KNJIŽNICA NOV IN POS Izšlo v počastitev 40. obletnice osvoboditve KNJIŽNICA NOV IN POS 29/1 M irko Fajdiga Pohorski partizani 1943 Od padca Pohorskega bataljona do ustanovitve Zidanškove - Pohorske brigade Založba Obzorja M aribor 1985 Jubilejna šestdeseta knjiga ob dvajsetletnici Knjižnice NOV in PO Slovenije 358< , H H, IX, 1985 Copyright c by Mirko Fajdiga Uvod Zanimivega, vendar tudi zahfevnega pisanja enoletnega obdo­ bja od padca Pohorskega bataljona do ustanovitve Zidanškove brigade sem se lotil z veliko voljo v glavnem iz treh razlogov. Prvi in osnovni je bil v tem, da se je moral nekdo lotiti tega tako po­ membnega obdobja s celovito obdelavo. Pri tem sem imel seveda veliko prednost in hkrati moralno dolžnost, saj sem to obdobje preučil in ga pregledno objavil 1975 na 41 straneh, kot uvod v knjigi Zidanškova brigada. Drugi razlog je bil v tem, da sem že ob izidu navedene knjige obljubil odboru Zidanškove brigade in Po­ horskega odreda, kakor tudi kolektivu muzeja NO Maribor, da bom to naredil. Tretji razlog je motiv, ki me stalno spremlja in spodbuja iztrgati ta veličastna leta velikih in manjših toda po­ membnih dogodkov iz narodnoosvobodilnega boja in revolucije pozabi. S tem v zvezi vemo, da sodijo knjižna dela med osnovne pogoje za ohranjanje revolucionarnih izročil za njihovo jutrišnjo uporabo, zlasti za vzgojo in izobraževanje mladih. Ob pristopu k delu monografije v začetku 1981 sem sodil, da bo potekalo delo zaradi mojega precejšnjega poznavanja partizan­ skih in sovražnikovih arhivskih virov hitreje, toda ob temeljitej­ šem spoznavanju dokaj zahtevne vsebine sem ugotavljal občut- nejše vrzeli v posameznih obdobjih in vse več se je kopičilo vpra­ šanj, za katerih razrešitev sem moral iskati dodatne arhivske in spominske vire. Toda kljub prizadevanju mi ni uspelo še bolje os­ vetliti vojaškega in vzgojnoizobraževalnega političnega dela v vseh enotah kot tudi dejavnosti obveščevalne ter agitacijskopro- pagandne, zdravstvene in intendantske službe. Vse te dejavnosti so v besedilu zajete zadovoljivo, toda za temeljitejšo obdelavo ni bilo dokumentov, preživeli borci in funkcionarji, pa se vseh nad­ robnosti po 42 letih upravičeno zelo težko spominjajo. Ob daljšem časovnem roku, ki bi bil vezan tudi na materialne stroške, bi bilo mogoče popolneje obdelati še povezave pohorskih partizanov s te­ renom in obratno ter izdelati statistični pregled materialne pomo­ či, ki so jo partizanom dajale številne kmetije in drugi podporniki NOB. Zaradi navedenih kritičnih razmišljanj'ni vsebina bistveno slabša ali prizadeta. Ko jo sedaj primerjamo s pregledom v Zidan­ škovi brigadi in s tem, kar nam je bilo do sedaj o tem obdobju zna­ no, ugotovimo bistveno razliko. Gre za potrditev velike pozitivne vloge, ki so jo pohorske partizanske enote v boju proti okupatorju v enem letu odigrale. Z manjšimi in večjimi akcijami, s pridobi­ vanjem novih borcev ter širjenjem narodnoosvobodilnega giba­ nja na zelo obsežnem območju so vezale nase precejšnje sovraž­ nikove sile od orožnikov, policije, vermanov do redne vojske, ges­ tapa ter upravnega in političnega okupacijskega aparata. Za ob­ ravnavano leto smo imeli o pohorskih partizanih skromen in ne- popolen seznam. Sedaj zajema seznam 336 borcev. Tudi ta je ne­ popoln in sklepamo lahko, da jih je bilo v vseh enotah okoli 380. Pri pisanju monografije sem si prizadeval, da bi le-ta prepri­ čljivo prikazala hude težave, ki so nastale po padcu Pohorskega bataljona in hkrati napore osrednjih vojaških ter političnih vod­ stev na Štajerskem, da bi partizanstvo na Pohorju ponovno zaži­ velo. Večjih vojaških akcij so izvedle pohorske partizanske enote manj, zato pa je bilo veliko najrazličnejših manjših. Obojne so do­ segale pomembno politično odmevnost ter močno vznemirjale in zaposlovale sovražnika. Pohorske partizanske enote so morale v letu po padcu bataljona prilagoditi proti številčno in tehnično mnogo močnejšemu sovražniku taktiko ustreznega previdnega partizanskega bojevanja. Uspeh je bil prepričljiv. Četudi je sovraž­ nik izvedel proti partizanom nekaj velikih in veliko manjših hajk, niso imeli partizani v njih skoraj nobenih izgub. Iz takšnega raz­ meram ustreznega delovanja, je pohorskim partizanom ob pomo­ či štaba IV. operativne cone, koroških in drugih partizanov uspe­ lo ustanoviti brigato tudi na Pohorju Če bodo bralci odkrili v be­ sedilu veličino boja pohorskih partizanskih teritorialnih enot v težkih razmerah hudega okupatorjevega nasilja v taktiki manjših in večjih akcij ter v pomembnem prispevku za ustvaritev okoliščin za množičen narodnoosvobodilni boj tudi na strateško izjemno pomembnem širšem Pohorskem območju, potem so bila moja pri­ zadevanja in številnih sodelavcev uspešna. Besedilo sem razdelil na šest poglavij. Prvo govori o trimeseč­ ni krizi, ko ni bilo na Pohorju po padcu bataljona stalne partizan­ ske enote. V naslednjih petih poglavjih je zajeta dejavnost čete, ba­ taljona, pa zopet čete in bataljona ter odreda. Vsako poglavje sem sklenil s kratkim povzetkom, na koncu je tudi povzetek za celotno besedilo, pregled najpomembnejših akcij in dogodkov, statistični pregled številčnega stanja borcev po enotah s številom članov in kandidatov KPS ter članov SKOJ, pregled vodstvenega kadara in 6 seznam borcev s krajšo razčlembo ter razlago. Krajevna imena sem pisal po Krajevnem leksikonu Dravske banovine (Ljubljana 1937). Zaradi boljšega pregleda in popolnejšega prikaza NOB na Po­ horskem območju v letu 1943 sem v knjigo vključil tudi 9 skic, 36 partizanskih in drugih fotografij ter 60 fotografij partizanskih do­ mačij. Kmetij je leta 1943 sodelovalo s partizani še precej, vendar jih vseh s fotografijami ni bilo mogoče prikazati. Rokopis sem posredoval več borcem in funkcionarjem. Njihove pripombe in dopolnitve sem potem vnesel v dokončno besedilo. Tehtne pripombe in koristne napotke sta mi dala recenzenta dr. Milan Ževart in profesor Ivan Križnar, predsednik komisije predsedstva CK ZKS za preučevanje zgodovine KPS - ZKS, za kar se jima lepo zahvaljujem. Enako se zahvaljujem profesorju Ferdu Fischerju-Mojki, ki mi je poleg lektoriranja posredoval kot nekda­ nji pohorski partizan tudi precej koristnih vsebinskih podatkov in napotkov. Zahvaljujem se komisiji za zgodovino sveta za razvija­ nje revolucionarnih izročil pri predsedstvu republiškega odbora Zveze združenj borcev NOV Slovenije ter njenemu predsedniku polkovniku Zdravku Klanjščku, ki je uvrstila monografijo Po­ horski partizani 1943 v program Knjižnice NOV in POS. Delo je sprejela v svoj program tudi založba Obzorja Maribor, zato se za­ hvaljujem tudi njej, njenemu glavnemu direktorju mag. Marjanu Žnidariču, uredniku Branku Avsenaku, direktorju založniškega sektorja Francu Filipiču in delavcem tiskarne Tone Tomšič. Za uspešno sodelovanje se zahvaljujem tudi Jožetu Kovačiču, med­ narodnem mojstru fotografije, in kartografu Vladimiru Štimcu. Za vsestransko pomoč in tudi delno financiranje raziskoval­ nih in pripravljalnih del za monografijo se iskreno zahvaljujem odboru Zidanškove brigade in Pohorskega odreda, njenemu pred­ sedniku Tonetu Kropušku, bivšima predsednikoma Borisu Čiž- meku-Boru, Alojzu Vindišu-Dundi in tajniku Tonetu Vrhovšku- Oskarju. Zahvaljujem se tudi številnim pohorskim borcem in funkcionarjem, ki so mi skozi več let pomagali s koristnimi pod­ atki in nasveti. Moja prizadevanja je vsa leta z razumevanjem spremljal in jih tudi delno materialno podpiral odbor ZZB NOV Slovenska Bist­ rica, ki se mu tudi za vse prav lepo zahvaljujem Ta organizacija je znana zaradi vzornega odnosa do ohranjanja in negovanja iz­ roči/ NOB ter posebej zaradi razvijanja izročil pohorskih partiza­ nov. Tako imata v Slovenski Bistrici svoj domicil drugi Pohorski bataljon in Pohorski odred. Za razumevanje in pomoč se zahvaljujem tudi medobčinske­ mu svetu ZKS za Podravje v Mariboru in Gozdnemu gospodar­ stvu Maribor. Pri zbiranju sovražnikovega in partizanskega gradiva so mi z vsem razumevanjem veliko pomagale tovarišice na republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS, posebej s podatki in nasveti njegov bivši strokovni delavec Karel Forte, sodelavci arhiva inš­ tituta za zgodovino delavskega gibanja in arhiva CK ZKS, vsi v Ljubljani. Dokumentarno, spominsko in fotografsko gradivo so mi ljubeznivo posredovali tudi v Koroškem pokrajinskem muzeju revolucije v Slovenj Gradcu. Vsem lepa hvala! Močno oporo sem imel v svojem nekdanjem kolektivu muzeja NO Maribor, kjer so mi poleg ravnatelja dr. Milana Ževarta, mo­ jega mentorja, vselej radi pomagali tudi strokovni sodelavci Lojze Penič, Zdenka Rogi, Filomena Lešnik, Mira Grašič, Marjan Mat­ jašič, Silva Hat in Tilka Slemnik. Vsem in tudi mnogim, ki jih ni­ sem mogel našteti, se prav prisrčno zahvaljujem. Mirko Fajdiga I. Od padca Pohorskega bataljona 8. januarja 1943 do ustanovitve Pohorske čete 5. aprila 1943 POHORJE BREZ PARTIZANSKE ENOTE O poslednjem veličastnem boju Pohorskega bataljona 8. ja­ nuarja 1943 pri Osankarici na Pohorju in o njegovem padcu je bilo že veliko napisanega, povedanega in tudi drugače posredo­ vanega. V ospredju naših razmišljanj pa sta v glavnem dve ugo­ tovitvi: prva, da je s padcem Pohorskega bataljona doživel na­ rodnoosvobodilni boj v severovzhodni Sloveniji strahoten uda­ rec z neslutenimi in neugotovljenimi negativnimi posledicami za njegov nadaljnji razvoj in drugo, da je bataljon padel v svo­ jem poslednjem nadvse junaškem boju. Njegova zavestna odlo­ čitev za odločen boj do sm rti ga je uvrstila med nesm rtne ba­ taljone. Tako je padla pom em bna partizanska enota najvišjih moralnih vrednot, nas in prihodnje generacije pa bosta še na­ prej vznemirjali dilemi o padcu in njegovem neizmernem ju­ naštvu. Če vsaj nekoliko razčlenimo posledice padca Pohorskega bataljona, ugotovimo, da je nastopila na širšem pohorskem operacijskem območju kriza narodnoosvobodilnega boja, saj tu potem ni bilo tri mesece nobene vojaške enote. Nemcem je uspelo uničiti izredno borbeno partizansko formacijo, ki bi verjetno v letu 1943 predstavljala za razvoj novih vojaških enot in za politično delo na terenu pom em bno vojaško ter kadrov­ sko osnovo. O tem, da je zadal partizanskemu gibanju hud uda­ rec, je okupator o uničenju bataljona poročal na več strani. Ka­ ko pomembno je bilo po ocenah nacistov delovanje in poslan­ stvo Pohorskega bataljona, pa nas opozarjata zlasti dve poroči­ li. Tako je višji vodja SS in policije Alpenland generallajtnant Erwin Rösener poročal državnemu šefu nemške policije Hein- richu Himmlerju o »veleakciji« proti Pohorskemu bataljonu že 10. januarja 1943. Him mler pa je padec Pohorskega bataljona ocenil za tako pomemben, da je o njem obvestil z depešo kanc­ lerja rajha in poveljnika nemških oboroženih sil Adolfa Hitlerja že naslednji dan 11. januarja 1943.1 Ocenjevano širše in časovno pa ugotovimo še novo boleče dejstvo, da je padel Pohorski bataljon v zgodovinsko prelom ­ nem času, ko je bila 6. Hitlerjeva arm ada v Stalingradu pred uničenjem, ko so bile prav tako pred porazom nemške in ita­ lijanske enote v severni Afriki, ko so zgubljale bitke na Pacifiku japonske fašistične moči, torej v času, ko so na svetovnih bo­ jiščih prevzemale pobudo arm ade zavezniške koalicije. V tako imenovani »Titovi državi«, kot je pisal sovražnik, pa je bilo že deset divizij, od katerih je pet bilo v dveh korpusih. Razmerje sil je bilo približno 150.000:25.000 oboroženih mož v korist okupatorjev in kvislingov. To pa je bil že izjemen napredek, saj so bile narodnoosvobodilne sile v naglem porastu, sovražniko­ ve pa so že doživljale hude udarce. Vojaška in politična pobuda je sedaj bila na strani bojujočih se naprednih sil. To je bilo tudi obdobje »bihaćke republike« in ustanovitve protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije - AVNOJ. Na Sloven­ skem so se 1942/43 bojevale štiri brigade, osem odredov ter sa­ mostojni bataljon in četa, skupno okoli 3500 borcev.2 Iz navedenega izhaja, da je tragika Pohorskega bataljona tu­ di v tem, ker je padel v času, ko se mu je obetal kot vsem par­ tizanskim enotam nagel razvoj. VOJAŠKE RAZMERE NA OBMOČJU IV. ŠTAJERSKE OPERATIVNE CONE Glavno poveljstvo slovenske partizanske vojske je v drugi polovici decem bra 1942 znova preosnovalo slovensko parti­ zansko vojsko. Iz dotedanjih grup odredov je ustanovilo štiri operativne cone: I. dolenjsko, II. notranjsko, III. alpsko in IV. štajersko. S tem je želelo doseči »največji ofenzivni polet za uni­ čenje okupatorja in izdajalskih izrodkov«, kakor tudi večjo sa­ m ostojnost pri vodenju vojaških operacij. Četrto štajersko operativno cono so sestavljali: Kamniški, Moravški (ali Zasavski), Savinjski, Kozjanski in Pohorski bata­ ljon. Za kom andanta cone so postavili Franca Rozmana-Stane- ta, za političnega komisarja Dušana Kvedra-Tomaža, za na­ 10 mestnika kom andanta Petra Stanteta-Skalo in za namestnika političnega komisarja Dušana Kraigherja-Juga. Navodila za de­ javnost je štabu IV. operativne cone poslal politični komisar glavnega poveljstva Boris Kidrič-Peter Kalan. Uvodoma je ugo­ tovil, da je formacija grupe odredov postala preokorna ter na­ daljeval, da na območju IV. štajerske operativne cone lahko de­ lujejo samo manjši bataljoni v moči od 100 do 150 mož, ki naj jim daje cona navodila za dejavnost, usklajuje njihovo sodelo­ vanje, določa večje manevriranje in sprem embe položaja ob sovražnikovih ofenzivah. Tako so bili na Štajerskem odpravlje­ ni odredi kot posebne formacije. S prilivom novih borcev pa je glavno poveljstvo slovenske partizanske vojske predvidevalo, da bodo bataljoni prerasli v udarne brigade s 500 do 600 borci. Tako kot Boris Kidrič je ob koncu decem bra 1942 ocenil v ime­ nu centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije po­ m em bnost večjih udarnih enot za razvoj narodnoosvobodilne­ ga boja na Štajerskem tudi Edvard Kardelj. V navodilih pokra­ jinskemu komiteju je dejal, naj si prizadevajo ustanoviti briga­ de, kakor hitro bodo za to dozorele razmere, med katerimi je posebej omenil močnejši priliv novih borcev. O tem, da bi bilo potrebno preosnovati enote na Štajer­ skem, pa je poročal še pred prejemom navodil glavnega povelj­ stva slovenske partizanske vojske tudi štab II. grupe odredov ter omenil možnost za ustanovitev Kamniško-savinjske briga­ de. Kot je iz navedenega razvidno, so se potrebe po ustanavlja­ nju brigad na območju IV. štajerske operativne cone pokazale že ob koncu leta 1942. Potem ko je štab II. grupe odredov poročal o analizi vojaš­ kega položaja na Štajerskem ter predlagal preosnovo enot in ustanovitev brigade, mu je glavno poveljstvo slovenske parti­ zanske vojske poslalo 12. januarja 1943 nova navodila. V njih ugotavlja, da bi zaradi obetajočega številčnega porasta štajer­ skih enot lahko takoj ustanovili dve brigadi, ki ne bi smeli imeti manj kot vsaka po 300 borcev, razdeljenih v dva ali tri bataljo­ ne. Glavno poveljstvo slovenske partizanske vojske je odobrilo ustanovitev brigade iz Moravškega in Kamniškega bataljona ter brigado iz sil na Pohorju, ki bi jih poprej razdelili v dva ba­ taljona. Po tej preosnovi bi delovali pod poveljstvom štaba IV. operativne cone dve brigadi in samostojni Kozjanski bataljon. V navodilih je bilo med drugim še rečeno, da bodo imele tako razporejene enote verjetno boljše razmere za sodelovanje in obstoj ter da m ora štab IV. operativne cone skrbeti, da ne bi teh večjih enot Nemci razbili. Kolikor pa brigadi ne bi mogli obsta­ jati, so predlagali, naj na območju cone delujejo po bataljonih. Glavno poveljstvo slovenske partizanske vojske pa je štab IV. operativne cone opozorilo tudi na njegove politične naloge. Naložilo m u je, da izvaja z lastnimi silami, ne da bi se zanašal na terenske organizacije OF in KPS, čim večji politični vpliv na množice, ter poudarilo, naj težak položaj Nemcev na vzhodni fronti kot tudi na drugih bojiščih izkoristi za okrepljene vojaš­ ke akcije in najintenzivnejše politično delo, s čim er naj priprav­ lja okoliščine za splošno ljudsko vstajo na Štajerskem, okrep­ ljeno dejavnost pa naj prenese tudi na Koroško. Še preden pa so nova navodila glavnega poveljstva prispela, je prišel štab IV. operativne cone do ugotovitve, da bi bila us­ tanovitev brigad še preuranjena. Slabe izkušnje na kamniškem in zasavskem območju ob koncu leta 1942 so pokazale, da os­ redotočenje enot ne bi bilo koristno. Koncentracija Kamniške­ ga in Zasavskega bataljona je v težkih zimskih razmerah zaradi njune prem ale gibljivosti, bolj ustrezala Nemcem, ki so jim a na Kostanjski planini in v tuhinjskih hribih prizadejali občutne udarce. Kamniški bataljon pa so Nemci nato kljub njegovim stalnim prem ikom do srede januarja 1943 še večkrat napadli. V tem času je padel še Pohorski bataljon in tako so odpadle vse možnosti za ustanovitev brigad. Kamniški in Zasavski bataljon sta izvajala od začetka leta 1943 zelo uspešne mobilizacijske akcije, s prihodom novincev pa je postalo pomanjkanje orožja in streliva še bolj pereče. Štab IV. štajerske operativne cone je 10. januarja 1943 poročal, daje kriza mimo in da se enote nenehno večajo ter daje položaj ob­ raten kot jeseni, zaradi pomanjkanja orožja in streliva, da ni mogoče izvajati večjih ofenzivnih akcij, ter menil, da bi bilo prav, če bi dobila štajerska operativna cona čimprej vojaško pomoč. Ob tem poročanju pa štab IV. operativne cone še ni ve­ del za poslednji boj Pohorskega bataljona. Kako so ocenjevali partizansko dejavnost v tem času Nem­ ci, lahko povzamemo iz poročila poveljnika redarstvene poli­ cije Alpenland z dne 18. januarja 1943, ki poudarja, daje na Go­ renjskem težišče vsega »banditskega« gibanja slej ko prej v kamniškem okrožju. Na slovenskem Šajerskem ugotavlja upad partizanske dejavnosti spričo uničenja Pohorskega bataljona, o večji uporniški dejavnosti pa na štajersko-gorenjski meji na ob­ močju Sv. gore in Kolovrata. Kljub nemškim hajkam v januarju 1943 je mobilizacija na zahodnih območjih IV. operativne cone potekala uspešno. Kamniški bataljon je mobiliziral okrog 60 do 70 novincev, med­ tem koje Zasavski bataljon narasel do srede januarja na približ­ no 180 borcev in postal tako najmočnejša enota štajerske ope­ rativne cone. Zaradi zadovoljive mobilizacije in okrepitve enot je štab IV. operativne cone na Lesu pri Moravčah uresničil 14. januarja 1943 svojo zamisel o delni preosnovi enot. Ustanovil je Kamniško-savinjski odred, katerega štab naj bi imel posebno vlogo vmesnega vodstvenega člena do ustanovitve brigade. Za ustanovitev odreda, ki bi povezoval tri bataljone v približni mo­ či po 120 mož, se je štab IV. operativnè cone odločil po ugoto­ vitvi, da bi bila njegova zveza s samostojnimi bataljoni zaradi velikega operativnega ozemlja zelo otežena. Ob ustanovitvi od­ reda pa je ponovno ustanovil Savinjski bataljon. Kamniško-sa- vinjski odred so sestavljali trije bataljoni: Kamniški (pozneje imenovan tudi Blejcev, po Matiji Blejcu-Matevžu), Zasavski (Alojza Hohkrauta) in Savinjski (Slavka Šlandra). Za koman­ danta so postavili Alojza Kolmana-Maroka, za političnega ko­ misarja pa Antona Štefeta-Kostjo, ki je padel že čez pet dni. Za­ menjal ga je Mitja Ribičič-Ciril. Namestnik političnega komi­ sarja štaba IV. operativne cone Dušan Kraigher-Jug je central­ nemu komiteju KPS utemeljeval potrebo po ustanovitvi Kam- niško-savinjskega odreda s tem, da je območje Kamnika, Sa­ vinjske doline in Zasavskih revirjev tako sklenjena operativna celota, da potrebuje skupno poveljstvo. Za pohorsko in kozjan­ sko območje je menil, da sta tako zelo oddaljeni, da ne bi mogel štab cone, kadar bi bil na njih, uspešno povezovati operacij Kamniškega, Zasavskega in Savinjskega bataljona. Kraigher je dalje izrazil željo, da bi glavni štab NOV in PO Slovenije poslal na Štajersko brigado, ki bi lahko izvedla veliko mobilizacijo ter poudaril, da bi morala Štajerska dobiti čimprej pomoč v orož­ ju. Zaradi majhnega števila partizanov na Štajerskem in spričo obsežnosti pokrajine pa je menil, da bi storili hudo napako, če bi pošiljali nove borce v Ljubljansko pokrajino. Med poročanjem štaba IV. operativne cone in Dušana Kraigherja-Juga sredi januarja 1943 pa so bile razmere v sever­ 13 nih in vzhodnih obočjih cone slabše, kot je navedeno. V koroški skupini in na Kozjanskem je bilo skupaj le okoli 50 borcev. Res­ nično moč v coni je takrat predstavljal Zasavski (Moravski) ba­ taljon. To je bilo začasno krizno obdobje partizanskega bojeva­ nja na Štajerskem.3 KOMANDANT STANE IŠČE POHORSKI BATALJON Negotovost o usodi Pohorskega bataljona je bila v coni hu­ do zaskrbljujoča. Prvo zelo kratko poročilo o domnevnem pad­ cu Pohorskega bataljona je poslal štab IV. operativne cone glavnemu poveljstvu slovenske partizanske vojske 19. januarja 1943. Ker pa v štabu niso imeli o poslednjem boju Pohorskega bataljona zanesljivih podatkov, je zato okoli 20. januarja 1943 krenil na Pohorje s patruljo kom andant cone Franc Rozman- Stane. Štab IV. operativne cone je nato 28. januarja 1943 poro­ čal med drugim tole: »Najboljši bataljon, ki smo ga imeli, tj. Po­ horski bataljon je po poročilu kurirja popolnoma razbit. Težke izgube je pretrpel tudi Kozjanski bataljon.« Ker sta se kom an­ dant Franc Rozman-Stane in kurir na dogovorjeni javki zgreši­ la, ni imel štab IV. operativne cone tudi tokrat o usodi Pohor­ skega bataljona točnih podatkov, vendar so pričakovali, da jih bodo z vrnitvijo kom andanta Staneta v kratkem prejeli. Po nje­ govi vrnitvi s Pohorja je štab IV. operativne cone 5. februarja 1943 poročal, da se kom andantu ni uspelo povezati z bataljo­ nom. Zvedel pa je, da so Nemci vdrli v bataljonovo zimsko ta­ borišče, kjer je prišlo do hudega spopada, ki je terjal več žrtev. Na terenu so mu še povedali, da je na nekem m arofu zgorela tudi patrulja pohorskega bataljona. Sicer pa je bil mnenja, da so govorice o razbitju pohorskega bataljona neresnične. V Dešnu pri Moravčah je bila 21. in 22.4 februarja 1943 po­ m em bna partijska konferenca. Udeležili so se je nekateri člani pokrajinskega komiteja KPS, štaba IV. operativne cone, Kam- niško-savinjskega odreda in precej političnih delavcev iz litij­ skega, kamniškega in revirskega okrožja. Na njej so sprejeli več vojaških in političnih sklepov za okrepitev narodnoosvobodil­ nega boja na območju štajerske operativne cone. Glavno poveljstvo slovenske narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov je poslalo kmalu po dešenski konferenci 14 štabu štajerske operativne cone nova navodila za sprem embo vojaške taktike njenih enot. Menilo je, da so bile doslej enote preveč v defenzivi in da zato tudi koncentracije enot niso dale zaželenega uspeha. Dalje je rečeno, da čakajo štajerske enote nemške napade in nato sprejemajo boj v kar najbolj neugodnih razmerah. Od štaba IV. operativne cone je glavno poveljstvo za­ htevalo, da ukrene vse za prehod svojih enot v ofenzivo ter po­ udarilo, da se morajo nemške sile čutiti neprestano ogrožene. Poglavitna naloga enot IV. operativne cone je še naprej bila mobilizirati novince, tiste, ki jih ne bi mogli oborožiti, pa naj bi brezpogojno pošiljali na območje Ljubljanske pokrajine. Glav­ no poveljstvo NOV in PO Slovenije je cenilo velike žrtve in na­ pore, junaštvo in požrtvovalnost kadrov ter moštev enot IV. operativne cone. S kritiko napak in z navodili pa je želelo do­ seči, da bi velikanski napori zvezani z žrtvami na Štajerskem bi­ li uspešni in da bi odstranili ovire za vojaški polet. Po prejetih navodilih so šli vojaški in politični funkcionarji v enote in na teren ter jih prenašali štabom in aktivistom. Komandant Franc Rozman-Stane je šel na Koroško ustanovit bataljon, skrb za iz­ vajanje političnih nalog pa je prevzel Dušan Kraigher-Jug, ki je nato opravil več sestankov s političnimi delavci v Savinjski do­ lini in revirjih. Na poti na Koroško je šel kom andant cone s spremstvom ponovno iskat Pohorski bataljon. Dne 20. m arca 1943 je sporo­ čil svojemu namestniku Petru Stantetu-Skali, da je taborišče Pohorskega bataljona našel. Po razdejanju, kakršno je bilo v njem, je sklepal, daje moral trajati hud boj pet ur, vendar je me­ nil, da ni moglo biti toliko žrtev, kot so o njih govorili. Četudi je govoril z drvarji, ki so odvažali padle borce, si iz njihovih izjav ni mogel ustvariti natančnejše in dokončne podobe o posled­ njem boju Pohorskega bataljona. Zadržanost drvarjev in drugih ga je zavedla v upanje, da ni padel ves bataljon. V poročilu je še navedel, da se je njegova patrulja prebijala skozi neštete snežne zamete in druge ovire v dokaj težkih razmerah ter da se je nekajkrat uspešno spopadla s sovražnikom. Ustrelila je 2 ges­ tapovca, vodjo mislinjske orožniške postaje, razorožila je nem­ škega orožnika ter zaplenila brzostrelko, 3 avstrijske puške, pištolo, 3 nemške uniforme in precej streliva. Prim er vsestran­ ske vojaške in politične dejavnosti Rozmanove patrulje izpriču­ je hrabrost ter iznajdljivost njenih borcev in kom andanta v tem 15 izredno težkem obdobju na območjih Štajerske, takrat nacis­ tični dejavnosti posebej izpostavljenih. S številčno skromnim spremstvom je kom andant Franc Rozman-Stane izvedel vrsto akcij, ki so jih Nemci s skrbjo registrirali. Njihove hvalnice o uničenju »banditov« na Pohorju so se komaj malo polegle, ko so že morali 15. m arca 1943 v M ariboru na štabnem razgovoru pri vladnem predsedniku za Štajersko ugotoviti med drugim tole: »Opažamo, da se je aktivnost band povečala v vsej Štajer­ ski, razen v ptujskem okrožju. Vznemirja nas zlasti pojav majh­ ne, toda aktivne bande na območju Pohorja.« Na tem razgovo­ ru so tudi ugotovili, da se je pojavila v brežiškem okrožju neka partizanska skupina, da so v celjskem okrožju uničili skupino sedmih partizanov in da seje pojavila skupina partizanov na so­ sednjem območju stare Koroške. Da bi preprečili nadaljnjo dejavnost Stanetove skupine na zahodnem Pohorju, so Nemci poslali v partizane preoblečene policiste, ki so se ob rekvizicijah pri km etih izdajali za borce Po­ horskega bataljona in zahtevali zvezo s kom andantom Stane­ tom. Ta bi jim skoraj nasedel, toda spričo čuječnosti kmetov, partizanskih sodelavcev, ki so ga še pravočasno poiskali in opo­ zorili, da gre za Nemce, ne pa za borce Pohorskega bataljona, se je vse dobro končalo. Potem je kom andant Franc Rozman- Stane svojemu spremstvu priključil Franca Zalaznika-Leona, nekdanjega borca Pohorskega bataljona, ki je v tem času delal s Tonetom Ulrihom-Kristlom, sekretarjem šaleško-mislinjske- ga okrožja KPS v tehniki na Razboru, ter mu ukazal, da vodi skupino na Koroško.5 SOVRAŽNIKOVE OBOROŽENE MOČI Razmerje oboroženih moči je bilo po vsej Jugoslaviji od za­ četka okupacije do osvoboditve močno v prid sovražniku. S številčnim večanjem enot NOV in POJ ter z njihovo večjo de­ javnostjo se je praviloma večala tudi številčna moč sovražniko­ vih oboroženih moči. Približno sorazmerje oboroženih partizanskih in sovražni­ kovih moči za obdobje konec 1942 in začetek 1943 smo za Ju­ goslavijo in Slovenijo že omenili. Naveden je tudi pregled par­ tizanskih moči za isto obdobje na območju IV. štajerske opera­ 16 tivne cone. Temu sledi še pregled sovražnikovih oboroženih moči na območju IV. operativne cone. Sovražnikove oborože­ ne moči za protipartizansko bojevanje so bile v glavnem v po­ licijskih, orožniških, vermanšaftskih, rednih vojaških in obmej­ nih enotah. V akcije pa so vključevali tudi gojence podčastniš­ ke šole iz M aribora in Slovenske Bistrice. Policijske enote so bi­ le najbolj aktivne v boju proti partizanskim enotam že od leta 1941. Zaradi ustrezne gibljivosti in izkušenosti sojih lahko hit­ ro koncentrirali ter usmerjali v boje, kjerkoli je bilo potrebno. Zaradi velikih potreb na vzhodni fronti in drugod je proti kon­ cu leta 1942 odšlo iz Štajerske in Gorenjske več policijskih enot. Na vsem območju obeh pokrajin so v začetku 1943 delovale enote celotnega 19. policijskega polka, dve samostojni planin­ ski policijski četi, tri čete policijskega stražarskega bataljona Wiesbaden, Wien in Alpenland ter policijska četa za zvezo. Nemške policijske in orožniške enote, nastanjane na Štajer­ skem in Gorenjskem, so v tem obdobju mnogokrat združevali in jih uporabljali v dogovorjeni akciji na Štajerskem ali Gorenj­ skem. Vse pogosteje pa so se posluževali tudi taktike obkolje- vanja partizanskih enot s svojimi večjimi združenimi močmi, obkoljene predele pa so potem natančno preiskovali. Toda tu­ di ta oblika boja jim ni uspevala. Partizani so ponavadi zvedeli za lokalno hajko, se umaknili ali pa so obroč takoj prebili. Na Štajerskem in Gorenjskem so bile v tem času tri orožniške m o­ torizirane in ena stelska četa.6 Policijske in orožniške enote na Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem so bile pod poveljstvom višjega vodje SS in general- lajtnanta policije v XVIII. vojnem okrožju (sedež v Salzburgu) Erwina Rösenerja, ki je imel od septem bra 1943 operativni štab za bojevanje proti partizanom v Ljubljani. Njegove enote so bile policija, orožništvo in SS oddelki. Rösenerjeva policijska služ­ ba je imela urad kom andanta varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem s sedežem v M ariboru ter urad kom andanta redarstvene policije »Alpenland« tudi v Maribo­ ru. Organiziranost orožništva je bila naslednja: kom andant orožništva pri državnem namestniku za Štajersko v Gradcu; Spodnja Štajerska pa je bila razdeljena na orožniška glavarstva (npr. Maribor), ta pa na orožniška okrožja, medtem ko so bile osnovne enote orožniške postaje.7 Te so bile v vseh malo večjih 17 krajih, kar pa je bilo spričo naraščajočega narodnoosvobodil­ nega gibanja (nadalje NOG) premalo. Zato so s poveljem 28. de­ cem bra 1942 ukazali ustanoviti na Spodnjem Štajerskem še v tridesetih krajih podružnice orožniških postaj. Dne 1. m arca 1943 so vpoklicali 550 rezervnih policistov in jih potem izšolali v tečajih v Celju, Gornjem gradu, na Vranskem in Kolovratu. Vermanšaft (Wehrmannschaft) je bil oborožena formacija, ki jo je ustanovil okupator v okviru svoje politične ponemče- valne organizacije Štajerske domovinske zveze (Steirischer Heimatbund). Organizirati so ga pričeli kmalu po okupaciji z ustanavljanjem Štajerske domovinske zveze leta 1941. Njegovi obvezniki so bili vsi moški, člani Štajerske domovinske zveze, od 18. do 45. leta starosti. Vodstvo z jedrom moštva je bilo nem ­ ško. Glavna naloga vermanšafta je bila zunajarmadna in nacis­ tična vzgoja, učenje nemškega jezika ter čimprejšnja usposobi­ tev njenih članov za fronto. Zaradi partizanskega delovanja je bil okupator prisiljen vključiti nekaj enot proti njim že leta 1941, močno pa je bil vermanšaft udeležen v bojih proti parti­ zanom v letu 1942. Ob proslavljanju prve obletnice »osvoboditve« Spodnje Štajerske je bil okupator za bojevanje proti partizanom že pri­ siljen sredi aprila 1942 ustanoviti vermanšaftski bataljon Süd (Jug) s štirimi četami. Oktobra 1942 so Nemci skušali okrepiti obram bo naselij z ustanavljanjem samozaščite (Selbstschutz). Policijske in ver- manšaftske enote pa naj bi z lovskimi oddelki predvsem zasle­ dovale in uničevale partizane na terenu. V samozaščito so vključevali vojaške obveznike od 18. do 55. leta, ki so stanovali v strnjenih naseljih ali največ kilom eter od njih. Samozaščito so morali organizirati vodje orožniških postaj. Pripadniki so se morali zvečer zbrati na orožniški postaji ali v zgradbi blizu nje, stražiti naselja in kontrolirati prebivalce, saj so Nemci menili, da se bodo partizani zadrževali pozimi po vaseh. Pod orožjem oziroma v službi so bili od 18. do 5. ure. Samozaščito je že novembra 1942 zamenjala deželna straža (Landwache). S tem so bile ukinjene vse formacije samozašči­ te, razen vermanšafta in samozaščite kočevskih Nemcev. Šef ci­ vilne uprave na Spodnjem Štajerskem je 9. novem bra 1942 od­ redil ustanovitev deželne straže »za zaščito prebivalstva na Spodnjem Štajerskem pred osebami, ki ogrožajo javno varnost 18 in red«. Isti dan je zvezni vodja Štajerske domovinske zveze Franz Steindl pisal vodjem vermanšafta in funkcionarjem Šta­ jerske domovinske zveze: »Naloga deželne straže je, da pod vodstvom pristojnih vodij orožniških postaj varuje naselja pred napadi banditov.« V deželno stražo so vključili največ verma- nov in članov ukinjene samozaščite. Organizirana je bila v vseh okrožjih, razen v mestu Mariboru. Prve.dni novembra 1942 so bataljon Süd demobilizirali in ustanovili za bojevanje proti partizanom štiri vermanšaftske čete v moči po 200 mož. Te so demobilizirali po 1. decem bru 1942 in vodja vermanšafta Štajerske domovinske zveze je zara­ di povečane partizanske dejavnosti ukazal 3. decem bra 1942 ustanovitev alarmnih čet vermanšafta. V nje so decem bra 1942 in januarja 1943 pretežno vključevali demobilizirane vermane iz bataljona Süd. Naloga članov alarmnih čet je bila, da so se po­ leg opravljanja svojega rednega dela urili v posebnih četah in da so na osnovi izdelanega alarmnega načrta vsak hip bili na voljo za boj proti partizanom, ko bi ti ogrožali določen kraj.8 Vermanšaftu smo namenili nekoliko daljšo razlago, saj je šlo za nevarno okupatorjevo oboroženo formacijo, oborožene­ ga dela nacistične politične organizacije Štajerske domovinske zveze, šlo je za različico razvpite SA (nacistični napadalni oddel­ ki), za protirevolucionarno organizacijo in oboroženo formaci­ jo, ki je nasilno vključevala v svoje vrste na tisoče Slovencev, da bi jih čimbolje uporabila v boju proti partizanom, pripravila za boje na drugih frontah, ponemčila, vzgojila v naciste in jih po­ polnoma odtujila od svojega naroda. Vermanšaft ni imel po­ sebnih vojaških kvalitet, vendar so se nekatere njegove enote in posamezniki zagrizeno bojevali proti partizanom. Zagrizeni vermani pa so bili nevarni še, zlasti zato, ker so kot domačini poznali ljudi, organizacije NOB, krajevne razmere in ker so o partizanih in o NOG vedeli veliko več kot okupator. Verman­ šaft je bil zaviralni dejavnik razvoja in delovanja NOB tudi zato ker mu je med drugim uspelo vključiti v svoje vrste več tisoč mladih Šlovencev, ki bi sicer lahko šli v partizane ali delovali v NOG na terenu. O vermanšaftu bo še govor, saj se je bojeval proti partizanom tudi leta 1943, ki je vsebina naše obravnave.9 Na Štajerskem in Gorenjskem redna vojska (Wehrmacht) ni imela stalnih operativnih enot, temveč le za posebno upora­ bo. V XVIII. vojnem okrožju je bila 438. divizija za posebno 19 uporabo s sedežem v Celovcu. Taje dajala enote tudi za Štajer­ sko in Gorenjsko. Divizija je m orala varovati komunikacije in naprave za zvezo. Dajala je stalne posadke za bunkerje in posto­ janke vzdolž komunikacij, sodelovala je s policijskimi enotami v bojih proti partizanom ter varovala industrijska središča in naprave. Za te namene divizija ni imela veliko vojske. To so bile pretežno enote deželnih strelcev (Landesschutz). Na Štajer­ skem je bil 18. polk deželnih strelcev s sedežem v Celju. V svoji sestavi je imel 611., 649. in 922. bataljon, 18. lovski odred in ak­ cijsko baterijo 438. divizije za posebno uporabo. V enotah de­ želnih strelcev je bilo veliko starejših letnikov, zdravstveno manj sposobnih ali za fronto nesposobnih. Posamezne čete so bile razporejene od Trbovelj do Brežic ter ob Savinji in Sotli. Sodelovale so v akcijah proti partizanom na Štajerskem, Go­ renjskem in Koroškem. XVIII. vojaškemu okrožju so bile podrejene še podčastniš­ ka šola v M ariboru in v Slovenski Bistrici, močne čete graničar­ jev za zavarovanje meje, 48. dopolnilni bataljon tankovskih lov­ cev v Celju in 2. ogledniški rezervni dopolnilni konjeniški divi­ zion v Slovenjem Gradcu. Na Štajerskem in Gorenjskem je bilo v oboroženih enotah brez graničarjev približno 3800 mož, vendar so za akcije v ope­ rativnih skupinah lahko uporabili okoli 1680 mož.1 0 Natančnejšega pregleda oboroženih sovražnikovih moči na območju Štajerske za drugo polovico januarja 1943 (po padcu Pohorskega bataljona) ni bilo mogoče pripraviti. Osnovni vzrok je v pomanjkanju ustreznih virov. Težave pri zbiranju teh podatkov so tudi v tem, ker so se sovražnikove enote pogosto premikale, včasih preosnovale in se je zato njihovo številčno stanje stalno spreminjalo. Po grobi oceni lahko vseeno sklepa­ mo, da je imel sovražnik za protipartizansko bojevanje na ob­ močju štajerske operativne cone v omenjenem času približno 4000 oboroženih mož, m edtem ko je bilo v partizanskih enotah okoli 400 borcev, od tega približno 100 brez orožja. Iz navede­ nega izhaja hudo nesorazmerje v škodo NOB. Posledice padca Pohorskega bataljona in razbitje Kozjanskega bataljona so bile očitne in boleče. Tako predstavlja sredina januarja 1943 višek začasnega upada partizanskega bojevanja na Štajerskem.1 1 Zaradi stalnega pomanjkanja oboroženih moči in zaradi ne­ nehnega iskanja učinkovitejših oblik protipartizanskega delo­ vanja so nacisti leta 1942 ustanovili na Gorenjskem tako ime­ novane Gegenbande (protibande) »Karl«, »Philip«, »Ludwig«, »Martin« in »Stephan«. Gegenbande so se lažno predstavljale, da so partizani. Partizani in prebivalci pa so jih preprosto ime­ novali raztrganci. To so bile posebne enote, sestavljene iz izbra­ nih, posebej izšolanih policistov in orožnikov, ki so jim dodali nekaj slovenskih izdajalcev za vodnike, izvidnike ter zlasti pro­ vokatorje. Večino vodnikov so pridobili z mučenjem in »pre­ vzgojo« zajetnih partizanov. Posamezne skupine so štele od 20 do 30 mož, vodili pa sojih posebej izšolani in izkušeni gestapov­ ski funkcionarji. Naloge raztrgancev so bile, da s partizansko taktiko, zlasti v nočnih pohodih, po gozdovih in drugod napa­ dejo ter uničijo partizanske kurirje, poveljstva, manjše enote, partizanske zaupnike, člane KPS, OF, javke in zveze ter tako vznemirjajo območja partizanskega delovanja. V jeseni 1942 je na območju IV. operativne cone okoli Kamnika delovala sku­ pina raztrgancev »Martin«, novembra 1942 pa skupina »Step­ han« na Moravškem in v Zasavju. Preostale so takrat delovale na Gorenjskem. Februarja 1943 je bila dejavna na revirskem in moravškem območju skupina raztrgancev »Ludwig«.1 2 Komandant varnostne policije in varnostne službe na Spod­ njem Štajerskem Josef Vogt je 27. junija 1943 poročal, da so bile na osnovi povelja redarstvene policije Alpenland z dne 27. ok­ tobra in 4. decem bra 1942 za Spodnjo Štajersko doslej ustanov­ ljene tri skupine raztrgancev: »Karl«, »Treff« in »Elsa«. Skupina »Karl« je delovala od 25. februarja do 11. m arca 1943 na obm oč­ ju Mrzlica-Gozdnik. Tu je ustrelila sedem partizanov. Od 25. marca do 2. aprila 1943 pa je bila na območju Kolovrata. Sku­ pina »Treff« je bila na Graški gori od 16. do 23. marca 1943 in je ujela enega partizana. Potem je bila na Dobrovljah do 29. marca 1943 in ponovno od 2. do 5. aprila. S pomočjo okrepitve s policijo je uničila partizansko taborišče in postrelila sedem partizanov, potem ko ji je priskočila na pomoč policija. Vogt je sodil, naj ne bi bile skupine raztrgancev števično prevelike (okoli 30 mož), ker bi bile sicer na terenu sumljive. Poudaril je nujno odlično oborožitev in izurjenost posamezni­ kov. Svetoval je, da se naj ne spuščajo v večje spopade, razen v prim eru možnosti, ko bi lahko uničili večje število partiza­ nov. Menil je, da bi raztrganci lahko posredovali varnostni in redarstveni policiji dragocene izkušnje v bojih proti partiza- 21 nom. Njihove akcije naj ne bi trajale le osem ali štirinajst dni, temveč tudi en ali dva meseca. Raztrgancem je Vogt odsveto­ val, da bi hodili v akcije z Jagdkomando (lovkim oddelkom), ker se ta giblje uniformiran. Partizani bi jih lahko takoj spoznali in se umaknili. Vogt je sklenil, da lovski oddelki partizane lah­ ko samo razpršijo ali razbijejo, ne pa tudi uničijo.1 3 Omenili smo oborožene sovražnikove formacije, skupine in posameznike za protipartizansko bojevanje. To so bile v glav­ nem sovražnikove fizične moči, ki so se na terenu spopadale s partizani, s ciljem, da bi jih uničile ali vsaj zavirale njihov na­ daljnji uspešen razvoj ter delovanje. Ta dejavnik je bil zelo po­ memben, vendar ne edini v verigi tistih, ki so preprečevali hit­ rejši razvoj partizanskih enot in NOG, v našem prim eru v seve­ rovzhodni Sloveniji oziroma na območju IV. operativne cone. Pri popolni oceni okoliščin razvoja NOG na obravnavanem ob­ močju pa moram o vsekakor najprej upoštevati zloglasni nacis­ tični okupacijski sistem, z njegovimi surovimi in zločinskimi ukrepi od zapiranj, izgonov, streljanj talcev, pošiljanj v koncen­ tracijska taborišča, na prisilno delo, prisilne mobilizacije v nemško vojsko, vermanšaft, samozaščito, deželne straže, obrat­ no zaščito, policijske in orožniške enote, med raztrgance, v Volksturm in zlasti prisilo v vsestransko podtalno agenturno dejavnost. Politično nasilje je bilo tudi prisilno vpisovanje v množično nacistično politično organizacijo Štajersko dom o­ vinsko zvezo (Steirischer Heimatbund), v hitlerjevsko m ladin­ sko organizacijsko (Hitlerjugend) in v druge politične organi­ zacije. »Totalni« nacistični okupacijski sistem je organiziral tu­ di na tisoče tečajev nemškega jezika, podredil šolstvo, kulturo, gospodarstvo in sploh vse institucije življenja ter delovanja na­ cizmu in popolnem u ponemčenju naših krajev in ljudi.1 4 ZAVIRANJE RAZVOJA NOG Z AGENTURO IN RAZTRGANCI Uvodoma želimo poudariti, da so nacisti 20. m arca 1943 za­ menjali zloglasnega Otta Lurkerja, kom andanta varnostne po­ licije in varnostne službe za Spodnjo Štajersko v Mariboru, z Jo- sefom Vogtom, ki je bil potem na tej dolžnosti do 1. maja 1944. Od njega so si obetali v boju proti NOG še večjih uspehov. Vogt je končal gospodarsko fakulteto v Kölnu in je leta 1934 postal 22 kot nacist vodja urada za boj proti komunističnemu gibanju na policiji v Düseldorfu. Od leta 1938 do srede 1942 je deloval v os­ rednjem gestapovskem vodstvu v referatu za protikomunistič­ no dejavnost v Berlinu. Na Bled je prišel leta 1942 kot velik strokovnjak in »star borec proti komunistom«. Jugoslavijo je poznal dobro, saj je z njeno policijo sodeloval že v predvojnih letih. Za takojšnje ponemčenje Gorenjske je predlagal tele drastične ukrepe: množične aretacije, poostrena zasliševanja, streljanja zaprtih sodelavcev osvobodilnega boja, izgon družin ustreljenih, deportacije v koncentracijska taborišča, zaplembo premoženja, kolektivne kazni, prisilno mobilizacijo v delovno službo, požige vasi in streljanja prebivalstva. Vse te grozote so potem pod njegovim vodstvom nacisti dosledno izvajali. Veli­ ko izkušenj pa si je Vogt pridobil s taktiko vrinjanja agentov v partizanske enote in organizacije osvobodilnega boja. Ob pre­ mestitvi v Maribor ga je poklical general policije Erwin Röse- ner in m u ukazal, naj prične na Spodnjem Štajerskem proti os­ vobodilnemu gibanju najostrejši boj. Za organiziranje obvešče­ valne mreže mu je dodelil strokovnjaka Brandta, za izvajanje okrepljenih vojaških akcij pa enote 19. SS policijskega polka. Vogtova taktika se je nekoliko razlikovala od Lurkerjeve. V nje­ govem času od marca 1943 do 1. maja 1944 v M ariboru in v Ce­ lju niso streljali privržencev OF kot v času Lurkerja, pač pa so jih vozili iz zaporov k ustrelitvam v razne kraje, kjer so partizani izvedli akcije. S tem so želeli odvrniti prebivalstvo od partiza­ nov, kar pa jim ni uspelo. Za časa Vogta je bilo ustreljenih manj privržencev osvobodilnega boja, prebivalstvo pa je bilo še na­ prej izpostavljeno hudem u nacističnemu nasilju in bolj zahrb­ tnim oblikam uničevanja naših ljudi. Vogt je bil nevaren zlasti zato, ker je razvil proti NOG intenzivno podtalno agenturno de­ javnost. Posledice so bile zelo hude: vdori v naglo se razvijajoče in veliko obetajoče organizacije NOG, ki sojih potem uničevali, poskusi uničevanja, slabljenja ali zaviranja hitrejšega razvoja partizanskih enot z agenturo oziroma z vrinjenci, vnašanje raz­ dora znotraj NOG in podobno. Vogt je leta 1947 v zaporu1 5 na­ pisal med drugim, da je v prizadevanjih za čim hitrejše odkri­ vanje partizanov na Pohorju oddelek IV pri gestapu v Maribo­ ru aktiviral svojo obveščevalno službo na vse možne načine. Kmetom in zlasti drvarjem je ukazal, da morajo partizane takoj prijavljati. Opisal je tudi sistem delovanja zaupnikov - poizve- 23 dovalcev in kako so jih z zahrbtnimi ter nasilnimi metodami pridobivali. Gestapo je ustanovil v Lovrencu na Pohorju, v Slo­ venjem Gradcu, na Mislinji in tudi drugod postojanske zaupni­ kov - poizvedovalcev, ki so štele po nekaj oboroženih članov, vodili pa so jih uradniki gestapa. Poizvedovalci so zbirali po te­ renu podatke o partizanih, njihovih sodelavcih ter tudi napada­ li posamezne partizane ali manjše patrulje.1 6 Okupator je pošiljal na Pohorje vohune, ki so iskali partiza­ ne in odkrivali njihove sodelavce od začetka vstaje 1941. Ok­ repljeno agenturno dejavnost pa je sprožila intenzivna vojaška in politična dejavnost prvega Pohorskega bataljona. Najaktiv­ nejša pa ni bila le agentura, saj je leto 1942 značilno po najhuj­ šem okupatorjevem vsestranskem nasilju na vseh področjih. Zanimiv prim er množičnega poskusa pridobivanja izdajal­ cev in njihovega usmerjanja v podtalen in tudi odprt boj proti partizanom je bil Franc Kramberger, krajevni vodja Štajerske domovinske zveze v Lovrencu na Pohorju. Z njegovim posredo­ vanjem in vključevanjem celotnega članstva Štajerske dom o­ vinske zveze je policija v oktobru in novem bru 1942 sklicala 70 ljudi s Činžata, Smolnika, iz Ruš, Limbuša, Bistrice pri Rušah in Hoč na razgovor v Maribor. Večina je sodelovanje s policijo odklonila, nekaj pa so jih pridobili in izurili za vohune na tere­ nu. Omenimo le nekaj proslulih imen izdajalcev, ki so se uve­ ljavili v boju proti prvemu Pohorskemu bataljonu in tudi po njegovem padcu. To so bili lovski nadzornik Anton Vidmar, Henrik Tinč, drvarja Franc Mumelj, Henrich Richter in obra- tovodja kamnoloma Viktor Krippe vsi iz Lovrenca na Pohorju ali iz njegove okolice ter oskrbnik Lenarčičevega veleposestva v Josipdolu Luitpold Sykora.1 7 V letu 1942 je deloval za gestapo drvar Johann Sepp, ki je stanoval pri Ruški koči. Decembra 1942 in januarja 1943 je bil član izvidniške policijske patrulje v Lovrencu na Pohorju tudi Franc Pesek, ki so ga pozneje pre­ mestili v Prebold.1 8 Nevarni izdajalci Pohorskega bataljona so bili tudi njegovi bivši člani Stanislav Brunšek-Zagloba, ki so ga Nemci zajeli 7. decem bra 1942, Viktor Kotnik-Vejak, zajet kot ranjenec 8. de­ cem bra 1942 in Srečko Vigec-Volga, ki so ga Nemci zajeli 3. ja­ nuarja 1943. Vsi so okupatorju tudi v poznejših obdobjih kot njegovi zaupniki, raztrganci oziroma izvidniki v boju proti par­ tizanom ter NOG veliko pripomogli. Po enaki poti izdaje je kre­ nil tudi borec Pohorskega bataljona Maks Kink-Sandi, ki so ga Nemci ujeli ranjenega 17. januarja 1943. V gestapovski vohun­ ski mreži je bila zelo nevarna nemčurska družina Blazinšek iz Šentilja pod Turjakom. Njeni člani so delovali z gestapovskimi oporišči na Mislinji, v Šoštanju ter Slovenjem Gradcu. Franca Blazinška je uspel gestapo vriniti 7. januarja 1943 v patruljo Po­ horskega bataljona, kije potem zaradi njegove izdaje padla 17. januarja 1943 v Št. Vidu nad Valdekom (sedaj Završe). Blazin­ šek je pozneje dalj časa deloval pri gestapovskem oporišču v Šoštanju.1 9 Vsi navedeni in tudi drugi zaupniki gestapa so križarili po vsem Pohorju, predvsem pa tam, kjer je bila partizanska dejav­ nost večja. Švojim gospodarjem so nosili poročila in zato pre­ jemali denarne nagrade. Uničenje Pohorskega bataljona ni bilo okupatorju dovolj prepričljivo jamstvo za prekinitev nadaljnjega razvoja osvobo­ dilnega gibanja na pohorskem območju. Iz vseh dolin, ki obda­ jajo Pohorje in z njegovih pobočjih so pričeli Pohorje nadzirati že v začetku 1943 s pomočjo domačih plačancev - gestapovskih izvidnikov, orožniških, policijskih in vermanskih patrulj. Ko­ m andant varnostne policije in varnostne službe na Štajerskem je med drugim 18. januarja 1943 poročal, da bodo za ogledniško službo Pohorja zopet aktivirali Johanna Seppa, ki se je kot za­ upnik gestapa izkazal že 1942. Sepp je potem 21. januarja 1943 obhodil južno Pohorje okoli Domadenika, Uranjeka, Kapuna in Turnerja. Naslednji dan je obhodil območja od Ruške koče, po­ toka Lobnice do Ruš in po drugi poti nazaj. Za ovaduško delo je potem pridobil zanesljivega drvarja grofa Atemsa Antona Vidmarja. Dne 25. januarja 1943 sta pregledovala območje Ruš­ ke koče, Bajgota, Treh žebljev, poslednjega bojišča Pohorskega bataljona, Velikega vrha in Treh kraljev. Naslednji dan sta op­ ravila enako pot. Dne 27. januarja sta naredila obhod: Ruška koča, Bajgot, Klopni vrh, Ruše ter pregledala tudi lovsko kočo Viktorja Glazerja. Naslednji dan je šel Vidmar na Bajgot in Ve­ liki vrh, Sepp pa je zbiral podatke od ljudi pri M ariborski koči. Dne 29. januarja sta Sepp in Vidmar prehodila pot od Ruške ko­ če prek Glažute in Bistrice do Ruš. Naslednji dan sta vohunila po poti od Ruške koče po Limbuški grapi do Maribora. Toda na nobenem od navedenih obhodov nista našla nič pom em b­ nega. 25 V Kumnu nad Falo je gestapo pridobil 28. januarja 1943 za­ upnika za redno nadzorovanje območja Kumen-Ruše-Klopni vrh-Puščava pri Lovrencu. Omenjeni zaupnik jim je poročal 8. februarja o vestno opravljenih obhodih, na katerih pa ni ugo­ tovil nič posebnega. Oporišče gestapa v Slovenj Gradcu je 29. januarja 1943 re­ gistriralo novega zaupnika na pošti, toda 14. avgusta 1943 so predlagali, da se ga črta, ker jim nič ni sporočal. Takšnih pri­ merov je imel sovražnik veliko, dokazujejo pa, kako je gestapo hotel prisiliti številne naše ljudi za izdajalsko delo, kar pa so mnogi kljub hudim posledicam pogumno odklonili. Na zahod­ nem Pohorju so si mnogi partizanski simpatizerji in sodelavci oddahnili, ko so zvedeli, da je skupina kom andanta Staneta 9. marca 1943 likvidirala km eta Antona Kotnika z Razborce na Pohorju, kije bil nacistični tajni sodelavec. S Kotnikom je hotel obračunati že februarja 1943 pogumen partizanski sodelavec kmet Franc Štinjek, p. d. Elbej z Razborce. Potem ko se je sprl z njim, gaje hotel pokončati kar z nožem, vendar mu je Kotnik zbežal. Z zadovoljstvom so sprejeli vest o ustrelitvi Antona Kot­ nika tudi kmetje partizanski sodelavci iz leta 1942. Toda do žr­ tev je še zmeraj prihajalo. Tako je Maks Kink-Sandi spravil v za­ por partizanska sodelavca iz časa prvega Pohorskega bataljona sestro in brata Marijo ter Franca Rozmana z Razborce. Policija je oba prijela 1. aprila 1943. Marija je v koncentracijskem tabo­ rišču Auschwitz um rla 14. februarja 1944, Franc pa je preživel taborišče Mauthausen. Izdajalec Sandije vedel veliko povedati o dejavnosti te pom em bne postojanke, vendar sta gospodar Ferdinand in gospodinja partizane še naprej podpirala. Zanimivo je dalje poročilo gestapovskega oporišča Slovenj Gradec z dne 11. m arca 1943, ko ugotavljajo za nekega svojega izvidnika, ki je velikokrat obhodil zahodno Pohorje, da ni več potreben, ker jih imajo že dovolj. Že omenjeni Franc Pesek je šel od 19. m arca do 21. aprila 1943 velikokrat iz Lovrenca iskat na Pohorje partizane in zbirat poročila o sodelavcih NOG. Za dnevne obhode po terenu je prejemal po 10 RM, kadar pa je bil doma, je dobil dnevno po 6 RM.2 0 Okupator se je zavedal velike strateške pom em bnosti Po­ horja. Njegov neposredni cilj po padcu Pohorskega bataljona je bil v kali zatreti NOG na njegovem območju tako, da se ne bi nikjer obnovilo. Da bi imel čim popolnejši nadzor na južnih ob­ močjih Pohorja in da bi bilo tudi tukaj agenturno delo aktivno in uspešno, je poslal za nekaj časa v prvih mesecih 1943 v ges­ tapovsko oporišče v Šm artno na Pohorju za vodjo zloglasnega nacističnega krvoloka Hannesa Berložnika. Rodil se je v Dort­ mundu in se je že pred napadom na Jugoslavijo uveljavil kot Dorfmeistrov agent Gaugrenzlandamta v Gradcu. Po prevratu je deloval kot gestapovski zaupnik v Celju pod imenom Hüb­ ner ter v Šaleški in Savinjski dolini. Konec tega leta je bil za svo­ je izdajalsko delovanje nagrajen z 2000 RM. Tudi 1942 je bil an­ gažiran v Celju, še bolj pa v Šaleški dolini, kjer je imel mrežo agentov. Jeseni 1942 je bil nekaj časa vodja gestapovskega opo­ rišča v Šoštanju, leta 1943 vodja gestapovskega oporišča v Šm artnem na Pohorju, od 24. aprila 1943 na Mislinji, potem vodja šoštanjskega oporišča varnostne službe, od jeseni 1943 pa na izpostavi gestapa v Brežicah. Leta 1944 je med drugim vodil tudi lovski oddelek Šoštanj, ki ga je organiziral gestapo. Njego­ vi člani so v največ prim erih delovali na raznih terenih kot raz­ trganci.2 1 Berložnik je s svojo skupino raztrgancev pri Šm art­ nem na Pohorju in s tem da se je povezoval z gestapovskimi oporišči Mislinja, Slovenj Gradec in drugimi razvil precejšnjo preventivno ter zastrašujočo dejavnost. Tako sta šla Berložnikova raztrganca Günter Premšak in Adolf Kurnik 18. m arca 1943 iz Šmartnega na Pohorju na kme­ tiji Jesenk in Gril ter nato brez uspeha pregledala še preostalo območje Smrečnega in Treh kraljev. Dalje je poročalo oporišče Šmartno na Pohorju, kako je sredi m arca 1943 njenov zaupnik Mihael Pleteršek preskušal Petra Pečovnika, uslužbenca občin­ ske uprave na Šmartnem, in tako zvedel za nekega mladeniča in njegove starše, da so partizanski sodelavci. Že omenjeni dr­ var, ra?trganec*Anton Vidmar z Bajgota, je poročal oporišču v Šmartnem, daje bilo v začetku m arca 1943 pri Ivanu Ravnjaku pri Sv. Kunigundi približno 20 partizanov s Kranjskega.2 2 Dr­ var, ki mu je to povedal, je še dodal, da so skoraj vsi kmetje na Smolniku za partizane. Od velike akcije na Pohorski bataljon januarja 1943 pa Vidmar ni vedel o partizanih povedati nič po­ membnega. Dne 19. in 23. m arca so poslali v patruljo raztrgan- ce Johanna Podveršnika,2 3 Adolfa Kurnika in Jakoba Špengo. Iz Šmartnega so šli k poslednjemu bojišču Pohorskega bataljona, kjer so našli precej tulcev puškinih nabojev. Dalje so odkrili sle- 27 dove policijske enote, ki je prišla tudi na ogled poslednjega bo­ jišča Pohorskega bataljona iz Oplotnice inje potem nadaljevala pregledovanje terena proti Klopnemu vrhu. Dne 28. marca so Kurnik, Podveršnik in Vidmar pregledali širše območje Klop­ nega vrha in bili zopet pri bojišču Pohorskega bataljona. Poro­ čali so o pregledu trinajstih zemljank in štirih še nedograjenih ter o 35 strelskih jarkih. V strelskih jarkih so našli 111 nabojev in več drobnarij. Dne 1. aprila 1943 so bili Podveršnik, Vidmar in Kurnik ponovno pri bojišču Pohorskega bataljona, tokrat je bil z njimi tudi raztrganec Mihael Pleteršek. Našli so 5 bomb, 66 vžigalnikov za bombe, 300 nabojev in puško manliherico. Dne 5. aprila 1943 sta Podveršnik in Vidmar srečala blizu Ura­ njeka nad Ruško kočo lovca Jožeta Požarnika, ki so ga pozneje zaradi ovadbe Pleterska zaprli. Pleteršek je ovadil tudi parti­ zansko sodelavko Justo Kotnik. Dne 6. aprila 1943 so bili Pod­ veršnik, Kurnik in Vidmar zopet pri bojišču Pohorskega bata­ ljona. V smeri proti Lukanji so opazili sveže sledove moke in tudi jamo, iz katere so neznanci odnesli različno robo. Blizu so našli v nekakšnem taborišču tri puške in okoli 70 nabojev. V Kurji vasi so zvedeli, da so od Areha do Lukanje križarili ta dan tudi vermani. Berložnik pa svojim raztrgancem in zaupnikom nikoli ni povsem zaupal. Zato je šel 9. aprila 1943 iz Šmartnega na Pohor­ ju prek Smrečnega preverit, če je bojišče Pohorskega bataljona resnično v takšnem stanju, kot so mu ga njegovi raztrganci opi­ sali in če so vohuni bili resnično tam. Prepričan v resničnost poročila raztrgancev se je skozi Kurjo vas in Smrečno vrnil v Šmartno. Podveršnik, Kurnik in Vidmar so 13. aprila 1943 med Ribniki in Majlandom pri Ribičevi bajti odkrili staro partizan­ sko taborišče. V njem so našli okoli 180 nabojev in še nekaj dru­ gih malenkosti. Ista patrulja je bila 14. aprila 1943 zopet pri bo­ jišču Pohorskega bataljona. Tu so našli precej zagonetnih sto­ pinj in Vidm arje zagotavljal, da so sveže. Zato so bojišče ponov­ no temeljito pregledali in našli 60 nabojev. Kot bomo pozneje zvedeli, so bili tokrat pri bojišču že sledovi druge Pohorske če­ te. Podveršnik, Vidmar, Kurnik in Pleteršek so bili 19. aprila 1943 na obhodu pri km etu Mlakarju pri Treh kraljih. Tu so zve­ deli, da so bili ponoči pri njem trije partizani, m ed njimi ena partizanka, ki so odnesli nekaj mesa, klobas in masti. Podobno so storili tudi pri sosedu. Partizana sta imela lovski puški, par- \ 28 tizanka pa pištolo. Podveršnik je še poročal, da sta bila parti­ zana in partizanka 15. aprila 1943 pri Cebeju na Smolniku, kjer so tudi dobili hrano. Tudi o tej skupini bo pozneje govor. To so bili partizani: Linka Ksela-Jasna, Tone Olstrak-Zvonko in Hin­ ko Urlep-Dnjeper. Raztrganci so bili kar naprej na terenu. Tako sta se Vidmar in Pleteršek 21. aprila 1943 pripeljala z osebnim avtomobilom od Slovenske Bistrice do Lukanje. Odtod pa sta šla proti bojiš­ ču Pohorskega bataljona. Na poti sta zvedela od moškega iz Sta­ re glažute, daje nek neznenec spraševal pred nekaj dnevi za pot proti Majlandu in Borovju ter govoril ljudem, naj odvračajo mladeniče od naborov za nemško vojsko, ker je za tja vsakogar škoda. Neznanec je pot nadaljeval proti Velikemu vrhu. Od bo­ jišča Pohorskega bataljona sta šla k Trem kraljem. Pri Mlakarju in Smogavcu sta zvedela, da sta tod hodila partizana in parti­ zanka. Raztrganca sta prespala pri svojem pajdašu Vidmarju in šla 22. aprila 1943 v Cezlak. Tu jim a je trgovec povedal, daje bi­ lo 21. aprila 1943 ob 22. uri pri njem 13 do 14 partizanov, ki so mu odnesli 6000 cigaret in nekaj druge robe. Partizani so tu oz­ nanili, da od 1 . maja 1943 ne sme na Pohorju noben delavec več delati ter da bo vsak, ki bo delal, ustreljen. Partizani so še po­ udarili, da so med gozdnimi delavci vohuni in da so se zato mo­ rali odločiti za tako oster ukrep. Ovaduha sta še zvedela, da so partizani odnesli Lamperčniku vermanšaftsko uniformo, meso in mast. Ker jim ni hotel odpreti vrat in jim je tajil, da nima uni­ forme, so ga v svarilo drugim pretepli. Vidmar in Pleteršek sta prespala pri Jožetu Rožiču blizu Lukanje. Po Vidmarjevem na­ svetu naj bi Rožiča pridobila in ga poslala za vohuna med par­ tizane. Toda Berložnik ni verjal Vidmarju in Pleteršku. Isti dan 21. aprila 1943 je ukazal odpeljati z osebnim avtomobilom do Lukanje Podveršnika in Kurnika. Nekaj ur za Vidmarjem in Pleterškom sta morala pregledati bojišče Pohorskega bataljo­ na, nato pa še območje Jurgovega, Peska, Klopnega vrha, Maj- landa in Ribnikov. Našla sta samo sledove dveh partizanov in partizanke, ki so šli v smeri Pesek-Klopni vrh-Kamenitec. Dru­ gi dan sta spet iskala sledove, ki pa so izginili. Potem sta šla na Pesek v »stari loger« in prišla prek Treh kraljev 23. aprila 1943 domov.2 4 Na območju Vitanja se je narodnoosvobodilno gibanje raz­ vijalo pod dokaj težkimi okoliščinami. Nacistično oblast so tu 29 čvrsto držali s pomočjo policije, gestapa, orožnikov in verma- nov zagrizeni predvojni kulturbundovci. Domačini, ki pa so v odporniškem gibanju vztrajali, se m ed drugimi sovražniki, oku­ patorjevimi hlapci, spominjajo tudi trgovskega pomočnika Ci­ rila Pavlija, kije bil od 1941 do 1943 v Vitanju pri policiji. Naloge nasilne policije je opravljal v uniformi in civilu, tako v Vitanju, kot njegovi okolici. Leta 1943 so ga premestili drugam, 1945 je bil v vojnem ujetništvu zaveznikov, kjer pa se je opredelil proti NOV. Po vojni seje naselil v Moravčah na Dolenjskem. Daje bil član sovražnikove sredine, potrjujejo med drugim tudi povojne smrtne obsodbe naših oblasti nad njegovim dekletom Štefko Preglau, njeno m aterjo in njegovo delodajalko trgovko Jaklino- vo, pri kateri je v Vitanju tudi stanoval. Takšnih, kot je bil Ciril Pavli in hujših, je bilo na območju Vitanja razm erom a več kot v drugih krajih okoli Pohorja, kar je bil tudi vzrok za nekoliko kasnejši množični razvoj odporniškega gibanja na tem območ­ ju.2 5 Naciste je močno vznemirjala povečana dejavnost NOG od poletja 1942 v Framu in na njegovem širšem območju. Toda po zajetju petnajstletnega Slavka Vigeca, borca Ruške čete 27. sep­ tem bra 1942 pri Sokolskem domu, je prišlo do vdora v neka­ tere odporniške organizacije. Vigec je hudo pretepen klonil in izdal več ljudi. Potem seje začelo 5. oktobra 1942 z aretacijo ak­ tivista Matije Pavliča v Framu, ki pa je orožnikom zbežal ter se pridružil Pohorskemu bataljonu. Nacisti so zaprli osumljence in njihove svojce iz več vasi na vznožju Pohorja. Na zaslišanjih s peklenskim mučenjem in ob preskušenih m etodah s pom oč­ jo agenture jim je potem uspelo do aprila 1943 zapreti iz Frama, Zgornje Polskave, Slivnice, Radizla, Hoč in Ruš še dodatno šte­ vilo privržencev OF in njihovih svojcev. Tako je sovražnik raz­ bil odporniške organizacije in uspel za več kot eno leto zavreti njihov hitrejši razvoj. Zopet je okupator z obronkov Pohorja z manjšimi težavami mobiliziral v nemško vojsko, vermanšaft, na obvezno delo in drugam.2 6 Navedeni prim eri so daleč od celotnega pregleda delovanja sovražnikove agenture na pohorskem območju, vendar lahko vsaj nekoliko razjasnijo razmere tudi na tem zelo nevarnem področju sovražnikovega delovanja. Za popoln prikaz te pro­ blematike ni podatkov, vendar so tudi navedeni prim eri dovolj prepričljiv dokaz, kako se je sovražnik bojeval z agenturo proti 30 NOG, kako mu je uspelo zadajati hude udarce in ga močno za­ virati. SKUPINE IN POSAMEZNIKI SO BOJ NADALJEVALI Iz Pohorskega bataljona je šlo pred njegovim poslednjim bojem razm erom a malo njegovih članov. Toda večina od teh je potem v hudih razm erah delovanja organizirano in uspešno nadaljevala NOB na različnih območjih. Najbližja Pohorju in neposredno povezana z njim sta bila Tone Ulrih-Kristl, ki je šel na politično delo na šaleško-mislinjsko okrožje 4. novembra 1942, ter Franc Zalaznik-Leon, ki se m u je pridružil 25. novem­ bra 1942. Z njima je bil nekaj časa tudi Oto Trglav-Grom, ki je pozneje dezertiral in končal kot izdajalec. Ulrih in Zalaznik sta bila v svojem delu izredno vztrajna, iznajdljiva in pogumna. Po­ leg pom em bne tehnike, ki stajo usposobila za uspešno delova­ nje 1942/43, sta od stikov s sodelavci prešla na organiziranje OF in drugih političnih organizacij.2 7 Iz Pohorskega bataljona sta šla na terensko politično delo v Slovenske gorice 11. novembra 1942 Slavko Ivajnšič-Rigo in Stane Červič-Samo. Tudi njuno delovanje je bilo vse do osvo­ boditve uspešno. Vincenc Janko-Harkov, Vlado Letonja-Janez in Jože Zagožen-Servac so bili poslani 7. januarja 1943 na Ko­ roško. Letonja je po uspešnem delovanju na Koroškem padel 1944, m edtem ko sta se Janko in Zagožen vrnila na Pohorje že aprila 1943 in delovala tu kot tudi drugod do osvoboditve.2 8 Z upi v uspeh je šla na terensko politično delo 27. decem bra 1942 tudi skupina, v kateri so bili Franc Osojnik-Kostja, Janko Pih- ler-Don in Linka Ksela-Jasna. Osojnik je padel v Grajeni že 27. decem bra 1942. Pihlerje uspešno ilegalno deloval v Mariboru, toda aprila 1943 so ga prijeli in 4. julija 1944 obglavili v Grad­ cu.2 9 Jasna je najprej varno delovala v Rušah z Rudijem Piščan­ cem, Marijo Hajnrih in drugimi, šla 2. ali 3. januarja 1943 na zve­ zo v Gradec k Pečetovim in jim odnesla tudi letake Pohorskega bataljona. Ob koncu januarja 1943 je bila ponovno pri sodelav­ cih v Gradcu. Konec m arca 1943 je odpeljala na Pohorje nad Čandrov senik v nekdanje taborišče Ruške čete Hinka Urlepa- Dnjepra iz Ruš in Toneta Olstraka-Zvonka iz Janškega vrha pri Ptujski gori, ki ni hotel v nemško vojsko. Olstrak je bil povezan s skupino aktivistov OF v Gradcu in z dr. Pečetom, sodelavcem 31 OF na Ptujski gori. Trojka je partizanila na več območjih. Zbi­ rala je orožje, strelivo, hrano in bodrila prebivalce v boju proti okupatorju ter domačim izdajalcem. Zadrževala se je na ob­ močju Ruš, Treh kraljev, Šmartnega na Pohorjii, Lovrenca na Dravskem polju in Ptujske gore. O delovanju te skupine, ki si je močno prizadevala obnoviti NOB po padcu Pohorskega ba­ taljona, je potrebno posredovati nekoliko več podatkov. Da bi se oborožili, so šli zvečer 12. aprila 1943 k žagarju Kov- šetu v Lobnico, ki jim je takoj izročil lovsko puško. Potem so šli h km etu Francu Marincu nad Lobnico in mu odvzeli lovsko puško. V teh dneh so naleteli med Bezeno in Bistrico pri Rušah na orožnike, ki so jih ustavili. Partizani so jim odgovorili s stre­ ljanjem, enako pa so storili tudi orožniki. Po krajšem spopadu so obojni odnehali in partizani so se umaknili v taborišče. V no­ či na 15. april 1943 so bili pri Gašparju Jurku, p. d. Globokarju v Smolniku, kjer so dobili meso, kruh in jabolka. Odtod so se umaknili k Jožetu Juršetu, p. d. Cebeju. Z živežem so trojko ob­ darili 19. aprila 1943 pri Mlakarju in pri Smogavcu na Planini nad Šmartnim na Pohorju. Pri eni od teh kmetij so povedali, da so padli vsi borci Pohorskega bataljona, toda Jasna jih je bod­ rila, da niso padli vsi in da se boj nadaljuje. Ob tem pohodu so šli iskat taborišče Pohorskega bataljona, ki ga pa niso našli. Pri Alojzu Hericu na Smolniku so se 24. aprila oskrbeli s krom pir­ jem, kruhom, mlekom in z jabolkami. To noč so poskušali od­ viti tračnice pri ruški tekstilni tovarni, kar jim pa zaradi pre­ majhnega francoza, ključa za odvijanje vijakov, ki jim ga je dal Jasnin oče Vinko, ni uspelo, potem so uničili železniške signal­ ne naprave in prerezali telefonski vod pri 14 km. V tem času sta se Jasna in Zvonko odpeljala v Gradec do Pečetovih. Tu sta se sešla z Jasninimi sodelavci: vsemi Pečetovimi, Bertlom Filipi­ čem, Maksom Čepičem in Slavkom Fromom. V skupinah so se odpeljali v kraj Marija Trost. Tu so napisali besedilo za letak, ki naj bi ga Jasna in Zvonko razmnožila ter razširila. Po vrnitvi na Pohorje sta naročila Dnjepru, da se varuje do njune vrnitve iz Haloz v strogi ilegali. Zvonko je potem odpeljal Jasno k so­ delavcu M artinu Korošcu v Lovrenc na Dravsko polje, ki je bil tudi povezan z dr. Pečetom s Ptujske gore. Korošec jim a je os­ krbel šapirograf in papir za letake. Zatočišče in oskrbo jim a je v Lovrencu nudil tudi Maks Ivančič. Od Korošca sta šla k dr. Pečetu, ki jim a je dal hrane in zdravila ter ju napotil k svojim 32 sorodnikom Sajkovim na Ptujski gori. Tudi tu sta se oskrbela s hrano ter odšla na Sajkovo viničarijo na Janški vrh pri Ptujski gori. Na viničariji ju je sprejela Zvonkova teta Jožefa Zemljak. Ker nista imela pisalnega stroja, je Jasna napisala z lepopisno tehnično pisavo matrico za letak. Prek noči in v naslednjem dnevu sta s težavo izdelala okoli 200 letakov.3 0 Letak »Slovenci« govori o dvoletnih grozodejstvih okupa­ torja proti slovenskemu narodu, ki pa ga niso zlomila, o nacis­ tičnih izgubah na vzhodni fronti in o njihovih skrajnih naporih za svoj obstoj. Morilce naših narodov opozarja »zločinu bo sle­ dila kazen« in poziva v odločen boj za dosego končne zmage. Na koncu so spodbujajoča gesla Sloveniji, Rdeči armadi in dru­ ga ter: »Slovenski mladinec! Ne vkloni se vojaškemu pozivu. Tvoje mesto je pri nas!!!