č se o o e - . o SPOMIN NA MOJE GIMNA ZIJSKE PROFESORJE DR. F. G O S T L Vsakomur je drag spomin na šolska leta in na može, ki so kot učitelji in vzgojitelji več ali manj vplivali na duševni razvitek učencev, še v poznih letih se pri slučajnih sestankih najraje pogovarjamo o šolski dobi in o svojih učiteljih, katerim hranimo hvaležen spo min. Moje profesorje na ljubljanski gimnaziji 1875/6 27 * do 1882/3 krije že vse črna zemlja — vendar upam, da bo marsikoga zanimala ta črtica o njih, saj so bili mnogi od njih dolgoletni člani tega učnega zavoda ter vzgojevalci velikega števila učencev, od katerih so še mnogi pri življenju, saj so z večine bivali dolgo dobo v Ljubljani, mnogi so bili zaslužni delavci na slovstvenem ali kulturnem polju — zvesti sinovi svo jega naroda — nekateri pa so bili drugorodni, Nemci, saj je bila ljubljanska gimnazija takrat nemški učni zavod, ki je le polagoma pridobival slovensko lice. Tudi teh se spominjamo, akaravno so nekateri bivali le prehodno med Slovenci, katerim so bili nekateri prijazni in pravični, drugi pa iz narodnostnih vzrokov sovražni. Umevno, da se omejujem le na svoje pro fesorje, torej tudi ne omenjam mnogih, četudi za naš narod zaslužnih mož, ker niso bili prideljeni našim razredom. Umevno tudi, da o nekaterih razpravljam obširneje, druge le omenjam na kratko, kakor so ravno bili za nas bolj ali manj pomembni. Najzvestejši nam je bil Maks Pleteršnik. Od prvega do osmega razreda nas je spremljal in poučeval veči noma latinščino ali grščino, včasih tudi slovenščino ali nemščino, tudi po dvoje teh predmetov. — Bil je tudi z večine naš razrednik. Ako ga imenuje dr. H. Tuma v svoji avtobiografiji »poosebljeno puščobo«, ima v toliko prav, da je bil Pleteršnik vedno resen, malobeseden, strogo stvaren ter pri pouku ni izgub ljal niti ene nepotrebne besede. — Cenili smo ga kot učenjaka in ko smo v zadnjem letniku Stritarjevega »Zvona«, ki je imel med nami mnogo naročnikov, čitali njegov zgodovinski roman »Zadnji dnevi prvega triumvirata«, tudi kot pisatelja. Znano nam je bilo, da je že tedaj zbiral gradivo za slovensko-nemški slo var, svoje znamenito poznejše veliko delo. — Ko smo slavili 401etnico mature (sešli smo se tedaj prvič po tolikih letih), nam je s svoje smrtne postelje poslal prisrčne pozdrave. Gramatikalni pouk in »preparacije« iz slovnice in slovarja za vsako uro je dalo mnogo duhomornega dela, filološko prevajanje je zatemnilo krepkost latin skega in lepoto grškega jezika, zato nam ju ni pri ljubilo. A v 7. in 8. razredu smo za latinščino dobili prof. Valentina Kermavnerja in njegove ure smo se vedno veselili. Bil je res izreden užitek, kako nam je razlagal Cicerona in Horaca ter prevajal v dovršeni obliki zlasti Horacove ode. Sedaj smo spoznali moč in krasoto latinščine, a tudi občudovali govornika in pesnika. Priučili smo se res pri njem ogromno in le obžalovali, da nam on ni tolmačil Homera. — že ta krat je kazal prve znake duševnega obolenja in trpel na halucinacijah. Vedno in povsod je slišal zabav- ljice in žaljivke o svoji osebi ter zato pogosto zrojil nad nami na način, katerega ne bi trpeli od nobenega drugega, a njemu tega nismo zamerili — jasen dokaz, kolik ugled si je pridobil pri nas; očaral nas je s svo jim krasnim porekom tako, da smo pretrpeli tudi besede in dejanja, ki so bila posledica bolezni, česar takrat seveda nismo vedeli. — Nekaj let pozneje pa je bolezen dobila obliko, da so ga morali internirati v blaznici. V 6. razredu nas je v latinščini poučeval Friderik Žakelj, poštena, skromna slovenska duša, ki nas je seznanil z raznimi svojstvi latinskega jezika zlasti v sintaksi. (Dalje prihodnjič.) 