Štev. 14.
V Mariboru, 25. julija 1891.
Tečaj XII.
Izhaja 10. in 25. dne
vsakega meseca
Stoji za celo leto 3 gld. — pol leta 1 „ 60 četrt „ — „ 80 (Posamezne štev. 15 kr.) jNaročnino
sprejema u prava listu: -'eza-Krško"
p/ ^ nanila, i iv i a t * natisnena, od vrste 15 kr.
Oznanila in reklamacije
pošiljajo se uprav ništvu v Maribor.
POPOTNIK.
Glasilo
,,Zaveze slovenskih učiteljskih društev".
X z cL stj a,t @ 1 j in uiednik:
M. J. Nerat, nadučitelj.
Odprte reklamacije so poštnine proste.
Spisi in dopisi
pošiljajo se u r e d n i š tvu v Maribor.
Pismom, na katere se želi odgovor, naj se pridene primerna poštna znamka.
Na anonimne dopise se ne oziramo.
Nefr&nkoTana pisma se ne sprejemajo.
Rokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo.
Pomen, metoda in tvarina zgodovinskega pouka
v ljudski šoli.
(Konec.)
Sedaj, ko je tvarina zgodovinskega pouka določena, se pa vpraša, kak pomen pa ima zgodovina za našo mladino? Ali seje uči samo za to, da jo pozna: iz zvedavosti? Ne, ampak zato, da bode mogel učenec o svojem času dejansko pokazati, kak učinek so na njega napravili zgodovinski nauki, kolike vrednosti so za njega. Se le potem, ko je pred njim razgrnena preteklost, bode zamogel prav zapopasti sedanjost. Korist zgodovine za^djiavljane je v tem, da jim krepi značajnost, da jih spodbuja k domoljubnim dejanjem in jih za nje navdušuje. Kako pa more kdo svojo domovino ljubiti, ako je ne pozna? Kje pa more spoznavati domovino bolje ko v zgodovini?
Gotovo vsak dobromisleč državljan opazuje z zanimanjem tiste čase, tiste može in jih dejanja, ki so pripomogli k ustanovitvi, razvoju in obrambi domače države; gotovo mu to opazovanje ukrepi sklep, posnemati take vzglede na čast in korist svoje domovine. Domača zgodovina naj torej krepi mladini domovinsko zvestobo, srčnost iu požrtvovalnost; vzbuja naj jej ljubezen do skupne domovine.
Kar pa se tiče poučevanja tega predmeta samega po sebi, naj učitelj pripoveduje zgodovino prosto, brez knjige; zgodovina je tudi pripovest, pripovest pa se mora pripovedovati. V pripravljalnem tečaji pripovedujejo se pripovedke in pripovesti iz zgodovine. Vsak duševno zdrav otrok ima vže neko posebno hrepenenje po pripovestih, celo jedno in isto pripovest posluša vsikdar z jednakim zanimanjem. Pripovest pa je tudi najpripravniše sredstvo, ifčenca vaditi jezika. Učitelj naj zato pripoveduje le lepe pripovedke in pripovesti; gleda naj na slovniško pravilen govor, rabi naj le dostojne izraze. Daje pa naj tudi učencu priliko, da o tem, kar se mu je pripovedovalo, pripoveduje še sam; v začetku je to sicer težavno, pa nekaj je vže, ako ga spraviš do tega, da si upa prosto pripovedovati, s časom se vedno bolj privadi, slednjič pa bode dober pripovedovalec. Govor je umetnost, zato pa potrebuje mnogo vaje. Ni dobro in ni priporočati, da bi učitelj, če je kako pripovest pripovedoval, učence o njej izpraševal; če se pripovest na ta način razkosa, zgubi pravi vtis, ki ga je prvotno naredila na otroke in se jim potem tudi več tako ne dopade. Otrok naj sam zopet pripoveduje o-tem, kar se mu je pripovedovalo. Na ta način vadi se deloma v govoru, kar je za jezikovni pouk posebne važnosti, deloma pa dobiva zmožnost, daljša zgodovinska pripovedovanja umeti in zasledovati.
Ko se učenec na ta način navadi, zgodovino razumevati in jo v zvezani obliki zasledovati, prične se pravi zgodovinski pouk. Tudi zgodovino domače države naj učitelj pripoveduje prosto, brez knjige; tu je umestna prosta, živa beseda, ne pa knjiga. Učenec naj zgodovinske dogodke posluša, zgodovina naj se pred njim razvija. Zgodovina se nikakor ne sme čitati iz čitanke, ker bi takemu pouku manjkalo potrebne živahnosti, zgubil bi se vpliv na srce učenčevo; besede, ki se čitajo, so mrtve, ne naredijo na učenca nikakega pravega vtisa. Za učitelja je seveda bolj ugodno, če zgodovinske odstavke či.ta iz čitanke, ali jih celo čitati da, nego, če zgodovino prosto pripoveduje, ker prosti g<V'»v zahteva skrbne priprave, v začetku celo pismene, če se pa učitelj za zgodovinski- _ skrbno ne pripravlja, če sam tvarini ni popolnoma gospodar, tudi nikoli ne bode dosegel v tem predmetu povoljnih vspehov.
Kedar se učitelj za zgodovinski pouk pripravlja, naj tvarino pregledno razvrsti po stalni razporedbi, ker le potem bode zamogel jasno in razumljivo pripovedovati. Ako pa tvarine ne razvrsti po nikaki razporedbi, če jegovo pripovedovanje ni logično urejeno, s svojim govorom učence le zbega, besede jegove se razpršijo in v učencu ne zapustijo za seboj nikakega sledu.
Važen pogoj, da učenec zgodovino prav razumi, je tudi, vsaj v ljudski šoli, da učitelj govori priprosto. Učenih razprav, zamotanih stavkov, gluhih besed učenec ne razumi. Učitelj naj zgodovino pripoveduje tako, da ima jegov govor jedrnato vsebino, povdarja naj zlasti to, kar je važne zgodovinske pomenljivosti; vsikdar pa naj se trudi, da je govor predmetu, o katerem govori, primeren.
Zgodovina naj se pripoveduje tudi tako, da je pouk nazoren. Nazornost zgodovinskega pouka je deloma vnanja, deloma notranja. Vnanja nazornost zahteva, da se pri pouku rabijo zgodovinski zemljevidi, zgodovinske slike; tudi domoljubne pesmi in pesmi zgodovinske vsebine, če jih učitelj ume uvrstiti na pravem mestu, pouk jako oživljajo. Notranjo nazornost pa podaja nazorno opisovanje človeških značajev, zgodovinskih razmer in razlogov zgodovinskih dejanj. Glede na to pa je pouk najbolj nazoren, ako se ozira na životopisno obravnavo; vendar pa so životopisne slike le na mestu, kadar se ne iztrgajo iz zgodovine, ampak se v zgodovino, ki se poučuje v doboslovni zvezi, uvrstijo na primernem mestu.
Zgodovina naj se pa tudi pripoveduje tako, da se učenec za predmet vnema in navdušuje, kar se zahteva zlasti pri domači zgodovini. Če učitelj pripoveduje zgodovino mrzlo in suhoparno, brez sočutja, ako se ne vnema za vse, kar je dobrega in poštenega, ne kaže zaničevanja hudobije in nepoštenosti, postali bi tudi učenci za njo malomarni, kar bi bila neizmerna škoda na jih nravstvenem življenji.
Pa tudi učenec sam naj po zmožnosti, več ali inanj s svojimi besedami pripoveduje o tem, kar je slišal. Da se pa ume pripovedovati z nekoliko spretnostjo, treba je veliko vaje; zato pa se učenci v pripravljalnem tečaji vadijo pripovedovati. Učenca motiti s popravki, kadar zgodovino sam pripoveduje, ni svetovati; pač pa naj se spravi zopet na pravi tir, ako ga je zgrešil. Pripovedovanje pa se mu olajša s tem, da učitelj zapiše imena in letnice na tablo, kadar pripoveduje zgodovino. Če učenec ve, da bo moral o tem, kar se mu je pripovedovalo, poročati tudi sam, zgodovinski pouk zasleduje veliko bolj pazljivo. Priporočati je še, da se včasi zgodovinska tvarina porabi za pismene naloge, kjer se to, kar se je učilo iz zgodovine, na kratko opiše.
Slednjič naj se omeni še nekoliko o uči lih, katera morejo podpirati zgodovinski pouk. Dobra učila so pri pouku zato potrebna, ker podpirajo besedo učiteljevo in posredujejo, da se to, kar se poučuje, toliko bolj v spomin vtisne, kolikor so primernejša. Med učila je šteti v prvi vrsti predočila ali ponazorila, Zlasti v ljudski šoli po-
trebuje se dobrih ponazoril, ker v nazornem poučevanji obstoji, če ne ves, vsaj poglavitni pogoj, da je pouk vspešen in razumljiv.
K ponazorilom šteti je v prvi vrsti zgodovinske zemljevide, ker tek dogodkov mora se vsikdar na zemljevidu zasledovati in pojasnjevati. Če učenec ne pozna pozorišča, na katerem so se vršili zgodovinski dogodki, in ne naroda, kateri jih je zvrševal, pouk nima prave podlage in učenca zapeljuje k napačnim mislim.
Neko drugo, tudi važno ponazorilo so pa zgodovinske slike. Sliko kakega slavnega vojskovodje ali kake druge znamenite zgodovinske osebe, dalje slike, ki predstavljajo pomenljive zgodovinske dogodke, bi se naj nikdar ne pozabilo pokazati učencu pri pouku; učitelj pa naj skuša, kolikor mu je to mogoče, pridobiti si takih slik; to učenca varuje napačnih mislij, pouk pa jako vzbuja in oživlja.
Domačo zgodovino tudi jako oživljajo domoljubne pesmi in sploh pesmi, ki se ozirajo na kako zgodovinsko osebo ali zgodovinsk dogodek, če se uvrstijo na primernem mestu.
Učilo pa, katero ima učenec v rokah, je čitanka, ker čitanka ima po naših šolah biti središče in podlaga vsemu pouku. Sicer pa tudi ni na tem ležeče, kje se tvarina nahaja, v posebni knjižici, ali pa je uvrščena v čitanko, glavna reč je le, kako je urejena. Če je zgodovinska tvarina doboslovno urejena, če čitanke ali pripovesti iz zgodovine obsezajo vso tvarino, ki se ima v kakem tečaji poučevati, tedaj je najprimernejše, da so zgodovinski pouk naslanja na čitanko. Vsaj vse važnejše strani avstrijske zgodovine morajo biti opisane v živih pripovestih, jasno in razumljivo, pa v lepem jeziku, da učenca zanimajo vsled živega opisavanja in vzbujajo jegovo domišljijo. Zgodovina pa ima jedino le pomen, če se poučuje v zvezani obliki. Na čitanko bi se torej ne mogel naslanjati pouk, ako bi se v jej nahajali le raztreseni zgodovinski odstavki brez zveze, ker taki odlomki iz zgodovine nikakor ne morejo ustrezati namenu tega predmeta. Kjer se pripovedujejo le odlomki iz zgodovine, ta predmet nima dosti pomena, in to je morda poglavitni povod tožbam, ki se pogosto čujejo o slabih vspehih zgodovinskega poučevanja.