«. Podpisana sta Osvobodilna fronta in Pohorski odred. En prim erek letaka je okupator našel 2. maja 1943 tudi pri železniški postaji Hoče.3 1 Letake sta potem pritrjevala v razglas­ ne vitrine Štajerske domovinske zveze, včasih jih porinila pod vrata in na druga mesta. Pričela sta na Ptujski gori in nadalje­ vala v Lovrencu na Dravskem polju, v Cirkovcih, Miklavžu in še v nekaterih krajih ter v Hočah, Razvanju, Radvanju, Limbu­ šu, Bistrici in Bezeni. To pomembno delo sta opravila s kole­ som dokaj hitro in spretno. V Rušah je dala Jasna snopič leta­ kov sodelavki Mariji Hajnrih, da jih razdeli zaupnim ljudem v tekstilni tovarni v Rušah, kjer je delala, in sodelavcem v Rušah. Medtem je šel iz Gradca po zvezi Petra Levca v partizane Maks Čepič-Iztok in je prišel s skupino Frante Komela 9. maja 1943 na Pohorje. Jasna, Zvonko in Dnjeper so šli maja 1943 v ak­ cijo v Ruše v Pogačnikovo tovarno z namenom, da bi odnesli pisalni stroj, papir in orožje. Vse to so potrebovali za nadaljnje izdelovanje letakov in izvajanje akcij. Akcijo so morali zaradi usodne nesreče prekiniti. Dnjepru se je po nesreči sprožila puš­ ka in je ranil Zvonka v palec na nogi. Ranjenca je Jasna skrila pri svojih starših, Dnjepru pa ukazala, da se skrije v bunker na svojem domu. Naslednji danje partizanski sodelavec Jože Stani iz Ruš Zvonku amputiral prst. V drugi polovici maja je že drugič prišla h Kselovim v Ruše Jožefa Zemljak in prinesla 187 nabo­ jev za pištolo, ki jih je oskrbela Zvonkova sestra Alojzija Olst- rak. 33 Proti koncu maja 1943 je poslal štab drugega Pohorskega bataljona Maksa Čepiča-Iztoka in Franca Žigarta-Viteza, da pri­ peljeta trojko iz Ruš, o kateri so bili že obveščeni.3 2 O drugih borcih, ki so šli iz Pohorskega bataljona 1942, pa na kratko tole: Jože Pusovnik-Volan seje potem, koje bil 12. no­ vembra 1942 ranjen, zdravil na Razboru in se že aprila 1943 vključil v drugo Pohorsko četo. Poveljnik Franc Poglajen- Krajnc je šel 14. septem bra 1942 v Moravški bataljon. Mitja Ri- bičič-Ciril je šel tudi na vodilno mesto okoli 10. oktobra 1942 v jugozahodne enote cone. Janez Artač-Jan je šel v približno is­ tem času tudi na vodilno mesto v Savinjski batabljon. Milka Ke­ rin je šla iz Pohorskega bataljona 6. decem bra 1942 in je bila za­ poslena v sanitetnem bunkerju v Škalskih Cirkovcah. Rudolf Čemažar-Stane in Ivo Šircelj-Tine sta šla iz bataljona konec sep­ tem bra 1942 v Moravški bataljon. Janez Štrigl-Žuti je šel 6. de­ cem bra 1942 na teren s patruljo in je bil dejaven v drugih eno­ tah, podobno velja za Leopolda Brenčiča-Šara, ki je šel na zdravljenje 27. decem bra 1942 in se je potem bojeval med hr­ vaškimi partizani.3 3 Četudi je bil že na kratko govor o prihodu in dejavnosti par­ tizanske skupine kom andanta IV. operativne cone Franca Roz- mana-Staneta marca 1943 na Pohorje, je potrebno zaradi po­ membnosti njeno poslanstvo in uspehe opisati ter oceniti po­ polneje. V krizni zasužnjeni pohorski zimi je bil spomladi pri­ hod Stanetove skupine ne le žarek upanja na zboljšanje NOB v teh krajih, temveč so bile to že organizacijske priprave za us­ tanovitev in razvoj novih partizanskih enot na Pohorju. Iz vo- jaško-političnega vidika je bila ustrelitev dveh gestapovcev, po­ veljnika orožniške postaje Mislinja, razorožitev drugega orožni­ ka in pridobitev nekaj orožja s strelivom, dokaj pomembna. Gotovo pa je bila še pomembnejša prisotnost skupine po orož­ niških poročilih od 8. do 25. m arca in njena vsestranska dejav­ nost na območjih Pohorja, Mislinjske doline in Razbora. Tej iz­ najdljivi trdoživi, gibčni, neustrašni skupini, ki se je ob izvaja­ nju akcij prem ikala bliskovito, po partizansko iz kraja v kraj, okupator, četudi jo je takoj registriral, ni mogel do živega. Na­ sprotno, vse Stanetove zamisli so bile na omënjenih območjih uresničene. Največji uspeh skupine pa je gotovo bil v spodbu­ janju naših ljudi k nadaljnjemu boju proti okupatorju. Skupina je s svojo prisotnostjo in živo, odločno ter pogumno besedo 34 vračala ljudem vero v zmago, saj je veliko ljudi spričo padca Po­ horskega bataljona, sovražnikovega fizičnega nasilja in nacis­ tične propagande podleglo začasno malodušje ter sodilo, da se proti nacistični premoči ne da kaj storiti. Pri razbijanju takšnih mnenj je bila skupina najuspešnejša. Poudariti pa je potrebno, da je skupina orala na novo ledino po terenih najprej januarja in potem marca, kjer so morali kmetje, da bi se izognili najhuj­ šim okupatorjevim kaznim, takoj sporočiti prisotnost partiza­ nov najbližji orožniški ali policijski postaji, ki so bile, kot vemo, posejane na vsakih nekaj kilometrov. O Stanetovi skupini so orožniške postaje poročale tole: Dne 8. marca 1943 so partizani napadli v Zgornjem Doliču 9-člansko orožniško patruljo. Zaplenili so brzostrelko, plašč in razorožili v Doliču tri vojake - dopustnike. Dne 11. m arca je bila skupina pri Ostruhu na Planini. Dne 12. m arca so na Stranskem vrhu nad Lukanjo srečali drvarje, ki so jih morali voditi k poslednje­ m u bojišču Pohorskega bataljona. Partizani naj bi imeli seznam voznikov, ki so vozili mrtve partizane in seznam domačinov, ki so sodelovali v boju proti partizanom. Zvečer in čez noč naj bi bili partizani pri več kmetijah na Padeškem vrhu in na Planini. Pri Ravnjakovih na Padeškem vrhu so demonstrativno raztrga­ li Hitlerjevo sliko. V noči na 14. marec so bili v Resniku pri Francu Povšetu, Ivanu Gričniku in Amaliji Koprivnik. Gričniku so izročili tri partizanske letake. Dne 15. m arca so bili na Paki pri Pavlu Ramšaku in Francu Kanoniku, zvečer pa pri Alojzu Juraču na Tolstem vrhu. V noči na 16. marec so bili v Zgornjem Doliču pri Bernardu Javorniku, Francu Ringu in Francu Navr- šniku. V noči na 17. m arec so bili na Tolskem vrhu pri Francu Rošerju, Antonu Jeromlu in pri Antonu Vovku. Potem jih je pot vodila v Dobravo k Francu Prevolniku, Pongracu Pačniku in Valentinu Kotniku. Nato so bili v Gornjem Razboru pri Ivanu Volerju, zvečer pa so se ustavili pri Ivanju Kovaču na Graški go­ ri. Od tod so odšli na znano partizansko kmetijo na Graški gori k Mihi Andrejcu, p. d. Ernežniku.3 4 Pri njem je bila Stanetova sedemčlanska skupina tudi 25. januarja 1943, koje šla prvič po­ izvedovat o usodi Pohorskega bataljona. Nemci so takrat pred prihodom partizanov pod prisilo naročili Ernežniku, da m ora vsuti partizanom v pijačo in jedila uspavalne praške. Policisti druge čete policijskega stražarskega bataljona Wiesbaden in vermani so 26. januarja 1943 partizane pri Ernežniku, misleč da 35 so uspavani, napadli. Ti so se po krajšem spopadu brez izgub prebili. Ernežnik se je na zaslišanju zagovarjal, da je vsul v ja­ bolčnik uspavalne praške, ki pa niso delovali zato, ker je jabolč­ nik s praški, mislič, da bo močneje učinkoval, skuhal. Gesta­ povci Ernežnikovemu zagovoru niso verjeli in ko so dodatno ugotovili, da še naprej sodeluje s partizani, so ga 18. maja 1943 prijeli in po zaslišanjih poslali v koncentracijsko taborišče, ki pa ga je preživel.3 5 Tudi ta prim er je potrditev neuklonjivosti mnogih naših ljudi, ki niso hoteli izvršiti sovražnikovih zločin­ skih ukazov, četudi so jih prejeli pod najhujšimi okoliščinami prisile. Od Ernežnika je prispela Stanetova skupina k trgovcu Jože­ tu Jerom lu v Dovže 17. marca. Tu sije nabrala živeža, tobačnih izdelkov in druge robe. Potem so bili 18. marca v Veliki Mislinji pri Ivanu Ramšaku p. d. Vaukanu. Pozno 22. m arca je skupina prišla k Francu Navršniku v Zgornji Dolič. Potem sije v noči na 23. marec oskrbela pri Sv. Florjanu pri trgovcu Polancu razno robo in obiskala še Bernarda Javornika. Dne 25. m arca se je skupina prehranila pri Ivanu Koprivnikarju, p. d. Adamu v Ve­ liki Mislinji. Tu so vzeli sinu Stanislavu, dopustniku, puško in vojaško opremo. Zvečer naj bi šla skupina prek Dobrave južno od Šm artna pri Slovenjem Gradcu proti Šmiklavžu pod Graško goro.3 6 Na tem območju se je kom andant Stane, kot je že navedeno, skupaj s spremstvom sešel s sekretarjem šaleško-mislinjskega okrožja Tonetom Ulrihom-Kristlom in Francem Zalaznikom- Leonom. Slednji je potem vodil skupino na Koroško, kam or so prišli 28. m arca 1943. * * * Spričo usodnega poslednjega boja Pohorskega bataljona je prišlo do trimesečne krize, ko je bilo Pohorje brez partizanske enote. To je bil velik sovražnikov uspeh, saj je šlo za obdobje pobude naprednih in narodnoosvobodilnih sil. Komandant Stane je prišel na Pohorje s spremljevalci januarja in marca 1943, ko je tam iskal padli bataljon. Ob tem je s soborci izvajal manjše vojaške akcije. Kriznega obdobja partizanskega bojeva­ nja na Pohorju s tem ni pretrgal. Za spodbujanje prebivalstva 36 k nadaljnjemu NOB pa sta bila oba pohoda z akcijami zelo po­ membna. Nacistične oborožene moči so bile v tem času na Štajer­ skem več kot desetkrat močnejše, da pa ne bi imeli prehitro po­ novnih težav s partizani na Pohorju, so to območje preventivno nadzirali z agenti, raztrganci, orožniki, policisti in vermani. To­ da nekaj posameznikov, borcev, Pohorskega bataljona, ki so šli iz te enote pred njenim padcem, več njihovih sodelavcev in drugih je boj trdoživo na obronkih Pohorja, v Mariboru, Grad­ cu in drugod v tem času v najrazličenjših oblikah trdoživo na­ daljevalo. V štabu cone pa so se že odločili za ustanovitev nove partizanske enote na Pohorju. OPOMBE 1 Mirko Fajdiga, Zidanškova brigada. Ljubljana 1975, stran 11 (dalje nava­ jam Fajdiga, Zidanškova brigada). 2 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945. Ljubljana 1978, stran 388,389,432,436 (dalje navajam NOV na Slovenskem); Vlado Strugar, Os­ vobodilna vojna v Jugoslaviji. Ljubljana 1967, stran 81, 84, 85, 91-93 (dalje na­ vajam Strugar, Osvobodilna vojna v Jugoslaviji). 3 Fajdiga, Zidanškova brigada, stra. 11-14; NOV na Slovenskem, stran 426. 4 Za Dešensko konferenco so navedeni v dokum entih in literaturi trije raz­ lični datumi. V poročilu Štajerske operativne cone z dne 12. aprila 1943, Zbor­ nik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih na­ rodov, VI/S, dok. 91 (dalje navajam Zbornik NOV), je navedeno, d aje bila 20. in 21. februarja 1943. V partizanskem dnevniku Rudija Kneza-Silasa, kije v Re­ virskem muzeju revolucije v Trbovljah, daje bila konferenca 21. in 22. februar­ ja 1943 in v Pomnikih revolucionarnega delavskega gibanja in NOB v domžal­ ski občini 18. in 19. februarja 1943. Odločili smo se za datum iz Knezovega par­ tizanskega dnevnika. Tu nazorno piše, da so se pričeli udeleženci zbirati 20. in da je konferenca pričela 21. ter se nadaljevala 22. februarja 1943. 5 Fajdiga, Zidanškova brigada, str. 15-17. 6 NOV na Slovenskem, stran 429, 439; Ivan Ferlež, Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941,1942. Ljubljana 1972, str. 496-498, 564 (dalje navajam Ferlež, Druga grupa odredov). 7 Lado Ambrožič-Novaljan, Pohod Štirinajste. Ljubljana 1978/11, stran 20, 21 (dalje navajam Ambrožič, Pohod Štirinajste). 8 Tone Ferenc, W ehrmannschaft v boju proti narodnoosvobodilni vojski na Štajerskem. Letopis muzeja narodne osvoboditve LRS 1958, str. 81-110 (dalje navajam Ferenc, W ehrmannschaft, Letopis MNO LRS), Milan Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini. Ljubljana 1977, stran 114, 115, 346-348 (dalje navajam Ževart, NOB v Šaleški dolini). 9 Ferlež, Druga grupa odredov, str. 498-501; Ambrožič, Pohod Štirinajste, str. 17-20. 37 1 0 Ambrožič, Pohod Štirinajste, stran 21, 22. 1 1 Zbornik NOV, VI/5, dok. 19, stran 58,59; NOV na Slovenskem, stran 427, 428. 1 2 Ferlež, Druga grupa odredov, stan 582; NOV na Slovenskem, stran 421, 422, 429, 440. 1 3 Arhiv Republiškega sekretariata za notranje zadeve v Ljubljani (dalje navajam ARSNZ SRS); Jagdkomande so bile v glavnem sestavljene iz policij­ skih, orožniških in vermanšaftskih enot ter protiband. Uporabljali so jih za pro- tipartizansko bojevanje. 1 4 Tone Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945. M aribor 1968. A vtorje v svojem obsežnem delu temeljito obdelal vse vidike nacističnega nasilja pri nas. Nazoren in temeljit je prikaz tudi za leto 1943, ki ga obravnavamo. 1 5 Josef Vogt je bil leta 1947 kot vojni zločinec obsojen v Ljubljani na sm rt z ustrelitvijo (ARSNZ SRS). 1 6 Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 146-151. 1 7 ARSNZ SRS; France Filipič, Pohorski bataljon 1975, stran 433, 500-507 (dalje navajam Filipič, Pohorski bataljon). 1 8 ARSNZ SRS. 1 9 Filipič, Pohorski bataljon, stran 603,647, 616, 429, 509, 510, 580, 583, 585, 587-589, 618, 670, 671; Ževart, NOB v Šaleški dolini, stran 356, 388. 20 ARSNZ SRS in poročilo državne policije M aribor z dne 22. marca 1943, v knjigi poročil orožniškega glavarstva Maribor, stran 23, v arhivu Muzeja na­ rodne osvoboditve M aribor (dalje navajam v AMNOM). 2 1 Ževart, NOB v šaleški dolini, stran 85, 154, 224, 225, 313, 314, 339, 364, 409, 455, 526. 22 To je bila skupina kom andanta IV. operativne cone Franca Rozmana- Staneta. 23 Johann Podveršnik, stanujoč v Smrečnem nad Šmartnim na Pohorju, zaupnik gestapovskega oporišča Slovenj Gradec; ustrelili so ga partizani 1944. 24 ARSNZ SRS. 25 Poročilo krajevnega združenja ZB NOV in VVI Vitanje, z dne 28. februar­ ja 1980, v AMNOM. 26 ARSNZ SRS; Filipič, Pohorski bataljon, stran 186, 202, 382, 383; Zdenka Rogi, Fram in okolica v NOB. Murska Sobota 1975, stran 6-9, 34-36. 27 Tone Ulrih-Kristl, izjava v AMNOM; Filipič, Pohorski bataljon, stran 644, 649, 584. 28 Jože Zagožen-Servac, izjava v AMNOM; Filipič, Pohorski bataljon, stran 610, 605, 611, 622, 649. 29 Filipič, Pohorski bataljon, stran 628, 630, 620. 30 ARSNZ SRS; poročili orožniške postaje Ruše z dne 13. in 15. aprila 1943; Linka Ksela-Jasna, izjava, vse v AMNOM; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 20. 3 1 Letak »Slovenci« je v arhivu inštituta za zgodovino delavskega gibanja SRS v Ljubljani, fase. 156/1 (dalje navajam AIZDG). 3 2 Linka Ksela-Jasna, Franta Komel, Franc Žigart-Vitez, izjave v AMNOM; Milica Ostrovška, Kljub vsemu odpor. Maribor 1981 I, str. 457-460 (dalje na­ vajam Ostrovska, Kljub vsemu odpor). 3 3 Jože Pusovnik-Volan, izjava v AMNOM; Filipič, Pohorski bataljon, stran 633, 631, 636, 600, 615, 605, 639, 641, 602; Fajdiga Zidanškova brigada, stran 14. 38 34 Poročila orožniških postaj Mislinja, Zreče, Oplotnica, Vitanje, Podgorje, Šmartno pri Slovenjem Gradcu in Ruše za čas od 8. do 25. marca 1943, vsa v AMNOM. 35 Zbornik NOV, VI/5, dok. 130; ARSNZ SRS. 36 Poročila orožniških postaj Šmartno pri Slovenjem Gradcu z dne 17., 23. in 25. marca 1943 in orožniške postaje Vitanje z dne 23. marca 1943, v AMNOM; Ževart, NOB v Šaleški dolini, stran 357. 39 II. Ustanovitev in delovanje Pohorske čete od 5. aprila do 10. maja 1943 Konec m arca in v začetku aprila 1943, ko so postale potrebe za ustanovitev nove čete na Pohorju neizogibne, si je osvobo­ dilno gibanje širšega pohorskega območja prizadevalo prem a­ gati težave na terenu, ki so venomer nastajale zaradi vdorov in hudih udarcev, ki so jih doživljale organizacije osvobodilnega gibanja v vseh obdobjih od leta 1941. V M ariboru v tem času ni bilo okrožnega komiteja KPS, niti okrožnega odbora OF. V mestu in v njegovi okolici so delovale skupine in posamezniki, ki so bili medseboj zaupniško povezani. Povezani so bili tudi s skupinami naših ljudi in s posamezniki, ki so živeli in delovali v več krajih Avstrije. Na šaleško-mislinjskem območju so v prvi polovici aprila 1943 ustanovili okrožni komite KPS, ki pa se je v tem času kakor tudi zaupniški sistem na mariborskem ob­ močju ukvarjal z osnovnimi organizacijskimi in drugimi nepos­ rednimi nalogami gibanja. Sklenemo lahko, da še ni bil odpor na širšem pohorskem območju v tem času tako organiziran, da bi lahko kaj več prispeval k ustanovitvi nove čete na Pohorju.1 Kot je bilo že poudarjeno, so se izrednega strateškega po­ m ena Pohorja dobro zavedali politični dejavniki slovenskega narodnoosvobodilnega boja kakor tudi vsi vodstveni dejavniki na območju IV. operativne cone. Da je potrebno takoj ustano­ viti novo vojaško enoto na obsežnem pohorskem območju, je bil tudi eden od sklepov zgodovinskega posveta političnih in vojaških vodstev IV. operativne cone 21. in 22. februarja 1943 v Dešnu pri Moravčah. Uresničitev tega sklepa ni bilo več mogoče odlašati, saj so prihajala s terena poročila, da iščejo prostovoljci na Pohorju bataljon, ker bi se želeli vključiti vanj. Med njimi so bili mnogi dezerterji iz nemške vojske in rekruti, ki se niso hoteli odzvati nacistični mobilizaciji. Mnogi fantje so pisali svojcem z nem ­ ških front, da bi radi zbežali na Pohorje. Nastale razmere, ki so bile posledica velikih dogajanj in uspehov zaveznikov na sve­ tovnih bojiščih ter uspešnega razvoja NOB v Sloveniji in Jugos­ 41 laviji so terjale tudi v bitki za Pohorje takojšnjo rešitev. Posveta v Dešnu se je udeležil tudi kom andant Franc Rozman-Stane, ki je po njem krenil na Pohorje in na Koroško z namenom, da med drugimi najpomembnejšimi nalogami izpelje ustanovitev nove vojaške enote, ki bo pričela delovati na Pohorju. Stanetovo skupino je pripeljal od Spodnjega Razbora na Koroško Franc Zalaznik-Leon 28. m arca 1943.2 Na Ludranskem vrhu nad Črno so se srečali na kmetiji p. d. pri Permanšku, s partizanskim imenom pri Srnjaku s skupino koroških partiza­ nov, ki jih je vodil Boris Čižmek-Bor. Korošci so bili namenjeni po pomoč k Pohorskemu bataljonu za načrtovani napad na Mežico. Borova skupina je sedaj zvedela žalostno resnico o Po­ horskem bataljonu in kom andant Stane je spodbudno dejal Boru: »Sedaj gremo do Koroške čete, za napad na Mežico pa bo kot okrepitev tudi moja skupina.« Naslednji dan se jim je pridružil namestnik političnega komisarja IV. operativne cone Dušan Kraigher-Jug, ki pa jih je po razgovorih z vodilnimi funkcionarji zapustil že drugi dan. Od tod so se premestili bliže Bistri, prespali na partizanski kmetiji in zjutraj jih je Bor odpe­ ljal v taborišče koroških partizanov. Vseh je bilo sedaj zbranih prek šestdeset. Vodilni so se s Stanetom pogovarjali o razme­ rah na Koroškem, stavili predloge za še hitrejši razvoj osvobo­ dilnega gibanja in tudi predloge za akcije. V tem času je kom an­ dant Stane s koroškimi vodilnimi partizani ustanovil Koroški bataljon in imenoval za poveljnika pogumnega in iznajdljivega Franca Pasterka-Lenarta iz Lobnika pri Železni Kapli, za poli­ tičnega komisarja pa prav tako izkušenega prvoborca in pred­ vojnega kom unista Borisa Čižmeka-Bora. Koroški partizani so imeli pripravljen načrt za napad na sovražnikovo postojanko v Mežici in kom andant Stane je z njim soglašal. Bataljon so okre­ pili s Stanetovo zaščito ter izvedli napad v noči na 4. april 1943. Na novo ustanovljen bataljon je dosegel velik uspeh. Vdrl je v Mežico, ubil v boju dva policista, štiri izdajalce je obsodil na sm­ rt ter zaplenil 30 pušk s 300 naboji, parabelo s 130 naboji, piš­ tolo in precej vojaške opreme. Utrpel pa je hud udarec. Koman­ dant bataljona Lenart, ki je bil hudo ranjen, je podlegel, poleg njega je imel bataljon še enega ranjenca. Komandant bataljona je potem postal Tomaž Slapar-Tugo.3 Iz Mežice so se borci v jutranjih urah 4. aprila 1943 umaknili na severno pobočje Pece. Popoldne so poslali na avstrijsko 42 stran Pece k rudniku Kolše oziroma proti Rutam patruljo, da bi prinesla hrano. Ker pa so povsod naleteli na nacistične ob­ orožene enote, so se zvečer vrnili s skrom no količino hrane. Večina partizanov je potem prespala na gozdni meji na avstrij­ ski strani pri lovskih ali rudarskih kočah. Podnevi je hodila par­ tizanska kolona po nevarnem severnem pobočju Pece po ozki, ponekod v steno vsekani stezi. Ob počitku so z daljnogledom opazovali večji kraj pod seboj in ugotovili, da si enako kot sami, podajajo iz rok v roke daljnogled tudi sovražnikovi vojaki in da spremljajo njihov pohod. Pozno popoldne so partizani prispeli do kraja Luže na zahodnem pobočju Pece in ukazan je bil po­ čitek. Tu so odbrali in razvrstili približno 14 borcev za novo četo na Pohorju, za kom andirja pa so postavili preskušenega parti­ zana Miho. Na robu jase je bil izvirek in borci so si tu tešili žejo v pričakovanju, da jim bodo kuharji kaj pripravili, toda počitek je bil kratkotrajen.4 Nenadoma so Bor, Leon, kom andant Sta­ ne, Miha in še nekateri opazili čredo gamsov v diru. Eni so raz­ mišljali, da jih je verjetno nekdo preplašil. Potem so opazili, da se nekaj nad njimi premika. Komandir Ivan Uranič-Drago je poslal Petra Tomazina-Skalo in Milana Trtnika-Milančka, naj pogledata, kaj se premika, toda na oba in na ves bataljon se je takoj zatem vsula toča krogel. Trtnik je bil ranjen v pleča in ne­ kaj partizanov je na ogenj z ognjem odgovorilo. Potem je sledil še hud sovražnikov trom blonski napad. Takrat je v glavo sm rt­ no zadet padel kom andir Miha. Priskočil je Ivan Rojc-Bogdan, vzel njegovo orožje, kompas in dokumente. Švabi so pričeli z dveh strani jurišati. Ker so bili v številčni premoči, na boljših položajih in ker jim je uspelo borce na počitku tudi presenetiti, ni kazalo partizanom drugo, kot da se čim uspešneje umaknejo. Josip Jeras-Branko se spominja, kako je zaklical Bogdan: »Po­ horci, za menoj.« Verjetno je takoj ob smrtno zadetem Mihi še med napadom zadolžil kom andant Stane Bogdana za Pohor­ sko četo. Tako je mogoče sklepati iz Jerasove izjave in izjav še nekaterih udeležencev, da je bila četica ustanovljena nekoliko pred napadom. S četo se je umaknila na višje ležeče položaje tudi Stanetova skupina, m edtem ko so se koroški borci z Ivanom Uraničem- Dragom, ranjenci Don, Tone Okrogar-Nestl, Milan Trtnik-Mi- lanček in Peter Tomazin-Skala, Olga Kastelic-Marjetka, Štefan 45 Osojnik-Aleks in drugi umaknili po skupinah pod vodstvom političnega komisarja Bora v več smeri, tako da so se med na­ padom razšli s Stanetovo skupino in skupino za Pohorje. Tak­ šen je bil tudi dogovor med umikom med Stanetom in Borom. Nekoliko višje na Peci se je četa ponovno zbrala in razvrstila. Za kom andanta je kom andant Stane postavil Ivana Rojca-Bog- dana iz svoje zaščite, za političnega komisarja nekdanjega bor­ ca Pohorskega bataljona Vincenca Janka-Harkova in za bolni­ čarja Toneta Hudopiska-Zvoneta. V četi je bilo, kot smo že omenili, 5. aprila 1943 približno 14 dobro oboroženih borcev. Sestavljali pa so jo pretežno stari preskušeni partizani.5 Imen vseh članov na novo ustanovljene Pohorske čete ni bilo mogo­ če ugotoviti, zato navajamo podatke za 11 borcev: Ivan Rojc-Bogdan, kom andir čete, rojen 1919 v Zagorju ob Savi, rudar, v NOV 11. aprila 1942, padel 15. oktobra 1944 pri Trebnjem. Vincenc Janko-Harkov, politični komisar, rojen 1918 v Le­ tušu, šofer, v NOV 12. junija 1942, borec legendarnega Pohor­ skega bataljona, umrl 1965. Rudolf Hohkraut-Dolf, rojen 1913 v Trbovljah, delavec, v NOV 1 . avgusta 1941, po nekih podatkih je bil namestnik poli­ tičnega komisarja čete 1943, živi v Ljubljani. Tone Hudopisk-Zvone, četni bolničar, rojen 1917 v Kotljah, študent veterine, v NOV 27. m arca 1943, živi upokojen kot do­ ktor veterine v Brežicah. Jože Golob-Grega, rojen 1924, kmečki sin iz Koprivne, ko­ vač, v NOV 1943. Sm rtno se je ponesrečil 1950 na delu v Žer- javu. Josip Jeras-Branko, rojen 6. m arca 1917 v Češnjicah, Kam­ nik, delavec, v NOV 8. junija 1942, um rl 1984 v Kamniku. Ivan Juvan-Gorki, rojen 1915 v Kisovcu, Zagorje ob Savi, ru­ dar, v NOV 15. aprila 1942, padel 4. aprila 1945 v Beli krajini. Ivan Martinčič-Vanja, rojen 1921 v Študi pri Domžalah, v NOV 20. julija 1942, živi v Ljubljani. Ferdo Štibler-Ivan (pozneje Jug), rojen 1915 v Selnici ob Dravi, kmetijski tehnik, po vojni dipl. inž. agronomije, v NOV 1. marca 1943, um rl 1976 v Mariboru. Bogomir Vastl-Božo, rojen 1920 v Kotljah, kovač, v NOV 16. februarja 1943, živi na Ravnah na Koroškem. 44 Jože Zagožen-Servac, rojen 1913 v Ljubnem ob Savinji, spla­ var, v NOV avgusta 1942, borec prvega Pohorskega bataljona, umrl 1983.6 Tako je na Lužah v ognjenem metežu prišlo do pom em bne­ ga dogodka. Ustanovljeno je bilo jedro nove Pohorske čete in s tem tudi novega Pohorskega bataljona. Ob tem se utrinja tale misel: Kam na vršace naših najvišjih gora so se morali borci v tej narodovi stiski zatekati, da bi se lahko dogovarjali in orga­ nizirali za boj proti izjemno krvoločni zveri, kot je bil nemški nacistični okupator. In posijal je žarek upanja na težki poti do svobode. Povzročili in ponesli so ga v zmagovito prihodnost po­ gumni borci. Na začetku poti jih v četici ni bilo veliko, toda po­ membnejše je bilo drugo. Lotevali so se velike naloge, nadalje­ vati boj padlega Pohorksega bataljona in to je vredno ocene prelomnega dogodka v boju za partizansko Pohorje. Partizanski napad na Mežico je bil za sovražnika povod, da je 5. aprila 1943 z ojačenimi lokalnimi oboroženimi močmi po­ spešil že konec m arca organizirano vojaško akcijo »Hinden­ burg«. To je razvidno iz poročila kom andanta orožništva pri še­ fu civilne uprave za Koroško z dne 6. aprila 1943, kar je vezano na povelje za akcijo poveljnika redarstvene policije Bled št. 121 z dne 29. m arca 1943. Torej orožniško poročilo z dne 6. aprila 1943 navaja, daje 5. aprila 1943 ob 19,30 blizu Luž napadel par­ tizane vod planinskih lovcev, čete Alpenland, da je padel en partizan (verjetno Miha - op. M. F.), da sta bila dva ranjena in da so zaplenili 118 nabojev za puške, nahrbtnik, vojaško odejo in razno literaturo. Dalje je navedeno, daje vod planinskih lov­ cev med preiskovanjem bojišča 6. aprila 1943 ob 6,30 ujel par­ tizana in ga takoj izročil gestapu, da druga rezervna orožniška četa Alpenland teren še preiskuje, medtem ko naj bi se vod po­ licijskih planinskih lovcev zvečer 6. aprila 1943 vrnil na Bled. Na koncu sovražnik ugotavlja, da v akciji ni imel izgub.7 Četudi je sovražnik pripravljal vojaško akcijo proti koro­ škim partizanom dober teden, mu ni uspela, saj so se mu par­ tizani ob manjših izgubah uspešno umaknili. Znesel in mašče­ val pa se je nad ujetim mlajšim partizanom, po imenu Cifrom, iz okolice Murske Sobote. Vodili so ga po Mežici, kjer so ga po­ licisti in posamezni zagrizeni nacisti pljuvali, pretepali in tudi drugače poniževali. Pozneje so ga ustrelili v Begunjah.8 45 V noči na 6. april 1943 je druga Pohorska četa s Stanetovo skupino, v kateri je bil tudi Franc Zalaznik-Leon, prispela v Koprivno. Tu so jih na gostoljubni kmetiji s partizanskim ime­ nom Pri golažu lepo sprejeli, nahranili in prenočili. Zvečer so v m raku pospešili prem ik v dolino, nato pa zopet navkreber v Bistro k znani partizanski kmetiji, kjer so se odpočili in okrep­ čali. Pozneje so zvedeli, da so jih pod Koprivno pustili Nemci, ki so bili v zasedi, namenom a naprej, misleč, da so predhodnica Koroškega bataljona, po katerem so nameravali udariti. Na sre­ čo partizanov so se zmotili. Pod vodstvom Vincenca Janka-Harkova, ki je tod poznal vse poti, so prek Kramariče srečno prispeli na Zgornji Razbor, od tod pa so prišli zarana 7. aprila 1943 na Spodnji Razbor. Ko so uzrli pod seboj Šoštanj, jim je pol za šalo in pol zares spre­ govoril nekdanji borec Pohorskega bataljona Jože Zagožen- Servac: »Poglejte, spodaj je Šoštanj, tam čez pa Pohorje. Od tam še ni prišel noben partizan živ.« Borec Ivan Martinčič-Vanja pripominja, da so se nekateri ob tem trpko nasmehnili, vendar se niso ustrašili bojev in težav, ki so jih še čakale. Nekoliko pa so se kljub tem u zamislili, saj je bilo v Servacovih besedah pre­ cej bridke resnice. Servacove besede so gotovo kazale na težav­ nost razm er in NOB v tem času na pohorskem in na sosednjih območjih. S Spodnjega Razbora je šel Leon po sekretarja šaleš- ko-mislinjskega okrožja Toneta Ulriha-Kristla, partizani pa so se čez dan pritajili v gozdu. Kristl in kom andant Stane sta se po­ tem pogovarjala o razm erah na terenu in o nadaljnjem delu, nova Pohorska četa pa je 7. aprila 1943 zvečer prečkala Mislinj­ sko dolino in šla skozi Dovže na Pohorje.9 Sovražnik pa ni nastavil past partizanom samo pod Kopriv­ no. Orožniški oddelek iz Slovenj Gradca je 5. aprila 1943 poro­ čal: »Vodja orožniške akcije kapetan Riedl je 5. aprila 1943 ob 22. uri telefonično sporočil orožniški postaji Slovenj Gradec: Skupina kakih 50 do 80 banditov je v noči na 4. april 1943 na­ padla Mežico. Možno je, da je del banditov krenil na vzhod k meji Spodnje Štajerske. Kapetan Riedl prosi, naj se na meji Spodnje Štajerske o tem poizveduje in mu o rezultatu poroča.« Orožniški oddelek Slovenj Gradec je iz orožniške postaje Pod­ gorje razposlal patrulje ter postavil zasede v smeri Uršlje gore; prav tako iz postaje Slovenj Gradec v smeri Vrh.1 0 Kljub svoji znani nemški natančnosti pa so bili Nemci tudi tokrat površni, 46 saj je šel del partizanov neovirano po drugi poti na vzhod na Po­ horje in ne kot je prevideval Riedl. Ko je četa odšla, sta km et Kunej in stražar opozorila, da pri­ hajajo Švabi. Partizani se za napad niso odločili, ker so bili Nem­ ci številčno močnejši in ker so menili, da bi se verjetno nacisti maščevali partizanskim kmetijam Kuneju, Rdečniku in dru­ gim. Potem je šla skupina osmih partizanov, ki jo je vodil Leon, po hrano v Zavodnje. Oskrbeli so si jo v gostilni pri Petru in pri Vermečniku, ki so mu odvzeli tudi vermanšaftsko uniformo in čevlje. Ko so odhajali, so po vasi raztresli več letakov. Na Raz­ bor so se vrnili zjutraj 8. aprila 1943. Zvečer je odšla Stanetova skupina, s katero je bil tudi Leon, k znani partizanski kmetiji Lakovnik v Šmiklavž. Najbolj jih je zanimalo, če se je oglasil kdo iz Pohorskega bataljona, toda tudi tokrat so ostale njihove želje, da bi kdo preživel, brez odmeva. Skupina je bila potem tudi v Dovžah na kmetiji Franca Pogladiča p. d. Lazarja, s par­ tizanskim imenom pri Srčku zelo dobrodošla. Komandant Sta­ ne je bil navdušen spričo akcije, ki jo je izpeljal njihov komaj 15-letni sin. Napravil si je leseno puško, se oblekel v partizana in odnesel ponoči od sosedov vojaško nemško uniformo in škornje sina, ki je bil na dopustu iz nemške vojske. Komandant Stane je dal sinu ime Srček in tako se je potem tega imena na­ vzela tudi domačija. Srček je hotel s partizani, toda domenili so se, da mu bodo ustregli pozneje (šel je 1944 v partizane in padel 1945). Stanetova skupina je prišla zjutraj 9. maja 1943 na Pun- gart, kjer jih je že čakala Bogdanova četa.1 1 POHORJE IMA ZOPET PARTIZANSKO ČETO Ko je pričela delovati na Pohorju nova partizanska enota, so bile razmere na Štajerskem še vedno izredno težavne. To je po­ trdil s svojo oceno m arca 1943 tudi delegat CK KPJ Ivo Ribar- Lola, ki se je takrat mudil na Dolenjskem. Med drugim je dejal, da je Štajerska najtežji teren v Jugoslaviji, ter izrekel ob tem nje­ nemu narodnoosvobodilnem u boju priznanje.1 2 In kaj je ob­ ljubljal novi četi zvezni vodja štajerske domovinske zveze Franz Steindl? Nacisti so prišli do znanega obsežnega poročila štaba IV. operativne cone z dne 12. aprila 1943, v katerem se med drugim 47 omenjajo prizadevanja kom andanta Staneta pri iskanju padle­ ga Pohorskega bataljona oziroma njegovih članov ter ustano­ vitev nove Pohorske čete aprila 1943. Ker so prišli Nemci do te­ ga dokum enta bolj pozno, je bil kom entar zagrizenega Steindla v Štajerskem gospodarju z dne 7. avgusta 1943 dokaj zapoznel. Steindl v njem meni, da bo nova četa, ki jo je ustanovil kom an­ dant Franc Rozman-Stane pod vodstvom banditov Bogdana in Harkova doživela enako usodo kot stara tolpa na Pohorju - »uničenje do zadnjega moža«. Steindlova napoved se ni uresni­ čila. Med njegovim komentarjem se je četa že uspešno razvila v drugi Pohorski bataljon, ki je takrat štel že okoli 100 borcev.1 3 Neposredne težave v boju s policijo, raztrganci in gestapov­ sko agenturo, pa so četo čakale prav na območjih njenega za­ četnega delovanja. Iz Šmartnega na Pohorju je bil 24. aprila 1943 prem eščen za vodjo gestapovskega oporišča na Mislinjo zloglasni že omenjeni izkušeni nacistični fanatik Hannes Ber- ložnik.1 4 Snidenje Stanetove skupine in Pohorske čete je bilo zjutraj 9. aprila 1943 na Pungartu. Vincenc Janko-Harkov in Jože Za- gožen-Servac sta m edtem našla eno od skrivnih skladišč živeža Pohorskega bataljona. Franc Zalaznik-Leon pa je z Josipom Je- rasom-Brankom poiskal skrivno skladišče Pohorskega bataljo­ na, v katerem je bilo precej masti. Tako je bila četa preskrblje­ na s hrano za nekaj tednov. S Pungarta so vsi krenili k posled­ njemu bojišču Pohorskega bataljona. Pot jih je vodila mimo Se- njorjevega doma, kjer so si ogledovali nemške bunkerje in strelske jarke. Potem so šli mimo Ribniških jezer. V Komisiji so se ustavili v gozdu pri partizanski postojanki - pri delavski dru­ žini Antona Seitla. V hišo je najprej stopil samo kom andant Sta­ ne. V gozdu je na partizane naletel domačin Franc Žigart. Z Leo­ nom sta stopila v hišo. Žigart, ki je zapustil v Nemčiji delo, jima je rekel, da ne gre več nazaj, da zavezniki bom bardirajo vsa več­ ja mesta, da delavci v Nemčiji po barakah zelo slabo živijo in da bo šel te dni v partizane. Vsi so soglašali in Franc Žigart si je ob tej priliki izbral partizansko ime Vitez. Pri Vitezovem oči­ mu Seitlu je takrat stanovala tudi 19-letna Štefka Forneci iz Lehna pri Ribnici na Pohorju, ki je imela tu zaročenca. S par­ tizani je aktivno sodelovala že od prejšnjega leta, kakor tudi s kom andantom Stanetom in ta ji je že ob prejšnjih srečanjih nadel ime Sonja. Pri Seitlovih sta Stane in Leon zvedela, da so 48 padli vsi borci Pohorskega bataljona. Komandant Stane se je s Sonjo dogovoril, da bo v prihodnje vzdrževala kurirsko zvezo med četo in kmetom Kunejem, ki je bil zveza s Tonetom Ulri- hom-Kristlom, Francem Zalaznikom-Leonom in njegovimi so­ delavci. Ko je četa krenila mimo pogorišča planinske koče na Pesku, Črnega jezera in šla čez Veliki vrh, mimo Bajgota in Osankari- ce, ni nikogar srečala. Stane se je pogovarjal s soborci in se še zmeraj ni mogel sprijazniti z različnimi informacijami, da so padli prav vsi borci Pohorskega bataljona. Vso pot in na prizo­ rišče poslednjega boja Pohorskega bataljona jih je vodil Leon. Tu je bila podoba žalostna. Zemljanke so bile napol porušene. Odeje, nahrbtniki, posoda, partizanske kape, skoraj vse je bilo prestreljeno. V zemljanki dr. Dušana Mravljaka-Mroža je bilo veliko okrvavljenega perila, s katerim je obvezoval ranjene bor­ ce. Precej je ležalo naokoli praznih tulcev nabojev, nekaj stre­ liva in šaržerjev, ki jih je izgubil sovražnik. Smreke so bile daleč naokoli od krogel okleščene. Komandant Stane si je pozorno ogledoval položaje in otožno zmajeval z glavo. Potem ko je fo­ tografiral borce pri vseh ohranjenih zemljankah, so pobrali šar- žerje za mitraljeze, nekaj streliva in se začasno utaborili blizu poslednjega bojišča. Na tem območju so našli Harkov, Servac in Leon še nekaj skrivnih bunkerjev Pohorskega bataljona, v katerih je bila hrana, v enem pa celo okoli 20 pušk s strelivom.1 5 Komandant Stane je poslal četo v akcijo na jugozahodno Pohorje in ji med drugim naročil, da odnesejo gostilničarju v Št. Florjanu tobačne izdelke, ki jih ni hotel dati m arca njegovi skupini. Četa je potem to naročilo temeljito izvršila. Stane je še določil zborno mesto pod Planinko, kjer se bodo dobili po iz­ peljanih akcijah.1 6 Po prihodu na Pohorje je kom andant Stane poslal iz čete na terensko politično delo Ferda Štiblerja-Ivana. Določil mu je ob­ močje m ed Dravogradom in Slovenjim Gradcem ter ga vezal na šaleško-mislinjsko okrožje. Po nekajdnevnem bivanju na Po­ horju sta šla Jože Zagožen-Šervac in Rudolf Hohkraut-Dolf na Razbor v bunker blizu km eta Rožeja, kjer se je zdravil ranjeni borec Pohorskega bataljona Jože Pusovnik-Volan. Po pri­ srčnem snidenju je šel Volan, četudi je imel še težave s hudo ra­ njeno roko, z veseljem v četo, saj je bila velika razlika bivati v negotovosti v bunkerju, ali pa biti s tovariši v enoti. Četo so na­ 49 šli na Skrivnem hribru ali na Mislinjskem sedlu. Z njo so bili ko­ m andant Stane s spremljevalci Ludvikom Mlinaričem-Ivano- vom, Karlom Krautbergerjem-Gagovičem, Alojzem Čedetom- Iztokom, Slavcem Pintarjem-Robinom, Marjanom in z drugi­ mi.1 7 Številne orožniške postaje z območja Pohorja so dejavnost nove čete in Stanetove skupine nepretrgom a spremljale in o partizanski dejavnosti vsakodnevno telefonično poročale orož­ niškemu glavarstvu v Mariboru. Iz teh poročil je v glavnem mo­ goče ugotoviti, kje so se v tem času na Pohorju partizani zadr­ ževali, zlasti pa je očitno njihovo povezovanje s prebivalstvom, ki jim je bilo zelo naklonjeno. Iz orožniških poročil je mogoče povzeti tole: Četa je bila 11. aprila 1943 pri km etu Reku na Br- dah in je odnesla sinu Francu Javorniku, dopustniku, nemško vojaško uniformo. V dneh 12. in 13. aprila 1943 so obiskali v Ve­ liki Mislinji kmetije Berte Kotnik, Franca Odra in Vincenca Ur- šeja, 14. aprila pa so bili na Brdah pri znani partizanski kmetiji Justine Pogladič, p. d. Lazar. Pri vseh kmetijah so se oglasili za­ radi prehrane, zbiranja podatkov in spodbujanja ljudi. Nasled­ nji dan so bili zopet pri Reku. Odesli so sinu še vojaške škornje in se nahranili.1 8 Medtem je šla Stanetova skupina 19. aprila 1943, v kateri je bil še Leon, v Kot h km etu Francu Juhartu, ki se ni mogel na­ čuditi, da so partizani še na Pohorju. Z veseljem jih je sprejel, pogostil in dejal, kako so Nemci raztrobili v svet, da so vse par­ tizane na Pohorju pobili. Kmet jim je dal tudi veliko uporabnih informacij. Oglasili so se še pri sosedu Antonu Klincu, zvečer pa so šli k trgovcu Alojzu Plevniku v Cezlak, ki jih je tudi sprejel nadvse prijazno. S sočustvovanjem jim je pripovedoval nadrob­ nosti o transportu padlih borcev Pohorskega bataljona v doli­ no in se zgražal nad posameznimi nacistom naklonjenimi gozd­ nimi delavci, ki so nekaterim padlim borcem rezali prste, da so tako prišli do prstanov. Kradli so tudi druge reči in z mrtvimi grdo ravnali. Za druge ljudi pa je dejal, da so bili ob padcu Po­ horskega bataljona zelo žalostni. Tudi njemu je bilo zelo hudo, zato pa jih je bil sedaj toliko bolj vesel. Dal jim je živeža, tobaka in vse, kar so hoteli. Da bi ga zaradi izpraznjene trgovine zašči­ tili pred nacisti, so razbili Hitlerjevo sliko in nabiralnik naci­ stične denarne zimske pomoči. Potem so po cesti proti Lukanji pritrdili več letakov, v katerih so prepovedali pod smrtno kaz­ 50 nijo sečnjo gozdov in spravilo pridelkov s planinskih pašnikov za okupatorja. Potem so šli k Jožetu Bočku v Koritno in mu od­ nesli vermanšaftsko'uniformo z opremo ter nekaj oblačil in ži­ veža. S kmetom Alojzem Koprivnikom s Planine nad Zrečami so se srečali 21. aprila 1943 na poti proti Ostruhu in ga ozmer­ jali, ker je bil namenjen v gozd. Dali so mu letak s podpisom ko­ m andanta Franca Rozmana-Staneta in političnega komisarja Dušana Kvedra-Tomaža z že omenjeno vsebino. Tudi okupator je prišel do nekaj izvodov letakov z odredbo štaba IV. operativ­ ne cone z dne 20. m arca 1943. Vsebina letaka se skrajšana in prevedena iz nemščine glasi: »... V vrstah drvarjev so tudi špi- joni in tajni policisti, ki zasledujejo partizane, izdajajo njihova taborišča in služijo okupatorju kot slovenski judeži. Zato odre­ ja štab cone: 1. Da se takoj ustavi vsako delo drvarjev in vsa dela v go­ zdovih. 2. Da se prenehajo po gozdovih in podeželju pohodi civili­ stov, turistov, pastirjev in drugih, ki nimajo dovolilnic partizan­ ske vojske. Partizani bodo streljali na vsakogar, ki se ne bo pokoril tej odredbi. Odredba stopi v veljavo 1. aprila 1943.« Po prihodu na Roglo so partizani počivali. Slave Pintar-Ro- bin je medtem ustrelil srno. Ko so jo razkosali, so si jo razdelili v nahrbntike in odšli mimo Vitanjskih bajt do Glažute. Tu so preskušali orožje in kom andant Stane si je pri streljanju malo poškodoval roko. Skupina z Bogdanom in Harkovom je po po­ ročilu orožniške postaje Mislinja m edtem v noči na 20. april 1943 odnesla trgovcu Antonu Splihalu v Šentilju pri Mislinji za 1000 RM razne robe in 1551 RM gotovine. Nekaj njihovih bor­ cev pa je bilo zgodaj zjutraj 21. aprila 1943 pri Ivanu Tretjaku v Golavabuki zaradi prehrane. Četa je bila tudi 24. aprila 1943 v Legnu pri Proštu in v Golavabuki pri Marzelu. Pri krajevnem funkcionarju Štajerske domovinske zveze pa je zažgala ves uradni arhiv. Patrulja treh borcev je bila na ta dan v Hudem ko­ tu nad Ribnico pri partizanskem sodelavcu Mihi Hartm anu p. d. Maroltu, ki jim je dal radijski sprejemnik, nekaj robe in hrane. Glavnina čete je bila 25. aprila 1943 še v Golavabuki pri Pri- dgarju, potem pa sta se obe skupini sešli na Planinki. Stanetova skupina je dala četi srno, ki so jo potem skuhali za obed. S Sta­ 51 netovo skupino je šel Harkov k Seitlu v zaselek Komisija, kjer mu je Stane povedal, da bo Štefki Forneci-Sonji zaupal poseb­ ne kurirske naloge, Viteza, pa je naročil, naj vzame čimprej v četo. Komandant Stane seje takrat pri Seitlu domenil z 19-let- no Sonjo, da m orà čimprej odnesti pismi za namestnika ko­ m andanta cone Petra Stanteta-Skalo in za namestnika politič­ nega komisarja Dušana Kraigherja-Juga do partizanskih zvez v Litijo. Komandant Stane je v prepustnici napisal, da Sonji, ki potuje uradno na Gorenjsko , takoj oskrbijo zvezo s štabom Skale ali Štefana. Komandant Stane je tudi dejal, da bo s tova­ rišem Skalo lahko dobila zvezo v Ribčah pri vsaki hiši. Preden pa bo šla v Litijo, ji je še naročil, naj gre v M aribor in kupi fo­ tografije padlih borcev Pohorskega bataljona. Toda Sonja je šla samo domov v Lehdn nad Ribnico in se pozneje kom andantu Stanetu zlagala, da fotografij v M ariboru ni mogla dobiti. V Li­ tiji se je Sonja povezala v frizerskem salonu »Silva«, v gostilni z Zapotočnikom, dalje v Ponovičah z Marijo Prestor-Minko in v Ribčah z Ančko. Do Petra Stanteta-Skale sta jo naslednji dan odpeljala neko dekle iz Ribč in suhljat moški. Stante je Sonjo sprejel na hribovski kmetiji, kjer so bile tri hčerke aktivistke. Po oddanih pismih in prejetih napotkih se je Sonja odpeljala s čolnom čez Šavo in z vlakom od Kresnic domov. Kmalu po nje­ ni vrnitvi sta prišla k njej Stanetova spremljevalca Gagovič in Matko in jo odpeljala h kom andantu Stanetu na Skriven hri- ber. Tu je poročala o vsem, kar ji je naročil Peter Stante-Skala, prenočila je v taborišču, zjutraj pa se je vrnila v Komisijo. Po­ tem sta šli obe skupini s Planinke na Pungart.1 9 Tu se je kom andant Stane temeljito pomenil z vodilnimi partizani, kako naj delujejo v prihodnje. Vsem zbranim pa je poudaril, da morajo biti v svoji partizanski dejavnosti zelo pre­ vidni. Prepovedal jim je prenočevati ali počivati po hišah ter ukazal, da to organizirajo strogo vojaško v lastnih taboriščih v gozdovih, v šotorih in z dobrim vojaškim zavarovanjem, tabo­ rišča pa naj stalno menjujejo. Ceto je opozoril, da se naj ne spu­ šča v večje boje in akcije, temveč naj hodi po pohorskih dom o­ vih in vaseh ter tako s svojo navzočnostjo in manjšimi vojaški­ mi ter političnimi akcijami pobija nacistično propagando, daje bilo partizanstvo na Pohorju s padcem bataljona za vselej uni­ čeno. Komandant Stane je sodil, da bodo z navezovanjem do­ brih stikov najuspešneje spodbujali prebivalstvo k nadaljnje­ 52 mu boju proti sovražniku in da jim bo s postopnim vključeva­ njem novih borcev v četo uspelo ustanoviti nov bataljon, ki bo dostojno nadaljeval bojno pot padlih junäkov pri Osankarici. Komandant Stane je četo usmerjal na povezovanje s kmetijami, vdanimi gibanju, že takoj po prihodu na Pohorje. Te in še druge domoljubne kmetije so pričele četo takoj podpirati. Naklonje­ nost Pohorcev je bila očitna še zlasti aprila za veliko noč. Borci so šli po skupinah h km etom na več strani, ti pa so jih prijazno sprejeli in obilno obdarili z velikonočnimi dobrotami.2 0 Komandant Stane se je na Pungartu poslovil in šel z zaščito ter z Leonom proti Dovžam. Med potjo so se ustavljali na km e­ tijah in povsod so jih z zaupanjem in veseljem sprejemali. Po­ sebno veseli so jih bili na Brdah na kmetiji Justine Pogladič, p. d. Lazar ali Pri Srčku. Sin se od Staneta kar ni mogel ločiti. Postregli so jim z vsem, kar so premogli. Zvečer je skupino vo­ dil proti železniški postaji Srček. Ob slovesu m u je bilo hudo, saj je zopet upal, da bo lahko šel s partizani, toda m oral je ubo­ gati kom andanta Staneta in se vrniti za nekaj časa še domov. Lakovniki v Šmiklavžu so jih že nestrpno pričakovali. Spraše­ vali so jih, kaj so le na Pohorju počeli, da orožniki sedaj tako tekajo na vse strani. Komandant Stane jim je povedal, da so v tem kratkem času kar precej opravili. Lakovnikovi so bili se­ veda najbolj veseli, da je na Pohorju zopet četa pogumnih par­ tizanov. Sodelavcu Kuneju na Spodnjem Razboru je kom an­ dant Stane povedal, da bo pričela nositi s Pohorja pošto za To­ neta Ulriha-Kristla kurirka Sonja. Potem se je o delovanju ku­ rirskih zvez in tehnike pomenil še s sekretarjem Kristlom. Od njega je šla Stanetova skupina na Smodivnik, kjer se je zdravil ranjeni Dušan Kveder-Tomaž, z njim pa sta bila še prvoborec, politični delavec na terenu Franc Polh-Izak in borka Milka Ke­ rin. Leon se je poslovil od vseh in se po celomesečnem napo­ rnem križarjenju s kom andantom Stanetom ob koncu aprila vrnil k sekretarju Kristlu. Že v naslednjih dneh je prinesla s Po­ horja do Kuneja Sonja za Koroško, Savinjsko dolino in za sek­ retarja Kristla pošto.2 1 Dne 28. aprila sta šla v Komisijo Jože Zagožen-Servac in Jo­ sip Jeras-Branko po Franca Zigarta-Viteza. V taborišču pod Je­ zerskim vrhom proti Mislinjski dolini so ga kot svojega starega sodelavca lepo in tovariško sprejeli. Harkov je povedal, kako je šel Vitez s Pohorskim bataljonom že 4. novembra 1942 v akcijo 53 na Mislinjo v Pergerjevo tovarno lepenke. Znano je tudi bilo, da je Vitez dal Alfonzu Šarhu-Iztoku, Jožeku Knifiču-Iksu in še dvema njunima sodelavcema junija 1941 6 vojaških pušk, zaboj ročnih bom b in 2 vojaški uniformi. Tako je bil Vitez prvi Poho­ rec, kije šel med partizane po padcu Pohorskega bataljona. Če­ ta je z njim veliko pridobila, saj je bil najboljši poznavalec ce­ lotnega Pohorja, za seboj je imel odsluženo bivšo jugoslovan­ sko vojsko in tudi izkušnje iz delovanja v odporniškem giba­ nju.2 2 Oblastni komie KPS za Štajersko je že 1942 zaupal organi­ ziranje kurirskih zvez na območju IV. operativne cone prvo­ borcu Ivanu Moguju-Marku. Meseca maja 1943 pa mu je dode­ lila Pohorska četa Jožeta Zagožna-Servaca, ki je potem vzdrže­ val pod njegovim vodstvom stalne zveze od Pohorja do štaba cone, s Savinjsko dolino in s Koroško. Servac je bil potem še nekaj mesecev vojaško vezan tudi na drugi Pohorski bataljon.2 3 Četa se je od druge polovice aprila že čvrsto povezala z zves­ timi partizanskimi sodelavci iz let 1941 in 1942. To sta bili km e­ tiji Lazar in Krivec na Brdah. Dalje se je povezala v Dovžah z družino Pušnik, v kateri so bili vsi aktivni: oče Franc, sin Lud­ vik, hčerka Betka, mati in drugi domači. Na tem območju so bi­ li še povezani s Pavlom Gašperjem, p. d. Zgornji Ločnikar, Av­ gustom Urbanclom, Rahelo Koprivnikar, p. d. Adam ali po par­ tizansko Pri Parabeli, kjer so tudi vsi domači aktivno delovali. Tudi v dolini na Mislinji so imeli dobre stike z družinama Vik­ torja in Franca Planinšca in še z nekaterimi. Ludvik Pušnik se je aprila Pri Srčku zmenil z Ivanom Rojcem-Bogdanom in Vin­ cencem Jankom-Harkovom za dobavo čevljev za borce, kakor tudi za pošiljanje obveščevalnih podatkov. Ludvik je potem dal čevljarju Gašperju svoje usnje in podplate za izdelavo čevljev. Do junija so četi poslali devet parov, hkrati pa so ji stalno po­ šiljali tudi živež.2 4 Mesec april je bil značilen za bistveno povečano partizan­ sko dejavnost na Koroškem, na Pohorju in tudi drugod na ob­ močju IV. operativne cone. Zanimiv je prim er komaj 17-letnega Maksima Peklarja, kmečkega sina iz Zamarkove pri Lenartu v Slovenskih goricah, ki je od leta 1941 skrival doma strojnico zbrojevko. Od Alojza Poliča v Lormanju, kam or je hodil poslu­ šat tuje radijske postaje, je zvedel, da ima tudi on lahek m itra­ ljez in strelivo, kar vse pa je iz previdnosti aprila vrgel v reko 54 Pesnico. Za Peklarjev mitraljez je zvedel od Ivana Muršaka iz Spodnje Voličine borec Koroškega bataljona Srečko Rojs-Ni- ko, domačin iz Voličine. Prišel je s patruljo, v kateri so bili še Don, Slave in Mile, do Ivana Muršaka, ta pa je obvestil Peklarja, naj takoj pride z mitraljezom. Mladi Maksim pa jim je postavil pogoj: kam or gre mitraljez, grem tudi jaz. Potem je šel telesno dokaj nepripravljen na zanj pretežavno pot in je pod težo mi­ traljeza omagal. Partizani so prevzeli dragoceno orožje in pre­ cej streliva. Maksim se je m oral odpočiti in vrniti domov. Pat­ rulji Koroškega bataljona je dal takrat en lahki mitraljez s stre­ livom in bombami tudi Ivan Muršak, ki je vse to skrival prav tako od kapitulacije bivše jugoslovanske vojske. To je bilo ob­ dobje, ko še delavci gibanja Slovenskih goric niso bili povezani s Pohorjem. Vztrajni Maksim Peklar se je sedaj še tesneje po­ vezal z Ivanom Muršakom in Alojzem Poličem. Njegov cilj je bil rešiti iz Pesnice strojnico zbrojevko s strelivom in se priključiti pohorskim partizanom. Zvezo mu je ponovno obljubil Ivan Muršak.2 5 Po odhodu kom andanta Staneta je šla Pohorska četa 28. ap­ rila v Dovže. Tu je v gostilni in trgovini Katarine Goljat po po­ ročilu orožniške postaje Mislinja zasegla precej tobačnih izdel­ kov, 50 kg sladkorja, 20 srajc in druge robe. Zaradi prehrane so bili partizani 30. aprila pri Petru Peršetu na Brdah, toda tu so zatekli rezervnega policista iz Celja, ga zaslišali in mu odvzeli uniformo ter čevlje. Trije partizani so si istega dne oskrbeli ži­ vila pri Jakobu Špenglerju v Šmartnem na Pohorju.2 6 UKREPI GESTAPA PROTI POVEČANI PARTIZANSKI DEJAVNOSTI NA POHORJU Povečana partizanska dejavnost je okupatorja močna vzne­ mirjala. Občutil jo je zlasti na zahodnem Pohorju. Zato je sledila 24. aprila 1943 prem estitev vodje gestapovskega oporišča v Šmartnem na Pohorju Hannesa Berložnika na enako dolžnost na Mislinjo. Z njim pa je bila prem eščena tudi skupina njegovih raztrgancev - gestapovskih zaupnikov. Berložnik je pričel takoj z zasliševanji, zapiranjem sodelavcev gibanja in s pridobiva­ njem slabičev za sodelovanje z gestapom. Tako je 6. maja 1943 klonil na zaslišanju tudi slabič z zahodnega Pohorja. Od njega 55 si je Berložnik prizadeval zvedeti čimveč o partizanskih sode­ lavcih, posebej pa so ga zanimale nadrobnosti partizanske ak­ cije v Šentilju pod Turjakom. Zaslišanec, ki je postal agent, je opisoval, kako so ga partizani v noči na 20. april 1943 ob vdoru v trgovini Edvarda Rozmana in Antona Splihala pripeljali v Rozmanovo trgovino. Tu je bilo privedenih že več ljudi, med njimi dve nemški učiteljici ter zagrizen nacist nemški učitelj. Partizani so učiteljicama prepovedali nadaljnje poučevanje, učitelja pa so odpeljali in ga kaznovali za njegovo nacistično de­ lovanje s sm rtno kaznijo. Po končani akciji so se partizani zbra­ li, zapeli nekaj partizanskih pesmi, se potem razvrstili in odšli. Slabič je še povedal, da je nek njegov sorodnik hodil en mesec s partizani in da seje sedaj vrnil na območje Slovenske Bistrice. Za Franca, Ludvika, Betko in Ivana Pušnika ter Bernarda Časa je dejal, da so verjetno povezani s partizani. Potem pa je posplo­ šil, da so v Dovžah vsi za partizane. Berložnik je pritiskal tudi na Ivana Plevnika, gozdnega de­ lavca iz Velike Mislinje. Vedel je, da je sodeloval s Pohorskim bataljonom, s Pepco Antonič in njenim možem zdravnikom Jo­ žetom ter da sedaj sodeluje s Francem Žigartom-Vitezom in z drugimi. Berložnik je hotel protiusluge, toda Plevnik se je na­ logam izmikal. Partizani so za Berložnikove načrte zvedeli in Plevnika tudi prek Sonje opozorili. Ta je odvrnil, da je za par­ tizane in da Nemcem o njih ne bo nič povedal. Odslej je sode­ loval s Sonjo in z Vitezom. Berložnik je poročal, da so 17. aprila našli na seniku Matije Novaka v Jurišni vasi nad Slovensko Bistrico puško, 30 nabojev in bajonet ter ugotovili, da je tu prenočilo približno 10 partiza­ nov. Dalje je navedel, kako sta dva partizana trosila 27. aprila 1943 letake na območju Črnega vrha, da sta enega izročila pod Ribniškim sedlom tudi njegovemu raztrgancu ter da so bili šte­ vilni ogledi raztrgancev zahodnega in južnega Pohorja aprila neuspešni. Potem je na kratko ocenil: »Vtis imam, da prebival­ stvo zaradi prestrašenosti prepozno ali sploh ne poroča o ban­ ditih.« Za izdajalsko delo sije Berložnik pridobil 30. aprila 1943 no­ vega sodelavca na Šmartnem na Pohorju. Kmalu po prihodu na Mislinjo sta postala Berložniku sum­ ljiva orožnika Stangl in Fischer. Gestapovski zaupnik je Berlož­ niku poročal, da se oba orožnika s partizansko družino Prevol­ 56 nik preveč tolerantno pogovarjata. Stangla je brem enil še orož­ niški m ojster Vetters. Imenovanega orožnika in dr. Jožeta An­ toniča pa je obremenjevala tudi neka občinska uslužbenka z Mislinje, medtem ko je tožarila domačinka z Mislinje orožni­ škega mojstra Exela, da je do nacionalsocialistov sovražno raz­ položen. Zanimiva je tudi ocena Ivana Kotnika, p. d. Kuneja, s Spodnjega Razbora, o nemških orožnikih. Ta je kurirki Sonji govoril, da ima dobre zveze z orožniki v Slovenjem Gradcu. Eden je bil zelo dober, je dejal ter da so tega odpoklicali, za tri pa je rekel, da so še v mestu.2 7 PRVOMAJSKE AKCIJE IN DEJAVNOST ČETE PRED USTANOVITVIJO BATALJONA V razmeroma kratkem času je četa razvila dokajšnjo dejav­ nost. Imela je že precej trdnih postojank, ena najpomembnej­ ših je bilo celotno delavsko najemniško naselje Komisija (1230 m visoko) nad Mislinjo. V prikupnih manjših in večjih do­ movih je živelo več pogumnih družin. Glavni sodelavci gibanja so bili: Anton Seitl z ženo Marijo Žigart, njen sin partizan Vitez in 19-letna Štefka Forneci-Sonja, ki je stanovala v hišici poleg njih. Tu so bili še sorodniki Ivan in Jože Seitl z družinskimi čla­ ni ter sosedje Vincenc, Rudolf, Franc in Jože Založnik s sorod­ niki, zakonca Pečnik, gozdar Franc Plaznik in še nekateri. Pre­ bivalci Komisije so se v tem času uspešno povezovali s sodelav­ ci gibanja širšega mislinjskega območja.2 8 Štab IV. operativne cone je poslal enotam povelje, da s kre­ sovi in okrepljeno dejavnostjo čim uspešenje proslavijo delav­ ski praznik - 1. maj. Vse enote so se ustrezno svojim močem in razmeram za prvomajske akcije tudi pripravile. Toda priprav­ ljen za preprečitev partizanskih diverzij in drugih nastopov je bil tudi sovražnik. Poveljnik redarstvene policije Alpenland s sedežem na Bledu je izdal 29. aprila 1943 posebno povelje o alarmni pripravljenosti enot za 1. maj. Posebno povelje je bilo brzojavno preneseno 29. aprila 1943 tudi poveljniku redarstvè- ne policije za Spodnjo Štajersko v Mariboru. Poveljnik Brenner je m ed drugim opozoril, da so se partizani v zadnjih tednih s prostovoljci in mobiliziranci okrepili in zato izvedli več eko­ nomskih kot tudi drugih akcij. Predvideval je, da bodo z eko­ 57 nomskimi akcijami nadaljevali, na osnovi izjav ujetih partiza­ nov pa je sklepal, da pripravljajo partizani večje napade v času pred in po 1. maju. Zato je odredil stalno bojno pripravljenost razpoložljivih sil od 30. aprila 1943 od 16. ure do 3. maja do 8. ure. Omejil je lastni prom et z vozili, ukazal preskrbo oporišč in prepovedal oddaljevanje vojakov zlasti izven naseljenih mest. Ukazal je preprečevanje sabotaž. Na Jesenicah so imeli priprav­ ljen interventni oklepni vlak z moštvom, drugod pa so bila pri­ pravljena za prevoze policije in vojaštva m otorna vozila.2 9 Toda partizani so kljub vsem nevarnostim krenili v prvo­ majske oborožene in druge akcije. Iz poročila orožniške posta­ je Oplotnica je razvidno, da je bila četa na predvečer 1. maja, to je 30. aprila 1943, v Kotu nad Oplotnico pri Francu Juhartu, Marjeti Škrinjar in Antonu Klincu. Tu se je oskrbela s hrano, odnesla 3 vermanšaftske uniforme in pustila nekaj protinaci- stičnih letakov z naslovom Slovenci! Slovenke! Kdo je bandit? s podpisom Osvobodilna fronta. Četa se je za izvedbo prvo- manjskih akcij domenila že poprej, v Kotu pa se je verjetno raz­ delila na dve ali tri skupine. Ena skupina je zažgala, kot so po­ ročali orožniki, ob 21.20 planinsko kočo pri Treh kraljih. Potem so nameravli zažgati še ruško planinsko kočo, vendar so si pre­ mislili, ker so v neposredni bližini zvedeli, da naj bi bilo v njej 55 vermanov. Druga skupina je na Veliki Kopi prižgala velik kres, ki ga je bilo mogoče videti iz večjega dela Mislinjske do­ line. Okoli 22. ure seje četa ustavila na Brdah pri Petru Peršetu. Tu so odkrili rezervnega policista in mu odvzeli uniformo ter čevlje. Potem so partizani zanetili še kres nad Šentiljem pod Turjakom, na vznožju Pohorja pa so zažgali posloplje hitlerjev- cev. Akcijo so sklenili 1. maja na Razborci pri nekem kmetu, kjer so ob političnem kom entarju demonstrativno raztrgali Hitlerjevo sliko. Slovenski poročevalec je 1. junija 1943 poročal: »Pohorski bataljon je likvidiral nekaj denunciantov; izvedel akcijo kresov z vsemi enotami IV. operativne cone v počastitev 1. maja.