28* KRONIKA SLOVENSKIH MEST V LJUBLJANI, DECEMBRA 1937 / ŠTEVILKA 4 / LETNIK IV SPOMIN NA MOJE GIMNA ZIJSKE PROFESORJE DR. F. G O S T L (Konec.) že prej, v 4. razredu, pa je poleg nemščine pouče val latinščino dr. Ahn, Nemec iz Porenja, dobrodušen poštenjak. — V peti bi se morala, po običaju, zdru žiti oba vzporedna razreda, ker pa so tedaj prišli še dijaki iz Kranja, kjer je bila takrat le nižja gimna zija — bi razred štel približno 90 dijakov, kar je bilo očito preveč in treba ga je bilo deliti. Preden pa se je to storilo — birokracija je vedno počasna in zamud na — smo bili kake 3 tedne skupaj in smo za ta čas imeli prof. Mateja Voduška za grščino in slovenščino. Bil je skrajna dobričina, ki ni znal vzdržati nikake discipline. Med poukom je vladal največji nemir in šunder, da nisi čul svoje besede. Ako je bilo le pre hudo, je rekel »lepo vas prosim, ne klepetajte kakor ženske na frančiškanskem mostu« (varianta češkega pregovora o praškem mostu), kar pa ni dosti zaleglo. Slovenščino je poučeval v nekaterih nižjih in ve čini višjih razredov prof. Jos. Marti. Čitali smo »Ba bico« Božene Nemcove (ki se mi je nad vse omilila) ter »Kraljedvorski rokopis« — o čigar pristnosti je bil uverjen, dasi so se že takrat pojavljali mnogi gla sovi proti temu. Z največjo natančnostjo nam je raz lagal slovensko slovstveno zgodovino. O mnogih pe snikih, ki so danes povsem pozabljeni in ki so bili zvečine duhovniki, smo morali vedeti točne datume, kdaj in kje se je rodil, kdaj je novo mašo pel, kje je kaplanoval in župnikoval, kdaj umrl; in tako tudi primerne podatke o posvetnjakih. Naša takrat še mala in skromna literatura nam je morala biti do dobra znana. Marnov »Jezičnik« je podajal Sloven cem vsako leto sad njegovih truda polnih raziskovanj. — Da je Marn visoko cenil Koseškega ter nam izčrpno razlagal njegove z vsemi mogočimi bajeslovnimi in zgodovinskimi imeni natrpane slavospeve, je umevno, četudi je njegova slava močno otemnevala; vendar tudi Prešernu ni bil nasproten in zlasti njegov »Krst pri Savici« je visoko cenil; tudi Gregorčiča, čigar poezije so tedaj izšle in smo jih imeli prav vsi, je iskreno pohvalil in bolelo ga je, da je pesnik prvotno pripisoval njemu Mahničevo zlohotno kritiko kar se razlaga iz tega, da je bil Marn res marljiv sotrud- nik »Slovenca«. — V 8. razredu nas je Marn mučil z glagolico in staroslovenščino. Prof. Marnu moramo tudi priznati, da je budil za nimanje za Slovanstvo. Podajal nam je kratke pre glede jezikoslovcev, literarnih zgodovinarjev in naj znamenitejših pesnikov raznih slovanskih rodov ter vnemal za učenje slovanskih jezikov. — Vsekako je storil mnogo več nego mu je nalagal učni načrt. Zelo prijetno in uspešno je bilo v nemških učnih urah pri prof. Antonu Heinrichu. Bil je med Slovenci na slabem glasu kot velik germanofil in sovražnik Slovencev, a resnici na ljubo moram izjaviti, da ni nikdar