Zgodovinska tvarina se torej v čitanki kot središči in podlagi vsega pouka ne more lahko celikom pogrešati in kolikor boljše je sestavljena, toliko vspešnejši je tudi pouk. Nekoliko se res učitelj vže s tem lahko zadovolji, da učenca z zgodovino splošno obrazuje, da v njem neti in vzbuja ljubezen do domovine in domače zgodovine, pa to še vendar ni vse, učenec si mora prisvojiti tudi nekaj pozitivnega znanja iz tega predmeta. Kar se mu je pripovedovalo, to se s časom več ali manj razgubi, temu pa ima opomoči baš zgodovinska tvarina v čitanki.
Pa naj si bo tvarina v čitanki še tako dobro sestavljena, vendar nikakor ne more nadomeščati učiteljeve žive besede. V čitanki nahajajoči se zgodovinski odstavki zapeljejo namreč marsikaterega učitelja pri zgodovinskem pouku na napačno pot. Tu se zgodovina iz čitanke čita in morda v boljših slučajih še razlaga in pojasnjuje in vrh tega tudi na pamet uči; pa vse to nikakor ne zadošča namenu tega predmeta. Ta način poučevanja je vže zastarel in je imel nekoliko pomena v prejšnjih časih, ko še učitelj po svoji izomiki ni bil sposoben, zgodovino poučevati tako, kakor zahteva svojstvo predmeta. Če se zgodovinski odstavki iz čitanke čitajo in tudi razlagajo, učenec le ne zasleduje v čitanki opisanih zgodovinskih prigodeb s takim zanimanjem, ko besede učiteljeve. Čitanje in le čitanje je mrtvo in jednolično, ne vzbuja duha in ga ne oživlja. Zgodovina mora se prosto pripovedovati, ker le na ta način more jo učenec prav razumeti in se za-njo ogreti. Zgodovinski odstavki v čitanki pa, če se naslanjajo na tek pouka, dobro služijo za ponovitev tega, kar se je pripovedovalo in kolikor boljše so sestavljeni, toliko bolj dosežejo svoj namen,
H*
Na konec naj se še omeni, da so nazori o tvarini in načinu, kako naj se zgodovina poučuje, jako različni; ni se v tej zadevi še dosegla tista jedinost, kakoršna se je pri drugih strokah, in zatorej se morda tudi nobeden predmet ne poučuje s slabejšim vspehom, ko zgodovina. Naj se torej nikakor ne misli, da bi bili nazori, izraženi v pričujoči razpravi za pouk o zgodovini v vseh podrobnostih merodajni; če so pa spravili kaj več luči v predmet in tako kaj pripomogli k boljšemu poučevanju, dosegel je spis svoj
namen.	Ivan Klemenčič.
--
Iz državnega zbora.
Govor gospoda državn. poslanca Fr. Robič-a v seji dne 2. julija 1891.
Izprosil sem si besedo, da povem na kratko nekoliko o učiteljskih in ljudskih šolah; z ozirom na politični položaj pa se vendar nočem spuščati v razgovor o načelnih vprašanjih, dasi bi se pač lahko pri tem preiskavalo, je-li bilo dobro in opravičeno, da se je pri preustrojevanji naših ljudskih šol vse obstoječe prekucnilo, ne pa postopalo počasi, korak za korakom. Resnica je, da je uprava mnogo presestavljena. Krajni, okrajni, deželni šolski svet, kakšen upravni stroj !
V mestih z lastnimi statuti, kjer sta združena krajni in okrajni šolski svet, je vže bolje, na deželi pa potujejo listine od krajnega do okrajnega, od okrajnega do deželnega šolskega sveta, včasi tudi do ministerstva; poleg tega pa je še poprašati tu in tam konsistorij, ali se ozirati na občine všolane k dotični šoli in zahtevati poročil od šolskih vodstev. Večino teh pisem dobiva okrajni šolski nadzornik v roke, poleg tega pa še ima razne komisije in mora sestavljati obširne statistične izkaze.
Vprašam, koliko časa mu preostaje za ogledavanje šol.
Na Štajerskem se pridruži temu nedo-statku še ta obžalovanja vredna posebnost, da se okrajni šolski sveti v krajevnem oziru ne vjernajo z okrajnimi glavarstvi, ampak z okoliši okrajnih zastopov; nadzornik se mora tedaj, če je sploh oproščen poučevanja, vsaki mesec vdeležiti četirili do šestih sej v jako oddaljenih krajih. Preostaje mu torej le jako malo časa za nadzorovanje ; navadno more šole k večjemu le po jedenkrat na leto obiskati, in vendar bi bil večkratni obisk tako koristen (prav resnično !) ne tako radi kritike, marveč radi tega, da bi deloval po vzgledu, da bi iz-podbujal in na mestu vplival na razvoj krajevnega šolstva. (Prav res!)
Na podlagi državnega šolskega zakona se je seveda ustanovilo veliko število uči-
teljišč; a ni bilo primernih močij za te zavode.
Saj je jasno, da učiteljska šola more le prospevati, če jo vodi pravi mož; jegova oseba, jegov značaj je glavna stvar, jegov duh, jegovo mišljenje mora prešiniti tudi sodelavce jegove. On mora vedeti pridobiti zaupanje svojih gojencev, mora pa tudi popolnoma vešč biti nalogi ljudske šole ne le teoretično, temveč tudi praktično.
Ne smemo se torej čuditi, da se je, posebno v začetku, pri nameščanji tako važnih služb pogostokrat zelo grešilo. Doktorski naslov je vže sam po sebi nabolje priporočal za mesto učiteljiščnega ravnatelja, dasi se morda mož nikdar ni pečal s pedagogiko, ali pa poznal pomen pedagogike komaj po imenu. Priznavamo sicer stro-kovnjaško vrlino teh mož, vendar pa vspeš-nega pedagogičnega delovanja ni bilo zapaziti. Cestokrat so se pečali s postranskimi malenkostmi, a pri tem so jim izginili ideali. Na drugi strani pa se je v svojem času namestil n. pr. na učiteljišči pri sv. Ani na Dunaji odličen pedagogični pisatelj kot učiteljski vzgojitelj a brez šolske prakse, in kmalo se ze pokazalo, da je pač vedel povedati, kako se to ali ono dela a sam zvrše-vati tega ni znal. (Cujte, cujte! na desni.)
Dalje so se uporabile začetkom tudi učne moči iz inozemstva na naših učiteljiščih. Da to ni bilo prav, je pač, kakor mislim, jasno (Tako je! na desni.) Usojam si tole navesti, ne morda da bi komu kaj očital, ampak le v dokaz temu, kako važno in težavno je pravo pogoditi pri nameščanji takih učiteljskih mest; vendar pa moram z veseljem in resnici na ljubo dostaviti, da se je Nj. ekselenca sedanji minister za uk in bogočastje v tem oziru pokazal prav srečnega.
Bistveni del vsakega učiteljišča je vad-nica. §27. državnega šolskega zakona pravi o tej zadevi: „Zur praktisehen Ausbildung
der Zoglinge besteht, an jeder Lelirer-bildungsanstalt eine Volksschule als Uebungs-und Musterschule".
Sicer se zove ženskemu učiteljišču v Gorici pridružena petrazredna dekliška šola tudi vadnica, v istini pa to ni, ker se vsaj na srednji in zgornji stopnji te vadnice rabi drugi učni jezik nego je oni, v katerem morajo kandidatinje poučevati pozneje.
Ustrezaje želji svojih tovarišev iz Primorskega omenim, da v Trstu še zdaj ni nobedne slovenske ljudske šole, dasi se je za-njo prosilo vže večkrat in s primerno utemeljitvijo. (Cujte, cujte! na desni).
Usojam si dalje Nj. ekscelenco gosp. naučnega ministra opozarjati na pomanjkanje učiteljskih močij, katero nahajamo po Štajerskem posebno po Spodnjem Štajerskem. V jednem samem šolskem okraji — in kakor sem prej omenil, so šolski okraji po Štajerskem mnogo manjši nego po drugih kronovinah — nedostaje sedaj deset učnih močij oziroma je deset podučiteljškili mest praznih, in število tistih slovenskih učiteljskih pripravnikov, ki delajo koncem tekočega šolskega leta izpit za svoj poklic, znaša deset, tako da more'to število ustreči komaj potrebi jednega okraja. (Cujte! na desni). Večina kandidatov pa je po okrajnih ustanovah navezanih na gotove okraje, tako da ostane za dotični okraj le jedna učna moč, devet mest pa ostane praznih.
Vsled tega učiteljskega pomanjkanja, ki se čuti po Štajerskem še posebno, ker se je ustanovilo mnogo novih šol in razširilo vže obstoječih, je res čudno, da je o svojem času štajerski deželni šolski svet mogel predlagati, naj bi se opustila pripravnica v Mariboru. Ta se je sicer na novo osnovala, a posledice čutimo še dandanašnji.
Da bi se dobile potrebne učne moči, je neobhodno potrebno, da se dovoli večje število državnih ustanov in v večjih zneskih. (Tako je! na desni.) Jaz se popolnoma strinjam s tem, da se oddajo take podpore le vrednim, in da se vkljub pomanjkanju učiteljev iztrebijo z vso strogostjo vsi nesposobni elementi, vse osebe slabega značaja iz učiteljišč. Posebno v začetku, ko se je bil izdal šolski zakon, je prišlo v učiteljišče od vseh stranij veliko število takih ljudij, ne morda iz ljubezni do poklica, ampak ker jih drugod nihče ni maral.
Pri tej priložnosti naj še opozorim na prikazen, da dajejo pripravljalni razredi navadno, vsaj v nravstveno-verskem oziru za učiteljišča boljši materijal ko srednje šole (Prav res! na desni), in to bi zaslužilo, da
bi se uvaževalo, bi-li ne bilo koristno, če bi se ti pripravljalni razredi nekako razširili in preustrojili.
Kar se tiče učiteljišč, bi še omenil, da se v najnovejšem času, kakor smo te dni večkrat slišali, tudi tukaj govori o preobla-ganji in da se zahteva, naj bi se igranje na klavir in orgije, kmetijski pouk in pouk o gluhomutcih in slepcih omejil. Za tako omejitev učnih predmetov, oziroma za to, da bi se učna tvarina zmanjšala, se pač zlasti v teh predmetih ne bi mogel izreči (Bravo, bravo! na desni). Kdor zahteva posebno omejitev pouka na klavir in orgijah, ne pozna odnošajev na deželi, ta se ozira le na mestne razmere. (Prav res! na desni). Ti predmeti niso le praktičnega pomena, ampak imajo tudi duh vzgajajočo moč v sebi, kajti tisti učitelj, ki se peča v svojih prostih urah s šolskim vrtom, ali z igranjem na klavir in orgijah, ta pač ne bo zabredel na stranska pota. (Prav res! na desni). Dobra izobražba učitelja v igri na klaviru in orgijah ga pa tudi vsposobi po pevskem pouku v šoli, kot voditelj cerkvenih zborov, kot orgljar delovati za povzdigo in razvoj umetnijskega čuta v narodu. Se ve da se smejo kot učitelji godbe in petja na učiteljiščih samo vrle moči uporabiti in tam, kjer so, se ne smejo odstraniti — kakor se je to zgodilo na nekem zavodu — brez tehtnega razloga, lična tvarina bi se dala skrčiti morda le pri pouku o gluhomutcih in slepcih. Vendar pa imamo neko vrsto šol, kjer se gojenci res preob-lagajo, to so meščanske šole za deklice. Število učnih ur na dekliških meščanskih šolah znaša navadno trideset na teden. Odštejmo nedelje in dva poludneva, pride na vsak dan po šest ur, četiri pred poludnem in popoludne clve uri. To je za deklice zbog njih nežne rasti gotovo preveč in vpliva jako neugodno na razvoj jihovega života. (Prav res! na desni). Doma se itak temu pridruži navadno še zasebni pouk, godba, pouk v kakem drugem jeziku. Če v jedno-mer sediš pri čitanji, pisanji, risanji, klaviru in pri ročnih delili, lahko se ti skrivi hrbtenica in označevalno je, da se nahaja ta bolezen, kakor trdi profesor Billroth, le pri kulturnih narodih. Da je pa moja trditev, da deklic ne smemo meriti z istim merilom, s kojim merimo dečke, resnična, nam je dokazal zopet profesor Billroth, ki je dognal, da je 75 odstotkov na skrivljeni hrbtenici bolnih otrok ženskega spola.