«3 0 Pr­ vomajske akcije Pohorske čete so bile predvsem propagandne­ ga značaja. Berložnik je iz varnostnih razlogov poslal 30. aprila iz Mis­ linje na oglede zahodnega Pohorja raztrgance Podveršnika, Vidmarja, Janžiča in Pleterška. Zaradi megle, dežja in neuspeš­ nega tavanja so se vrnili svojemu šefu na poročanje že opoldne. 58 Potem je poslal 1 . maja raztrgance Pleterska, Podveršnika in Janžiča, da poiščejo partizansko taborišče, ki naj bi bilo sever­ no od Šentilja pod Turjakom. Ker niso nikjer opazili dima, so se vrnili. Raztrgance Kurnika, Vidmarja in Klemenca je isti dan poslal na območje Ribniškega sedla in Skrivnega hribra. Ob povratku so poročali, da so našli v Skrivnem hribu opuščeno partizansko taborišče za sedem oseb in da je nekdo izstrelil iz smeri Senjorjevega dom a deset strelov. Pleteršek in Janžič sta morala 1. maja še enkrat na teren. Z njima je bil še Stanislav Sla- tinšek. Obšli so območje Razborce, Velike Kope in Črnega vr­ ha. Našli so moške sledove v smeri Pungarta in na Veliki Kopi, m edtem ko so blizu Črnega vrha sneli z drevesa pritrjen par­ tizanski letak in ga prinesli naslednji dan na Mislinjo. Pri Čr­ nem vrhu so našli tudi staro partizansko taborišče. Prespali so na Razborci pri Tretjaku, 2. maja pa poročali, da na pregleda­ nih območjih verjetno delujejo samo partizanski terenski orga­ nizatorji. Raztrganca Vidmar in Klemenc sta našla 2. maja 1943 pod Ribniškim sedlom opuščeno partizansko taborišče, pri­ bližno 800 m pod Črnim vrhom pa partizansko taborišče za se­ dem oseb, ki naj bi ga partizani zapustili okoli 1. maja. Berložnik s poročili raztrgancev ni bil zadovoljen, saj mu ni­ so sporočili nič bistvenega. Za Lenarta Klemenca pa je potreb­ no pojasniti, da je bil partizanski sodelavec in da ga je Berlož­ nik za raztrganca prisilil. Do jeseni 1943 so Nemci ugotovili, da jim ni naklonjen in ker so imeli dokaze, da sodeluje s partizani, so ga zaprli in poslali v koncentracijsko taborišče.3 1 PRIPRAVE ZA USTANOVITEV BATALJONA Iz orožniških poročil je razvidno, da je bila 3. maja skupina partizanov pri Matiji Skočirju na Razborci, naslednji dan so bili pri Šavcu, pri Spodnjem Barlu in pri Ferdinandu Ošlaku. Dne 4. maja so bili pri Smogavcu na Planini na južnem Pohorju, od njega pa so krenili k Blažu Viču. Naslednji dan so se zadrževali pri Križu in Smogavcu in odpeljali občinskega slugo Martina Lunežnika. Še isti dan so bili v Komisiji pri Francu, Jožetu in Antonu Seitlu ter pri Francu Založniku. Povsod so zbirali krompir.3 2 59 Po 5. maju je šlo po predhodnem dogovoru med kom andan­ tom Stanetom in Vincencem Jankom-Harkovom 12 partizanov Pohorske čete na Mozirsko planino. Tja so morali zaradi zdru­ žitve s skupino iz Kamniško-savinjskega odreda. To je bilo po­ velje štaba IV. operativne cone o združitvi dveh skupin in o us­ tanovitvi drugega Pohorskega bataljona. V taborišču pod Čr­ nim vrhom so takrat ostali ranjeni Jože Pusovnik-Volan, bolni Josip Jeras-Branko in kuhar Ivan Juvan-Gorki. Harkov je vodil skupino prek Razborce, skozi Dovže v Šmiklavž. Tu so se usta­ vili pri Jesenjaku in Končniku. Ponoči pa so nadaljevali pot do požgane planinske koče na Mozirski planini, ki jo je kot javko določil kom andant Stane.3 3 Ob koncu aprila 1943 je poslal politični komisar IV. opera­ tivne cone Dušan Kveder-Tomaž povelje Franti Komelu, na­ mestniku političnega komisarja Savinjskega bataljona, na Me­ nino planino, da m ora prevzeti položaj političnega komisarja bataljona na Pohorju. V poveljuje bilo tudi navedeno, da ga bo čakal na javki pri Mozirski koči Harkov, ki je imenovan za ko­ mandanta drugega Pohorskega bataljona. Franti Komelu se je takrat na Menini planini pridružil z mitralješko trojko in s ku­ rirjem pozneje znan partizanski kom andant Boris Vinter iz Zreč, kije dobil enako povelje kot Komel, da m ora na Pohorje. Tako seje v Kamniško-savinjskem odredu zbralo, kot je razvid­ no iz poročila štaba Pohorskega bataljona z dne 11. maja 1943, skupaj 27 borcev in starešin, ki so krenili z Menine planine k pogorišču Mozirske koče. Med njimi sta bila tudi Mariborčana, poznejša znamenita partizana Ivan Zagernik-Joco in Maks Če- pič-Iztok.3 4 Ivan Medič-Silvo, kije šel v Kamniški bataljon konec aprila 1943, se spominja, da so zbrali v začetku maja 1943 novince pro­ stovoljce v gozdičku, imenovanem Park na Moravškem. Ivan Urbančič-Hinko pa opisuje, da so razvrstili Kamniški bataljon in pozvali prostovoljce za Pohorje. Ob tem pozivu je sledil kra­ tek premor. Hinko je pretrgal tišino, ko je izstopil iz vrste in na kratko pozval za Pohorje še druge tovariše. Sledili so m u brat Stanko-Oto, Alojz Podobnik-Rok, Franci Herle-Nande, Ignac Čad-Jur, Ivan Tomšič-Toko, Blaž Goropečnik-Adam, Franc Vr- hovnik-Gabi, Ivan Brojan-Marjan, brata Jernej Mali-Don in Ivan Mali-Bruno, Anton Kokalj-Zvone, Valentin Šegatin-Mirko, Slavko Rahne-Deževnik, Janez Faletič-Brko in drugi. Hinko 60 J nadaljuje, da je bil pohod na Pohorje zelo zanimiv. Kljub temu, da je bila ukazana stroga konspiracija, so zapeli kakšno parti­ zansko. Sicer pa so se počutili zelo negotove, to pa zato, ker so morali pustiti vse orožja v Kamniškem bataljonu. Rečeno jim je bilo, da je na Pohorju orožja več kot dovolj. Od Mozirske ko­ če, piše Hinko, seje razpoloženje stopnjevalo, zlasti ob snidenju z dobro oboroženimi Pohorci, ter obžaluje, ko bi imeli tudi mi orožje, bi lahko izvedla sedaj kar številčno močna skupina spo­ toma kakšno akcijo. Tudi Alojz Podobnik je obžaloval, ker je moral pustiti na Moravškem novo puško mavzerico z veliko streliva, kar vse je prinesel s seboj v partizane.3 5 V poročilu štaba drugega Pohorskega bataljona z dne 11. maja 1943 je med drugim navedeno, da sta se pri Mozirski koči sešli skupini s Pohorja in iz Kamniško-savinjskega odreda 9. maja 1943. Poročilo dalje potrjuje, da so prejeli pošiljko 21 no­ vincev in sprejeli v bataljon tudi Borisa Vinterja ter borca Ko­ sija.3 6 Kratka obrazložitev: Na Menini planini se je zbralo za Po­ horje 27, pri pogorišču Mozirske koče pa se jim je pridružilo še 12 borcev s Pohorja. Za pohod na Pohorje je bilo tako zbranih 39 borcev in starešin. Na pohodu sta Harkov in Franta iz vseh oblikovala četo, za kom andirja sta postavila Ivana Rojca-Bog- dana, za komandirja 1. voda Jožeta Zagožna-Servaca, 2. voda Rudolfa Hohkrauta-Dolfa in 3. voda Borisa Vinterja. Politične­ ga komisarja čete niso postavili, ker jim je manjkalo političnih kadrov, težave pa so bile tudi zaradi pomanjkanja vojaškega kadra.3 7 Razpoloženje med zbranimi borci za Pohorje na Menini pla­ nini je bilo ugodno, še boljše pa je bilo ob snidenju 9. maja 1943 pri Mozirski koči. Na splošno je prevladovalo mnenje, daje Po­ horje ugodno za partizansko bojevanje. Nekateri so mu dajali prednost pred Rogom, kjer so partizani velikokrat trpeli zaradi pomanjkanja vode in hrane. Borce je navdajalo zaupanje v us­ pešno prihodnost bojevanja na Pohorju. Menili so, da bo Po­ horje lahko postalo zanesljiva partizanska operativna baza in sčasoma tudi osvobojeno ozemlje. Že na Mozirski planini so ugotavljali določeno prednost ugodnejšega partizanskega tere­ na. Za Dobrovlje, Šipek in še nekatere hribe je bilo znano, da je potrebno paziti na tišino in skrbeti za skrajno previdnost. Do­ bršen del borcev je dajal Pohorju prednost, saj so bili prepri- 61 cani, da bodo tam ugodnejše življenjske razmere spričo dobrih kmetij, prehrane, soli, vode in ustreznejše okoliščine bojevanja. Saj so veliko slišali o hribovitosti in velikih pohorskih gozdo­ vih. Tako je tudi v svojih povojnih razmišljanjih ocenjeval po­ horske razmere prvoborec in organizator NOB Franta Komel, ki je prišel maja 1943 prvič na Pohorje. Njegova naloga je bila čimprej oblikovati s sodelavci bataljon in ga usposobiti za us­ pešno bojevanje.3 8 Nekoliko drugačno sodbo pa je o Pohorju izrekel Ivan Me- dič-Silvo, ki je šel aprila 1943 v Kamniški bataljon in potem s skupino novincev na Menino planino, od tam pa na Pohorje. Med drugim je v izjavi navedel: »O Pohorju takrat nismo imeli vabljivih ocen. Morda je bila ustanovitev bataljona na Pohorju tudi zato, da se ne bi kdo med potjo vrnil.« Medič seje pozneje uveljavil kot sposoben vojaški in politični funkcionar.3 9 Oceni Komela in Mediča dajeta popolnejšo in bolj neprist­ ransko podobo takratnih zahtevnih razmer in okoliščin za nad­ aljevanje bojevanja. Od Mozirske koče je četa krenila podnevi 9. maja po usta­ ljeni partizanski poti. Pravili soji »laška cesta«. Peljala je z Mo­ zirske planine na šentviško cesto, od tam pa na vrh slemena. Nekoliko bolj previdni so morali biti na prelazu Kramariča. Od tod so šli na Razbor, kjer sta se jim pridružila neki Štefan in Jo­ že Plešivčnik, p. d. Radmanov. Oba sta bila dezerterja iz nem ­ ške vojske, eden pa je prinesel s seboj tudi vojaško puško mav- zerico. Po prečkanju Mislinjske doline so se ustavili Pri Srčku na Dovžami.4 0 Mislinjska orožniška postaja je vrnitev partizanov takoj re­ gistrirala. V M aribor je poročala, da jih je bilo 9. maja ob 19. uri v Komisiji pri Rudolfu Založniku in pri Antonu Seitlu okoli 17. Naslednje poročilo pa je bilo še točnejše. Poročali so, da se je od 9. do 11. maja 1943 zadrževalo na območju Mislinjske koče 40 do 50 partizanov, ki so prenočevali pri drvarjih in zahtevali proti plačilu krom pir in mleko 4 1 V enomesečnem uspešnem delovanju so se 14 borcem čete pri­ družili 4 (Volan, Vitez, Štefan in Plešivčnik). Ker pa je šel na te­ rensko politično delo Ferdo Štibler-Ivan, je četa štela na koncu 62 svojega delovanja 17 borcev. V akcijah ji je uspelo pridobiti ne­ kaj orožja, streliva, vojaške opreme, hkrati pa preiskati Pohorje ter vliti delu prebivalstva upanje za nadaljnji odločni narod­ noosvobodilni boj. Pretrgala je trimesečno krizo, ko na Pohor­ ju ni bilo nobene partizanske enote ter se s pomočjo okrepitve z novinci in starešinami (skupaj 27), poslanimi po nalogu štaba IV. operativne cone iz Kamniško-savinjskega odreda razvila 10. maja 1943 v drugi Pohorski bataljon. OPOMBE 1 ARSNZ SRS; Maks Gasparič, Linka Ksela-Jasna, dr. Ante Mileta, Hilda Vojinović-Dunja, Vida Štuhec, Lojze Slemnik-Zvone, Ferdo Fischer-Mojka, iz­ jave v AMNOM; Ostrovska, Kljub vsemu odpor, I, str. 343-466; Domicili v slo­ venskih občinah. Ljubljana 1981. Dr. Milan Ževart, Aktivisti OF šaleško-mislinj- skega okrožja, stran 634, 754. Lojze Penič, Aktivisti OF mariborskega okrožja, stran 441. 2 Fajdiga, Zidanškova brigada, str. 15-17. 3 Boris Čižmek-Bor, izjava v AMNOM; Franc Zalaznik-Leon, Dolga in težka pot 1941-1945. Maribor 1963, stran 148, 149 (dalje navajam Zalaznik, Dolga in težka pot); Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 18. 4 Boris Čižmek-Bor, Ivan Uranič-Drago, Ivan Martinčič-Vanja, Josip Jeras- Branko, Ferdo Štibler-Ivan, izjave v AMNOM; Zalaznik, Dolga in težka pot, str. 153-156; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 18. Celovitega dokum enta o ustanovitvi druge Pohorske čete ni. O številu bor­ cev, ki so četo ob ustanovitvi sestavljali, so različni podatki. Preživeli borci te čete, Koroškega bataljona in drugi navajajo, daje bilo v njej od 12 do 16 borcev. Ker pa se večina odloča za oceno okoli 14, smo to odločitev sprejeli. Za padlega komandirja Miha že vsa povojna leta mnogi borci in raziskovalci zaman iščejo osebne in druge podatke. Ker se ga borci iz rudarskih revirjev in iz naše Ko­ roške ne spominjajo, je možno, da je prišel, kot navaja Ivan Uranič Drago, s Francem Pasterkom-Lenartom iz Kamniškega bataljona in naj bi bil domačin z območja Škofje Loke, Polhograjskih Dolomitov ali iz zamenjske Koroške. Pod vplivom napake v izjavi Ferda Štiblerja-Ivana, da je bilo ime prvem u ko­ mandirju druge Pohorske čete Gorki, je prišlo do napake tudi v knjigah Zalaz­ nika, Dolga in težka pot ter Fajdige, Zidanškova brigada. Pravilno partizansko ime je Miha. 5 Isto kot opomba 3. 6 Ivan Martinčič-Vanja, dr. Tone Hudopisk-Zvone, Bogomir Vastl-Božo, Rudolf Hohkraut-Dolf, Jože Zagožen-Servac, Bogdan Žolnir, izjave v AMNOM; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 18, 19; Filipič, Pohorski bataljon, stran 611, 649. 7 Poročilo kom andanta orožništva pri šefu civilne uprave za Koroško z dne 6. aprila 1943; Zveza: Povelje za akcijo poveljnika redarstvene policije Bled, št. 121, z dne 29. m arca 1943; Zbornik NOV, VI/5, dok. 205; Franta Komel, Na­ rodnoosvobodilna borba v Sloveniji, M aribor 1960. Na strani 85 navaja, da so 63 Nemci organizirali 5. aprila 1943 proti koroškim partizanom akcijo »Hinden­ burg«. 8 Ivan Uranič-Drago, izjava v AMNOM; Zalaznik, Dolga in težka pot, stran 155, 156. 9 Jože Zagožen-Servac, dr. Tone Hudopisk-Zvone, Ivan Martinčič-Vanja, iz­ jave v AMNOM; Zalaznik, Dolga in težka pot, stran 156. 1 0 Poročilo orožniškega oddelka Slovenj Gradec z dne 5. aprila 1943, Zbor­ nik VI/5, dok. 203. 1 1 Zalaznik, Dolga in težka pot, str. 156-159. 1 2 Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji. Ljubljana 1961, II, stran 303 (dalje navajam Mikuž, Pregled zgodovine NOB). 1 3 Poročilo štaba IV. operativne cone z dne 12. aprila 1943, Zbornik NOV, VI/5, dok. 91; Štajerski gospodar, 7. avgusta 1943, v AMNOM. 1 4 ARSNZ SRS; Fajdiga, Zidanškova brigada, str. 145-164. 1 5 Ivan Martinčič-Vanja, Josip Jeras-Branko, Jože Zagožen-Servac, izjave v AMNOM; Zalaznik, Dolga in težka pot, str. 159-161. 1 6 Zalaznik, Dolga in težka pot, stran 161. 1 7 Ferdo Štibler-Ivan, Jože Pusovnik-Volan, izjavi v AMNOM; Fajdiga, Zi­ danškova brigada, stran 18. 1 8 Poročili orožniške postaje Šm artno pri Slovenjem Gradcu z dne 12. in 15. aprila 1943 ter poročilo orožniške postaje Mislinja z dne 13. aprila 1943, vsa v AMNOM. 1 9 Poročilo štaba IV. operativne cone z dne 12. aprila 1943, Zbornik NOV, VI/5, dok. 90; poročila orožniških postaj Oplotnica z dne 20. aprila 1943, Mis­ linja z dne 20. aprila 1943, Šm artno pri Slovenjem Gradcu z dne 21. in 23. ter 25. aprila 1943, Ribnica na Pohorju z dne 26. aprila 1943, vsa v AMNOM; ARSNZ SRS; Zalaznik, Dolga in težka pot, stran 161, 162. 20 Ivan Martinčič-Vanja, izjava v AMNOM; Zalaznik, Dolga in težka pot, stran 163. 2 1 Zalaznik, Dolga in težka pot, stran 164, 165. 2 2 Franc Žigart-Vitez, izjava v AMNOM. 23 Jože Zagožen-Servac, Ivan Mogu-Marko, izjavi v AMNOM. 24 Ludvik Pušnik, Viktor Planinšec, izjavi v AMNOM; Rahela Rutnik, Vse je zapisano, dorečeno ... TV 15, 19. novem bra 1981. 25 Maksim Peklar-Fonzi, spomini v AMNOM; Milan Ževart, Po sledovih NOV v m ariborskem okraju. Maribor 1962, stran 291, 292 (dalje navajam Že­ vart, Po sledovih NOV). 26 Poročilo orožniške postaje Mislinja z dne 28. aprila 1942, v AMNOM. 27 ARSNZ SRS. 28 ARSNZ SRS; Franc Žigart-Vitez, izjava v AMNOM. 29 Poročilo Vincenca Janka-Harkova z dne 11. maja 1943 štabu IV. opera­ tivne cone, v AIZDG, fase. 330/1; povelje poveljnika redarstvene policije Alpen- land z dne 29. aprila 1943, Zbornik NOV, VI/5, dok. 224. 30 Poročilo Vincenca Janka-Harkova z dne 11. maja 1943 štabu IV. opera­ tivne cone, v AIZDG, fase. 330/1; poročili orožniške postaje Oplotnica z dne 1. maja 1943, v AMNOM; ARSNZ SRS; Ivan-Martinčič-Vanja, izjava v AMNOM; Slovenski poročevalec, informativni poročevalec OF, izdaja za severno Slove­ nijo, IV. leto, 1. junija 1943. 3 1 ARSNZ SRS. 64 32 Poročila orožniške postaje Mislinja 3. in 10. maja 1943 ter orožniške po­ staje Šm artno na Pohorju 4. maja 1943, vsa v AMNOM. 33 Franc Žigart-Vitez, Josip Jeras-Branko, izjavi v AMNOM. 34 Poročilo štaba Pohorskega bataljona in kom andanta Vincenca Janka- Harkova, obe z dne 11. maja 1943, v AIZDG, fase. 330/1; Franta Komel, izjava v AMNOM; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 19, 20. 3 5 Ivan Medič-Silvo, Ivan Urbančič-Hinko, Alojz Podobnik-Rok, izjave v AMNOM. 36 Franta Komel navaja v izjavi leta 1954 (Bogdanu Žolnirju, m apa 329-1 v AMNOM), da se jim je na Menini planini pridružil z manjšo skupino Boris Vinter. Medtem navaja Ivan Medič-Silvo leta 1970, da se jim je na Menini pla­ nini pridružil Boris Vinter z mitraljesko trojko in s kurirjem (Kosijem - op. M. F.). Dalje omenja Medič, da je takrat šla iz Kamniškega bataljona ena sku­ pina na Pohorje, druga pa na Koroško. To se skoraj v celoti ujem a s podatkom v knjigi Miroslava Stiplovška, Šlandrova brigada na strani 37, da je šlo iz Kam­ niškega bataljona na Pohorje 25 in na Koroško 25 novincev. Kot je iz dokum en­ tov in pričevanj razvidno, gre za zelo majhne, nebistvene razlike v seštevku borcev in starešin, ki so se zbrali na Menini planini za odhod na Pohorje. Po navedenih virih in literaturi je seštevek borcev na Menini in pri Mozirski koči takle: 21 novincev iz Kamniškega bataljona, Vinterjeva skupina 5 borcev, Fran­ ta Komel iz Savinjskega bataljona in pohorska skupina 12 borcev, skupno 39 borcev in starešin. 37 Poročilo štaba Pohorskega bataljona z dne 11. maja 1943, v AIZDG, fase. 330/1; Franta Komel, izjava leta 1954, v AMNOM. 3 8 Franta Komel, izjava leta 1982, v AMNOM. 39 Ivan Medič-Silvo, izjava v AMNOM. 40 Poročilo kom andanta Vincenca Janka-Harkova z dne 11. maja 1943, ki omenja tudi priključitev dveh novincev, v AIZDG, fase. 330/1; Frata Komel, Ivan Medič-Silvo, Jože Pusovnik-Volan, Bogomir Vastl-Božo, izjave v AMNOM. 4 1 Poročilo orožniške postaje Mislinja z dne 10. in 11. maja 1943, v AMNOM. 65 III. Ustanovitev drugega Pohorskega bataljona in njegova dejavnost od 10. maja do 8. avgusta 1943 Dne 10. maja 19431 so se partizani zbrali na Pungartu na Po­ horju. Šlo je za pomemben dogodek, ki ga niso ovenčali s po­ sebno slovesnostjo. Za njimi je bil naporen pohod in več ne­ prespanih noči. Potrebno se je bilo hitro dogovoriti o ustano­ vitvi drugega Pohorskega bataljona in kako delovati v prihod­ nje. V znamenju navodil in dogovora za nadaljnje boje sta na kratko spregovorila 19-letni dijak, prvoborec politični komisar Franta Komel in 24-letni delavec, borec od spomladi 1942, se­ daj kom andant Vincenc Janko-Harkov. Za njima je povzel be­ sedo revirski prvoborec 30-letni delavec Rudolf Hohkraut-Do- lf. Njegovi napotki so veljali zlasti novincem, ki so se sedaj s Po­ horjem komaj spoznali. Vsi govorniki so si bili edini, da mora na novo ustanovljeni Pohorski bataljon nadaljevati odločen boj prvega Pohorskega bataljona. Borci so šli do skrivnega bunkerja padlega Pohorskega ba­ taljona m ed Veliko Kopo in Črnim vrhom, kjer je četa aprila našla okoli 20 pušk ter nekaj streliva. Kako so našli puške in jih razdelili novincem navaja Ivan Urbančič-Hinko: »V težkem pri­ čakovanju smo dočakali čas razdelitve orožja in razočaranja ni manjkalo. Bilo je nekaj lovskih in dolgih starih avstrijskih pušk s po trem i naboji. Dobil sem avstrijsko puško in bila mi je ljub­ ša od lovske, četudi je bila zelo nerodna. Po besedah Dolfa in Frante pa se je naše razočaranje spremenilo v prepričanje, da je okrog Pohorja pri sovražnikih orožja na pretek, ki jim ga je potrebno samo odvzeti.« Precej časa so iskali na strmem območju planskega Kralja tudi glavno skladišče, ki je bilo prvotno določeno za prezimo­ vanje prvega Pohorskega bataljona, vendar ga niso našli. Še is­ tega dne 10. maja 1943 je šel bataljon do lovske koče pri Brlož- niku nad Mislinjskim jarkom, od tod pa so šli na severno stran 67 Črnega vrha. Tu so potem taborili približno šest dni. Sedaj je nastopil čas hitrega urejanja bataljona. Ugotovili smo že, da je prišlo na Pohorje ob ustanovitvi bataljona 41 borcev in stare­ šin, tem pa so se pridružili še Volan, Gorki in Branko, ki so osta­ li na Pohorju. Tako je štel drugi Pohorski bataljon ob ustano­ vitvi 44 borcev in starešin. Verjetno je v tem taborišču 11. maja 1943 napisal Franta Ko­ mel poročilo štaba bataljona, v katerem navaja, da ima bataljon 14 pušk in en puško mitraljez ter da so od navedenih pušk 4 av­ strijske. Dalje navaja, da imajo deponiranih še nekaj avstrijskih pušk, to pa zato, ker nimajo zanje streliva. Borci so imeli po 15 nabojev za vsako puško. Komel je želel od štaba cone, da bi jim poslal nekaj streliva za avstrijske puške in po možnosti tudi orožje. Dodal pa je, da se bodo skušali oborožiti tudi sami, ko bodo imeli za to priložnost. Dalje je želel, da bi jim poslala cona nekaj političnih in vojaških kadrov, za 21 poslanih novincev pa je menil, da so dobri. Vabil je na Pohorje predstavnika štaba co­ ne, da bi jim dal navodila, kako organizirati teren in vzpostaviti zveze z Mariborom. O partiji je navedel, da ni bila dovolj aktiv­ na in da jo bodo sedaj aktivirali, kolikor bodo mogli. Ob koncu je poudaril, da so pričeli v bataljonu takoj s političnim in voja­ škim delom ter da so imeli od 9. maja dve politični in dve vo­ jaški uri.2 Če bi sodili po uradnem poročilu Komela, bi dejali, daje bil bataljon oborožen komaj polovično. Toda glede na izjave Mar­ tinčiča, Urbančiča, Zalaznika in še nekaterih so našli več lov­ skih in avstrijskih pušk prvega Pohorskega bataljona hitro po prihodu na Pohorje. Znano je tudi, da so bili borci Pohorske če­ te zvečine dobro oboroženi, prav tako tudi Komel, Vinter, nje­ gov kurir Kosi in mitralješka trojka. Zelo verjetno je, da so ne­ kaj dodatnega orožja našli hitro potem, ko je bilo poročilo z dne 11. maja 1943 že odposlano. Znano pa je tudi nepisano par­ tizansko pravilo, da se štabi niso radi hvalili s previsokimi šte­ vilkami orožja in streliva ter da so se včasih tudi »zmotili« in napisali manjše številke. Sklenemo lahko, da je bilo okoli tri- četrt borcev bataljona oboroženih. Polovica orožja verjetno ni bila kakovostna, težave pa so zlasti bile zaradi pomanjkanja streliva. Naštete težave pa le niso bile bistvene, saj je bila pri­ sotna pripravljenost celotnega bataljona, da se čimprej oboro­ žijo, zato pa so obstajale tudi objektivne možnosti. Začetni 68 ^ ÏP . f -.—«, ^ ^ ^pJcxJL*-i*— /1 / . * -< -> _ < > _ _ /V '& k. '-C v a^je,-A* 7) , ** y . y , ° / ^ K ^ a^s i A t ' v - j - lU*. n ' f j t s • C L& ^-O ^-^=.0— Jb-£ A -uA » .U ^ a X ., /^rv^W-j‘ č r P - l ! ^ a , - a * s £ ç t /< < £ = -^ -4 -* .^ * , j /V ^ -f"V-^ ^ à ^ £ s-\_ < ny^r^u ^% ^, i% Jf ~ ^ e ^>^ o ^ a , Æ -* ^ V ^U&~£\ i^ ( U ^ ^ ^ \. 0 j^Ç.-klûJt. ^ 0*^5. >6-a c l^ U -* -w /rî-> w Q ^ * p . ‘ & < X -J^k , r h ' f ^ J L p * •'VTf-^ - " 1 s Ù -C jO Q tZ > L < ^ ° £ ^ ^ 0 C k L & J i ^-0 4 {s^&Cï. rU ~ ~ * r J € 2 ~ e ^ /l^-Ti^^^a^ y ^ L * n , /-i l ) S< **- / v f e S t /U p$\. U -% *-Gx*^o «u-v- ^C , ^ / \ /»P j x -& \*^ - X — / o o j ) % ^ Q -'^ ^ J L ^*-t ^ - = X - ,V D < ./< 1-1 ^ <*'& <. Prva stran poročila štaba drugega Pohorskega bataljona z dne 11. maja 1943 69 zgled pri hitrejšem oboroževanju je dal Vitez, ki je šel kmalu po ustanovitvi bataljona v Lehen nad Ribnico k Feliksu Plevniku- Lovcu, kjer je imel skrito bivšo jugoslovansko vojaško puško s strelivom. Njegovo vrnitev s puško so v bataljonu z veseljem pozdravili.3 Tudi Ivan Martinčič-Vanja omenja v svojih spominih, kako se je več neoboroženih borcev po vrnitvi z Mozirske planine oborožilo s puškami iz skladišča padlega Pohorskega bataljo­ na. To se ujema z navedbo Komela, da so nekaj lovskih pušk našli 10. maja v skladišču padlega bataljona pod Pungartom. Takrat so našli vskladiščene tudi precej dobre prosene kaše, ki so jo še pozneje večkrat jedli. Komel navaja, da so takrat iskali tudi skladišče pušk pod Roglo, ki pa ga niso našli. Ivan Medič- Silvo se spominja, da so šli ob ustanovitvi drugega Pohorskega bataljona s Pungarta iskat nekam za Kopo bunker, v katerem je bila hrana. Našli so ga in iz njega prinesli nekaj užitne in ne­ kaj pokvarjene hrane.4 Drugi bataljon, ki je začel zavzeto delovati, pa ni bil na Po­ horju sam. Komandant Harkov je 11. maja poročal coni, da so prejeli informacijo o delovanju manjše partizanske skupine na območju Ruš.5 Kot je znano, so to bili: Jasna, Zvonko in Dnje- per. V teh dneh se je bataljonsko vodstvo povezalo zaradi us­ pešnejšega delovanja s Tonetom Ulrihom-Kristlom, sekretar­ jem šaleško-mislinjskega okrožja in s članom tega okrožja Francem Polhom-Izakom. V štabu pa so se med drugim dom e­ nili, da bodo v bližnji prihodnosti razgibali predvsem območje Zreč, kjer je bil dober poznavalec razm er domačin Boris Vin­ ter.6 Iz več orožniških poročil je razvidno, da so se partizani lotili dela zelo zavzeto. Tako je 11. maja skupina partizanov ustavila gozdno železnico v Mislinjskem jarku in si z njo skrajšala pot proti Doliču. Druga skupina je bila ta dan v Šentilju pri Mislinji in pri dveh kmetijah v Mali Mislinji.7 Pred začetno dejavnostjo Pohorskega bataljona se je želel okupator zavarovati tudi tako, daje 14. maja okrepil orožniško postajo na Mislinji z 20, orožniško podružniško postajo v Pod­ gorju pri Slovenjem Gradcu s 15, dne 15. maja pa orožniško podružniško postajo v Podvelki z 10 orožniki.8 Zanimivo je bilo poročilo orožniške postaje Ruše, ki je tele­ fonirala, da sta dva partizana 12. maja 1943 napadla v gozdu pri 70 Rušah Rudolfa Leisederja, nadoskrbnika za utrjevanje nem­ štva. Leiseder je hotel odvzeti partizanu pištolo brovning, ta pa mu je prestrelil levo roko. Ker je moral Leiseder v bolnišnico, je bilo onemogočeno neko uradno zborovanje v Rušah, na kraj dogodka pa so poslali orožniško patruljo. Glavnina bataljona je bila istega dne še pri več kmetijah v Golavabuki in v dneh do 18. maja po zaselkih mislinjskega Po­ horja. Na Resniku je bilo 19. maja več partizanov pri kmetijah Jo­ žeta Pačnika in Franca Vidmarja. V noči na 21. maj je izvedel bataljon oskrbovalno akcijo pri nekaterih kmetijah na Sko­ marju, precej robe pa je pridobil v trgovini Kovše. Naslednjega dne so se oskrbovali proti delnemu plačilu na Resniku.9 Okoli srede maja je bil bataljon na pohodu. Pri pogorišču Ribniške koče so zagledali mladeniča. Komisar Franta je uka­ zal obkolitev, kar pa ni bilo potrebno, saj je mladenič partizane iskal in se jih razveselil. To je bil 20-letni Franc Jamnikar, rudar iz Laz pri Velenju, ki ni hotel v nemško vojsko. Gestapo ga je zaprl na Prevaljah, Jam nikar pa je naredil v steni luknjo in 1 . maja zbežal na Uršljo goro. Ker ni našel partizanov, jih je šel is­ kat v Šaleško dolino in odtod na Pohorje. Ker je bila njegova sestra Ivanka sodelavka aktivistov Izaka in Toneta Lempla-Du- šana, se je takoj izkazalo, da je prišel Jamnikar s poštenimi na­ meni. To je bil prvi prostovoljec po ustanovitvi bataljona.1 0 V drugi polovici maja je prišel v bataljon po zvezi v Sloven­ ski Bistrici ali v Konjicah poznejši priljubljeni politični komi­ sar Vinko Mezgec-Rajko, tehnik iz železniške kolonije v Mari­ boru. Možno je tudi, da je prišel po zvezi Ivana Zagernika-Joca ali Hilde Turk-Dunje. V tem času pa se je bataljonu priključil drugi prostovoljec za Vitezom s Pohorja, poznejši skoraj nepo­ grešljivi borec, sodelavcev gibanja, Ernest Vobovnik, 30-letni kamnosek iz Ribnice na Pohorju. Ko je bataljon zažgal osnovno šolo na Resniku 22. maja 1943, je prišel po dogovoru z Borisom Vinterjem v njegove vrste tudi 22-letni kmečki sin, dezerter iz nemške vojske Anton Višnar-Miha iz znane partizanske Vaupo- tove kmetije z Resnika.1 1 Iz taborišča severno od Črnega vrha se je bataljon prem ak­ nil v taborišče nad Kamenitec med Klopnim vrhom in Peskom. Temu taborišču so pravili tudi »Na brvi«. Od tod je poslal štab na Smolnik pri Rušah Franca Žigarta-Viteza in Maksa Čepiča- 71 Iztoka po Linko Kselo-Jasno, Hinka Urlepa-Dnjepra in Toneta Olstraka-Zvonka. Glede na primerjave z orožniškimi poročili, je to bilo blizu 20. maja.1 2 RUŠKA SKUPINA SE JE VKLJUČILA V BATALJON Ko sta prišla Maks Čepič-Iztok in Franc Žigart-Vitez nad Puščavo, je Vitez tukaj počakal, Iztok pa je šel v Ruše k prija­ telju in sotrpinu iz koncentracijskega taborišča Mauthausen, predvojnemu komunistu, sedaj sekretarju partijske celice Ru­ diju Piščancu. Njegova sodelavka Marija Hajnrih je po razgovoru odpeljala Iztoka na Jasnin dom. Snidenje zvestih sodelavcev je bilo prisrčno. Iztok je prespal skrit na podstrešju, naslednji ve­ čer pa se jim a je pridružil Hinko Urlep-Dnjeper. Ranjenega To­ neta Olstraka-Zvonka so pustili začasno v negi pri Kselovih ter odšli do Viteza. Že visoko na Pohorju jih je vse pričakala bata­ ljonska patrulja dveh partizanov ter jih spremljala v štab bata­ ljona. Tu so jih zelo lepo sprejeli. Harkov se je razveselil Jasne, soborke iz prvega Pohorskega bataljona, o kateri mu je govoril Iztok v dneh ustanovitve drugega Pohorskega bataljona, kako vztrajno deluje na zelo nevarnem terenu. Jasna pa se je navidez poznala tudi s političnim komisarjem Franto, ki je pred vojno nekaj časa delal v Rušah, sama pa je bila trgovska pomočnica pri znani družini Knifičevih. Ob tej priložnosti sta Jasna in Dnjeper štabu povedala razne nadrobnosti o usodi padlega Po­ horskega bataljona. Poleg tega je Jasna izčrpno poročala o svo­ jem delu na terenu, o delu svoje skupine, o številnih zvezah, ki so jih vzpostavili ter izročila letak, ki sta ga razširjala z Zvon­ kom. Potem so Jasno in Dnjepra predstavili borcem bataljona. Tako je postala 18-letna Jasna prva borka drugega Pohorskega bataljona.1 3 S prihodom Jamnikarja, Mezgeca, Vobovnika, Višnarja in ruške skupine se je številčno stanje dvignilo na 51 partizanov. V tem času je odšel na Razbor za vodjo relejne postaje Pohor- je-Koroška-G orenjska Jože Zagožen-Servac. Njegovo mesto komandirja prvega voda je takoj prevzel Vitez. Toda številčno stanje je ostalo nespremenjeno, saj je prišel že 3. junija po zvezi Anteja Milete, Ivana Zagernika-Joca in Hilde Turk iz M aribora 19-letni pogumni in iznajdljivi sodelavec Osvobodilnega giba­ nja, dijak Stane Lenardon.1 4 72 POVEČANA PARTIZANSKA DEJAVNOST IN NEUSPEH VELIKE SOVRAŽNIKOVE HAJKE Štab bataljona se je zavedal pom em bnosti povezav s tere­ nom, zlasti z Mariborom. Zato je poslal že maja v M aribor Ivana Zagernika-Joca. 18-letna aktivistka Hilda Turk je naročila An­ teju Mileti, da m ora na postojanko v gostilno Marije Lindič, se­ daj Radvanjska 106 v Novi vasi. Prišlo je do prijetnega presene­ čenja. Srečala sta se Ante in Joco in tuje bil še en partizan. Ante je nam reč Joca odpeljal v začetku aprila 1943 iz M aribora prek Dravograda, Celovca in Kamnika naravnost v Kamniško četo, ki je takrat taborila nad Homcem nad Kamnikom. Joca je po­ tem še enkrat videl v Kamniški četi, ko je iz Dravograda pripe­ ljal v partizane Nemca, protifašista, tudi s pomočjo iste zveze, ki mu jo je dala Gorenjka, natakarica v Dravogradu, sicer sestra gorenjskega partizana. Joco in Ante sta šla potem v mesto. To­ da v Magdalenskem parku sta srečala nekega daljnega Jocove- ga sorodnika, ki je imel pri vermanšaftu neko funkcijo. Joco mu je ukazal, da takoj preneha z delom pri vermanšaftu, da pa bi ta ukaz bolj držal, gaje temeljito pretepel. Ob tej priložnosti je bil Joco tudi na razgovorih na postojanki pri Turkovih v ko­ loniji. Pri Lindičevih je spal podnevi več dni, ponoči pa je na­ vezoval po M ariboru pri znancih in sodelavcih stike. Ob koncu maja je bataljon poslal iskat zveze v M aribor tudi Maksa Čepi- ča-Iztoka. Med drugimi je Iztok obiskal Anteja Mileto v sedanji Ulici heroja Šlandra. Dogovarjala sta se, kako okrepiti delo v Mariboru, o pošiljanju novincev na Pohorje in da bo prišel Ante na sestanek, ki naj bi bil v štabu bataljona 10. junija 1943.1 5 Iz tega časa je ohranjen izjemno pom em ben dokum ent šta­ ba IV. operativne cone, ki potrjuje opravljanje posebnih zaup­ nih organizacijskih nalog članu Pohorskega bataljona Maksu Čepiču-Iztoku. Gre za prepustnico, ki jo je v imenu štaba IV. operativne cone svojeročno napisal 2. maja 1943 njegov politič­ ni kom isar Dušan Kveder-Tomaž in sopodpisal kom andant Franc Rozman-Stane. Zaradi pom em bnosti njene vsebine jo navajamo dobesedno: »Tovariš Maks ima nalog preko Pohor­ skega bataljona vzpostaviti posebne zveze na terenu. Štab ba­ taljona naj mu omogoči neoviran odhod iz bataljona na teren. Tov. Maks m ora pošiljati posebna poročila o svojem delu. S. F.-S. N.!« To je prvi uradni dokument, ki govori o drugem Po­ 73 horskem bataljonu, izstavljen v dneh priprav za njegovo usta­ novitev, kije potem sledila 10. maja 1943 na Pungartu na Pohor­ ju.1 6 Bataljon je šel okoli 20. maja iz taborišča »Na brvi« nad Ka- menitcem k planinski koči na Kremžarjevem vrhu. Sem bi mo­ rala priti na zvezo Hilda Turk, ki pa je ni bilo. Potem je šel ves bataljon na Pesek, odtod pa na poslednje bojišče Pohorskega bataljona. Vodila sta ga Harkov in Volan. Našli so podobno sta­ nje kot pred njimi aprila druga Pohorska četa. Prazni in polni naboji, šaržerji, posoda, oblačila, šotorska krila, vse je ležalo v neredu naokoli. Zemljanke so še stale. Delno razcefrana dreve­ sa pa so po spominu Frante Komela še posebej razodevala po­ tek hudih bojev padlega bataljona. Preberimo, kako globoko se je vtisnil ta dogodek borcu Ivanu Urbančiču-Hinku: »V polni ti­ šini smo poslušali tovariša komisarja Franto, ki je govoril o ju­ nakih, ki so padli do zadnjega. Potem je bilo rečeno, naj pevci zapojejo Kot žrtve ste padli in tako počastimo spomin na padle. Toda nihče ni bil sposoben dati glasu iz sebe. Le tu in tam je bilo slišati pritajen vzdih. V prsih nas je stiskalo, kot da se sra­ mujemo svojih solza. Komisar Franta je zahteval od mene, naj začnem. Grlo je bilo zaprto in niti ene besede nisem mogel spraviti iz sebe. Preteklo je nekaj trenutkov,.da smo bili sposob­ ni začeti, toda pesem še daleč ni bila tako zbrana kot bi morala biti. Preveč nas je prevzelo, saj žalost ne izgine tako hitro.«1 7 Tu je bila obljuba brez besed novega bataljona, da bo nadaljeval neizprosen boj padlih junakov. Bataljon je v tem času prenesel svojo dejavnost na južno Po­ horje. Pri iskanju in utrjevanju zvez s sodelavci gibanja pa je bil zlasti uspešen domačin Boris Vinter.1 8 Iz orožniških poročil je razvidno, da je bataljon 22. maja zbiral hrano na Resniku in za­ žgal osnovno šolo, potem so od Karla Kovšeta odpeljali proti plačilu tele. Tudi na Skomarju so zbirali hrano in odnesli iz tr­ govine precej robe, ki so jo potrebovali. Pozno, 25. maja je ba­ taljon pri sedmih hišah v Resniku» in na Skomarju odnesel ver- manšaftske uniforme. V neki hiši so demonstrativno raztrgali Hitlerjevo sliko, v drugi pa oklofutali kmeta, ki je bil za naciste. Bataljon je bil 25. maja v Boharini. Tu je odpeljal nekaj najem­ nikov, ki jih je po zasliševanjih izpustil, lovskega čuvaja Filipa Vodovnika z Rakovca, pa je zadržal. Iz vasi so odgnali dva vo- lička, od Lavričeve koče na območju Rogle pa dve teleti.1 9 Za 74 Filipa Vodovnika so ugotovili, d aje izdajal prvi Pohorski bata­ ljon in nasploh vohunil po naročilu okupatorja za partizani. Ba­ taljonu tudi ni hotel izročiti svoje lovske puške in se je do par­ tizanov sovražno obnašal. Zaradi vsega navedenega ga je bata­ ljon 28. maja 1943 ustrelil.2 0 Po akciji v Boharini pri Zrečah in na območju Rogle je šla skupina borcev nad Ruše. V Smolniku so bili 27. in 28. maja pri Brodnerju, dalje pri znani partizanski sodelavki Tončki Dolin­ šek, pri Glazerjevih in pri Švajgerju. Pri Švajgerju in pri Dolin- škovi so partizani pustili nemško-slovenske protinacistične le­ take. Naslednjega dne so to skupino po poročilih drvarjev orož­ niki registrirali pri Bajgotu. O drugem delu bataljona so bili orožniki obveščeni, daje bil 28. maja na Hudinji. Trije okupa­ torjevi zaupniki pa so 29. maja poročali, da so videli dim v goz­ du nekoliko zahodno od Velikega vrha nad Tremi kralji. Do­ mnevali so, da je tam partizansko taborišče in so zato organi­ zirali prežo. Naslednjega dne je partizanska skupina naletela vzhodno od Osankarice na omenjene tri raztrgance, ti pa so se umaknili. Partizani so se potem zadrževali na območju Planine in Lukanje. Od tod je šla večja skupina na območje Šentilja pod Turjakom. Iste noči 31. maja na 1. junij je bilo precej partizanov pri Sv. Kunigundi nad Zrečami. Iz gostilne Antonije Korošec p. d. Likuž so odnesli 6400 cigaret, tobak, cigare ter dobili tudi m ošt in kruh. Pri trgovki Tereziji Sadek pa so dobili poleg ci­ garet, sladkorja, še precej moke in drugega živeža. Na petih kmetijah so se prehranili in dobili tri vermanšaftske unifor­ me.2 1 Konec maja in v začetku junija 1943 so že delovale povezave na južnem Pohorju, ki jih je vzpostavil prek svojih sorodnikov, prijateljev in znancev Boris Vinter. Tako so partizani hodili k Borisovem stricu Jožetu Lepšini v Zreče, k trgovcu Antonu Merniku, njegovi tašči gostilničarki Antoniji Korošec ter k nju­ nemu delavcu Francu Pinterju k Sv. Kunigundi. Hodili so tudi v gostilno Karla in Tinke Kovše na Skomarje, h gostilničarjema Veroniki in Francu Vidmarju ter k Jožetu Pačniku na Resnik, k sodelavcem na Planino, na zahodno Pohorje k Turičniku in drugim kmetijam. Bataljon seje v svojem začetnem obdobju iz­ ogibal območja nad Vitanjem in nad Šmartnim na Pohorju.2 2 Da bi stekla čimprej povezava z Mariborom, je poslal v za­ četku junija v M aribor štab bataljona Maksa Čepiča-Iztoka in 75 Linko Kselo-Jasno, ki je najbolj prepričljivo govorila o izrednih možnostih razvoja NOB na m ariborskem terenu. Zatrjevala je, da bo mogoče iz M aribora dobiti na Pohorje največ novincev in tudi orožja. Komel je obema še naročil, da stopita do m linar­ ja Maksa Ivančiča pod Ptujsko goro, da se tam povežeta s pr­ voborcem, političnim aktivistom Zvonkom Sagadinom in mu sporočita, da pride zaradi nadaljnjega sodelovanja čimprej na razgovor v štab bataljona na Pohorje. V pričakovanju sovražnikovih nasprotnih ukrepov in hajke zaradi ustrelitve Filipa Vodovnika ter več drugih akcij se je štab odločil za nagel prenos povečane dejavnosti dela svojih enot tudi na severozahodno območje Pohorja. Komandant Harkov je zato popeljal del bataljona z južnega Pohorja na območje Sv. Antona in Sv. Primoža, kjer je že delovala bataljonova skupina. Preostali del bataljona je imel nalogo še naprej izvajati akcije na južnem Pohorju, načrtovali pa so tudi vdor v Zreče, kjer jih sovražnik ni pričakoval.2 3 Kot je štab bataljona predvideval, je sovražnik zaradi pove­ čane partizanske dejavnosti zlasti na zreškem Pohorju naglo ukrepal. Že 27. maja je z 20 orožniki predvidoma za daljši čas okrepil orožniško postajo v Zrečah. Iz orožniških dokumentov je razvidno, da se je pri njih ustalila tale praksa. Kjer so bili par­ tizani dejavni, tam so številčno krepili orožniške postaje in nji­ hove podružnice. Orožnike za okrepitev pa so jemali iz postaj in podružnic, kjer partizanske dejavnosti ni bilo ali pa še ni za­ htevala okrepitev postaj oziroma podružnic. Dne 29. maja pa so ojačili tudi orožniško postajo pri Sv. Arehu na Pohorju. Tja so poslali 20 orožnikov, 11, kolikor jih je bilo do tega dne pri Sv. Arehu, pa so vrnili v njihove matične orožniške enote. V odred­ bi so predvidevali, da bo okrepitev pri Ruški koči trajala dalj časa.2 4 Od Sv. Kunigunde, kjer so dobili pri družini Mernik-Koro- šec in tudi drugod veliko informacij, so šli partizani 1. junija 1943 v Zlakovo pri Zrečah. Tu so obiskali štiri kmetije. Da bi pa zavedli sovražnika, so v tajnosti predanih na Brinjevi gori, ki je še bliže Zrečam. Pod vodstvom Borisa Vinterja so šli potem v noči na 2. junij v Zreče. Boris jih je peljal v stavbo Štajerske do­ movinske zveze. Tu so dobili precej živeža, nekaj orožja in za vse nove vermanšaftske uniforme. Orožniki pa so poročali, da so partizani ob vdoru poškodovali 2 sobi, uničili radijski spre­ 76 jemnik, odnesli pisalni stroj ter da jih niso ob prihodu v Zreče opazili. Partizani so se po uspešni akciji vrnili na Brinjevo goro, Boris Vinter pa je šel k stricu Lepšini ugotavljat, če bo sovraž­ nik kako ukrepal. O sovražnikovi reakciji se je kmalu prepričal. Nemci so organizirali proti bataljonu večjo akcijo. Proti Rogli in drugam je s tovornjaki hitelo več enot vojaštva, misleč da so se partizani umaknili visoko na Pohorje. Toda partizanska tak­ tika se je tudi tokrat izkazala za zelo uspešno. Umaknili so se jugozahodno od Zreč čez cesto Stranice-Vitanje na Malo goro in bili tu dva dni v gozdu skriti. Orožniška postaja Zreče je po­ ročala, da se je 2. junija 1943 ob 3. uri iz Zreč umaknilo v smeri Stranice-M ala gora približno 40 partizanov, ki so uničili pro­ store Štajerske domovinske zveze. Pripomniti je treba, da so število partizanov orožniki pretirali. Ivan Martinčič-Vanja na­ vaja v spominih, da so jim Nemci sledili na Malo goro. Toda partizani so imeli srečo, da jih Nemci niso našli. O tem, da so jim čisto za petami, jih je namreč obvestil prijazni kmet, ki jih je oskrbel s hrano in jim poiskal v svojem gozdu skriven pro­ stor za prenočitev in za predanitev. V noči na 5. junij se je Komelova-Vinterjeva skupina pre­ mestila z Male gore v Ljubnico na Hudinji. Na petih kmetijah so se okrepčali, pridobili nekaj perila, eno vermanšaftsko uni­ formo in odpeljali prašiča. Pozno zvečer so počivali in se okrep­ čali pri Jerneju Ločnikarju na Skomarju. Od tod so krenili prek Peska do Dornikovih hlevov pod Črnim vrhom. Tu je bila do­ m enjena javka za 6. junij 1943 s skupino kom andanta Harkova. Vsa pot od Male gore je bila za Komelovo-Vinterjevo skupino izredno zanimiva. Opazovali so tovornjake, v katerih se je pre­ važalo sovražnikovo vojaštvo s Pohorja v dolino po popolnoma neuspešni večji akciji, v kateri so proti bataljonu sodelovali od 2. do 5. junija 1943 vermani in vojaštvo. Torej, ko je bila Fran- tova skupina v dolini, so sovražniki rinili na Pohorje, ko so šli partizani na Pohorje, je sovražnik odvažal svoje enote v dolino. Toda tudi skupini kom andanta Harkova in tretja skupina sta se jim sijajno umaknili in hkrati izvrševali manjše akcije. Koman­ dant Harkov je ob snidenju s političnim komisarjem Komelom na dogovorjeni javki izredno pohvalil prebivalce severnega in severozahodnega Pohorja, ki so izkazali do partizanov veliko naklonjenost. Njegova skupina je na tem pohodu pridobila ne­ kaj pušk in več oblek. 77 Četudi ni prišlo v omenjeni sovražnikovi veliki protiparti- zanski akciji do nobenega spopada, pa je vseeno 3. junija izgu­ bila 1. četa garnizije Slovenska Bistrica naddesetnika Josefa Braunsteina. Ko je njegova četa v sestavi z drugimi enotami v dežju in megli hajkala po Pohorju, se je Braunstein ločil od ko­ lone in izgubil. Med tavanjem približno 20 minut, severozahod­ no do kmetije Kos v Kotu je padel in obležal mrtev. Dne 7. ju­ nija so ga našli domačini in obvestili orožnike, ti pa so ga spra­ vili v dolino. Tako je poročala orožniška postaja Oplotnica. Zaradi okrepitev zvez z Mariborom in zaradi organiziranja postojank v Mariboru ter hitrejšega dotoka novincev je štab ba­ taljona ponovno poslal junija Joca prek Kremžarice v Črno in Maribor. Potrebno je poudariti, da je bila planinska koča na Kremžarjevem vrhu pom em bna partizanska postojanka. Os­ krbnica Helena Polenik-Jelka in njen mož Karel sta s partizani sodelovala od 1942, sem pa so že pred vojno prihajali kom unis­ ti in napredni ljudje.2 5 Iz orožniških poročil je razvidno, daje bila skupina kom an­ danta Harkova v noči na 1. junij v Hudem kotu nad Ribnico. Tu je izročil Franc Keber Vitezu in Ernestu Vobovniku prostovolj­ no svojo puško. Potem so bili lepo sprejeti še pri ribniškem Kopniku in pri Samcu. Zvečer so dobili pri Francu Žvikartu nad Sv. Primožem vola in prehrano. Lepo sojih sprejeli 5. junija tudi pri znanih partizanskih kmetijah v Lehnu nad Ribnico pri Jakobu Urbancu in Andreju Vogrincu. Tretji skupini lahko sledimo po orožniških poročilih, da je bila 2. in 3. junija v Legnu pri treh kmetijah, dne 3. in 4. junija pa je bila pri petih kmetijah v Golavabuki. Naslednjega dne so jo opazili v gozdu nad Brdami in domnevali, da imajo partizani tam taborišče.2 6 KURIRKA SONJA NA RAZPOTJU Meseca maja je poslal kom andant Franc Rozman-Stane svo­ jega kurirja Karla Krautbergerja-Gagoviča v Komisijo h kurirki Sonji, da m ora takoj k njemu. Sonja seje odvzala in kom andant Stane ji je dal dve pismi za štab cone. Sonja ju je oddala v Po- novičah pri Litiji Mariji Prestor-Minki. Potem ju je z motorjem odpeljal naprej sodelavec Gorenje. Sonja je čakala pri Minki štiri do pet dni in ker ni bilo odgovora Petra Stanteta-Skale, na­ mestnika kom andanta cone, se je Sonja vrnila domov. Čez tri 80 tedne ji je Minka pisala, naj takoj pride in Sonja se je pripeljala z vlakom. Prespala je pri Minki v Ponovičah, prejela pismo Ska­ le za kom andanta Staneta in se odpeljala v Spodnji Razbor do kmetice Ernežnikove, ta pa jo je napotila do Kuneja v Spod­ njem Razboru, ki je imel zvezo z bunkerjem Toneta Ulriha- Kristla. Od njega je vodila zveza do kom andanta Staneta. Nato se je Sonja odpeljala domov. Čez osem dni ji je pisala Prestor- jeva, da ni dobil kom andant Stane pisma (za nekaj dni ga je za­ držal Kristl - op. M. F.) in da naj zaradi novih nalog takoj pride. Toda Sonja se pozivu ni odzvala. Takrat je prišel k Antonu Seit- lu, kjer je stanovala Sonja, kom andant Harkov z Darkom. Za­ nimal se je za vermane v Ribnici, za gestapovca Sykoro in po­ vedal, da sta šla; na teren Jasna ter Iztok in da se bosta kmalu vrnila. Potem so prišli partizani Sonjo dvakrat nagovarjali, naj gre na zvezo v Ribče pri Litiji, kar pa je obakrat odklonila. Pre­ vzela je štiri pisma in obljubila, da jih bo oddala na pošti, ven­ dar tudi tega ni storila. Odprla jih je, prebrala, potem pa dala Jožetu Seitlu st., ki je dejal, da jih bo zažgal. S Sonjo se je v za­ četku junija nekaj dogajalo. Prišli so kom andant Harkov, Dolf in Vitez ter po razgovoru s sodelavko Marijo Žigart sklenili, da m ora Sonja v partizane. Pričele so se nevšečnosti. Sonja je od­ klonila tudi odhod v partizane. Jožetu in Antonu Seitlu se je iz­ govarjala, da se bo um aknila pred Nemci skupaj z Marijo Žigart k njeni hčerki v Bruck na Muri. In zopet je vse izigrala. Šla je k babici v Lehen nad Ribnico in pretrgala s partizani vse zveze. Iz poznejših dogajanj in na osnovi zapisnikov več žrtev gesta­ povca Berložnika lahko sklepamo, daje Berložnik tokrat okoli nje že spredel mrežo. Pričakovati je bilo sklepno dejanje, ko jo bo prijel in z njo dokončno uredil »vse račune«. Po njenem pre­ strašenem obnašanju pa je mogoče tudi soditi, da jo je imel Berložnik junija že na »informativnem« razgovoru, po katerem jo je začasno izpustil, nadziral in postopom a prisiljeval k sode­ lovanju.2 7 Partizani so pozneje zvedeli, da naj bi gestapovci Sonjo pri­ jeli v Blazinškovi gostilni na Mislinji in jo odpeljali na zaslišanje k Berložniku, ki jo je po zaslišanju začasno izpustil.2 8 Vsekakor je prišlo do nevarnega probrata pri dekletu, ki je leta 1942 in do maja 1943 zelo aktivno delovala v osvobodilnem gibanju. Ta preobrat pa je bil grozeč, saj je Sonja poznala veliko pom em b­ nih zvez, posameznikov in postojank gibanja. 81 BERLOŽNIK IN RAZTRGANCI NEPRETRGOMA NA DELU Gestapovec Berložnik je s svojim aparatom in pomagači maja stopnjeval nasilje zlasti proti prebivalstvu, za katerega je vedel, da podpira partizane. Ž organiziranim odporniškim gi­ banjem pa je imel hude težave. Bataljonu, ki se je hitro večal in izvajal na vseh pohorskih območjih akcije, ni mogel do žive­ ga. Za njim je pošiljal ponoči in podnevi raztrgance, ker pa je bilo med njimi nekaj sodelavcev gibanja, ni dosegal želenih us­ pehov. Čedalje večje težave so mu povzročali aktivisti šaleško- mislinjskega okrožja, ki so vse uspešneje organizirali prebival­ stvo in ga vključevali v razne organzacije NOG. Zlasti sta bila sovražniku na udaru Tone Ulrih-Kristl in Franc Polh-Izak. Ge­ stapovska stalna služba je 14. maja 1943 poročala, d aje za oba priskrbela fotografije in da jih bodo razmnožili za teren. Iz Berložnikovih poročil je razvidno, da so bili raztrganci ve­ liko na terenu. Eden od raztrgancev gaje obvestil, daje 10. maja prenočilo v lovski koči pri Antonu Seitlu pri Komisijskem sed­ lu 23 partizanov. Berložnik je pripomnil, da domačini partiza­ nov niso prijavili zato, ker so menili, da so policisti enako kot preteklo nedeljo, ko jih je sem poslal na prežo. Skupina raztrgancev Pleteršek, Vidmar, Slatinšek in Janžič je bila 16. maja na območju Razborce in Črnega vrha ter pri kmetijah Medved, Svečko, Vaukan in Karbun. Pri slednjem naj bi partizani zažgali za 1. maj pristavo, po drugih podatkih pa je to storil okupator. Naslednjega dne so Pleteršek, Vidmar in Janžič ugotovili, da so bili partizani pri Kajžarju in Vodovniku nad Mislinjo. Partizanske sledove, ki so vodili proti Mislinji šen­ tiljskem jarku, pa so našli pri Medvedu. Berložnik je 18. maja zaprl Franca Sedovnika, Alojza Krebla in Cecilijo Čebul, ker niso pravočasno prijavili partizanov. Raztrganci Pleteršek, Slatinšek in Stanislav Blazinšek so 24. maja brez uspeha pregledovali teren pri Tisnikarju, Šavcu, Oš­ laku, Brešarju in Trostu. Slatinšek pa se je ob tej priložnosti pri­ tožil, da je dobil za udeležbo v protibandi od februarja do maja od kriminalističnega sekretarja v Šoštanju Alojza Faschinga sa­ mo 40 RM. Dne 26. maja je sovražnik poslal na Pohorje kar dve skupini dokaj nevarnih raztrgancev. Berložnik je poslal iz Mislinje Ple- terška, Slatinška, Vidmarja, Janžiča in še enega. Pregledali so 82 velik del mislinjskega Pohorja, okolje Lovrenških jezer in del vitanjskega Pohorja. Prespali so na terenu. Iz Celja pa je poslal policijski apsirant Hans Göttle z avtom raztrgance Stanislava Brunška-Zaglobo, nekdanjega borca prvega Pohorskega bata­ ljona, Ivana Kastelica in Miha Beraniča. Skozi Oplotnico so se peljali do blizu kote 890 in potem prespali v gozdu. Tudi 27. m a­ ja je Berložnik poslal raztrgance k Javoriču, kjer pa niso nič opravili. Göttlejeva skupina je bila ta dan pri Velikem vrhu, Čr­ nem jezeru in na bojišču Pohorskega bataljona. Za tu so poro­ čali, da je nekdo ta dan razdejal zemljanke in poravnaval strel­ ske jarke. Prespali so ponovno na prostem. Berložnikova skupina je našla 28. maja blizu Skrivnega hribra zelo veliko opuščeno partizansko taborišče. Prespali so pri Klemencu in šli po Komisijskem jarku naslednji dan poro­ čat na Mislinjo. Göttlejeva skupina je 28. maja pregledala opuščeni parti­ zanski taborišči na kotah 1256 in 1177. Proti Pesku in pri Črnem jezeru so našli sledove živine in osla. Za oboje so menili, da so ukradli partizani. Potem so preiskali partizanska taborišča na kotah 1312 in 1327 ter pri Kamenitcu. Pregledali so tudi Roglo in prespali na Vitanjskem sedlu. Dne 29. maja so preslepili Ig­ naca Grobelnika nad Vitanjem, da so partizani. Dal jim je hrano in vina. Potem so preslepili tudi partizansko sodelavko km eti­ co Repasovo, ki jih je opozorila, da naj se varujejo, ker se bo pri­ čela v naslednjih dneh velika policijska hajka, kot je zvedela v Ljubnici. Dodala je še, da so partizani odgnali nekaj živine s Skomarja in Resnika ter pred kratkim prijeli Filipa Vodovnika in njegovega sina. Zloglasni Stanislav Brunšek-Zagloba je po­ tem stopil poročat orožnikom v Vitanje. Ob vrnitvi sta mu paj­ daša povedala, da se v gozdu pri Mrzlem studencu zahodno od Osankarice še vedno kadi. Vsi so si bili edini, da so odkrili par­ tizansko taborišče. Potem so šli od Vitanjskega sedla na Roglo in k Hudem vrhu. Tu so se predstavili kot partizani in zvedeli, da so bili pred kratkim pri domačinih partizani, ki so prinesli letak, da ne sme nihče več v gozdu delati. Potem ko so prespali, so 30. maja hodili po oplotniškem Pohorju. Med koto 1177 in Vrhom so naleteli na 15 partizanov, ki so jih potem preganjali. Okoli poldneva jim je končno uspelo z Osankarice zbežati skozi Lukanjo na orožniško postajo v Oplotnico, kamor so se upeha­ ni zatekli ob 16. uri. Odtod jih je naslednjega dne odpeljal av­ 83 tomobil v Celje. Vsi raztrganci so bili lažje poškodovani. Na be­ gu so se tako prestrašili in pretegnili, da so zboleli. Brunšek je svojim gospodarjem izjavil: »Drugič pošljite na Pohorje vojsko. Nas tri, ki ste poslali v smrt, smo tokrat imeli srečo. Za Pohorje bo potrebna dobro oborožena gibljiva enota, če bo hotela one­ mogočiti partizane, ki niso nikjer dolgo«. Posledice poročila skupine raztrgancev, ki jih je vodil Sta­ nislav Brunšek-Zagloba, so bile za družino Petra Repasa s Hu­ dinje nad Vitanjem usodne. Okupator je verjetno že imel po­ datke o njenem sodelovanju s Pohorskim bataljon 1942 in tudi o sodelovanju s partizani v letu 1943. Sedaj, ko so imeli najno­ vejše podatke o Repasovih, so se tudi v svarilo drugim odločili za zločinski poseg. Meseca junija 1943 so odgnali vso družino na prisilno delo v rajh, skromno kmetijo so popolnoma oropa­ li, živino odgnali, hišo pa zažgali.2 9 Izdajalec Pohorskega bataljona Franc Blazinšek in Johann Sepp sta 31. maja brez uspeha preiskovala območje Klopnega vrha, Smolnika in Stare Glažute, naslednjega dne pa osrednje in zahodno Pohorje z bojiščem Pohorskega bataljona. Dne 31. maja je dobil Berložnik od kriminalnega svetnika Brandta povelje, da m ora nujno na Skriven hriber - Vitanjsko sedlo, na Komisijsko sedlo - Ostruščica in na Planinko. Berlož­ nik je šel na teren 1. junija, z njim pa so bili še raztrganci, sicer doseljenci iz Bukovine: brata Steiner, Kolar, Gärtner, Saharav- ski in Wagner, dalje Ludvik Rak, Martin Ropotar in Stanislav Slatinšek. Kot poznavalci krajevnih razm er pa so ga spremljali njegovi stalni zaupniki Pleteršek, Vidmar, Janžič, Blazinšek in še eden. Opoldne sta v zasedi pri Ostruščici Slatinšek, kije imel s seboj tudi psa in Franc Saharavski opazila kolono 25 partiza­ nov, med katerim i je bila tudi partizanka. Kolona je bila na po­ hodu od Planinke proti njima. Partizani naj bi imeli samo 12 pušk. Ko so ju opazili, sta zbežala. Na območju Komisijskega sedla so partizane videli tudi nekateri drugi raztrganci. Drugi dan je Berložnik poslal proti Rogli še raztrganca Podveršnika in Kurnika, ki ju je dobil za okrepitev iz Slovenjega Gradca. Ta dan je pri Ostruščici videl tudi Berložnik sedem partizanov. Po­ trebno je ugotoviti, da verjetno ni upal s svojim moštvom na partizane streljati, čeravno je bil v številčni, tehnični in pozicij­ ski prednosti.2 8 Sklenemo lahko, da sta Brandt in Göttle posla­ la na pregled terena Berložnika in več skupin raztrgancev pred 84 večjo hajko vermanov, policije in vojske, o kateri navajajo v spominih Franta Komel, Ivan Martinčič-Vanja in drugi, daje bi­ la od 2. do 5. junija 1943. Daje bil odpor aprila in maja 1943 na območju od Komisije do Mislinje že precej razgiban, je Berložnik ugotovil z zamudo ob nasilnih zaslišanjih prijetih partizanskih sodelavcev komaj poleti. S partizani so sodelovali odrasli in celo otroci. Tako je zvedel za Vincenca Založnika, da je iskal povezavo s partizani, da je Lenart Klemenc, ki ga je imel med raztrganci, dobival od partizanov letake in jih dajal logarju Francu Plazniku ter dru­ gim, da sta glavna partizanska sodelavca na Komisiji Anton Seitl in žena Marija Žigart, poleg njiju pa še Štefka Forneci-So- nja. Vsi da so skrivali in negovali ranjenega partizana že leta 1942, da ima Anton Seitl zakopani dve lovski puški, da se po­ vezujejo domači partizan Vitez in drugi partizani s Francem, Rudolfom in Jožetom Založnikom, Jožetom Seitlom st. in mlaj­ šim, z zakoncema Pečnik, Ivanom Plevnikom in drugimi. Da sta velikokrat hodila že od leta 1942 s partizani po trenu Sonja in Jože Seitl ml. Da hodijo k Jožetu Seitlu st. na zvezo tudi neki ljudje iz Slovejega Gradca. Zvedel je tudi, da so partizani veli­ kokrat od leta 1942 obdarili sodelavce s tega območja z živili in razno robo, ki sojo kje zaplenili. Eden od zaslišanih gozdnih delavcev je Berložniku povedal, da so vsi gozdni delavci parti­ zanski sodelavci in da imajo partizani štiri taborišča v visokem gozdu med Klopnim vrhom in Lasino. Po ostrem zasliševanju Ivana Plevnika, od katerega je želel zvedeti veliko, je potem jezno komentiral, da mu on in logar, od katerega je tudi hotel izsiliti podatke, vselej poročata, kje sta našla opuščeno partizansko taborišče, nikoli pa o taboriščih, kjer bi partizani še bivali. Za tega gozdnega delavca je bil pre­ pričan, da natančno ve za vsa partizanska taborišča na območ­ ju Ribniškega sedla, Skrivnega hribra, Šiklarice in Črnega vrha. Oba je od poletja 1943 nadziral z raztrganci. Delavca Lenarta Klemenca je poslal 1943 v koncentracijsko taborišče, logar Franc Plaznik je nekaj časa še sodeloval s partizani, potem pa je šel leta 1944 med partizane.3 0 KREPITEV NOB IN OKUPATORJEVI UKREPI S spomladjo 1943 se je nadaljevala povečana dejavnost gi­ banja na vsem območju IV. operativne cone. To je mogoče po­ 85 udariti zlasti za Kamniško-savinjski odred, ko so njegove enote 2. aprila napadle gestapovsko šolo v Ponovičah, izvedle sabo­ tažo v rudniku Zagorje, bile uspešne v mnogih sabotažnih in drugih prvomajskih akcijah, napadle 27. aprila Hrastnik in 30. aprila Nazarje. Zato je bilo na štabnih razgovorih 3. maja v Ma­ riboru ugotovljeno, da so zavzeli partizanski napadi obseg, ka­ kršnega doslej ne pomnijo. Posebno je vznemirilo okupatorje uničenje železniške postaje Sava in vrsta sabotaž na progi v no­ či od 30. aprila na 1. maj. Sledili so 7. maja uspešni boji zasav­ skega bataljona proti Nemcem na Šipku in pri Motniku. Da je bilo osvobodilno gibanje na južnih in zahodnih ob­ močjih cone močnejše kot drugod, pove tudi številčno stanje bataljonov Kamniško-savinjsega odreda z dne 22. maja 1943. Kamniški bataljon je štel 219, Zasavski 158 in Savinjski 74 bor­ cev, skupno 451 borcev. V raportu štaba IV. operativne cone z dne 4. junija je izrečena ostra kritika štabu Kamniško-savinj- skega odreda, ker je začasno prenehal z mobilizacijo, saj je bilo na terenu še veliko sposobnih za partizane. Tudi razvijajočemu se Pohorskemu bataljonu so očitali, da je slab v mobilizaciji. Z vidika moralnega, vojaškega in političnega stanja pa so ocenili, da predstavlja Kamniško-savinjski odred že od vsega začetka jedro oborožene sile v coni. V noči na 14. junij so partizani napadli orožniški postaji v Zgornjem Tuhinju in Šmartnem v Tuhinjski dolini, podnevi pa Letuš. Toda 15. junija so partizani doživeli hud udarec. V času koncentracije vseh treh bataljonov Kamniško-savinjskega od­ reda na Dobrovljah, ki bi morali pričeti z napadi v Savinjski do­ lini, sojih Nemci presenetili z udarcem po štabu cone. Padla sta pom em bna politična delavca Dušan Kraigher-Jug in Vera Šlan­ der, kom andant Stane pa je bil ranjen. To je bilo žal prav med spomladanskim akcijskim poletom enot IV. operativne cone in prizadevanji, da se organizacijsko, administrativno in nasploh ustrezno nadaljnjemu uspešnem u razvoju uredijo vse vojaške enote kot gibanje nasploh. Tako je štab cone 9. maja vpeljal po­ sebno odlikovanje »udarnik IV. cone« in izdal naredbo o izse­ ljevanju vseh nezaželenih družin na teritoriju, ki ga nadzirajo partizani in ki so na sumu, da služijo okupatorju ali katerih oče je bil ustrejen kot izdajalec.3 1 Predtem je štab cone izdal 13. ap­ rila 1943 okrožnico številka 1 o rekvizicijah, dne 29. aprila 1943 okrožnico številka 2 o formaciji bataljonov in čet, potem pa je 86 9. maja 1943 izdal že poleg dveh omenjenih dokumentov še 10 okrožnic. Vsebina št. 3 je bila o organizaciji štabov, št. 4 o pri­ znanjih, št. 5 o intendantski službi, št. 6 o higieni, št. 7 o discip­ lini, štev. 8 o izvajanju akcij, št. 9 o skrbi za ranjence, št. 10 o zavarovanju in obveščevalni službi, št. 11 o stenskih časopisih in št. 12. o delu prebivalstvom.3 2 Štab IV. operativne cone je 2. junija 1943 izdal dve naredbi. S prvo je ukazal vsem partizanskim enotam, da morajo začeti takoj s čiščenjem bele garde, z drugo pa je ukazal takojšnjo iz­ selitev vseh družin, katerih člani so kakorkoli med nacistično okupacijo škodovali slovenskemu narodu. Družinam naj bi do­ volili nesti s seboj, kolikor je okupator dovolil nesti s seboj slo­ venskim družinam v pregnanstvo. Preostalo imovino naj bi za­ plenili v korist NOV in žrtev nacističnega nasilja. Za selitev so bile pooblaščene organizacije OF in enote NOV.3 3 Na štabnem razgovoru v M ariboru je bil 17. maja govor, da so razmere na Štajerskem stalno negotove in daje potrebno te­ meljito preučiti položaj, da bi se ta negotovost odstranila. Ob­ žalovali so odhod dobrih policijskih enot na Gorenjsko ter m e­ nili, da bi sicer na Štajerskem že izvedli večjo akcijo. Za razbi­ janje partizanskih enot pa so se sedaj posluževali pred akcijami taktike zbiranja večjih moči. Na štabnem razgovoru v Mariboru 1. junija 1943 je bilo rečeno, da so partizani zadnjih 10 do 14 dni prvič na Štajerskem prisilno mobilizirali in to v sedmih prim e­ rih v Celju. Omenjali so tudi več prehram benih akcij. Glavni štab NOV in PO Slovenije je 22. junija 1943 imenoval nov štab IV. operativne cone s kom andantom Alojzem Kolma- nom-Marokom, političnim komisarjem Petrom Stantetom- Skalo in namestnikom političnega komisarja Mitjo Ribičičem- Cirilom. V M ariboru je bilo 22. junija na štabnem razgovoru rečeno, da so se razmere poslabšale, posebno v zahodnem delu celjske­ ga okraja in Trbovljah. Tudi prehoda štirih brigad prek nem- ško-italijanske meje v začetku junija so se dotaknili ter priznali, da so imeli v takratnih bojih 12 m rtvih in 15 ranjenih.3 4 Komandant varnostne policije in varnostne službe na Spod­ njem Štajerskem Josef Vogt je v svojem mesečnem poročilu od 24. maja do 24. junija 1943 ocenil razmere in partizansko dejav­ nost takole: Sodil je, da ne bi mogli govoriti v tem času o ok­ repljeni dejavnosti partizanskih enot. Partizanska dejavnost pa 87 se je po njegovem odražala v delovanju OF, v propagandi in v splošni podpori odporniškem u gibanju. Oblike dejavnosti naj bi bile: 1. razširjanje letakov, naslanjajočih se s svojo vsebino na zaveznike in 2. prenos osvobodilnega gibanja po krajih