokazovanju, ki je stalo na teh „nesrečnih platnicah." — „Ljubljanski Zvon" piše „Preširen", a ne „Prešeren", ker se zdi njegovemu uredniku, da dosle nihče nikjer še ni ovrgel Levstikovega dokaza, kako je pisati našega prvega pesnika ime. Kdor se spotika ob „Preširna" za tega delj, ker se pesnik sam nikdar ni tako imenoval, tistemu bodi povedano, da se pesnik tudi nikoli ni podpisoval „Prešeren" ; ampak na vseučilišči se je pisal „Preschcrn". pozneje „Prefhern" in napčsled cel6 „Prešerin". Ako ne pišemo zadnjih treh oblik, ampak rajši rabimo novi dve. ugaja nam izmed njiju tista, ki se nam zdi pravilnejša. O tem. recimo osebnem ukusu se „Ljubljanski Zvon" z nikomer ne bode pričkal. — Očitanja, da .Ljubljanski Zvon" „ničesar ne ve o vsem mojem dokazovanju", pa ravno naš list. ni zaslužil, ker je nekatere oblike (11. pr. vender, kakeršen) posnel po „Cvetji". Da v mnogih drugih stvareh ni poslušal „Cvetja", za to ima urednik tehtne razloge svoje. Koliko novih slovniških oblik in pravopisnih pravil so zadnjih trideset let mnogovrstni slo viličarji slovenski poslali po svetu! A napösled so jih opustili sami, tako. da ni slovničarja slovenskega, kateremu bi se ne moglo očitati. da je večkrat, sam drugače pisal nego je učil pisati. Vsem tem gospodom bi smeli s Preširnom zavpiti na uh6: „Sami svoj uk spoštujete premalo!" In kdo nam je porok, da tudi g. pater Stanislav ne premeni še svoje pisave, kakor so jo premen i li mnogi drugi učeni jezikoslovci slovenski? Zatorej ostane „Ljubljanski Zvon" pri zdanji svoji pisavi, zlasti ker dosle še ni videti, da bi bili slovniški in pravopisni nauki g. patra Stanislava v Slovencih našli sploh kaj imena vrednih posnemalcev in ker list,, kakeršen je „Ljubljanski Zvon", že zaradi svojih bralcev, ki večinoma niso jezikoslovci, pisave svoje ne more izpreminjati vsak mesec. | Zvezek XI. ggg| 1884. g|gg IV. tečaj. |gg|| T'yc g jj LJUBLJANSKI ZVON" izhaja vsakega meseca ]. dan v zvezkih, po 4 pole velike osmerke obsežnih, ter stoji v Ljubljani na dom pošiljan ali po pošti prejeman : Za celo leto . . . 4 gld. 00 kr. Za pol leta . . . 2 „ 30 „ Za četrt leta . . . 1 „ 15 „ Po vseh deželah zunaj Avstrije velja „Ljubljanski Zvon11 5 gld. 60 kr. na leto. Posamični zvezki se dobivajo po 40 kr. Pri podpisanem upravništvu se dobivajo tudi te knjige: 1. „Ljnbljauski Zvon", II. tečaj (1882) nevezan po 4 gld. — kr. v Bonačeve platnice vezan po.....5 „ — „ 2. „Ljubljanski Zvon", III. tečaj (1883) nevezan po . 4 „ — „ v Bonačeve platnice vezan po.....o „ — „ 3. Rokovnjači. Historičen roman. Spisala Jos. Jurčič in Jan k o Ke rs ni k po......— „ 50 4. Valentin Stanič. Spisal Paulus po . . . . — „ 25 „ Upravništvo „Ljubljanskega Zvona" Ljubljana, Nove ulice, 5.