izrekel niti najmanjše žaljive ali sovražne be sede do slovenskega naroda. Da je poveličeval Nemce, kdo mu bi, kot nemškemu šlezijcu, to zameril? Bil je z nami dijaki prijazen, nobenemu ni storil niti najmanjše krivice, čitali smo pri njem drame Shakes pearove (seveda v nemškem prevodu), Lessinga, Goe theja, Schillerja, z razdeljenimi vlogami, kar je zdra milo v nas ljubezen do klasikov in zanimanje za gle dališče. — Za slovenske dijake je bil tudi velezaslu- žen, ker je poučeval stenografijo. Kot stenograf je dobil mnogoteri slovenski dijak juris pri dunajskih advokatih dobro plačano službo, kar mu je omogočilo študij. — Slovenski filozofi pa so bili iskani kot vzgo jitelji. — Tako so se revni dijaki — poleg skromne Knafljeve štipendije — udobno preživljali. Prof. Heinrich je tudi poučeval zgodovino in bil zlasti za reformacijo temeljito poučen, kakor prof. šuklje za francosko revolucijo, šuklje je bil naš uči telj zemljepisja v 1. razredu, potem je, vrnivši se iz pregnanstva v tujini, bil naš učitelj za zgodovino in domoznanstvo v 8. razredu. — Imeli smo ga jako radi, bil je sicer zelo natančen, a tudi pravičen in dijakom zelo naklonjen; nikdar jih ni »lovil« za kak slab red. Pozneje, kot deželni glavar, je kot moj šef večkrat poudarjal: »vi ste bili moj učenec«. Ko smo slavili 401etnico mature, mi je bila poverjena naloga, da ga pismeno povabim. Zelo prijazno se je zahvalil in ob ljubil svojo udeležbo. Bil je v naši družbi izredno vesel in dobrovoljen ter imel nagovor, v katerem se je z ljubeznijo spominjal našega razreda; saj je tudi pismeno zatrdil, ko sem mu čestital k 801etnici: »va šega razreda ne pozabim, če bi živel tudi še 20 let.« — Ne smem trditi, da smo bili tako vzorni, da bi zaslu žili tako priznanje; a bili smo pošteni in nad vse ko- legialni. K 501etnici mature zaradi bolezni ni mogel priti, kar je pismeno zelo obžaloval. Ko sem mu poslal svojo ob tej priliki zloženo kroniko našega šolanja s spomini na profesorje, se je prav srčno zahvalil, ker ga je razveselila in zanimala. 29* Drugi profesor zgodovine in nemščine je bil dr. Adamek, Nemec, veselega značaja, dobrovoljen in pri zanesljiv; umrl je menda kot ravnatelj gimnazije v Beljaku. Zadnje dni sem čital v »Tagespost« notico, da je v Gradcu slavil zgodovinar Adamek 851etnico. Je li identičen z našim bivšim profesorjem, mi ni znano. Ako smo ljubili in spoštovali te profesorje, bilo je vse drugačno naše razmerje do suplenta Golloba, ka teremu so poverili pouk zgodovine v 7. razredu. Va jeni lepega predavanja drugih zgodovinarjev, nam že ni ugajalo, da je le nerazločno momljal iz knjige, in hitro smo uganili, da v svoji stroki ni posebno dobro podkovan. Bil pa je izredno strog ter je rad delil »dvojke«, po našem uverjenju povsem nezaslužene. Zato smo se domenili, da priredimo proti njemu de monstracijo ob koncu semestra. Pričeli smo »štam- pfati« (cepetati in z nogama ob tla udarjati). Ves prepaden je tekel k ravnatelju ter se z njim vrnil. Ravnatelj Jakob Smolej, po priimku svoje domačije Pratkar imenovan, vedno godrnjav in strog gospod, je izrazil svoje ogorčenje ter vprašal našega »pri- musa«, kaj je povod temu nečuvenemu dejanju. Ta mu odgovori: »ker učitelj sam nič ne zna, a za vsako malenkost dvojko da«. Ta odgovor bi