Gospoda, kaj pa je naloga ljudske šole ? Ljudska šola mora: 1. otroke vzgojevati
nravno-versko, 2. razvijati jih duševno delovanje, 3. jih oskrbovati za daljno izobrazbo s potrebnimi znanostmi in ročnostmi in 4. položiti temelj vzgoji vrlih ljudij in iskrenih državljanov.
Šolski ter poučni red pa dostavlja to nalogo razširjaje in pojasnjevaje: „Smoter vse otroške vzgoje je odkritosrčen blag značaj".
Da bi se to doseglo, mora učitelj neprenehoma delovati, da bi se mladina vedla v resnici nravno, da bi se ji vnela ljubezen do vestnosti, do poštenosti, do složnosti, da bi ljubila človeštvo, da bi ljubila domovino.
Kdo bi se mogel upirati temu učnemu smotru ? Kdo sme sploh tajiti, da je napredovala ljudska šola v zadnjih desetih letih ? seveda obsega ta napredek le znanosti in ročnosti.
Ljudska šola je ljudem navadno le učni zavod, na njeno vzgojevalno nalogo pa pozabijo. Ljudska šola pa naj ni samo učni, ampak tudi vzgojevalni zavod; stori naj več za vzgojo srca in značaja, povdarjati se mora bolj jena vzojevalna stran.
Gospoda! V časih, ko državi in človeški družbi pretijo nevarnosti, ko vera in nravnost, čut za pravo in avtoriteto nekemu delu te družbe gine, raste tudi naloga ljudske šole; kajti rastoče poželjenje po vži-vanji in razširjanje verske mlačnosti, kopičenje kapitala v rokah nemnogih in obubo-žanje prostega naroda, pojemanje dobrega obrtnijskega stanu, siljenje v velika mesta in nazadovanje kmetijskega stanu je veliko pripomoglo, da so se vezi rodbinskega življenja jele snemati v nekaterih slojih prebivalstva. (Prav gotovo ! na ■ desni).
Baš to pojemanje družbinskega življenja pa je glavni vzrok množeče se vzdivjanosti — povdarjam izrecno — nekega dela naše mladine.
Ali čim manj je mladini obitelj, tem več bodi ji šola.
Seveda ne smemo si prikrivati, da ljudska šola ne more družbinskih razmer zbolj-šati sama. Po voljnih vspehov bodemo le dosegli, če cerkev, šola in dom skupno delujejo pri vzgoji mladine. (Zelo res! na desni). Državi pa je tudi dolžnost odstraniti vse, kar ovira složno skupno delovanje teh čini-teljev, ali pa mu je vsaj na poti. (Bravo.' na desni). Z velikim veseljem pozdravljam torej besede, ki jih je govoril gospod pod-poročevalec grof Pininski o gojitvi nravno-verskega duha pri vzgoji in o tem da bi se po pravici ustrezalo željam katoliške cerkve, kakor tudi vzvišene besede Nj. eks-
celence gospoda naučnega ministra o pomenu šolske molitve. (Bravo, bravo! na desni).
Kar se pa tiče šole same, bi povdarjal, da so nekateri učni predmeti posebno sposobni vzgojevalno vplivati, in sicer vera, pouk o materinščini in zgodovinski pouk z domovinoslovjem.
Sicer je umevno, da se tukaj ne morem spuščati v pedagogične razprave, vendar pa bi rad nekaj malega opomnil.
Bogaboječnost, zaupanje v Boga, spošt-ljivost, ponižnost, ljubezen okrepijo gotovo nravno razsodnost in čistijo mišljenje.
Pouk o materinščini zavzema odlično mesto v vzgojevalnem pouku. Središče tega pouka je berilo. To še le seznani otroka z jezikom jegovega naroda, mu podaja misli, jezik, mu vzbuja razne čute, sočutje se drami, sklepi se delajo, načela se vstvarjajo, volja se spravlja na dobro.
Glavni delež vzgojevalnega pouka gre tudi zgodovinskemu pouku z domovinoslovjem, s katerim se naj posebno goji ljubezen do cesarja in domovine. (Priznanje na desni).
Ljubezen do domovine se opira najprej na ljubezen do domačije in pouk o domačem kraju se mora torej z vso odločnostjo gojiti. Otrok naj se uči svojo domačo zemljo v vsej njenej krasoti in njenem bogastvu spoznavati in ljubiti.
Govoreč o tem predmetu si ne morem kaj, da bi ne navedel nekega bolj splošnega ukaza, ki se je v preteklem letu očitno vsled posebnega slučaja izdal glede na gojitev zgodovinskega pouka na ljudskih šolah načelnikom okrajnih šolskih oblastnij.
Priznavam, da se popolnoma strinjam z vsebino tega ukaza, a ob jednem pa moram tudi reči, da sem se jako zavzel, da je ta ukaz, kojega uvod pač nikakor ni mogel meriti na ljudske šole po Spodnjem Štajerskem, dal predsednik več okrajnih šolskih svetov po Spodnje Štajerskem šolskim vodstvom v taki obliki, da se je moralo in se je tudi v istini napačno sklepalo. (Poslanec Klun: Cujte!)
Prosil bi dovoljenja, da smem v pojasnilo prečitati uvod ukaza in nekatere stavke iz uvodnega članka, ki se je spisal vsled tega ukaza. (Podporočevalec Dr. Beer: Od koga je ukaz? Od vlade?) Da, od mi-nisterstva. Uvod slove (čita):
„Es wurde die VVahrnehmung gemacht, dass viele aus Volksschulen mit nicht-deutscher Unterrichtssprache zur Aufnahme in die k. u. k, Militarschulen kommenden
Knaben eine erstaunliche TJnwissenheit iiber die wiehtigsteu Momente der Geschichte der osterreichisch-ungarisclien Monarehie und des allerdurchlauehtigsten Herrscherhauses an den Tag legen".
Ta ukaz prišel je* kakor vidimo, tudi v dunajske liste in na podlagi tega se je spisal potem uvoden članek in natisnil v glavnem glasilu liberalne stranke pod naslovom: „Die Panslavisten in Oesterreich". Tam se čita (bere):
»Der Vorsitzende der untersteiriselien Bezirksschulrathe, ein k. k. Stattlialtereirath, bat sicli amtlich bemiissigt gefunden in einem eigenen Erlasse zu riigen, dass »viele aus Volksscliulen mit niclitdeutsclier Unterrichts-sprache zur Aufnahme in die k. und k. Militarschulen kommenden Knaben eine erstaunliche Unvvissenbeit iiber die wichtig-sten Momente der Gesehichte der oster-reichisch - ungarischen Monarcbie und des allerdurchlauehtigsten Herrscherhauses an den Tag legen". Nun gehoren die Slovenen zu den bestverhatschelten Scliosskindern (Glasna veselost! na desni) des seit eilf Jahren in Bliithe stehenden Rcgierungs-systems. Man bat die nationalen Bestrebungen der Windiscben in jeder Weise gefordert und hat ihnen zu Erfolgen verholfen, welche den Leuten formlicb den Kopf verwirrten. (Zopetna veselost! na desni). Was hat man erreicht? Dass die Knaben in den dortigen »Volksckulen mit nichtdeutseher Untcrrichts-sprache" ohne alles vostcrreichische Bewusst-sein aufvvachsen (Cujte, cujte! na desni) dass ihnen die Gesehichte Oesterreichs, die Geschichte des angestammten Kaiserhauses eine ganz unbekannte Welt bleibt, wahrend eine iihnliche Klage iiber »Volksschulen mit deutscher Unterrichtssprache" keineswegs vernehmbar wird. Wir fiirchten jedoch, dass mit diesem amtlich festgestellten und geriigten Mangel die Angelegenheit noeh gar nicht vollig gekennzeichnet erseheint. Aller Wahr-scheinlichkeit nacli besehrankt sich der Lehr-erfolg dieser slovenischen Schulen mit ihren slovenischen Lelirern und Katecheten nicht auf den Abgang der Pflege des osterreichi-schen Bewusstseins, sondern wenn die Schiiler die wichtigsten Momente aus der Geschichte der osterreichischen Monarehie und der ostereichischen Dynastie in der Schule nicht kennen lemen, so wird ihnen sicherlich an Stelle dessen anderes beigebracht, wovon des Statthaltereirathes Hoflichkeit vorlaufig geschwiegen hat".
Omenil sem vže, da ukazov uvod ne more meriti na ljudske šole po Spodnjem
Štajerskem in sicer vže iz tega razloga ne, ker se dečki iz slovenskih šol na Spodnjem Štajerskem nikdar niso oglasili za vzprejem v c. in kr. vojaške šole (Cujte, cujte! na desni) in se torej kaj takega ni moglo opazovati. (Prav res! na desni).
Ker so nas tako obdolžili, zdi se mi potrebno povedati, kakor tirja resnica, da sem imel skozi 18 let dovolj priložnosti prepričati se o dejanji in nehanji spodnještajer-skega učiteljstva. Kakor povsod tako so tudi tukaj prav dobre, dobre in manj dobre šole. Da-si je sicer v obče šola taka, ka-koršen je učitelj, je vendar vspeh tudi odvisen od zunanjih razmer, zlasti od rednega šolskega obiskovanja. Ali nekaj, gospoda, sem našel povsod in to je: da je učiteljstvo zvrševalo svojo dolžnost, vzgojevati šolsko mladino v domoljubnem duhu in vzbujati ji udanost do Najvišje vladarske rodbine, ves čas ne le z vso marljivostjo, ampak tudi z navdušenjem. (Priznanje in ploskanje! na desni).
Gospoda, stopimo v duhu v tako šolo. Učijo se peti. Na konci reče učitelj: »Sedaj pa zapojmo cesarsko pesem!" Kakor na povelje se vzdignejo otroci, vse se giblje in ziblje, vse čuti, da pride na vrsto posebna pesem, in cesarska pesem se zapoje s pravo navdušenostjo. (Tako je! na desni). In kakor čuti in misli mladina, tako misli in čuti tudi slovenski narod. (Prav istinito! na desni).
Prosim dovoljenja, da Vam smem pro-čitati le majhen odstavek govora našega pre-častitega knezoškofa dr. Napotnik-a, ker je v njem govoril slovenskemu narodu prav iz srca. Rekel je (čita):
»Trdno se držimo Boga in cerkve in neomahljivo stojimo na strani cesarja in države.
Da se trdno držimo svojega preljublje-nega cesarja, to je potreba našega hvaležnega srca in je poleg cerkvene zapovedi, ki veleva Boga se bati in kralja častiti, tudi tirjatev človeškega razuma. Kajti dobro vemo, da je presvitla Najvišja vladarska hiša zjedinjajoča vez, ki trdno spaja veličastne habsburške države elemente po jeziku, zgodovini in šegah tako različne, da jih varuje in jim jamči za prosti razvoj jih posebnosti". (Bravo, bravo ! na desni).