in kme­ tijah prek šolanih partizanov. Ocenil je, da s takšno propagan­ do in navzočnostjo enot vplivajo na vključevanje ter pridobiva­ nje novih privržencev. V enotah naj bi bilo okoli 200 partiza­ nov, notranjepolitična podoba med partizani pa se ni sprem e­ nila. Nadaljeval je, da se vodstvo močno trudi izobraziti vodilne partijske kadre v bataljonih in četah, kar bo tudi jamstvo za us­ pešno delovanje OF. Poimensko je navedel štab IV. operativne cone in enako vse štabe bataljonov cone, za Kvedra pa, daje bil premeščen na od­ govornejše mesto. Opisal je operacijska območja posameznih enot IV. operativne cone in dodal, da se poleg izpopolnjevanja štaba cone izpopolnjujejo ter krepijo tudi bataljoni in čete. Pri »dejavnosti« je navedel, da so partizani usmerjeni poleg oskr­ bovalnih akcij še v glavnem na mobilizacijo, pridobivanje orož­ ja, sabotaže, razbijanje državne in politične uprave ter na orga­ nizacijo dobre obveščevalne službe. Da si prizadevajo pridobi­ vati vojaške obveznike, v napadih, kot na prim er na šibkejše orožniške postaje, policijska oporišča, na posamezne policijske avtomobile in na domove Štajerske domovinske zveze pa čim- več orožja. Partizansko nasilje, je navedel, je usmerjeno s sabo­ tažami na vojaške in gospodarske objekte ter elektriške obrate, partizani pa prepovedujejo požige kmetij ali drugih objektov za oskrbo prebivalstva. Pri mobilizaciji je navedeno, da puščajo partizani vsaj eno moško moč za delo na kmetiji in za oskrbo partizanov. Partizani naj bi imeli na nekaterih območjih usm er­ jene enote za okrepljeno nasprotno dejavnost, za zbiranje pod­ atkov o Nemcem neklonjenih osebah, ki bodo ob priložnosti iz­ gnane. Za dosego dezorganiziranosti je Vogt poudaril, da par­ tizani uničujejo državno upravne in politične organizacije apa­ rata, arhive, občinske lokale, prostore Štajerske domovinske zveze in osnovne šole. Iz ene od odredb štaba IV. operativne cone je ugotovil, da ta zahteva boljšo organiziranost samozaščite in v posameznih bataljonih notranjo obveščevalno službo. V posebnem odlom­ ku je navedel partizanska navodila, ki so bila poslana enotam za zbiranje podatkov z vseh področij. Vogt je nadaljeval s pre­ 88 gledom ustanavljanja protiband in o njihovem delovanju, o če­ m er pa je bil že govor. V statističnem pregledu je navedel, da so partizani izvedli 187 »roparskih napadov«, 63 oskrbovalnih akcij, 7 sabotaž in požigov, 8 umorov in odpeljali 5 oseb. Kot po­ vračilni ukrep nacistov za svoje ustreljene privržence so 29. ma­ ja 1943 v Pongracu pri Grižah ustrelili deset partizanskih sode­ lavcev. O dejavnosti varnostne policije je v poročilu rečeno, da je na Spodnjem Štajerskem zaprla 412 oseb. Od teh naj bi bilo v stikih s partizani oziroma z njimi sodelovalo 305 oseb, ki so jih potem odpeljali v »preselitveno« taborišče Frohnleiten. Za­ prtih 412 je razvrstil takole: 151 oseb zaradi opredelitve za KP in OF, 12 oseb, ker so se vrnile iz pregnanstva brez dovoljenja, 2 osebi zaradi suma vohunstva, 15 zaradi tajnega prehoda meje, eno osebo zaradi vojnogospodarskega dobičkarstva, 183 zaradi prekinitev dela, 48 pa zaradi ponedeljkarstva in postopaštva.3 5 Vogtovo poročilo je potrebno nekoliko pojasniti in tudi po­ praviti. Njegova ugotovitev, da ni moč govoriti o okrepljeni partizanski dejavnosti, ni točna, temveč nasprotno. Vojaške de­ javnosti in uspehov je bilo vsekakor več kot mesec poprej. Pri Vogtovi natančnosti je skoraj nerazumljivo poročanje, da je v enotah na Štajerskem, okoli 250 partizanov. Iz uradnih parti­ zanskih virov je znano, da jih je bilo med 24. majem in 24. ju­ nijem 1943 v enotah IV. operativne cone že med 600 in 700, od tega na slovenskem Štajerskem okoli 350.3 6 Meseca junija 1943 je gledal Vogt razmere na Spodnjem Šta­ jerskem zelo črnogledo, kar pa je bilo hkrati zelo spodbudno za nadaljnji razvoj odporniškega gibanja. V navodilu z dne 18. junija 1943 svojim izpostavam in uradom je ugotovil, da so voj­ na dogajanja in intenzivna propaganda OF zelo omajale vero v zmago Nemčije. Po njegovem je velik del slovenskega prebival­ stva, ki se še dotlej ni opredelil za Nemčijo, že prešel v nasprot­ ni tabor, delno pa to še namerava. Računati bo potrebno s tem, da bo v nekaj mesecih večina prebivalstva pripadla odporniš­ kemu gibanju ali m u bo vsaj povsem očitno naklonjena.3 7 Najvišji nacistični voditelji s protipartizanskim bojevanjem niso bili zadovoljni. Državni vodja SS Himmler je 20. junija 1943 očital višjemu SS in policijskemu vodji alpskih dežel, da bi pro- tipartizanska dejavnost lahko bila kljub pomanjkanju sil mož- nejša, kajti »tudi z manjšimi silami, če so energično vodene in stalno dejavne, se dajo doseči uspehi«. Na razgovorih s Hitler­ 89 jem 19. junija 1943 o protipartizanskem boju in varnostnih vprašanjih v generalni guberniji (Poljska), v okupirani Rusiji ter na Gorenjskem in Spodnjem Štajerskem so ugotovili, da po­ trebujejo za slovenske predele še en gorski policijski polk. Ra­ čunali so, da bi jim to lahko omogočalo zmanjšanje partizanske dejavnosti. Himmler je nato 21. junija 1943 izdal odredbo, s ka­ tero je razglasil Gorenjsko in Spodnjo Štajersko za območji partizanskega boja (Bandenkampfgebiet) in obljubil, da bo že julija prišel na to območje še en policijski polk. Ugotovil pa je tudi, da so nemške policijske sile v Sloveniji, primerjajoč s šte­ vilom prebivalstva, močenjše kot v Ukrajini.3 8 Ti nacistični ukrepi so bili izraz najrealnejše podobe razm er na Gorenjskem in slovenskem Štajerskem ter hkrati moči na­ glo razvijajočega se NOG, ki je povzročalo okupatorju velike skrbi in težave. Razglasitev Spodnje Štajerske za območje par­ tizanskega bojevanja je pomenilo zaostritev nacističnih zloč- ninskih ukrepov proti prebivalstvu, partizanom in gibanju na­ sploh. NADALJEVANJE PARTIZANSKIH AKCIJ Bataljon se je tudi po sovražnikovi hajki v začetku junija dr­ žal uspešne partizanske taktike vznemirjanja sovražnika na več straneh. Tako je bila ena skupina 7. junija v Lehnu pri Ribnici, kjer je dobila od partizanom naklonjene Antonije Pok za 274 RM tobačnih izdelkov. Še pozneje ponoči so partizani obi­ skali v istem kraju trgovca, partizanskega sodelavca Leopolda Petruna in sestro Roziko Verčko, kjer so se oskrbeli z različni­ mi živili. Polde in Rozika sta pošiljala prehrano, tobak in drugo robo partizanom prek Alfonza Šarha-Iztoka že leta 1942.3 9 Ta dan je iz bataljona zbežal Franc Štiftar-Andrej, pečar iz Male Lo­ ke na Gorenjskem. V Kamniški bataljon je vstopil 27. aprila 1943 in šel potem na Pohorje. Po dvodnevnem tavanju s Pohor­ ja mimo Slovenjega Gradca in Celja se je prijavil orožniški pat­ rulji na Trojanah in prosil, da ga izročijo orožnikom v Domža­ lah, ki naj bi ga poznali. Na zaslišanju se je izgovarjal, da je bil v partizane prisilno mobiliziran in da je s Pohorja zbežal, ker ni več vzdržal hudih naporov. Okupatorjev policijsko-gestapov- ski »stroj« ga je s preizkušenimi metodami »zmlel« in od sep­ tem bra 1943 je bil med raztrganci na Vranskem.4 0 Štiftarja om e­ 90 njamo posebej zato, ker je med partizani vzdržal samo 42 dni in ker je bil to prvi ubežnik med trdnim i ter pogumnimi pohor­ skimi partizani drugega bataljona v letu 1943. Ko se vračamo k Pohorskem bataljonu, ugotovimo po orož­ niških poročilih, da je bila njegova druga skupina 9. junija za­ radi zbiranja prehrane v Veliki Mislinji pri kmetijah Ogrin, Je­ seničnik in Ramšak. Naslednji dan so prišli proti večeru v Dov­ že in kot že večkrat prej izpraznili trgovino Katarine Goljat.4 1 Drzna partizanska enota, ki se je podnevi in ponoči »spre­ hajala« pred nosom orožnikov in Berložnikovih gestapovskih sodelavcev ter policistov in izvajala akcije po mislinjskem ob­ močju, je le prisilila sovražnika k ukrepanju. Že 9. junija je Ber- ložnik poslal Ivana Plevnika iskat partizane. Ta gaje drugi dan obvestil, da je videl dva partizana med 22. in 23. uro, ki naj bi prihajala od Vitanjskega sedla h Komisiji. Gestapovec Berlož- nik takrat ni Plevniku že nič več zaupal. Zato je šel zvečer 10. junija z raztrganci Pleterškom, Slatinškom, Janžičem, Vidmar­ jem in Edvardom Blazinškom v zasedo na območje Črnega vr­ ha. Njegova skupina je vodila na položaje 30 policistov, ki so jih dobili za akcijo proti Pohorskemu bataljonu od zaščitne poli­ cije v Šoštanju. Berložnik je bil obveščen, da je šlo 35 partiza­ nov popoldne v oskrbovalno akcijo v Dovže. Zato je razporedil zasedo ob poti blizu kote 1264, po kateri so šli partizani v do­ lino. Okoli 2. ure 11. junija sta šla z naperjenima puškama v predhodnici dva partizana. Ko sta že prešla za približno 30 m policijsko zasedo, se je po njiju sprožilo nekaj pušk in brzo­ strelk. Partizana sta zbežala, umaknila pa se je tudi partizanska glavnina. Berložnik je sklenil poročilo o neuspešni akciji, da so policisti potem še štiri ure ležali v zasedi in ker ni bilo partiza­ nov, so se umaknili v dolino4 2 Preberimo skrajšano iz spominov Ivana Martinčiča-Vanje, kako sta on in Ignac Čad-Jurček ta dogodek preživela: »Skoraj ves bataljon je šel na rekvizicijo kar podnevi, saj se je govorilo, da nemčurskega trgovca čuvajo zlasti ponoči. V taborišču je os­ talo 8 do 9 borcev, do Dovž pa je bilo več kot tri ure hoda. Po približno 15 m inutah hoje smo naleteli na moškega, ki se je predstavil za gozdarja in pokazal hišo nad poseko, v kateri naj bi stanoval. Zagrozili smo mu, kaj ga čaka, če nas bo izdal. Toda izdajalec nas je preštel in prijavil policiji v Šentilj pod Turja­ 91 kom. Ko so bili naši na rekviziciji v trgovini v Dovžah, sem bil na straži. Takrat smo opazili, daje ušel iz vasi kolesar, kije na­ glo vozil v Šentilj. Potem smo s težkimi nahrbtniki krenili proti taborišču pod Črnim vrhom in slišali sovražnikove avtomobile, ki so krenili iz Šentilja v Dovže. Po dveurni hoji je poslal ko­ m andant Harkov mene in Jurčka, da pohitiva naprej v taboriš­ če, ki ga morajo prestaviti nad Ribnico, tam, kjer je bil Pohorski bataljon leta 1942, del borcev pa naj pride pomagat nosit težke nahrbtnike. Harkov je naju še opozoril, naj paziva na kraj, kjer smo se srečali s sumljivim gozdarjem. Menil je, da bi lahko bila tam sovražnikova zaseda. Ko sva prišla do tja, sem v križišče potem vrgel nekaj kamnov in kei4 je bilo vse tiho, sva šla naprej. Toda po nekaj korakih sem kljub trdi temi opazil, da se v sm re­ kicah blizu naju nekaj premika. Puški sva pripravila na strel in takrat je planila skoraj na mojo cev tem na senca. Sprožil sem in policist je padel. Potem je počila policijska puška in zaropo­ tala je brzostrelka. Policisti so skočili na naju. V gneči sem se izmuznil v smrečje pod kolovz, Jurček pa je bežal nad kolovoz. Pozneje sem zvedel, daje Jurček prišel srečno v taborišče in po­ vedal, da sem jaz padel. Od zasede sem stekel kakih 60 m na­ vzdol in se ustavil. Slišal sem, kako se policisti prerekajo in pre­ klinjajo. Šel sem naprej in se zopet ustavil, pomislil sem, kaj če imajo tu še eno zasedo. Nisem se zmotil. Čez približno pol ure je šlo po kolovozu blizu mene kakih 16 policistov v smeri k zgornji zasedi. Zjutraj sem prišel v naše taborišče, ki pa je bilo prazno. Hudo m ije bilo, ker sem mislil, daje Jurček padel. Ko sem po srečni rešitvi razmišljal o sovražnikovih zasedah, sem se zgrozil ob misli, kaj ko bi Nemcem načrt uspel. Njihov cilj je bil spustiti našo glavnino med obe zasedi in jo uničiti. Račune pa sva jim gotovo prekrižala z Jurčkom, ker sva bila predaleč od glavnine in ker se v drugi zasedi niso mogli vzdržati. S tem ko so sprožili po naju, je bila naša glavnina rešena. Po srečnem naključju pa sva se rešila tudi midva. Od taborišča sem šel v Ko­ misijo k sodelavcem Seitlom. Tu me niso prepoznali ali so se bali, da sem raztrganec, toda dali so mi vsaj vžigalice. Vedel sem za bunker prvega Pohorskega bataljona, kjer je bil sladkor, cikorija, leča in še nekaj drugega živeža. Potem sem brez uspe­ ha tri dni iskal po Pohorju bataljon. Nazadnje sem se odločil za prehod na Koroško in dobil Pri Srnjaku zvezo s svojim bivšim bataljonom, v katerega sem se odrešen težav takoj vključil.«4 3 92 Na štabni konferenci nacističnih voditeljev v M ariboru 21. junija 1943 je predstavnik zaščitne policije poročal, da so izved­ li z 2000 možmi policije, orožnikov in vojske dve akciji na Po­ horju.4 4 Ker sta bili obe akciji neuspešni, ni imel sovražnik kaj komentirati. Iz drugih že navedenih virov pa ugotovimo, da sta to bili akciji od 2. do 5. junija 1943 in 10. junija 1943. PADEC POMEMBNE POSTOJANKE NARODNOOSVOBODILNEGA GIBANJA V RUŠAH Linka Ksela-Jasna in Maks Cepič-Iztok sta v začetku junija srečno prišla s Pohorja v Ruše. Prespala sta na Jasninen domu. Tuje bil še zmeraj v negi ranjeni Tone Olstrak-Zvonko, vendar se je kljub tem u povezoval na več strani. Tako mu je iz Selnice ob Dravi prinesla od Kajzerja pištolo Jasnina sestra Zora, drugo pištolo njegova sestra Slavica s Ptujske gore, iz istega kraja pa strelivo teta Jožefa Zemljak. To strelivo in pištolo je po zvezah odnesla orožnikom Slava Olstrak. Zvonka je s Kajzerjem pove­ zala Marija Hajnrih. Jasna in Iztok sta šla na pot že naslednji dan. V M ariboru sta se ustavila pri sodelavki Kristi Papič in po­ tem šla pod Ptujsko goro k mlinarju Maksu Ivančiču. Tu sta zvedela, da je bil pri njem na javki prejšnji dan aktivist Zvonko Sagadin. Ivančiču sta naročila, da ga ob srečanju pošlje v štab Pohorskega bataljona. Po njuni vrnitvi v Ruše je pripeljal na Jasnin dom sodelavec iz Ruš Franc Kamenik pom em bnega or­ ganizatorja gibanja M artina Konšaka. Kamenik in Konšak sta delala na Teznem v tovarni letalskih motorjev in hkrati tudi v organizaciji odpora. Na razgovor sta Konšak in Kamenik želela zato, da bi prek Ruš pričeli pošiljati z mariborskega območja nove borce za Pohorski bataljon. Jasna, Iztok in Zvonko, ki je bil pred odhodom na Pohorje, so jima to obljubili. Jasna in Iz­ tok sta Konšaku in Kameniku izročila nekaj letakov in oblju­ bila, da bosta na Pohorju skušala za ilegalce dobiti nekaj orožja, kar je želel Konšak. Naslednji danje šel Iztok v M aribor k bratu Leonu in potem na zvezo k Bertlu Filipiču in drugim v Gradec. Med tem je bila nemška hajka na Pohorju. Kselovo in druge hi­ še pod Pohorjem so Nemci po polnoči blokirali in Jasnin oče je kmalu ugotovil, da so šle sovražnikove kolone na Pohorje. Zvečer se je po treh dneh vrnil iz Gradca Iztok. Javka z bataljo- 93 nom je bila pri Črnem jezeru, toda zaradi nemške hajke niso mogli na Pohorje. Pohod so odložili za dva dni in se domenili, da bodo šli na Pohorje prek Kremžarice. Iztok se je naslednje jutro odpelajl s kolesom na vzpostavljanje zvez v Maribor. Toda prišel je usodni 9. junij 1943. Kselovo hišo so ob pol treh ponoči obkolili orožniki. Vstopil je stražmojster z dvema orožnikoma. Jasna se je zlagala, da je prišla obiskat sorodnike, Zvonko pa da išče delo. Stražmojster je nagnal Jasno, naj se iz­ gubi, toda pristopil je domačin, zagrizen nacistični orožnik Do­ baj. Vse je bilo pokopano. Rekel je, to je banditka, ki je šla na Pohorje. Sledilo je »roke kvišku«. Pri Zvonku so našli 2 pištoli in strelivo. Takoj so vklenjena odpeljali Zvonka in Jasno, potem pa še očeta Vinka, m ater Jožefo, sestro Zoro in brata Vinka. So­ časno so prijeli vse Namestnikove razen Nuše, ki je bila odsot­ na in Marijo Urlep. Kselove in druge so odpeljali v celjsko deš­ ko šolo, kjer je bilo zbranih okoli 120 svojcev partizanov. Za­ konca Ksela so potem odpeljali v celjski stari pisker, odtod pa v m ariborske zapore, m edtem ko so Namestnikove zaradi po­ sredovanja Klančnika iz Ruš izpustili. Jasno in Zvonka je odpe­ ljal iz Ruš v M aribor gestapo. Tu je Zvonko na zaslišanju klonil. Zato in tudi na osnovi drugih virov so zaprli Marijo Hajnrih in jo poslali v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, Tatjano Peče, Slavo Olstrak in Vinka Kselo v koncentracijska taborišča za mladoletnike Ukermarck ter Frohnleiten. Martina Korošca so poslali v Dachau, Zoro Ksela v Auschwitz, kjer je podlegla, očeta Vinka v Mauthausen. M ater so po enem letu zapora one­ moglo in bolno izpustili, po nekaj mesecih pa so izpustili zaradi posredovanja tekstilne tovarne tudi Urlepovo. Po zaslišanjih so izpustili Franca Kamenika-Svita, ki je šel pozneje v partizane. Naj večje muke pa je moral prestati predvojni komunist, robijaš iz glavnjače Martin Konšak. Od junija 1943 do januarja 1944 so ga velikokrat nečloveško, tudi do nezavesti mučili, da bi izsilili njegovo priznanje, toda vse je bilo zamen, potem pa so ga 25. januarja 1944 z več sodelavci ustrelili v Velenju. Slabič Tone Ol- strak-Zvonko se je zaradi svojih priznanj v m ariborskih zapo­ rih, ko je bilo že vse prepozno, skesal. Nacisti so ga odpeljali v Mauthausen. Tujim je hotel zbežati, pa so ga s streli prerešetali. Linko Kselo-Jasno pa so poslali v Auschwitz, ki gaje preživela.4 5 O d k ritje p o m e m b n e p o sto jan k e p ri K selovih, ki je p o vzročilo p a­ dec več p o sto jan k v R ušah, M arib o ru in d ru g o d je p re d ­ 94 stavljal hud udarec gibanju. Okupator je prijel več pogumnih organizatorjev NOG, najbolj boleča pa je bila verjetno izguba takrat najpomembnejšega organizatorja odpora na širšem ma­ riborskem območju Martina Konšaka. Zopet je bil uspešen okupator, ki je z uničenjem več zvez in javk preprečil hitrejši priliv novih prostovoljcev v razvijajoči se bataljon na Pohorju. NEPRETRGANI POHODI BATALJONA IN MITING PRI SV. KUNIGUNDI S pomočjo orožniških poročil lahko sledimo nepretrganim premikom, spremljanim z akcijami bataljonovih enot po vsem Pohorju. Zahvaljujoč takšni taktiki je bataljon odigral po­ m em bno vlogo v pridobivanju prebivalstva in pripravljanju za vključitev novih borcev v partizanske enote. S takšno preudar­ no taktiko je uspelo pohorskim partizanom izvrševati številne naloge v glavnem brez človeških žrtev od aprila do novembra 1943. Del bataljona je bil v noči na 13. junij zaradi nabave prehra­ ne pri Francu Prižniku, Jožetu Završniku in Albertu Založniku v Hudem kotu nad Ribnico. Pri slednjem so odkupili volička. Zvečer so bili partizani pri Št. Janžu nad Vuzenico pri Loren­ ciju, naslednjega dne 14. junija pa v Lehnu pri Forneciju, Gru­ belniku in Urbancu. Popoldne okoli 16. ure seje med koto 1226 in Langesvaldom, kot so poročali ribniški orožniki, spopadla s približno 20 partizani njihova patrulja. Obojestransko strelja­ nje naj bi trajalo približno eno uro. Izgub orožniki kot so po­ ročali niso imeli. Udeleženec tega spopada Ernest Vobovnik je pojasnil, da je to bilo nad Vrelenkom in da partizani niso imeli žrtev. Borec Alojz Podobnik-Rok pa je povedal, da je bila sku­ pina partizanov s političnim komisarjem Franto v noči na bin- koštni ponedeljek (14. junija 1943) gostoljubno sprejeta in po­ goščena pri Urbancu in Vogrincu v Lehnu. Blizu Urbanca so potem v ponedeljek videli, kako so se na kolovozu zbirali Nem­ ci. Nanje je pričel streljati stražar Ivan Brojan-Marjan, takoj pa so se mu pridružili Rok, Vitez, kije m enda ranil Nemca in drugi partizani. Rok še navaja, da so tudi Nemci močno streljali in da so se partizani umaknili višje na Pohorje. Neki Čuvelič iz Josip- dola pa je sporočil orožnikom v Podvelki, da je bilo 14. junija 95 1943 okoli 16. ure slišati nad Josipdolom streljanje in detona­ cije bomb. Tako tudi ta podatek potrjuje partizanski spopad z orožniki. Zvečer je bataljon zbiral živež pri km etih pri Sv. Pri­ možu, Pušnikovim, ki partizanom niso bili naklonjeni pa je od­ nesel radijski sprejemnik. Skupina partizanov je šla 15. junija k Hinku Vajsu nad Vuzenico in ga opozorila na lojalnost do os­ vobodilnega gibanja. Ker pa to ni zaleglo, so ga partizani aprila 1944 pretepli in napodili v Marenberg. Zaradi hlapčevanja oku­ patorju bi zaslužil tudi hujšo kazen, za kar pa se partizani niso odločili, ker so se jim smilili njegovi številni otroci. Zvečer so se partizani ustavili na Planini pri sodelavcu Antonu Pušniku, p. d. Kopniku in pri Petru JuračU, p. d. Osredniku.4 6 Vrsta partizanskih akcij na ribniško-primoškem območju je izzvala orožniško okrožje Maribor, daje poslalo 17. junija 1943 za večjo protipartizansko dejavnost orožniški postaji v Ribnico na Pohorje okrepitev 12 orožnikov.4 7 Zgodaj zjutraj 16. junija so v Hudem kotu partizani obiskali sodelavca Mihaela Hartmana, potem pa so počivali, sušili pe­ rilo in se okrepili pri Ivanu Reku. V noči na 17. junij so se par­ tizani zadrževali na domačiji Jurija Požarnika, p. d. Turičnika v Golavabuki. Okupator je domače 10. junija odgnal v taborišče Frohnleiten, gospodarja v gestapovske zapore v Maribor, s po­ sestvom pa naj bi upravljal urad za utrjevanje nemštva. Orož­ niki so poročali, da so partizani s posestva odnesli posteljno pe­ rilo, oblačila in odpeljali tele ter zaklali svinjo.4 8 Turičnikovi so se po dveh mesecih vrnili in bili doma do oktobra 1944, vendar jih je okupator ponovno odpeljal, tokrat najprej v Vitanje, Celje in Maribor, potem jim je dovolil ostati v Slovenjem Gradcu, do­ mačijo pa je požgal.4 9 Skupina partizanov je bila zaradi prehrane in drugih oprav­ kov 21. junija v Stari Glažuti nad Mislinjo pri družinah gozdnih delavcev Svečko in Klemenc. Za velik politično-propagandni dogodek je bataljon poskr­ bel v noči na 24. junij 1943. Orožniška postaja Zreče je poročala, da je prišlo v vas pri Sv. Kunigundi 23. junija ob 21. uri kakih 40 do 50 partizanov, ki so iz vasi privedli na zborovanje v gos­ tilno Antonije Korošec veliko ljudi in tudi iz okolice okoli 30. Na zborovanju naj bi potem proti nacionalsocializmu in fašiz­ mu govoril partizanski komandant, gostilničarkin zet Tonček Mernik, trgovec, pa naj bi medtem stregel z vsemi domačimi z 96 moštom. Poročilo še omenja, da so morali biti domačini s par­ tizani do 3. ure, da so partizani razbili šipe na šoli, jo zažgali, iz gostilne ter trgovine pa odnesli veliko tobačnih izdelkov, pre­ cej blaga in živil na 18 kmetijah 11 hlebov kruha, na Planini do­ pustniku Karlu Malcu puško in opremo, ob odhodu od Sv. Ku­ nigunde pa da so izstrelili tri salve.5 0 Kako je v resnici to noč bilo na partizanskem mitingu pri Sv. Kunigundi, so povedali udeleženci Ema Mernik, Franc Pin- ter in Franta Komel. Ema Mernik navaja, d aje mož Tonček že maja 1943 sodeloval, ko se je pri njih oglasil s soborci še pred­ vojni znanec Boris Vinter. Ko so takrat prišli partizani v vas, je Tonečk z domačini hitro vse postoril, da bi bil miting čim us­ pešnejši. Ljudi so za zborovanje obveščali in vsi so se radi od­ zvali. Partizanom in domačinom so s pijačo, jedačo in cigareti stregli Tonečk, žena, njena mati in njihov še ne 15-letni posvo­ jenec Franci Pinter. Zbranim je o vojaških in političnih razme­ rah v svetu ter o gibanju pri nas govoril politični komisar Fran­ ta Komel ter jih spodbujal za vključevanje vanj, ob tem pa je tu­ di obsojal nacizem in fašizem. Med drugimi so bili na mitingu veseli tudi domačina Borisa Vinterja. Na tem res sproščenem ljudskem srečanju je bilo v sicer tako hudih časih, poudarjata Mernikova in Pinter, na moč prijetno. Borci so peli partizanske in narodne pesmi, njim pa so domačini takoj pritegnili. Osred­ nja osebnost, kije razpoloženje stopnjevala, pa je bil neutrudni partizanski harmonikar, saj so udeleženci ob zvoku njegove harm onike plesali in prepevali vse do jutra. Partizani so po vasi napisali več gesel ter znakov OF in narisali zvezde s srpom in kladivom. Tonček Mernik je šel po dogovoru s partizani 24. ju­ nija zaradi kritja tobačnih kart prijavit orožnikom v Zreče par­ tizanski obisk. Nemci so potem prišli na oglede k Sv. Kunigun­ di komaj čez tri dni in niso delali zaradi mitinga domačinom nobenih težav. Mernikova še poudarja, da so bili partizani po tem dogodku pri njih skoraj vsak večer. Partizanska dejavnost na tem območju je imela tako močno odmevnost, d aje bil jeseni 1943 pri Sv. Kunigundi ustanovljen odbor OF. Vodil gaje Tonček Mernik, v njem pa so še bili brat Jurij, Jože Kropej, oba iz Koroške vasi, Jože Pačnik, p. d. Sp. Vid­ m ar z Resnika, Albin Malec iz Crešnove (zelo ugleden Maistrov borec), Janez Štefane iz Gorenja. Na sestanke je z Božjega hodil tudi tretji brat Franc Mernik, številne neposredne odborove 97 naloge pa sta izvrševala tudi žena Ema in Franci Pinter. Mer- nikovi so bili s partizani povezani že leta 1942, od takrat pa je s Tončkom Mernikom sodeloval kot privrženec OF tudi župnik Ferdinand Žgank. Ljudje so ga zelo spoštovali in njegova opre­ delitev za OF je potem verjetno tudi prispevala k hitrejši odlo­ čitvi vernikov za osvobodilno gibanje. Mernikova domačija je postala po oceni Frante Komela od spomladi 1943 na Pohorju med najpomembnejšimi. Štab bataljona je imel tudi nalogo krepiti delo na območjih južnega Pohorja, kar mu je spričo na­ klonjenosti prebivalstva in poznejšem zavzetem delovanju Fer­ dinanda Špilaka-Prleškega Lojzeka in za njim tudi Toneta Ra- derja-Jaska v veliki meri uspevalo.5 1 Po umiku od Sv. Kunigunde proti Rogli je bataljon nastopal z enotami na več območjih. Skupina 10 partizanov s partizanko se je zgodaj zjutraj 25. junija 1943 pojavila v Zgornjih Dovžah, proti polnoči pa so partizani odšli v grad Hartenštajn (Dobrovski grad) v Mislinjski dolini. Tu so preiskali vse prosto­ re in odnesli veliko živeža, oblačil in drugega ter 5000 do 6000 RM gotovine. O drugi skupini borcev so orožniki poročali, da je bila 25. in 26. junija 1943 zaradi prehrane na Resniku pri Jožetu Pačni­ ku, Albertu Zagoničniku, Jožetu in Gregorju Koprivniku, Matiji Slodeju ter pri Jerneju Ločnikarju na Skomarju. Od Kuzmana s Skomarja so 27. ju lija odpeljali proti Resniku veliko živeža in druge robe, od drvarja Alberta Zagomilška z Resnika pa so 1 . julija odpeljali svinjo. Medtem se je pozno ponoči 25. junija us­ tavila in nahranila tretja skupina približno 8 partizanov v Kum- nu 14 na posestvu izgnanega Kormana, ki je bilo pod upravo nacističnega komisarja. O tej skupini so 1. julija orožniki poro­ čali, daje štela 25 partizanov in da se je ustavila v Kumnu še pri Jakobu Švajgerju, p. d. Bezjaku, kjer je zasegla živež, svinjo, lov­ sko orožje, 12.000 RM in drugo. Naslednji dan so se partizani nahranili pri sodelavki OF Tereziji Pavlič na Kumnu in odgnali kravo. Orožnike je 1. julija obvestil nek učenec, da se vije iz gozda nad Rakovcem nad Vitanjem dim, kjer naj bi taborilo okoli 20 partizanov. Iz navedenega je razvidno, da so se partizani neko­ liko oddaljili od ribniškega območja. To je bil tudi razlog, da so okrepitev orožniške postaje v Ribnici, kot je razvidno iz poro­ čila kom andanta orožniškega glavarstva M aribor z dne 25. ju- 98 nija 1943, opustili. Poročilo še navaja, da je v zadnjih dveh ted­ nih povzročalo na ribniškem območju kakih 40 partizanov neugodne varnostne razmere, da je prišlo do spopada in da so zvedeli, da pripravljajo partizani napad na orožniško postajo v Ribnici. To je bila obrazložitev za okrepitev in hkrati za njen preklic.5 2 JULIJA NA POHORJU ZAPRTO OZEMLJE Komandant varnostne policije in varnostne službe na Spod­ njem Štajerskem Josef Vogt je poslal 28. junija 1943 na Bled v vednost zaupno povelje za akcijo na Pohorje vodji policije ge­ neralu Rösenerju in generalu redarstvene policije Alpenland Brewnerju ter v M aribor nadporočniku zaščitne policije Naglu in SA-oberfiihrerju Steindlu. Vzrok akcije na Pohorje v trajanju od večera 30. junija do zaključno 8. julija 1943 je utemeljeval kot nujen nasprotni ukrep spričo povečane partizanske dejavnosti na južnem Pohorju, zlasti v krajih Sv. Kunigunda, Resnik in Skomarje. Vogtov nacistični krog je hudo vznemiril politično- propagandni miting s požigom šole 24. junija pri Sv. Kunigundi, partizanske oskrbovalne akcije 26. in 27. junija na Resniku in Skomarju kot tudi oskrbovalne akcije partizanskih skupin na zahodnih in severnih območjih Pohorja. Dalje je navedel pri­ mer, kako je ob zadnjem pohodu izvidniška patrulja varnostne policije 28. junija naletela na tem območju na partizane in so ti prestrelili policijskemu izvidniku laket leve roke. Z nezado­ voljstvom je ugotovil, da jim kljub dosedanjemu natančnem u preiskovanju terena ni uspelo odkriti partizanskega taborišča, pač pa da imajo zanesljive podatke o partizanskih poteh, križi­ ščih in premikih od vzhoda na zahod in od juga na sever. Te po­ ti naj bi vodile v smeri Vitanjsko sedlo-Ostruščica-Komisijsko sedJo-Planinka-Ribniško sedlo. Po natančnih podatkih, prido­ bljenih iz Sv. Kunigunde, naj bi bilo 187 partizanov. Orožniki so poročali, da jih je toliko preštel drvar pri koti 1491, ko so šli 24. junija iz Kunigunde proti Rogli (to je bila zanimiva dezinforma­ cija, saj je bilo takrat v bataljonu okrog 50 borcev - op. M. F.). Cilj akcije, ki so jo zaupali posebnem u akcijskemu povelj­ stvu in so jo vodili uradniki varnostne policije s predstavniki orožništva in raztrgancev, je bil postaviti na opisanem območju partizanskih premikov zaporno zasedo in uničiti partizansko 99 skupino, ki bi nanjo naletela. Vse sumljive osebe, ki bi na zase­ do naletele, so zaradi uspešnosti akcije nameravali zadržati. Za akcijo sestavljene enote lovskega oddelka so določili 13 var­ nostnih policistov, 15 oboroženih raztrgancev, 8 podvodij ver­ manšafta in 2 radijski postaji z upravljalci iz zaščitne policije. Ena postaja naj bi delovala na Pohorju, druga pa na Mislinji. Skupno je bilo določenih z radiotelegrafisti 38 mož, ki sojih ob­ lekli v planinske in kamuflažne obleke. Oboroženi so bili s 3 strojnicami, 10 brzostrelkami in 23 puškami, vsak pa je imel po 3 ročne bombe. Redarstvena policija M aribor je bila zadolžena za prevoz sodelujočih z avtomobili v bližino Mislinje. Od tod je bil določen pohod, da bi dosegli presenečenje, v največji tajno­ sti do akcijskega območja po Komisijskem jarku, po isti poti pa je bil predviden tudi umik. Zaradi zavarovanja akcije so razglasili za zaprto ozemlje na Pohorju: na severu Sv. Bolfenk, Gosak-Lehen-Hudi kot; na vzhodu Hudi kot-Klopni vrh-po kotah 1303— 1327— 1312— -1177-Jurgovo-Lukanja; na jugu Lukanja-k 1051-Rakovec, Fabriški gozd k 1287-Ostrož-Brešar-Oglar; na zahodu Oglar- Ramšak-Črni vrh-Veliko sedlo k 1377-Sv. Bolfenk. V to zaprto ozemlje so prepovedali od 30. junija do 8. julija 1943 vstop tudi m orebitnim orožniškim patruljam in patruljam zaščitne policije.5 3 In kakšen je bil uspeh te tako nadrobno načrtovane Vogto- ve akcije? Enak ničli. Policija, vermani in raztrganci so partiza­ nom nastavljali pasti, ki pa so jih partizani spretno obšli. Štab Pohorskega bataljona je 24. julija 1943 poročal: »Od 1. do 8. julija so bili na Pohorju raztrganci. Med njimi je bilo 18 policistov, ostali pa so bili civilisti. Izdajali so se za partizane in so taborili na Planinki. Imeli so nalogo, če nas bo malo, napasti in uničiti, če pa veliko, pridružiti se nam in nas z zvijačo uničiti. Vseh je bilo 37^10. Dva smo pozneje ujeli. Enega, ki je bil naš človek (Ivan Plevnik op. M. F.), smo izpustili, drugega (Edvarda Blazinška - op. M. F.) pa ubili.«5 4 Pri obeh dokum entih se skoraj popolnoma ujema število udeležencev v akciji. V povelju za akcijo so Nemci upoštevali samo oboroženih 36 mož, m edtem ko oddelka za zvezo, šofer­ jev in dela vodstva, kije bilo na Pohorju in verjetno tudi na Mis­ linji, niso upoštevali. Ocenimo lahko, da je v akciji sodelovalo okoli 50 posebej izurjenih sovražnikov. Iz odlomka mesečnega 100 Zaprto ozemlje na Pohorju od 30. junija do 8. julija 1943. Akcijo, blokade in postavljanja zased proti Pohorskemu bataljonu je vodil z lovskim oddelkom Josef Vogt poročila kom andanta varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem z dne 27. julija 1943 je mogoče razumeti, da je v akciji sodelovalo pod vodstvom varnostne policije več kot 36 oboroženih mož. Bolj jasno pa je tudi povedano, da so bile naloge združenih enot v »lovskem oddelku« zasesti parti­ zanske poti na območjih Vitanjskega, Komisijskega in Ribni­ škega sedla. Verjetno je imel sovražnik postavljeno vsak dan več kot eno zasedo. Za popolnejšo oceno manjka sovražnikovo poročilo o poteku in rezultatu akcije. Toda sodeč po gradivu, ki je na voljo, je povsem očitno, da so partizani v 9-dnevnem pri­ zadevanju sovražnika, da bi jih uničil, taktično popoloma uka­ nili. Dokaj naivna pa je bila domneva organizatorja akcije, ki je načrtoval uničenje bataljona, ki naj bi po njihovem štel 187 bor­ cev ali več, s 36 ali nekaj več oboroženimi možmi. In kje je bil bataljon v času sovražnikove akcije? Kot je že navedeno, je bila ena skupina 1. julija nad Rakovcem, druga na območju Tolstega vrha, iz M aribora seje vračala pod vodstvom Joca patrulja s skupino prostovoljcev, četrta skupina pa je bila 1. in 2. julija v Kumnu. V noči na 2. julij je patrulja partizanov odpeljala proti Rogli od Alberta Zagomilška z Resnika svinjo. Orožniki so poročali o skupini partizanov 40 do 50, ki je bila 3. julija na prehrani pri štirih kmetih na Planini nad Zrečami. Po­ zno zvečer naslednjega dne je bila skupina partizanov zaradi prehrane v Brezju nad Oplotnico pri Štefanu Vahtarju. Zgodaj zjutraj 5. julija 1943 je Boris Vinter s patruljo iskal v Gračiču pri Zrečah blokfiihrerja Karla Jančiča. Ker ga niso našli, so odnesli nekaj živeža, oblačil in obutve. Istega dne je skupina partizanov delila protinacistične letake, napisane v nemščini, v Mali Mis­ linji pri Jožetu Zagmajstru in pri treh km etih na Razborci. Dva letaka v slovenščini in enega v nemščini pa so pritrdili na ga­ silski dom v Dovžah. Nekaj teh letakov so orožniki poslali re­ darstveni policiji v Maribor. Popoldne 5. julija je prišla z ob­ močja Lovrenca na Pohorju skupina partizanov, med katerimi je bila tudi partizanka, na Hudi vrh nad Jurgovim. Verjetno je bila ista skupina okoli 14 partizanov zvečer na Jurgovem, kjer je oddala partizansko brošuro in letak. Ta skupina je potem bi­ la 6. julija na območju Božjega, zvečer pa je šla iz Cezlaka v Lu- kanjo. Tu je izpraznila trgovino Alojza Padežnika in šla po pol­ noči v Jurgovo. Orožniki so dalje poročali, da so ob polnoči na cesti, ki pelje proti Čadramu, opazili tudi skupino partizanov. 102 Skupino 15 do 20 partizanov pa so registrirali, d a je v noči na 7. julij prespala pri Francu Petriču na Planini nad Zrečami. Pred odhodom so gospodarju prehrano plačali in šli proti Rogli. V noči na 6. julij je bila skupina z Borisom Vinterjem v štirih hišah v Zrečah. V interje obiskal strica Jožeta Lepšino in se za­ nimal tudi za svojce. To noč je orožniška postaja Ruše registri­ rala partizansko skupino, kije počivala in kuhala pri Stari Gla­ žuti Odtod naj bi šla po polnoči proti Mislinji. Kot je moč razumeti iz poročila orožniške postaje Zreče so se v Resniku 7. julija zvečer zbrale partizanske skupine z več strani. Zaradi prehrane so bili pri Kolarju, kjer so odpeljali svi­ njo, pri Jožetu Koprivnikarju pa tele. Tu je bila večja partizan­ ska skupina, med katerim i je bilo nekaj srbskih in slovenskih novincev. Odtod so šli v smeri Jurgovo, tretja skupina je dobila ponoči na Resniku pri M etodu Navršniku živež in je šla proti Rogli. V noči na 8. julij je bila zaradi prehrane na Resniku pri Gregorju Koprivniku še četrta skupina. Proti večeru tega dne je bilo blizu 20 partizanov pri delavcih vzhodno od Peska. Z nji­ mi so se pogovarjali, jim dali cigarete in odšli proti Pesku.5 5 Zanimiv dogodek, ki verjetno sodi v čas navedene sovražni­ kove akcije, je v svojih spominih, toda žal brez datuma, opisal borec Ivan Urbančič-Hinko približno takole: Štab bataljona je določil Toneta Hudopiska-Zvoneta, Hinka in še enega borca, da morajo nad Dovže k partizanski kmetiji Pri Srčku, kjer jim bodo izročili baterijski radijski sprejemnik. Tu so jih kot vselej lepo sprejeli in jim dali sprejemnik. Ker je bil težak in ker je imel še vsak svoj naložen nahrbtnik, so ga nosili menjaje. Ne­ moteno so prišli blizu Rogle, tu pa je Hinko zagledal na približ­ no 20 m stražarja in za njim skupino sovražnikovih vojakov. Hinko je še pravi čas opozoril tovariša na nevarnost in hitrih nog so odbrzeli po bližnjem grmovju ter jarku. Nahrbtnik z ra­ diom je postal čudežno lahek in po daljši poti so se potem sreč­ no vrnili v partizansko taborišče z dragocenim tovorom živi in zdravi.5 6 Skoraj neverjetno je videti, kako suvereno so partizani kri­ žarili po Pohorju med 30. junijem in 8. julijem 1943, ko je bilo razglašeno obsežno območje na Pohorju za zaprto ozemlje in ko so partizanom nastavljali zaporne zasede. Dodati je potreb­ no, da so partizani varno hodili tudi pred in po obravnavani sovražnikovi akciji. Bataljon se je posluževal podobne taktike 103 kot v sovražnikovi akciji od 2. do 5. junija 1943. Tudi takrat so iskali partizane visoko na Pohorju, ti pa so šli v Zreče in v druge, zlasti nižje ležeče kraje. Tudi tokrat so bili partizani v Zrečah, njegovi okolici, na Tolstem vrhu, v Dovžah, v Kumnu, na ob­ močju Lukanje, celo pri Stari Glažuti, m edtem ko je bila sov­ ražnikova udarna moč prav blizu na Planinki (k 1520 m). Raz­ plet dogajanj s sovražnikove in partizanske strani je zelo zani­ miv in poučen, saj gre za nazoren prim er zakonite prednosti partizanske enote pred sovražnikovimi. Znano je, da ima par­ tizanska vojska močno osnovo in neusahljivo oporo v bojujo­ čem se ljudstvu. Partizane je prebivalstvo povsod o sovražniku pravočasno obveščalo, jih prehranjevalo, jim tudi drugače po­ magalo, partizani pa so zato lahko uspešno izvajali premike in akcije ter se izognili vsem nevarnostim. PRIZADEVANJA ZA KREPITEV BATALJONA Trud bataljona za pridobivanje novih borcev se je pričel po­ časi uresničevati. V začetku junija 1943 je z bataljonom že kar nepretrgom a deloval Ivan Marzel-Mijo, p. d. Kranjčev iz Gola- vabuke. Bataljon ga je pošiljal po kurirskih opravkih, toda še isti mesec se je potem za nekaj časa vključil v delo skupine pri šaleško-mislinjskem okrožju, pomagal v tehniki in pri drugih opravkih, avgusta pa je vstopil v bataljon. Njihovi trdni dom o­ ljubni kmetiji je kom andant Stane nadel ime Pri Slovencu. Vsa družina je sodelovala od leta 1942. Okupator seje nad družino kruto znesel. Očeta Aleksa in sina Jožeta je leta 1944 odpeljal v koncentracijsko taborišče Dachau in ju tam umoril. Hčerka, priljubljena in pogumna aktivistka - Štajerska Lenčka je junaš­ ko padla 1. maja 1944 pri Tomaški vasi ob reki Mislinji. Mati Marija, hčerki Micka in Štefka ter sinovi Maks, Ivan in Franček pa so kot aktivni udeleženci NOB vojne težave preživeli.5 7 Sredi junija 1943 je šla organizirano iz Prlekije prva trojka prostovoljcev v Pohorski bataljon. To so bili Rudolf Megla, brat padlega narodnega heroja Vinka, Martin Štuhec-Prlek in Janez Filipič-Gašper. Partizanski aktivist Gustek Megla (Rudolfov brat), jih je zbral v Godemarcih pri Bučkovcih pri partizan­ skem sodelavcu km etu Antonu Štuhcu. Glavni organizatorji gi­ banja in za zbiranje prostovoljcev za Pohorje pa so v tem času 104 bili v Prlekiji Ivan Nemec-Vojko, Dušan Spindler-Kovač, Slav­ ko Ivanjšič-Boris, Stane Červič-Samo, Avgust Megla, Milena Bokša-Boža in še nekateri. Megla, Štuhec in Filipič so se od Kri­ ževcev pri Ljutomeru odpeljali z vlakom v Maribor. Prenočili so blizu kolodvora pri družini, ki je imela otroke pri partizanih. Odtod jih je odpeljal moški (verjetno Vinko Jamnik-Beli - op. M. F.) z vlakom do Slovenjega Gradca, potem pa so šli do Krem- žarice. Približno 100 m od koče so jih pri križu čakali partizani. Beli jim je predal trojico in napisano poročilo ter odšel. Po ne­ kaj 100 m hoje so prišli v taborišče Pohorskega bataljona, kjer so jih sprejeli kom andant Harkov, Bogdan in drugi borci.5 8 V tem času sta šla na Pohorje po zvezi Dušana Spindlerja- Špira in Ivana Nemca-Vojka tudi novinca Ciril Špindler iz Mo­ ravcev pri Bučkovcih in Vinko Vukovič-Guzej iz Bučkovec.5 9 V M ariboru ju je od Vinka Štuhca prevzela Angela Budja, por. Šemrov, na Pohorje pa ju je odpeljala Hilda Turk-Turica.6 0 Junija je pričel bataljon poglabljati povezave tudi z Mislinj­ sko dolino. Patruljam, ki sta jih večkrat tja vodila Ivan Rojc- Bogdan in Tone Hudopisk-Zvone, je vse potrebno preskrbel s svojimi sodelavci organizator gibanja Slavko Gams-Branko iz Starega trga pri Slovenjem Gradcu. Javka je bila v bližini Črniv- nikove domačije v Golavabuki. Tod se je pridružil partizanom tudi profesor Stane Kociper. Ob njegovem prihodu se je na tej kmetiji s patruljo sestal tudi sekretar šaleško-mislinjskega ok­ rožja Tone Ulrih-Kristl.6 1 V drugi polovici junija je prišla iz cone znana borka prvega Pohorskega bataljona, poznejša narodna heroina Milka Kerin - Pohorska Milka. Ker je bilo moštvo še zmeraj razdeljeno na tri vode, združene v četo, je štab bataljona postavil Milko za po­ litično komisarko čete, medtem ko je bil kom andir čete Ivan Rojc-Bogdan. Dne 25. junija je poročala orožniška postaja Mislinja, da je bila na ta dan med desetimi partizani v Dovžah ena partizanka. To nam potrjuje prihod Milke Kerin v bataljon, saj za to ni dru­ gega dokumenta, razen nekaj spominov soborcev. Tako je bila po zajetju Jasne Milka zopet nekaj časa edina ženska v bataljo­ nu.6 2 Osvobodilno gibanje v M ariboru je bilo junija in julija zopet v vzponu. Ena glavnih nalog organizacij NOB pa je bila vzpo­ stavljanje zvez za odhod prostovoljcev na Pohorje. Delo je bilo 105 obojestransko dobro zastavljeno. Maks Čepič-Iztok, ki je hodil iz bataljona v Ruše, Maribor, Gradec in drugam, je navezal po­ vsod dobre stike. Na zveze sta nepretrgano hodila v M aribor tu ­ di Ivan Zagernik-Joco in Stane Lenardon. V M ariboru je bil prek Iztoka povezan s Pohorskim bataljonom Ante Mileta, kije imel zelo prizadevne sodelavce, kot so bili Hilda, Ivan in Otmar Turk, Vlado Škedelj, Vida Štuhec, Mihael Ertl, Bogdan Knaflič- Ljubo in še drugi. Pomemben dejavnik povečanega dela je postajala v tem ča­ su partijska celica, ki jo je vodil Maks Medvešček. Anton Gus­ tinčič, Jože Jevšnikar-Saša, Maks Gašparič, Ivan Jevšnikar, Si­ ma Jančar, Franc Korbun, Lojze Antoličič, Henrik Vajngerl, .Adolf Mrakič, Vojmir Jurkovič, Miran Cizelj so bili v tem času neposredni ali posredni sodelavci partijske celice oziroma nje­ nega sekretarja Medveščka. Zajemali so najrazličnejša območja in mehanizem uspešnih zvez, povezav ter tajnih poti na Pohorje je stekel. Tako seje konec junija zvečer ob Dravi tajno sešla sku­ pina novincev za Pohorje, ki jo je zbral Ante Mileta. V njej so bili Alojz Vindiš-Dunda, ki je šel v partizane po zvezi Sima Jan­ čarja, neki podčastnik Janko iz Srbije, ki se je na begu z vlaka po naključju povezal z našimi aktivisti in še nekateri. Zvečer je to skupino pri Francu Pupisu, Cesta zmage 44 prevzel Ivan Za- gernik-Joco. Tu se jim je verjetno pridružil tudi Bojan Pupis, Francov brat. Potem je vsem priključil še nekaj novincev, ki so se zbrali pri Ertlu. Med njimi sta bila tudi Milko in Vinko Golob iz Zlatoličja. Joco je vse potem odpeljal 1. julija okoli 2. ure na Pohorje. Po celodnevnem pohodu jih jê pripeljal blizu Peska. Tu jih je z desetino čakal Boris Vinter in po nekaj kilom etrih hoje so prispeli v bataljonsko taborišče. To je bila prva večja skupina blizu 10 novincev, ki je prišla po m ariborskih zvezah.6 3 Meseca julija pa je šlo v bataljon še več novih borcev. Med njimi Avgust Švajger iz Hudega kota, Maksim Peklar-Fonzi iz Zamarkove pri Lenartu, Slavko Golob iz Zlatoličja, Ludvik Svenšek-Bojan iz Lancove vasi pri Ptuju, Nande Valenčak iz Maribora, Jože Gajšek-Jožko iz Šentjurja pri Celju, Aleksandar Vojinovič-Vojin iz Mirnice v Srbiji in še nekateri. Iz Dovž je šel po zanesljivi zvezi Helene Čas, Tončka Skočirja-Črnega in Vin­ ka Jamnika-Belega med koroške partizane Ludvik Pušnik-Ja- nez, ki je potem prišel oktobra 1943 na Pohorje.6 4 106 Posebej velja poudariti prihod še ne 17-letnega Maksa Pek- larja-Fonzija. Omenili smo že, daje šel aprila 1943 s patruljo ko­ roških partizanov proti Koroški. Ker pa je na poti omagal, so partizani prevzeli njegov lahki mitraljez, njega pa zavrnili do­ mov. Svoj neuspel odhod k partizanom je zaupal sodelavcema Ivanu M uršaku in Alojzu Poliču. Ta sta ga opogumila, da bo lah­ ko šel kmalu zopet med partizane. Mladi Peklar je potem zve­ del od Alojza Poliča, približno na katerem mestu je vrgel lahek mitraljez v Pesnico. Potem gaje hodil nekaj noči z grabljami is­ kat, dokler ga ni našel. Očistil gaje in dobro skril. Od Policaje izvlekel za strojnico še okoli 150 nabojev in tri okvire. Julija 1943 je Muršak napotil Peklarja po zvezah čez dupleški most, kjer so ga že čakali borci Pohorskega bataljona Vinko Mezgec- Rajko, Miloš Ertl-Rigo, Alojz Vindiš-Dunda in še en borec. Vsi so se srečanja razveselili: Fonzi, ker se je rešil orožnikov, ki so ga enkrat hudo pretepli, in tudi drugih nacistov, ki so m u streg­ li po življenju, partizani pa so bili veseli novega borca ter mi­ traljeza, ki je bil za bataljon pom em bna pridobitev. Pred zbra­ nim bataljonom je bil potem mladi Fonzi deležen posebnega priznanja, saj gaje pohvalil kom andant Harkov, daje prišel bo­ rec, ki je sedaj prinesel že drugi mitraljez.6 5 Meseca julija so močno zaživele številne zveze in postojanke za pošiljanje borcev na Pohorje. Tako so bili izredno dejavni na zvezah Hilda Turk z bratom a Ivanom in Otmarjem ter sestro Katico Slana, Vida Štuhec, postojanki Mihaela Ertla in gostilna Marije Lindič na Radvanjski cesti, Radovan Rešnjak, Jože Ber- glez-Fazan, Ludvik Plomberger, vsi na Teznu, Franc Lešnik, Jo­ že Antoličič in drugi v Miklavžu pri Mariboru, Franc Poropat v Brezju, Franc in Anica Pupis, Vlado Škedelj, na Cesti zmage in Bolfenški cesti, več zvez je organiziral aktivist Dušan Špind­ ler, ki je deloval v Prlekiji z Ivanom Nemcem-Vojkom, pover­ jenikom izvršnega odbora OF in CK KPS za organiziranje NOB v severovzhodnem delu Štajerske. Ena od teh pom em bnih zvez za Pohorje, Koroško in Dolenjsko je bila pri Vinku Štuhcu v Mariboru, od njega pa je vodila k Vinku Jamniku-Belemu na Otiški vrh oziroma Dravograd k Tončku Skočirju-Črnemu. Na tej zvezi pa je bilo še več povezav.6 6 Kot orožje so bila pohorskem u bataljonu potrebna tudi zdravila. Eden od dobaviteljev zdravil in sanitetnega m ateriala za pohorske partizane je bil medicinec, Ljutomerčan Mirko Dr- 107 venik-Niko, ki se je po odpustu iz vojnega ujetništva zaposlil v sanatoriju H erra na Dunaju. Toda julija so mu postala tla vroča. Po zvezah je prišel v M aribor k Vinku Štuhcu, na Pohorje pa ga je 4. avgusta 1943 odpeljala Hilda Turk-Turica. Dr. Ante Mileta navaja, daje bil tudi sam povezan z Drvenikom, k ije prišel ne­ kajkrat na zvezo z Dunaja v Maribor. K njemu na Dunaj pa je šel pred svojo aretacijo (februarja 1943) tudi komunist, Antejev sodelavec Jože Pulko s Pobrežja.6 7 Železniški kurjač Jože Jevšnikar-Saša, predvojni komunist, ki je vodil skupino ilegalcev v M ariboru od leta 1942, v kateri sta bila tudi žena Milka in brat Ivan, je prav tako pošiljal na Pohor­ je sanitetni material. Ko se je z vlakom ustavljal v Mürzuschla- gu, je hodil k zdravniku Slovencu, ki m u je dajal sanitetni ma­ terial in instrumente, Saša pa mu je dajal partizanski tisk.6 8 Med razcvetom zvez s Pohorjem je padel 9. julija 1943 okupatorju v roke pom em ben organizator aktivist Ante Mileta iz Maribora. Potem ko se je v štabu Pohorskega batlajona nadrobno pom e­ nil za organiziranje in delovanje »kanalov« na Pohorje za novin­ ce, orožje in razno gradivo se je odpravil izpolnjevat naloge v M aribor prek Kremžarice. Spremljali so ga Joco, Zvone in Sta­ ne. Na železniški postaji v Slovenjem Gradcu pa sta ga ne­ pričakovano prijela dva orožnika in dva civilista. Mileta do­ mneva, da ga je izdal nek Capuder, ki naj bi zbežal nekaj dni pred njegovim odhodom iz bataljona in opozoril Nemce, da prihaja Mileta. Tega so m u potem Nemci tudi podtaknili v ma­ riborskem zaporu. Mileta mu ni nasedel po zaslugi skrivnega opozorila partizanom naklonjenega gestapovskega uradnika Franza Brandtnerja, ki mu je dejal, da dobi v celico provoka­ torja. V njem je Mileta spoznal partizanskega ubeženika Capudra. Po izpovedi Helene Polenik-Jelke pa naj bi Mileto na železniški postaji izdal neki nacistično zaslepljen mladoletnik, ki je rekel orožnikom: »Glejte bandita!« Orožniška postaja Slovenj Gra­ dec je poročala, da so našli v aretirančevem nahrbtniku kom u­ nistične letake, brošure v slovenščini in nemščini, različne na­ črte, pištolo s 13 naboji in še neke drobnarije. Orožniki so ga predali m ariborskem u gestapu, kjer so ga pretepali in zasliše­ vali. Grozili so mu tudi, daje na seznamu za ustrelitev, oktobra pa so ga poslali v koncentracijsko taborišče Mauthausen, odko­ der se je po vojni vrnil. Po Miletinem zajetju so njegove naloge 108 prevzeli Vlado Škedelj, Ivan Zagernik-Joco, Stane Lenardon, Hilda Turk in drugi. Vsi ti so vedeli za dogovor v štabu Pohor­ skega bataljona, da bodo glavne postojanke za novince pri Pu- pisovih, Ertlovih, pri Škedlju in še pri nekaterih, kot navaja An­ te Mileta.6 9 DEJAVNOST BATALJONA NA POHORJU TER MED FRANKOLOVIM IN POLJČANAMI Bataljon seje tudi v juliju po neuspeli sovražnikovi akciji od 30. junija do 8. julija zavedal svoje učinkovitosti v taktiki vzne­ mirjanja z različnimi akcijami v glavnem na treh območjih in sicer na lovrenško-ribniškem-vuzeniškem, mislinjskem in zre­ škem Pohorju. Manjše enote so se spuščale tudi v bližino Fran- kolovega in do Zbelovega. Praviloma so bataljonove enote de­ lovale hkrati na več območjih, včasih pa so se naglo zbrale, iz­ vedle akcijo in se zopet hitro dekoncentrirale. Bistvo uspešne­ ga delovanja v tem obdobju so bili nagli premiki enot s prese­ nečenji sovražnika na raznih območjih. Iz orožniških poročil je razvidno, daje 10. julija spodletela akcija skupini partizanov v Josipdolu, ki je nameravala ustreliti zagrizenega nacista Luit- polda Sykoro, gozdarja, upravnika zaplenjenega Lenarčičevega veleposestva v Josipdolu. Več o tej akciji in o Sykori pozneje! Iz Josipdola je šla partizanska skupina isti dan v Lehen h gostilničarki Antoniji Pok, kjer so nabavili za bataljon tobačne izdelke, m edtem ko je šla sočasno druga skupina partizanov v Josipdolu k sodelavcu trgovcu Leopoldu Petrunu, ki jim je dal precej živilskih potrebščin. Pri Feliksu Hrenu na Kumnu so tu­ di dobili precej živil, nekaj obutve in oblačil. S severnih se je bataljon premestil na južna območja. Tako je 12. julija zasegel Pavlu Ramšaku na Paki dva vola, dve svinji, moko in drugo, dvema dopustnikom a iz nemške vojske pa vo­ jaški uniformi. Zvečer 13. julija je 12 partizanov večerjalo na Skomarju v gostilni Antona Kovšeta. Potem ko so poravnali račun, so šli v šolo ter jo poškodovali, da bi tako preprečili pouk na tem ob­ močju. Bataljon je bil zvečer na Krajgolišu, kjer se je spopadel s patruljo 12 orožnikov. Zaradi partizanske premoči so se orož­ niki umaknili in se izgovarjali tudi na noč ter pripomnili, da so 109 naleteli na partizane, ki so bili prejšnji dan pri Ramšaku. Pri­ bližno polovica bataljona se je potem pozno ponoči razmestila na Skomarju pri Matiji, Simonu in Jakobu Kovšetu. Že ponoči ob enih 14. julija je močnejša partizanska enota obiskala Fran­ ca Iršiča in gostilno Kotnik v Ljubnici pri Vitanju. Del bataljona je šel potem zopet na severna območja. Tako so partizani 15. julija obiskali sodelavko Tončko Dolinšek in Franca Mušiča, oba na Smolniku. Naslednji večer so bili zaradi nabave živeža v Kumnu pri Markušu, 17. julija pa pri Lakožiču. Pri Mačku nad Sv. Primožem pa so dobili 22. julija poleg živeža tudi tele. Pri Leopoldu Kormanu, p. d. Bergauerju v Kumnu so partizani zvečer 24. julija zaklali svinjo in odnesli nekaj živil. Okoli 22. ure je bila skupina partizanov pri Francu Marincu na Lobnici. M edtem seje v noči na 25. julij zadrževalo večje število partizanov pri Bezjaku nad Lovrencem na Pohorju. Tu so si os­ krbeli svinjo, tele, ovco in živila. Orožniki so dalje poročali, da je bilo ta večer tudi na Klopnem vrhu okoli 12 partizanov. Po­ zno zvečer 26. julija je prišla partizanska patrulja h Genovefi Grobelnik v Lehen. V noči na 27. julij pa so dobili pri partizan­ ski domačiji pri Feliksu Plevniku v Lehnu večjo količino mesa. Tretja enota približno 15 borcev, ki seje gibala na mislinjski strani, je dobila 16. julija pri gostilničarju Mihaelu Predniku p. d. Jeriču, na Brdah 2000 cigaret, 20 zavojev tobaka in kruh. V noči na 18. julij so se nahranili v istem kraju pri Plačniku. Pri Martinu Krenkarju so dobili svinjo, živila in oblačila, zažgali pa so listine Štajerske domovinske zveze, ki so jih tu našli. Potem so se ustavili še pri km etu Jeriču. Zvečer so si pri Atnonu Spli- halu v Šentilju pod Turjakom priskrbeli živila in tobak. Potem so šli v vas Straže pri Mislinji. Tu so od Jožeta Tasiča odkupili radijski sprejemnik ter se ustavili tudi pri Krenkerju. Zgodaj zjutraj 19. julija so obiskali v Šentilju pod Turjakom sodelavca NOB čevljarskega mojstra Franca Šuligoja, ki jim je dal precej čevljarskega orodja, usnja, pištolo in uniformo hitlerjevske mladinske organizacije. Zvečer so partizane kot vselej lepo sprejeli na partizanski kmetiji Ivana Koprivnikarja, p. d. Ada­ ma v Veliki Mislinji. Tu so dobili tudi uniformo dopustnika iz nemške vojske. Partizanska enota je 24. julija pripravila zasedo sovražniko­ vim vojakom, ki so hodili v grad Gallenhofen v Legnu pri Slo­ venjem Gradcu, kjer so bivala dekleta državne nacistične de­ 110 lovne službe. Po napadu na skupino petih nemških vojakov, v katerem je padel en vojak, drugi pa je bil hudo ranjen, so se par­ tizani umaknili proti Kremžarici.7 0 Vojaka je v tem napadu za­ dela Milka Kerin.7 1 Pozno ponoči 24. julija so gostoljubno spre­ jeli borce na kmetiji Pri Srčku v Brdah. V noči na 25. julij je sku­ pina partizanov v Šm artnem pri Slovenj Gradcu odvzela do­ pustniku iz nemške vojske Avgustu Kacu vojaško puško, opre­ mo in uniformo. Skupina Borisa Vinterja, ki je imela zelo obsežno južno ope­ racijsko območje, bi se m orala povezati tudi s približno 15-član- sko oboroženo skupino na območju Vojnika. To so bili fantje, ki niso hoteli v okupatorjevo vojsko, Vinter pa naj bi jih priklju­ čil Pohorskemu bataljonu. Kot bo razvidno iz orožniških poro­ čil, je Vinterjeva skupina razvila na območju do Frankolovega in Zbelovega precejšnjo dejavnost, toda kot piše štab bataljona 24. julija, m u samonikle protinacistične skupine ni uspelo najti. Franta Komel je v svoji poznejši izjavi pojasnil, da se jim s to skupino tudi pozneje ni uspelo povezati.7 2 Vinterjeva skupina se je pozno zvečer 16. julija zadrževala pri Antonu Zidanšku v vasi Škedenj in še pri treh kmetijah v vasi Kraberk, odtod pa je šla k Mihi Slapniku, ki je upravljal s trgovino pri Špitaliču. Tu so zasegli za 700 RM tobaka, razne robe in 600 RM gotovine. Potem so šli h komisarju trgovine in gostilne na območju Stare Slemene ter ga opozorili na lojalnost do NOB. V hiši nekega funkcionarja Štajerske domovinske zveze so raztrgali tri Hitler­ jeve slike in uničili še nekaj nacističnega arhiva.7 3 Partizani so m u zagrozili, da ne sme več sodelovati z okupatorjem. Ker pa je bil še naprej aktiven nacist, so ga leta 1944 ustrelili.7 4 Zvečer 20. julija se je Vinterjeva skupina vračala proti Skomarju na Po­ horju prek Stenice in Ljubnice. Orožniki so jo vpisali, d aje šla zjutraj 21. julija mimo Skomarja in mimo Molanove planinske koče, ki je bila v Fabriškem gozdu severno nad Vitanjem. Upoštevajoč podatke z poročila orožniške postaje Zreče se je 27. julija ob 21. uri zbralo v gostilni Kovše na Skomarju prek 20 partizanov, ki so priredili za prebivalstvo in borce miting. Ko so zbrali proti polnoči že precej domačinov, se je pričel spo­ red s partizanskim pevskim zborom, ki je zapel Pesem o svo­ bodi. Potem naj bi govoril vodja partizanov. Poudaril je, da ni več Mussolinija, da bo vojne kmalu konec, da partizani niso banditi ali razbojniki, kot govori nacistična propaganda, pač pa 111 borci za svobodo slovenskega naroda. Ob koncu je še poudaril, da ne sme nihče več prijavljati partizanov, kot okupator to za­ hteva in da bodo proti vsakomur, ki se opozorila ne bo držal, postopali kot proti izdajalcu slovenskega naroda. Potem so za­ peli še več slovenskih narodnih in borbenih pesmi. Domači­ nom naj bi partizani dovolili vrnitev na domove zjutraj ob 3. uri, enota pa naj bi odšla ob pol četrti uri. Pred odhodom je vodja partizanov plačal za pijačo 20 RM.7 5 Pripomniti je potreb­ no, da so prišli prebivalci na miting radi in prostovoljno, prav tako pa so se po sproščenem razpoloženju ob domači pesmi in prijetnem razgovoru s partizani razšli v jutranjih urah na svoje domove. Zbranim je kot običajno govoril politični kom isar ba­ taljona Franta Komel.7 6 Dobra desetina partizanov je bila zjutraj 28. julija nad Res­ nikom pri Molanovi koči. Tu so v gozdu naleteli na delavce in jim prepovedali drvariti kjerkoli na Pohorju. Orožniki so dalje poročali, daje bila večja skupina partizanov potem ves dan pri km etu Matiji Kovšetu na Skomarju, kjer so se oskrbeli z žive­ žem, zvečer pa naj bi bilo blizu 25 partizanov pri trgovcu Karlu Kuzmanu na Skomarju. Petdeset kg sladkorja in veliko druge robe so potem z vozom odpeljali proti Resniku. Orožniške postaje so poročale o partizanski dejavnosti, ki se je javljala od 29. do 31. julija na več območjih. Tako so bili partizani 29. julija na območju Lehna in Josipdola ter na Res­ niku, naslednjega dne v Lukanji. Odtod so šli južno k Jerneju Črešnarju, potem k Ivanu Ravniku na Padeški vrh, kjer so do­ bili dva voliča, svinjo in raznega živeža. Enota se je tu zadrže­ vala do zjutraj 31. julija, njena močnejša patrulja pa je ta dan pribijala na hiše letake in delila v vasi Boharina propagandno gradivo. Letaki so pozivali k boju proti fašizmu in hitlerizmu, k podpori in sodelovanju slovenskega prebivalstva v tem boju ter k sožitju prebivalstva s partizani v NOB. Verjetno je bila ta skupina ali njen del zvečer na Skomarju, kot je mogoče ugoto­ viti iz poročil orožniških postaj. Zanimivo je poročilo orožniške postaje Zbelovo, ki govori, da je 30. julija izvajala ekonomske akcije na njenem območju in tudi v Velikem Lipoglavu skupina 30 partizanov, pri čem er naj bi tudi strahovala okupatorjeve sodelavce.7 7 Na deluje bila na tem terenu zopet skupina partizanov pod vodstvom Borisa Vinterja, ki je ta teren najbolje poznal. Okupatorjevi somišlje­ 112 niki so bili očitno zelo preplašeni, kar je moč sklepati tudi po navajanju pretiranega števila partizanov. OBRAČUN Z GESTAPOVSKIMA VOHUNOMA, BLAZINŠKOM IN SYKORO Partizani so si dalj časa prizadevali, da bi preprečili nadalj­ nje nevarno sovražno delovanje dveh zagrizenih okupatorjevih oboroženih vohunov, 18-letnega Edija Blazinška na zahodnem in 56-letnega Luitpolda Sykore na ribniškem Pohorju. Vsak na svoj način sta izvajala nasilje proti prebivalcem, zlasti pa proti privržencem osvobodilnega gibanja. Blazinšek je bil pomožni policist, gestapovski zaupnik in član skupine oboroženih raztr- gancev, gestapovskega vodje na Mislinji Berložnika. Izhajal je iz gostilničarske posestniške družine z Mislinje. Očeta Franca, ki se je ločil pred vojno, ni prištevati k drugim zloglasnim naci­ stično opredeljenim članom družine. Omenili smo že, daje brat Franc kot gestapovski agent kriv smrti šestih partizanov Pohor­ skega bataljona, poslednje bataljonove patrulje, ki sojih nacisti 17. januarja 1943 pobili, potem pa je bil do konca vojne s sov­ ražnikom. Kazni se je ognil, ker mu je uspelo zbežati v tujino. Brat Stanislav je bil tudi raztrganec in ga je ustrelila Zidanško­ va brigada leta 1944. Isto leto je brigada obsodila na sm rt zaradi izdajalskega delovanja njihovo m ater Pepco. Sovražno je bila razpoložena tudi sestra Pepca, ki pa se je preselila v tujino. Po­ leti 1943 je z Blazinškove domačije padel tudi sin služkinje Tončke Kotnik. Partizani so streljali nad Blazinškovo hišo na travniku na Franca Blazinška, toda zadeli so Tončkinega sina.7 8 In kdo je bil Luitpold Sykora? Po rodu Nemec iz Brna, dr­ žavni višji gozdar gozdne uprave v Lovrencu na Pohorju, odgo­ voren za revir Josipdol. V njegovi upravi so bili Lenarčičevi in drugi gozdovi ter zaplenjeno Lenarčičevo posestvo. Okupator gaje kot zagrizenega nacista pripeljal leta 1941 z drugimi kadri k nam. Govoril je nemško, češko, slovaško in slovensko, tako je zapisal gestapo v svojo kartoteko, ko so ga avgusta 1942 še posebej pridobili kot svojega zaupnika. Ognjeni krst je doživel 3. decem bra 1942, ko je Pohorski bataljon uničil gestapovce v Lenarčičevi vili ter brez uspeha napadal graščino v Josipdolu. Tu sta se v obram bi zlasti izkazala Luitpold Sykora z brzostrel­ 113 ko in njegov sin Herbert, podoficir, z mitraljezom, ki je bil ta­ krat na dopustu. Mesec poprej pa je Sykora izgubil na vzhodni fronti sina Walterja. Gozdar Sykora je bil zagrizen nacist, ki je na vso moč preganjal Slovence, zlasti pa privržence OF. Na šir­ šem območju svojega službovanja in bivanja je pomenil oviro za hitrejši razvoj odpora v teh krajih.7 9 In kako so partizani obračunali z obema? Edi Blazinšek je bil z raztrganskim pajdašem Stanislavom Slatinškom blizu ob­ računa že 30. junija 1943, ko sta šla s psom na območje Gradiša nad Slovenjim Gradcem iskat po Pohorju partizane. Pri Kotni­ ku naj bi na njiju streljala dva partizana in ob tej priložnosti sta obstrelila Slatinska, ki je po partizanih streljal s pištolo. Berlož­ nik pa je poslal Edija Blazniška 13. julija vohunit na Pohorje po­ slednjič. Na Krajgolišu blizu Komisije je njega in Ivana Plevnika 14. julija presenetila skupina partizanov. Na poziv »stoj« je par­ tizanski sodelavec Plevnik obstal, Blazinšek pa je odvrgel piš­ tolo in bežal. Toda partizani so ga ujeli in po zaslišanju, kjer se je obnašal še naprej sovražno, ustrelili. Tudi Plevnika so parti­ zani na drobno izpraševali, zlasti o nalogah raztrgancev in dru­ gih sovražnikih. Ko so šli na pohode, so m u nataknili na oči ka­ po, zlasti pa so bili previdni, ko so spremenili tri