sicer gotovo ne ostal brez strogega ukora, sedaj pa je večji pregrešek zatemnil manjšega. Ravnatelj je izrazil grajo ter zagrozil, da bo kon ferenca sklepala o kazni. — Nato se je odstranil v spremstvu suplenta. Komaj pa se je ta vrnil, prične se »štampfanje« s še večjo silo. Vnovič pohiti po rav natelja, ki je bil sedaj skrajno razjarjen. Naznanil je, da dobimo vsi slab red v vedenju, ter zahteval, naj javimo glavne krivce. Ugovarjali smo, da smo vsi enako krivi, tudi ko je nekatere klical v svojo sobo in izpraševal, ni dobil drugega odgovora. Zato je po zneje pozval suplenta, naj označi one, katere smatra za voditelje demonstracije, in ta jih je res na slepo srečo javil 5, ki so bili čez opoldne zaprti. Uspeh pa je bil dosežen, suplent je izginil iz gimnazije. Dvojke je tudi rad delil prof. Vinko Borštnar, ki je poučeval fiziko v višjih razredih. Vendar proti njemu nismo demonstrirali, dasi nikakor ni bil priljubljen niti pri nas niti pri drugih. Prizadevali smo si, da za dostimo njegovim zahtevam. Vendar fizika in kemija pri njem in pri prof. Wur- nerju kljub zanimivim eksperimentom ni privabljala ali navdušila. Dober uspeh je pač najbolj odvisen od dobrega predavanja, kar pa smo pri obeh pogrešali. Od naravoslovcev je poučeval v 1. razredu Ivan Tušek, prezgodaj umrli slov. pisatelj botanik, — pouk je bil v slovenskem jeziku, kot prvi stadij »sloveni- zacije« gimnazije. — Mož je imel to čudno svojstvo, da je v postransko klop posadil vse Kamničane. Imeli so privilegij, da se glasno razgovarjajo, uganjajo vse možne falotije, a na kako nenadno vprašanje so mo rali prav in točno odgovoriti, sicer jim je pretila dvojka. — V 5. razredu je imel naravoslovni pouk starina Konschegg. — V mladih letih je bil Slovenec in urednik nekega radikalnega celjskega lista, potem pa se je ponemčuril. Hotel je biti dovtipen, a v starih knjigah so bili vsi njegovi stereotipni dovtipi zabe leženi in dobro smo vedeli, kdaj pridejo na vrsto. — Poučeval je tudi kmetijstvo kot prosti predmet. Do božiča je razlagal gnoj, potem pa do konca semestra kazal na tabli, kako se drevesa cepijo. Malo četico svojih slušalcev je popeljal na majniški izlet: na ogled klavnice in potem v gostilno na Zeleni hrib. Tu je naročil kvarglje, one male smrdljive sirčke po kraj carju, ter bahato pripomnil: »kvarglje plačam jaz — kruh in kar kdo zapije, pa mora vsak zase plačati«. Matematiko s fiziko in kemijo je razlagal prof. M. Wurner, zelo nervozen mož, eksperimentirati mu je moral šolski sluga, stari Francelj, pri matematičnih in geometričnih rešitvah pa kontrolirati neki součenec, pravi matematični ženi j, ki si pa žal ni tega predmeta izvolil, temveč pravoslovje, in prof. Borštnar, ki je bil strog in je rad dajal dvojke; matematiko tudi dr. Ne- jedly, druga starina med profesorji — tudi original 30* svoje vrste. Učil je v zadnjih dveh letih tudi filozo- ličnc predmete. Kljub temu je prav nelogično zahte val, ako je kdo njegovo uro opustil (»šprical« je bil tehnični izraz) z izgovorom, da je bil bolan — da mora to vnaprej povedati, sicer ne opraviči zamude. — Naš ugovor »kako pa more vnaprej vedeti, da bo bolan?