Tako pa mislijo, gospoda, tudi poslanci slovenskega naroda (bravo! na desni) in naj se jim ne podtikajo sanje in fantazije, katerih nikdar niso imeli in jih nimajo! (bravo, bravo! na desni).
Sedaj pa se mi je, gospoda, poprijeti
predmeta, katerega bi se najraje ne dotaknil. Kajti nisem bil nikoli take narave, da bi pomagal ostriti nasprotja; vedno sem videl svojo nalogo v tem, pri nasprotjih posredovati in jih gladiti.
Povem torej tudi tukaj kar naravnost, da nimam nič proti vojnega ministerstva zahvali nemškemu „Schulverein-u", da je postavil šolo za nemške otroke. Dalje priznavam izrecno, da tudi temu ne bi nasprotoval, če bi se nemškemu šolskemu društvu poljubilo po Spodnjem Štajerskem ustanavljati šole za nemške otroke. (Poslanec Klun: „Prav gotovo!") Seveda omenjeno društvo ve baš tako dobro kakor jaz, da bi mu v tem oziru nobednega dela ne preostajalo, ker so vže šolske oblasti to nalogo rešile v popolnej meri. (Prav res! na desni).
Gospoda, imel sem priložnost opažati, kako deluje nemški „Sehulverein" po Spodnjem Štajerskem od istega časa, ko se je ustanovil, a drugih nego germanizatorskih teženj vkljub najboljši volji nisem mogel opazovati. (Tako je! na desni. — Poslanec Suklje: Pri nas vže! — Poslanec Mixa: Povsod!) Kakšne so razmere kje drugje ne vem, pri nas je tako. (Poslanec dr. Pacdk: Pri nas tudi! — Veselost na desni.)
Moram si torej misliti, da tisti, ki ope-tovano in s posebnim povdarkom po povodih različnih pritožb proti nemškemu »Schul-vercinu" naglašajo, da ima zgolj le smoter, ohranjevati nemškim otrokom jih narodnost, nikakor pa ne germanizovati, ne poznajo delovanja tega društva po Spodnjem Štajerskem.
Ustanovile so se šole po takih krajih, kjer od tamošnjega prebivalstva^ niti jedna obitelj ni nemške narodnosti. (Cujte, čujte! na desni). Za zidanje šolskih poslopij so se podarile podpore v šolskih okrajih z izključno slovenskim prebivalstvom le s tem pogojeni, da bi bil učni jezik vseskozi nemški. (Poslanec Klun: Prav tako, kakor pri nas!)
Nemške šole ob jezikovni meji se podpirajo le takrat, če so všolane slovenske občine, oziroma če se všolajo.
Se morda strinjajo s tem postopanjem besede vladnega zastopnika pri zadnjem zborovanji v Celovci: „Er hat sich leiten lassen von der Achtung und gereehten Wurdigung der Eigenart des anderen Stammes." ? (Cujte, cujte! na desni. — Poslanec Suklje: Čudno pravično spoštovanje!) In če je društvo res namenjeno ohraniti nemškim otrokom jih na-
rodnost, kaj pa ima potem sploh opraviti s spoštovanjem in čislanjem posebnostij drugega roda? (Tako je! na desni. — Poslanec Spinčič: Dvorni svetnik, Goess, je to našel!)
Ni še tako dolgo, odkar se je ustanovila v nekem šolskem okraji Spodnjega Štajerskega ne daleč od jezikovne meje po nemškem »Schulvercin u" šola, in priznavam, da je tam res nekoliko nemških otrok. Reklo se je sicer: Mi ustanovimo to šolo le za nemške otroke.
Ali kako dolgo so ostali pri tem sklepu ? Kmalu se je začel divji lov na slovenske otroke.
Nek glavni pospešitelj nemškega šolskega društva pridjal si je celo naslov „baron" (veselost), najbrž, da bi mogel delovati bolj vspešno. (Veselost na desni! — Poslanec Klun: Izvrstno !)
Nek želežnični čuvaj bil je, ko vkljub četirikratnemu obdelovanju po želežničnem inženirji ni hotel svojih dveh otrok pošiljati v društveno šolo, premeščen in se je moral preseliti ravno ob istem času, ko mu je ležala priv njem stanujoča teta na smrtni postelji. (Cujte, čujte! na desni. — Poslanec Klun: To je pa vže nečloveško !)
Gospoda, ne morem o tej gnusni agitaciji natančneje govoriti, dasi imam o tem materijala v veliki množini, in bi le še opomnil, da je na omenjeni šoli vže jedno leto poludnevni pouk in da se je vkljub poludnevenm pouku predlagalo, naj bi se tej šoli podelile pravice javnosti, tako da so kmeti kar povpraševali, veljajo-li za do-tično šolo druge postave nego za javne! (Cujte, čujte! hi smeh na desni strani. — Poslanec Klun: „Protekcijau).
Saj je jasno, da se seje s takim postopanjem med ljudstvo le prepir, (tako je ! na desni) ne da bi se slovenskemu narodu zdatno škodovalo. Prepričan sem, da se dandanes slovenski narod — ki je pripravljen in voljan braniti svojih pravic in interesov, kjer in kadarkoli z vso odločnostjo — germanizovati ne da več. (Priznanje na desni).
Nočem se pa odpovedati upanju, da bo konečno prišel vendar čas, ko Nemci avstrijski, ki pripadajo veličastnemu kulturnemu narodu, težnjam po nravnem in gmotnem povzdigu našega naroda, ne bodo več nasprotovali in jih ovirali, temveč nam bodo privoščili naš narodni razvoj! (Živahno odobravanje in ploskanje na desni. — Govorniku se čestita).

— 225 —
Društveni vestnik.
Iz Radovljice dne 20. julija. — Odbor učiteljskega društva za radovljiški okraj sklenil je v svoji zadnji seji, da priredi velik koncert v prid šolstvu tega okraja na dan 15. ali 10. avgusta t. 1. na Bledu.
Z ozirom na to, da biva sedaj na Bledu veliko gospode, sklenil je odbor nadalje, naprositi več gospodov učiteljev-pevcev drugih okrajev, da pribite na pomoč, dostojno zvršiti to nalogo.
Odbor vodila je pri tem ukrepu blaga misel, pokazati pred svetom, da slovenski učitelji z združenimi močmi vse premorejo, in da učiteljstvo v polni meri zasluži spoštovanje, ki mu gre na podlagi državnih ljudsko-šolskih postav.
S temi vrsticami obračamo se torej z uljudno prošnjo do vseh povabljenih gg. tovarišev-pevcev, da se čim preje odzovejo odborovemu vabilu in za trdno obljubijo svojo pomoč.
Če pa mogoče kdo ni dobil vabila in bi se rad vdeležil koncerta, pri katerem bo sodelovala čast vsega učiteljstva, prosimo ga, da nam to blage volje ne šteje v zlo, pa da se obrne do odbora, ki bode gotovo vesel njegove sopomoči ter mu pravočasno poslal note.
Iz kranjskega okraja. Glavno zborovanje »učiteljskega društva za kranjski okraj" vršilo se je v Kranj i v 2. dan meseca julija t, 1. v navzočnosti 19 učiteljev in 2 učiteljic.
V otvorilnem pozdravu spominja se predsednik gosp. L. Jelene III. skupščine »Zaveze slovenskih učiteljskih društev" v Trstu, povdarjaje, da je bilo naše društvo dobro zastopano. Potem omenja zboljšanje učiteljskih plač, koje je pa le prav mali odstotek zadovolilo. Na dalje omenja jako važen sklep vis. c. kr. dež. šolskega sveta namreč, da skliče meseca septembra deželno konferencijo. Odbor bi bil dal rad vže pri današnjej skupščini v razgovor vspored deželne učiteljske konferencije, pa, ker ni bil še uradno objavljen, opustil je to, vsaj bo itak nov odbor sklical še jedno glavno zborovanje avgusta meseca ter postavil ta vprašanja na dnevni red. Slednjič zahvaljuje g. M. Kos-a, da je ostal zvest našemu društvu, dasiravno službuje v drugem šolskem okraji.
Iz tajnikovega poročila povzamemo, da šteje društvo 40 pravih in 7 podpornih udov. O 9 učiteljih — med temi 3 nadučitelji — se pa sme še reči, da ne poznajo svojih stanovskih dolžnostij ter se ne zavedajo svojih pravic. Glede koncerta pa vsled nebrižnosti g. pevovodje odbor ni mogel nič ukreniti. Na vprašanje g. Debelak-a., zakaj je izostalo poročilo pevovodje, vnela se ji' jako živahna debata, katere so se vdeležili gg.: Benedek, Jelene, Kos in Pezdič.
Po izvestji gospoda blagajnika društvo materi-jelno dobro stoji, vendar na osnovitev bolniščne za-
loge sedaj še ni misliti. Pregledovalcem računov bili so voljeni gg.: Dolinar, Ivrenner in Kuhar.
Letni donesek zniža se od dveh na jeden goldinar.
O »na novo urejenih učiteljskih plačah" poroča v ironičnem smislu g. J. Režek. Gospod govornik pravi, da se mu to zboljšanje plač ravno isto zdi, če bi pričel gospodar lepšati svojo hišo pod streho. Omenjal je dalje, da bo med učiteljstvom nastalo pravo kruhoborstvo in le isti povspel bode v višji plačilni razred, kateri bo znal bolje na kljuko pritiskati in hrbet kriviti. Konečno predlaga, da naj društvo vloži prošnjo na vis. c. kr. dež. šol. svet, da se urede plače po službenih letih.
Gosp. Luznar meni, naj bi se ustanovila le dva plačilna razreda. V drugi plačilni razred naj bi bil uvrščen vsak definitiven učitelj, v prvega pa po preteku določenega časa. Naposled obvelja predlog g. Pezdič-a, da naj društvo v dogovoru z drugimi društvi vloži prošnjo do si. dež. zbora za zboljšanje učiteljskih plač.
O »gojitvi vrtnic v šolskih vrtih" povdarja poročevalec g. Fr. Luznar, kako izvrstno sredstvo za izobraževanje mladine je vzgojevanje cvetlic. Omenja dalje, da ravno pri odgojevanji rastlin se otrok naj-ložje privadi redu, točnosti, potrpežljivosti in vstraj-nosti ter jako toplo priporoča gojitev vrtnic v šolskih vrtih.
Gospod predsednik prebere na to dopis gospoda učitelja Volarič-a v Kozani, s katerim vabi učiteljstvo na naročbo svojih najnovejših skladeb za mešane zbore.
V	društveno vodstvo so bili voljeni gg.: Debelak, Jelene, Jezeršek, Kmet, Likozar, Luznar in Režek.
Gospod predsednik zahvali gospode poročevalce za njihov trud ter izreče vsem vdeležencem — osobito nežnemu spolu — presrčno zahvalo.
Po zboru imel je odbor takoj sejo ter se je tako-le sestavil: L. Jelene, predsednik, A. Likozar, namestnik, F. Luznar, tajnik, M. Debelak, namestnik, J. Režek, blagajnik, J. Jezeršek, pevovodja in A. Kmet, namestnik.	—r.
Braslovče. »Savinjsko učiteljsko društvo" je zborovalo dne 4. junija t. 1. pri Sv. Juriju ob Taboru. Med drugim je gosp. Šorn nadaljeval »Opis šolske občine Sv. Jurij ob Taboru". Opis se v celoti odobri; le želja se je izrekla, naj bi se nekoliko okrajšal, ker bi sicer nameravana knjiga, katero misli naše učiteljsko društvo izdati, preobširna in predraga postala.