taborišča. Plev­ nik je hodil s partizani kar sedem dni. Takrat seje vrnil s terena v bataljon kom andant Harkov. Tudi on seje s Plevnikom dolgo pogovarjal, pred njim pa največ politični kom isar Komel in Vi­ tez. Naslednji dan 22. julija so Plevnika izpustili in mu zabičali, da ne sme več med raztrgance. Berložnik je m edtem izposloval pri orožnikih, da so šli 17. julija zgodaj na Pohorje iskat Blazinška in Plevnika. Potem pa je isti dan poslal na Pohorje še svoje raztrgance Pleterška, Sta­ nislava Blazinška, Kurnika, Čopa in še enega. Toda oboji so bili pri iskanju neuspešni. Berložnik je nato 22. julija zelo trdo za­ sliševal Ivana Plevnika. Očitno sumljiva je bila ustrelitev Bla­ zinška ter hkratna izpustitev Plevnika. Berložnik pa je že imel podatke od raztrganca Stanislava Slatinška, da sta Lenart Kle­ menc in Ivan Plevnik partizanska sodelavca. Plevnik je med drugim povedal, da so partizani po njegovem mnenju, četudi je imel s kapo zastrte oči, bili od 14. do 22. julija v taborišču blizu Kacafurove koče, odkoder so šli eno uro proti Klopnem vrhu v drugo taborišče, potem pa še v tretje taborišče, ki naj bi bilo med Malo Kopo in Vitanjskim sedlom. Vprašljivo je, če je Plev­ 114 nik to Berložniku po pravici povedal, najbrž ne. Berložnik je pozneje Plevnika še nekajkrat zaslišal in 26. julija navedel, da mu je dal Plevnik partizansko brošurico, obsega 5 tipkanih strani, ki je opisovala delovanje OF in ustrelitev Edija Blazin- ška. To brošuro naj bi dali partizani Plevniku, koje bil pri njih.8 0 Tudi Sykora je prvič za las ušel ustrelitvi. To je bilo 10. julija, ko so šli k njemu partizani Vinko Mezgec-Rajko, Ivan Zagernik- Joco, Ernest Vobovnik, Alojz Vindiš-Dunda in še dva. Toda ak­ cijo je pokvaril lovec Franc Ari, ki se ni ustavil na poziv stražar­ ja in ta ga je v zmoti, da je Sykora, obstrelil z lovsko puško. Ko so partizani ugotovili pomoto, so Aria odnesli v njegovo stano­ vanje, ga obvezali in m u dali za dobljene poškodbe ter za nakup zdravil več RM in se m u opravičili, saj so vedeli, da je njegova družina naklonjena osvobodilnemu gibanju. Kmalu po stražar­ jevem strelu je pričel na vso moč iz bližnjega poslopja streljati z brzostrelko Sykora. Njegovi streli pa niso bili nevarni, ker je streljal v napačno smer. Akcija je bila zamišljena dobro. Rajko bi moral stopiti v pisarno Sykore, ga prositi za delo in ga ob tem takoj ustreliti, drugi pa bi bili m edtem v poslopju za morebitno pomoč oziroma na straži.8 1 Drugič, 29. julija, so se akcije lotili drugače. Na cesti neko­ liko pod Josipdolom so ga počakali izkušeni partizani Silvo, Vi­ tez, Jožko in Adam. Vedeli so, da se vozi v službo iz sovražni­ kove postojanke v Podvelki s konji, da je oborožen z bombo, pištolo in s češko zbrojevko, okoli vratu pa ima obešen daljnog­ led. Zjutraj je zasedo presenetil, ker je šel za vozom peš, zaradi m raka pa so ga prepoznali, ko je bil že predaleč. Popoldne, ko se je vračal iz službe, so ga pričakali na istem m estu in ga po nalogu štaba Pohorskega bataljona ustrelili.8 2 Obe ustrelitvi sta ugodno odjeknili med privrženci gibanja, med okupatorjevimi hlapci in sovražniki pa sta povzročili hu­ do zaskrbljenost in preplah, kdo bo sedaj na vrsti. Partizani so se znebili dveh nevarnih zalezovalcev in aktivnih sovražnikov, si okrepili zaupanje pri naših ljudeh ter pridobili dve pištoli, br­ zostrelko, bombo, strelivo in daljnogled. Po opravljeni akciji so se partizani ustavili ponoči v Lehnu pri Jožetu Osvaldu in med počitkom izročili partizanske letake.8 3 115 KREPITEV NARODNOOSVOBODILNEGA GIBANJA IN POHORSKEGA BATALJONA JE VEČALA TEŽAVE V SOVRAŽNIKOVEM TABORU Približno konec junija 1943 je Franta Komel napisal partij­ sko poročilo brez datuma, kije zajemalo čas od ustanovitve ba­ taljona (10. maja 1943). Naslovil gaje na Dušana Kraigherja-Ju­ ga, nam estnika političnega komisarja IV. operativne cone, za katerega še ni vedel, daje padel 15. junija 1943. V poročilu na­ vaja, da so imeli, odkar so na Pohorju, pet sestankov. Na njih so obravnavali delo z novinci in delovanje partije, ki se m ora v bataljonu pozitivno kazati. Komunisti so si v bataljonu razde­ lili delovna področja in preučili brošuro O kadrih. Študij je bil sicer izven sestankov redna praksa, saj so čutili po njem nep­ retrgom a veliko potrebo. Na sestankih so se pogovarjali tudi o sprejemu novih članov. Člani KP so bili v tem času: Franta Ko­ mel, Vincenc Janko-Harkov, Ivan Rojc-Bogdan, Josip Jeras- Branko, Rudolf Hohkraut-Dolf, Maks Čepič-Iztok; kandidati KP: Ivan Martinčič-Vanja, Boris Vinter, Jože Zagožen-Servac in Ivan Medič-Silvo. Franta Komel je ugotovil, da bi lahko več na­ redili ter dodal, da bodo odslej napeli vse sile, da bodo uspo­ sobili res dober bataljon in vzgojili dobre partijce. V bataljonu so organizirali tudi SKOJ, organizacijo pa je prevzel Maks Če- pič-Iztok, kije delal v SKOJ že pred vojno. Komel je nadaljeval, daje sedaj delo SKOJ zastalo, ker je Iztok odsoten. Člani ŠKOJ so v tem času bili: Stane Urbančič-Oto, Ivan Urbančič-Hinko, Janez Faletič-Brko, Maks Urbanija-Darko, Ignac Čad-Jur, Oskar in Link?a Ksela-Jasna. Jasno so poslali na teren in niso v tem ča­ su o njej nič vedeli. O skojevcih, ki so imeli od ustanovitve dva sestanka, je Komel menil, da niso slabi. Poročevalec je sklenil, da želi navodilo za delo partije, vprašalne pole za partijce in partizane ter da bi tovariš Jug bataljon čimprej obiskal. Sledil je še pozdrav Delu čast in oblast!8 4 Na kratko ugotovim o/daje bilo partijsko in skojevsko organiziranih 17 borcev ali ena tret­ jina bataljona, vendar je potrebno upoštevati, da so bili tudi drugi borci člani OF. To pove, da je bil bataljon v tem času že čvrsta politična enota. Organizaciji KP in SKOJ sta obstajali, vendar je bila njuna začetna dejavnost še dokaj skromna. Štab Pohorskega bataljona je poslal 24. julija 1943 štabu IV. operativne cone obsežen raport št. 2. Iz njegove zanimive vse- 116 bine, ki verjetno zajema čas od konca junija, povzemamo tole: Najprej je govor o težavah s kurirskimi zvezami, dalje daje ostal na zdravljenju na Gorenjskem Josip Jeras-Branko ter da se je po hajki Ivan Martinčič-Vanja zatekel tudi na Gorenjsko (pravilno na Koroško - op. M. F.). Tako je bilo v bataljonu 53 partizanov. Borci so bili organizirani v četo. Vodila stajo Ivan Rojc-Bogdan kot kom andir in Milka Kerin kot politična komi­ sarka čete. Vode so vodili Franc Žigart-Vitez, Rudolf Hohkraut- Dolf in Boris Vinter. Bataljonsko vodstvo pa sta predstavljala Vincenc Janko-Harkov in Franta Komel. Oborožitev je bila na­ slednja: 1 lahki mitraljez, 22 jugoslovanskih pušk in mavzeric, 12 avstrijskih pušk, 6 lovskih pušk (nekaj pušk je bilo pokvar­ jenih), 3 steyer pištole, 1 polavtomatska parabela in 16 bomb. Za mitraljez so imeli 200 nabojev, za jugoslovanske puške in mavzerice za vsako puško povpečno 75 nabojev, za avstrijske po 17 nabojev, za lovske po 18 nabojev. Opremljeni, oblečeni in obuti so bili dobro. Primanjkovalo jim je nekaj nahrbtnikov, namesto manjkajočih šotorskih kril so uporabljali rjuhe iz do­ mačega platna. Prehrano so imeli dobro. V poročilu je poudar­ jeno, da je spričo invazije zaveznikov na Sicilijo morala borcev močno dvignjena, celo v taki meri, da pričakujejo vsi konec voj­ ne že leta 1943. Nekaj borcev je v tem času še sililo na Gorenj­ sko, medtem ko so se drugi počutili na Pohorju dobro. O nekaj fantih, ki so jih dobili z Dravskega polja in Slovenskih goric, je veljala ocena, da so vsi dobri. O disciplini je štab sodil, da je srednja in da bo potrebno odpraviti nekatere pojave familiar- nosti ter nerazumevanja m ed vodilnimi. Tako je na prim er oči­ tal eden od komandirjev voda političnemu komisarju bataljo­ na, zakaj ne gre v patruljo predhodnico. Ob ekonomskih akci­ jah se je razen v enem prim eru izkazalo, da so borci upoštevali stroge partizanske zakonitosti o kolektivu. To je pomenilo or­ ganizirano pridobivanje in delitev kolektivu potrebnih pri­ dobljenih dobrin. Borce so v bataljonu ob 17 vojaških urah tudi praktično vojaško izobraževali, na pohodih pa so jih učili, kakš­ ni morajo biti partizani. Političnih ur z razpravami so imeli 15. Napotila iz dnevnega povelja glavnega štaba NOV in POS, ki so jih obravnavali z borci in vodilnimi, so jim dobro služila pri raz­ reševanju vsakodnevnih medsebojnih odnosov, vodenju enot in opredelitvi do pojavov lokalnega patriotizma. O vseh nave­ denih in še drugih vprašanjih so se s pridom pomenili tudi s 117 partizanskima funkcionarjema Tonetom Ulrihom-Kristlom in Francem Polhom-Izakom, ki sta jih obiskala. Poslan partizan­ ski tisk so razdelili po Pohorju, nekaj so ga poslali v Maribor, nekaj pa zadržali za lastno uporabo. Ker je okupator v tem času izgnal na mislinjskem območju nekaj družin, ni mogel dobiti bataljon zaradi prestrašenosti prebivalstva legalnih kurirjev, zadevo pa je obljubil, da bo uredil tovariš Kristl. Raport dalje navaja ranjenca Jožeta Pusovnika-Volana in Francija Jam nikar­ ja, za katera je skrbel bolničar Tone Hudopisk-Zvone, da so Nemci ujeli Linko Kselo-Jasno in Toneta Olstraka-Zvonka ter Anteja Mileto. Iz raporta je mogoče razumeti, da je o tem po­ ročal po vrnitvi iz Ruš, M aribora in Gradca Maks Čepič-Iztok. Obžalovali so padec Anteja Milete v sovražnikove roke, naročili so mu namreč, da vzpostavi zvezo z Ljutomerom, kjer naj bi se pred Nemci skrivalo okrog sto fantov, od katerih so trije že pri­ šli v bataljon. Pričakovali so, da jih bo prišlo od omenjenih še več. Tam naj bi imeli tudi nekaj orožja. Zvedeli so tudi za Ivana Nemca-Vojka in upali, da jim bo uspelo z njim vzpostaviti zve­ zo. Raport tudi omenja, da se je po več dneh pravkar vrnil ko­ m andant Harkov, ki je šel z desetčlansko patruljo v akcijo na železnico pri Celju. Med poročanjem je imel štab 16.344 RM. Od tega je poslal štabu cone 1000 RM, preostali znesek pa je na­ meraval izročiti predstavnikom štaba cone, ko bodo prišli na Pohorje. Ob koncu je štab bataljona poudaril, da so sovražni­ kove posadke okrog Pohorja in na njem precej močne ter na­ vedel takole številčno stanje: Lovrenc 30 policistov in orožni­ kov, Ribnica isto, Vuzenica 12 orožnikov, Slovenj Gradec 300-400 vojakov, 20 gestapovcev, 30 do 40 policistov in orožni­ kov, Šmartno pri Slovenjem Gradcu 20 policistov in orožnikov, Mislinja 30 policistov in orožnikov, 6 gestapovcev, Vitanje 30 policistov in orožnikov, Zreče 15-20 policistov in orožnikov, Oplotnica 20 policistov in orožnikov, Ruška koča 50-60 verma- nov, Sokolski dom na Pohorju, oborožena hitlerjevska mladina (od časa do časa). Za M aribor niso imeli podatkov, vendar so pripomnili, da prihajajo na Pohorje večje patrulje vselej iz Ma­ ribora.8 5 Krajši kom entar k raportu št. 2. Pri številčnem stanju 53 par­ tizanov je potrebno dodati, daje do časa poročanja že šlo iz ba­ taljona nekaj borcev na kurirske zveze in druge dolžnosti. Ve­ mo za 1 dezerterja, verjetno pa je bataljon zapustilo nekaj po­ 118 sameznikov še kako drugače. Bataljon je imel 45 kosov orožja inje bilo brez orožja le 8 borcev. Takšno trenutno stanje gotovo ni bilo zaskrbljujoče, saj so imeli za orožje tudi kar nekaj stre­ liva. Oboje približno ustreza norm am partizanske enote v raz­ voju. Ob seštevku moči v sovražnikovih postojankah dobimo skupno približno 655 oboroženih mož. Pripomniti moramo, da je to precej manj, kot jih je imel okupator resnično v tem času na operacijskem območju Pohorja. Na osnovi obeh poročil je mogoče oceniti, da se je Pohorski bataljon uspešno razvijal, za­ radi svoje razvejene vojaške in politične dejavnosti na zelo ob­ sežnem operacijskem območju pa je vezal nase že precejšnje sovražnikove moči. In kakšne so bile v tem času ocene razm er na Štajerskem v sovražnikovem taboru? V mesečnem poročilu od 25. junija do 25. julija 1943 kom andanta varnostne policije in varnostne služ­ be na Spodnjem Štajerskem z dne 27. julija 1943 je razvidno, da se kljub dogodkom na Siciliji in drugod dejavnost OF ni bist­ veno okrepila, nek procent volksdojčerjev pa sodi, da ne more Nemčija dobiti vojne ter da so sedaj upi za dosego svobodne Slovenije. O partizanih je rečeno, da imajo sedaj večje možnosti koncentracije svojih napadalnih enot. Na vzhodnem (ptujskem) območju, kjer ni bilo dejavnosti OF, so jo sedaj ugo­ tovili. Na Spodnjem Štajerskem, so menili, da operira okoli 300 partizanov, osrednja območja njihove dejavnosti naj bi bila v okrajih Celje, Brežice in Maribor. Od 20. junija do 20. julija 1943 so registrirali 220 partizanskih ekonomskih akcij, 24 sabotaž in požigov, 8 umorov, 11 prim erov oseb, ki so jih odvedli partizani in 23 primerov, ko so partizani zaplenili vojaške uniforme. V bojih proti partizanom naj bi imeli 12 mrtvih in 14 ranjenih, partizani pa po nepopolnih podatkih 3 mrtve, 5 ujetih, 2 pa naj bi se prostovoljno vrnila iz NOV.8 6 Komandant varnostne policije in varnostne službe na Spod­ njem Štajerskem je 27. julija 1943 poročal Steindlu, da so v času partizanske dejavnosti od 24. junija do 24. julija zaprli 314 oseb, od tega 146 zaradi dejavnosti za KP in OF, druge pa zaradi postopanja, ponedeljkarstva (teh so poslali v delovna taborišča 65), zaradi prepovedane vrnitve na Štajersko, ilegalnega vstopa v državo in zaradi drugih prekrškov.8 7 Dne 15. julija 1943 je prevzel vodstvo vermanšafta Štajerske domovinske zveze zvezni vodja Steindl. To je obrazložil tako: 119 Razvoj političnih razmer na Spodnjem Štajerskem, poostrene delovne razmere in stopnjujoče se potrebe za totalno vojno na­ šega ljudstva zahtevajo reorganizacijo celotnega vermanšafta, najodločnejše vodstvo in u reditev... V navodilih je določil, kdo se m ora udeležiti službe v aktivnih in kdo v rezervnih eno­ tah, da je ves vermanšaft z izjemo vodstvenega kadra in članov alarmnih čet od 1. julija do 15. septem bra 1943 na dopustu in kaj vse je potrebno narediti v tem času. Grozil je tudi vsem čla­ nom nacistične stranke, ki so se odtegovali službi v vermanšaf- tu, kar je ponovil tudi na štabni konferenci 19. julija v M aribo­ ru. Steindl si je močno prizadeval, da bi v obliki alarm nih čet čimbolj vključil vermanšaft v učinkovitejše protipartizansko bojevanje. Najprej je povečal število alarmnih čet od treh na de­ set, septem bra 1943 pa na trideset.8 8 Postavitev Steindla, smrtnega sovražnika Slovencev, za vod­ jo vermanšafta in ustanavljanje alarmnih čet je pomenilo bist­ veno okrepitev bojev proti partizanom in gibanju nasploh. Poglejmo še nekoliko nepopolnih podatkov iz meseca julija 1943 o dejavnosti Berložnikovih raztrgancev. Tako so Podverš- nik, Kurnik in Čop ves dan 13. julija brez uspeha iskali partiza­ ne po vsem zahodnem Pohorju. Raztrganca Čopa so 20. julija podtaknili kot provokatorja partizanskemu sodelavcu Antonu Borovniku z Razborce, ki je bil v zaporu v Slovenjem Gradcu. Borovnik mu je nasedel in povedal, kako je 19. julija govoril v Blazinškovi gostilni na Mislinji z nekim partizanom, da so bili na njegovem dom u partizani že leta 1942 in večkrat leta 1943, med drugim tudi 1. maja 1943. Berložnik je 30. septem bra 1943 poročal, da se je po dveh aretacijah v zaporu Borovnik obesil. V spominskih virih muzeja revolucije Slovenj Gradec pa je na­ vedeno, daje okupator Borovnika julija 1943 zaprl in 25. avgu­ sta v zaporu v Slovenjem Gradcu ubil. Iz Borovnikovega življe­ njepisa v muzeju NO M aribor pa je razvidno, da so ga v zaporu v Slovenjem Gradcu tako hudo pretepali, da so ga potem m o­ rali odpeljati v slovenjegraško bolnišnico, kjer je podlegel po­ škodbam. Raztrganci Brunšek, Kurnik in Čop so 27. julija 1943 iskali partizane po zahodnem Pohorju, vendar jih niso našli. Berlož- niku so prijavili km eta Ivana Raderja p. d. Krivca z Legna, ker jim ni dal jesti in jim ni dovolil prenočiti na kmetiji. Brunšek si je potem kljub kmetovemu nasprotovanju sam vzel kruh.8 9 120 JOCOVA SKUPINA JE PRESENETILA SOVRAŽNIKA V SOKOLSKEM DOMU NA POHORJU Okoli 24. julija so prišli zvečer k Mihi Ertlu v Novo vas, Kli- netova 11 (te hiše in tudi te ulice na tem mestu ni več) za ka­ detnico Ivan Zagernik-Joco, Stane Lenardon in še en partizan. Tu jih je čakal nov borec Aleksandar Vojinovič-Vojin, kije zbe­ žal iz delovnega taborišča z Dunaja. Vojinoviča je v M aribor pri­ peljal njegov sodelavec Slavko iz Srema, ki je imel tu sorodni­ ka. Prevzel ga je znani aktivist Radovan Rešnjak in ga predal svojemu sodelavcu Ivanu Gerečniku, ta pa gaje pripeljal k Ert­ lu. Prvo noč je prespal v hotelu blizu Kolodvora, drugo pri Ert­ lu, tretjo noč pa se je razveselil partizanov, s katerim i je dobil razm erom a hitro zvezo. Sijajni sodelavec Ertl je prinesel iz so­ be veliko pištolo »kolt« s 15 naboji in jo položil pred Joca na mizo. Joco jo je ogledoval in vprašal Vojina, če zna z njo ravnati. Ta je pritrdil in Joco mu jo je dal. Okoli polnoči so se poslovili od gostoljubnega Ertla in odšli proti Pohorju. Po približno enournem vzpenjanju so prišli v taborišče, kjer sta bila dva šo­ tora. Zaradi utrujenosti so takoj zaspali. Zjutraj 25. julija so se Joco, Stane in Vojin ob lepem razgledu na M aribor veliko pogovarjali o NOB na Pohorju in po vsej Ju­ goslaviji. Tu se je novi partizan seznanil še z drugimi borci Jo- cove skupine. Preden se je zmračilo, je bila skupina pripravlje­ na za odhod in Joco je dejal: »Nocoj bomo pokukali v Sokolski dom, tam bomo verjetno kaj ulovili.« Po pohodu so prispeli po­ noči 25. julija 19439 0 v bližino Sokolskega doma, ki je bil na Gla­ žuti med Mariborsko in Ruško kočo. Sem so prihajali Nemci in drugi na izlete, saj so se zaradi okupatorjevih postojank na Ma­ riborski in Ruški koči počutili tu dokaj varne. Iz dom a seje raz­ legala glasba in nemška pesem. Skupino sedmih partizanov je Joco razdelil tako: dva v zasedo, proti M ariborski koči, pred dom stražarja, štirje pa so s pištolami v roki vstopili v glavno gostinsko sobo. Tu so eni plesali, drugi pa jedli in peli. Stane je zavpil: »Kdor se bo ganil, ga bom ustrelil. Če boste ostali mirni, se ne bo nikom ur nič zgodilo.« Medtem sta že v prvo nadstrop­ je pohitela Joco in njegov soborec. Stane in Vojin sta snela z ob­ ešalnikov 3 pištole ter pregledovala osebne izkaznice. Med Nemci je bilo tudi nekaj Mariborčanov,.Dva policista in enega agenta so postavili ob zid. Joco je v prvem nadstropju zaplenil 121 dve pištoli in brzostrelko ter zajel dva Nemca, znana m aribor­ ska hitlerjevca, ki so ju potem odpeljali se seboj. Joco je pred odhodom govoril zbranim v domu o pom enu in ciljih narod­ noosvobodilnega boja ter o skorajšnjem porazu nacistične Nemčije. Ob koncu je vsem zagrozil, da ne smejo nekaj časa po njihovem odhodu iz doma. Nato so hodili vso noč in ves dan proti Pesku, kjer naj bi bil Pohorski bataljon. Prenočili so blizu Peska. Okoli 8. ure 27. julija so se sešli s patruljo, ta pa jih je v pol ure pripeljala v bataljonovo taborišče.9 1 Zanimiv je dopis kom andanta varnostne policije in varnost­ ne službe na Spodnjem Štajerskem z dne 26. julija 1943 orožni­ škemu glavarstvu v Mariboru, v katerem se pritožuje, da jih orožništvo o partizanskem napadu na Sokolski dom, ki je že predm et razgovorov po m ariborskih ulicah, še nič ni obvestilo. V dopisu je dalje navedeno, da so od zakupnika Ruške koče zvedeli, da so partizani v noči na 26. julij 1943 napadli Sokolski dom in držali goste v šahu do odhoda ob pol peti uri zjutraj. Do­ bro oboroženih partizanov naj bi bilo 60. Na koncu je kom an­ dant prosil, da bi ga o takšnih dogodkih obvestili v prihodnje po najkrajši poti.9 2 Partizanski sodelavec Jože Maroh iz Maribora, ki so ga ge­ stapovci ujeli, seje na zaslišanju 2. oktobra 1943 zagovarjal, da ga je za delo pridobil Joco ob partizanski akciji v Sokolskem domu. Maroh navaja, da so takrat šli iz M aribora na izlet nje­ gova žena, Jože Tertinek z ženo in Srečko Obreht. O Jocu in so­ borcih je povedal, da so se v dom u predstavili kot partizani, Jo­ co pa d aje potem kot njihov vodja spregovoril o partizanskem boju za svobodo. Partizani so ob vstopu pobrali od uniform ira­ nih vse orožje, pred odhodom iz Sokolskega doma pa še nekaj hrane. Vsem so zabičali, da ne smejo iz dom a do 8. ure zjutraj. Ker je Joco potem poslal nekajkrat kurirja Ludvika Svenška- Bojana in še enega k Marohu, ta pa je enako kot Obreht in Ter­ tinek s partizani aktivno sodeloval, lahko domnevamo, da se je Joco verjetno poznal z nekom od navedneih že pred srečanjem na Sokolskem domu. Vsi navedeni kakor tudi Ertl so po dogod­ ku na Sokolskem domu velikokrat odnesli v sprejemno tabo­ rišče nad Reiserjem nad Pekrami na Pohorju hrano, razne po­ trebščine, živilske in druge karte, poročila in tudi novince so vodili do sem.9 3 122 Akcija, kot je opisana v Vojinovićevi knjigi, je bila zelo us­ pešna, zlasti je bila koristna pridobitev 6 kosov orožja. Pripom ­ niti pa je potrebno, da ni dovolj jasno navedeno, kaj se je zgo­ dilo z omenjenimi petimi nacisti. Skoraj gotovo sojih partizani samo strogo opozorili, da ne bodo še naprej vneti nacisti in da morajo biti lojalni do našega boja in naših ljudi. Poudariti m o­ ramo, da ni o m orebitnih ustrelitvah navedenih nacistov v sov­ ražnikovih ali naših virih nikjer nič navedeno. To pa nikakor ne zmanjšuje velike odmevnosti te akcije pri naših ljudeh, ki je po­ vzročila zaskrbljenost in nem ir v sovražnikovem taboru. REŠEVANJE INTERNIRANCEV IZ NACISTIČNIH TABORIŠČ NA DUNAJU Novega partizana Vojina so v taborišču pri Pesku lepo spre­ jeli. Vojin pa je prosil za razgovor s štabom bataljona. Politič­ nemu komisarju Franti, kom andantu Harkovu in namestnici političnega komisarja Milki se je predstavil kot član KP, poka­ zal je ponarejeni potni list s priimkom Šargan, s pomočjo ka­ terega mu je uspelo priti z Dunaja na Pohorje ter omenil tudi tajno organizacijo na Dunaju, ki rešuje internirance iz taborišč in jih pošilja v partizane. Tako se je izkazalo, da ni pred njimi novinec Vojin, saj je bil v partizanih v Srbiji že leta 1941, postal je celo kom andir čete, vendar je bil leta 1942 zajet in odveden v nacistično delovno taborišče na avstrijsko ozemlje. Od tod je dvakrat zbežal, pa so ga obakrat ujeli. Uspelo mu je komaj ob sedanji tretji odločitvi. Vojin je na koncu prosil v imenu inter­ nirancev, da jim Pohorski bataljon pomaga pri organiziranju pobega v partizane. Politični kom isar Franta je v imenu štaba obljubil pomoč in tvegana ter zapletena akcija je stekla.9 4 Minilo je nekaj dni, ko seje novi član Pohorskega bataljona Vojin zopet vživljal v partizansko življenje, tokrat na Pohorju. Konec julija ali v začetku avgusta je poklical politični komisar Franta Vojina in mu rekel, da pojde naslednje jutro s patruljo v Maribor, kjer se bo dogovoril s tovarišico, ki se bo odpeljala na Dunaj k Rudiju Šimicu. Zjutraj so iz taborišča pri Pesku kre­ nili Joco, Stane, Vojin in še nekateri borci. Na m ariborsko Po­ horje so prišli naslednje jutro. Zvečer so se ustavili na postojan­ ki pri Ertlu. Ta jih je že pričakoval, saj so pri njem čakali za od­ 123 hod na Pohorje štirje novinci, med njimi dva v uniformi in z orožjem, ki sta zbežala iz nemške vojske. Ertlu so naročili, da obvesti Hildo Turk-Turico za razgovor naslednji večer pri njem, nato pa so odšli do bližnjega taborišča na mariborsko Po­ horje, kam or so odpeljali tudi novince. Tu so predanih in zve­ čer so se sešli pri Ertlu s Hildo. Vojin ji je dal navodila za Dunaj, naslov sodelavke Marije, ki naj bi jo povezala z glavnim orga­ nizatorjem uporniškega gibanja in pobegov Rudijem Šimicem. Dal ji je geslo in napisal Rudiju na listek: »Bolijo me zobje«, kar je pomenilo, daje vse v redu. Osnovno sporočilo Rudiju je bilo, da pride zaradi nadaljnje uresničitve naloge čimprej na Pohor­ je, na Dunaju pa naj delo nadaljujejo drugi sodelavci. Hildi so dali na pot nekaj tisoč RM, ki naj bi jih interniranci porabili za nabavo novih potnih listov in oblek, oskrbeli pa so jo tudi z več­ jo količino živilskih kart, saj so domnevali, da jih bodo interni­ ranci nujno potrebovali. Ob slovesu so se domenili, da jih bo Hilda o vsem obvestila čez teden dni pri koči na Kremžarici nad Slovenjim Gradcem. Po vrnitvi v bataljonov so zvedeli, da je prišlo iz štaba IV. operativne cone pismo, naj se bataljon pri­ pravi za m orebitni pohod proti Savi.9 5 Medtem ko je bila akcija za reševanje taboriščnikov v teku, je razvil bataljon dejavnost po Pohorju in na vse doline, ki ga obdajajo. Vinterjeva desetina je šla zopet proti Frankolovemu in Zbelovemu. Orožniška postaja Konjice je poročala, da so partizani pod vodstvom Vinterja odnesli ponoči 1. avgusta 1943 iz trgovine Ludvika Sodina v Stranicah za 300 RM tobaka, pri Francu Bukovšku so raztrgali Hitlerjevo sliko in odnesli precej živeža, potem pa so se ustavili še pri Štefanu Korošcu. Nasled­ nji večer 2. avgusta so se nahranili v župnišču v vasi Črešnica pri Frankolovem in plačali 7 RM. Zvečer 3. avgusta so bili v so­ sednji vasi Brce pri Ivanu Blazinšku. Orožniška postaja Zbelo- vo je zgodaj 4. avgusta ugotovila, da so pri Francu Habjanu v va­ si Graber. Orožniška postaja Konjice pa je poročala, da so bili 6. avgusta zvečer pri Jožetu Lasniku v Kamni gori, da je bila Vinterjeva skupina v noči na 8. avgust v Stranicah pri Ivanu Bornšku in Gregorju Preložniku. Slednjemu so raztrgali rdečo legitimacijo Štajerske domovinske zveze, v hiši so uničili Hit­ lerjevo sliko ter odnesli nekaj oblačil in čevlje. Vinterje gospo­ darju zagrozil, da jih pred 8. uro ne sme prijaviti, potem pa naj bi šli partizani proti Skomarju. 124 Medtem ko je Vinterjeva skupina »čitala« lekcije okupator­ jevim sodelavcem in spodbujala na območju okoli Stranic, ki ga je okupator stalno močno nadziral, naše ljudi za boj proti okupatorju, je druga skupina delovala na območju Mislinje. Na Tolstem vrhu je bila 1. in 2. avgusta pri Jožetu Kranjcu, Domi­ niku Rošerju, Antonu Jeromlu in Francu Kotniku, popoldne 2. avgusta pa že na območju Vitanja. Orožniki so o njej ponovno poročali 5. avgusta, ko so dobili poročila, daje pri Zlodejevi ko­ či na Paki, nekoliko pozneje pa je bila pri žagi nad Rakovcem. Orožniška postaja Ribnica na Pohorju je poročala o skupini 12 partizanov, ki so 2. avgusta 1943 pri pogorišču H utterjeve vi­ le (sedaj Ribniška koča) izpraševali delavce, če je med njimi kaj Nemcev in kakšen je bil odmev med ljudmi zaradi ustrelitve osovraženega Sykore. Orožniška postaja Oplotnica je bila obveščena o partizanski skupini, kije pri gozdarsko-lovski koči (k. 1292) 3. avgusta 1943 ozmerjala gozdna delavca ter jim a zagrozila z ustrelitvijo, če bosta še delala v gozdu. Ob tem so jim a dali 3 letake v sloven­ ščini, enega v nemščini in jim a naročili, da jih prebereta, nato pa odneseta oplotniškim orožnikom. Drvarja sta nato tako tudi ravnala, orožniki pa so poslali letake gestapu v Maribor. V po­ ročilu so še dodali, da so partizani 1 . in 2. avgusta 1943 zahodno od Peska tudi zagrozili z ustrelitvijo trem drvarjem, če jih bodo še prijavljali Nemcem in če bodo še naprej delali v gozdu. Ista orožniška postaja je dalje poročala o omenjeni partizanski sku­ pini, da je bila 4. avgusta najprej blizu Osankarice, potem pa zvečer pri Treh kraljih. Zgodaj naslednje jutro, 5. avgusta, pa naj bi bila na Planini nad Šmartnim na Pohorju pri kmetijah Marije Jančič, Andreja Graceja in Jožeta Smogavca.9 6 MITING V TINJU IN SPOPADA PRI TREH KRALJIH Ker ni za obravnavano obdobje partizanskih dokumentov, se bomo še naprej posluževali orožniških poročil, ki so jih pre­ gledali in dopolnili, če je bilo potrebno, posamezni borci Po­ horskega bataljona. Kot je iz obstoječega orožniškega arhiva in na osnovi spominskih virov partizanov razvidno, se je 5. avgu­ sta zvečer zbralo v Tinju večje število partizanov s kom andan­ tom in političnim komisarjem. Namen partizanskega prihoda 125 na Tinje je bil organizirati miting, popularizirati OF in osvobo­ dilno gibanje ter izvesti v trgovini in v okolici ekonomsko ak­ cijo. Milko Golob-Jožko se spominja, kako so po hišah vabili domačine, da pridejo v gostilno, kjer bo partizansko zborova­ nje. Večina seje vabilu odzvala, vendar so se nekateri domačini čudili, kako da sedaj, ko je na Pohorju polno policije in verma- nov, partizani organizirajo miting. Partizani so to informacijo odklanjali in menili, da se želijo na ta način nekateri izogniti mi­ tingu. Toda kasnejši dogodki so pokazali, da si domačini tega niso izmišljali. Priprava mitinga in njegova izvedba je bila zelo uspešna. Ob petju partizanskega pevskega zbora in recitacijah je Franta Komel govoril o ciljih NOB in o pom em bnih uspehih zaveznikov v boju proti nacistom in fašistom. Na mitingu pa je prišlo tudi do primera, ki so se m u vsi razen prizadetega de­ kleta nasmejali. Borec Martin Štuhec-Prlek je zvedel od dom a­ činov, da je na mitingu tudi dekle, ki je v službi v M ariboru in da hodi z nekim Nemcem. Partizani so ji pripravili običajno svarilno »pridigo«. Ker pa jim je drzno odgovarjala in izražala do njih očitno nenaklonjenost, sojo sklenili ostrici. Koje borec Franci Herle-Nande to nalogo opravil, so navzoči tovrstno ka­ zen s smehom odobravali.9 7 Orožniška postaja Slovenska Bistrica je o mitingu na kratko poročala, da se gaje udeležilo približno 40 partizanov, da so na njem govorili o bližnji kapitulaciji Italije, da bo kmalu konec vojne in da je bil cilj zborovanja politično propagiranje med prebivalstvom. Dalje so navedli, naj bi m ed zasedbo Tinja od 22. ure 5. avgusta do 3. ure 6. avgusta partizani izpraznili tudi trgovino.9 8 Med pripravami na miting, zvečer 5. avgusta, in med izvaja­ njem program a je tekla tudi ekonomska akcija. Komandir prve čete Franc Žigart-Vitez je šel z Ivanom Rojcem-Bogdanom in z 21 borci na Planino nad Tinjem h km etu Jožetu Korošcu, p. d. Grilu. Tu so dobili dve svinji ter naložili na voz še moko, mast, krom pir in 100 litrov vina.9 9 Na poti proti taborišču so v pred­ hodnici hodili prostovoljci Vitez, Jožko in njegov brat Vinko Golob. Pri cerkvi Sv. Treh kraljev so 6. avgusta nekaj po 3. uri zjutraj padli v zasedo orožnikov, policistov in vermanov, ki naj bi jih vodil Steindl. Viteza, ki so ga spustili na nekaj metrov, so iz mitraljeza ranili v roko, Jožku pa so prestrelili nogo. Sovraž­ nik je spričo presenečenja zasegel voz s plenom in dosegel, da 126 so se partizani morali umakniti. Toda ta umik je bil zelo blizu, samo do taborišča »Pri tabli«, kije bilo med Črnim jezerom in Velikim vrhom, oddaljeno okoli pol ure hoda. Tuje kom andant Harkov takoj zbral vse razpoložljive borce in jih popeljal v na­ pad na sovražnike, ki so bili še vedno pri Treh kraljih. Partizani so sedaj vrnili presenečenje za presenečenje. Sovražnik se je moral kljub temu, da seje upiral, umakniti in naj bi imel ob tem dva mrtva, partizani pa so zopet zasegli voz s plenom iz eko­ nomske akcije. Za oceno sovražnikovih moči in spopada je pom em bna po­ znejša partizanska sm rtna obsodba nad Antonom Vidmarjem iz Lovrenca na Pohorju z dne 19. septem bra 1943. V njej je med drugimi navedeno, daje Vidmar vodil kot poznavalec Pohorja raztrgance in gestapovce v dve policijski hajki, v prvo od 30. ju­ nija do 8. julija in v drugo od 2. do 6. avgusta 1943. V slednji naj bi sodeloval tudi Steindl s 40 vermani, med katerimi sta bila tu­ di brata Ramftl, od katerih je bil Oto odlikovan za zasluge pri uničenju Pohorskega bataljona.1 0 0 Po vsebini tega dokum enta lahko sklepamo, da je bil v akciji »lovski oddelek« združenih policistov, orožnikov, vermanov in raztrgancev, ki je lahko štel približno do 80 ali nekaj več mož. Ob tem m oram o pripomniti, da so bila opozorila Tinjčanov ob mitingu, da je sovražnik na Pohorju, resnična in na mestu. Sovražnikov napad na Tinje je verjetno izostal, ker ni bil dovolj natačno in pravočasno obve­ ščen o razporedu partizanskih enot. Napada pa kjerkoli ni m o­ gel tvegati, saj je imel precej natančne podatke, daje bilo takrat na območju Treh kraljev in Tinja prek 70 partizanov. V času, ko se je glavnina bataljona zadrževala na oplotni­ škem Pohorju, se je od 5. do 7. avgusta zadrževala na območju Lobnice in Smolnika pri Rušah patrulja štirih partizanov. Na drugi strani Pohorja pa je popoldne 6. avgusta obvestil pastir orožnike v Oplotnici, da je videl vzhodno od Velikega vrha 15 partizanov, med katerimi je bila tudi ena ženska. Ista orožniška postaja je bila dalje obveščena, daje bilo v Kotu pri Francu Vet­ rihu zvečer zaradi prehrane 7 partizanov. Naslednje jutro je bi­ la druga skupina partizanov tudi zaradi prehrane v isti vasi pri Mariji Šega in pri Ferdinandu Švagancu. Orožniška postaja Op­ lotnica je ta dan 7. avgusta še poročala, da so zaradi suma so­ delovanja s partizani v Modriču nad Oplotnico prijeli Rudolfa Košnjaka, ki naj bi bil na begu od 6: maja 1943. Ob aretaciji se 127 je Košnjak sam dvakrat z nožem zabodel v vrat, vendar ga je gestapo kljub tem u odpeljal v Maribor. Tuje bil dalj časa zaprt, potem pa so ga verjetno poslali v neko koncentracijsko tabo­ rišče, kjer je izginila za njim sled.1 0 1 TRAGIČNI ŽRTVI V tem času je že razvilo šaleško-mislinjsko okrožje na tere­ nu živahno politično dejavnost. Posebej pa je veliko pomenila njegova tehnika v zemljanki v Spodnjem Razboru, kije razmno­ ževala precej radijskih poročil, letakov, brošur in tiska nasploh. V njej so delali sekretar okrožja Tone Ulrih-Kristl, Franc Zalaz- nik-Leon, prof. Stane Kociper, ob njih pa so bili sodelavci Fer­ do Štibler-Ivan, Jože Šurc-Gojko, Oskar Verdnik-Oki in Ivan Marzel-Mijo. Tesno pa sta bila z vsemi povezana aktivista Franc Polh-Izak in Anton Lempl-Dušan, ki sta delovala na šaleškem območju. Njihova glavna usmeritev je bila poleg organiziranja OF in tiska pošiljanje novincev na Pohorje. Tako sta šla Franc Zalaznik-Leon in Ivan Marzel-Mijo v noči na 7. avgust v Šm art­ no pri Slovenjem Gradcu po dopustnika iz nemške vojske Raj­ ka Mithansa.1 0 2 Ob tem prim eru pa so potem imeli vsi trije pre­ cej sreče, saj so se le za las umaknili orožnikom, ki so jim sledili. Čez dan so se zatekli v gozd Bure v Vodrižu pri Šmiklavžu, kjer je bila zemljanka okrožja. Blizu zemljanke sta bila m enda še dva novinca, pripravljena za Pohorje, toda Leon je šel v Šmi- klavž h km etu Jelenu še po Friderika Dravšnika z Legna na Po­ horju, ki ni hotel v nemško vojsko. Pri Lakovniku v Šmiklavžu je bila ta dan patrulja z Rudolfom Hohkrautom-Dolfom, ki je bila tudi namenjena na Pohorje. Leon ji je takoj priključil vse novince in 7. avgusta zvečer je od Lakovnika krenila proti Po­ horju krajša partizanska kolona, v kateri so bili: Kristl, Leon, Kociper, Gojko, Dolf, Mijo in novinci. Kolono je kot domačin vodil Mijo, vendar je bil prem alo previden. Ko so tako stopali kar po cesti, seje na prelazu železniške proge v Turiški vasi og­ lasil iz sovražnikove zasede mitraljez. Partizani so odgovorili s streljanjem, vendar se je njihova skupina vseeno razbežala. Dolf se je s patruljo in tremi novinci, med katerim i je bil tudi Rajko Mithans-Miško, srečno prebil do Pohorskega bataljona, Kristl, Leon, Gojko in Mijo so se zbrali v Burcu, pogtešali pa so Kocipra in novinca Dravšnika. O Dravšniku so naslednji dan 128 zvedeli, da se je vrnil k Jelenu, tu pa so ga orožniki zamenjali za gospodarja, ki so ga nameravali prijeti. Tako so prijeli Dravš- nika in ga odpeljali v orožniško podružniško postajo Podgorje pri Slovenjem Gradcu, ki je bila v osnovni šoli. Zaprli so ga v klet, kjer si ji ponoči prerezal žile in je do zjutraj izkrvavel.1 0 3 Orožniška postaja Šmartno pri Slovenjem Gradcu je poro­ čala, da so partizani prisilno odpeljali ponoči 6. avgusta 1943 Rajka Mithansa, potem pa daje prišlo 7. avgusta ob 23,40 v Tu­ riški vasi med orožniško patruljo in partizani do spopada. Par­ tizani naj bi se po njihovem umaknili v Turiško vas in proti Do­ bravi. Sklenili so, da niso imeli izgub, našli pa so eno brzostrel­ ko in poln nahrbtnik, v katerem je bila vojaška bluza Rajka Mit­ hansa.1 0 4 Tragičen konec je poleg Friderika Dravšnika doživel tudi Stane Kociper. V nočnih urah seje po razbitju partizanske sku­ pine zatekel h kmetu Mihaelu Kotniku, p. d. Škodniku na Brde na Pohorju, kjer je ves zmeden zahteval hrano. Domačim se je zdel sumljiv, zato sta mu dom ača sinova vzela puško in ga zve­ zala. Ker so bili prepričani, da jih kot gestapovec preskuša, so ga dopoldne 8. avgusta 1943 odpeljali k orožnikom v Šmartno pri Slovenjem Gradcu, ti pa so ga predali varnostni službi. Kristl in Leon sta šla takoj na Škodnikovo kmetijo, ki je sicer sodelovala v gibanju, in ugotovila, kako je prišlo do usodne po­ mote. Ko sta sinova zvedela, kaj sta zakrivila, sta jokaje obža­ lovala, toda bilo je prepozno. Po zaslišanjih, kjer ni izdal tiskar­ ne niti sodelavcev, so nacisti Kocipra 13. januarja 1944 v Lučah ustrelili skupaj z domačinom Oskarjem Verdnikom-Okijem. Z izgubo Kocipra, ki je šel v partizane iz M aribora junija 1943, je bila partizanska tiskarna precej prizadeta, saj so izgubili m ar­ ljivega in usposobljenega sodelavca, ki so ga vzeli bržčas s seboj na Pohorje na posvet v štab bataljona, kjer naj bi se domenili o uspešnejšem sodelovanju in zlasti o večji skupni izdelavi par­ tizanskega tiska in njegovem množičnem razširjanju.1 0 5 ODHOD BATALJONA S POHORJA Pričakovano povelje štaba IV. operativne cone za pohod Po­ horskega bataljona proti štabu cone je prišlo. Štab je poslal ku­ rirje na vse strani in popoldne 8. avgusta 1943 se je v taborišču 129 pri Črnem jezeru zbral skoraj ves bataljon. Tu je bila tudi Vin­ terjeva četa. Odsotna je bila samo Jocova skupina, v kateri so bili še Stane, Vojin in nekaj borcev (Ernest Vobovnik, Janez Fa- letič-Brko, Janez Filipič-Gašper, Martin Štuhec-Prlek in drugi - op. M. F.). Zadrževali so se na m ariborskem Pohorju in v Ma­ riboru zaradi sprejemanja novincev, zbiranja orožja in drugega gradiva ter zlasti zaradi organiziranja pobega internirancev iz nacističnih delovnih taborišč z Dunaja.1 0 6 Ob odhodu s Pohorja je štel bataljon s trem i četami nekaj nad 100 borcev (med njimi je bila samo ena partizanka). Obo­ rožen je bil bolj slabo, saj je od 24. julija 1943, ko je štel 53 bor­ cev, pridobil nad 50 novincev, od katerih so le redki prišli oboroženi. Med njimi je bilo nekaj Srbov in Hrvatov in tudi ne­ kaj posameznikov drugih narodnosti. Večino so med novinci predstavljali ubežniki iz sovražnikovih vojaških formacij, voja­ ški obvezniki, ubežniki iz nacističnih delovnih, koncentracij­ skih in drugih taborišč. Med vsemi je bil opazen Srb ali Hrvat, španski borec, ki so mu tudi pravili Španec. Nosil je baretko in vedel je za španske borce Ivana Gošnjaka, Franca Rozmana- Staneta, Dušana Kvedra-Tomaža in še za nekatere. Tudi taje šel prek Save na Dolenjsko. Štab bataljona je 8. avgusta 1943 napisal v taborišču na Po­ horju pismo za odsotna Joca in Vojina, ki ju je postavil za ko­ m andirja oziroma političnega komisarja pohorske čete, ki jo je določil za opravljanje nadaljnjih vojaških, političnih in eko­ nomskih akcij na Pohorju, zlasti pa za pridobivanje novih bor­ cev in nasploh zaradi kontinuitete NOB na tem območju. Pis­ mo so dali Vitezu, ki je bil z dobro desetino borcev v taborišču, med katerim i je bilo več slabotnih, bolnih in ranjencev.1 0 7 Ra­ njenci so bili Jože Pusovnik-Volan, Franc Jamnikar, Milko Go­ lob-Jožko, Franc Žigart-Vitez, zaradi težav pri hoji pa je ostal Alojz Podobnik-Rok. Z njimi je bil še bolničar Tone Hudopisk- Zvone in nekaj borcev. Komandir prve čete Franc Zigart-Vitez, ki je bil kandidat za kom andirja na novo nastale čete na Pohor­ ju, sije zapomnil, daje ob odhodu bataljona s Pohorja štela 22 borcev. Čete pa Vitez takrat ni mogel prevzeti, ker se je šel zdra­ vit kot ranjenec na partizansko kmetijo pri Lovcu v Lehen. Vi­ tez in Harkov sta potem 1954 ponovila predstavniku muzeja ljudske revolucije Šlovenj Gradec, d aje štela četa 22 borcev ter dodala, da je imela 6 lovskih pušk, 4 mavzerice in 4 stare avst­ 130 rijske puške. Tedaj sta soglašala z navedbami Viteza in Harko­ va tudi Franta Komelj in Aleksandar Vojinović, ki sta prav tako dala muzeju v Slovenjem Gradcu podatke za pohorsko parti­ zanstvo v letih 1943 in 1944.1 0 8 Tako je s Pohorja iz taborišča pri Črnem jezeru krenil Po­ horski bataljon s štabom in s tremi četami, ki je štel nekaj nad 80 borcev. Zvečer 8. avgusta 1943 je šel po ustaljeni poti skozi Dovže, Šmiklavž in se potem zadrževal nekaj dni na območju Graške gore. Potem je pot nadaljeval proti Smrekovcu, v Št. Florjanu pri Šoštanju pa se je 14. avgusta spopadel s sovražni­ kom. Komandant Harkov in še nekaj borcev ter starešin je sov­ ražnika s hitrim jurišem pregnalo. Tu so ustrelili borca, ki je med spopadom izgubil kotel. Bataljon je potem nadaljeval pohod mimo km eta Razpotni­ ka, Sv. Križa pri Belih vodah proti Šmihelu in potem zavil na območje Smrekovca. Partizani so imeli na ta dan precej sreče, saj bi se lahko zapletli spričo neugodnih razmer na terenu v hujši nepredviden spopad. Sovražnik je nam reč od 13. do 15. avgusta izvajal Grosseinsatz (veliko akcijo) z močnimi policij­ skimi, orožniškimi in vermanskimi silami z obkolitvijo obm oč­ ja Št. Florjan, Bele vode in Št. Vid nad Šoštanjem, ki ga je tudi temeljito preiskoval. Uspela partizanska poteza je bila v tem, ker so po krajšem spopadu zunaj obkolitvenega območja na­ daljevali pohod proti Šmrekovcu južno od sovražnikovih za­ sed.1 0 9 Ivan Uranič-Drago navaja, da se je do 28. ali 29. avgusta 1943 zbralo na območju Smrekovca nad Kramarico zaradi od­ hoda na Dolenjsko blizu 200 borcev Koroškega bataljona. Na Koroškem je ostala manjša terenska četa s približno 20 borci, ki stajo potem vodila on in Ladislav Grat-Kijev. Tudi Kijev opi­ suje srečanje pohorskih in koroških partizanov na Smrekovcu 29. avgusta 1943, od koder so potem skupno nadaljevali pohod proti Savi.1 1 0 Zanimivo je, da niso orožniške postaje registrirale odhoda Pohorskega bataljona s Pohorja. Verjetno jih je zbegalo nepre­ trgano prihajanje posameznih skupin novincev v tem času na Pohorje in kroženje manjših partizanskih patrulj po več ob­ močjih Pohorja. Zelo nadrobne podatke o odhodu Pohorskega bataljona s Pohorja, njegovem številčnem stanju prek 100 borcev in oboro­ žitvi pa je dal gestapu, vendar komaj 6. aprila 1944, po zajetju 131 Vojaške i n druge akcije s pom em bnejšim i dogodki o d 8. marca d o 8. avgusta 1943 Rajko Mithans-Mišo. Med drugim je izjavil, daje šel bataljon 8. avgusta 1943 iz taborišča pri Treh kraljih, kamor je sam ta dan prišel, daje bilo med pohodniki precej Srbov in Hrvatov in trije ruski oficirji, ubežniki iz taborišč. Mithans je tudi povedal za pom em bna partizanska pota, na katera so potem Nemci po­ stavljali partizanom uspešne zasede.1 1 1 In na kratko, zakaj je moral bataljon tako naglo s Pohorja? Osrednje slovensko vodstvo NOB je pričakovalo kapitulacijo fašistične Italije. Zato je bilo nujno zbrati na Dolenjskem čim- več partizanskih enot za razoroževanje sovražnika, kar je po­ menilo pridobitev čimveč orožja za svoje enote in za oboroži­ tev novih borcev. Prehiteti je bilo potrebno tudi belo in plavo gardo ter nemške naciste, saj je bil tudi njihov cilj zaseči od ita­ lijanske vojske zase čimveč orožja, zlasti pa zato, da ne bi prišlo v roke partizanom. Teh nadrobnosti v štabu bataljona ob od­ hodu s Pohorja in v štabu Koroškega bataljona niso vedeli. Franta Komel je to zvedel komaj na Moravškem od Petra Stan- teta-Skale, sekretarja pokrajinskega komiteja KPS za Štajersko. Partizani in njihova vodstva pa so tudi brez pismenih navodil iz štaba cone spričo razvoja dogodkov v Italiji sklepala, da gre za koncentracijo partizanskih enot zaradi razoroževanja itali­ janske vojske.1 1 2 Na štabnem razgovoru v M ariboru so 2. avgusta 1943 ugo­ tovili, da se na Spodnjem Štajerskem krepi partizanstvo v zvezi s političnimi razmerami ter da partizani opuščajo prisilna no­ vačenja, ker imajo že najbrž dovolj prostovoljcev. Partizanov naj bi bilo na Štajerskem okoli 300, od teh pa okrog 80 na Po­ horju.1 1 3 Kot je razvidno, je bil okupator o naglem razvoju osvobodil­ nega gibanja dobro obveščen, ne pa tudi o številčnem stanju partizanov, ki jih je bilo v začetku avgusta v coni že okoli 1000. Ko se približujemo obračunu trimesečne dejavnosti druge­ ga Pohorskega bataljona, m oram o na kratko obrazložiti skoko­ vit porast številčnega stanja bataljona od 53 z dne 24. julija na prek 100 borcev dne 8. avgusta 1943. Torej v 16 dneh je prišlo v bataljon prek 50 novincev, kar je v primerjavi z obdobjem od 10. maja do 24. julija skoraj neverjetno. Tu gre za štiri pom em b­ ne vire. 25. julija sta iz Prlekije pripeljala na Pohorje prvo od treh skupin, 15 novincev, aktivista Slavko Ivajnšič-Boris in Av­ gust Megla.1 1 4 133 Začetek najštevilnejšega priliva so v tem času napovedovali Srbi in Hrvati, ki so bežali iz različnih delovnih in drugih naci­ stičnih taborišč. Tako je kurjač Jože Jevšnikar prav v tem času na Dunaju skrivaj sprejel po zanesljivi zvezi na tovorni vlak več­ jo skupino Srbov, ki so imeli ponarejene dokumente, da so Hr­ vati. Na m ariborski postaji jih je z meljske strani počakala Sa­ ševa žena Milka in jih odpeljala na radvanjsko pokopališče, kjer jih je prevzel kurir s Pohorja.1 1 5 Drzna akcija je uspela tudi Radovanu Rešnjaku in Andreju Latasu. Rešnjaka je opozoril celjski sodelavec Jakob Gabrovec na transporte Srbov in Hrvatov, ki so se ustavljali v zloglasnih skladiščih carinarnice v Einspilerjevi ulici v Mariboru. Rešnjak in Latas sta se vtihotapila v taborišče in se dogovorila za pobeg več delavcev, ki bi morali v Nemčijo na prisilno delo. Skupini je pobeg uspel, Rešnjak in Latas sta jih skrila na Teznu v gra­ mozno jamo, od tod pa sta jih spravila k partizanom na Pohor­ je.1 1 6 Tretji vir so bili dopustniki iz nemške vojske, ki so prihajali po več zvezah, posamično ali tudi po dva. Četrti vir pa so bili drugi. Med njimi je bilo največ vojnih obveznikov, ki niso hoteli v sovražnikove enote, v obvezno delovno službo in drugi pro­ stovoljci. PREOSNOVA ENOT IV. OPERATIVNE CONE IN USTANOVITEV ŠLANDROVE BRIGADE Sredi pomladi 1943 se je osvobodilni boj na obmoçju IV. operativne cone že toliko razmahnil, d aje štab cone predlagal glavnemu štabu NOV in PO Slovenije osnovanje prve brigade na slovenskem Štajerskem. S tem je soglašal tudi pokrajinski komite KPS za severno Slovenijo, ko se je sešel v prvi polovici maja. Dne 18. junija je v svojem poročilu centralnem u komiteju KPS med drugim poudaril, da se osvobodilno gibanje krepi, da Osvobodilna fronta uspešno premaguje škodljive posledice okupatorjevega nasilja, da zaupanje v partijo in osvobodilno gi­ banje narašča ter da bi bilo potrebno za dosego večje ofenziv­ nosti preosnovati tudi na Štajerskem partizansko vojsko v bri­ gade, hkrati pa okrepiti in razširiti omrežje Osvobodilne fronte in partije. 134 V začetku junija 1943 je skušal pospešiti ustanovitev dveh brigad tudi glavni štab NOV in PO Slovenije. Na območje IV. operativne cone je poslal Cankarjevo in Šercerjevo brigado z nalogo, da bi pomagali ustanoviti brigadi in da bi izvedli m o­ bilizacijo. Ker pa se jim a zaradi okrepitev nemških postojank v Zasavju preboj ni posrečil, sta se vrnili na Dolenjsko. Nato je glavni štab ukazal, naj na Štajerskem in Gorenjskem izvedejo preosnovanje partizanske vojske postopoma. Po izkrcavanju angloameriških zaveznikov na Sicilijo 10. julija 1943 se je odlo­ čil za hitrejše preosnovanje vseh enot. S tem da je računal na večje operacije in upošteval povelje vrhovnega kom andanta NOV in PO Jugoslavije tovariša Tita o formiranju dveh divizij v Sloveniji, je ukazal štabu IV. operativne cone, da brez odla­ šanja osnuje štajersko brigado, ki bo delovala kot VI., v sestavi II. divizije NOV in PO Slovenije (ali XV. divizije NOV in PO Jugoslavije) ter Štajerski odred s petimi četami in tremi m iner­ skimi vodi. Glavni štab NOV in PO Slovenije je sklenil osredo­ točiti v okviru dveh divizij vse razpoložljive partizanske sile Slovenije na Dolenjskem in Notranjskem, v posameznih pokra­ jinah pa pustiti manjše odrede. Z ustanovitvijo dveh divizij bi pridobil dovolj močno opera­ cijsko vojsko, ki bi v sklopu narodnoosvobodilne vojske Jugo­ slavije lahko opravljala bližnje naloge, majhne odredne'četice na terenu pa bi bile sposobne izvrševati v sovražnikovem zaled­ ju diverzantske sabotažne akcije, mobilizirati ter ščititi politič­ ne delavce pri njihovem delu na terenu. Prva četa štajerskega odreda naj bi operirala na območju Kamnika, druga v Zasavju in Savinjski dolini, tretja na Pohorju, četrta na Kozjanskem, pe­ ta na Koroškem. Ta naj bi štela 40, druge pa po 30 mož. Prvi mi­ nerski vod naj bi opravljal diverzantske akcije na območju Li­ tije do Zidanega mosta, drugi na območju Zidani most-Sevni- ca-Zagreb, tretji pa od Celja do Maribora. Ukaz o ustanovitvi štajerske brigade, štajerskega odreda, o imenovanju vodstev obeh enot ter navodila za njihovo delova­ nje je glavni štab NOV in PO Slovenije izdal 14. julija 1943. Za kom andanta brigade je imenoval Janka Sekirnika-Simona, za političnega komisarja Mitjo Ribičiča-Cirila, za namestnika ko­ m andanta Tomaža Slaparja-Tuga in za namestnika političnega komisarja Josipa Berkopca-Mišlja, medtem ko je za kom an­ 135 danta štajerskega odreda imenoval Franca Poglajna-Kranjca, za političnega komisarja pa Borisa Čižmeka-Bora. Štab brigade je dobil nalogo, da vključi ob ustanovitvi v bri­ gado vse borce na Štajerskem, razen tistih, ki so bili predvideni za štajerski odred. Za VI. brigado so predvidevali, da bo šla ta­ koj po ustanovitvi čez nemško-italijansko mejo. Ukaz za premik v Ljubljansko pokrajino pa so dobile tudi Gregorčičeva in Gradnikova brigada iz Slovenskega primorja ter VII. Prešerno­ va brigada, ki naj bi jo še poprej osnovali na Gorenjskem. Glav­ ni štab je hotel z osredotočenjem vseh brigad v Ljubljanski po­ krajini zbrati toliko vojske, da bi lahko razorožila italijanske oborožene sile na Slovenskem ob kapitulaciji in da bi onemo­ gočila beli in plavi gardi prevzem oblasti ter zaplembo italijan­ skega orožja. Zaradi partizanske mobilizacije so se priprave za ustanovi­ tev prve brigade na Štajerskem nekoliko zavlekle. Slabe zveze med štabom IV. operativne cone ter enotami na Koroškem, Po­ horju in Kozjanskem so predstavljale drugo oviro za čimprejš­ njo ustanovitev brigade. Štab brigade si je prizadeval končati mobilizacijo in zbrati ob ustanovitvi vse predvidene enote na območju IV. operativne cone, s čim er bi lahko izvedel tudi del ukaza, ki govori o ustanovitvi štajerskega odreda. Po razgovo­ rih so se odločili za stališče pokrajinskega komiteja KPS za Šta­ jersko, da se ukaz o ustanovitvi brigade oziroma o preosnovi enot čimpej izvrši. Šesto SNOB Slavko Šlander so nato ustanovili 6. avgusta 1943 na Šipku nad Gabrjem. Sestavljali so jo Kamniški, Savinj­ ski in Zasavski bataljon. V njej je bilo nad 350 starih borcev in okrog 400 novincev. Brigada je imela 287 pušk, 12 mitraljezov ter nekaj pištol in bomb. Ker ni prišel s Koroškega k ustano­ vitvi brigade Tomaž Slapar-Tugo, so za načelnika postavili Franca Poglajena-Kranjca. V skladu z ukazom glavnega štaba NOV in PO Slovenije o preosnovi enot je z ustanovitvijo Šlan- drove brigade prenehal delovati štab štajerske IV. operativne cone. Velika nemška avgustovska ofenziva je zavrla pohod Šlan- drove brigade na Dolenjsko, toda m ed 21. avgustom in 4. sep­ tem brom 1943 ji je preboj po enotah čez Savo le uspel. Štabu IV. operativne cone pa ni uspelo pred njegovim raz­ pustom ustanoviti Štajerskega odreda, ki naj bi povezoval in 136 vodil dejavnost partizanskih enot na njegovem bivšem območ­ ju. Odsotnost treh bataljonov Šlandrove brigade je bila očitna. Med Zasavjem in Savinjsko dolino je delovala samo terenska ali Kamniška četa, v Savinjski dolini skupina partizanov, v Za­ savju pa minerska skupina. Na območju razpuščene IV. opera­ tivne cone so bili še Koroški, Pohorski in Kozjanski bataljon, ki niso prišli pravočasno k ustanovitvi Šlandrove brigade.1 1 7 POHOD POHORSKEGA IN KOROŠKEGA BATALJONA NA DOLENJSKO TER PRIZADEVANJA ZA USTANOVITEV ŠTAJERSKEGA ODREDA Ob koncu avgusta 1943 seje zbralo pod Smrekovcem za od­ hod na Dolenjsko okoli 260 partizanov, kar je pomenilo za ta­ kratne razmere veliko. Pred tem je poslal štab Šlandrove bri­ gade na Koroško 23. avgusta 1943 političnega komisarja Savinj­ skega bataljona Dušana Rebolja-Bora, da ob sodelovanju s To­ mažem Slaparjem-Tugom, Borisom Čižmekom-Borom, Vin­ cencem Jankom-Harkovom, Franto Komelom in drugimi pri­ pravi Koroški in Pohorski bataljon za pohod na Dolenjsko. Pri teh pripravah skupnega štaba ni bilo večjih zapletov.1 1 8 Velja pa omeniti prim er dezerterstva in poskusa dezerter­ stva oziroma razbijanja vojaškega reda in discipline. Med več­ jim številom dobrih novincev, Srbov in Hrvatov, je bila tudi čet- niško razpoložena manjša skupina na čelu s podčastnikom Jan­ kom. Ta je izkoristila nečuječnost drugih in zbežala z območja Smrekovca. Pozneje je večina padla na sovražnikovi zasedi, Janko pa seje prek Koroške vrnil na Pohorje, kjer je bil pozneje zaradi nezanesljivosti ustreljen.1 1 9 Drugi negativni prim er je po­ vzročil borec Stanko Rihtarič. Taje nagovarjal nekaj soborcev, da bi ponoči zbežali na njemu znani teren in se tako izognili po­ hodu na Dolenjsko. Štab gaje obsodil na smrt, ko pa so ga pe­ ljali na ustrelitev, jim je zbežal, toda naslednje leto ga je na smrt obsodil tudi okrožni odbor OF Maribor, ki se nanj zaradi neka­ terih poročil s terena ni mogel zanesti.1 2 0 Poleg navedenih primerov pa je imel Pohorski bataljon ne­ kaj težav tudi z zdravjem svojih borcev. Takoj po prihodu na Smrekovec jih je večje število hudo obolelo zaradi skorbuta. To je bila posledica pretežne prehrane z mesom na Pohorju ter ob­ čutnega pomanjkanja zelenjave, sočivja in sadja. Toda nastale 137 težave so uspešno rešili koroški partizani. S pomočjo terenskih političnih delavcev iz Mežiške doline in njihovih sodelavcev so oskrbeli veliko zelenjave za vse borce. V večjih količinah pa so je bili deležni zlasti oboleli. Trud je bil poplačan z ozdravitvijo obolelih že v nekaj dneh.1 2 1 Pohod Pohorskega in Koroškega bataljona je potekal od Smrekovca do Tuhinjske doline brez motenj. Tu pa so pri vasi Golice postavili Nemci in raztrganci prve dni septem bra zase­ do. Nanjo je naletela izvidnica, v kateri so bili Ignac Čad-Jur in Franc Herle-Nande iz Pohorskega bataljona ter vodnik Valen­ tin Koprivšek-Edo, partizan domačin. Jur je padel, Eda so ujeli, ga hudo pretepali in ga poslali v koncentracijsko taborišče, ki ga je preživel, medtem ko je Nandetu uspelo zbežati.1 2 2 Ko je glavnina slišala strele, je sprem enila smer pohoda ne­ koliko bolj proti vzhodu in potem prispela na Moravško.1 2 3 Pri takšni raznolikosti sestave kolone le ni šlo brez težav. Poudariti je potrebno, da je bilo tudi v Koroškem bataljonu ve­ liko Srbov in Hrvatov, ubežnikov iz raznih taborišč, da je bilo v obeh enotah veliko neoboroženih in da je bila večina novin­ cev še prem alo vojaško izurjena ter da se še niso mogli prim er­ jati s starimi preskušenimi in politično trdnim i partizani. Ko­ m andir takratne Koroške čete Ivan Uranič-Drago se spominja, da se je vrnila na Koroško s pohoda skupina borcev, ki so na­ leteli v Tuhinjski dolini na sovražnikovo zasedo. Za drugo sku­ pino, kjer so prevladovali borci iz rudarskih revirjev, je bil go­ vor, da se je ločila od kolone Koroškega bataljona in se pozneje vključila v enote na območju revirjev. Iz sestava obeh bataljo­ nov so tudi uradno poslali v druge enote in na terensko delo nekaj kadrov na kamniško, moravško in savinjsko območje, se spominja Uranič.1 2 4 Milan Trtnik-Milanček pa navaja, kako je po nalogu Borisa Čižmeka-Bora vodil takrat v sestavu Koro­ škega bataljona na Dolenjsko 60 neoboroženih novincev.1 2 5 Veselo vest, d aje kapitulirala Italija, so borci Koroškega in Pohorskega bataljona zvedeli v noči na 9. septem ber 1943 v vasi Sv. Trojica pri Moravčah. Tuje sekretar pokrajinskega kom ite­ ja KPS za Štajersko Peter Stante-Skala zahteval, da ostane od Koroškega in Pohorskega bataljona večja skupina borcev na Štajerskem.1 2 6 Potem so iz obeh bataljonov odbrali 36 borcev ter organi­ zirali Savinjsko četo. Za kom andirja so postavili Ivana Rojca- 138 Bogdana, za političnega komisarja pa Ivana Mediča-Silva, oba iz Pohorskega bataljona. Medič v svoji izjavi poudarja, da so za­ držali na Moravškem še nekaj borcev za ustanovitev ali okre­ pitev nekaj čet.1 2 7 Po razgovorih z več udeleženci pohoda na Moravško in prek Save na Dolenjsko in na osnovi drugih virov smo ocenili, daje šlo ob kapitulaciji Italije v Šlandrovo brigado in nekaj po­ zneje v XII. štajersko brigado na Dolenjsko iz Koroškega in Po­ horskega bataljona okoli 180 borcev.1 2 8 Sredi septem bra je nato odšlo s Štajerskega pod vodstvom Franca Mazovca-Rista v sestavo XV. divizije na Dolenjsko še 11 borcev Kozjanskega bataljona ter 35 borcev, ki jih je do Save pripeljal Boris Čižmek-Bor. Tako so v tem času ostale na nek­ danjem območju IV. operativne cone Kamniška, Savinjska, Kozjanska, Koroška in Pohorska četa ter minerski vod. Glavni štab NOV in PO Slovenije je 30. avgusta 1943 ponov­ no izdal ukaz o ustanovitvi Štajerskega odreda. Na Štajerskem so ukaz prejeli 9. septem bra 1943, nakar sta pričela sekretar po­ krajinskega komiteja KPS Peter Stante-Skala in politični komi­ sar odreda Boris Čižmek-Bor pripravljati ustanovitev te enote. Med drugim sta zadržala kom andanta Pohorskega bataljona Vincenca Janka-Harkova in političnega komisarja Franto Ko­ mela, da nista šla z delom svoje enote na Dolenjsko. S tem, ko sta računala, da bo treba na Pohorju iz čete čimprej. ponovno ustanoviti bataljon, sta jima zadala nalogo, da v Savinjski dolini zbirata borce in orožje ter da se z njimi pripravita za vrnitev na Pohorje. Da bi Štajerski odred čimprej zaživel, je glavni štab sklenil poslati iz štaba Šlandrove brigade 1. septem bra 1943 z Dolenjskega tudi kom andanta odreda Franca Poglajena-Kranj- ca. Čez Savo se mu je uspelo prebiti s spremstvom komaj po 15. septem bru, ko gaje glavni štab že drugič pozval, da gre ne­ m udom a na Štajersko. Toda Stantetu, Čižmeku in Poglajenu Štajerskega odreda kljub njihovi prizadevnosti ni uspelo usta­ noviti, ker jih je 18. septem bra 1943 prehitelo povelje glavnega štaba, da m ora Štajerski odred znova ustanoviti IV. operativno cono.1 2 9 * * * Trimesečna vojaška in politična dejavnost drugega Pohor­ skega bataljona je bila zelo uspešna. Od 44 seje povečal na prek 100 borcev, poleg teh pa je šlo več borcev v druge enote in na 139 teren. Novince, orožje, opremo, sanitetni material in prehrano si je pridobival s svojo dejavnostjo. V akcijah, spopadih in sov­ ražnikovih hajkah ni imel žrtev, kar je bil izraz uspešnega tak­ tičnega vodenja bataljona proti številčno in tehnično nepri­ merno močnejšemu sovražniku. Zaradi nagle rasti je bil le 50 do 70 % oborožen, kar mu je preprečevalo izvajanje večjih vo­ jaških akcij. Zato bi se verjetno moral bolj usmerjati zlasti v pri­ dobivanje orožja. Njegove uspešne povezave za pridobivanje novincev so segale na vse strani, največji priliv pa je bil z ob­ močja Maribora, Slovenskih goric in z Dunaja. Bataljon je na zelo obsežnem območju spodbujal prebivalstvo k nadaljnjemu narodnoosvobodilnemu boju. Svojo enoto je poslal trikrat v akcije celo na območje med Konjice-Poljčane-Ponikvo in Frankolovo. S svojo vojaško in politično dejavnostjo je bataljon že pričel boj za strateško pom em bno Pohorje. To mu je želel sovražnik z dvema večjima hajkama v začetku junija, nato s tretjo v začetku julija ter s četrto v začetku avgusta z uničenjem preprečiti, kar pa mu ni uspelo. Zaradi bataljonove dejavnosti je sovražnik številčno okrepil orožniške postaje v Zrečah, pri Sv. Arehu in v Ribnici na Pohorju, toda tudi to je bilo zaman. Da so zaradi rastoče partizanske dejavnosti nacisti poostrili na­ sprotne ukrepe, priča tudi Himmlerjev odlok z dne 21. junija 1943 o razglasitvi Spodnje Štajerske in Gorenjske za območji protipartizanskega bojevanja, medtem ko je Vogt zaradi opre­ deljevanja množic za OF stopnjeval represalije proti njim in zlasti proti organizacijam odpravniškega gibanja. Tudi Steind- lov prevzem vodstva vermanšafta je bil izraz bolj surovega boja proti NOB in Pohorskemu bataljonu. Uspešne akcije za zbiranje orožja, vojaške opreme, z opozar­ janjem in kaznovanjem okupatorjevih sodelavcev v Zrečah, juž­ no od Slovenskih Konjic, v Sokolskem dom u na Pohorju in drugod, kakor tudi spopad z vermani pri Treh kraljih, so že obetali bataljonu še večje uspehe. Bataljon'je obračunal tudi s tremi gestapovskimi vohuni Vodovnikom, Blazinškom in Sykoro, ki so ovajali Nemcem naše ljudi na območju vitanjske­ ga, mislinjskega in ribniškega Pohorja. S tem si je zboljšal so­ delovanje s prebivalci teh območij, poglobil pa je tudi stike z uspelimi mitingi pri Sv. Kunigundi, v Skomarju in Tinju. Bataljon je žal moral sredi svojega naglega vsestranskega razvoja in prehajanja v kakovostno vojaško politično enoto 140 enako kot Koroški bataljon na Dolenjsko. Predpostavljamo, da ni bila ta poteza glavnega štaba NOV in POS dovolj domišljena, saj sta bila oba bataljona v tako naglem razmahu, da bi se lahko ob dobrem nadaljnjem vodenju vsak zase razvila do konca leta v brigado. To pa bi bilo gotovo za uspešnejši boj proti okupa­ torju koristneje, saj je znano, da sta prispela oba bataljona na Dolenjsko številčno dokaj okrnjena in da nista tu odigrala po­ membnejše vloge. Koliko truda in žrtev je bilo potrebnih, daje po padcu prvega Pohorskega bataljona nastal drugi bataljon, katerega razvoj je bil presekan 8. avgusta 1943 in koliko truda ter žrtev je bilo potem zopet potrebnih od oktobra 1943 za ob­ novo drugega Pohorskega bataljona, kar velja tudi za Koroški bataljon. OPOMBE 1 Franta Komel navaja v svojem življenjepisu z dne 15. novembra 1945, da je postal politični komisar drugega Pohorskega bataljona 10. maja 1943 (življenjepis je v AMNOM). Ker ni dokum enta o ustanovitvi bataljona, je na­ vedeni datum dovolj zanesljiv, saj mu sledita kar dve poročili štaba drugega Pohorskega bataljona z dne 11. maja 1043, ki sta bili že večkrat omenjeni. Ko­ mel pa omenja ustanovitev drugega Pohorskega bataljona na Pungartu na Po­ horju tudi ob uradnem razgovoru 1954 z zgodovinarjem Bogdanom Žolnirjem (uradni zapis v AMNOM, m apa 329). Tudi orožniška poročila, ki govorijo o kon­ centraciji partizanov na Pohorju 9. maja 1943, prispevajo k odločitvi, d aje bil bataljon ustanovljen 10. maja 1943. 