Družbena samozaščita in bele lise v njej DLAKOCEPSTVO ALI MALOMARNOST? Med obilico uspehov, ki smo jih dosegli na področju družbene samozaščite in varnosti, se nam kdaj pa kdaj skorajda neopazno vtihota-pijo »problemčki« ali tako imenovane malen-kosti. V prepričanju, da občutneje ne morejo vplivati na to, kar smo zgradili, jih enostavno zanemarjamo in prepuščamo pozabi. In pri tem verjetno pozabljamo, da lahko prav iz teh skri-tih potočkov v določenem trenutku nastane tu-di divja reka, ki je zmožna podirati še tako trdne in utrjene bregove. Tega se dobro zavedajo tudi šišenski komu-nisti, oziroma OO ZK, ki se pri najnovejši ana-lizi politične in varnostne situacije niso usta-vili pri doseženih uspehih. Zato ne, ker vedo, da ni nič tako dobro, da ne bi bilo lahko boljše. Tako so tudi na sestanku osnovne organiza-cije ZK »Hinko Smrekar III«, brez dlake na je-ziku, komunisti spregovorili o naši pozabljivo-sti in malomarnosti. Ce bi njihovi razpravi prisluhnil nevednež, bi verjetno pomislil, da gre za dlakocepstvo. Ka-korkoli že, organizacija je spregovorila o na-ših »luknjah'< v samozaščiti in varnosti, neka-tere ugotovitve pa so lahko »skupni imenova-lec« za vso krajevno skupnost in verjetno tudi za ta ali oni del naše občine. Zato jih, brez že-lje, da bi te ugotovitve postale recept za vse in vsakogar, posredujemo našim bralcem. Kajti dobro je znano, da vsaka hiša, stavba ali nase-lje — glede varnosti in zaščite — ni brez dolo-čenih posebnosti. Omenjena organizacija ZK se je torej spopadla z belimi lisami v naši druž-beni samozaščiti in pri tem skušala vsaj naka-zati, kako nevarno je »tlenje« tistega, kar se običajno imenuje — malenkost! • Najprej je stekla beseda o nekaterih sta-novanjskih blokih in stolpnicah, katerih vhodna vrata so »non-stop« odprta, se pravi podnevi in ponoči, da o razsvetljavi stopnišč sploh ne go-vorimo. Ali v tem primeru ne gre za očitno malomarnost, ki razjeda varnost stanovalcev in njihovega premoženja? • Drugi primer: nekatera družbena stanova-nja so sprejeja nove družine in posameznike. A žal so nekateri novi sosedje v svojem novem okolju le — neznanci! Celo hišni sveti se niso potrudili, da bi v seznam stanovalcev zapisali nova imena! Hudo je, če si nemoCen, še hu]e pa je, če si v nesreči osamljen • Na sestanku je bilo slišati, da večini ko-munistov in tudi stanovalcem sploh ni znano, kako v primeru nesreče priti do tako imenova-ne reševalne garniture —• do krampov in lopat! Je tega orodja sploh dovolj ...? • Protipožarna varnost ni povsod zaživela. Marsikje namreč ni klasičnih sredstev kot so pesek in sodi z vodo, del stanovanjskih objek- tov pa je brez hidrantov in protipožarnih apa-ratov. In kaj potem storiti v primeru požara? Stanovalci bi morali poklicati in počakati na prostovoljiie ali poklicne gasilce, medtem pa bi ogenj opravil svoje! Poduk: poskrbeti za zaščito pred požarom in vsaj skupino stanovalcev usposobiti za ukrepanje proti ognju. • Znano je tudi, da večina naših gospodinj-stev uporablja mestni plin. In kaj v primeru eksplozije? Spomnimo se Celja in blizu petde-setih človeških žrtev plina na Poljskem. V ta-kih primerih je potrebno kar se da hitro obve-stiti plinarno. 2e, že, ampak, kaj vse se lahko zgodi do prihoda strokovnjakov? Ali kdo od naših sosedov in sostanovalcev ve, kako ukre-pati v primerih, ko zagrozi nevarnost plina? • V posameznih stanovanjskih stavbah za zdaj ni nobene evidence o stanovalcih gradbe-nikih, sanitetnih delavcih, kot tudi o stanoval-cih, ki so končali tečaj za nudenje prve pomoči. Kako pomembna je tovrstna evidenca, pričajo potresi v Skopju, Banjaluki, na Tolminskem in v Breginjskem kotu. Prav gradbeniki in sani-tetni delavci so se prvi strokovno spopadli s posledicami nesreče in ruševinami, prvo so se torej podali v boj za reševanje človeka. Koliko je takih okrog nas, še ne verao, čeprav je vsem znano, da je pravočasna pomoč najučinkovitej-ša. • O bolničarski torbici, namenjeni stano-valcem, zaenkrat ni moč kaj več spregovoriti, kar velja tudi za nosila. Verjetno bi marsikdo, v primeru nesreče seveda, brskal po svojemu avtomobilu ali garaži — šele takrat bi se nam-reč spomnil, da ni brez kompleta za prvo po-moč. Samo vprašljivo je, ali bi mu uspelo priti do avta in garaže! • Komunisti so analizirali tudi razmere v cestnem prometu. Ugotovitev, da za volanom večkrat sedi nevarnost ali morilec, ni nova. Vseeno pa opozarja, da prometni prekrški po-stajajo običaj ali navada, o čem.er dovolj zgo-vorno pričajo nesreče na prehodih za pešce, kot tudi, dejali bi, množično nespoštovanje omejitve hitrosti mimo bolnice Petra Držaja. • Kako bo šele takrat, ko bo zima pokazala hrbet in ko bo zacvetela pomlad? Spet se bo-do pojavila motorna dvokolesa s »friziranimi« izpušnimi napravami — začela se bo hrupna vojna. In v svoji nemoči se bomo spet pogo-varjali o žveplovem dioksidu! Ali tudi to ni napad na človekovo okolje, na njegov mir in njegovo zdravje? Kako vsaj omiliti to zlo na-šega časa? Konkretnih predlogov na sestanku ni bilo, ostalo je le upanje, da nam bo vsaj veter pogosteje pometal naše zastrupljeno in umazano ozračje! • Toda, kljub pripravljenosti za požrtvoval-no delo se je v nekajurni razpravi pojavila »do-za« negotovosti! Udeleženci so se namreč vpra-šali — kaj če se bo spet zataknilo pri »njego-vem veličanstvu« dinarju? Kakorkoli, veljalo bi že danes o vsem skrajno resno razmisliti. Danes, ker bo jutri morda prepozno . . .! J. Brankovič