V	društveni odbor so bili izvoljeni gospodje: R. Skoflek, predsednik in pevovodja, S. Meglič, podpredsednik, J. Reich, blagajnik, M. Kavčič, tajnik. Pri tem zborovanji se tudi sklene, da vsak društ-venik, ki pri kakem zborovanji izostane, plača 50 kr. globe v društveno blagajnico. Jedin izgovor je bolezen.
Dne 9. julija pa smo zborovali na Gomilskem. Zborovanje je pričel predsednik društvu, g. Škoflek, pozdravljaje došle člane. Dnevni red se je tako-le reševal: I. Zapisnik zborovanja dne 4. junija t. 1. se prečita in odobri. — II. Predsednik prečita dopis gosp. učitelja-skladatelja Volarič-a v Kozani, kateri vabi učiteljstvo k naročbi na svoje novejše skladbe za mešane zbore. — III. Računska preglednika gg. Zotter in Maršic potrdita, da je lanski račun popolnoma v redu. — IV. Vplača se letni donesek za tekoče leto. — V. O reviziji našili slovenskih šolskih knjig se ti-le nasveti stavijo: Glavna načela pri izdaji slovenskih čitank naj so sledeča:
1.	Vse slovenske čitanke se naj izdajo a) tro-delna za 1—3razredne, bj četverodelna za 4—5raz-redne šole. c) Pri tem se je strogo ozirati na podrobni učni načrt iz realij, vsprejet pri okr. učit. konferencijah leta 1885. dj Prestave naj se nadomeščajo z izvirnimi sestavki.	I
2.	a) Etični sestavki naj se izvzemši drugo čitanko pomnožijo; vsebina naj bode mična in otroški naravi primerna, b) V tem delu naj se primerne ljudske pravljice in pripovesti uvrstijo, c) Jezik naj bode vseskozi gledč oblike jednoten, dosleden in na stališču sedanjega napredka dovršen.
3.	a J Glavno vodilo slovniškega pouka bodi spisje, s katerim naj bodo ostali deli jezičnega pouka tesno združeni. Praktične vaje naj zavzemajo glavni del slovnice na vseh stopinjah tega pouka, b) Sedanja Končnik-ova slovnica je preobširna, naj se odstrani in nova po navedenih načelih sestavi.
4.	Na najvišji stopinji naj se radi potrebne vaje v čitanji raznih pisav uvrsti nekaj kratkih, originalnih rokopisov raznih slovenskih pisateljev.
5.	a) Glede zdravja za oko in glede estetike naj bi se šolske knjige z večjo pozornostjo tiskale in izdelovale, b) Vse čitanke naj se vežejo v trde, platnene platnice.
6.	Glede »Začetnice" posebej pa želimo sledeče: a) Razširjeni stavki, oziroma perijode, naj se ne rabijo v »Začetnici", b) Nazorni pouk in k temu spadajoče berilo v drugem delu naj se združi. Gra-
divo nazornega pouka naj se popolni in bolj pregledno sestavi, c) Pri črkah v začetnih vajah naj bodo primerne podobice, d) Velike črke naj se obravnavajo k j^čemu po dve, a ne več. e) Pisane črke v »Začetnici" naj bodo jednotne oblike, f) Tudi pesmice naj bodo kratke in zložene v kratkih stavkih.
Izvrstnemu govorniku in poslancu našem«, gosp. Fr. Robič-u, kateri se je pri državnem zboru krepko potegoval za ljudske šole, posebno pa za nas slovenske učitelje, želi društvo: »Bog ga živi še mno-gaja leta!"	Kavčič.
Iz novomeškega okraja. Naše društvo ima svoj občni zbor dne 29. julija t. 1. ob 2. uri po-poludne v gostilni gosp. J. Sorc-a v Kandiji. Vspo-red: 1. Pozdrav predsednikov. 2. Tajnikovo poročilo o društvenem delovanji. 3. Blagajnikovo poročilo o društvenem premoženji. 4. Vplačevanje društvenine za leto 1891. 5. Določitev društvenine za leto 1892. 6. Volitev novega društvenega odbora in treh pre-gledovalcev računa. 7. Razgovor o nagrobnem spomeniku g. tovariša in člana Jakoba Ancelj-na 8. Razni nasveti, katere naj gospodje člani vsaj do 28. t. m. društvenemu tajniku naznanijo. K obilni vdeležbi vabi tudi vse šolske prijatelje neučitelje
odbor.
Maribor. (V a b i 1 o.) „U č i t e 1 j s k o društvo za mariborsko okolico" bode imelo dne 6. avgusta ob '/a H- uri dopoludne v navadnih prostorih v Mariboru svoje redno zborovanje. Vspored. 1. Zapisnik in dopisi; 2. Posvetovanje o vprašanjih, ki so na dnevnem redu letošnje uradne učit. skupščine; 3. Samostalni nasveti. K obilni vdeležbi vljudno vabi	odbor.
Globoko. (Vabilo.) »Brežiško-sevniško učit. društvo zborovalo bode v četrtek dne G. avgusta t. 1. ob 10. uri dopoludne s sledečim vsporedom: 1. Zapisnik in dopisi. 2. Obravnava letošnjih konferenčnih vprašanj. 3. Nabiranje podatkov za »imenik" v »Popotnik-ovem koledarji" za leto 1892. 4. Nasveti. K obilni vdeležbi vabi	odbor.
-
Dopisi in druge vesti.
Reichenburg 18. julija. (Odlikovanje.) Turgenjev piše nekje: »Pred kratkim bila je v nebesih velika svečanost. Vse čednosti, krasne bliščeče ženske postave, bile so pri njej navzoče. Vsi navzoči so se poznali, samo dve svetli postavi ste si bili tujki, kajti nikdar se niste srečali na zemlji. Jedna teh svitlih postav je bila dobrotljivost, druga pa hvaležnost".
Kdo se vže ni prepričal o resnici teh besed? Osobito v našem trudapolnem stanu žanjemo pre-
pogosto le nehvaležnost. Vendar so slučaji, v katerih se pripozna blagodejen vspeh našega težavnega delovanja. Tak srečen trenutek doživel je tukajšnji šolski ravnatelj, gospod Jamšek. Dne 4. t. m. delil je namreč pri nas mil. knezoškof dr. Napotnik zakrament sv. birme. Prejšnji dan šla mu je nasproti mej drugimi tudi šolska mladina z učiteljstvom, da ga dostojno pozdravi. Prevzvišeni knezovladika, zagledavši šolskega ravnatelja spoznal je v njem svojega prvega učitelja in ogovoril ga je blizo tako-le: »Prisrčno
me veseli videti svojega prvega učitelja; vedno sem Vas ohranil v svojem srci". Drugi dan mu pri obedu z ravno tako laskavimi besedami napije nekako tako-le: „Nebvaležno bi bilo, ako bi se ne spominjal moža, ki je tukaj v naši sredini . . . ." V na-daljnem svojem govoru povdarja veliko važnost učiteljevega delovanja dokazujoč to z besedami iz sv. pisma: „Tisti, ki druge poučujejo, se bodo svetili, kakor zvezde na nebu", ter vidno ganjen gosp. Jamšek-a zagotavlja, da se v svojib vsakdanjih molitvah tudi njega spominja.
Zdelo se mi je umestno, objaviti podbudljive te besede dostojanstvenika na tako odličnem mestu, ki poleg hvaležnosti do svojega nekdanjega učitelja ob jednem tako odlično pripoznavajo važnost učiteljskega stanu.	S. E.
Iz Radovljice dne 20. julija. Marljivi fotograf gospod li. Lergetporer na Bledu izdelal je kaj ličen pridvižen zemljevid za naše ljudske šole.
Namen temu zemljevidu je, seznaniti šolsko mladino z zemljepisnimi pojmi na jako instruktiven način.
Zemljevid je sestavljen tako, da pojmuješ leliko vse izraze, kar jih navajajo naša berila o obravnavi oro- hydro- in topografičnih berilnih sestavkov.
Ker se bliža sedaj čas velikih počitnic, ne zamudi nihče, komur se nudi prilika, da pride na Med, ogledati to mično učilo.
Cena pojedinemu komadu je 10 gld., kar gotovo ni preveč, ako vzamemo v poštev, da je delo jako vestno izvršeno in za naše šole, rekel bi, skoro neobhodno potrebno.
Ako se gospodu Lergetporer-ju posreči, razpe-čati dovoljno število tega pridvižnega zemljevida, namerava prirediti tudi odnosni stenski zemljevid, ki bode pravi temelj k pravilnemu branju in pravilni uporabi stenskih zemljevidov v obče.
Ljubljana. (Odposlanci h kranjski deželni učiteljski konferenci j i) so doslej izvoljeni : za šolski okraj mesto Ljubljana g. učitelj I. Bele in g. prof. W. Linhart; za okraj ljubljanska okolica g.'učitelj J. Gregorin (Črnuče) in g. nad-učitelj F. 1'apler (Borovnica); za kamniški šolski okraj g. učitelj Petrovec (Čemšenik) in g. učitelj L. Stiasny (Kamnik); za litijski šolski okraj gosp. nadučitelj J. Ravnikar (Litija) in g. nadučitelj F. Škrbinec (Višnja gora); za kočevski šolski okraj gg. nadučitelj i F. Golmajer (Loški potok), M. Mandclc (Sodražica) in F. Spintre (Kočevje); za po-stojinski šolski okraj gg. nadučitelji P. Kavčič (Senožeče), St. Tomšič (Vipava) in M. Zarnik (Trnovo).
Iz Ponikve. Grdo vreme je dobro voljo naših društvenikov tako omajalo, da je v „Popotnik-u" št. 12 naznanjeno zborovanje izostalo. Pohvalno pa moram omeniti dveh udov celjskega učiteljskega
društva, g. J. Stritar-ja in g. O. Pustišek-a, katera se nista vstrašila niti dolgega pota niti grdega vremena in sta se svojo navzočnostjo omogočila, da so se v „vabilu" naznanjeni učni poskusi iz slovnice vkljub odsotnosti vseh naših udov vendar-le vršili. — Uradno konferencijo bodemo imeli v Smarji dne 20. avgusta. Na vsporedu so nastopna vprašanja: 1. Vzgled pri odgoji. 2. Oblika in vsebina slovenskih beril in slovnic. 3. Jezikovni pouk na nižji stopnji. 4. Učni poskus iz telovadbe.
S Krasa, v 10. dan julija 1.1. Letošnja uradna učiteljska konferencija za sežanski šolski okraj v 8. dan julija v Sežani, bila je v dvojnem oziru pomenljiva. Obravnavale so se jako zanimive točke, osobito poročilo g. c. kr. okraj. šol. nadzornika je središče, okoli katerega se mora od sedaj naprej vrteti vse šolsko delovanje vsakega učitelja tukajšnjega okraja. A tudi tako dolge jednodnevne konferencije nismo še imeli; trajala je namreč celih osem ur, tako da je bil vsak vdeleženec fizično in moralično utrujen.
Koj po */210. uri otvori konferencijo c. kr. okr. nadzornik, gosp. Davorin Sinkovič, konštatuje sklepčnost, pozdravi iskreno zbrano učiteljstvo in šolsko mladino, imenuje svojim namestnikom A. Leban-a, ter pozove, naj si izvoli zbor dva zapisnikarja. Izbereta se v to gg. Berginec in Šinigoj.