2 Poročilo štaba drugega Pohorskega bataljona 11. maja 1943, v AIZDG, fase. 330/1; Franta Komel, Ivan Urbančič-Hinko, izjavi v AMNOM. 3 Franc Žigart-Vitez, izjava v AMNOM. 4 Ivan Martinčič-Vanja, Franta Komel, Ivan Medič-Silvo, izjave v AMNOM. 5 Poročilo kom andanta Vincenca Janka-Harkova 11. maja 1943, v AIZDG, fase. 330/1. 6 Franta Komel, izjava 1954, v AMNOM. 7 Poročilo orožniške postaje Mislinja 10. maja 1943, v AMNOM. 8 Povelji orožniškega okrožja M aribor z dne 14. in 15. maja 1943, v AIZDG, fase, orožniško glavarstvo Maribor. 9 Poročila orožniških postaj Ruše z dne 12. maja 1943, Šmartno pri Slove­ njem Gradcu z dne 13. maja 1943 in Mislinja z dne 17. maja 1943, vsa v AMNOM. 1 0 Franc Jamnikar, izjava v AMNOM. 1 1 Vinko Mezgec-Rajko, osebni podatki, v AIZDG, fase. 134/IV; Oskar Mez­ gec, Ernest Vobovnik, izjavi v AMNOM; Anton Višnar-Miha, izjava in podatki o njem od ZZB NOV Slovenske Konjice, v AMNOM. 1 2 Poročili orožniške postaje Zreče z dne 20. in 23. maja 1943; Franc Žigart- Vitez, Franta Komel, izjavi, vse v AMNOM. 1 3 Linka Ksela-Jasna, Franta Komel, izjavi v AMNOM. 141 1 4 Franc Žigart-Vitez, dr. Ante Mileta, izjavi, Stane Lenardon, življenjepis, vse v AMNOM. 1 5 Dr. Ante Mileta, Hilda Vojinović-Dunja, izjavi v AMNOM. V njunih izja­ vah je razlika. Mileta navaja, da sta se z Jocom sešla pri Mihi Ertlu, Dunja pa nekoliko prepričljiveje trdi, da je to bilo v gostilni Marije Lindič, Radvanjska 106 (Jožefa Mahora, izjava v AMNOM). 1 6 Prepustnica štaba IV. operativne cone z dne 2. maja 1943 za Maksa Če­ piča, v AMNOM. 1 7 Linka Ksela-Jasna, Franta Komel, Ivan Urbančič-Hinko, izjave v AMNOM. 1 8 Franta Komel, izjava v AMNOM. 1 9 Poročila orožniških postaj Zreče 23. in 26. maja 1943. Vitanje 26. maja 1943, vse v AMNOM. 20 Dodatno poročilo orožniške postaje Zreče k poročilu z dne 26. maja 1943; Franta Komel, Linka Ksela-Jasna, izjavi, vse v AMNOM. 2 1 Poročila orožniških postaj Ruše z dne 28. maja 1943, Vitanje z dne 29. maja 1943, Zreče z dne 3. maja in 1. junija 1943, Oplotnica z dne 30. in 31. maja 1943 in Mislinja z dne 31. maja 1943, vse v AMNOM. 22 Franta Komel, izjavi v AMNOM. 23 Franta Komel in Linka Ksela-Jasna, izjavi v AMNOM. 24 Odredbi orožniškega okrožja M aribor z dne 27. in 29. maja 1943, v AIZDG. 2 5 Poročila orožniških postaj Zreče z dne 1. in 2. junija 1943, Oplotnica z dne 2. in 8. junija 1943 in Vitanje z dne 5. junija 1943; Helena Polenik-Jelka, Ivan Martinčič-Vanja, Franta Komel, izjave, vse v AMNOM. 26 Poročila orožniških postaj Ribnica na Pohorju in Vuzenica z dne 1. ju­ nija 1943, podružnične postaje Podvelka z dne 6. junija 1943 in orožniške po­ staje Šm artno pri Slovenjem Gradcu z dne 3. 6. 1943, vse v AMNOM. 2 7 ARSNZ SRS. 2 8 Franc Žigart-Vitez, izjava v AMNOM. 2 9 ARSNZ SRS; Peter Repas, podatki občinskega odbora ZZB NOV Sloven­ ske Konjice z dne 12. oktobra 1960. 30 ARSNZ SRS. 3 1 Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, II, str. 305-307. 3 2 ARSNZ SRS. 33 ARSNZ SRS; Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, II, stran 306. 34 Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, II, str. 305-306; NOV na Slo­ venskem, stran 476. 35 ARSNZ SRS, Poslovilna pisma žrtev za svobodo. M aribor 1969 (dalje na­ vajam Poslovilna pisma žrtev za svobodo stran 379. 36 NOV na Slovenskem, stran 475, 478, 479. 37 Ževart, NOB v Šaleški dolini, stran 366. 38 NOV na Slovenskem, stran 477. 39 Poročilo orožniške podružnične postaje Podvelka z dne 8. junija 1943; Ernest Vobovnik, izjava, oboje v AMNOM. 40 ARSNZ SRS. 4 1 Poročilo orožniške postaje Mislinja z dne 9. junija 1943; partizanska to­ pografija v Koroškem pokrajinskem muzeji, revolucije Slovenj Gradec, oboje v AMNOM; ARSNZ SRS. 142 42 ARSNZ SRS. 43 Ivan Martinčič-Vanja, izjava v AMNOM. 44 Zapisnik štabnega razgovora v M ariboru z dne 21. junija 1943, v AMNOM. 4 5 Poročilo orožniške postaje Ruše z dne 9. junija 1943, v AMNOM; ARSNZ SRS; Linka Ksela-Jasna, izjava v AMNOM; Poslovilna pisma žrtev za svobodo, stran 383, 384, 386; Ostrovska, Kljub vsemu odpor, II, stran 10-12, 390 (obsežneje je o Konšakovi in ruški skupini pri Ostrovski v I. in II. knjigi, 1981). 46 Poročila orožniških postaj Ribnica na Pohorju z dne 13. in 14. junija 1943, orožniške podružnične postaje Podvelka z dne 14. junija 1943, orožniške postaje Vuzenica z dne 15. in 16.junija 1943 in V u h red zd n e 16. junija 1943. Ta poročila je dopolnjeval borec bataljona Ernest Vobovnik; Alojz Podobnik-Rok, izjava, vse v AMNOM. 47 O dredba orožniškega okrožja M aribor z dne 17. junija 1943, v AIZDG. 48 Poročili orožniških postaj Ribnica na Pohorju z dne 16. junija 1943 in Šmartno pri Slovenjem Gradcu z dne 17. junija 1943, z dopolnitvami Ernesta Vobovnika, vse v AMNOM. 49 Ferdo Fischer-Mojka, pripom ba k orožniškemu poročilu, v AMNOM. 50 Poročili orožniške postaje Mislinja z dne 22. junija 1943 in orožniške po­ staje Zreče z dne 24. junija 1943, v AMNOM. 5 1 ARSNZ SRS; Ema Mernik, Franc Pinter, Franta Komel, izjave v AM­ NOM. 52 Poročila orožniških postaj Mislinja z dne 25. junija, Šm artno pri Slove­ njem Gradcu z dne 25. junija, Zreče z dne 26. in 27. junija ter 2. julija, Lovrenc na Pohorju z dne 26. junija, 2. julija, Vitanje z dne 1. julija 1943, vsa v AMNOM; poročilo kom andanta orožniškega glavarstva M aribor z dne 25. junija 1943, v AIZDG. 53 M ikroteka AIZDG, štev. filma ARSNZ 536 do 538; poročilo kom andanta varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem z dne 27. julija 1943 o partizanski dejavnosti na Spodnjem Štajerskem, v ARSNZ SRS. 54 Raport štv. 2 štaba Pohorskega bataljona z dne 24. julija 1943, v AIZDG, fase. 330/1. 55 Poročila orožniških postaj Vitanje z dne 1. julija 1943, Mislinja 1. in 5. ju­ lija 1943, Lovrenc na Pohorju 2. julija 1943, Zreče 2., 5., 6. in 8. julija 1943, Op­ lotnica 5., 6., 7. in 9. julija 1943, Ruše 6. julija 1943, vsa v AMNOM. 56 Ivan Urbančič-Hinko, izjava v AMNOM. 57 Ivan Marzel-Mijo, izjava v AMNOM; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 190, 191. 58 ARSNZ SRS; Dušan Spindler-Kovač o zvezi z Vinkom Jamnikom-Belim, izjava v AMNOM. 5 9 Ciril Špindlerje na Pohorju zbolel, vrnili so ga na zdravljenje na domači teren. Konec 1943 se je umaknil v Prekmurje. Tu so ga ujeli Madžari, ga izročili Nemcem, ti pa so ga ustrelili 13. septem bra 1944 v Celovcu. O pozneje zloglas­ nem izdajalcu Vinku Vukoviču-Guzeju bo še govor. 60 Dušan Spindler-Špiro (pozneje Martin in Kovač), spomini v AMNOM; ARSNZ SRS; Poslovilna pisma žrtev za svobodo, stran 446, 447. 6 1 Ferdo Fischer-Mojka, ustni vir. 143 62 Raport št. 2 štaba Pohorskega bataljona z dne 24. julija 1943, v AIZDG, fase. 330/1; poročilo orožniške postaje Mislinja z dne 25. junija 1943; Franta Ko­ mel, izjava, oboje v AMNOM. 63 Dr. Ante Mileta, Alojz Vindiš-Dunda, izjavi v AMNOM; Sima Jančar, ustni vir; Ostrovška, Kljub vsemu odpor, I, stran 401, II, stran 68. 6 4 Avgust Švajger, Maksim Peklar-Fonzi, Ida Golob, izjave; Ludvik Sven- šek-Bojan, Bojan Pupis, Jože Gajšek-Jožko, življenjepisi, Ludvik Pušnik-Janez, izjava, vse v AMNOM; Ferdo V alenčak-Mišo v knjigi Ostrovske, Kljub vsemu odpor, II, stran 53; Aleksandar Vojinovič-Vojin, življenjepis v knjigi Fajdiga, Zi­ danškova brigada, stran 263. 65 Maksim Peklar-Fonzi, spomini v AMNOM. 6 6 Ivan Jevšnikar, Hilda Turk-Dunja, Jožefa Mahora, izjave o postojanki gostilne Marije Lindič, sedaj Radvanjska 106, Maribor, v AMNOM; Ostrovška, Kljub vsemu odpor, I, stran 454; II, stran 9, 13, 15, 18, 22, 23, 38, 39, 59, 70-72, 78, 79, 81, 130, 284, 285. 67 Dr. Ante Mileta, izjava v AMNOM; Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 26, 27. 68 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 29, 68. 69 Poročilo orožniške postaje Slovenj Gradec z dne 9. julija 1943, dr. Ante Mileta, izjava, oboje v AMNOM; Ostrovška, kljub vsemu odpor, II, str. 101-109. 70 Poročila orožniških postaj Podvelka z dne 12. julija 1943, Vitanje 13. in 14. julija 1943, Zreče z dne 13. julija 1943, Ruše z dne 15. julija 1943, Lovrenc na Pohorju z dne 17. in 25. julija 1943, Vuzenica z dne 22. julija 1943, M aribor z dne 25. julija 1943, Ribnica na Pohorju z dne 27. julija 1943, Šm artno pri Slovenjem Gradcu z dne 17., 18. in 24. julija 1943, Mislinja z dne 19. julija 1943, vse v AMNOM. 7 1 Ferdo Fischer-Mojka, ustni vir. 7 2 Raport št. 2 štaba Pohorskega bataljona z dne 24. julija 1943, v AIZDG, fase. 330/1; poročilo orožniške postaje Slovenj Gradec z dne 25. julija 1943; Franta Komel, izjava, oboje v AMNOM. 7 3 Poročilo orožniške postaje Slovenske Konjice z dne 17. julija 1943, v AMNOM. 7 4 Franc Pinter, Slovenske Konjice, ustni vir. 7 5 Poročila orožniških postaj Vitanje z dne 20. julija in 1. avgusta 1943, Zre­ če z dne 21. in 28. julija 1943, vsa v AMNOM. 76 Franta Komel, izjava v AMNOM. 77 Poročila orožniških postaj Vitanje z dne 28. julija 1943, Zreče z dne 28. in 31. julija 1943, Orožniške podružnične postaje Podvelka z dne 29. julija 1943, orožniške postaje Oplotnica in Zbelovo z dne 31. julija 1943, vsa v AMNOM. 78 Raport št. 2 Pohorskega bataljona z dne 24. julija 1943, v AIZDG, fase. 330/1; ARSNZ SRS; Franc Žigart-Vitez, Ivan Medič-Silvo, izjavi v AMNOM; Fi­ lipič, Pohorski bataljon, stran 671. 79 ARSNZ SRS; Srečko Lakužič, Maribor, ustni vir; France Filipič, Prvi po­ horski partizan, M aribor 1965, stran 225; Filipič, Pohorski bataljon, stran 433; Totengedenkbuch der Deutsch-Untersteirer, Graz 1970. 80ARSNZ SRS. 8 1 Poročilo orožniške postaje Podvelka z dne 12. julija 1943; Alojz Vindiš- Dunda, Ivan Medič-Silvo, izjavi, vse v AMNOM. 144 8 2 Poročilo orožniške postaje Podvelka z dne 29. julija 1943; Milko Golob, Ivan Medič-Silvo, Ernest Vobovnik, izjave, vse v AMNOM; M arburger Zeitung, 3. avgusta 1943. 8 3 Poročilo orožniške podružnične postaje Podvelka z dne 29. julija 1943, v AMNOM. 84 Poročilo o delu KP in SKOJ v Pohorskem bataljonu (brez datuma, ver­ jetno iz konca junija 1943), v AIZDG, fase. 330/1. Opomba: V dokum entu so navedena samo partizanska imena. A vtorje dodal tudi im ena in priimke, razen za Oskarja, ki ga ni mogel ugotoviti. 8 5 Raport št. 2 Pohorskega bataljona z dne 24. julija 1943, v AIZDG, fase. 330/1. Opomba: Franta Komel pojasnuje, daje šel Vincenc Janko-Harkov v akcijo na železniško progo pri Celju, ker je bil kot domačin iz Letuša dober poznavalec tamkajšnjih razmer. Če je bil Harkov na pohodu z desetino uspešen, Komel ni vedel povedati. 86 ARSNZ SRS. 8 7 Prav tam. 88 Ferenc, W ehrmannschaft, stran 112, 113; Ževart, NOB v Šaleški dolini, stran 376. 8 9 ARSNZ SRS; topografija NOB v Koroškem pokrajinskem muzeju revo­ lucije Slovenj Gradec. 9 0 Dopis kom andanta varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem z dne 26. julija 1943 orožniškemu glavarstvu Maribor, v AIZDG. 9 1 Aleksandar Vojinovič-Vojin, Ponovno svobodni. Ljubljana 1959 (dalje navajam Vojinovič, Ponovno svobodni), stran. 122 - 1931. 9 2 Glej opombo 87. 9 3 ARSNZ SRS. 9 4 Vojinovič, Ponovno svobodni, str. 131-133. 95 Prav tam, stran 134, 135. 96 Poročila orožniških postaj Slovenske Konjice z dne 3., 4., 7. avgusta 1943, Zbelovo z dne 4. avgusta 1943, Ribnica na Pohorju z dne 2. avgusta 1943, Mis­ linja z dne 1. in 2. avgusta 1943, Vitanje z dne 5. avgusta 1943, Oplotnica z dne 3. in 4. avgusta 1943, Šm artno na Pohorju z dne 5. avgusta 1943, vsa v AMNOM. 9 7 Milko Golob-Jožko, Franc Žigart-Vitez, izjavi v AMNOM. 98 Poročilo orožniške postaje Slovenska Bistrica z dne 5. avgusta 1943 v AMNOM. 9 9 Poročilo orožniške postaje Šmartno na Pohorju z dne 6. avgusta 1943, v AMNOM. 1 0 0 Anton Vidmar, sm rtna obsodba z dne 19.septem bra 1943, ARSNZ SRS; Franc Žigart-Vitez, Milko Golob-Jožko, izjavi v AMNOM. 1 0 1 Poročila orožniških postaj Ruše z dne 5. in 7. avgusta 1943, Oplotnica z dne 6. in 7. avgusta 1943, v AMNOM; Milan Ivanuša-Vencelj, ustni vir za Ru­ dolfa Košnjaka. 1 0 2 Rajko Mithans-Mišo je šel 8. avgusta 1943 s Pohorskim bataljonom na Koroško, potem pa na Moravško, od tod je prišel marca 1944 nazaj v Zidan­ škovo brigado kot spremljevalec kom andanta Andreja Cetinskega-Leva. Poli­ cisti so ga zajeli 4. aprila 1944 in je kmalu postal zaupnik gestapa ter raztrganec. Padel je 31. julija 1944 na Ljubnem kot član protibande »Nikola« v boju proti 145 Šlandrovi brigadi (povzetek podatkov iz zapisnika Rajka Mithansa na gestapu 6. aprila 1944, v ARSNZ SRS). l°3 Friderik Dravšnik, življenjepis v AMNOM; Zalaznik, Dolga in težka pot, stran 171, 172. 1 0 4 Poročilo orožniške postaje Šmartno pri Slovenjem Gradcu z dne 8. av­ gusta 1943, v AMNOM. 1 0 5 poročilo orožniške postaje Slovenj Gradec z dne 8. avgusta 1943: Tone Ulrih-Kristl, izjava, oboje v AMNOM; Poslovilna pisma žrtev za svobodo, stran 381. 106 Vojinovič, Ponovno svobodni, stran 137. 1 0 7 Franta Komel, izjava v AMNOM; Vojinovič, Ponovno svobodni, stran 137; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 21, 24, 26. 108 Bogdan Žolnir, Borba za Pohorje po 8. januarju 1943; Franc Žigart-Vi- tez, izjava, oboje v AMNOM. 1 0 9 Ivan Medič-Silvo, Ivan Urbančič-Hinko, Alojz Vindiš-Dunda, izjave v AMNOM; Ževart, NOB v Šaleški dolini, stran 374, 375; Fajdiga, Zidanškova bri­ gada, stran 24. 1 1 0 Ivan Uranič-Drago, izjava v AMNOM; Ladislav Grat-Kijev, V metežu. Ljubljana 1969 (dalje navajam Kijev, V metežu), stran 202. 1 1 1 Rajko Mithans, ARSNZ SRS, glej opom bo 102. 1 1 2 Franta Komel, izjava v AMNOM. 1 1 3 Zbornik NOV, VI/6, dok. 162. 1 1 4 Slavko Ivajnšič-Boris, Daniel Hojs-Ljubo, Milko Golob-Jožko, Dušan Spindler-Kovač, izjave v AMNOM. Slavko Ivajnšič-Boris, Prleški partizani od 1941 do 1945. TV 15, 23. februarja 1984. 1 1 5 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 29. 116 prav tam, stran 22. 1 1 7 Fajdiga, Zidanškova brigada, str. 21-24. 118 Franta Komel, Ivan Uranič-Drago, izjavi v AMNOM; Miroslav Stiplov- šek, Šlandrova brigada. Ljubljana 1971, (dalje navajam Stiplovšek, Šlandrova brigada), stran 73. 1 1 9 Ivan Martinčič-Vanja, Franta Komel, Alojz Vindiš-Dunda, izjave v AM­ NOM. 1 2 0 Kijev, V metežu, stran 202; Dušan Špindler, spomini v AMNOM. 1 2 1 Alojz Vindiš-Dunda, izjava v AMNOM. 1 2 2 Franc Herle-Nande, Josip Jeras-Branko, Tone Poljanšek-Branko, izjave v AMNOM. 1 2 3 Ivan Medič-Silvo, Alojz Vindiš-Dunda, izjavi v AMNOM. 1 2 4 Ivan Uranič-Drago, izjava v AMNOM. 1 2 5 Milan Trtnik-Milanček, izjava v AMNOM. 1 2 6 Stiplovšek, Šlandrova brigada, stran 73. 1 2 7 Ivan Medič-Silvo, izjava v AMNOM. 1 2 8 Tomaž Slapar-Tugo, Franta Komel, Ivan Medič-Silvo, Alojz Vin­ diš-Dunda, Milan Trtnik-Milanček, izjave v AMNOM, Ivan Cerar, Ob Savi. Spo­ mini na partizanska leta, III, 1949. 1 2 9 Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 24, 25. 146 IV. Delovanje Pohorske čete od 8. avgusta do začetka oktobra 1943 Po odhodu Pohorskega bataljona na Dolenjsko oziroma na Moravško se je pričelo na pohorskem operacijskem območju izjemno težavno obdobje. Na Pohorju je ostala slabotna četica, 22 mož oborožena s 14 puškami različnega izvora. V četi so bili 4 ranjenci in nekaj bolnih ter izčrpanih borcev. Takšna organi­ zacijsko neustrezna enota se je znašla pred dvema velikima te­ žavama. Prva je bila v pravem navalu novih borcev Srbov in H r­ vatov iz raznih nacističnih taborišč ter domačinov dezerterjev iz okupatorjevih oboroženih formacij, vojnih obveznikov in drugih prostovoljcev. Drugo težavo pa je predstavljalo pomanj­ kanje orožja, streliva, opreme, sanitetnega materiala, oblačil, obutve in vodilnega kadra. Kako premagati vse težave, razviti dobro četo, iz nje bataljon v sicer ugodnih, celo prelom nih po­ litičnih razmerah v obdobju pred in po kapitulaciji Italije ter ob hitrejšem napredovanju zaveznikov na vseh frontah? To so bile dileme vodstva čete, ki sta ga najprej predstavljala dva, potem pa en mesec trije vodilni borci. Komandir Ivan Zagernik-Joco, politični kom isar Alaksan- dar Vojinovič-Vojin in vsi borci so se vseh težav zavedali. Sov­ ražnik je imel v tem času opraviti samo s četo, ki se v vojaško organizacijskem pogledu ni mogla primerjati z bataljonom. Ta se je organizacijsko že dokaj utrdil, pričel pa se je uveljavljati tudi vojaško, zlasti pa politično. Torej z odhodom bataljona so se razmere za partizane na Pohorju izjemno poslabšale. Glede na popolno sovražnikovo premoč v oboroženi sili lahko pouda­ rimo, da je bila sedaj četa na začetku velikih preskušenj. Pred njo sta bili neposredni nalogi: premagovanje naštetih težav in nadaljevanje boja proti številčno neprimerljivo močnejšemu sovražniku.1 147 INTERNIRANCI Z DUNAJA Z BRATOMA ŠIMIĆ NA POHORJU Minil je približno teden, ko so šli iz taborišča Joco, Vojin in še en borec na dogovorjeni sestanek blizu Kremžarice s Hildo Turk-Turico. Srečanje je bilo uspešno. Hilda je prišla v sprem ­ stvu prijateljice z vlakom iz M aribora do Slovenjega Gradca, potem pa peš do Kremžarice.2 Vesela je poročala, d aje na Du­ naju našla Marijo, ki jo je povezala z Rudijem Šimicem. Dogo­ vorili so se, da bo kakor jutri prišel v M aribor k njeni sestri Ka­ tici Slana v Linhartovo ulico 12 Kosta Stojanovič z Dunaja in da bo tu ponarejal za tovariše potne liste. Vsak petek pa bo m a­ riborski sodelavec Milan Medvešček, ki je bil v službi pri želez­ nici, odnesel potne liste za tovariše na Dunaj, odkoder bi se po­ tem organizirane skupine ob sobotah odpeljale z vlakom do Maribora, odtod pa odšle z vodniki na Pohorje. Tako naj bi pri­ spela prva skupina v M aribor že približno čez teden dni, to je v soboto, ko je bilo v taboriščih na Dunaju manj kontrol, njiho­ vo odsotnost pa bi ugotovili komaj v ponedeljek. Ob slovesu so se dogovorili, da se dobijo v soboto zvečer v Mariboru. Parti­ zanska patrulja je potem na slovenjegraškem terenu obračuna­ la z gestapovcem in odšla v bataljonsko taborišče. Tu jo je ča­ kalo veliko presenečenje, saj je med njihovo odsotnostjo, kot smo že opisali, odšel bataljon s Pohorja. V taborišču je bila tako sedaj majhna četa borcev. Jocu so izročili pismo štaba bataljo­ na, ki je postavil njega za komandirja, Vojina pa za političnega komisarja. V pismu so navedli vzrok odhoda bataljona proti Sa­ vi ter tudi kratka navodila za nadaljnje delovanje čete, kako se naj oborožuje, skrbi za ranjence, bolne in za pridobivanje novih borcev. Kurirsko zvezo so določili za vsako sredo pri Pesku pri velikem kamnu. Vrnitev Jocove patrulje v taborišče je bila verjetno dan po odhodu bataljona 9. avgusta 1943. Četa se je potem prem estila bliže Mariboru, saj je tam načrtovala nekaj akcij in tudi okoli­ ščine spričo reševanja internirancev z Dunaja, so ji velevale biti bliže Maribora. V petek ponoči je krenila pod vodstvom Stane­ ta Lenardona patrulja za zvezo s skupino dunajskih beguncev. Zgodaj v nedeljo pa je šel z drugo patruljo tudi Vojin naproti ubežnikom in Stanetovi patrulji. Bilo je veliko ugibanj, ali je be­ guncem uspelo ali so postali žrtve sovražnika? Toda kmalu je 148 m učna razmišljanja prekinil stražar, ki je iz izvidnice sporočal, da prihaja skupina blizu 20 ljudi. In res, s Stanetovo patruljo se je na Pohorje vzpenjalo precej beguncev Srbov in Hrvatov. Med njimi sta bila tudi znamenita stara kom unista brata Rudi in Martin Šimic.3 Martin, ki je bil rojen leta 1906 v Osijeku, po poklicu kvalificirani delavec, član SKOJ je postal leta 1924, KP leta 1925, v stari Jugoslaviji pa je bil v letih od 1928 do 1937 kar devet let na robiji in po zaporih. Po vojni je bil polkovnik, no­ silec partizanske spomenice, um rije leta 1980. Brat Rudi, rojen leta 1912, tudi v Osijeku, kovinar, član SKOJ od leta 1927, član KP od leta 1933, na robiji je bil v razdobju od 1929 do 1933, ude­ leženec ustanovnega kongresa KP Hrvatske leta 1937 s tovari­ šem Titom in drugimi v Samoboru in španski borec; po vojni nosilec spomenice 1941, polkovnik, državni podsekretar za notranje zadeve SR Hrvatske, živi v Zagrebu.4 Poudariti pa moramo, da je to razmeroma veliko in opazno skupino na železniški postaji v M ariboru pričakala Hilda Turk z bratom Ivanom in drugimi sodelavci. Kako drzni in spretni so bili vodniki - aktivisti, je danes kar težko razumeti. To je bil njihov velik uspeh, saj so okupatorju neopazno od kolodvora skozi mesto, čez most, skozi Novo vas na Pohorje odpeljali kar številno skupino, ki je šla seveda previdno v ustreznem razma­ ku srečno do cilja. Hilda je ob prihodu prve skupine poročala, da ponarejata potne liste pri njeni sestri Katici Slana dva tova­ riša, Kosta Stojanovič in njegov sodelavec. Tudi Vojin je poslal Kosti po Hildi svoj ponarejeni potni list, ki ga je ta potem še trikrat priredil za pobege drugih tovarišev z Dunaja.5 Rudi Šimic je prinesel s seboj z Dunaja več fotografij s po­ datki za tovariše, ki so potrebovali ponarejene potne liste. Vse so poslali do Koste, kije potem nalogo v nekaj dneh odlično op­ ravil in kurir je odnesel precej potnih listov na Dunaj, da je od tam naslednjo soboto zopet odpotovala skupina beguncev do Maribora, odtod pa na Pohorje. Med potjo, ko se je kolona pre­ mikala proti taborišču, je revolucionar Rudi Šimic navdušeno pripovedoval, kako lepo so jih sprejeli pogumni ilegalci v Ma­ riboru, potem partizanska patrulja pod Pohorjem, prav ganjen pa je bil s sotovariši spričo organizirane prehrane. Dejal je: »Po­ misli, topel obed so nam prinesli zunaj mesta. Žene naših tova­ rišev v M ariboru so skuhale, tovariši pa so ga prinesli. Koliko tveganja in koliko ljubezni je bilo v tem ...« Ponoči, že proti jut- 149 ti na vlakih in drugod. Vlak Dunaj-M aribor bosta kontrolirali vojaška in civilna patrulja. Vsega se bo potrebno lotiti, da v Ma­ riboru odkrijejo sprejemne javke za begunce z Dunaja, je po­ udarjeno v navodilu za akcijo. Glavno izdajalsko vlogo sta v od­ krivanju domoljubnih beguncev na Dunaju odigrala agenta AST jugoslovanskega rodu Svetislav 01ušky-Pop in Dušan La­ sič, ki se je predstavljal tudi kot Miloš Sinanovič. Povezana sta bila z agentoma AST Lemmerjem, Hambo in z drugimi gesta­ povci. Od naših domoljubov na Dunaju so zvedeli za javko v Mariboru, kjer je delal Lazar Radakovič. Svetislav Olušky-Pop in Dušan Lasič sta se odpeljala v nedeljo 29. avgusta 1943 v Ma­ ribor na oglede. Toda frizerski salon je bil zaprt in obžalovala sta, ker se nista mogla povezati z Radakovičem. 01ušky je ostal v Mariboru, na zvezo z dunajskim gestapom pa je poslal Lasiča. Z njim se je na Dunaj odpeljal Lazar Tarabič, ki je prišel 28. av­ gusta v M aribor z Radom Rajkovičem iskat zveze. Lasič jim a je obljubil zvezo, Tarabiču pa naročil, naj zbere tovariše za odhod v partizane. Z Dunaja je potem krenila z vlakom v ponedeljek 30. avgusta ob 22,45 skupina devetih beguncev, ki se jim je kot deseti pridružil tudi agent Lasič. Na kolodvoru v M ariboru jih je 31. avgusta pričakal agent 01ušky in tu je bil tudi begunec Rajkovič. 01ušky in Lasič sta se domenila, da odpelje begunce v bližnjo kavarno Steierhof nasproti kolodvora Lasič. 01ušky je medtem stopil do Radakoviča, kjer je našel tudi njegovega so­ delavca Dušana Savatoviča. Ker ni bila ta skupina najavljena, ju je agent s težavo pregovoril, da sta jo obljubila prevzeti ob 12. uri v kolodvorski restavraciji. Savatovič je hitel organizirat zveze, 01ušky pa je povabil Radakoviča na razgovor v gostilno Seyfried. Tu so že čakali gestapovci in prijeli Radakoviča, hkra­ ti pa je druga skupina gestapovcev prijela vseh deset beguncev, ki jih je imel zbrane agent Dušan Lasič. Gestapo je potem na hitrico prijel še Dušana Savatoviča, Nikola Badovinca, Radova­ na Rešnjaka, Petra Bibiča, Petra Vujčiča in še verjetno koga. Iz prijete skupine, ki seje pripeljala z Dunaja, so znani Josip Pušic, Lazar Tarabič, Veselin Živanovič, Cvijo Otopašič, Radivoj Voj­ novič, Stevo Devlič, Družetič, Stevan Nikitič, Radko Starčevič in Rade Rajkovič. Na zaslišanjih je gestapo med drugim zvedel, daje Savatovič predal v nedaljo 29. avtusta 1943 zadnjo skupino petih beguncev Badovincu, ta pa jih je s sodelavcem prevzel v m estnem parku in poslal po zvezah na Pohorje. Zvedeli so za 170 več pom em bnih paritzanskih povezav in tudi to, daje Lazar Ra- dakovič pričakoval namesto dunajske skupine skupino begun­ cev iz Gradca, ki naj bi prišla po dogovorjenih zvezah. Nikola Badovinac je dočakal tragičen konec, saj je umrl v Auschwitzu, Lazar Radakovič je preživel Mauthausen, koncentracijsko ta­ borišče je preživel tudi Radovan Rešnjak. Iz dunajske skupine so poslali Radka Starčeviča, doma iz Prijedora 2. decem bra 1943, v koncentracijsko taborišče Flossenburg, m edtem ko za druge o njihovi nadaljnji usodi po aretaciji ni podatkov.4 8 V verigi sovražnikovih vdorov v organzacijo NOB je bil tudi ta prim er razbitja postojanke in javke pri Siliču hud udarec od­ porniškemu gibanju. KAPITULACIJA ITALIJE IN NAPREDOVANJE RDEČE ARMADE POMEMBNA SPODBUDA ZA HITREJŠI RAZVOJ NARODNOOSVOBODILNEGA GIBANJA Sekretar pokrajinskega komiteja KPS za severno Slovenijo Peter Stante-Skala je konec avgusta in v začetku septm ebra 1943 poročal, da se je politični položaj na Štajerskem zaradi neuspele nemške ofenzive na vzhodu zelo ugodno razvijal. Po­ krajinski kom iteje sodil, da so uspešna poletna ofenziva Rdeče armade, zavežniško zavzetje Sicilije in uspehi narodnoosvobo­ dilne vojske Jugoslavije in Slovenije močno vplivali na preob­ rat političnega razpoloženja množic. Še večji učinek je imela 8. septem bra 1943 vest o kapitulaciji Italije. Ta je za nekaj časa močno demoralizirala tudi spodnještajerske N em ce4 9 Toda Pohorje in vsa severna Slovenija sta bila še vedno pod nepopustljivim krutim nacističnim pritiskom, ki ni kazalo vide­ za nobenega popuščanja. Spodbudne pa so bile vesti o naglem razvoju NOB, zlasti na Dolenjskem in tudi drugod.5 0 Kljub nadaljevanju hudega okupatorjevega nasilja na Šta­ jerskem, Koroškem in Gorenjskem so bile spričo kapitulacije Italije med prebivalstvom opazne pozitivne sprem embe pri hit­ rejši opredeljivi za OF in v protinacističnem obnašanju. Septem bra je na Štajerskem in Gorenjskem nastalo zaradi odhoda Šlandrove ter Prešernove brigade na Dolenjsko in Not­ ranjsko za nekaj časa zatišje. General policije Rösener, vodja štaba za protipartizansko bojevanje, ki ga je Himmler, nezado- 171 ru, pa je vse pretresel dogodek, ki ga je povzročil begunec Reso Memišević, Bosanec, ki je živel v Osijeku. Dezertiral je s stražar­ skega mesta z novo puško. To je zlasti skalilo veselje prvega dne svobodnega življenja beguncev. Rešo so tovariši dobro poznali. Njegova želja pobega iz taborišča je bila velika, toda še močnej­ ša, da bi videl ženo in otroke. Po vojni so tovariši zvedeli za nje­ gov žalostni konec. Dosegel je dom v Osijeku, videl otroke, po katerih je neizmerno hrepenel. Toda neki ustaš ga je ob priho­ du opazil. Hišo so obkolili, ga odpeljali in ustrelili. Begunce so preostali partizani v taborišču čete lepo spreje­ li. Rudi Šimic, ki si je nadel staro ilegalno ime Hinko, je takoj postal namestnik političnega komisarja čete in sekretar partij­ ske celice. Taje sedaj zaživela, saj je prišlo z begunci več članov KP. Z Dunaja sta z begunci prišla na Pohorje tudi Marija Kne­ žević iz Osijeka in Kaja, pozneje poročena Cerjan. Akcija z re­ ševanjem beguncev z Dunaja je uspešno potekala. Vsako sobo­ to so prihajale skupine po 5, 6 ali več beguncev. Pobegi pa se niso vselej srečno končali. Pripetilo seje, da eno od skupin na kolodvoru v Mariboru nihče ni pričakal. Dva tovariša, ki so ju določili, naj jih čakata, je opazila policija. Da ne bi prišlo do are­ tacij, sta se skrila. Ta skupina se je potem vrnila na Dunaj, po­ beg pa ji je prek Maribora uspel naslednjo soboto, ko je zveza delovala.6 Hilda Turk je šla zaradi reševanja beguncev večkrat na Du­ naj. Tudi ta navaja primer težave s skupino, ki so jo počakali na mariborskem kolodvoru. Skozi mesto so jo srečno pripeljali v Ertlovo koruzo. Na zvezo pa so zamudili kurirji s Pohorja. Sku­ pina je šla tako komaj proti jutru naprej, toda na vznožju Po­ horja pri sedanji postaji vzpenjače je naletela na sovražnikovo zasedo, kije po njej streljala. Eden od novincev je menda padel, drugi pa so se razbežali. Naslednjega dne se je eden od novin­ cev zatekel na Hildin dom. Tega in še nekaj drugih, ki so jih ak­ tivisti našli, so potem s težavo spravili na Pohorje.7 S četrto skupino so se konec avgusta 1943 končali pobegi z Dunaja. Tako je Pohorska četa pridobila približno 30 novih borcev. Sovraštvo do nacistov je med begunci, sedaj pohorski­ mi partizani, rodilo misel, da bi šli na Dunaj zažgat eno od ta­ borišč, kjer so bila tudi velika skladišča lesa, gradbenega ma­ teriala, odej, usnja in drugega. Za izvedbo sabotaže so določili Borisava Stankoviča-Čulavko, Petra Kokoviča in Andrijo Ko- 150 kotovića. Opremljeni z odlično ponarejenimi potnimi listi, lepo oblečeni, oboroženi s pištolami in oskrbljeni z denarjem ter ži­ vilskimi kartami so krenili prek Maribora na Dunaj. Odtod so kmalu poslali na Pohorje nova dva taboriščnika. Stankovič pa je sporočil, da bo nalogo izvršil in se kmalu vrnil na Pohorje. Po vojni je povedal Petar Španovič, ki seje pridružil trojici za izvršitev naloge na Dunaju, da seje Andrija Kokotovič premislil in tudi drugim zagrozil, da ne smejo tega storiti. Andrija se je zadovoljil z udobnim življenjem, ki si ga je ob vrnitvi na Dunaj uredil. Stankovič, Kokovič in Spanovič so šli potem z Dunaja v druge jugoslovanske kraje v partizane. Prva sta kot partizan­ ska voditelja padla, Spanovič pa je preživel.8 ŠE ENA JALOVA OKUPATORJEVA, »VELIKA AKCIJA« NA POHORJE Kljub odhodu bataljona s Pohorja je bilo na zvezah, po ka­ terih so z raznih strani prihajali novi borci na Pohorje, zelo ži­ vahno. Enako je bilo avgusta tudi na mnogih javkah, katerih pr­ venstvena naloga je bila pošiljati na Pohorje novince, orožje, sa­ nitetni in drug material. Kot smo že omenili, je sovražnik 2. avgusta 1943 na štabnem razgovoru v Mariboru ugotovil, da je na Pohorju okoli 80 par­ tizanov. To gaje močno vznemirjalo, zlasti pa dnevna poročila njegovega aparata o stalnem dotoku novincev na Pohorje. Ta­ ko je orožniška postaja Oplotnica poročala, daje bilo v noči na 14. avgust v Keblu, Nadgradu in Podgradu pri 17 kmetih skup­ no 40 do 50 partizanov. Popoldne 14. avgusta sta jih pri Mrzlem studencu med Osankarico in Peskom še bolj pretirano naštela dva pastrija kar približno 100 in to sporočila orožnikom v Op­ lotnico.9 Sovražnik pa je imel tudi druge vire informacij o po­ rastu dotoka novincev v partizane. Daje bilo ugodno razpolo­ ženje za odhod v partizane, pove tudi primer okupatorjevega zaupnika iz pekarne Scherbaum v Mariboru. Tako je pekovski pomočnik Rudolf Kurnik, brat velikokrat omenjenega raztr­ ganca Adolfa Kurnika, prijavil 3. avgusta 1943 Andreja Ikovica, pekovskega pomočnika, da bo odšel v partizane, čim bo dobil poziv za nemško vojsko. O Ikovicu dalje navaja, da so ga do tega pripravili njegov brat iz Savinjske doline in »Čiči«, ki delajo pri 151 Scherbaumu. Dalje je prijavil iz pekarne Antona Pankertsa, da tudi čaka na priložnost za odhod med partizane, da je proti- nemško opredeljen in da vedno ščuva proti Nemčiji. Jožeta Še­ liga iz pekarne je zatožil, da posluša tuje radijske postaje in po­ tem te vesti pred uradnimi komentira.1 0 Kolikor je mogoče iz obstoječih virov ugotoviti, okupator dalj časa ni vedel, da je šel Pohorski bataljon 8. avgusta 1943 s Pohorja in da je tu ostala le četa. To predpostavljamo tudi zato, ker ne bi sicer organiziral »velike akcije« od 13. do 15. avgusta 1943 na Pohorje. Iz poročila vodje gestapovskega oporišča Mis­ linja Berložnika je še razvidno, da so bili na prvi dan te akcije njegovi raztrganci Brunšek, Kurnik in Čop dne 13. avgusta v oboroženi zaporni zasedi na koroški meji.1 1 Ker ni dovolj dokumentov, ki bi v celoti predstavili to ak­ cijo, njen potek in učinek, se bomo zadovoljili še z dvema do­ kumentoma. Tako je orožniško glavarstvo Maribor izdalo po­ velje za akcijo na Pohorje št. 10 z dne 31. julija 1943. V istem do­ kumentu je v pripisu z dne 18. avgusta 1943 navedeno, da seje akcija končala 16. avgusta 1943. S tem dnem so prenehala ve­ ljati tudi zaporna območja na Pohorju, ki sojih za čas akcije za Pohorje določili in razglasili. Konec zapore so ukazali sporočiti podrejenim orožniškim oddelkovodjem v Mariboru, Radljah ob Dravi, Slovenjem Gradcu, Slovenskih Konjicah in v Sloven­ ski Bistrici.1 2 Na štabnem razgovoru v Mariboru 16. avgusta 1943 je pred­ stavnik varnostne policije in varnostne službe Tesennfitz poro­ čal: »Bande so se sedaj umirile. Se hočejo reorganizirati, da bi prišle do orožja in moštva. Prehod vojaških sil je napravil velik vtis in se prav zato v zahodnem delu Spodnje Štajerske ni zgo­ dilo nič posebnega. Več aktivnosti je opaziti edinole na Pohorju in v brežiškem okrožju. Med akcijo na pohorskem območju smo prijeli 1 1 oseb. ... Banditi so v Spodnji Štajerski od 1 . do 14. avgusta 1943 zagrešili 18 roparskih napadov. Odvedli so 10 oseb in eno ubili. .. .«I 3 Ta dokument pojasni, daje imel okupator v tem času že ne­ kaj podatkov o preosnovi partizanskih enot na Slovenskem. S prehodom svojih vojaških enot pa si je delal utvare o nekem uresničenem vtisu oziroma zastrašujočem uspehu med prebi­ valstvom. Za razjasnitev poteka protipartizanske akcije je naj­ 152 pomembnejši podatek, ki govori, da so med akcijo na pohor­ skem območju prijeli 1 1 oseb. Trije okupatorjevi dokumenti torej govorijo o akciji sredi avgusta 1943 na Pohorje, medtem ko piše takratni borec ude­ leženec Maksim Peklar o akciji, da jo je sovražnik organiziral s precejšnjim številom oboroženih mož, daje prišlo do spopa­ da na območju Kota nad Oplotnico in da so imeli policisti ne­ kaj mrtvih ter ranjenih. Ker niso imeli partizani nobenih žrtev, lahko sklenemo, daje bila tudi ta tako imenovana »velika ak­ cija« na Pohorju zopet udarec v prazno. O enajstih prijetih ose­ bah med akcijo, kot je poročal sovražnik, si lahko razložimo, da je sovražnik, kot po navadi, prijel kmete - partizanske sodelav­ ce. Tako je vselej delno opravičeval neuspele akcije, hkrati pa se je znesel nad golorokim prebivalstvom z željo, da bi ga z gro­ bim nasiljem odvrnil od partizanov.1 4 VELIKA DEJAVNOST ILEGALNIH POSTOJANK Značilnost narodnoosvobodilnega gibanja v mesecu avgus­ tu 1943 je v izredno uspešni dejavnosti ilegalnih postojank v Mariboru in njegovi okolici, dobra povezava teh postojank s Pohorsko četo, velik priliv novih borcev na Pohorje ter nadvse zaskrbljujoče pomanjkanje orožja. Posebej je potrebno pouda­ riti zveze, ki so avgusta izvrstno delovale pri reševanju delavcev iz raznih prisilnih delovnih in drugih nacističnih taborišč z Du­ naja, iz Gradca, Leobna in še nekaterih avstrijskih krajev. V Mariboru je bila že večkrat omenjena osredn ja postojan­ ka pri Mihaelu Ertlu, za kadetnico v Novi vasi. Sem so redno prihajali s Pohorja organizatorji Joco, Stane, Vojin, Fazan, Hil­ da, njihovi sodelavci, kurirske patrulje, ilegalni vodniki in dru­ gi sodelavci. Na Ertlovo postojanko so bile med drugimi veza­ ne postojanke Franca Pupisa in Vlada Škedlja, v Ulici ceste zmage in na Bolfenški cesti, Mirka Kselmana in Ivanke Valen- čak, v sedanji Ulici heroja Šercerja 47. Sem sta hodila tudi so­ delavca Srečko Obreht in Bogdan Madžarac, ki je pošiljal iz Gradca na Pohorje Srbe in Hrvate.1 5 V koloniji je bila znana po­ stojanka pri Turkovih, kije bila vezana na Ertla in na več strani, na primer s sestro Katico Slana v Linhartovi ulici 12. Sem je pri­ nesel poleti 1943 Pepi Čelofiga iz Bresternice šapirograf. Tu so 153 Hilda in njeni sodelavci nekaj časa razmnoževali letake, jih raz­ širjali, potem pa so šapirograf odstopili pohorskim partiza­ nom. Ti so ga namestili v bunkerju pri Pesku in z izdelavo le­ takov nadaljevali. Hilda in njena brata Ivan ter Otmar so iskali v mestu in okolici varne postojanke, pri čemer jim je pomagala tudi aktivistka Vida Štuhec. Tako je Ivan Turk pridobil za so­ delovanje Hildo Stančič, ta pa je zagotovila pri materi Tereziji in očimu Karlu Krambergerju v Hrastju nad Pekrami zaneslji­ vo ilegalno postojanko. Ivan Turk je imel tudi najeto neprijav­ ljeno sobo v sedanjem domu JLA, ki so jo uporabljali za skla­ dišče pridobljenih uniform in drugega materiala ter za sestan­ ke. Z Ertlovimi je bila tudi povezana partizanska družina Mar­ kelj na Studencih, z obema pa sta zopet sodelovali družini Jo­ žeta Maroha in Jožeta Tertineka, obe s Studencev. Skupina Petra Ruperja iz Špesovega sela, v kateri so delo­ vali Bogdan Knallič, Radovan Rešnjak, Franc Pupis, Jože Ber- glez-Fazan, železničar Orešnik, Ludvik Plomberger, je tudi bila tesno povezana z Ertlovo postojanko. Ruperjevc zveze so sega­ le tudi na Gorenjsko in na Dunaj. Dalje sta bili na Ertla vezani močni postojanki pri Francu Poropatu v Brezju in pri Francu Lesniku v Miklavžu na Dravskem polju. Nadaljnji pomembni postojanki, povezani z Ertlovo, sta bili v Radvanju pri Berti Vo- bovnik na Engelsovi 85 in pri Justi Samec v Vrtnarski 5. Ti po­ stojanki sta bili za kadetnico in praktični tudi zato, ker sta bili od Ertla oddaljeni le dobrih pet minut. K Berti in Justi so hodili Ivan in Hilda Turk, Joco, Stane, Vojin, Anica in Franc Pupis, Bertin brat partizan Ernest, Ludvik Svenšek-Bojan in še neka­ teri. Prek teh postojank je šlo do Ertla več novincev, nekatere pa so odtod odpeljali naravnost na Pohorje. Berta je bila pove­ zana s pohorskimi partizani tudi prek svojcev v Ribnici na Po­ horju, v Ulici ob železnici 6 s sestro Romano, na Teznu z Ivanom Gerečnikom, na Partizanski cesti pa s pomembno postojanko pri Vinku Štuhcu. Poleti 1943 se je čvrsto povezala z Ertlovo po­ stojanko tudi skupina, v kateri so bili Jože Kovač s Studencev, Polde Ratajc iz Koseskega ulice 20, Alojz Decorti in še nekateri. Skupina je imela tudi zvezo z Dolenjsko, odkoder je dobivala partizanski tisk. Ratajc in Decorti pa sta nekaj časa razširjala tu­ di letake, ki sta jih sama izdelovala.1 6 Poglavje zaseje predstavljala skupina pri Glavnem kolodvo­ ru, ki je pomagala velikemu številu, zlasti Srbov in Hrvatov, ki 154 so bežali s prisilnega dela i/. nacističnih taborišč z Dunaja, iz Gradca in od drugod. V tej skupini je bilo več frizerjev, nekaj trgovcev in sodelavcev drugih poklicev. Begunce so potem vo­ dili Radovan Rešnjak, Ivan Gerečnik, Franc Pupis, Ludvik Plomberger, Franc Po ropat, Bogdan Knaflič, Vlado Škedelj, Ni­ kola Badovinac, Justi Samec in drugi na postojanke k Ludviku Plombergerju na Volodjevo40, k Luki Vidoviču in gostilničarki Dovičevi na Ptujsko 49, k Ignacu Stropniku na Cesto XIV. di­ vizije 14, k njegovemu bratu Karlu v Moskovsko 3 in še na več postojank. Tu so bili begunci skriti in čakali, da so jih partizan­ ske patrulje odpeljale, večino do Ertla, nekatere manjše skupi­ ne in posameznike pa tudi naravnost, po navadi mimo betnav- ske skakalnice, na Pohorje.1 7 Ta postojanka, ki bi ji lahko tudi rekla frizerska, je delovala že kar nekako kot v profesionalnem ilegalnem slogu. Sedež javke ali postojanke je bil na Partizanski cesti 11, točno nasproti glavnega kolodvora v Mariboru, v fri­ zerskem salonu Dinka Siliča. Pri njem sta 1941 delala komunis­ ta Mato Utovič in Nikola Silič, k njima pa sta hodila tudi orga­ nizatorja vstaje Miloš Zidanšek in Rado Iršič ter drugi. Utoviča je okupator odpel jal v koncentracijsko taborišče, Nikola je zbe­ žal v partizane, toda postojanka je še naprej delovala.1 8 Okupa­ torje Dinka Siliča zaprl 1941, vendar seje takrat in tudi pozneje reševal s svojim hrvaškim državljanstvom.1 9 Avgusta 1943 sta imela na postojanki gotovo največ dela z novinci brivska po­ močnika Lazar Radakovič in Dušan Savatovič. Slednji je od 1942 do konca julija 1943 delal pri Siliču, avgusta pa pri mojstru Resineda, vendar je stalno hodil k sodelavcu Radakoviču. Sem so hodili tudi komunist Nikola Badovinac, ki je bil glavni us­ merjevalec beguncev, njegov polbrat Peter Vujčič, Radovan Rešnjak, brivca Andrej Latas in Peter Bibič ter drugi. Radako- vičeva skupina je imela na Dunaju sodelavce Josipa Pušica, Ste- vana Nikitiča, Lazarja Tarabiča, Rada Rajkoviča, Dušana Lacia, in druge, ki so pošiljali v Maribor begunce, imeli pa so poveza­ vo tudi z Gradcem.2 0 V Siličevi brivnici si je po nekajkratnem obisku ob striženju in britju sam našel zvezo za odhod na Po­ horje tudi Čedomir Zelič iz Jesenaša pri Virovitici, ki je bil na prisilnem delu na Dunaju. Poleti 1943 je po dogovoru z birvcem pripeljal z Dunaja 7 ali 8 tovarišev, na Pohorje pa jih je odpeljal partizan Stane2 1 (Lenardon - op. M. F.). Ilegalno delo aktivistov in postojank je bilo izredno po- 155 membno, hkrati pa zelo zahtevno ter smrtno nevarno. O žrtvah med organizatorji vstaje in graditelji OF je grozljiva bilanca ust­ reljenih ter odvedenih v koncentracijska taborišča smrti. Ven­ dar to naših ljudi ni odvrnilo do požrtvovalnega in tveganega ilegalnega boja proti okupatorju. Množični zgledi komunistov ilegalcev in drugih aktivistov, ki so junaško padli, so bili gotovo med dejavniki, ki so vplivali na dvig zavesti množic, da se mo­ rajo bojevati za svobodo in pravičnejšo družbeno ureditev ne glede na žrtve. V ponazoritev izjemne pomembnosti delovanja ilegalcev in postojank ter njihove uspešnosti si poglejmo števil­ ke o novincih, ki so prispeli na Pohorje samo avgusta 1943. Omenili smo že štiri skupine, skupno okoli 30 novincev z Du­ naja, ki sojih organizirali Vojinovič, Šimic, Hilda Turk in drugi. Aktivista Slavko Ivajnšič-Boris in Daniel Hojs-Ljubo sta pripe­ ljala 25. avgusta iz Prlekije skupno 20 novincev.2 2 Ujeti partizan Ivan Valenčak-Lord je na gestapu med drugim povedal, da se je v sprejemnem partizanskem taborišču na Pohorju nad Pek­ rami zbralo v približno enem tednu do 15. avgusta 1943 okoli 20 novincev, ki so jih odpeljali na Pesek ter da sta v tem času Vojin in Bojan hodila vsakodnevno iz sprejemnega taborišča v Maribor po novince.2 3 Zanimiv je podatek, kako je prišel avgus­ ta na sestanek k Berti Vobovnik v Radvanje Franc Pupis in po­ ročal Jocu, da je srečno pripeljal na Pohorje skupino 20 novin­ cev. Ob splošnem zadovol jstvu prisotnih mu je potem Joco na­ ročil, naj še to noč poskusi z novo skupino.2 4 Ob kar številnem odhodu novincev na Pohorje, govorijo tudi podatki ujetega borca drugega Pohorskega bataljona Franca Babška-Romana. Na zaslišanju je Nemcem povedal, daje šel na Pohorje s skupi- 'no približno 15 novincev, ki so se zbrali za kadetnico. Od tod jih je odpeljal na Pohorje partizan Gašper (Janez Filipič - op. M. F.). Po dveh dneh so prišli v taborišče, kjer naj bi bilo okoli 100 partizanov. Dalje je navedel, da sta v tem času pripeljala v taborišče veliko novincev zlasti Stane in Fazan.2 5 Iz Ostrovškine knjige zvemo, da je Babšek čakal na zvezo za Pohorje pri Berti Vobovnik,2 6 potem pa se je verjetno priključil skupini, ki je šla na Pohorje od Ertla. Od Berte Vobovnik je šel avgusta na Po­ horje tudi Ivan Gregorc-Sej iz Ribnice na Pohorju.2 7 Omenili smo tudi Zeličevo skupino 7-8 borcev, kije šla prek »frizerske javke«. Koliko pa je šlo prek te poleg Ertlove, verjetno najbolj obiskane javke, ni bilo mogoče doslej natančno ugotoviti. Lah­ 156 ko sklepamo, da so poslali na Pohorje julija in avgusta več deset novincev. Navedenih številk ne gre seštevati, saj bi tako lahko prišlo do podvajanja podatkov. Ocenimo pa lahko, da je od 8. avgusta, upoštevajoč tudi mnoge posameznike, ki so šli v par­ tizane na Pohorje, prišlo do konca avgusta 1943 okoli 90 novin­ cev. Četa je tako na koncu avgusta štela okoli 110 borcev. Pri­ pomniti moramo, da je ujeti Babšek povedal Nemcem dokaj natančno število okoli 100 partizanov, kolikor je ob njegovem prihodu v drugi polovici avgusta 1943 Pohorska četa resnično štela. Iz navedenega je razvidno, kako velik delež so v najtežjih razmerah delovanja prispevale partizanske postojanke s števil­ nimi pogumnimi in prizadevnimi sodelavci OF. Ta velika dejav­ nost v avgustu pa tudi ogledalo izredno zavzetega dela celotne čete z Jocom, Vojinom in Hinkom na čelu. IZDAJA KURIRKE SONJE Z USODNIMI POSLEDICAMI Četudi je začetek avgusta značilen za opazne uspehe odpor­ niškega gibanja na širšem pohorskem območju, pa moramo žal ugotoviti, da so se ponovno posrečili hudi agenturni udarci med partizanskimi sodelavci zlasti na mislinjskem in delno na ribniškem območju tudi okupatorju. Zopet je prišlo do bolečin žrtev med sodelavci OF in zaviranja hitrejšega razvoja gibanja. V nadaljnjem bomo opisali na kratko izdajalsko početje Štefke Forneci-Sonje iz Komisije nad Mislinjo. Gestapovec Berložnik je po večmesečnem neuspešnem protipartizanskem bojevanju pričel z najbolj skrajnimi nasilni­ mi preiskovalnimi metodami. Pričele so se tajne in javne are­ tacije z zasliševanji sodelavcev OF. Na udarcu so bili sumljivi Ivan Plevnik, Anton Seitl st., Marija Žigart, Štefka Forneci-So- nja in drugi. Komisija nad Mislinjo in njeno okolje z mnogimi sodelavci OFje bilo na hudi preskušnji. Berložnik je 5. avgusta 1943 od Plevnika na zaslišanju zvedel, da so ga partizani ob ust­ relitvi raztrganca Edija Blazinška izpustili na priporočilo par­ tizana Viteza. Že 7. in 8. avgusta je Berložnik zasliševal Vitezovo mater Marijo Žigart in njegovega očima Antona Seitla. Oba sta se uspešno zagovarjala, toda klobčič se je razpletal. Berložnik je z več strani zvedel za partizansko dejavnost 19-letne Sonje, 157 ki je od jeseni 1942 do 25. junija 1943 stanovala pri Antonu Seit­ lu, potem pa je šla namesto v partizane k sorodnikom v Lehen nad Ribnico na Pohorju. Berložnik je poslal 10. avgusta 1943 v Lehen Miha Pleterska in še enega raztrganca, ki sta Sonjo pri­ jela in mu jo izročila. Premeten gestapovski nasilnež je dobil v roke neizkušeno kmečko dekle, nestanovitnega značaja. Hitro jo je pridobil za gestapo in Sonja seje vpisala v seznam izdajal­ cev. Gestapo je pričel s poostrenim nasiljem. Najprej so prišli na vrsto njeni najbližji Marija Žigart in Anton Sciti star. ter Ivan Plevnik in Lenart Klemenc, potem pa je vprašanje, koga od mnogih znancev sodelavcev NOB ni očrnila. V vlogo izdajalke seje tako vživela, daje Berložniku oziroma gestapu povedala o partizanih in partizanskih sodelavcih od 1941 vse, kar je ve­ dela, še več, tudi kar je niso vprašali. Berložnik je od 5. do 8. av­ gusta 1943 najprej zasliševal na Mislinji Ivana Plevnika, Antona Seitla, Marijo Žigart in Lenarta Klemenca. Po zaslišanjih, kjer so se še kolikor toliko uspešno zagovarjali, jih je izpustil začas­ no domov. Toda ko je začel 11. avgusta 1943 dobivati, kolikor je hotel resničnih podatkov od Sonje o partizanskih sodelavcih, je štiri navedene zopet prijel, jih odstopil gestapu v Slovenjem Gradcu, ta pa jih je poslal 16. avgusta 1943 gestapu v Maribor. Gestapovcu Himmelu v Maribor so poslali v postopek tudi bratranca Ivana in Jožeta Seitla, gozdna delavca iz Komisije. Za Jožeta je imel Berložnik kombinacijo, da bi ga na terenu upo­ rabil za sodelavca,2 8 toda Jože je po vrnitvi iz zapora še naprej delal v osvobodilnem gibanju in šel med partizane leta 1944. Ivanje po izpustu nadaljeval kot sodelavec na terenu, v začetku leta 1944 pa je šel v partizane na Dolenjsko. Za Antona Seitla star., ki ga je Sonja močno obremenila, je bil konec tragičen. Po­ slali so ga v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer so ga hudo izčrpanega, vendar še živega 11. novembra 1943 vrgli v krema­ torij. Usodno se je končalo tudi za Ivana Plevnika. Preminil je v koncentracijskem taborišču Dachau leta 1945, kjer so ga ver­ jetno tudi umorili, njegova družina pa je tudi po njegovi areta­ ciji sodelavala v gibanju. Marijo Žigart so jeseni 1943 konfinirali pogojno k družini njene hčerke v Bruck na Muri, kije morala zanjo jamčiti. Lenart Klemenc je po izpustitvi iz zapora zopet sodeloval s partizani, poleti 1944 pa je šel v partizane na Pohor­ je. Berložnik je z zasliševanji mrcvaril tudi komaj 11-lctnega Viktorja Seitla s Komisije. Ko so večino njegovih pozaprli, so 158 Viktorja poslali na delo v Šentjur pri Celju, odtod pa je šel po­ leti 1944 v Tomšičevo brigado.2 9 Ko je Berložnik po prvem zaslišanju priporočal Sonjo za vo­ hunko, je navedel, daje pripravljena sodelovati pri odkrivanju partizanov in njihovih sodelavcev, zlasti pa si je obetal, da mu bo pomagala odkriti postojanko šaleško-mislinjskega okrožja v Spodnjem Razboru pri Ivanu Kotniku, p. d. Kuneju kot tudi druge kmetije, ki so na tem območju aktivno delovale v odporu in posebej s člani okrožja. Ivana Plevnika je Sonja obremenje­ vala, da ve veliko več o partizanih kot sama, da je sodeloval že leta 1942 s Pohorskim bataljonom in predvsem z njegovima borcema domačinoma Zdravkom Čebularjem in Ernestom Prevolnikom. Ernestovo sestro Pepco, poročeno z dr. Jožetom Antoničem, je zatožila, daje skupaj z možem nabavljala partiza­ nom zdravila že leta 1942. Za Antona Seitla star. in Marijo Žigart je natanko opisala, kako sta podpirala partizane s hrano, pre­ nočevanjem, zdravljenjem ranjenca leta 1942, z orožjem, streli­ vom, sanitetnim materialom, kurirskimi opravili, da je bil njen dom med drugim tudi ena glavnih postojank na Pohorju za ko­ mandanta Franca Rozmana-Staneta in za druge vodilne parti­ zane. Hudo obremenilno je za nji ju bilo tudi dejstvo, da je n jun sin Vitez eden glavnih pohorskih partizanov. Marijo Žigart je iz­ dala, daje našla na Skrivnem hribru 3 puške, od katerih naj bi eno dala možu Antonu Seitlu, eno pa Albinu Ovčarju v Josip­ dolu, ki je hotel ustreliti nekega gestapovca Huga iz Maribora. Za Ovčarja pa je poudarila, kako je iskal zveze s partizani. Ber­ ložnik je šel 18. septembra 1943 z gestapovcem Luckmeierjem iz Maribora ter z raztrganci Kurnikom, Vidmarjem in Heinom Krivcem v Komisijo, kjer so po Sonjini ovadbi izkopali pri An­ tonu Seitlu star. dve puški. Že poprej 17. avgusta 1943 je Sonja vodila na svoj dom v Komisijo k Antonu Seitlu Berložnika z raz­ trganci. Pokazala jim je razno skrito robo družine Seitl-Žigart in tudi robo, ki sojo pri njih pustili partizani. Na tej preiskavi sta bila najbolj vneta Sonja in raztrganec Pleteršek. Za vse Pergerjeve gozdne delavce, ki jih je bilo v Komisiji, Stari Glažuti, v Mislinjskem jarku in nasploh na mislinjskem območju veliko, je izjavila, da je večina za partizane. To je ve­ ljalo tudi za njihove številne družinske člane. Gotovo je to po­ zitivna ocena za NOB, vendar je bila v tem primeru pogubna za mnoge, ki jih je pričel potem mrcvariti gestapovski zasliše- 159 valni stroj. Sonja pa je seveda povedala /a vsakega posebej, ka­ ko deluje v osvobodilnem gibanju. Berložnik je 18. avgusta 1943 poročal, da so se do začetka avgusta omejili samo na opazovanje ljudi, kako se povezujejo med seboj privrženci OF ter da so potem avgusta zaprli 8 oseb, med njimi kmeta Franca Stinjeka z Razborce, ki so ga imeli za svojega hudega sovražni­ ka in prizadevnega sodelavca OF. Po zaslišanjih so ga poslali v koncentracijsko taborišče. Avgusta Planinšca iz Mislinje so za­ prli zaradi poslušan ja tu jih radi jskih postaj, vendar so ga čez ne­ kaj dni izpustili. Na koncu je Berložnik komentiral, da ljudje nič nc delajo, da samo postopajo naokoli, posedajo po gostil­ nah in komaj pozdravljajo s Heil Hitler ter sklenil: »Da bomo mi izgubili vojno, menijo skoraj vsi. Jaz pa pravim, mi je ne bo­ mo izgubili, mi lahko kvečjemu umremo.« Sredi preiskav in zasliševanj zakoncev Pečnik, Rudolfa, Franca in Jožeta Založnika, Jožeta Seitla star., vsi s Komisije, Vincenca Založnika in žene z Velike Mislinje, Franca Plaznika iz Mislinjskega grabna, Kaudekove z Mislinje in drugih pa je Berložnik hotel na vsak način ujeti partizanskega komandirja Viteza. V zasedo v Komisijo je poslal 19. in 24. avgusta raztrgan­ ca Pleterska in Slatinska, vendar nista ničesar dosegla. Berložnik je 30. avgusta 1943 poročal, da bo na osnovi izpo­ vedi Sonje »v kratkem vzeta v obdelavo tudi organizacija OF Ribnica-Lehen.« Tako je Sonja izjavila za Jakoba Urbanca par­ tizanskega sodelavca 1941 iz Lehna, da je sedaj po izpustu iz za­ pora še bolj zavzet partizanski sodelavec, da sodeluje s partiza­ ni tudi družina Feliksa Plevnika iz Lehna, ki vzdržuje stalne zve­ ze tudi s komandirjem Vitezom, da je iskal spomladi 1943 za od­ hod v Pohorski bataljon zveze Anton Seitl ml. iz Josipdola,3 0 ki je leta 1944 tudi šel v Zidanškovo brigado,3 1 da se skriva na ob­ močju Ribnice bivši partizan padlega Pohorskega bataljona Mi­ le Kvas. Ribniški orožniki so od nekega kmeta zvedeli, da ima Kvas zakopano puško in da s partizani sodeluje tudi njegov oče. Sonja se ni zadovoljila z izdajami samo na mislinjskem ob­ močju. Berložniku je opisala svoje sodelovanje s komandan­ tom Francem Rozmanom-Stanetom od leta 1942 in svoje dvak­ ratno potovanje v štab IV. operativne cone v hribe nad Litijo in nazaj leta 1943. Povedala je imena in priimke, partizanska imena ali kake druge podatke o vseh sodelavcih NOB, ki so jo sprejemali, spremljali, prehranjevali in prenočili ob obeh obis­ 160 kih. Tako so padli v roke sovražniku ilegalci v Litiji, Ponovičah, v Ribčah in partizanska kmetija med Litijo in Ribčami nad reko Savo, kjer je bil Peter Stante-Skala s štabom cone. Ker je hodila po kurirskih opravkih na javko k Ivanu Kot­ niku. p. d. Kuneju v Spodnji Razbor in se tu sestajala še /. dru­ gimi sodelavci sekretarja Toneta Ulriha-Kristla, je Sonja tudi na tem območju izdala vse, kar je vedela. Berložnik je šel 20. av ­ gusta 1943 v akcijo. S seboj je vzel raztrgance Pleterška, Vid­ marja, Slatinška in Sonjo, i/ Slovenjega Gradca pa raztrgance Podvcršnika, Čopa in Brunška, kijih je vodil gestapovec Avguš­ tin. Cilj akcije je bil ujeti sekretarja šaleško-mislinjskega okrož­ ja Kristla. Blizu Kuneja so najprej ogoljufali kmetico, da so par­ tizani in ta jim je zaupala, kako je šel njen sin s partizani pred kratkim proti Italiji. Potem so šli h Kuneju terga prijeli / ženo in 13-letnim sinom, partizanskim kurirjem Ivanom. Po sooče­ nju s Sonjo je moral Kunej pritrditi o zvezah s komandantom Stanetom, političnim komisarjem prvega Pohorskega bataljo­ na Rajkom, s Kristlom, Leonom, Harkovom. Gromom in dru­ gimi partizani. Povedal je /.a opuščeni bunker tehnike, ki ga pa partizani po aretaciji Rdečnikovih niso več uporabljali. Berlož­ nik je potem razporedil /a dve noči zasedo in 22. avgusta 1943 zjutraj je šla njegova skupina po stezi na Mislinjo. Prek Vodriža ie druga skupina odpeljala aretirane v slovenjgraški zapor. Po Sonjinem opisu je bila zanimiva tudi Ernežnikova kmetija, kjer je bila zveza /.a Kristla, potem tudi 13 letni Kunejev sin, ki je že dalj časa opravljal kurirske naloge, opazoval z daljnogledom sovražnikove patrulje in o morebitni nevarnosti hitro opozar­ jal. Poznal je precej partizanov in veliko njihovih sodelavcev. Aretacije Kunejevih in še nekaterih so bile /.a mnoge usodne. Berložnik je zvedel, da so od jeseni 1942 hodili h Kuneju redno Kristl, Leon, Izak in drugi, da je bil tu, blizu v zemljanki leta 1943 nekaj časa ranjenec Jože Pusovnik-Volan, o sodelavcih Karlu in Jožetu Pajenku, ki sta dala tudi les za zemljanko ter o Radmanovem Andrejcu, ki je hodil na /vezo s Kristlom. Izdani so bili dalje sodelavci Franc Novak i/ Podgorja. Rožejeva dru­ žina (Velunjškovi), Rdečnikovadružina (Pajenkovi), Elbejeva i/. Velunjskega jarka, Gajška (oče in sin) iz Slovenjega Gradca, tr­ govski pomočnik Janko i/ trgovine Ivana Rojka i/ Slovenjega Gradca, Puncer, ki je prinašal partizanom različne potrebščine, trinajst letna kurirka Marija Pečolar, Jože in Jurij Juvan ter še 161 nekateri.'2 Najhujši žrtvi sovražnikove akcije sta bila paritzan- ska sodelavca Ivan Kotnik p. d. Kunej in Karel Pa jen k p. d. Rdečnik, ki ju je okupator ustrelil 7. maja 1944 v Zagorju ob Sa­ vi. Njuni in še nekatere družine pa je poslal v koncentracijska tab orišča.O b tej akciji se je izkazala trdnost tistih domačinov, ki so vedeli za zemljanko okrožja, te pa Berložnik ni nikoli od­ kril, kakor tudi ni uspel prijeti Kristla, Leona in še nekatere, ki jih je tako zavzeto iskal. Sonja pa je sokriva tudi za hud udarec, ki ga je okupator po­ vzročil s tem, da je uničil okrožno tehniko OF za Koroško, ujel vodjo tehnike Milovana Ilicha-Kostjo in prijel več domačinov sodelavcev te tehnike ter sodelavcev NOB na območju nad Šoštanjem. Ta odlomek sega na Koroško, vendar je potrebno poudariti, da sta bili Koroška in Pohorje v NOB tesno povezani in da gre pri tem tudi za celovitejšo oceno sovražne dejavnosti Berložnikove gestapovske skupine, kjer je žal odigrala zelo po­ membno vlogo tudi Son ja. Berložnik jo je pričel sredi avgusta 1943 redno jemati na teren, saj je skupina prav zahvaljujoč So­ nji mnogo lažje preslepila ljudi, da so partizani, kar jim poprej ni tako lahko uspevalo. Ljudje niso poznali primerov, da bi bile med raztrganci tudi ženske in so zaradi Sonjine prisotnosti sko­ raj praviloma nasedali, da imajo opraviti s partizani. Tako je po­ tem prihajalo do aretacij, vdorov in razbijanj organizacij osvo­ bodilnega boja. Gestapovec Berložnik pa je postajal prav zara­ di sodelovanja Sonje vse uspešnejši. Padec tehnike je prizdel tudi pohorsko partizansko območje, saj je tudi iz nje dobivalo po kurirskih zvezah dragocen partizanski tisk. In kako je par­ tizanstvo doživelo ta udarec? Gestapovec Franz Gutmann je prosil Berložnika 2. septembra, naj mu pride na pomoč za pre­ ganjanje sodelavcev NOB v hribih nad Šoštanjem. Berložnik se je odzval in vzel s seboj Pleterska, Vidmarja, Kurnika ter Sonjo. Nad Šoštanjem jim je uspelo preslepiti Pavla Vajgla, Zgoi njega Berložnika, Napotnika in Kozomurca, da so partizani, ti pa so se jim razkrili, da so partizanski sodelavci in nevede povedali marsikaj, kar ne bi smeli. Potem so 3. septembra enako piesle- pili naivnega 17 letnega mladeniča, ki jim je pripovedoval o 21 letni partizanski sodelavki Ivanki Roženičnik iz Javorja, da bo­ do partizani in drugi na njihovi kmetiji, kjer je javka za tehniko, slavili 4. septembra god vodje tehnike Kostje, ki se ga bodo ude­ ležili nek komandant, Franc Šahman in drugi. Potem je še po­ 162 vedal, kako so kmetje do Nemcev sovražno razpoloženi in da so vsi za partizane. Ko seje hotel vrniti proti Smrekovcu, so ga prijeli, Gutmanu si je zapisal, kar je fant povedal, potem pa so ga odpeljali na gestapo v Šoštanj. Sovražnik je 2. septembra /bral na terenu dovolj podatkov in 4. septembra so šli uradniki gestapa, raztrganci oporišč Šoštanj, Slovenj Gradec ter Misli­ nja, /. njimi pa tudi Sonja, v akcijo. Na Javorju so potem obkolili hišo, v kateri so bili Milovan Ilich-Kostja in partizana Luka ter Verona. Kostja jih je v temi ustavil s stoj in Berložnik ga je uka­ nil s pozdravom Smrt lašizmu. Planili so po njem in ga vrgli na tla. Brunšek ga je razorožil, Slatinšek pa je dal verigo, da so ga zvezali. Luka in Verona sta skozi zadnja vrata bežala, toda Ple- teršek, ki je za njima streljal, je verjetno enega ranil. Berložnik se je potem zadovoljen odpeljal v Šoštanj, drugi pa so ukazali Kost ji, da jih je odpeljal v bunker, kjer je bila tehnika. Tu je pri­ šlo do spopada in ko so se partizani umaknili, je sovražnik od­ peljal iz tehnike vse, kar je bilo v njej. Po krvavi odeji so skle­ pali, daje Pleteršek enega od partizanov resnično ranil. Istega dne popoldne 5. septembra je Berložnik s spremstvom odpeljal od Radmana iz Razbora kmete, ki so jih prijeli po domačijah južno od Št. Vida in tukaj zbrali. To so bile žrtve, ki so jih 2. sep­ tembra preslepili in nekaj, za katere je povedal 17 letni naivnež. V šoštanjski zapor so jih pripeljali zvečer. Gestapo je po teh dogodkih na zaslišanjih zvedel, daje bila pri Roženičniku p. d. Piku glavna javka koroške tehnike. Tajno ime javke je bilo tudi Ocvirk ali Ivanka. Glavna sodelavka javke je bila domača hči Ivanka. Sem so prinašali papir in drugo gra­ divo, hči ga je potem po kurirjih pošiljala v bunker. K Roženič- nikovim so hodili terenci in kurirji, saj je bila tu glavna zbirna postojanka tehnike. Ob preiskavi hiše so Nemci našli v peči skrite večje količine partizanskega tiska. To je bila še dodatna obremenitev, da so takoj zaprli gospodinjo Frančiško Roženič- nik ter hčerki Ivanko in Jožico. Prijeli in odpeljali so tudi Fran­ ca Nagernika, partizanskega sodelavca iz Spodnjega Javorja, ki je prišel sem na godovanje. Ivanka se je na zaslišanju zadržala pogumno in so jo poslali v koncentracijsko taborišče Ravens- briick. Ker so se raztrganci Mihael Pleteršek, Anton Vidmar in Adolf Kurnik v tej akciji izkazali, so prejeli vsak po 75 RM na­ grade.1 4 163 To pa še ni bil konec Sonjinih izdajstev in njenega sodelo­ vanja v njih. V ZNAMENJU EKONOMSKIH IN MANJŠIH VOJAŠKIH AKCIJ TER DOTOKA NOVINCEV Iz poročil orožniških postaj je razvidno, da je morala četa spričo nepretrganega dotoka novincev izvajati veliko prehra­ njevalnih in oskrbovalnih akcij. Tako so prejeli orožniki sporo­ čila, da je bilo v noči na 14. avgust pi i 17 kmetijah v vaseh Kebl, Nadgrad in Podgrad nad Oplotnico na prehrani po skupinah skupno nad 40 partizanov. Dne 14. avgusta sta jih še več videla dva pastirja pri Mrzlem studencu blizu Osankarice, medtem ko so bili 16. avgusta po skupinah pri petih kmetijah v Kotu pri Osankarici. Isti dan je bila skupina partizanov tudi na Tolstem vrhu, južno od Slovenskih Konjic. V noči na 19. avgust je bila četa v Činžatu. S kmetije Leopol­ da Kormana so odpeljali tele, dve ovci in 200 litrov mošta, v tr­ govini Ivana Koresa pa so si vzeli živila, tobak in razno blago. Ob pol osmi uri je bilo slišati iz smeri Smolnika streljanje mit­ raljeza in eksplozijo bombe. Orožniki so pojasnjevali, da so ver­ jetno streljali partizani.3 5 Približno sredi avgusta je potrebno omeniti tele dogodke. Matko Vogrinec, ki je bil zaposlen na nemškem uradu v Mari­ boru, je oskrbel prepis tiralice, razposlane vsem orožniškim postajam, v kateri je bilo naročeno, naj pazijo na Srba Vojina, visokega, temnolasega komisarja, ki prihaja v Maribor oblečen v vojaško uniformo in v škornjih ter naj ga ulovijo. Dušan Spindler-Špiro, član okrožnega odbora OF Ljutomer, je poslal prepis tiralice prek Hilde Turk na Pohorje v bataljon, potem pa se je pri Ertlu sešel zaradi tesnejšega sodelovanja z Vojinom. Tu je takrat našel tudi ranjenega Janeza Faletiča-Brka, ki je bil 15. avgusta z Vladom Škedljem v Limbušu na ogledih, kakšne so možnosti za izvedbo akcije na orožniško postajo. Nemci so oba zajeli, toda Brko jim je z orožniške postaje Limbuš zbežal, če­ tudi je bil pri prebijanju skozi žično ograjo hudo ranjen v roko. Partizanska patrulja ga je z vznožja Pohorja odpeljala začasno k Ertlu. Tu je ranjencu rešil z nujno operacijo življenje dr. Andrej Korenčan, ki ga je tajno pi i pel jal Ertl. Brko se je zdravil pi i Ert- 164 lovih dalj časa. Nekaj dni je bil skrit nad stalo, nekaj dni je bil v skrbni negi domačih v sobi, potem pa je po dogovoru z zdrav­ nikom prišel še nekajkrat k Ertlovim, kjer mu je vselej pomagal poleg domačih dr. Korenčan. Spiro in Vojin stase pri Ertlu domenila o pošiljanju razenga gradiva bataljonu in o pošiljanju nadaljnjih novincev iz Prlekije na Pohorje. Naslednjega dne sta se ponovno sešla v ilegalni so­ bici Ivana Turka v Narodnem domu (sedaj Dom JLA). Tu so se domenili o pošiljanju beguncev iz raznih nacističnih taborišč na Pohorje, o pomoči z oblačili, čevlji, sanitetnim materialom in drugim. Približno čez 1 Ü dni je Hilda Turk peljala Spira na sestanek z Vojinom k Pupisu, kjer sta se zopet dogovarjala o nadaljnjem sodelovanju med terenom in bataljonom.3 6 S severnih pobočij Pohorja je komandir Joco popeljal v noči na 21. avgust 1943 približno polovico čete čez greben v vas Čad- ram pri Oplotnici. Tu so borci odpeljali iz trgovine in pekarne Josefa Strasserja večje količine živeža, nekaj lovskih pušk, pre­ cej gotovine in razne druge robe. Partizani so se po drugi uri umaknili v Nadgrad nad Oplotnico, toda 21. avgusta ob 5. uri jih je na kmetiji Matije Bučka p. d. Strnad, kjer so počivali, na­ padla orožniška patrulja 13 mož. Orožniška patrulja se je vrnila v Oplotnico ob 10. uri brez izgub in je poročala, da so se par­ tizani po krajšem boju umaknili proti zahodu ter pustili celotni plen od denarja, nakita do lovskih pušk. Dodali so še, da niso mogli ujeti nobenega partizana ter da bodo poslali za njimi pat­ ruljo, ki jih bo zasledovala.3 7 V tem spopadu je bil ranjen v nogo znan predvojni maribor­ ski komunist Maks Gašparič-Šandor, kije prišel po zvezah bra­ tov Toneta in Jožeta Raderja to poletje po ilegalnem delovanju v Gradcu med partizane na Pohorje. V svojih spominih na ta ne­ ljubi spopad je med drugim navedel: »Nemci so nas po umiku iz Čadrama nad Oplotnico pri neki kmetiji hudo presenetili. S stražarskega mesta je pritekel v sobo Rudolf Šiker-Hanibal in rekel, da smo obkoljeni. Najprej mu nismo verjeli, toda skozi zamrežena okna, kar bi bilo za nas lahko pogubno, smo se kma­ lu prepričali, da ima prav. Planili smo iz hiše, kije bila kot klet­ ka in se pričeli umikati. Po orožnikih sva v glavnem streljala le z Jocom in morda še kdo, medtem ko se je večina dokaj nevo­ jaško umikala. Ta spopad je bila prava podoba vojaške nebog­ ljenosti, slabo oborožene in vojaško neizurjene enote. Pustili 165 sm o obilen plen, ki smo ga nujno potrebovali, saj smo bili lačni ter slabo oblečeni in opremljeni. Kolikorsmo biii nespretni, pa se je končalo še vse dobro. Še bolj nerodni pa so bili orožniki, saj je imela hiša samo ena vrata in zamrežana okna. Vsi, razen Sike rja, smo bili v njej. Sikerja smo pozneje ozmerjali, zakaj ni streljal na orožnike.3 8 V noči na 23. avgust je bilo v Božjem pri štirih kmetih več skupin partizanov. Dobili so vola, svinjo in drug živež. Ponoči pa je bila večja skupina partizanov na Planini ter je pri kmetu Adamu raztrgala Hitlerjevo sliko. Verjetno je bila ista skupina 24. avgusta na Jurgovem.3 9 Pri Zgornjem Radvanju pri Mariboru je policijska patrulja 23. avgusta okoli enih ponoči naletela na približno 6 partizanov in streljala po njih. Partizani so se umaknili, policisti pa so našli dva nahrbtnika s perilom in raznim blagom.'4 1 ’ Tudi v tem času so se partizani držali zanesljive taktike stal­ nih premikov in delovanja posameznih skupin na različnih predelih pohorskega operaci jskega območja. Tako je bila v no­ či na 26. avgust skupina partizanov pri več kmetih na Resniku, na Padeškem vrhu in Planini, medtem ko naj bi bili po poro­ čanju orožnikov 26. avgusta štirje partizani na Planini nad Šmartnim na Pohorju, štirje pa pri Amaliji Faleš v Lobnici pri Rušah. V noči na 17. avgust je vodil domačin Alojz Fijavžs Sko­ marja približno 20 partizanov na Stranice pri Frankolovem. Sem so šli po razno robo k sodelavcu OF trgovcu Francu Hre­ nu, potem pa še po tobak v gostilno Helene Filipič. To noč je bila skupina približno 25 partizanov tudi na kmetiji Terezije Pavlič v Kumnu. Tu so dobili precej živeža in drugih potreb­ ščin. Šest partizanov je 27. avgusta prepovedalo delo drvarju v gozdu pri Padeškem vrhu. Zvečer 28. avgusta je bilo pri Filipu Grobelniku na Skomarju okoli pet partizanov. Ta skupina je bi­ la malo pozneje pri Alojzu Gričniku na Planini nad Zrečami, se nahranila ter dobila tudi tele.4 1 Večja skupina partizanov, v ka­ teri sta bila tudi Franc Žigart-Vitez in Ernest Vobovnik, je šla 29. avgusta v Hudi kot pri Ribnici k trgovki Elizabeti Kolman, kjer je dobila 170 kg moke, 90 kg sladkorja in drugih potreb­ ščin.4 2 V noči na 31. avgust je bila partizanska patrulja pri Ivanu Dorniku p. d. Durniku na Pohorju nad Slovenjim Gradcem in 166 mu izročila tri letake. Zvečer istega dne pa naj bi po poročanju orožnikov okoli 100 partizanov popilo 50 litrov kave in pojedlo več hlebov kruha pri kmetu Francu Marincu na Lobnici pri Ru­ šah ter potem odšlo proti Smolniku.4 3 Navedeno število parti­ zanov je verjetno nekoliko previsoko, toda sodeč po količini kave, če je podatek resničen ter glede na stvarno številčno sta­ nje čete v tem času, bi jih lahko bilo tudi okoli 80. Ob koncu navajanja dejavnosti pohorskih partizanov v av­ gustu si še poglejmo nekaj imen aktivistov in sodelavcev osvo­ bodilnega gibanja, ki so prišli ta mesec v četo. Večina je kmalu prevzela razne naloge in je tako četo v kadrovskem pomenu opazno okrepila. Šaleško-mislinjsko okrožje je poslalo Janka Ževarta, Jožeta Zaluberška-Blaža, Jožeta Šurca-Gojka (slednjega samo za krajši čas), njegovega brata Martina Šurca- Vilija, Oskarja Verdnika-Okija, Ferda Fischerja-Mojka, Štefana Gorška-Čakija, Jožeta Šavca-Mirka in verjetno še koga. Z mari­ borske strani pa so prišli Hilda Turk, Alojz Kokolj-Gordan, Franc Belšak-Tone, Miloš Ertl-Rigo, Martin Janise-Timošenko, Stanko Kožuh, Franc Žličar-Branko, Ivan Zore-Đoni in še neka­ teri.