« ni nič hasnil. — Dr. Nejedlv je bil v vsem mestu znana čudaška figura. Palico z obema rokama krčevito držeč pred prsi, se je z vedno grimazečim obrazom priklanjal znancem na desno in levo. — Prof. \Yurnerja pa je zadela usoda, da je nekaj let za našim absolviranjem bil oddan v umobolnico. Naravoslovje je učil tudi prof. dr. Gartenauer, Ne mec, ki pa je bil prav priljubljen. Omeniti moram še veroučitelje. V spodnjih, t. zv. »slovenskih« razredih je poučeval prof. Mam, zelo natančno in obširno razlagajoč, saj so bile slov. učne knjige, zlasti Schuster-Lesarjeve biblične zgodbe, prav siromašne. V višjih je bil veroučitelj dr. Gogala. Ta je recitiral od prve do zadnje besede, brez najmanjše lastne razlage, na pamet suhoparno in težko umljivo VVapplerjevo knjigo, zahteval isto dobesedno od nas; potem je spraševal posamezne lekcije, potem »par tije«, to je skupino lekcij in slednjič »čez vse« — vso v semestru vzeto tvarino. — Vsakdo je bil izpra šan v teh treh skupinah, pri dveh večjih so se naj prej javili prostovoljci, za njimi pa so prišli na vrsto v abecednem redu vsi še ostali. — Učenje verouka je bilo v tej obliki marsikomu res prava muka; jaz sem pridno zmagoval. Enkrat je moji materi rekel: »Vidi se, da sin obvlada s pridom in razumom tvarino ter jo prav dobro zna, ako bi odgovarjal hitreje, ne to liko premišljeno, bi mu dal izvrstno, tako pa se mora zadovoljiti s pohvalno.« Preveč ponosen sem bil, rekel sem materi: »Ako profesor ceni znanje le, če se od- drdra, ne pa ako se razume, mi ni nič za izvrstno«, in ostal sem pri starem. Zadnje leto smo izgubili prof. Gogalo, ki je postal semeniški vodja. Višjegimnazijci smo mu priredili v slovo podoknico in baklado. Cenili smo ga kljub nje govi pretirani skrbi za priučenje VVapplerja. — Vero- učiteiju nižje gimnazije pa je bila običajna vsakoletna čestitka h godu v slovesni obleki. — Tako so takrat uživali duhovniki pri učencih posebno odliko. Na mesto dr. Gogale je prišel dr. Svetina. Bil je na glasu kot dober fizik in matematik, a kot katehet se ni posebno izkazal. Kar je bilo učenja prej preveč, ga je bilo sedaj premalo. Cerkvene zgodovine — pred meta tega tečaja, smo se bore malo učili. Omeniti mi je še realčnega prof. Globočnika za ri sanje kot prostovoljni predmet. Prvi dve leti sem se ga moral na očetovo povelje udeleževati, dasi žal ni sem imel za to ne nagnjenja ne roke. Bil je grozovit pedant. Ako je kdo med uro ošpičil svinčnik in ako je kdo pozabil radirko, je moral za kazen stati ob steni, magari vse dve uri pouka. In včasih je bila velika vrsta teh kaznjencev. Ako vprašam, kdo od profesorjev je imel največ vpliva name, moram reči, da edino Marn in Heinrich, kar se tiče vpliva za poznejše življenje. Zgodovinarji morda nekoliko, ker me je stroka najbolj zanimala in veselila; prof. Kermavner, ker mi je razodel lepoto latinskega jezika in njegovih klasikov; v ostalem pa od vseh drugih ni bilo dosti trajnega dobička. Nobe den pa ni dosegel vpliva, ki ga je imel Ivan Tomšič v mladih letih ljudskošolskega pouka. — Morda je temu kriva tudi prepogosta menjava učiteljev. Razvidi se iz naštetega (par suplentov sem celo iz pustil), kako so bili, izvzemši prof. Pleteršnika, veči noma le po eno ali dve leti naši učitelji; da so vero- učitelji in prof. Marn tudi za slovenščino tvorili iz jemo, je umevno. — Kljub temu ohranim vsem in vsakemu posebej hvaležen spomin. 31*