K prvi točki dnevnega reda, t. j. stvarno predavanje berilnega koščeka: „Bodi usmiljen" v III. razredu, poroča g. Kosovel, ki je zadačo svojo izvršil v občno zadovoljnost. Po predavanji vnela se je živahna, tri ure trajajoča debata. Največ se je govorilo o učevni poti. Poklicalo se je na pomoč razne pedagoge, a vzlic temu se razni govorniki dolgo niso mogli zjediniti. Konečno so se sprejele za podlago učevni poti berilnih koščekov te-le točke: 1. Uvod (ako je umesten). 2. Učiteljevo pripovedovanje v nižjih oddelkih na kratko, v višjih oddelkih se košček razširi. 3. Učitelj povprašuje po vsebini ali jo poved6 učenci sami. 4. Citanje učitelja. 5. Nekateri učenci mehanično čitajo. 6. Razlaganje neumljivih besed. 7. Morala. 8. Logično čitanje.
Druga točka dnevnega reda: „Poročilo c. kr. okr. šolskega nadzornika". Pojasnjeval nam je najprej rabo novih tiskovin, katere se uvedejo prih. šolsko leto; one se odlikujejo glede lepe oblike in točne preglednosti. — Dalje je razpravljal vsak predmet posebej ter hudo grajal napake in ne-dostatke, katere je našel tu pa tam. Polagal je prav gorko na srce natančno in vestno spolnjevanje stanovskih dolžnostij na podlagi šolskih zakonov, razpisov in ukazov šolskih oblastnij ter marljivo pismeno pripravljanje za vsak predmet, (te prepara-cije se bodo tudi pri nadzorovanji pregledale). Pri vsakem nadzorovanji podal bode dotičniku list, na kojem bodo napisane njega hibe pri pouku in v šoli
sploh, da je do prihodnjega nadzorovanja popravi. Konečno povdarja, da on nij le nadzornik vlade, dežele ali okraja, ampak tudi zastopnik »naroda" (Živio!) in kot tak želi in hoče, da se naš mili narod izobraža in popne do višje stopinje omike in blagostanja; k^jti le omikan narod ima bodočnost.
Mej nadzornikovim poročilom počastil je konfereneijo c. kr. okrajni glavar g. Ivan Simzig, kateri lepo pozdravi zborujoče, s ponosom povdar-jajoč, da je sin ljudskega učitelja, ter upa, da učiteljstvo s posebno marljivostjo reši konferenčna vprašanja. Konferencija se je sedaj pretrgala, ker smo šli k obedu. Mej obedom došel je telegram vrlih postojinskih sodrugov sledeče vsebine: „Presrčni Vam pozdrav in gromoviti naprej za majko »slavo" na našem širokem pedagogiškem polji". Gromoviti in navdušeni »Živio"-klici sledili so prečitanju te brzojavke. Koj potem odzvalo se je postojinskim sobratom: »Iz jednega srca kličemo svojim naprednim sodrugom, vsakega slovenskega učitelja in učiteljice cilj bodi ta, da osrečimo domovino svojo in mili naš rod". Po obedu se je učiteljstvo in corpore fotografovalo.
Ob 5. uri nadaljevalo se je zborovanje.
Tretja točka dnevnega reda: »Kako se vzbuja pri mladini ljubezen do materinščine rojstvenega kraja in domovine sploh", je zaradi poznega časa izostala ter se preložila do prihodnje lconferencije.
Poročilo knjižničnega odbora vzelo se je na znanje. Volitve v razne odbore vršile so se tako-le: Po vskliku so bili izbrani v knjižnični odbor: Benigar, Leban, Kante, Kosovel in gdč. Justina Štrukelj. V stabii odbor po listkih: Kante, Benigar, Bano, Luznik, France Tomšič.
Od raznih nasvetov mi je omeniti onega g. A. Štreklja, naj bi se vršila okrajna konferencija jedno leto v Sežani, drugo v Komnu, kateri je žal propadel. Dva nasveta g. Luznik-a sta se sprejela. Prvi sB glasi: Slavni c. kr. okrajni šolski svet se prosi, naj blagovoli šolam, katere nimajo uradnega pečata, jim ga preskrbeti; drugi pa: Ker imajo v gradiščanskem okraji in v tržaški okolici po leti vsako popoludne pouka prosto, ako je ob 10. uri zjutraj v senci 20° R. topline, naj se naprosi vele-slavni deželni šolski svet, da se to dovoljenje razširi tudi na naš okraj. Ta predlog sprejel se je le deloma, in mora gosp. predlagatelj svoj predlog pri prihodnji konferenciji z datami utemeljiti.
Proti 8. uri poprime gosp. prvosednik besedo, spominjajoč se s toplimi besedami našega prevzviše-nega vladarja Franca Jožefa ter mu zakliče navdušeni »živio"! Temu se zbrani odzovejo s trikratnim gromovitiin »živio" in s cesarsko pesmijo. Gospod Leban se še gosp. nadzorniku zahvali za točno in nepristransko vodstvo konferencije ter mu zakliče: Bog ga živi!
Tako je končala 8urna konferencija. Mnogo lepega, a tudi pikrega, nesel je marsikaternik v svojo uborno vasico v svoje zagorsko zakotje, kjer
bo imel čas premišljevati, koliko odgovornosti se naklada našemu stanu. Mnogo, da ogromno mnogo se dandanes tiija od ljudskega učitelja; vse gleda na-nj, vse opazuje jegove korake, a za ves njegov vsestranski trud žanje navadno grdo nehvaležnost. A obupati vendar ne sme. Tolaži naj se, da je nehvaležnost dandanes plačilo sveta ter da tudi njemu prej ali slej prisije zlato solnce stanovske sreče in veselja.	—o—'
Središče. (Odgovor gospodu ocenjeva telju »Narodnih legend za slov. mladino" na opazke priobčene v 0. štev. »L j ubij. Zvona".) Na stvarne, nepristranske in nepretirane ocene, koje prinašajo o novih slovstvenih prikaznih posamezni listi, leposlovni in drugi, se navadno ne odgovarja, Da, še celo hvaležen je, ali bi vsaj moral biti knjižnik ocenjevalcu za dobrohotne migljaje, ki ki se navadno vpletajo v taka slovstvena poročila. Vse drugače pa je, ako ocenjevalec pretirava ter po neprijateljsko dlako cepi. V takem slučaju je celo dolžnost dotičnega pisatelja, da se pred občinstvom zagovarja ter kolikor toliko pokaže, katere opazke dotičnega kritika so opravičene, katere pretirane in katere — neopravičene. In v takem slučaji sem baš sedaj jaz.
Neki gospod, ki pa še svojih trditev niti podpisal ni, sodil je v 6. štev. »Ljublj. Zvona" večinoma tako pretirano o mojih »Narodnih legendah". V celi kritiki najdem le malo opazk, ki so v resnici opravičene, in za te sem gosp. ocenjevalcu tudi iz srca hvaležen ter mu obetam, da se bodem pri nadaljnem svojem delovanji na nje tudi kolikor mogoče oziral. K tem opravičenim opazkam prištevam v prvi vrsti ono, ki trdi, da je v posameznih legendah, osobito v zavisnih stavkih, glagol preveč potisnjen proti koncu. Ta nedostatek bodem v prihodnji izdaji (t. j. v 4. zvezku) na vsak način odpravil ter še posebno gledal na to, da bode pripovedovanje v posamičnih pripovedkah nekoliko krajše.
Sicer pa popravljanje in glajenje jezika v posameznih po raznih listih in knjigah raztresenih sestavkih ni baš lahka stvar, čemu bode gotovo pritegnil tudi gosp. ocenjevatelj.
»Težko je jezikovnemu brusu določiti pri nas še zdaj prave meje, in krivo sodi, kdor misli v tem ustreči vsem. Prepričan sem, da bi se v nekaterih sestavkih glede na jezik dalo še mnogo zboljšati, tu pa tam še marsikaj popraviti, ali pri vsem tem je treba gledati na posebnosti raznih pisateljev, katerih ne smemo do cela prezirati". Tako g. dr. Sket v predgovoru svoje »Čitanke II." in na te besede opozarjam tudi svojega gosp. ocenjevatelja.
Kar se tiče stavljenja glagolov na konec stavka, nam je znano, da je baš nepozabni naš škof A. M. Slomšek — kojega pisava se je osobito prostemu ljudstvu tako zelo omilila — sukal svoje stavke vedno tako, da je dobil glagol skoraj izključljivo
na koncu svoje mesto. In vendar se jegovi spisi dandanes v tem oziru le malo popravljajo! (Glej naša šolska Berila.)
Druge opomje gospoda ocenjevalca o navedeni knjižici so le malostne in malovažne, večina pa jih je, kar sem vže zgoraj omenil, pretiranih in neopravičenih. Pretirane so opazke, ker mi gosp. ocen-jevatelj šteje v greli, da se nisem pri sestavljanji svojega delca oziral na take oblike, ki še do danes v naši pisni slovenščini niso dovolj utrjene in se še za-nje 6lovničarji naši po raznih časnikih več ali manj prepirajo. N e o p r a v i č e n e pa so, ker je gosp. ocenjevalec zapisal pičlo število tiskarskih po-greškov na moj rovaš ter mi predbaciva kot pomote besede, koje rabijo in so rabili skoraj vsi mero-dajniši pisatelji naši. (Stritar, Erjavec, Jurčič, Vošnjak.) Ali ni znano gospodu ocenjevatelju pravilo, glaseče se: Pisateljem, pišočim za mladino in priprosto ljudstvu treba se je strogo izogibati vseh narečnih posebnostij in novotarij; držati se jim je v obče le onih oblik, ki so dobile v književnem jeziku dotičnega naroda vže splošno priznanje ?
Sploh pa s tem, da na povelje naših strogih jezičaijev po nepotrebnem novotarimo in često tudi umetarimo, ne bodemo koristili stvari. Prav ima g. V—r, ki v tej zadevi v 1. štev. „Ljublj. Zvona" 188? med drugim piše: »Smo kakor ženske: komaj pride jeden izraz v modo, vže ga opustimo ter se-zaino po drugih".
Ko bi naši slovničarji le vedeli, kako se naše priprosto, rado čitajoče ljudstvo huduje nad vsako novo obliko in besedo, kojo zasledi v knjigi, njemu namenjeno. To priliko pa uporabljajo često tudi naši nasprotniki, češ, imate jezik, katerega niti sami ne umete itd. itd. in marsikateremu slov. kmetu — posebno pa onemu, ki si je po mestnih šolah nekoliko nemščine prisvojil — je tudi ta okoliščina kolikor toliko pripomogla, da je postal v svojem narodnem prepričanji omahljiv, ter da so ga pridobili za svoje namene naši nasprotniki. Smešna se bode zdela gotovo marsikomu ta moja trditev, a da je opravičena in resnična, to ve le oni, ki živi in deluje med narodom ter ima priliko, opazovati ga.
Da pokažem strogemu gosp. ocenjevalcu moje zbirke narodnih legend, (ki so tudi priprostemu ljudstvu namenjene) s čim se imamo Slovenci še bojevati in na kakove želje se je treba često ozirati pisatelju, ki piše za prosto ljudstvo, postavim naj tli sem odlomek privatnega pisma, ki sem ga prejel baš danes od odličnega rodoljuba izpod Pohorja: „... . Jako ste nam vstregli se svojimi zanimivimi knjižicami. Bes lepo, da spoznate, kar rnladež in naše prosto ljudstvo rado bere. Samo prosim Vas, ne pišite ta nesrečni „zaman", katere besede ljudstvo ne razume. Ravnokar me je neka oseba vprašala, kaj je to »zaman". Tudi izrazov »prisoten, prisotnik, prijati, nedostajati" itd. so ljudstvu nerazumljive be-
sede. To Vam pišem radi tega, ker Vaše legende ljudstvo silno rado bere, samo da se nad takimi besedami jezi, ker jih ne zastopi..."