-4 4 Poleg številnih objektivnih težav, proti katerim se je četa ob koncu avgusta dobesedno spopadala, so pričeli četo vznemir­ jati še dezerterji. Tako je šlo 25. avgusta iz taborišča čete po hra­ no 6 borcev. Štirje so to priložnost izkoristili in zbežali v Prle­ kijo. Med njimi sta znana Rudi Megla in Anton Korošak. Meglo je ujel ptujski gestapo in ga 26. junija 1944 predlagal za ustre­ litev, vendar je bil pomiloščen na odsluževanje kazni v Dac­ hauu, ki gaje preživel. Korošak pa je bil pozneje doma, njegov odnos do NOB je bil pozitiven.4 5 Na štabnem razgovoru v Mariboru so 6. septembra 1943 med drugim poročali: »Med 19. in 30. avgustom 1943 smo pri­ jeli določeno število banditov.« Ker se to nanaša na vso sloven­ sko Štajersko, je bilo med prijetimi gotovo tudi nekaj dezerter­ jev s Pohorja, toda tu še ni mišljena opisana skupina Rudija Megle. Vse navedeno pa že priča o kritičnem vprašanju dezer­ terjev, ki je bilo pereče.4 6 Kako je sovražnik ocenjeval delovanje in razvoj narodnoos­ vobodilnega gibanja v tem času, lahko ugotovimo iz mesečnega poročila komandanta varnostne policije in varnostne službe na 167 Spodnjem Štajerskem za čas od 25. julija do 25. avgusta 1943. Poročilo je razdelil na tri dele. V prvem je statistični pregled za­ prtih, v drugem je govor o partizanski dejavnosti, v tretjem pa statistični pregled partizanske dejavnosti ter o nacističnih in partizanskih izgubah. Okupator je tako v navedenem času za­ prl skupno 327 oseb, od tega zaradi prekinitev dela 124, pone- deljkarjev in potepuhov 73, zaradi nedovoljene vrnitve iz iz­ gnanstva 4, zaradi dajanja protidržavnih izjav 6, zaradi dejav­ nosti v OF, KP in podpiranja partizanov 102, 15 partizanov in dve partizanki ter zaradi prestopa letališča eno osebo. V dru­ gem delu je poudaril povečano dejavnost OF, kjer naj bi imela pomemben delež tudi povečana ustna propaganda za OF. Dalje je utemeljeval: »Del Slovencev, ki seje držal pasivno, seje sedaj pripravljen vključiti v OF. Ne gre za posameznike, pač pa za značilno opredelitev. Računati je bilo, da se bo pridružilo od­ porniškemu gibanju večje število prebivalstva. Pokazalo se je, da se vključuje tudi slovensko izobraženstvo, ki je v gibanju vo­ dilno. Sedaj je v OF dejaven večji odstotek Slovencev; v glav­ nem so vključeni tudi nameščenci pošte, železnice in občin.« Poročilo dalje navaja, da se gibanje razvija pod geslom: »Vsak Slovenec mora postati aktivist OF«, da se zahteva od terenskih aktivistov večja dejavnost v organizacijah KP, hitrejše ustanav­ ljanje organizacij protifašistične zveze žensk, Delavske enot­ nosti, SKOJ in zveze protifašistične mladine. O delavski mladi­ ni je govor, da jo morajo zajeti v gibanje, razgibati in usmeriti v partizane. Poročilo opozarja tudi na posebej pomembno Na­ rodno zaščito, ki jo gibanje organizira po vsej Sloveniji. Na drobno je navedeno, kjer so že ustanovljene organizacije Na­ rodne zaščite in da mora imeti vsaka enota najmanj 15 članov. Dalje obravnava poročilo problem dezerterjev iz nemške voj­ ske in poslušalcev tujih radijskih postaj, ki potem škodljivo vplivajo na širši krog ljudi. Drugi del poročila se konča z ugo­ tovitvijo, da imajo sedaj možnost odkriti organizaciji OF v Ma­ riboru in na Vranskem ter ju uničiti. V tretjem delu je navede­ no, da so partizani izvedli 161 roparskih napadov, 52 beračenj, 7 sabotaž in požigov, 8 umorov, da so odpeljali 20 oseb in od­ nesli 21 uniform. Pri lastnih izgubah navaja 3 mrtve (varnostni policist, carinik in policijski zaupnik) in 3 ranjene (2 varnostna policista, en vojak). Partizani naj bi imeli tri mrtve.4 7 168 PADEC SILIČEVE POSTOJANKE O tem, daje bil brivski salon Dinka Siliča na sedanji Parti­ zanski c. 47 nasproti kolodvora pomembna in zelo obiskana javka, je bil že govor. Prav zaradi tako velikega dotoka begun­ cev z Dunaja, Gradca in drugod ni mogla ta dejavnost brivcev Lazarja Radakoviča in Dušana Savatoviča ter komunista tr­ govskega pomočnika Nikole Badovinca, kovinarja Radovana Rešnjaka, Andreja Latasa, Petra Vujčiča in drugih ostati še na­ prej prikrita. Mariborski in dunajski gestapo sta šla v pospeše­ no akcijo, k sodelovanju pa sta pritegnila še vojaško protiob­ veščevalno službo (AST Abwehr). Domnevamo lahko, da je ver­ jetno dal mariborskemu gestapu o precejšnjem številu begun­ cev, ki so se pojavljali v Siličevem frizerskem salonu in na ko­ lodvoru tudi restavrater ter gestapovski sodelavec na železniš­ ki postaji Matthias Struckl. Gestapo je prosil ustrezen policijski oddelek, da mu dovoli nošenje orožja, povod za to pa so naved­ li, da je dobil Struckl od komunistov 1 . julija 1943 grozilno pis­ mo. Ker so že leta 1941 hodili v frizerski salon Dinka Siliča k njegovem polbratu Nikoli Siliču in k Matu Utoviču organizator­ ji vstaje Rado Iršič, Miloš Zidanšek in drugi, je bila ta javka zlas­ ti to leto pod strogim sovražnikovim nadzorstvom. Ker je zbe­ žal Nikola Silič v partizane, Mata Utoviča so odgnali v Mathau- sen, Dinka Siliča pa so tudi preganjali, je delovanje na javki leta 1942 skoraj povsem prenehalo, močno pa se je razživelo od sre­ de 1943. Toda ob koncu avgusta 1943 seje na dunajskem ges­ tapu zbralo že toliko sporočil njihovih zaupnikov in služb, da so o pobegih Srbov, Hrvatov in Slovencev z Dunaja prek Ma­ ribora na Pohorje strnili nekaj ugotovitev. Med drugimi, da bo potrebno posvetiti vso pozornost ponarejenim dovolilnicam, vizumom in drugim dokumentom, ki jih uporabljajo begunci. Neki zaupnik jim je sporočil, da so se z Dunaja odpeljali 28. av­ gusta ob 13,20 štirje begunci v partizane, kijih pa zaradi tehnič­ nih težav niso mogli na Dunaju prijeti. Od teh sta se dva vrnila, ker jih niso mogli iz Maribora vseh takoj spraviti do partizanov, vendar sta se priključila skupini, ki se je oblikovala 30. avgusta 1943. V njej je bilo skupno 9 beguncev, zaposlenih zvečine v Wiener Riistungsbertrieb Elektron, Dunaj X, Hartmuthgasse 95. Gestapo je sedaj naglo ukrepal. Določil je, da bo dal oddelek za delovanje zunaj meja (AST) uradnika, ki bo sodeloval z agen­ 169 ti na vlakih in drugod. Vlak Dunaj— Maribor bosta kontrolirali vojaška in civilna patrulja. Vsega sc bo potrebno lotiti, da v Ma­ riboru odkrijejo sprejemne javke za begunce z Dunaja, je po­ udarjeno v navodilu za akcijo. Glavno izdajalsko vlogo sta v od­ krivanju domoljubnih beguncev na Dunaju odigrala agenta AST jugoslovanskega rodu Svetislav Oluškv-Pop in Dušan La­ sič, ki se je predstavljal tudi kot Miloš Sinanovič. Povezana sta bila z agentoma AST Lemmerjem, Ham bo in z drugimi gesta­ povci. Od naših domoljubov na Dunaju so zvedeli za javko v Mariboru, kjer je delal Lazar Radakovič. Svetislav Oluškv-Pop in Dušan Lasič sta se odpeljala v nedeljo 29. avgusta 1943 v Ma­ ribor na oglede. Toda frizerski salon je bil zaprt in obžalovala sta, ker se nista mogla povezati z Radakovičem. Oluškv je ostal v Mariboru, na zvezo z dunajskim gestapom pa je poslal Lasiča. Z njim se je na Dunaj odpeljal Lazar Tarabič, ki je prišel 28. av­ gusta v Maribor z Radom Rajkovičem iskat zveze. Lasič jima je obljubil zvezo, Tarabiču pa naročil, naj zbere tovariše za odhod v partizane. Z Dunaja je potem krenila z vlakom v ponedeljek 30. avgusta ob 22,45 skupina devetih beguncev, ki se jim je kot deseti pridružil tudi agent Lasič. Na kolodvoru v Mariboru jih je 31. avgusta pričakal agent 01ušky in tu je bil tudi begunec Rajkovič. Olusky in Lasič sta se domenila, da odpelje begunce v bližnjo kavarno Steierhof nasproti kolodvora Lasič. Oluškv je medtem stopil do Radakoviča, kjer je našel tudi njegovega so­ delavca Dušana Savatoviča. Ker ni bila ta skupina najavljena, ju je agent s težavo pregovoril, da sta jo obljubila prevzeti ob 12. uri v kolodvorski restavraciji. Savatovič je hitel organizirat zveze, Olusky pa je povabil Radakoviča na razgovor v gostilno Seyfried. Tu so že čakali gestapovci in prijeli Radakoviča, hkra­ ti pa je druga skupina gestapovcev prijela vseh deset beguncev, ki jih je imel zbrane agent Dušan Lasič. Gestapo je potem na hitrico prijel še Dušana Savatoviča, Nikola Badovinca, Radova­ na Rešnjaka, Petra Bibiča, Petra Vujčiča in še verjetno koga. Iz prijete skupine, ki seje pripeljala z Dunaja, so znani Josip Pušic, Lazar Tarabič, Veselin Živanovič, Cvijo Otopašič, Radivoj Voj­ novič, Stevo Devlič, Družetič, Stevan Nikitič, Radko Starčevič in Rade Rajkovič. Na zaslišanjih je gestapo med drugim zvedel, da Savatovič predal v neda!jo29. avtusta 1943 zadnjo skupino petih beguncev UluloVillCLl, U l p» jih |P « sptjpjuvccm prevzel v ineslnem parku in posiai po zvezah na Puhorje. Zveclöll .^ 0 là !7() več pomembnih paritzanskih povezav in tudi to, da je Lazar Ra- daković pričakoval namesto dunajske skupine skupino begun­ cev iz Gradca, ki naj bi prišla po dogovorjenih zvezah. Nikola Badovinac je dočakal tragičen konec, saj je umrl v Auschvvitzu, Lazar Radakovič je preživel Mauthausen, koncentracijsko ta­ borišče je preživel tudi Radovan Rešnjak. Iz dunajske skupine so poslali Radka Starčevića, doma iz Prijedora 2. decembra 1943, v koncentracijsko taborišče Flossenburg, medtem ko za druge o njihovi nadaljnji usodi po aretaciji ni podatkov.4 8 V verigi sovražnikovih vdorov v organzacijo NOB je bil tudi ta primer razbitja postojanke in javke pri Siliču hud udarec od­ porniškemu gibanju. KAPITULACIJA ITALIJE IN NAPREDOVANJE RDEČE ARMADE POMEMBNA SPODBUDA ZA HITREJŠI RAZVOJ NARODNOOSVOBODILNEGA GIBANJA Sekretar pokrajinskega komiteja KPS za severno Slovenijo Peter Stante-Skala je konec avgusta in v začetku septmebra 1943 poročal, da se je politični položaj na Štajerskem zaradi neuspele nemške ofenzive na vzhodu zelo ugodno razvijal. Po­ krajinski komiteje sodil, da so uspešna poletna ofenziva Rdeče armade, zavežniško zavzetje Sicilije in uspehi narodnoosvobo­ dilne vojske Jugoslavije in Slovenije močno vplivali na preob­ rat političnega razpoloženja množic. Še večji učinek je imela 8. septembra 1943 vest o kapitulaciji Italije. Ta je za nekaj časa močno demoralizirala tudi spodnještajerske Nemce.4 9 Toda Pohorje in vsa severna Slovenija sta bila še vedno pod nepopustljivim krutim nacističnim pritiskom, ki ni kazalo vide­ za nobenega popuščanja. Spodbudne pa so bile vesti o naglem razvoju NOB, zlasti na Dolenjskem in tudi drugod.5 0 Kljub nadaljevanju hudega okupatorjevega nasilja na Šta­ jerskem, Koroškem in Gorenjskem so bile spričo kapitulacije Italije med prebivalstvom opazne pozitivne spremembe pri hit­ rejši opredeljivi za OF in v protinacističnem obnašanju. Septembra je na Štajerskem in Gorenjskem nastalo zaradi odhoda Šlandrove ter Prešernove brigade na Dolenjsko in Not­ ranjsko za nekaj časa zatišje. General policije Rösener, vodja šta b a za p r o t ipartizansko bojevanje, ki gaje Himmler, nezado­ 17! voljen z njegovim delom 5. septembra 1943 premestil z Bleda v Ljubljano, je v tem času lahko poslal nekaj svojih enot v Ljub­ ljano, Slovensko primorje in v Istro. Toda ko sta pričeli XV. in Triglavska divizija z ofenzivnimi operacijami proti nacističnim orožniškim in graničarskim postojankam na Štajerskem in Go­ renjskem ter enote IV. operativne cone z akcijami na Štajer­ skem in na kamniškem območju, so se razmere za Rösenerjeve enote močno poslabšale.5 1 Na štabnem razgovoru nacističnih funkcionarjev 6. septem­ bra 1943 v Mariboru so med drugim ugotovili, da se ni parti­ zanska dejavnost bistveno spremenila, da se na Pohorju poleg nekih terenskih partizanskih skupin zadržuje 60 partizanov, da šteje Aleksandrov bataljon na Dobrovljah 120, kozjanska enota 60 mož in da je prišel na Spodnje Štajersko štab 6. divizije (njihova pomota, gre za prihod štaba Šlandrove brigade - op. M . F.) z namenom, da formira novo brigado (pravilno: da obnovi Šlandrovo brigado - op. M. F.). Dalje so v zapisniku navedli, da seje v ljutomerskem okrožju vnovič pojavilo nekaj partizanov ter da gre tudi za dopustnike Pohorskega bataljona in za mošt­ vo, ki naj bi pridobilo nove sodelavce.5 2 Pri vsebini dokumenta je.potrebno pojasniti, da so bili na­ cisti glede številčnega stanja partizanov na Pohorju precej blizu točni številki. Kot smo že omenili, jih je bilo v začetku septem­ bra na Pohorju okoli 110. ČETA JE BILA SEPTEMBRA V NAJVEČJIH TEŽAVAH Pod vplivom velikih uspehov protifašističnih moči na sve­ tovnih bojiščih, v Jugoslaviji in Sloveniji seje velik priliv novih borcev na Pohorje še nadaljeval. Padla je pomembna postojan­ ka za novince Siličev frizerski salon pri kolodvoru, toda delo­ vale so še druge, med njimi najpomembnejša pri Ertlu v Novi vasi. Četa je bila v tem času razdeljena na tri vode. V prvem so bili stari borci iz »Harkovovega« bataljona, v drugih dveh pa novinci. Glavno taborišče je bilo pri Pesku, prehodnih pa je bi­ lo več. Pomembno in zelo obiskano je bilo nad Reiserjem na Pohorju nad Pekrami.5 3 Kako ocenjujejo takratne hude razmere v četi njeni nekda­ nji borci? Ferdo Fischer-Mojka, ki je ilegalno deloval od začet- 172 ka leta 1943 na območju Slovenskega Gradca s Slavkom Gam- som-Brankom in drugimi ter stopil v četo avgusta 1943 s Šte­ fanom Gorškom-Čakijem in še nekaterimi, navaja: » ... Pot v partizane je trajala kar pecej dni. Najprej sem se oglasil na javki na kmetiji pri Mešiču pri Sv. Jederti. Od tam so naju s Štefanom Gorškom, ki je prišel za menoj, terenci ob polnoči odpeljali v gozd nad vasjo, kjer smo potem z novincem Jožetom Šavcem čakali domala teden dni na nadaljnjo zvezo. Dva dni smo bili v gozdu nad javko pri Močivniku nad Podgorjem. Pri Lakovni- ku v Šmiklavžu smo dobili zvezo za terensko skupino v gozdu Bure v Vodrižu. V četo nas je iz postojanke šaleško-mislinjske- ga okrožja iz Burca, kjer smo zopet čakali skorajda teden dni na zvezo, odpeljal Franc Zalaznik-Leon. Spotoma nam je na Pungartu pokazal eno do taborišč Pohorskega bataljona in tudi mravljišče, v katerem je bil skrit radijski sprejemnik. Ob priho­ du v taborišče pri Pesku smo morali novinci pred četnim zbo­ rom izprazniti nahrbtnike. Kruh je vodstvo čete ukazalo razde­ liti med vse borce, pri razdeljevanju drugega, zlasti cigaret in tobaka, kolikor ni bilo tega za vse, pa so imeli prednost ranjenci in bolniki. Tak je bil običaj tudi ob vsakokratni vrnitvi patrulje, ki je pod vodstvom Toneta Hudopiska-Zvoneta od avgusta do konca oktobra redno hodila v mislinjsko dolino na zvezo z na­ šimi aktivisti, predvsem z Martinom Slemenikom-Balantom iz Tomaške vasi. Življenje v četnih taboriščih je bilo zelo težko. Sredi septem­ bra nas je bilo kakih 140, imeli pa smo samo okoli 30 različnih pušk, pištol in bomb. Med nami je bilo veliko beguncev iz na­ cističnih taborišč in od drugod, zlasti Srbov in Hrvatov. Spričo tolikšne množice neoboroženih je morala biti popolna tišina, nihče ni smel glasno govoriti, niti stopiti na suho vejo, saj so v neposredni bližini mimo taborišča velikokrat hodile močnejše orožniške in policijske patrulje. Ob takih priložnostih in pogos­ tih pobegih dezerterjev je bil dan znak za preplah, alarmni vod je takoj stopil v akcijo, vtem je že sledil večurni premik celotne čete proč od ogroženega »logorja« v drugo taborišče, ki ga je štabu čete največkrat predlagal Franc Žigart-Vitez. Akcije so bi­ le samo preskrbovalne in še to samo za živino, tako da smo pri kotlu dobivali v glavnem le kuhano govedino brez česarkoli drugega. Kruha sploh nismo imeli. Ko smo iz Turiške vasi prinesli veliko avtomobilsko cerado, 173 smo si naredili večji šotor. Tako smo malo omilili težave pri po­ manjkanju šotorov. Vedno neugnani Čaki sije z bolničarjem, ki smo ga imenovali kar zdravnik, Tonetom Hudopiskom-Zvone- tom povsod, kjer smo se utaborili, postavil šotor iz dveh nem­ ških vojaških šotorskih kril, podoben kakemu turškemu. Na vhod je pritrdil velik kos fosforescirajočega lesa, tako daje po­ noči vsakdo vedel, kje je njun stan. Imela sta radijski sprejem­ nik in sproti posredovala poročila. Komandir Joco je bil sijajen partizan, tovariški, pogumen, iznajdljiv, vselej je spodbujal borce. Enak mu je bil Boris Vin­ ter, oba pa sta bila do orožnikov in drugih sovražnikov neust­ rašna, hladnokrvna, tudi dezerterji ju niso spravljali iz ravno­ vesja. Milko Golob-Jožko je pisal leta 1961 o približno 18 borcih, ki so prišli v dveh skupinah julija in avgusta 1943 iz ljutomer­ skega okrožja, od katerih pa jih je dezertiralo približno 14. Me­ nil je, da so bili nezadovoljni zaradi slabe oskrbe s hrano, kar je bila posledica naglih in pogostnih prihodov Srbov in Hrva­ tov iz taborišč; prihajali so kar trumoma. »Vsa ta množica ljudi je bila brez primernih oblek, šotorov, opreme, celo žlic niso imeli, zlasti pa je bilo hudo, ker so bili vsi brez orožja. Kot na­ lašč je nagajalo še vreme. Deževalo je kar naprej, ljudje so bili stalno mokri, posebno zato, ker sta bila bataljon in četa vedno v premiku. V tako težkih okoliščinah so začeli nekateri novinci dezertirati. Vodstvo je pošiljalo za njimi patrulje in je prijete ukazalo streljati.« Nekaj let pozneje je Jožko pisal, kako se je kot ranjenec od začetka avgusta 1943 zdravil z ranjencema Francem Jamnikarjem in Jožetom Pusovnikom-Volanom. »Bolnišnic takrat nismo imeli. Nas tri so ločili od čete in nas dr­ žali posebej, nikakor pa ne v zaselkih ali na samotnih kmetijah. V četi nismo imeli stalnega tabora, temveč smo se iz opreznosti po slabih izkušnjah 1 . Pohorskega bataljona neprenehoma pre­ mikali. Najpej smo zakurili, skuhali obrok, imeli politično uro, nato smo šele pred spanjem postavili šotore. Zjutraj smo jih že ob prvem svitu zložili. Med 4. julijem in 22. oktobrom 1943, ko sem bil na Pohorju, smo samo enkrat ostali sedem dni na istem mestu. Podnevi smo morali biti vsak trenutek sposobni za bor­ bo. Za ranjence je vedelo samo vodstvo in borec, ki nam je nosil hrano. Naš šotor ni bil daleč od drugih. Zdravil nas je študent veterine Zvone.« Maks Gašparič-Šandor je v svojih spominih 1982 razmišljal kot drugi o objektivnih težavah čete avgusta in septembra, ko ni imela dovolj orožja, o velikem prilivu novincev, stalnih utru­ jajočih pohodnih, o slabi prehrani, zoprnem deževju in podob­ no. Kritično pa je spregovoril, da je imel vodstveni kader pre­ malo izkušenj za-uspešnejše premagovanje številnih težav. Da naj bi bila njihova slabost tudi v tem, ker niso bili povezani z vojaškimi in političnimi vodstvi. O Vojinu je sodil, da je bil »ozek« da se ni mogel vživeti v lokalne specifične razmere, in da v praksi ni dovolj doumel hotenja OF v pogledu vključeva­ nja v gibanje najširših ljudskih množic. Dalje navaja Šandor, da je bilo veliko sektašenja do pobožnih, do podoficirjev bivše ju­ goslovanske vojske in še nekaterih. Močno je bilo čutiti po­ manjkanje okrepljenega političnega dela in šibkost partijske organizcije, zlasti pa skojevske, ki verjetno niti ni obstajala ali samo formalno. Šandor nadaljuje: »Novinci, ki so prihajali na Pohorje, niso bili pripravljeni na težave, s katerimi so se v četi potem srečali. Če bi jih poprej na terenu na težave partizanske­ ga bojevanja pripravljali in bi potem na Pohorju v tem smislu z njimi delovali tudi partijska ter skojevska organizacija, bi ver­ jetno težave lažje premagovali. Poleti še ni bilo tako opazno po­ manjkanje intenzivnega političnega dela v enoti, toda hude po­ sledice so se pričele kazati v začetku jeseni zlasti glede dezer­ terjev in vojaške neučinkovitosti čete. Očitna slabost je bila tu­ di šibkost malo številčne partijske organizacije prav v tem času v Mariboru. Na Pohorju sem dal zvezo Jocu za povezavo z Adol­ fom Mrakičem, aktivistom OF v Mariboru ter s sektretarjem partijske celice v Mariboru Maksom Medveščkom. Dobila sta nalogo vezati vse sile na Pohorje. Hudo je bilo. Rana se mi je za silo zacelila, šepal sem, močno me je bolelo, toda šel sem iz šotora nazaj v četo. V vodstvu čete sem vztrajal, da se moramo povezati s partijskim vodstvom na terenu, kar mi je tudi uspelo. Poslali so me v Mislinjsko dolino. Terenskidelavci some povezali s članom okrožja Leonom. Kmalu sva se prepoznala. To je bil Franc Zalaznik, ki sem ga pred vo jno sprejel za člana KP. Leon me je bil vesel. Odpeljal me je v gozd Bure k sekretarju Tonetu Ul- rihu-Kristlu in doživel sem še eno prijetno presenečenje. Tudi s Kristlom sva se poznala iz predvojne dejavnosti v skojevski organizaciji v Mariboru. Pomenili smo se o nujnem sodelova­ nju in zveza je bila uspešno vzpostavljena.« 175 In kaj je sodilo vodstvo o razmerah in delovanju čete avgus­ ta in septembra? Najbolj izkušeni 31 letni španski borec, na­ mestnik političnega komisarja čete Rudi Simič-Hinko je obso­ jal pomanjkanje discipline, kar je bila posledica slabe kadrov­ ske organiziranosti v desetinah in vodih ter opravičeval neu­ činkovitost čete zaradi slabe oborožitve. Politični komisar Vojin piše leta 1959 med drugim: »Bližal se je konec septembra. Vsako sredo smo pošiljali patrulje na Pesek. Vendar od štaba bataljona ali štaba cone ni bilo nikakrš­ nih vesti. Tudi nobenih zvez z organizacijami na terenu nismo imeli, razen z Mariborom, kjer so neprestano mobilizirali nove borce. Bili smo nekoliko osamljeni. Mnogi borci so bili neobo­ roženi, pogosto smo se borili in zaplenili tudi nekaj orožja, ven­ dar ga ni bilo dovolj... Na Pohorju je bilo kakih 170 borcev. To je bil nov bataljon. Tudi oblek nismo imeli dovolj. Malodušneži so začeli obupavati. Nekateri so dezertirali. Dež je rosil stal­ no ... navlažil obleke, da nas je mrazilo ...« Pripomniti mora­ mo, da se četa septembra ni pogosto spopadala s sovražnikom ter da je štela okoli 130 borcev. Iz pisma komandirja čete Joca, ki gaje pisal CK KPS v za­ četku 1944 pa je razvidno, da so obstajala v četi spričo reševanja perečih vprašanj nesoglasja, zlasti med njim in političnim ko­ misarjem čete. Tako je očital političnemu komisarju, daje nje­ govo levo sektašenje v nasprotju z linijo OF in s tem tudi s smer­ nicami KPS ter daje četa preveč pod njegovim vplivom. Joco ni soglašal s komisarjem, ko je ta ožigosal zvestega sodelavca, sicer poštenega krščanskega socialista Mihaela Ertla v Maribo­ ru za belogardista. Tako tudi ni soglašal z ustrelitvijo nekega bivšega jugoslovanskega narednika, ko je bil avgusta obsojen na smrt kot četnik. Dalje seje komandir pritoževal, da gaje pri­ čel kmalu po odhodu bataljna politični komisar iz osebnih raz­ logov odrivati pri odločanju in da gaje skušal v četi izolirati. Te­ žave so se večale tudi zato, piše Joco, ker ni štab Pohorskega ba­ taljona poslal ob torkih ali sredah, kot je bilo dogovorjeno, na Pesek patruljo. Ta bi morala vsakokrat odpeljati višek neobo­ roženih novincev, ki jih je četa še kar naprej sprejemala iz Ma­ ribora in od drugod. Tudi to je bil potem eden od vzrokov, ko je bilo preveč neoboroženih novincev, da so nekateri dezerti­ rali. Zaradi sumničenj so nastale takšne razmere, ko se ni nihče več počutil varnega. Zato so se vrstili pobegi in nekateri dezer­ 176 k terji so postali sodelavci gestapa ter rušili že tako borno orga­ nizacijo na terenu. Ob vrnitvi štaba bataljona v začetku oktobra navaja Joco, je poročal o dvomesečnem delovanju čete in vseh težavah politični komisar. Njemu, ker je bil komunist, so ver­ jeli, Joca pa za poročilo niso vprašali, temveč so ga poslali na terensko delo s Šandorjem v Maribor. Zanimivo je tudi pismo Dušana Spindlerja-Špira, sekretarja okrožnega komiteja KPS Maribor v začetku 1944, poslano CK KPS. Med drugim omenja, da je ostala po odhodu bataljona av­ gusta na Pohorju neizkušenemu komandirju četica 25 partiza­ nov in nadaljuje: »Na Pohorju so bile tedaj nevzdržne razmere. Veliko je bilo dezerterjev. Četa je bila skoraj pred razsulom, ko so se vrnili bataljonski vodje v začetku oktobra in vzeli zadevo resno v roke. Med dezerterji so bili tudi štirje, ki so prestopili h gestapu. Sjedile so aretacije čez 120 povezanih ljudi v Mari­ boru in okolici. In ravno v to panično razpoloženje smo prišli v Maribor terenski delavci, da ustvarimo v tem, doslej tako za­ nemarjenem, pa vendar prepomembnem terenu organizacijo OF.. ,«5 4 Namen posredovanja ocen sedmih udeležencev iz te dobe ni ugotavljanje, kdo ima absolutno prav, temveč poudariti, da je v vsakem prispevku veliko resnice o objektivnih težaveh, ki jih je morala četa po svojih sposobnostih z velikimi napori pre­ magovati. Ob celoviti obravnavi razmer pa ostaja dejstvo, da je četa premagala težave. Na koncu septembra je poslala v II. ope­ rativno cono NOV in POH na Hrvaško tudi okoli 45 borcev, od katerih se je večina pozneje izredno izkazala. Najbolj boleča plat dvomesečnih težav pa so gotovo bili dezerterji, v prvi vrsti tisti, ki so postali sodelavci gestapa. Slaba točka v prizadevanjih za premagovanje težav je gotovo bilo tudi razhajanje med ko­ mandirjem in političnim komisarjem. Skoraj nerazumljiv je bil odnos partijske organizacije do komandirja, kije šel v partiza­ ne 1 . aprila 1943 in je bil sprejet v članstvo KPS komaj na ile­ galnem delu v Mariboru oktobra 1943. Septembrska kriza na Pohorju je imela negativne posledice tudi zato, ker je skoraj povsem zavrla priliv novincev in povzro­ čila težave, ki so potem nastale v razvoju osvobodilnega gibanja v Prlekiji. Komandir Slavko Ivajnšič-Boris in politični komisar zbirne čete novincev Daniel Hojs-Ljubo navajata v izjavah, da sta 15. septembra 1943 pripeljala na dogovorjeno javko na ma­ 177 riborsko Pohorje 35 novincev, kijih pa nihče kljub natančne­ mu dogovoru ni pričakal. Ljubo je potem odšel v civilni obleki zaradi informacij in prehrane v mesto do sodelavca Vinka Štuhca. Glede zvez jim ni mogel ustreči, pač pa je takoj po te­ lefonu prosil za pomoč z živili sodelavca mesarja Ferdinanda Zadravca v Mali Nedelji. Zadravec se je takoj kot že poprej večkrat odzval in prosil Marijo Sokolovo iz Vidma ob Ščavnici, da gaje z osebnim avtom in s cekarjem salam ter kruhom od­ peljala v Maribor. Ljubo je potem dobrodošlo pošiljko odnesel od Štuhca do skupine na razvanjsko Pohorje. Ko so se vsi okrepčali in ker ni bilo upov za zvezo s četo sta se Boris in Lju­ bo odločila za vrnitev v Prlekijo. Fantje so negodovali, vendar soglašali, saj je bila to najustreznejša rešitev. Do Cerkvenjaka so hodili skupaj, tam pa so se ločili v tri skupine. Pred ločitvijo sta Boris in Ljubo fantom naročila naj se začasno dobro skrijejo na domovih, pri sorodnikih in znancih ter da bodo slej ko prej zo­ pet šli na Pohorje. Ker ni bilo s Pohorjem dalj časa zveze, sta jih potem usmerjala v partizane na Kozjak in na teren v Prle­ kiji.5 5 POHODI IN AKCIJE V LUCI SOVRAŽNIKOVIH POROČIL Tudi v septembru je delovala četa pretežno po skupinah. Tako je ponoči 1 . septembra okoli 30 partizanov, razdeljenih na skupine, obiskalo na območju Sv. Kunigunde devet kmetij, kjer so se oskrbeli z živili, poleg tega pa so odgnali dva vola in kravo. Druga skupina približno sedem partizanov je bila isti večer pri kmetu Francu Bergauerju na Slivniškem Pohorju. V noči na 3. septeber so trije partizani delili letake v Pamečah. To noč je bi­ la skupina približno 16 partizanov pri Matjažu Založniku na Hudinji, skupina okoli 17 partizanov pri štirih kmetih na Sko­ marju, skupina približno 20 partizanov pa 3. septembra popol­ dne pri Francu Pajtlerju v Recenjaku pri Lovrencu na Pohorju. Tu so dobili lovsko puško, živila, oblačila in denar. Na ruški že­ lezniški postaji so orožniki ta dan prijeli 21 letnega Sava Buga­ rina s Hrvaškega, ker so domnevali, da je partizan ter ga predali državni policiji v Maribor.5 6 Gestapovskemu oporišču na Mislinji je sporočil njihov za­ upnik železničar, da so neznanci 4. septembra 1943 odstranili na nekaterih železniških pragovih med Turiško vasjo in Pako tirne vijake ter da do nesreče ni prišlo. Uspeh partizanske di­ verzantske akcije je verjetno preprečil prav ta njihov poročeva­ lec, ki je bil na obhodu proge. Kot vemo, je imel gestapo svoje tipalke na vse strani. Tako je v začetku septembra tudi predlagal, da se ponovno aktivira zaupnika ruške orožniške postaje drvarja Johanna Seppa, sta­ nujočega pri Ruški koči, ki ga je že v začetku leta uporabljal za iskanje partizanov po Pohorju. Gestapu je prišlo na ušesa tudi aktivno sodelovanje v odpor­ niškem gibanju Helene in Karla Polenik, oskrbnikov na Krem- žarici. Zato so poslali v noči na 2. september v bližino planinske koče v zasedo na opazovanje svoja raztrganca Johanna Pod- veršnika in Alojza Čopa. Po vrnitvi v Slovenj Gradec sta poro­ čala, daje prišel zvečer h Kremžarici moški, kije pričel pod ok­ nom oponašati kukavico, znotraj so mu enako odgovorili terga spustili v kočo. Potem so v noči na 4. september prav tja poslali na opazovanje Podverniška in Brunška, ki pa tokrat nista imela kaj poročati.5 7 Orožniška postaja Ribnica je poročala, daje okoli 40 parti­ zanov v noči na 5. september izvedlo rekvizicijo v trgovini Iva­ na Sevška in v gostilni Rajmunda Iršiča v Ribnici na Pohorju. Partizani so pri obeh pridobili večje količine živeža in druge ro­ be.5 8 Iršič in Sevšek sta bila okupatorjeva sodelavca. Prvi je bil zaradi izdaje Avgusta Kogelnika, kije umrl v Dachauu in zaradi drugih dejanj po vojni obsojen, drugi pa je zbežal v Avstrijo.5 9 Iz Ribnice so se partizani 5. septembra zgodaj umaknili ter se ustavili v Lehnu pri Jakobu Urbancu. Tu so se prehranili in od­ počili.6 0 Druga skupina približno osmih partizanov je izvajala v tem času akcije na jugozahodnem Pohorju. Tako so 7. septembra blizu polnoči zasegli nekemu kmetu v vasi Paka precej živeža, nekaj robe in drugih predmetov. Potem so v zgodnjih urah 8. septembra obiskali v isti vasi še dva posestnika. Pri enem so za­ segli svinjo, 25 kg slanine, nekaj drugega živeža, posodo, čevlje in uniformo hitlerjevske mladinske organizacije. Tretja skupi­ na približno 25 do 30 partizanov se je zadrževala na južnem Po­ horju. V noči na 10. september je v Koroški vasi nad Zrečami odkupila od Jožeta Rutnika vola in nekaj živeža. Za vola so mu izstavili pismeno potrdilo, ki mu je pozneje služilo za lažji za­ govor pred okupatorsko oblastjo. Pri Juriju Merniku so dobili 179 telico in živež, pri Barbari Ramšak pa razna živila. V sosednji vasi Planina so pri Alojzu Gričniku dobili živila in enako v vasi Božje pri Mariji Kamenik. Orožniška postaja Vitanje je poročala, da si je nekaj parti­ zanskih skupin v noči na 12. septembra oskrbelo pri več kme­ tih v vasi Ljubnica precej živeža. V enem primeru je kmet pri­ javil, da so mu partizani pokazali propagandni letak, ki ga je prebral. Orožniška postaja Zreče je poročala, daje bilo 12. sep­ tembra v zgodnjih jutranjih urah na dvorišču gostilničarke Ma­ tilde Beškovnik na Skomarju 80 do 100 partizanov, ki so prišli po njihovem mnenju s polnimi nahrbniki in vrečami z območja Vitanja. Orožniška postaja Vitanje je poročala, kako je naletel v zgodnjih urah 12. septembra na skupino približno 15 partiza­ nov lovski čuvaj Jernej Ločnikar v gozdu blizu svojega doma pri Hudinji. Ti so ga vodili s seboj do Vitanjskega sedla, mu odv­ zeli lovsko puško in ga izpustili. Orožniška postaja Mislinja je poslala v Mariboru 12. sep­ tembra zanimivo poročilo, daje bilo 12. septembra na območju Črnega vrha na Pohorju približno 20 partizanov, ki so bili vsi oboroženi s puškami, večina pa naj bi bila pokrita z mornarski­ mi kapami. To je možno, medtem ko ni uspelo ugotoviti izvor mornarskih kap. V noči na 12. september je bila skupina pri­ bližno 30 partizanov uspešna tudi na severnem Pohorju. Pri Reinhardu Kasparju, p. d. Šrotu pod Antonskim vrhom so do­ bili dve lovski puški s strelivom, 260 RM, dve uniformi, nekaj drugih oblačil, radio in živež, pri Sv. Primožu, pri Juriju Pajtler- ju pa nekaj živeža, odej in posteljnine. Kmalu po polnoči 14. septembra je prišla prenočevat skupina partizanov h Karlu Ja­ vorniku v Turiško vas. To poročilo orožniške postaje Šmartno pri Slovenj Gradcu je nekoliko presenetljivo in nas opozori, da so pričeli partizani v tem času prenočevati tudi na kmetijah, kar doslej od ustanovitve druge Pohorske čete in Pohorskega bataljona zaradi varnosti niso počeli. Okoli 2. ure ponoči je ob­ iskala druga skupina partizanov v vasi tri kmetije. Pri Ferdinan­ du Mihevu so dobili radijski sprejemnik in akumulator. Na juž­ nem Pohorju je bilo v noči na 14. september okoli 25 partizanov na Resniku. Pri petih kmetih so dobili živež, svinjo in tele. Na Skomarju je bilo 14. septembra od ene do pol tretje ure pri Jer­ neju Ločnikarju okoli 17 partizanov, ki jim je dal vola, dve kravi in živila. 180 Ì Okupator seje počutil čedalje bolj ogrožen tudi vzhodno od Maribora. Tu so delovali partizanski terenski delavci, ki so pri­ dobivali med mladeniči vojnimi obvezniki in dezerterji iz nem­ ške vojske novince za Pohorje ter za politično in vojaško delo­ vanje na terenu. Poleg navedenih je bilo na območju Sloven­ skih goric tudi nekaj dezerterjev s Pohorja in navadnih skriva­ čev. Takšne razmere in zlasti dejavnost partizanskih terenskih delavcev so silile sovražnika k ustreznemu ukrepanju. Tako je 18. septembra 1943 izvedel proti partizanskim skupinicam na območju Gornja Radgona, Ljutomer, Svetinje in Ptuj s 500 mož­ mi večjo hajko, ki pa se je končala brez uspeha.6 1 OBRAČUN Z GESTAPOVSKIM SODELAVCEM VIDMARJEM IN SPOPAD PRI ŽVIKARTU Večja partizanska skupina je krenila 18. septembra 1943 od Klopnega vrha v Činžat. Vodstvo čete se je odločilo za ekonom­ sko akcijo in za ustrelitev zloglasnega sodelavca gestapa 34 let­ nega Antona Vidmarja iz Lovrenca na Pohorju, rezervnega pod- narednika, ki je opravil tudi lovski tečaj. Ker se je vdinjal oku­ patorju takoj ob okupaciji, ga je gestapo pridobil, kot smo že navedli, za svojega zaupnika in je z njim od leta 1942 stalno haj- kal za partizani. Kot svojega zaupnega človeka so ga nacisti 10. decembra 1942 postavili v Činžatu za komisarja - oskrbnika ve­ likega posestva v Srbijo izgnanega Leopolda Kormana. Okupa­ torjevega komisarja Avstrijca, Vidmarjevega prehodnika so pred tem partizani tudi iskali, vendar jim je v spodnjicah zbežal. Tokrat so se partizani za obračun s sedanjim komisarjem bolje pripravili. Akcijo je vodil komandir Joco, zraven pa so bili še na­ mestnik političnega komisarja Hinko in približno 10 tovarišev. Vidmarje bil oborožen z veliko sodobno pištolo in več lovski­ mi puškami ter se je hvalil, da se partizanov nič ne boji. Ta ve­ čer pa jim je ob 21. uri padel v roke brez težav. Potrkali so in klicali po nemško, naj jim takoj odpre. Sodil je, da so njegovi in ji ubogal, toda koje svojo usodno pomoto spregledal, je bilo vse izgubljeno. Odpeljali so ga s seboj in ker so si pri štirih kme­ tih nabrali precej živeža ter izpraznili tudi Koresovo tgovino in gostilno, so Vidmarju naložili okoli 30 kg moke, kar je bil hkrati dodatni varnostni ukrep, da jim ne bi zbežal. V tej akciji so po- 181 leg veliko živeža in druge robe zaplenili tudi pet Vidmarjevih lovskih pušk, pištolo Steyer kalibra 9 mm, ročno bombo ter ne­ kaj streliva. Partizanska kolon seje vrnila h Klopnem vrhu, od tod pa je šla v taborišče k Črnim mlakam pri Pesku. Ko je po­ ročala orožniška postaja Lvorenc na Pohorju, da so partizani odpeljali Vidmarja, je navedla, da jih je bilo 180, kar je bilo se­ veda močno pretirano. Vidmarja je komandir Joco pri Črnih mlakah zaslišal, nakar so ga 19. septembra 1943 ustrelili. Iz ohranjene smrtne obsodbe je razvidno, daje leta 1942 sodelo­ val z izdajalci Pohorskega bataljona Francem Mumljem, Hen- rickom Richterjem in Viktorjem Krippejem. Vohunske akcije proti Pohorskemu bataljonu naj bi vodil Krippe, za kar je po Vidmarjevem dobila navedena trojka nagrado 3000 RM. V ob­ sodbi se dalje navaja, da je izvajal Vidmar nad delavci na po­ sestvu nasilje in vodil policijske enote v hajkah proti partiza­ nom od 30. junija do 4. julija 1943 ter od 2. do 6. avgusta istega leta. O ustrelitvi Vidmarja je pozneje na gestapu povedal tudi izdajalec Alojz Bohak, ki naj bi bil po njihovih podatkih v Po­ horski četi od 27. avgusta do 30. septembra 1943. Med drugim je prenesel Nemcem tudi izjavo namestnika političnega komi­ sarja čete Hinka, ki je po ustrelitvi Vidmarja dejal borcem, da je sedaj končno mrtev vohun, kije partizane nepretrgoma iz­ dajal.6 2 Predtem ko so se partizani in njihovi sodelavci osvobodili nevarnega vohuna in zagrizenega nemčurja Vidmarja, je patru­ lja petih partizanov 18. septembra v zgodnjih urah pregledala pri Bajgotu Klančnikovo lovsko vilo in odnesla iz nje nekaj drobnarij, ki jih j e potrebovala. Predpoldne tega dne pa je bila na pohodu skozi Hudinjo proti Rogli druga patrulja petih par­ tizanov. Nekaj po polnoči 19. septembra je tretja patrulja od­ nesla gostilničarju Viktorju Pušniku pri Sv. Antonu precej živil, cigarete in drugo ter 1500 RM. O odvzetem so mu dali potrdilo. V noči na 21. september je bilo okoli 25 partizanov pri Po- šniku v Koroški vasi nad Zrečami. Dobili so vola in nekaj živeža, za kar so mu plačali 250 RM ter se umaknili skozi vas Planino. Patrulja štirih partizanov seje v zgodnjih jutranjih urah 22. sep­ tembra ustavila pri Jakobu Urbancu v Lehnu, ki jih je gosto­ ljubno nahranil. Istega dne predpoldne je patrulja petih parti­ zanov prepovedala delo štirim drvarjem pri Mrzlem studencu 182 pri Osankarici, medtem ko so logarju Ivanu Mravljaku iz Luka- nje vzeli daljnogled.6 3 Medtem ko so krožile patrulje in manjše enote partizanov na vse strani v akcije, je prišla ob polnoči 22. septembra 1943 h kmetu Francu Žvikartu nad Sv. Primož, visoko nad Vuzenico skupina partizanov. Pod vodstvom Joca in s pomočjo še drugih seje pripravljala za napad na orožniško postajo v Vuzenici. To­ da našel se je izdajalec, ki je videl pri Žvikartu partizane in jih prijavil že v predpoldanskih urah na orožniško postajo v Vuze­ nici. Poveljnik orožniške postaje glavni stražmojster Matthias Dormann je zbral pet rezervnih policistov in dva moža deželne straže ter odhitel z njimi 23. septembra približno ob 15. uri k Žvikartu. O sovražnikovem napadu na partizane, ki so bili v skednju in hiši, se opisi udeležencev - partizanov nekoliko raz­ likujejo. Možno pa jih je zediniti na bistveno. Sovražnik je ve­ čino partizanov presenetil, četudi je stražar ustrelil proti sov­ ražnikovi skupini. Tako j po stražarjevem strelu je pričel sovraž­ nik streljati in Dormann je s spremljevalcem hitel proti kmetiji. Več partizanov je odprlo ogenj na sovražnikovo patruljo in ve­ čina pripisuje posebno iznajdljivost in vojaško spretnost borcu Grku, ki so mu pravili Elas. Ta naj bi v trenutku Dormannovega juriša proti skednju spretno obrnil puško, na kateri je do tedaj ležal, sprožil in tako podrl najnevarnejšega napadalca, omenje­ nega Dormanna. Potem naj bi priljubljeni ostrostrelec Elas še zalučal pred skedenj bombo meglenko, ki je sovražnike še do­ datno zbegala, partizanom pa je omogočila umik iz skednja in hiše, v kateri je bila komanda čete in še nekaj borcev. Z umi­ kom niso imeli partizani posebnih težav, saj seje sovražnikova skupina v glavnem osredotočila na reševanje svojega poveljni­ ka. Partizani navajajo, da niso imeli v spopadu nobenih žrtev. Zanimiva priča spopada je bil med drugimi borec Ernest Vo- bovnik, ki je vse spremljal na kakih 100 metrov nižje ležeči Žvi- kartovi žagi. Tu seje zadrževal pri žagarju in mlinarju Ivanu Po- leniku, najboljšem partizanskem obveščevalcu na širšem ob­ močju Sv. Primoža. Polenik je partizanom stalno in tudi tokrat popravljal puške ter posredoval podatke za napad na orožniš­ ko postajo v Vuzenici. Ivana je sovražnik odpeljal marca 1945 v mariborske zapore, kjer je za njim izginila vsaka sled. Iz poročil orožniške postaje Vuzenica z dne 23. septembra in orožniškega oddelka Mahrenberg.(sedaj Radlje ob Dravi) z 183 dne 24. septembra 1943 povzemamo tole: Potem ko je prejel službujoči rezervni policist na orožniški postaji v Vuzenici Jože Postružnik, da je neznano število partizanov pri Žvikartu, je Dormann popeljal svojo patruljo okoli 15. ure na Pohorje. Na razdalji približno 80 metrov od Žvikartove hiše je razporedil moštvo v strelce in po nekaj korakih proti hiši je eden od treh partizanov, ki so bili na dvorišču, sprožil opozorilni strel. Iz hi­ še in gospodarskega poslopja je steklo približno 15 do 20 par­ tizanov. Odprli so ogenj in se spopadli z Dormannom in poli­ cistom Fartekom, ki sta jurišala na čelu skupine. V ostrem spo­ padu naj bi Fartek zadel enega partizana, tako da je padel, Dor­ mann pa dva. Toda potem je bil na oddaljenosti približno 60 metrov hudo ranjen v glavo Dormann. Poveljstvo je prevzel Fartek in ščitil Dormanna z brzostrelko. Farteku je potem us­ pelo prisiliti partizane k umiku. Žvikart pa je moral dati voz za prevoz ranjenca. Toda ko so se oddaljili približno četrt ure od domačije, so jih partizani napadli. Transport z ranjencem je moral zaviti na stransko pot. Fartek je ukazal trem, ki so bili na čelu, da gredo najuriš in s hura naj bi prisilili partizane, da so se umakli. Fartek je v poročilu še podaril, da je moštvo s po­ gumnim bojem rešilo uničenje transporta in srečno prispelo v Vuzenico ob 20. uri. Matthias Dormann pa je 24. septembra 1943 zaradi hudo ranjene glave in treh ran na nogi v slovenje­ graški bolnišnici podlegel. Orožniška skupina je izstrelila 780 nabojev, v poročilu pa še navajajo, da so pustili partizani na umiku pri Žvikartu plašč, 3 nahrbntike in še nekaj drugih drob­ narij. Obe orožniški poročili posredujeta bistveno o spopadu in o njegovem izidu, vprašljivi pa so podatki o treh padlih parti­ zanih pri Žvikartu in o četrtem na poti proti Vuzenici. Poroče­ valci so verjetno želeli ublažiti Dormannovo smrt s padcem šti­ rih partizanov, ki naj bi jih po njihovem soborci rešili in odnes­ li. Ob tem še nekaj podatkov o pogumnem ostrostrelcu Grku Elasu, ki je zbežal poleti 1943 iz nekega nacističnega taborišča prek Maribora na Pohorje. Borci Vitez, Ernest, Mojka, Volan in drugi poudarjajo, da seje izkazal tudi v drugih bojih ali akcijah. Po vojaških veščinah, ki si jih je pridobil v grškem odporni­ škem gibanju, je med partizani prednjačil. Soborce pa je rad na kratko spodbujal: »Kolikor nabojev, toliko pogodkov.« Vitez se spominja, kako so na partizansko zasedo ob neki priliki nad Vi- 184 tanjem naleteli orožniki. Partizani so po njih streljali in orožni­ ki so se spustili v beg. Elas je tedaj tekel za njimi, ujel je enega, ga ustrelil in mu odzel puško. Elas naj bi šel s Pohorja ob koncu septembra s Srbi in Hrvati na Hrvaško.6 4 Sklenemo lahko, da je tudi dobro načrtovane partizanske akcije velikokrat preprečil ali bistveno okrnil, kot tokrat, kak izdajalec. V tem primeru so bili partizani zelo prizadeti, saj so si obetali pridobiti prepotrebno orožje, strelivo, enako pa jim je bil potreben vojaški uspeh, ki bi jim pomenil moralno in po­ litično spodbudo za nadaljnje vojaške akcije. Spopad pa lahko ocenimo, da seje končal za partizane uspešneje kot za sovraž­ nika. Ceta je po tem spopadu nadaljevala s preizkušeno taktiko delovanja z več enotami na različnih območjih. Sočasno, ko je bila njena enota napadena pri Žvikartu, je bila druga enota 30 borcev 23. septembra pri Cestniku v Planici nad Framom. Iste­ ga dne, pozno ponoči, so štirje partizani obiskali Ferdinanda Kovšeta, žagarskega mojstra na Lobnici, ki jim je izročil dve lovski puški. Nekoliko poprej so bili verjetno isti pri sosedu Marincu. Ta večerje bila tudi patrulja petih partizanov pri Je­ senku nad Pamečami. Orožniška postaja Šmartno pri Slovenjem Gradcu je poro­ čala, da je bilo od štiri do sedem partizanov v noči na 25. sep­ tember pri Mihaelu Predniku na Brdah, potem na Dobrov­ skem gradu ter pri Ivanu Habermutu in blizu Turičnika v Go- lavabuki. Verjetno je bila to ista patrulja. Zvečer 24. septembra naj bi se zadrževala skupina približno 25 partizanov več ur pri Francu Sedovniku v Veliki Mislinji, ki jih je tudi oskrbel z živili. Oplotniške orožnike je vznemirilo okoli 45 partizanov, ki so se zadrževali po skupinah v noči na 25. september v Kotu pri Smo­ gavcu, Vetrihu, Počeku in Šegi. Nabrali so si precej živeža, od­ gnali vola ter odšli proti Osankarici. Ruška orožniška postaja je poročala, da so zvečer 26. septembra prijeli 16 letnega Her­ mana Talerja in 26 letnega Stanislava Anderlika iz Maribora, ker sta bila ta dan s partizani. Oba sta izjavila, da sta bila dve uri v partizanskem taborišču pri Klopnem vrhu, kjer naj bi bilo 200 do 300 partizanov. Partizani so ju prijeli, ko sta bila na izletu inju po zaslišanju izpustili. Orožniki soju poslali v nadaljnji po­ stopek državni policiji v Mariboru. Pripomniti moramo, da sta 185 se Taler in Anderlik glede pretiravanja števila partizanov iz orožnikov kar precej ponorčevala. Partizanska skupina, ki je bila 25. septembra v Kotu, se je verjetno 26. septembra zvečer ustavila pri več kmetih v Keblu nad Oplotnico. Orožniki pa so poročali, da jih je tokrat bilo že od 80 do 100, da so si nabrali večje količine živeža, odgnali vola in odšli proti Trem kraljem. V noči na 27. september je manjša skupina partizanov obiskala na severnem Pohorju v Hudem kotu Skrlovnikovo, Turjakovo, Grubelnikovo in Miklavčevo domačijo. O patrulji pet do sedem partizanov, kije bila 27. sep­ tembra na Brdah in nad Dovžami, sta poročali kar dve orožni­ ški postaji: Šmartno pri Slovenjem Gradcu in Mislinja. V noči na 28. september sije pri več kmetijah na Božjem, Planini, Pa- deškem vrhu in v Koroški vasi nad Zrečami 20 do 25 partizanov nabiralo živež. Zvečer 29. septembra je bilo pri Marincu na Lob­ nici pri Rušah okoli 15 partizanov, med katerimi je bil tudi par­ tizan brez r-oke (verjetno Jože Berglez-Fazan - op. M . F.). Tu so počivali več ur in se tudi nahranili.6 5 GESTAPOVSKE AKCIJE PROTI POHORSKI ČETI SEPTEMBRA 1943 Četudi je Hannes Berložnik zaprl veliko privržencev OF na mislinjskem območju, pohorskim partizanom kljub nepresta­ nim prizadevanjem ni mogel do živega. Da bi jim pa le zadal kak udarec, se je oprijel stare zamisli, ujeti partizane z zvijačo s pomočjo uspavalnih praškov. Z gestapovskim uradnikom Himmelom iz Maribora in verjetno še s kom seje domenil, da bi to nalogo opravila njegova sedaj že preizkušena sodelavka Štefka Forneci-Sonja. Svo j predlog je utemeljil, da bo Sonja tej nalogi kos, ker se dobro pozna s sedanjim komandantom ba­ taljona. Mislil je na Harkova, ki pa je bil tačas še v Savinjski do­ lini. Sonjina naloga je bila obiskati partizane, s praški uspavati Viteza in njegove tovariše, obvestiti ob pravem času policiste ter jim tako predati speče partizane. Himmel je telefoniral v šoštanjsko lekarno 19. septembra 1943, da izročijo Štefki For- neci 40 gramov uspavalnega praška veronal in da ji dajo razum­ ljiva navodila za njegovo uporabo. Štefka je tega dne podpisala v lekarni v Šoštanju prejem dveh steklenic raztopljenega vero- 186 naia in dveh vrečk veronala v prahu. Gestapo sije z uspavalnim sredstvom obetal velik uspeh, agentko Štefko pa je porinil na rob prepada z njemu jasnim izhodom: ali bo uspela ali pa bo v tej zločinski igri za njihove cilje izgubila življenje. Toda izved­ ba te tvegane naloge ni bila lahka in na njen razplet ter konec je bilo potrebno počakati do oktobra 1943. Še strokovno mne­ nje o učinku količine 40 g veronala: z njim je mogoče uspavati prek 50 ljudi. Če bi pa obravnavano količino veronala uporabili za manjše število ljudi, bi učinkoval kot smrtonosen strup. Berložnik je vrtal tudi drugod. Njegovi ovaduhi so mu pri­ nesli od Mrzlega studenca zanimivo sporočilo Pohorskega če­ te, napisano s svinčnikom na kos papirja. Na njem piše: Pohor­ ska četa. Na položaju 22.9. 1943. To je potrdilo delavcem, da jim naša četa prepoveduje delati. Vsak delavec, ki bo za Nemce de­ lal, bo obravnavan kot ljudski izdajalec. Delavcem prepovedu­ jemo prihajati delat v pohorske občine. Pohorska patrulja. S. F. - S. N. Berložnika je bodlo tudi pogumno zadržanje kmeta parti­ zanskega sodelavca 37 letnega Franca Štinjeka z Razborce na Pohorju. Na zaslišanju 23. septembra ga je bremenil, ker ni pri­ javil prenočevanja partizanov pri njem, da je vedel, da gredo partizani ustrelit nacističnega sodelavca Antona Kotnika in še več drugih grehov mu je naprtil. Toda Berložnik se je zmotil, ko je pričakoval, kako se bo Štinjek pred njim pokesal in poni­ žal. Dejal mu je, daje nasprotnik nacistov in dodal, daje še večja njihova nasprotnica njegova sestra. Štinjeka so pred tem 21. septembra prijeli, ga vklenili, vendar jim je zbežal. Potem so ga ponovno prijeli pri sorodnikih 22. septembra. Štinjeka so imeli nacisti že dolgo slabo zapisanega, saj je bil pred tem že dvakrat zaprt v Slovenjem Gradcu in enkrat na Mislinji. Ko so ga peljali skozi Mislinjo in Slovenj Gradec v zapor, je vzklikal: »Naj živi Jugoslavija!« Toda iz zapora naj bi ga takrat rešil orožnik Stangl, tako je Berložniku poročala njegova agentka iz Šentilja pod Turjakom. Berložnik pa je imel tudi v Razborškem jarku vohuna, ki mu je povedal, da je Štinjek na Razborci najnevar­ nejši propagandist za partizane ter najnevarnješi nasprotnik Nemcev na tem območju. Vse navedeno pa je bilo sedaj dovolj, da je Berložnik poslal Franca Štinjeka prek Maribora, kjer je zopet vzklikal Jugoslaviji, v koncentracijsko taborišče. 