Pa vrnimo se k stvari sami in poglejmo, kaj nam gosp. ocenjevalec očita. Ni mu všeč, da pišem namesto »pogrešali niso ničesar" »manjkalo jim ni ničesar". Na to jaz: manjkati (fehlen) je po Jan. Bartel-novem rečniku čisto pravilen izraz (str. 210: manjkati = nedostajati.)
»Umirajoči je vzel vejico". Tu pravi gosp. ocenjevalec, da se pridevniki brez samostavnika ne glase kaj prida. Jaz pa mislim, da ni tako velik greh, če se zapiše včasih pridevnik brez samostavnika; saj sta vže Metelko in Janežič učila, da prevzame včasih tudi pridevnik opravilo samostav-nikovo. N. pr. Pošteni se poštenemu druži, grešnik grešniku služi. Pustite male k meni! (Gospod profesor J. Marn piše na str. 37. letošnjega »Dom in Svet"-a: Zveličani so ubogi v duhu, krotki, mirni, ne pa ubožci, krotkarji, mirniki!) Sicer pa se slovničarji naši često sami ne ravnajo po pravilih, koje pridigujejo namestnik. Tako je n. pr. grajal nek literarni kritik in korenit jezikoslovec slovenski v »Ljublj. Zvon"-u za leto 1888 str. 37(5 napako, kojo delamo, pišoč »podpisani prosi to in to" namesto »pod pisanec" prosi to in to. A vendar je ta gospod sam v nekem ozna-nilu pisal: »Podpisani je založil in ravnokar izdal knjigo .... in nekoliko niže: Zajedno javlja podpisani....
Gosp. ocenjevatelju ne ugaja oblika »objoka ti koga" ter trdi, daje lepše »objokati po k o m". Mogoče — a čudno je to, da niti J. Bartel-nov rečnik ne omenja njegove oblike, nego trdi na 95. str.: beweinen = objokati, oplakati; imf. objokovati, oplakovati, jokati se (nad čim). — Gosp. presojevalec trdi, da pišemo namesto »blagor" (kojo besedo jaz rabim) »blaginja" — To je opazka, ki jasno priča, da je g. kritik stvar res pretiral ter čital moje »Legende" s črnimi očali, da bi le nabral več in več hib iz njih. Mi delujemo še vedno za »blagor" mladine in našega naroda in tudi Jenko-va puška (v „Napreju") še vedno »za blagor očetnjave" govori. (J. B. rečnik: str. 788 blagor, blaženstvo, občni blagor, splošna korist.)	(Konec sledi.)
Iz novomeškega okraja. (Učiteljska skupščina za novomeški okraj), ki se bode vršila v sredo dne 28. julija ob 9. uri zjutraj v Novem mestu v prostorih dekliške šole po tem-le vsporedu: 1. Določitev predsednikovega namestnika in volitev dveh zapisnikarjev. 2. Poročilo c. kr. okrajnega šolskega nadzornika o zaznavanji pri nadzorovanji šol. 3. V katerem obsegu je moči poučevati realije na jednorazrednicah ? Poročevalca določi žreb izmed učiteljev na jednorazrednicah. 4. Razgovor o vprašanjih, ki so na dnevnem redu letošnje deželne učiteljske konferencije. 5. Poročilo knjižni-
škega odbora o stanji okrajne učiteljske knjižnice, o zvršenem nakupu knjig in o računih. 6. Nasveti o nakupu novih knjig za okrajno učiteljsko knjižnico. 7. Volitev a) dveh revizorjev računov, b) stalnega, c) knjižniškega odbora. 8. Volitev dveh odposlancev k deželni učiteljski konferenciji. 9. Samo-stalni predlogi, katere pa je treba na j manj e tri dni pred zborovanjem pismeno naznaniti pri članu stalnega odbora, čast. gosp. p. Florentinu Hrovat-u.
Iz goriškega okraja. (Konec šolskega leta. — Učiteljske konferencije.) S 10. julijem končali smo šolsko leto v goriškem okraji brez Brd, kjer končajo še le s IG. avgustom.
Kakor je poročal »Popotnik" v 7. svoji številki, sklenil je bil c. kr. okr. šolski svet v Gorici, da bodo letos četiri krajne učiteljske konferencije mesto navadne okrajne. Drugod menda kaj takega ni v navadi; a da so take učiteljske konferencije umestne, prepričala nas je zlasti prva točka vsporeda — učenje.
Radi »pojasnil k učnim načrtom" vršile so se konferencije pozneje, kakor je bilo sprva določeno. Prva je bila v Ročinji dne 2. julija. Učil je tamošnji učitelj-voditelj gosp. Anton Kazafura računstvo v 1. šolskem letu, branje v 2. in 3. šol. letu.
Druga v Rihenbergu se je vršila dne 18. julij a. Učil (ali ker je bilo vže konec šolskega leta, prav za prav izpraševal) je učence 5. in 6. šolskega leta tamkajšnji nadučitelj g. Ambrož Poniž in sicer iz zemljepisja in zgodovine ter iz slovnice.
Tretja konferencija bila je v Št. Petru dne 20. julija. Izpraševala sta učence vseh šolskih let iz računstva, branja in slovnice g. Matija Lovrenčič, nadučitelj in učiteljica gspdč. Alojzija Bavcon.
Četrta bode 23. j u 1 i j a v K v i š k e m v B r d a h. Prve tri konferencije vršile so se častno za dotične učiteljske moči, o četrtej poročal bodem morda prihodnjič.
Letošnje učiteljske konferencije imele so menda še poseben namen, namreč pokazati, da zamore izurjen učitelj (ica) z vstrajnostjo, z delavnostjo doseči tudi v posameznih učnih predmetih namen, določen po učnih načrtih. Od več stranij slišali so se z ozi-rom na posamezne predmete ugovori in pomisleki, rekoč, da se po učnih načrtih določena tvarina ne da prebaviti v ljudski šoli — in to iz različnih vzrokov, katerih ne bodem ponavljal.
Letos pokazalo se nam je v dejanji, da obstoje take šole, da imajo take moči. katere dosežejo postavno določen smoter.
Pritrjeval je temu tudi predsednik skupščinam g. Fr. Vodopivec, c. kr. okr. šolski nadzornik, razlagajoč poti in način, kako je treba postopati, da se pride do določenega smotra. Konferencije v Rihenbergu in Št. Petru vdeležil se je tudi »oče" učnih načrtov, gospod vitez Klodič, c. kr. deželni šolski nadzornik, da v dejanji vidi, kar je v knjigi mrtva
stvar. Da je gospod vitez bil zadovoljen z vspehom, kazal je vže med poukom-obravnavo njegov zadovoljno smehljajoč se obraz; pravo zadovoljnost pa je izrazil čast. gosp. dež. šolski nadzornik k sklepu čestitajoč g. Poniž-u v Rihenbergu, g. Lovrenčič-u in gspdč. Bavcon v Št. Petru — k najboljšemu vspehu. Po-vdarjal je v Rihenbergu, da takega vspelia ni zapazil v vseh 18 letih, kar je deželni šolski nadzornik na Primorskpm, v Št. Petru pa je izrazil svojo za-voljnost vsemu učiteljstvu.
Ako še omenim, da je bila vsakokrat pred kon-ferencijo sv. maša, pri kateri je izborno pela šolska mladina, naj bo danes dovolj; prihodnjič o drugi točki vsporeda: o obrazcih uradnim spisom. —e—
Iz Goriškega. (Kmetijski tečaj za učitelje.) Deželni odbor v Gorici razposlal je 8. julija t 1. št. 2789 sledeči
Razglas:
Na slovenskem oddelku tukajšnje deželne kmetijske šole bode letos poučni kmetijski tečaj za učitelje ljudskih šol se slovenskim učnim jezikom:
1.	Tečaj se začne dne 1. avgusta in bo trajal do 21. istega meseca.
2.	Učni predmeti so naslednji:
a J Oskrbovanje travnikov in pridelovanje krm-skih rastlin; b) vrtnarstvo; e) trtoreja; d) kletarstvo ; ej sadjereja.
3.	Predavanja bodo vsak dan razun nedelj po
3	do 4 ure, praktična razkazovanja in vaje pa po
4	do 5 ur.
4 Koncem tečaja se bodo v razgovorih razprav-jali predavani predmeti in potem dobe slušatelji spričevala ob vspehu deležitve.
Desetim ljudskim učiteljem, kateri službujejo na šolah s šolskimi vrti, pa ne zmorejo sami stroškov za pot v Gorico in nazaj ter za bivanje v mestu, podeli se iz zaloga, ki ga je v ta namen dovolilo vis. c. kr. kmetijsko ministerstvo po 40 gld. podpore.
Prošnje za te podpore je vložiti potom dotičnih c. kr. okrajnih šolskih svetov deželnemu odboru do 24. julija t. 1."	—e—
Iz Kočevskega okraja. (Naša konferencija). Naša okrajna učiteljska konferencija bila je dne 6. julija t. 1. v Koprivniku. Kakor je znano, nismo imeli v preteklem letu nobednega zborovanja. Na vsporedu bile so volitve v posamezne odbore in volitev treh odposlancev v deželno konferencijo.
Zborovanje je otvoril ob l/210. uri predpoludne gosp. okrajni glavar dr. Ludvik pl. Thomann, ker smo še vedno brez okrajnega šolskega nadzornika. Svojim namestnikom imenuje nadučitelja Jurija Erker-ja. Zapisnikarjema izvolita se na predlog Ivana Zupanc-a Rotli Antonija iu Ivan Petrič. Poročal je na to gosp. okr. glavar kratko o stanji nekaterih šol, ki jih je imel priliko posetiti. Izjavil je, da povsod stori učiteljstvo svojo dolžnost v polni
meri, za kar mu izreka svojo iskreno zahvalo. V toplih besedah spominja se umrlega uda okrajnega šolskega sveta, ribniškega dekana, Mart. Stubic-a, ranjkega vrlega učitelja Ferda \Vigele-ta in nmerle ribniške učiteljice Minke Arko. V znamenje žalosti vstanejo vsi zborovalci raz sedežev.
Tretja točka dnevnega reda bila je volitev treh odposlancev v deželno konferencijo. Peter Pogačnik predlaga, da naj se izvolita jeden Slovenec in jeden Nemec, tretji odposlanec naj se pa izžreba, da ne bo prilike pritožbam od nobedne strani. Ivan Zupanec predlaga nadučitelja Golmajer-ja in nadučitelja Spintre-ja, katera se izvolita jednoglasno, za tretjega odposlanca pa nadučitelja Ivana Mandeljc-a in učitelja Jož. \Vindisch-a, mej katerima naj odloči žreb. Predlog se sprejme jednoglasno. Gospica Pavla Suwa izžreba nadučitelja Mandeljc-a, kateri je tako izvoljen tretjim odposlancem.
Na to sledi poročilo o okrajni učiteljski knjižnici. Knjižničar Anton Lapajne poroča, da se je knjižnica pomnožila za 31 spisov v 40 zvezkih. Izposodilo se je v 53 pošiljatvali 149 spisov v 256 zvezkih, tedaj skoraj '/« knjižnice. Del je 364 nemških v 698 zvezkih in 144 slovenskih v 146 zvezkih, skupaj 508 spisov v 844 zvezkih. Dohodkov je bilo 151 gld. 34 kr., stroškov pa 148 gld. 54 kr., torej je prebitka 2 gld. 80 kr.
Na predlog g. Iv. Zupanc-a izvolita se pregledo-valcema računov Schescharek in Pogačnik.
Pri volitvi knjižničnega odbora predlaga nad-učitelj Pavčič, da se izvoli stari, le namesto umrle M. Arko naj vstopi Ivan Zupanec. Se vsprejme jednoglasno. Učitelj Jožef Čop izjavi, da ne vsprejme več izvolitve. Na njegovo mesto izvoli se z večino glasov Ivan Petrič. V knjižničnem odboru so tedaj: Učiteljica Kaiser in učitelja Lapajne in Petrič (vsi v Ribnici) ter učitelja Miha Verbič iz Sodražice in učitelj Ivan Zupanec iz Velikih Poljan. Odbor se še ni konstituiral.
V stalni odbor izvolijo se jednoglasno prejšni udje: Nadučitelja Pavčič in Hudovernik ter učiteljica \Voltling.
Gospod glavar zaključi na to zborovanje s trikratnimi hoch- in slava-klici na presvitlega cesarja. Zborovalci zakličejo trikrat živio in hoch ter zapo-jejo cesarsko pesem slovensko in nemško. Nadučitelj Spintre se zahvali gosp. glavarju za spretno vodstvo kouferencije.
Tako končala se je ta konferencija v najlepšem soglasji, ker se je od slovenske strani storilo vse, da se ne bi vzbudila nasprotja. Tako je tudi prav, saj je bila to zadnja skupna konferencija, ker gospod okrajni glavar je izjavil, da bodeta v kratkem času imenovana nadzornika za slovenske in nemške šole. Tudi knjižnica se bode delila.
Po zborovanji zbrali smo se k skupnemu obedu, pri katerem nas je zabavala gospica Pavla Suwa s svojim dovršenim krasnim petjem. Hvala ji! Prepevali so tudi slovenski in nemški pevci. Po obedu došel je gospod glavar. Nadučitelj Spintre napil mu je v nemškem, nadučitelj Pavčič pa v slovenskem jeziku. Poslednji je v daljšem govoru posebno po-vdarjal, da smo slovenski učitelji, kakor danes, tako vselej bili pripravljeni k slogi s svojimi nemškimi tovariši, če se je pa rušila sloga, ni krivda na slovenski strani. Izvrsten govor bil je s pohvalo vsprejet. Gosp. okrajni glavar se je zahvalil obema govornikoma v daljšem govoru. Ob */23. uri popo-liidne podali smo se iz oddaljenega Koprivnik-a vsak na svoj dom k svojemu težavnemu poslu. Zc.
(Imenovanja.) Marljivi naš sotrudnik, gosp. Franc Jerovšek, imenovan je pravim učiteljem na državni gimnaziji v Mariboru. — Pomožni učitelj na c. kr. strokovni šoli za lesno obrt v Ljubljani, gosp. A. Funtek, imenovan je pravim strokovnim učiteljem na tem zavodu.
(V osmi činovni razred) so uvrščeni profesorji : Fran Hubad na prvi državni gimnaziji v Gradci, Ivan Krušič, dr. Andrej Wretschko, Albert Fietz in Pavel Ploner na državni gimnaziji v Celji, dr. Josip Pajek in Lud. Mayer na državni gimnaziji v Mariboru, Josip Jonasch in Fran Brehlih na drž. realki v Mariboru.
(Kranjsko vdovsko učiteljsko društvo) imelo bode svoj letošnji glavni zbor dne 4. septembra v Ljubljani.
(V letošnji tečaj za deška ročna dela na Dunaj i) vsprejeti so sledeči učitelji slovenski, gg.: 1. * Bregar Jožef, nadučitelj v Kranjski gori, 2. Cepuder Josip, učitelj na II. mestni šoli v Ljubljani, 3. Dolinar Josip, učitelj v Mavčičah, 4. * Fettich-Frankheim Ludovik, učitelj v Knežaku, 5. * Furlan Jakob, učitelj na I. m. šoli v Ljubljani, 6. * Javoršek Anton, nadučitelj v Šiški, 7. * Josin Teodor, učitelj v Postojini, 8. Korošec Josip, učitelj v Št. Kocijanu pri Turjaku, 9. * Levstek Anton, c. kr. rudniški učitelj v Idriji, 10. Likar Hinko, nadučitelj v Grahovem, 11.* Lunaček Aleks., uč. vTrebelnem. 12. Malenšek Srečko, učitelj v Gor. Tuhinju, 13. * Novak Alojzij, c. kr. učitelj na rudniški šoli v Idriji, 14. * Rant Frančišek, učitelj na Trati, 15. Rozman Anton, uč. v Zabnici, 16. Skala Anton, nadučitelj v Vremah, 17. * Trošt Fr. Ks., nadučitelj na Igu, 18. * Vrbič Miha, učitelj v Sodražici, 19. * Zavrl Valentin, uč. v Stopnicah, vsi v tečaj Neubau — v Neulerchenfeld pa * Armič Leopold, učitelj na II. m. šoli v Ljubljani.
* pomeni, da so dotični dobili podporo od dež. odbora in kranjske hranilnice.
-0SO
1 iazuot
[Učiteljske skupščine.] Dne 6., 7. in 8. avgusta t. 1. ima „Ustredni spolek jednot učitel-skych v Čechach" (Zaveza učiteljskih društev po Češkem) svoje glavno letošnje zborovanje v Pragi z zelo obširnim programom; 26. in 27. avgusta pa zboruje v Zagrebu „Savez hrvatskih učiteljskih družtava".
[Spomenik K o m e n s k e m u.] Moravsko mesto Fulnek namerava v spomin delovanja velikega pedagoga Komenskega na mestnem trgu, kjer se je leta 1871. vsadila Komenskega lipa, postaviti ka-menit spomenik s podobo Komenskega.
[Število ljudskikinmeščanskihšolna Dunaji] je, kar so se predmestja z mestom zje-dinila, naraslo za 150 (ljudskih in meščanskih šol) z 80.000 učenci in 1400 učitelji (učiteljicami), tako da ima sedaj veliki Dunaj 300 ljudskih in meščanskih šol z 160.000 učenci in 3.500 učitelji (učiteljicami).
[Mesto Veliki D u n aj] ima po zadnjem ljudskem štetji 19 okrajev, 28.378 hiš (med njimi 94(5 praznih), 286.759 strank ter skupnega prebivalstva 1,364.548, in sicer 661.951 moških in 702.548 ženskih oseb. Vojakov je 22.000, ki pa niso všteti v zgornje število. Po domovinstvu jih ima na Dunaji domovinsko pravico 471.351 oseb. Nižeavstrijcev je 171.418, drugih Avstrijcev 571.614, ogrskih podlož-nikov 115.133, Bošnjakov in Hercegovcev 98, ino-
ernost i.
zemcev pa 41.943. Po veri je 1,195.167 katoličanov, 41.943 protestantov, 118 495 Židov, 8943 pa drugo-vernikov in brezvercev. Konj so našteli 33.392, goveje živine 14.281, oslov in mul 34, koz 2972, prašičev 3682, čebelskih panjev 1486.
[Šolski t roški v nekaterih evropskih glavnih mestih.] Za šolstvo se plačuje povprečno za vsako osebo in sicer v Berolinu 9'55 frankov, v Parizu 9'91 fr. na Dunaji 10'99 fr., v Amsterdamu pa 12 72 fr. med tem ko se plačuje v isti namen v Petersburgu in Moskvi le nekaj nad 1 frank, v Varšavi pa le komaj '/a franka.
[Korist oženj enih] nasproti samcem je ta, da razmeroma dalje žive. Med tem ko oženjenec povprečno 60 let doživi, mora se zadovoljiti samec le s 45 leti. četrtina oženjenih doseže 70 let, a samcev le dvajseti del. Zato, da je tako, da se navesti mnogo vzrokov. Vsekako pa je resnica.
[Pr eus troj en j e u čn i h zav odo v n a Nemškem.] Znano je, da se nemški cesar zelo zanima za šolsko reformo, posebno kar se tiče realnih gimnazij. Vprašanje, naj-li obstanejo na dalje ali pa se odpravijo, zanima močno vse merodajne kroge. Poroča se, da bode v kratkem imelo odhodno spričevalo višjih realk jednake pravice za državno in prusko službovanje, kakor odhodna spričevala realnih gimnazij. Po tej odredbi sodijo, realnih gimnazij ne bi bilo več treba.
Listek uiedivišt-T-a.
J. L. v B.: Ko bi vendar jedenkrat pisali o čem dragem, ne vedno le o samem sebi. Razpolagajte čez rokopis. — S. H. pri Sv. D.: Poslano prejeli. Morebiti po priliki, če ne naletimo pri tiskarni na tehnične ovire. — E. B. v Z.: Odločiti se nam bode še le tedaj mogoče, ltedar konča, ki ima pred
Vami besedo. — J. St. v Sv.: „Črtice" priobčimo kakor naj preje mogoče. Potrpite še le malo! Obljubljeno bi nam pa vže bilo zelo všeč. — Lj. St. v K., A. K. v Sr. in J. M. v Gl.: Spisi vže stavljeni a ker nam je drugo gradivo, ki bi sicer zastarelo, tako naraslo, morali smo to pot vse odložiti. Prosimo potrpljenja. Pozdravljeni!
St. 2(58.
Podučiteljske službe.
Razpis natečajev.
Št. 333.
V gornjegraškein šolskem okraji se s pričetkom zimskega polleta nameščajo nastopna mesta defini-tivno ali tudi provizorično. aj Na trirazredni ljudski šoli IV. plačil, razreda na Rečici podučiteljsko mesto s pretim stanovanjem.
b) Na dvorazredni ljudski šoli III plač. razreda v Gorici podučiteljsko mesto s prostim stanovanjem.
Prosilci in prosilke naj svoje -redno opremljene prošnje z dokazom, da so avstrijski državljani, vložijo predpisanim potom do 10. dne avgusta 1891 pri dotičnem šolskem svetu.
Znanje slovenskega jezika je pogoj. Okr. š. svet v Gornjemgradu 30. junija 1891.
Predsednik Dr. Wagner. s. r.
Podučiteljsko mesto.
Na dvorazredni v IV. plačilnem razredu stoječi ljudski šoli pri Sv. Lenarti se popolni podučiteljsko mesto defiuitivno ali tudi provizorično.
Prosilci ali prosilke za to mesto, s katero je združeno prosto stanovanje (jedna soba), naj vložijo svoje redno opremljene prošnje z dokazom, da so avstrijski državljani, predpisanim potom do 16. avgusta 1891 pri krajnem šolskem svetu Sv. Lenart (pošta Velikanedelja.)
Pri pomanjkanji prošnikov z učiteljsko sposobnostjo more provizorično nameščena učiteljska moč razun postavne plače dobiti še osebno doklado od 30 gld. na leto.
Okr. šolski svet Ormož 19. julija 1891. 1—2	Predsednik: Ranner s. r.
Vsebina. I. Pomen, metoda in tvarina zgodovinskega pouka v ljudski šoli. (Konec.) (Iv. Klemenčič.) — ■II. Iz državnega zbora. (Govor g. drž. posl. Fr. Robič-a). — III. Društveni vestnik. — IV. Dopisi in druge vesti. — V. Listek uredništva. — VI. Natečaji.
Lastnik in založnik: ..Zaveza':
Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. (Odgov. J. Olorepec.)