187 Potem koje zadal Berložnik s pomočjo Sonje in drugih hu­ de udarce narodnoosvobodilnemu gibanju na mislinjskem ob­ močju, je poslal 23. septembra agenta Pleterska in Krivca pre­ izkušat naše ljudi v Ribnico na Pohorju. Pri Osrajnikovih jima je uspelo izvleči nekaj podatkov o gibanju, domači hčerki pa sta navdušeno povedali, kako sta se pri nabiranju brusnic na Po­ horju srečali s partizani ter poudarili, da bi šli najraje z njimi. Potem sta vohuna obiskala občinsko uradnico Marico Vidovič na njenem stanovanju in neko vzgojiteljico v gostilni pri Petru- nu. Obe sta jima nasedli, da sta partizanska sodelavca in sta kri­ tizirali domače nemčurje ter dejali, da sta oba ribniška orožni­ ka rezervista ponosna Slovenca. Marico Vidovič sta napeljeva­ la, da bi jima izdala partizanske zveze, kar pa jima ni uspelo, ker je verjetno v njuno poštenost podvomila. Dne 24. septembra sta prijavila svoje bivanje na občini Ribnica, potem pa odšla v Le­ hern k agentki Sonji. Ta jima je povedala, da so bili partizani pri Osvaldu in Urbancu, potem pa sta odšla k Sonjinem stricu Albinu Ovčarju in ga preslepila, da sta partizana. Nasedel jima je in izročil lovsko puško, ki jo je dobil od Antona Seitla starej­ šega. Berložnik omenja v poročilu, da sta raztrganca videla v Ribnici Pepco Blazinšek iz znane gestapovske družine, ki je bila takrat pri neki hiši na obisku. Pleteršek je ugotovil, da ima Ma­ rica Vidovič veliko znancev in daje v Ribnici nekaj izpuščenih iz Mauthausna, kjer je bil tudi sam. Berložnik je dobil sporočilo, daje na Otiškem vrhu na Po­ horju postavljena radijska antena, ob njej pa nek tehnični pri­ bor. Poklical je raztrganca Vidmarja in Kurnika ter ju poslal 26. septembra iz Mislinja, mimo Višerja, Caunika in Sopelšnika na sestanek s poročevalcem o zagonetni anteni. Berložnikov po­ ročevalec ju je potem vodil na Otiški vrh, kjer pa so našli samo sledove, daje pred njimi nekdo nekaj pospravil. Raztrganca pa le nista prišla zastonj. Berložnikov vohun jima je pokazal par­ tizanski kurirski poti od Črnega vrha do Velike Kope in od Rib­ niškega sedla prek Sv. Barbare do Otiškega vrha ter pojasnil, da gredo partizani po obeh poteh tedensko dva do trikrat. Že naslednjega dne 27. septembra je Berložnik ponovno po­ slal na teren raztrgance Vidmarja, Krivca in Pleterška. Po po­ datkih Štefke Forneci-Sonje naj bi na Skrivnem hribru poiskali partizanski poštni nabiralnik, ki sta ga Sonja in Jože Seitl ml. uporabljala za izmenjavo pošte s partizani. Berložnik sije obe- 188 tal, da bodo tu našli pomembno partizansko pošto in da bodo tako ujeli partizanske sodelavce, ki so nadomestili Sonjo in Jo- žeka. Uspeha pa ni bilo. Raztrganci so našli luknjo v zemlji, od nekdanjega poštnega nabiralnika pa le nekaj lesenih ostan­ kov.6 6 Na osnovi nanizanih primerov iz dejavnosti gestapovskega oporišča na Mislinji lahko posplošimo, da so imeli partizani na vseh operacijskih območjih Pohorja hudega sovražnika tako v gestapovski javni kot tudi v njeni podtalni organizaciji. V na­ daljnjem bo govor o gestapovski dejavnosti tudi na drugih ob­ močjih, zlasti na mariborskem. DEJAVNOST ČETE V MARIBORSKI OKOLICI IN MARIBORU Kljub številnim in nenehnim težavam, ki so spremljale po­ horske partizane, seje četa vseeno postopoma krepila in širila svojo dejavnost. Isto velja za partizanske sodelavce na Pohorju, okoli njega in zlasti na območju Maribora. Četa se je septembra odločila predvsem za izvajanje akcij, pridobivanje orožja, zbiranje orožja prek aktivistov in sodelav­ cev, zbiranje živilskih kart, denarja, oblačil, obutve ter sanitet­ nega gradiva. Nadalje je morala sprejeti še neljubo težko odlo­ čitev, da ne bo zaradi pomanjkanja orožja sprejemala več no­ vincev. Slednjega sklepa seje držala, če je šlo za večje skupine, medtem ko so posameznike še naprej sprejemali. O uspehu ali neuspehu prve akcije, ki naj bi jo skupina par­ tizanov izvedla v noči na 15. septembrer 1943 ni dovolj podat­ kov. Milica Ostrovška piše, da partizanom ni uspel vdor v stra­ žarnico v Št. liju pri Mariboru, medtem ko so gestapovci zve­ deli v preiskovalnem postopku proti zaprtim sodelavcem čete, da je Ivan Valenčak-Lord govoril, kako je tudi on sodeloval v Št. liju v napadu na orožniško postajo, kjer naj bi odnesli nekaj orožja. Dalje je mogoče ugotoviti iz gestapovskega obremenilnega gradiva proti Mihaelu Ertlu, da so pri njem 14. septembra od 21. do 22. ure načrtovali napad na orožniško postajo Št. Ilj Alek­ sandar Vojinovič-Vojin, Ludvik Svenšek-Bojan, Ivan Valenčak- Lord in še en partizan, ki se jim je priključil ob odhodu. Tu so 189 si čistili orožje in ga tudi nekaj dobili od Ertla. V akciji naj bi sodelovalo še nekaj partizanov. Ob odhodu je na Ertlovem dvo­ rišču izročil partizanomj večji paket Ivan Turk, z njim pa so bili še trije sodelavci. Turk je s sodelavci odšel, partizani pa so se odpeljali na akcijo s kolesi.6 7 Potrditev partizanske prisotnosti pri Št. liju najdemo tudi v poročilu orožniške postaje Št. Ilj, kjer je navedeno, daje bilo v noči na 15. september 1943 približno pet partizanov v vasi Štrihovec pri Št. liju pri kmetu Francu Podrežniku. Njemu naj bi odnesli usnje za čevlje in 350 RM.6 8 Akcijo je bilo mogoče ugotoviti, ne pa tudi potrditev, da so par­ tizani pridobili orožje, kot je govoril Valenčak. Ivan Valenčak- Lord je na zaslišanju 27. septembra gestapovcem med drugim povedal, da so šli v noči na 16. september iz taborišča nad Pek­ rami v akcijo za orožje tudi v tovarno letalskih motorjev (sedaj TAM) Vojin, Hilda in Stane. V akciji je sodeloval tudi Fazan, ki jo je pripravil. Partizani so se vrnili zjutraj 16. septembra v ta­ borišče in pripovedovali o uspehu. Razorožili naj bi dva tovar­ niška stražarja in njihovega vodjo ter pridobili poleg orožja, streliva tudi nekaj opreme in drugih predmetov. V akciji naj bi se posebej izkazala Hilda, kije ustrahovala in držala v šahu kar dva tovarniška stražarja. Čez dva dni, to je v nedeljo 19. septembra, naj bi šla skupina partizanov, po izjavi Lorda, iz taborišča nad Pekrami v akcijo v Starše na Dravskem polju.6 9 Tudi o poteku te akcije ni urad­ nih partizanskih niti sovražnikovih podatkov. Policijska postaja Radvanje pri Mariboru je poročala, daje skupina približno dvajset partizanov prišla 17. septembra na stanovanje ključavničarja Antona Strohmeierja v Bistrici pri Limbušu in zahtevala, da jim izroči orožje s strelivom. Ta sicer okupatorjev človek pa jim orožja niti streliva ni dal, ker ga, kot se je ob partizanskem obisku izkazalo, ni imel.7 0 Četudi nepopolni, tudi ti podatki potrjujejo velika prizade­ vanja čete, da bi postopoma reševala najbolj pereče vprašanje - pomanjkanje orožja. Četi so zbirali orožje in strelivo tudi nje­ ni najzvestejši sodelavci. Tako je Bogdan Knaflič iz Beograjske 30 dobil pri svojcih puško flobertko, od Ludvika Skrbiča-Go- razda vojaško puško in od bratranca pištolo, kar vse je spravil na Pohorje. V sedanji Metalni je s sodelavci tudi pripravljal od­ vzem orožja tovarniški straži (Werkschutz), kar jim pa ni uspe­ lo.7 1 Jože Vrhnjak je ob pomoči sodelavcev iz vlakov izmikal 190 sovražniku orožje in ga pošiljal četi. Stari komunist Andrej Čan- žek je tudi imel dva železničarja, ključavničarja, ki sta po vlakih prežala na orožje in jima gaje včasih v posameznih kosih us­ pelo odnesti. Oba sta tudi popravljala za partizane pokvarjeno orožje, vse pa sta na skrivaj nosila v Ertlov čebeljnjak, kot sta bila domenjena s Čanžekom in Ertlom. Ivan Valenčak-Lord je na zaslišanju 27. septembra povedal gestapovcem, kako je Ertl izročil Vojinu šest pištol, Franc Pupis pa je na zaslišanju 8. decembra 1943 obremenil Berto Vobov- nik, da ima pri sorodnikih v Mejni ulici za partizane zakopanih pet do šest bomb. Iz sodnega spisa leta 1947 na smrt obsojene­ ga gestapovskega sodelavca Ivana Rusa je razvidno, kako podlo je izdal Jožeta Maroha, da je ta dal partizanom nemško brzo­ strelko in puško kragujevko. Oboje mu je namreč pred tem iz­ ročil Rus. Pred Marohovo aretacijo je Rus izdal tudi štiri dru­ žine iz Ormoža, katerih člani so nameravali na železniški posta­ ji Ormož odnesti večjo količino streliva in ga oddati partiza­ nom. Družine so nacisti odpeljali in se niso več vrnile. Sklepa­ mo lahko, daje bilo tudi to strelivo posredno namenjeno par­ tizanom na Pohorju.7 2 Želje za zbiranjem orožja bile velike, us­ pehi pa so bili vsekakor glede na potrebe dokaj skromni. Komandir Ivan Zagernik-Joco, politični komisar Aleksan- •dar Vojinovič-Vojin, obveščevalec Stane Lenardon, Jože Ber- glez-Fazan, Hilda Turk, Jože Tušek-Dušan, Anton Stražar-Kar- lo, Ludvik Svenšek-Bojan, Ivan Valenčak-Lord, vsi člani čete, so svoje delo močno usmerili na Maribor in njegovo okolico. V Mariboru je bila še vedno najbolj obremenjena Ertlova po­ stojanka z že navedenimi povezavami na vse strani. Okrepljeno dejavnost so v tem času razvile postojanke pri Mirku Kselmanu in Ivanki Valenčak, pri Jožetu Marohu, Jožetu Tertineku, Ivan­ ki Markljevi in Srečku Obrehtu, vsi na Studencih ter pri Mariji Greif in pri Veseličevih v železniški koloniji. Obreht, Maroh, Tertinek in Ertl so bili kar naprej v povezavi s partizanskim ta­ boriščem v gozdu na Pekrami. Nosili so partizanom vse od pre­ hrane do najrazličnejšega gradiva. Njihovo delo pa so usmerjali in povezovali Joco, Vojin, Stane in drugi. V Hrastju nad Limbu­ šem je zaživela postojanka pri Karlu Krambergerju, kjer so se zbirali sodelavci Ivan Turk, Hilda Stančič, Ivan Vornik in še ne­ kateri. Vse so povezovali v izvajanju nalog posamezni člani če­ te.7 3 191 Z aktivistom OF Adolfom Mrakičem in sekretarjem celicc KP Maksom Medveščkom v mestu sta bila povezana znana športnika Miran Cizelj in Vojmir Jurkovič. Njune zveze so vo­ dile v Kamnico, k jer se je pričela septembra razvijati močna or­ ganizacija OF, v železniško kolonijo k Veseličevim, v železniške delavnice do Ivana Turka, Jožeta Hlebceta in drugih. Miran Ci- zelj-Savo pa je imel več sodelavk in sodelavcev tudi v železni­ čarskem športnem društvu, kjer se je s svojim delom spretno prikrival pred okupatorjem kot telesno-kulturni profesor. V tem društvu je imel sodelavke Franjo Goršek-Vido, Marico Ve­ selič, Gito Kapun, kije vključila tudi svoji mlajši sestri, Marico Pevec in druge. Dobre sodelavce in zveze je imel Miran tudi v Nabavljalni zadrugi na Rotovškem trgu in še drugod. Kot želez­ niška uslužbenca sta imela Cizelj in Jurkovič veliko zvez po raz­ nih železniških postajah pri nas in v več avstrijskih mestih.7 4 S posebno pozornostjo je potrebno spregovoriti o enoro­ kem neustrašnem partizanu Jožetu Berglezu-Fazanu, delavcu in nekdanjem uslužbencu predvojnega kinopodjetja v Maribo­ ru. Fazan je imel veliko znancev, prijateljev in med njimi je mnoge pridobil za NOB, pri številnih pa je utrdil zanesljive po­ stojanke NOB. Poznal je ves Maribor in okolico, medtem koje v drugi polovici 1943 deloval zlasti kot organizator OF na Tez- nu, v Bohovi, Razvanju, Radvanju, Studencih, Pobrežju, Brezju, Miklavžu na Dravskem polju, v Rogozi, Dobrovcih, Skokah in verjetno še kje, drzno pa je prihajal tudi v Maribor. S Fazanom so hodili v jeseni velikokrat v akcije v navedene kraje Stane Le- nardon, Ivan Zagernik-Joco, Jože Tušek-Dušan, Jože Danko, Hilda Turk in še nekateri. V prostoru med postojankami od Franca Poropata v Brezju, Franca in Jožeta Lešnika, Antoliči- čevih, Premzlovih in drugih v Miklavžu, v Skokah, Dobrovcih, Avgusta Lešnika v Hotinji vasi pri Mariji Falež v Rogozi, Tuško- vih in Frangeševih v Bohovi, Darinki Flis v Hočah, Mariji Kras­ nik in drugih v Razvanju, pri Ludviku Plombergerju, Avgustu Gajštu, sestrah Mariji in Olgi Dvornik na Teznu, v Radvanju in Novi vasi je delovalo veliko sodelavcev osvobodilnega gibanja. Med njimi Matija Polšak, Jože Kac, Silva Plomberger, pek Ko­ vačič, trgovski pomočnik Bruno, vsi na Teznu. Posebej so bili na Teznu povezani s partizani člani OF tovarne letal, kjer so bili v tem času dejavni tudi Vida Padežnik, Niko Vrabl, Srečko Ob­ reht in drugi ter posamezniki v sedanji Metalni, v Brezju Metod 192 Tončič, Jože Kuščič, Ivan Horvat, Ivan Lešnik in drugi. S sode­ lavci v Brezju in tudi drugod se je še vedno povezoval Anton Gustinčič z Betnavske ceste.7 5 Tako pestra vsestranska dejavnost pohorskih partizanov v septembru s širokim krogom postojank in sodelavcev je sov­ ražnika hudo vznemirjala, saj je pričelo dobivati gibanje že množičen značaj. Razumljivo je, da je bilo zato pričakovati kru- ter sovražnikove ukrepe ter nove boleče žrtve in hude udarce. PADEC ERTLOVE IN DRUGIH POSTOJANK TER MNOGIH SODELAVCEV Prišel je za mnoge usodni črni 24. september 1943. Okupa­ torje na ta dan zaprl dvanajst sodelavcev OF in ranjenega par­ tizana. Vsi so bili neposredni sodelavci Pohorske čete, njihova imena pa so: Mihael Ertl, Jože Maroh, Jože Tertinek, Srečko Obreht, Marija Greif, Ana in Mirko Kselman, Ivanka Valenčak, Franc in Ivan Modrinjak, Alojzija Stražar, Nada Ratej in ranjeni partizan Ivan Valenčak-Lord. Iz tega kroga sodelavcev je padci, kot smo že omenili, okupatorju že 15. avgusta 1943 v roke od­ lični in pogumni organizator Ladislav Škedelj, ki so ga po hu­ dih mučenjih ustrelili 25. januarja 1944 v Velenju. O nadrobno­ stih, kako je potekala sovražnikova akcija za uničenje Ertlove postojanke, ni uradnih podatkov. Iz raznih sovražnikovih in drugih virov se je mogoče povsem približati resnici o njegovi aretaciji. Za vseh dvanajst Ertlovih sodelavcev pa so njihove aretacije dokumentirane.7 6 Ko razčlenjujemo delovanje najbolj obiskane ali dejavne Ertlove postojanke, moramo reči, da ni mogla ostati sovražniku neodkrita. Gestapo je imel zaprto od 15. do 19. oktobra 1943 tudi Ertlovo ženo Marijo. Ker je bilo nje­ no vedenje pogumno in niso od nje nič zvedeli, so jo izpustili in usmerili na njo več agentov - provokatorjev, potem pa so jo 14. januarja 1944 ponovno zaprli. V zapor je morala zaradi so­ delovanja tudi njena 17 letna hčerka Tinka. Med drugim nas ze­ lo pritegne podatek iz zapisnika Marije Ertl na gestapu z dne 18. januarja 1944, ko so ji očitali, da je šlo s pomočjo posredo­ vanja njihove postojanke na Pohorje prek 100 ljudi v partizane. Ertlova se je odločno branila, da je to laž, vendar je bil očitek zasliševalcev točen. Ob tem podatku moramo reči, da bi bilo 193 skoraj nemogoče v popolni tajnosti spraviti prek sto ljudi iz Maribora oziroma Nove vasi na Pohorje. Pri vodenju novincev je sodelovalo tudi več pohorskih partizanov in aktivistov, kar je ponujalo sovražniku še večje možnosti za odkrivanje parti­ zanskih sodelavcev. Kdo je prvi izdal Ertla, je težko reči. Zani­ miv je denimo podatek njegove pokojne žene in treh hčerk, ki navajajo, daje prišel nekaj dni pred aretacijo Ertla iz Pohorske čete kurir Ludvik Svenšek-Bojan z opozorilom, naj se Ertl za­ radi izdaj Alojza Bohaka takoj umakne v partizane ali kam dru­ gam. Ertl je ubogal in šel s hčerko Tinko na deželo. Ker se ni nič zgodilo, se je vrnil že drugi dan. Od kod so imeli partizani podatke pred 24. septembrom 1943, da izdaja Alojz Bohak, ki je bil po okupatorjevih podatkih do konca septembra v četi, ni ugotovljeno. Iz gestapovske dokumentacije je razvidno, da je bil v januarju 1944 usmerjen za odkrivanje partizanskih sode­ lavcev, ki bi k Ertlovim morda še prihajali, tudi zloglasni agent Ivan Rus. Torej ni izključeno, da bi ta izdajalec od leta 1941, ki je bil 1947 obsojen na smrt, opazoval še z nekaterimi agenti Ert­ lovo hišo že od avgusta ali septembra 1943. Možno je, daje k izdaji bistveni delež prispeval tudi nek zagrizen nacist - Ertlov bližnji sosed.7 7 Najprepričljivejše podatke o izdaji Ertlove sku­ pine najdemo v gestapovskem arhivu. Tu piše, da jih je 24. sep­ tembra 1943 obvestil njihov agent Rudolf Šiker, da se skrivata na Studencih en pi rtizan pri Ivanu Modrinjaku, drugi pa pri Mirku Kselmanu. Ker je bil Šiker takrat po nekaterih izjavah še v četi, je gotovo deloval z gestapom kot vrinjenec.7 8 Tako je razumeti tudi njegovo izjavo na gestapu, ko je navedel, da je moral v partizane (avgusta - op. M. F.) prek Jožeta Maroha. Ker ga ni bilo doma, gaje sprejela Marohova žena, ki pa je nekaj ča­ sa sumila, daje vohun (»špici«), potem gaje le predala Ivanki Markelj, ta pa ga je odpeljala k Ertlu, odkoder je šel v četo. Ši­ ker je potem hudo obremenil Maroha z ženo, Markljevo in dru­ ge. Na sodni obravnavi 1946 v Mariboru, koje bil obsojen na smrt, je med drugim priznal, da je bil 1943 dobra dva meseca v partizanih kot vohun ter da je med drugimi izdal Mihaela Ert­ la, Ladislava Škedlja, Antona Stražarja, Jožeta Tertineka in dru­ ge, o katerih bo še govor.7 9 Tudi podatki o Alojzu Bohaku na­ vajajo k sklepanju, daje bil gestapovski vrinjenec. Zanj piše v gestapovskem arhivu, da je bil med partizani od 27. avgusta do 30. septembra 1943. Torej je Šikerjevo priznanje leta 1946 ver­ 194 jetno dovolj očitno, daje bil eden od Ertlovih izdajalcev. Nepo­ jasnjeno pa ostaja Bojanovo opozorilo Ertlu, naj se umakne, ker Bohak izdaja. Toda za Šikerja in Bohaka, ki sta šla oba av­ gusta 1943 na Pohorje prek Ertlove postojanke ter sta potem sodelovala s številnimi Ertlovimi in drugimi sodelavci, je zna­ no, da sta od začetka oktobra 1943 hudo obremenjevala vse za­ prte in spravila potem kot agenta in raztrganca še veliko sode­ lavcev OF v zapor, koncentracijska taborišča in tudi v smrt. Po nepotrjenih podatkih je Bohaka ob osvoboditvi 1945 ustrelil nek aktivist. Dokaj klavrna, četudi hkrati tragična, je v razpletu navede­ nih hudih dogodkov podoba 18-letnega Ivana Valenčaka-Lor- da. Tudi ta je pomagal spraviti Ertla v smrt, druge pa v zapore in koncentracijska taborišča. V nemško vojsko je šel prosto­ voljno, vendar je prišel čez nekaj mesecev v Maribor razočaran in odšel 8. avgusta 1943 v partizane. Približno v istem času je prišej v Pohorsko četo tudi njegov brat Ferdinand. Septembra je bil po izjavi svojcev Lord ranjen v nogo, koje naletel na sov­ ražnikovo zasedo. Na zaslišanju na gestapu seje branil, da seje ranil po nerodnosti sam.8 0 Težko se je opredeliti za točnost iz­ jave o ranitvi. Politični komisar Vojin mu je določil, kam naj se gre zdravit, toda Lord je šel 19. septembra po svoje k bratovi ženi Ivanki Valenčak v Studence v Ulico heroja Šercerja 47. Ker je bil tukaj takrat tudi partizanski kurir Anton Stražarje Lorda naslednji dan odpeljal Srečko Obreht najprej k Stražarjevemu očimu Francu Tillingerju. Od tod je šel k čevljarju Ivanu Mod­ rinjaku in potem k Francu Modrinjaku, vsi na Studencih. Pri Francu Modrinjaku seje že tri dni skrival Lordov brat - parti­ zan Ferdo Valenček-Mišo, ki je odšel iz čete po akciji pri Lov­ rencu na Pohorju, obiskat ženo, zanimalo pa ga je tudi, kaj je z ranjenim bratom Lordom. Popoldne 24. septembra 1943 so, kot je navedeno, zaradi Šikerjeve prijave presenetili gestapovci oba Valenčaka in Modrinjakove. Vstopili so zloglasni Avgust Fuchs, Arsitz in Austin. Fuchs je spraševal, kje je bandit, ki mu nosi žena hrano. To je bil Ferdo Valenčak, vendar gestapovci niso vedeli za njegovo ime in da ga imajo pred seboj. V hiši je zbujal med vsemi največ suma Lord, ki je bil v nemški vojaški uniformi in ko so pri njem našli partizansko kapo ter pištolo, so ga odpeljali, brata Ferda, za katerega niso vedeli, da je tudi partizan, pa so pustili in se je po odhodu gestapovcev takoj 195 umaknil. Ivanka Va lenčak je obvestila partizana Antona Stra­ žarja-Ka rlo ta pri Kselmanovih, da so odpelja li Lorda in svcto­ gvala, naj beži. Tu pa so vsi menili, da Lord ne bo izdaja l, wda kako hudo so se uš teli. Zvečer je prišel k Ksclmanovim Fuchs z nekaj gestapovci in iska l z naperjenim revolve rje m Straža1ja. Stražar je planil iz s hrambe in izstre lil vse na boje proti Fuchsu, ta pa prav tako proti Stražarju. Prazni revolverje v roko ranje ni Stražar spus til na tla in zbežal skozi o kno. Stražarjev strel je o p­ lazil Fuchsa ob rebra, daje krvavel. Od zunaj je v kuhinjo takrat stre ljal tudi gestapovec Kolma n. Gestapovci so takoj odpeljali Mirka Kselmana. Anica in Ivanka s ta potem skrili šotorska kri­ la in sanitetni material, kar je bilo pripravljeno za če to. Ivanka je stekla k Obrehtu, da bi ga o pozorila na nevarnost, toda so­ časno so prišli tja gestapovci z Lordom, ki jih je vodil in so Ob­ rehta odpeljali. Ob vrnitvi so tudi njo doma že čakali gestapov­ c i. Tu so jo zasliševali skupaj z Anko ter obe tolkli s puškinim kopitom po nogah. Potem so obe odpeljali v zapor, od tod pa v koncentracijsko taborišče, odkoder sta se vrnili. V koncentra­ cijska taborišča oziroma v zapore so odpeljali tudi Kselmana, Obrehta, Tertineka, Maroha, Franca in Ivana Modrinjaka, Grei­ fovo, Nado Ratej in Alojzijo Stražar. Vsi so zapore in koncen­ tracijska taborišča preživeli. K Mihaelu Ertlu je Lord vc1jetno pripe ljal gestapovce 24. septembra v poznejših večernih urah, potem ko so večino navedenih že prijeli. V preiskovalnem po­ stopku proti Mihaelu in Mariji Ertl so omenjeni agenti Ivan Rus, Rudolf Šiker in »Hans« . Slednji bi lahko bil Ivan Valenčak­ Lord, ki so ga tudi doma klicali Hanzi a li tudi Ivan Rus. »Hans« je hodil preizkušat Marijo Ertl, ko so ime li njenega moža že za­ prtega. K obreme nitvi Ertla in njegovih sodelavcev je gotovo veliko prispeval Lord, saj je hodil kot partizan v hišo in se tu in drugod srečeva l z mnogimi, ki jih je potem tudi sovražniku dosledno izdal. Ertla so pozneje obreme nili še Franc Pupis in še nekateri zaporniki in verjetno tudi drugi. 81 Tega pogumnega delavskemu gibanju ter OF vdanega aktivista je okupator ust­ relil 13. januarja 1944 v Lučah. S padcem Ertla in njegove po­ stojanke je odporniško gibanje Maribora in Pohorja veliko iz­ gubilo. Pretrgane so bile številne pomembne vezi in mnogi so se znašli po 24. septembru v zaporih in v koncentracijskih ta­ boriščih. In kdo je bil 44 letni Mihael Ertl? Izhajal je iz kmečke družine iz Marjete na Dravskem polju ko t žena Marija. V Ma- 196 ribor sta se preselila leta 1925, kjer je bil zaposledn kot kvali­ ficirani ličar v železniških delavnicah. Ob eni plači se je družina s tremi otroki prebijala zelo skromno. Mihael se je udeleževal v delavskem gibanju v vrstah poštenih in pogumnih krščanskih socialistov kot so bili padli Martin Kores, Vlado Vidau in še ne­ kateri. Narodnoosvobodilnemu gibanju se je pridružil leta 1941 in mu je bil zvest do smrti. Pogumno je ob njem delovala vsa družina, zlasti žena, 17 letna Tinka, 15 letna Milka in stari oče Ivan Jakopin. Gestapo je 14. januarja 1944 drugič in dokončno zaprl Marijo Ertl, vendar je kljub pretepanju ni mogel zlomiti. Poslal jo je v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Zaprl in tako močno pretepal je tudi hčerko Tinko, daje trajno oglušela. Potem jo je poslal v koncentracijsko taborišče Ravensbrück za mladoletnice. Obe sta se iz taborišča vrnili. Ko so v četi zvedeli, da so gestapovci zaprli Ertla, so zadolžili njegovega nečaka partizana Miloša Ertla-Riga, ki je imel tudi ilegalno ime Milan Kert, da reši preostale. Rigo je poklical Tin­ ko in Milko v gozd med Miklavžem in Dobrovci ter rekel, naj naročita doma, da morajo vsi v partizane. Vsa tri dekleta so ta poziv sprejela z navdušenjem, medtem ko sta mati in stari oče razmišljala, da se bodo z dobrim zagovorom laže rešili gorja, ki se mu niso mogli izogniti. Tinka in Milka sta z očetom redno hodili na postojanki k Berti Vobovnik, Justi Samec in drugam, posebej pa nad betnavsko skakalnico, kjer je imel majhno skri­ to zemljanko kurir Ludvik Svenšek-Bojan. Za celotno delo dru­ žine je vedela tudi 8-letna hčerka Marija, ki je vsem po svoje tu­ di pomagala.8 2 Tudi delo 18 letnega dijaka Miloša Ertla-Riga ali Milana Kerta je dokaj zanimivo. Ker ni hotel v nacistično de­ lovno službo, seje leta 1943 zatekel k našim ljudem v Bohovo. Tu sta z njegovim prijateljem skrita pred okupatorjem delala kot hlapca ter bila povezana z neko partizansko postojanko v Razvanju, kamor je hodil tudi stric Miha. Prek te postojanke sta jeseni 1943 oba odšla v partizane na Pohorje. Zaradi ustrelitve Mihaela Ertla in verjetno zaradi odhoda sina Miloša v partizane je postal tudi Mihaelov brat Vojmir Blaž Ertl sumljiv. Leta 1944 so ga poslali za več mesecev na prisilno delo v Rajhenburg. Mi­ loš Ertl-Rigo seje uveljavil kot dober partizan leta 1943 na Po­ horju, leta 1944 pa je bil v Zidanškovi brigadi politični komisar čete inje vojno preživel.8 3 Omeniti je tudi potrebno, daje hodil k Ertlovim več mesecev leta 1942 borec Ruške čete in Pohor­ 197 skega bataljona Janko Pihler-Don. Od tod je hodil v akcije po Mariboru in na zveze tudi na Dunaj in drugam. Tudi ob likvi­ daciji izdajalke Sonje Omanove 30. oktobra 1942 na bližnji Rad­ vanjski cesti je bila Ertlova hiša ena od izhodiščnih točk ter za­ točišče za Janka Pihlerja-Dona, Staneta Červiča-Sama (Bojana) in Matija Pihlerja-Sava, ki so to zahtevno nalogo uspešno opra­ vili.8 4 Iz opisanega kroga sodelavcev Ertlove postojanke je gesta­ po prijel 1 . oktobra 1943 še Ivana Gcrečnika, njegovo ženo Eli­ zabeto in Tončko Berglez. Pogumnega Gerečnika so 14. feb­ ruarja 1944 ustrelili v Vitanju, Berglezovo pa so odpeljali v kon­ centracijsko taborišče, ki ga je preživela.8 5 Vseh izdajstev Ivana Valenčaka-Lorda ni bilo mogoče zbrati, vendar moramo še omeniti, da je odkril sovražniku, s katerim je hodil-po Pohorju, tudi več partizanskih taborišč. Orožniško poveljstvo Maribor je 1 . oktobra 1943 poročalo, daje šla 30. sep­ tembra 1943 na Pohorje pizvedovalna enota, ki jo je sestavljalo 47 orožnikov in 13 nameščencev varnostne policije. Pohod je potekal od Maribora mimo Ruške koče in Klopnega vrha na območje Peska. Približno 20 minut južno od Peska so našli v gozdu dve večji taborišči, ki soju partizani pred kratkim zapus­ tili. Ujeti partizan Ivan Valenčak-Lord jim je pojasnil, da sta ta­ borišči služili približno 190 partizanom. Ob preiskovanju širše­ ga okolja so našli 2 lovski puški, nekaj neuporabnih oblačil, ne­ kaj živil, večje število nemških vojaških knjižic, osebnih legiti­ macij, raznih spisov in propagandnega gradiva. Vse so zaradi nadaljnjega postopka prevzeli predstavniki državne policije Maribor. Poročilo se končuje, da niso prišli na pohodu v stik s svoražnikom, da so se vračali prek Klopnega vrha in Lovren­ ca ter prišli v Maribor ob 23. uri. Iz dopisa komandanta varnostne policije in varnostne služ­ be na Spodnjem Štajerskem z dne 5. oktobra 1943 piše, kako so 24. septembra 1943 zaslišali dezerterja iz nemške vojske Iva­ na Valenčaka iz Pesjega pri Velenju, kije bil v Pohorski četi od 8. avgusta 1943. Povedal jim je za več taborišč Pohorske čete in v akciji 30. septembra 1943 so našli v enem od navedenih večje število dokumentov Pohorske čete in terenskih delavcev.8 6 Ob tem primeru moramo opozoriti na veliko neprevidnost četnega vodstva. Novincem je odvzemalo dokumente, ni jih pa uničilo. Sovražnik je tako prišel do številnih pomembnih oseb­ 198 ni h in drugih podatkov, ki jih je potem s pridom uporabil v bo­ ju proti Osvobodilnem gibanju. Pravilno pa je v tem hudem ča­ su ravnal izkušeni tehnik rezervni podporočnik Bogdan Knaf- lič-Ljubo. Ko gaje obvestila Ertlova (25. septembra 1943), da so zaprli moža, seje za nekaj dni umaknil na deželo. Potem seje vrnil v Maribor, opozoril Franca Pupisa in Ludvika Plomber- gerja, naj gresta spričo nevarnosti takoj v partizane. Toda oba sta odlašala in videla tudi drugačne rešitve, kar pa se jima je po­ zneje žal tragično maščevalo. Bogdan je sicer težko pustil ženo in hčerki ter šel na koncu septembra 1943 na Pohorje. Od od­ ličnega borca je napredoval do namestnika komandanta Zi­ danškove Pohorske brigade in je vojno preživel.8 7 Usoda se je na koncu neusmiljeno poigrala tudi z Lordom. Uspelo mu je zbežati Nemcem, toda zaman je po severnem po­ bočju Pohorja iskal partizane. Nemci so ga dohiteli, v zaporih pretepali in na Dunaju januarja 1944 kot dezerterja obglavili.8 8 Kljub hudim udarcem, ki jih je gibanje doživelo z razkritjem več postojank in precej sodelavcev, se je boj uspešno nadalje­ val. SLOVO BORCEV SRBOV IN HRVATOV S POHORJA September seje nagibal h koncu in za pohorske partizanske razmere je bil to čas, ko je pričela zima trkati na duri. To so po­ trjevale hladne noči z mrzlim dežjem. Do prepotrebnega orožja ni bilo mogoče priti, sovražnik pa je bil pozimi še bolj nevaren. Patrulje, partizanske oči, so križarile na vse strani. Prinašale so tudi vesti o odlično oboroženih partizanih na Hrvaškem. To je sprožilo razmišljanja, da bi poslali pohorske borce, doma iz Hr­ vaške, tja in da bi od tam prinesli čimveč orožja tudi za preos­ tale neoborožene borce na Pohorju. Pohorska četa, ki je takrat štela okoli 130 borcev, med njimi okoli 90 neoboroženih, ni mogla še naprej samo životariti. Pri množici neoboroženih se je pričelo širiti malodušje, saj ni bilo mogoče upati, da se bodo razmere zboljšale čez noč. Občutna neoboroženost, pomanj­ kljiva vojaška organiziranost in druge težave so na večino bor­ cev vplivale negativno v tolikšni meri, da se v četi niso počutili dovolj varne in tudi uspešnega izhoda v primeru nadaljevanja stare prakse ni bilo mogoče pričakovati. Eni so menili, da se bo vnril Pohorski bataljon z obilico orožja in da zato ni potrebno 199 pošiljati po orožje na Hrvaško. Po dolgih razpravah sta sklenili partijska organizacija, zlasti na pobudo Rudija Šimića-Hinka, in komanda čete, da bodo odšli borci, ki so doma iz Hrvaške, Srbije in Bosne na Hrvaško v enote II. operativne cone.8 9 Četa je bila pripravljena za odhod s Pohorja. Imela je dva vo­ da. Za komandirja je bil določen komunist Stjepan Križnik- Tekstilac, za političnega komisarja pa dotedanji namestnik po­ litičnega komisarja Pohorske čete Rudi Šimič-Hinko. V prvem vodu je bilo približno 25 borcev, med njimi okoli 14 članov KP in nekaj skojevcev, v drugem vodu pa okoli 20 borcev, med ka­ terimi ni bilo članov KP. V drugem vodu so prevladovali kmet­ je, med katerimi jih je tudi nekaj težilo, da bi se vrnili v svoje kraje. Četa je bila oborožena samo s približno 10 puškami in pištolami. Iz Pohorske čete so jo spremljali 4 pogumni oboro­ ženi borci, ki so poznali teren do hrvaške meje. To so bili Janez Filipič-Gašper kot vodja spremstva, Franc Belšak-Tone, Ludvik Svenšek-Bojan in še eden. Na čelu kolone je bil 1 . vod s pretež­ no oborožitvijo in z delom spremljevalcev. Njegova naloga je bila zagotoviti, če bo potrebno tudi s prebojem, celotni četi pre­ hod na Hrvaško. Na pohod je krenila 28. septembra 1943.9 0 O njenih premikih so bile orožniške postaje nepretrgoma obveš­ čene. V večini poročil je število partizanov močno pretirano. Tako je poročala orožniška postaja Šmartno na Pohorju, da se je 28. septembra 1943 ob 19,30 ustavilo pri delavcu Viktorju Ap- lencu na Planini približno sto partizanov, ki jih je moral voditi od doma mimo Sv. Urha do Zgornje Nove vasi nad Slovensko Bistrico. Tu naj bi jim zbežal, orožnikom je še povedal, da so imeli eno lahko strojnico in nekaj karabink. Potem je navedla orožniška postaja Slovenska Bistrica v dveh poročilih, da je šla močnejša partizanska skupina s Pohorja 28. septembra 1943 skozi Zgornjo Novo vas, Zgornjo Bistrico in tesno zahodno od mesta Slovenska Bistrica. V Devini pri Slovenski Bistrici naj bi se ob 22,30 ustavilo 15 partizanov, ki so se zanimali za prehod železniške proge Slovenska Bistrica-Pragersko. Orožniška po­ staja Pragerskoje poročala, daje skupina približno 30 partiza­ nov spraševala 29. septembra ob 1,30 deželnega stražarja pri Leskovcu za železniško progo ter za vasi Medvedce in Stopar- ce. Partizani so se še zanimali za pot do hrvaške meje. Stražarja, ki jih je moral voditi do železniške proge Leskovec-Vrhloga, so nagradili s 4 RM. Okrajno orožništvo Ptuj je poročalo, da je 29. 200 septembra üb 20. uri nek mladenič prijavil na Pragerskem sre­ čanje s skupino približno 50 partizanov, ki je bila na cesti pri Sestržah. Okrajno orožništvo je dalje poročalo, daje prišla v no­ či na 30. september 1943 v Lešje pri Majšperku večja skupina oboroženih partizanov. Gestapovsko oporišče Ptuj pa je 30. septembra zvečer poročalo okrajnemu orožništvu Ptuj, da ima skupina 50-60 partizanov, ki so jo danes videli pri Majšperku, samo 4 do 6 pušk in daje na poti proti Ormožu.9 1 Tako so o po­ hodu čete poročali orožniki in gestapo, medtem ko najdemo iz­ popolnitve v opisih udeležencev pohoda. Kot je razvidno, je če­ tica med Pohorjem in hrvaško mejo sovražnika nekolikokrat vznemirila. Ker pa je bila nepretrgoma na premiku, je do bli­ žine hrvaške meje ni napadel. Četa je bila praviloma ponoči na pohodu, podnevi pa seje zadrževala v gozdu in počivala. Koje prešla železniško progo in se prikrila v gozdu, je med nje zašel predpoldne 29. septembra 1943 možakar. Popoldne ga je prišel iskat sin, proti večeru pa še njegova žena. Do pohoda so vse za­ držali, nato so se od njih prisrčno poslovili, rekoč, da gredo na Pohorje. Ponoči so krenili v dežju, gazili blato, misleč, kako do­ lgo pot so že prehodili, toda ko se je zdanilo, so ugotovili, da so tavali v krogu in tretjo noč so prišli do reke, kije niso mogli pre­ bresti. Po približno dveh kilometrih hoje ob reki proti vodne­ mu toku so prišli do vasi, kjer je bil most, pri njem pa trgovina. V njej so si oskrbeli hrano, prekoračili most, nato pa pohiteli proti jugu.9 2 Na območju Ptujske gore sta se voda začasno lo­ čila. Domenjeno je bilo, da se bosta čez mejo prebijala ločeno, vendar ne v preveliki oddal jenosti. Ker je imel prvi vod bol j iz­ kušene borce in več orožja, je šel v ugotavljanje razmer na meji ter v morebitni preboj prvi. Rudi Šimič-Hinko se spominja, da jih je pripeljal vodnik prav do žičnih ovir na meji in ko so jih srečno in neopazno premagali, seje vrnil. V pospešenem poho- ea je prišel 1 . vod v vas Poganac na Kalniku in se tu povezal s partizani, ti pa z njimi niso bili preveč prijazni. Vsa skupina jim je bila močno sumljiva, toda do prijetnega preobrata je pri­ šlo kaj kmalu. Člani partizanskega štaba so prepoznali Stjepana Križnika-Tekstilca in Rudija Šimiča-Hinka, potem je vse pote­ kalo v najlepšem redu.9 3 Aleksandar Vojinovič-Vojin, ki seje po vojni srečal s soborci 1 . voda, je njihov preboj in srečanje s partizani na Hrvaškem opisal zelo slikovito. Med drugim je opisal, kako so s pomočjo 201 zvijače pridobili vodnika iz neposredne bližine meje, ki jih je varno pripeljal do žičnih ovir. Ker niso imeli Škarij za rezanje žice, seje med vrste žic postavilo šest visokih partizanov. Sklo­ nili so glave, prek njihovih ramen ter glav so pregrnili odeje in prehod prek živega mostu je bil uspešen. V Hrvaškem Zagorju jih je zatekel dan, toda bili so že na partizanskem ozemlju. Ob stiku s partizani so ti posumili, da so jih poslali ustaši, toda kot že rečeno, ko so prišli člani štaba, so v Rudiju in Križniku spoz­ nali svoje predvojne partijske tovariše. Po nekaj dneh počitka sojih vse razporedili v 21. Slavonsko brigado. Borcem iz Srbije so pozneje ugodili, da so šli do vrhovnega štaba v Bosno. Do glavnega štaba Hrvaške so šli s skupino, ki je spremljala poli­ tičnega komisarja II. operativne cone Marka Beliniča. V vrhov­ nem štabu pa sta jih toplo sprejela Aleksandar Rankovič-Mar- ko in tovariš Tito, od tod pa so šli v partizanske enote v Srbijo.9 4 Drugi vod ni bil tako uspešen kot prvi. Takratni 23-letni udeleženec Čedomir Zelič (sedaj Jagodič), kmet iz Jesenaša pri Virovitici, se spominja, da sta njihov vod vodila s Pohorja ob­ orožena partizana Slovenca. Na Pohorju je moral Zelič tako kot še več drugih tovarišev oddati puško karabinko. Zvečer 29. sep­ tembra je prišla njegova skupina pri Ptujski gori do neke hiše. Tu so zvedeli, da pomagajo ličkati koruzo tudi trije nemški vo­ jaki. Partizana sta jih presenetila in razorožila. Skupina je po­ tem krenila proti hrvaški meji, vendar je zaradi razorožitve in zaradi svoje prisotnosti še bolj pritegnila sovražnikove zasledo­ valce. Blizu hrvaške meje so Nemci in vermani skupino obko­ lili in napadli. Oborožena spremljevalca partizana in še nekaj borcev se je iz obroča prebilo. Sovražniku je uspelo večino, v kateri je bilo največ neoboroženih borcev, zajeti. Najprej so jih zaprli na Ptujski gori, od tod pa sojih odpeljali v ptujski zapor.9 5 Iz ptujske zaporne knjige je razvidno, da je bilo 30. septem­ bra 1943 ob 18. uri prijetih tehle deset borcev: Cvijetin Živano- vič, Borivoj Živanovic, Živan Mirkovič, Mladen Sojič, Milenko Rebič, vsi iz vasi Kuzmin pri Sremski Mitroviči, Čedomir Zelič, Marinko Čubrič, oba iz vasi Jesenaš pri Virovitici, Nikola Subo­ tič iz vasi Krušedol v Sremu, Borivoj Markovič iz vasi Stara Kri- vaja pri Virovitici in Lazar Pajič iz vasi Lačarak v Sremu. Pat­ rulja orožniške postaje Bori je 2. oktobra 1943 ob 15. uri prijela še tri borce: Božidara Kejiča iz vasi Kraljevci, Sava Kostiča iz vasi Mondelovac in Desančiča Prodanoviča iz vasi Krušedol. 202 Vseh trinajst so po postopku, ki gaje vodil gestapo v Ptuju, po­ slali 8. oktobra 1943 v mariborske sodne zapore. Tu so bili do 18. novembra 1943 9 6 Zelič navaja, da so Nemci vseh trinajst poslali 18. novembra 1943 v kazensko delovno taborišče Lanzendorf pri Dunaju. Tu so delali dva meseca, potem pa so jih premestili v deželne sod­ ne zapore na Dunaj, kjer jih je maja 1945 osvobodila Rdeča ar­ mada.9 7 Zanimivi sta tudi poročili okrajnega orožništva Ptuj in orož­ niške postaje Poljčane z dne 1 . oktobra 1943. Prvo omenja, da jim je sporočila orožniška postaja Ptujska gora, daje bilo 1 . ok­ tobra ob 3. uri v vasi Modraže, vzhodno od Poljčan, 15 partiza­ nov, medtem ko navaja drugo, da je bilo ob istem času enako število partizanov v sosednji vasi Krasna.9 8 Verjetno gre samo za eno skupino 15 partizanov, ki seje na pohodu čete s Pohorja morda zaradi prehrane ali česa drugega v noči od 30. septem­ bra na 1 . oktober 1943 oddaljila od glavnine nekoliko proti ju­ gu. Lahko je bil to del razbite skupine, četudi je številka 15 ne­ koliko previsoka. Po vsej verjetnosti ni bila to partizanska sku­ pina, ki bi pripadala kateri drugi partizanski enoti. K pojasnjevanju pohoda skozi Haloze prispeva tudi Vida Rojic, ki piše, daje spremljala kolono patrulja štirih pohorskih partizanov, v kateri sta bila tudi domačina s ptujskega območja Janez Filipič-Gašper in Franc Belšak-Tone (ter Ludvik» Sven- šek-Bojan - op. M. F.). Ta patrulja naj bi pri Majšperku razoro­ žila dva Nemca. Verjetno gre za isto razorožitev, ki jo navaja Ze- lič. Rojičeva nadaljuje, da je šla potem (verjetno po opravljeni nalogi oziroma po preboju - op. M. F.) proti Gradišču v Halozah, da bi navezala stike z aktivisti ptujskega okraja. V Gradišču je imel Tonetov oče Franc Belšak-Simon vinograd in tu so parti­ zani prevzeli nekaj orožja ter drugih potrebščin. Sklicali so tudi posvet s štirimi aktivisti in se domenili, kako bodo na tem ob­ močju utrdili nove postojanke OF.9 9 Patrulja štirih partizanov na čelu z Janezom Filipičem-Gaš- perjem se je po opravljeni nalogi vrnila v začetku oktobra na Pohorje.1 0 0 Sklenemo lahko, daje bila odločitev poslati neobo­ rožene borce Srbe in Hrvate na Hrvaško koristna Večina se jih je kmalu uveljavila med vodilne pogumne borce, nekateri med njimi so žal tudi padli. Od 13 zajetih so se vsi ob osvoboditvi vr­ 203 nili na svoje domove, kar je pripisati spletu srečnih okoliščin, kajti lahko bi se njihova usoda končala tudi tragično. OBNOVA IV. OPERATIVNE CONE IN ŠLANDROVE BRIGADE V času spodbudnih vesti s svetovnih in domačih bojišč so bila pri glavnem štabu NOV in PO Slovenije tudi posvetovanja o vojaškem preosnovanju na Štajerskem. Cilj preosnove je bil doseči tudi na Štajerskem razmah osvobodilnega gibanja in po­ jačamo dejavnost NOB. Zato je glavni štab NOV in PO Slovenije ukazal 18. septembra 1943 Štajerskemu odredu, da znova usta­ novi IV. operativno cono, ki je bila ukinjena z ustanovitvijo Šlandrove brigade 6. avgusta 1943. Za komandanta in politične­ ga komisarja IV. operativne cone je glavni štab imenoval dote­ danjega komandanta in političnega komisarja Štajerskega od­ reda Franca Poglajena-Kranjca in Borisa Čižmeka-Bora. Da ne bi zaradi odhoda Šlandrove brigade, Pohorskega ter Koroškega bataljona in drugih enot na Dolenjsko na Štajer­ skem zamrla partizanska dejavnost, je glavni štab izdal 21. sep­ tembra 1943 odredbo o preosnovanju enot na območju IV. ope­ rativne cone. Tako je med drugim ukazal štabu IV. operativne cone, da osnuje iz na novo mobiliziranih in borcev, ki jih bo glavni štab poslal z Dolenjskega, dve brigadi. Ena naj bi operi­ rala na pohorskem, druga pa na južnoštajerskem območju. Po­ leg njiju je ukazal, naj postopoma osnuje odred na Koroškem in Kozjanskem ter poskuša čimprej organizirati vojaško dejav­ nost tudi v Slovenskih goricah in Prekmurju. Z istim dnem je glavni štab imenoval za političnega komisarja štaba IV. opera­ tivne cone Mitjo Ribičiča-Cirila, za političnega komisarja Šlan­ drove brigade Josipa Berkopca-Mišlja in za pomočnika politič­ nega komisarja Šlandrove brigade Borisa Čižmeka-Bora. Z vračanjem posameznih partizanskih skupin z Dolenjskega ter z zbiranjem in mobilizacijo borcev med Zasavjem in Savinj­ sko dolino se je zbralo že toliko partizanov, da je štab IV. ope­ rativne cone lahko iz njih 25. septembra ustanovil Zasavski in Kamniški bataljon. Naloge, ki jih je dobil obnovljeni štab IV. operativne cone, je glavni štab NOV in POS spremenil zatem tako, da formira z na novo mobiliziranimi borci brigado, ki naj glede na položaj 204 in potrebe operira na Pohorju in kamniško-savinjskem območ­ ju. Medtem ko naj bodo nadaljnja prizadevanja štaba IV. ope­ rativne cone usmerjena v ustanovitev še ene brigade, da bo na vsakem od omenjenih območij delovala po ena redna enota na­ rodnoosvobodilne vojske. Z vrnitvijo enega bataljona in štaba Šlandrove brigade 27. septembra 1943 z Dolenjskega so bile ustvarjene razmere za preureditev oziroma za ponovno ustanovitev Šlandrove briga­ de na območju IV. operativne cone. Brigado so nato sestavili oziroma obnovili 30. septembra 1943 v Pristavi na Limbarski gori iz bataljona, ki je prišel z Dolenjskega ter iz Zasavskega in Kamniškega bataljona. Štela je 300 dobro oboroženih borcev. Vodil jo je stari štab, ki je prišel z Dolenjskega, le da je namest­ nika političnega komisarja Borisa Čižmeka-Bora, ki je bil med­ tem postavljen za namestnika političnega komisarja štaba IV. operativne cone, zamenjal Jakob Molek-Mohor. Štab IV. ope­ rativne cone je že čez nekaj dni poročal glavnemu štabu, da šte­ vilo borcev v brigadi zaradi ugodnih razmer za mobilizacijo na­ glo narašča ter nadaljeval, da bi bilo za porast partizanske voj­ ske na Pohorju in na Koroškem nujno, da glavni štab čimprej pošlje z Dolenjskega še preostala bataljona šlandrovcev s kar največ rezervnega orožja. Če pa ni mogoče poslati obeh bata­ ljonov, naj pošilje vsaj enega. Štab IV. operativne cone je po­ udaril, da bi dve brigadi močno razmahnili partizansko dejav­ nost tam, kjer doslej ni bilo partizanskih enot in bi tako prispe­ vali k ofenzivnosti na vseh območjih Štajerske ter ustvarili oko­ liščine za mobilizacijo v vsej coni. Štab cone si je močno priza­ deval, da bi izpolnil vse naloge, ki so mu bile naložene ob us­ tanovitvi. V primeru, če bi se vrnile enote, ki jih je poslal konec avgusta in v začetku septembra 1943 na Dolenjsko, bi mu go­ tovo uspelo ustanoviti že zgodaj jeseni 1943 tudi drugo brigado, kar bi mnogo prispevalo k razmahu partizanske dejavnosti na severovzhodnih območjih Slovenije. Glavni štab pa svojih ob­ ljub o vrnitvi dveh bataljonov Šlandrove brigade z Dolenjskega ni mogel izpolniti, ker sta šla oba 24. septembra 1943 v sestavo na novo ustanovljene XII. (štajerske) brigade XV. divizije. Štab IV. operativne cone je v poročilu glavnemu štabu ugotovil, da se je od 686 borcev, ki so poprej spadali pod njegovo poveljstvo, vrnilo čez Savo 188, medtem ko je 422 partizanov ostalo na Do­ lenjskem v XV. diviziji. 205 Iz navedenega izhaja, daje imel štab cone dovolj objektiv­ nih vzrokov za preložitev ustanovitve brigade na pohorskem območju na poznejše obdobje. Med obnovo Šlandrove brigade je še menil, da bi bilo koristno, če bi imela ta brigada stalen pre­ hod do Pohorja in bi občasno neposredno vplivala na razvoj NOB tudi na tem območju.1 0 1 Za uresničitev zadanih nalog na vzhodu, severovzhodu in severu cone, pa je bilo potrebno naj­ prej obnoviti ter utrditi tri bataljone in to Kozjanskega, Pohor­ skega in Koroškega. Na štabnem razgovoru 20. septembra 1943 v Mariboru so nacisti z zamudo ugotovili preosnovo enot IV. operativne cone in ukinitev njihovega štaba iz avgusta 1943. Zmotno pa so na­ vedli, da operira sedaj na območju cone III. partizanska divizi­ ja, ki razpolaga od začetka avgusta 1943 s premičnimi udarnimi brigadami, te pa naj bi šle 3. septembra 1943 v boje na Dolenj­ sko. Dalje je v zapisniku navedeno: »Pohorska banda seje znat­ no okrepila, ker se ji je pridružilo nad 100 vojaških dezerterjev in pobeglih delavcev iz ljutomerskega okrožja. Močno aktivna je tudi banda v Kozjem ... V samem Mariboru krožijo v za­ dnjem času številne sumljive osebe. Videti je, da so svojo posre­ dovalno mrežo razprostrle od Maribora do Dunaja, da bi lahko delomrzne delavce posredovali bandam .. .«I 0 2 Značilnosti četrtega obdobja so velik priliv novih borcev, zlasti iz Prlekije, mariborskega območja in nacističnih delov­ nih taborišč na avstrijskem ozemlju, kritično slaba oborožitev Pohorske čete ter pomanjkanje vojaških in političnih kadrov. Četa pa je kljub notranji krizi in ob izvrševanju številnih nalog v povezavi s postojankami v Mariboru in okolici ter z mnogimi sodelavci na terenu okrepila narodnoosvobodilno gibanje, po­ jačana pa je bila dejavnost gibanja na terenu tudi v Prlekiji, od koder je zato prihajalo precej novincev na Pohorje. Na polet gibanja na širšem pohorskem območju so bistveno vplivali kapitulacija Italije, napredovanje Rdeče armade, po­ membni uspehi odpora v Sloveniji ter Jugoslaviji in delno zmanjšanje sovražnikovih moči na območju IV. operativne co­ ne. 206 Okupatorje skušal z večjo hajko sredi avgusta uničiti četo, vendar mu to zaradi udarca v prazno ni uspelo. Učinkovitejša pa je bila njegova agentura, ki je razbijala in zavirala osvobodil­ no gibanje na širšem območju Mislinjske doline ter z uniče­ njem pomembnih postojank pri Siliču, Ertlu in drugod na ma­ riborskem območju. Ti udarci so bili občutni, saj je bilo prijetih veliko najsposobnejših aktivistov in sodelavcev. Četa je bila uspešna v manjših raznovrstnih akcijah, z ustre­ litvijo nacističnega agenta Vidmarja in orožniškega poveljnika Dormanna, pri čemer je pridobila tudi nekaj orožja ter streliva. Posebej ji je treba priznati uspešno reševanje internirancev z Dunaja in drugih mest. N jihov prihod je sicer še poglobil težave z oborožitvijo, kar pa so omilili z dobro organiziranim poho­ dom borcev Srbov in Hrvatov na Hrvaško. OPOMBE 1 Ivan Zagcrnik-Joco, poročilo CK KPS o delovanju Pohorske čete 1943, napisano v začetku 1944; Dušan Spindler-Špiro, pismo o razmerah na Pohorju 1943, napisano sredi decembra 1943, poslano CK KPS v začetku 1944, oboje v arhivu CK ZKS v Ljubljani; Rudi Simič-Hinko, Maks Gašparič-Šandor, izjavi v AMNOM; Vojinovič, Ponovno svobodni, stran 137, 144, 146, 147; Fajdiga, Zidan­ škova brigada, stran 26, 27. 2 Ida Golob navaja v izjavi, da je v tem času šel z njima na sestanek na Kremžarico tudi Vlado Škcdelj in da je bil z Jocom in Vojinom še Janez Faletič- Brko (izjava v AMNOM). 3 Vojinovič, Ponovno svobodni, str. 135-139. 4 Rudi Simič-Hinko, izjava v AMNOM; Mirko Fajdiga, Revolucionar Rudi Simič-Hinko, pohorski partizan. Večer, 10. maja 1982. - s Hilda Turk, izjava v AMNOM; Vojinovič, Ponovno svobodni, stran 139. 6 Rudi Simič-Hinko, izjava v AMNOM; Vojinovič, Ponovno svobodni, str. 139-143, 147. 7 Hilda Turk - Vojinovič, izjava v AMNOM. 8 Vojinovič, Ponovno svobodni, stran 144, 145. 9 Zapisnik štabnega razgovora 2. avgusta 1943 v Mariboru, Zbornik NOV, VI/6, dok. 162; poročilo orožniške postaje Oplotnica z dne 14. avgusta 1943, v AMNOM. 1 0 ARSNZ SRS. 1 1 Prav tam. 1 2 Sporočilo orožniškega glavarstva Maribor z dne 18. avgusta 1943 o kon­ cu akcije na Pohorju, v AIZDG, fase, orožniško glavarstvo Maribor. 1 3 Štabni razgovor v Mariboru dne 16. avgusta 1943, v AMNOM. 1 4 Maksim Pcklar, spomini v AMNOM. 1 5 Mihael Ertl in sodelavci, ARSNZ SRS. 207 1 6 ARSNZ SRS; Ostrovska, Kljub vsemu odpor, II, stran 24, 23, 14, 15, 261. 38, 39, 109-M12, 27, 28. 1 7 Ostrovska, Kljub vsemu odpor, II, str. 37-39. 1 8 Prav tam, I, stran 289. 1 9 Mato Utovič, izjava v AMNOM. 2 0 ARSNZ SRS. 2 1 Čedomir Zelič, izjava v AMNOM. 2 2 Slavko Ivajnšič-Boris, dr. Daniel Hojs-Ljubo, Milko Golob-Jožko, Dušan Spindler-Kovač, izjave v AMNOM. Slavko Ivajnšič-Boris, Prleški partizani od 1941-1945. TV 15, 23. februarja 1984. 2 3 Ivan Valenčak-Lord, izvleček iz zapisnika o zaslišanju na gestapu z dne 27. septembra 1943, ARSNZ SRS. 2 4 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 110. 2 5 Franc Babšek-Roman, zapisnik o zaslišanju na gestapu z dne 26. maja 1944, v ARSNZ SRS. 2 6 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 38. 2 7 Ivan Gregorc-Sej, izjava v AMNOM. 2 8 ARSNZ SRS. 2 9 Franc Zigart-Vitez, izjava v AMNOM; ARSNZ SRS. 3 0 ARSNZ SRS. 3 1 Franc Zigart-Vitez, izjava v AMNOM. 3 2 ARSNZ SRS. 3 3 Poslovilna pisma žrtev za svobodo, stran 395. 3 4 ARSNZ SRS; poročilo štaba IV. operativne cone z dne 25. septembra 1943, Zbornik NOV VI/7, dok. 136. 3 5 Poročila orožniških postaj Oplotnica z dne 14. in 17. avgusta, Slovenske Konjice 16. avgusta in Lovrenc na Pohorju 19. avgusta 1943, vsa v AMNOM. 3 6 Vlado Škedelj je na seznamu zapornikov sodnih zaporov v Mariboru, pripeljanih 15. avgusta 1943; Dušan Spindler-Špiro, spomini; Marija Ertl in Ma­ rija Miiller-Ertlova, izjavi o Faletiču in dr. Korenčanu, vse v AMNOM; Ostrov­ ška, Kljub vsemu odpor, II, stran 72, 73. 3 7 Poročili orožniških postaj Oplotnica z dne 21. avgusta 1943, v AMNOM, Franc Krajnc-Gašper, Maksim Peklar-Fonzi, ustni vir. 3 8 Maks Gašparič-Šandor, spomini v AMNOM. 3 9 Poročili orožniških postaj Oplotnica z dne 25. avgusta in Zreče 24. avgu­ sta 1943, v AMNOM. 40 Poročilo poveljnika redarstvene policije Alpenland z dne 25. avgusta 1943, Zbornik NOV VI/6, dok. 186. 4 1 Poročila orožniških postaj Zreče z dne 26., 27., 28. in 29. avgusta 1943, Šmartno na Pohorju z dne 26. avgusta, Sv. Areh na Pohorju, Vitanje, Slovenske Konjice in Lovrenc na Pohorju z dne 27. avgusta 1943, vsa v AMNOM; Zbornik NOV VI/6, dok. 192. 4 2 Poročilo orožniške postaje Ribnica na Pohorju z dne 29. avgusta 1943, v AMNOM; Ernest Vobovnik, ustni vir. 4 3 Poročili orožniške postaje Slovenj Gradec z dne 31. avgusta in orožniške podružnične postaje Sv. Areh na Pohorju z dne 1 . septembra 1943, v AMNOM. 4 4 Kartoteka pohorskih partizanov za leto 1943, v AMNOM. 4 5 ARSNZ SRS; dr. Daniel Hojs-Ljubo, Dušan Spindler-Špiro, ustni vir. 208 4 6 Zapisnik s štabnega razgovora v Mariboru z dne 7. septembra 1943, v AMNOM. 4 7 ARSNZ SRS. 48 ARSNZ SRS; Ostrovska, Kljub vsemu odpor, I, stran 289, 104, II, stran 39, 22, 51, III, stran 384. 49 Ževart, NOB v Šaleški dolini, stran 399. 5 0 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 43, 50. 5 1 Tone Ferenc, Kapitulacija Italije in narodnoosvobodilna borba v Slove­ niji jeseni 1943. Maribor 1967 (dalje navajam Ferenc, Kapitulacija Italije in NOB v Sloveniji), stran 648, 649. 5 2 Zapisnik štabnega razgovora z dne 6. septem bra 1943, v AMNOM. 5 3 Johann Valenčak-Lord, izvleček zapisnika z dne 1 . oktobra 1943 na ges­ tapu v Mariboru, v ARSNZ SRS. Opomba: Valenčak še navaja, daje bilo sredi avgusta 1943 v četi v taborišču pri Pesku 190 partizanov, med njimi pet žensk. Število partizanov je še nekaj več kot podvojil, medtem ko je podatek o ženskah točen. To so bile: Hilda Turk, Marija Knežević, Kaja Cerjan, Bulla iz avstrijskega Gradca (žena zobarja Billa iz Zagreba. Njuni imeni sta partizanski. Dobila staju avgusta 1943, ko sta prišla iz Gradca v taborišče pri Pesku) in Nataša, ki je prišla poleti 1943 v četo z Alojzem Bohakom iz Milavža na Dravskem pol ju ter je z njim septem bra 1943 tudi dezertirala (ARSNZ SRS; Ferdo Fischer-Mojka - izjava v AMNOM; Ostrov­ ška, Kljub vsemu odpor, II, stran 78; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 149, 150, 152). 5 4 Ferdo Fischer-Mojka, Milko Golob-Jožko, Maks Gašparič-Sandor, Rudi Simič-Hinko, izjave v AMNOM; Vojinovič, Ponovno svobodni, str. 146-151; Ivan Zagernik-Joco, Dušan Spiro, pismi, poslani CK KPS v začetku 1944, v arhivu CK ZKS. 5 5 Slavko Ivajnšič-Boris, dr. Daniel Hojs-Ljubo, izjavi v AMNOM, Slavko Ivajnšič-Boris, Prleški partizani od 1941-1945. TV 15, 23. februar 1984. 5 6 Poročila orožniških postaj Zreče z dne 2. in 3. septembra, Slivnica z dne 2. septembra, Pameče, Vitanje, Lovrenc na Pohorju in Ruše z dne 3. septem bra 1943 vsa v AMNOM. 5 7 ARSNZ SRS. 5 8 Poročilo orožniške postaje Ribnica na Pohorju z dne 5. septem bra 1943, v AMNOM. 5 9 Ernest Vobovnik, ustni vir ob poročilu orožniške postaje Ribnica z dne 5. septem bra 1943, v AMNOM. 60 Poročilo podružnične orožniške postaje Podvelka z dne 5. septem bra 1943, v AMNOM. 6 1 Poročila orožniških postaj Vitanje z dne 8. in 12. septembra, Zreče z dne 10., 12. in 14. septembra, Oplotnica z dne 10. septembra, Mislinja in Vuzenica z dne 12. septembra, Šmartno pri Slovenjem Gradcu z dne 14. septem bra in okrajnega orožniškega poveljstva Ptuj z dne 19. septem bra 1943, vsa v AMNOM. 6 2 Poročili orožniške postaje Lovrenc na Pohorju z dne 18. in 19. septem­ bra 1943, v AMNOM; Anton Vidmar, sm rtna obsodba Pohorske čete z dne 19. septem bra 1943, v arhivu ARSNZ SRS; Rudi Šimič-Hinko, Ernest Vobovnik, Pa­ vel Karničnik, izjave v AMNOM. 209 6 3 Poročila orožniških postaj Ruše z dne 18. septembra, Vitanje in Vuhred z dne 19. septembra, Zreče z dne 21. septembra, Podvelka z dne 22. septembra in Oplotnica z dne 23. septembra 1943, vsa v AMNOM. 6 4 Poročili orožniške postaje Vuzenica z dne 23. septembra in orožniškega oddelka Mahrenbergzdne 24. septembra 1943; Ernest Vobovnik, Franc Zigart- Vitez, Ferdo Fischer-Mojka, Ivan Gregorc-Sej, izjave; France Filipič, Pregled ak­ cij drugega Pohorskega bataljona 1943, vse v AMNOM. 6 5 Poročila orožniških postaj Fram z dne 23. septembra, Ruše z dne 24., 27. in 30. septembra, Vuzenica z dne 25. septembra, Šmartno pri Slovenjem Grad­ cu in Mislinja z dne 25. in 27. septembra, Oplotnica z dne 25., 27. in 28. septem­ bra, Zreče z dne 28. septembra, Ribnica na Pohorju z dne 27. septembra 1943, vsa v AMNOM. 66 ARSNZ SRS; mr. ph. Dušan Vodeb, strokovno mnenje o veronalu. 6 7 ARSNZ SRS; Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 59. 68 Poročilo orožniške postaje Št. Ilj pri Mariboru z dne 15. septembra 1943, v AMNOM. 69 ARSNZ SRS; Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 59, 60. 70 ARSNZ SRS. 7 1 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 57-59. 72 ARSNZ SRS; Ivan Rus, sodni spis z dne 15. julija 1947, v AMNOM. 7 3 ARSNZ SRS. 7 4 ARSNZ SRS; Milica Ostrovška, izjava v AMNOM; Dušan Vodeb, ustni vir; Mirko Fajdiga, Miran Cizelj, brošura. Maribor 1981; Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 30, 69. 75 ARSNZ SRS; Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 9,13,15,51,56,60, 78, 81, 84, 85. 76 ARSNZ SRS; okupatorjev seznam zapornikov v sodnih zaporih v Mari­ boru 1943, v AMNOM; Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, str. 51-57, 60-65. 7 7 ARSNZ SRS; Ivan Rus, sodni spis z dne 15. julija 1947, Marija Ertl in hčerki Milka Pristovnik ter Marija Müller, izjave, vse v AMNOM. 78 ARSNZ SRS; Ivan Zagernik-Joco, pismo CK KPS iz začetka 1944, v arhi­ vu CK ZKS; Aleksandar Vojinovič-Vojin, Alojz Vindiš-Dunda, Maks Gašparič- Šandor, izjave v AMNOM. Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 78, 84, 85, 98-103. 79 ARS^IZ SRS; obsodba gestapovskega vohuna Šikerja. Vestnik maribor­ skega okrožja št. 62, Maribor, 8. novembra 1946, stran 5. 80 ARSNZ SRS; Rudolf Šiker, glej op. 77; Marija Ertl, izjava v AMNOM, Ton­ čka Berglez; ustni vir o ustrelitvi Alojza Bohaka; Ostrovška, Kljub vsemu od­ por, II, stran 61, 64. 8 1 ARSNZ SRS; Okupatorjev seznam zapornikov mariborskih sodnih za­ porov za 1943. leto, v AMNOM; Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, str. 51-57. 8 2 ARSNZ SRS; Poslovilna pisma žrtev za svobodo 1969, stran 381; Marija Ertl, Milka Pristovnik, Marija Müller, Aleksandar Vojinovič-Vojin, Maks Gaš- parič, izjave v AMNOM; Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, str. 60-61. 8 3 Marjan Ertl, Milošev brat, izjava v AMNOM; Fajdiga, Zidanškova briga­ da, stran 102, 103, 139, 140, 737. 84 Marija Ertl, Milka Pristovnik, Marija Müller, izjave v AMNOM; Filipič, Pohorski bataljon, 1975, str. 197-202. 210 8 5 Okupatorjev seznam zapornikov sodnih zaporov v Mariboru, v AM­ NOM; Tončka Berglez, ustni vir; Poslovilna pisma žrtev za svobodo 1969, stran 387. 86 Poročilo orožniškega poveljstva Maribor z dne 1. oktobra 1943; dopis komandanta varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem z dne 5. oktobra 1943, oboje v AMNOM. 8 7 Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 552 in pri opombah celovito na stra­ ni 765; Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, str. 60-63. 8 8 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 57. 89 Vojinovič, Ponovno svobodni, stran 146,147; Fajdiga, Zidanškova briga­ da, stran 26, 27. 90 Rudi Simič-Hinko, Ernest Vobovnik, Alojz Filipič, izjave v AMNOM; Vo­ jinovič, Ponovno svobodni, stran 148; Vida Rojic, Ptuj v boju za lepše dni, 1960, stran 54. 9 1 Poročila orožniških postaj Sv. Martin na Pohorju z dne 29. septembra 1943, Slovenska Bistrica 29. septembra in 1. oktobra, Pragesko, 29. septembra, tri poročila okrajnega orožništva Ptuj z dne 30. septembra 1943, vsa v AMNOM. 92 Vojinovič, Ponovno svobodni, stran 148, 149. 93 Rudi Simić-Hinko, izjava v AMNOM. 94 Vojinovič, Ponovno svobodni, str. 149-151. 95 Čedomir Zelič, izjava v AMNOM. 96 Knjiga ptujskega zapora in seznam zapornikov sodnih zaporov v Mari­ boru, oboje v AMNOM. 97 Čedomir Zelič, izjava v AMNOM. 98 Poročili okrajnega orožništva Ptuj in orožniške postaje Poljčane z dne 1. oktobra 1943, obe v AMNOM. 99 Vida Rojic, Ptuj v boju za lepše dni, 1960, stran 54. 1 0 0 Ernest Vobovnik, izjava v AMNOM. 1 0 1 Stiplovšek, Šlandrova brigada, stran 73, 105, 106; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 25, 26. 1 0 2 Zbornik NOV, VI/7, dok. 300. 211 V. Dejavnost obnovljenega drugega Pohorskega bataljona od začetka oktobra do 4. novembra 1943 ZBIRANJE ENOT, VODILNEGA KADRA IN OROŽJA TER OBNOVA DRUGEGA POHORSKEGA BATALJONA Peter Stante-Skala in Boris Čižmek-Bor sta si po odhodu Šlandrove brigade, glavnine Pohorskega in Koroškega bataljo­ na ter drugih enot na Dolenjsko močno prizadevala zbrati čim­ več borcev in orožja za nekaj čet Štajerskega odreda. Ta bi mo­ ral začasno zapolniti vrzel na območju ukinjene IV. operativne cone. Tako sta zadržala septembra tudi Vincenca Janka-Harko- va, Franto Komela, Borisa Vinterja in še nekaj kadra za obnovo Pohorskega in Koroškega bataljona ter drugih enot. Enote za nov drugi Pohorski bataljon so bile: četa, ki je de­ lovala na Pohorju, oborožena desetina borcev, ki sta jo konec septembra pripeljala z Moravškega Boris Vinter in Vincenc Janko-Harkov ter oborožena desetina borcev, ki jo je pripeljal v začetku oktobra Franta Komel. Obe desetini sta prinesli s se­ boj tudi dodatno orožje in strelivo. Obnova drugega Pohorskega bataljona je potekala takole: Drugi dan po kapitulaciji Italije 9. septembra 1943 so se pri Sv. Trojici na Moravškem razvrščale enote drugega Pohorske­ ga bataljona, Koroškega batajona in druge za odhod na Dolenj­ sko. Takrat je Boris Vinter v dogovoru s svojimi predpostavlje­ nimi odbral desetino borcev. Njihova naloga je bila zbrati to­ liko orožja in streliva, kolikor so ga bili sposobni nositi na Po­ horje. Tako so takrat ustanovili partizanski funkcionarji še ne­ kaj destin, ki so bile potem jedra novih čet na območju IV. ope­ rativne cone. Borisova desetina, kot so ji pravili, je potem kre­ nila v Savinjsko dolino. Z njo je bil tudi komandant drugega Po­ horskega bataljona Vincenc Janko-Harkov. Desetino je kot biv­ ši in bodoči komandir čete vodil Boris Vinter. Borci so bili od- 213 lično oboroženi. Poleg svoje puške je vsak nosil najmanj še po eno puško, imeli pa so še polavtomatsko puško, brzostrelko ter tri lahke mitraljeze.1 Na pohodu je v Tuhinjski dolini desetina postavila zasedo sovražnikovemu kamionu. Napad ji je uspel, saj je razorožila nekaj vermanov, ki so vozili precej uniform. Borci so se uni­ form zelo razveselili. Noči so bile že hladne, njihova oblačila pa so bila dotrajana. Toda uniform je bilo še za druge partizane. Borisova desetina je potovala po partizanski poti skozi Savinj­ sko dolino na Koroško. Tu so dobili še nekaj orožja in tri do šti­ ri borce, ki so jim pomagali nositi orožje. Prečkali so Mislinjsko dolino, šli skozi Dovže, čez Malo Kopo in Ribniško sedlo. Zve­ čer so se ustavili pri skromnejši, toda dobri partizanski doma­ čiji nad Josipdolom oziroma nad Ribnico. Tu so jim takoj gos­ toljubno pripravili večerjo. Na stražarja Alojza Vindiša-Dundo so naletele tri postave in ker se niso na prvi stoj ustavile, je stre­ ljal. To je bil povod, daje Borisova skupina takoj zatem krenila v taborišče čete, za katerega je ob prihodu na Pohorje zvedel Harkov od nekega kmeta sodelavca, da je blizu Peska. V tabo­ rišču so bili desetine, Harkova, Borisa, Dunde in drugih zelo ve­ seli. Vse pa je posebej razveselilo orožje, ki so ga ob prihodu okoli 28. septembra 1943 prinesli.2 Hkrati jih je razveselila tudi vest, da bo v nekaj dneh obnov­ ljen drugi Pohorski bataljon, za katerega nosi orožje s strelivom tudi skupina Frante Komela. V taborišču so zvedeli, daje to noč iz čete dezertiralo nekaj borcev, tako da so Dunda in drugi ta dogodek povezovali s postavami, ki so se jim približale ponoči nad Ribnico. Dunda navaja, da so takrat našli v taborišču okoli 50 borcev, nekaj jih je bilo v patruljah in zasedah, nekaj pa jih je izvrševalo druge naloge.3 O dezerterjih v tem času je tudi zanimiva izjava Aleksandra Vojinoviča-Vojina izleta 1954, ko pravi, daje tiste dni pred pri­ hodom Borisove skupine dezertiralo kakih 20 borcev iz Prleki­ je, ki naj bi imeli čudne pojme o partizanih na Pohorju ter da so zato tudi zbežali. S prihodom Borisove desetine naj bi se če­ ta povečala na okoli 80 borcev.4 Dva dni potem, ko se je vrnil bataljon Šlandrove brigade z Dolenjskega, je krenil iz štaba IV. operativne cone 29. septem­ bra 1943 Franta Komel z dobro desetino oboroženih borcev na Pohorje. Borci so nosili še nekaj rezervnih pušk, dva lahka mi­ 214 nometa, dva mitraljeza in strelivo.5 Nastanek Frantove skupine in njeno pot je opisal borec Ludvik Pušnik-Janez iz Dovž. Na Moravskem sta ga iz Koroškega bataljona, ki je bil na poti na Dolenjsko, pridobila Ivan Rojc-Bogdan in Ivan Medič-Silvo, ki sta ustanavljala Savinjsko četo. Že v drugi polovici septembra pa ga je kot poznavalca Pohorja in sodelavca drugega Pohor­ skega bataljona prevzel v svojo skupino Franta Komel. V njej je bilo nekaj Dolenjcev in Primorcev, od domačinov Pohorcev pa je bil Pušnik le nekaj časa sam.6 Pri Radmirju se jim je pri­ družil drugi Pohorec Jože Hrovat-Maks iz Spodnjega Doliča. Maks je bil v posadki rezervnih policistov v Radmirju, od ka­ terih je nekaj članov sodelovalo s partizani, in se vdala Bogda­ novi četi 29. septembra 1943. Ko je prosil Maks komandirja Bogdana, da bi šel rad na Pohorje, mu je ta takoj ustregel rekoč: »Danes pride skupina, ki nosi na Pohorje orožje in šel boš z nji­ mi.« Tako je potem tudi bilo.7 Ker je bila skupina dobro oblečena, odlično oborožena in je nosila tudi rezervno orožje, je zbujala pri naših ljudeh sum, da so raztrganci. Da bi se zavarovali, so jo nekateri prijavljali orožnikom in policiji. Pri znanih partizanskih kmetijah Pri koštrunčku na Graški gori in Mostnarju v Šmiklavžu in še po­ nekod se z njimi niso hoteli pogovarjati kot s partizani. Ustavili so se pri Lakovnikovih in potem prekoračili čez Dobravo Mis­ linjsko dolino. Pohod so nadaljevali levo od Dovž ter počivali Pri srčku nad Dovžami. Do sem jim je sledila policija, ki pa jih ni napadla, saj so se pravočasno umaknili do Turičnika. Ker so se jih tu zopet bali, je skupina prespala nad domačijo v gozdu, potem pa je šla proti Senjorjevemu domu, od tod na območje Peska, kjer je našla četo in jo z dragocenim orožjem prijetno presenetila ter hkrati močno spodbudila. Pušnik je še navedel, da so težko obloženi na Pohorje prinesli dva lahka minometa, težak mitraljez breda, dve ali tri lahke brede, puške in strelivo.8 Komel, Hrovat, Vojinovič, Vindiš in še nekateri pa navajajo, da je Frantova skupina prinesla poleg pušk in streliva dva lahka minometa in 2 mitraljeza.9 Če je precej kmečkih ljudi zamenjalo Frantovo skupino za raztrgance, ni bilo to niti tako presenetljivo, toda kako je sku­ pina koroških partizanov s komandirjem Ivanom Uraničem- Dragom in političnim komisarjem Ladislavom Gratom-Kije- vom na Smrekovcu poprijela za orožje, je slikovito opisal Kijev: 215 lično oboroženi. Poleg svoje puške je vsak nosil najmanj še po eno puško, imeli pa so še polavtomatsko puško, brzostrelko ter tri lahke mitraljeze.1 Na pohodu je v Tuhinjski dolini desetina postavila zasedo sovražnikovemu kamionu. Napad ji je uspel, saj je razorožila nekaj vermanov, ki so vozili precej uniform. Borci so se uni­ form zelo razveselili. Noči so bile že hladne, njihova oblačila pa so bila dotrajana. Toda uniform je bilo še za druge partizane. Borisova desetina je potovala po partizanski poti skozi Savinj­ sko dolino na Koroško. Tu so dobili še nekaj orožja in tri do šti­ ri borce, ki so jim pomagali nositi orožje. Prečkali so Mislinjsko dolino, šli skozi Dovže, čez Malo Kopo in Ribniško sedlo. Zve­ čer so se ustavili pri skromnejši, toda dobri partizanski doma­ čiji nad Josipdolom oziroma nad Ribnico. Tu so jim takoj gos­ toljubno pripravili večerjo. Na stražarja Alojza Vindiša-Dundo so naletele tri postave in ker se niso na prvi stoj ustavile, je stre­ ljal. To je bil povod, daje Borisova skupina takoj zatem krenila v taborišče čete, za katerega je ob prihodu na Pohorje zvedel Harkov od nekega kmeta sodelavca, da je blizu Peska. V tabo­ rišču so bili desetine, Harkova, Borisa, Dunde in drugih zelo ve­ seli. Vse pa je posebej razveselilo orožje, ki so ga ob prihodu okoli 28. septembra 1943 prinesli.2 Hkrati jih je razveselila tudi vest, da bo v nekaj dneh obnov­ ljen drugi Pohorski bataljon, za katerega nosi orožje s strelivom tudi skupina Frante Komela. V taborišču so zvedeli, daje to noč iz čete dezertiralo nekaj borcev, tako da so Dunda in drugi ta dogodek povezovali s postavami, ki so se jim približale ponoči nad Ribnico. Dunda navaja, da so takrat našli v taborišču okoli 50 borcev, nekaj jih je bilo v patruljah in zasedah, nekaj pa jih je izvrševalo druge naloge.3 O dezerterjih v tem času je tudi zanimiva izjava Aleksandra Vojinoviča-Vojina iz leta 1954, ko pravi, daje tiste dni pred pri­ hodom Borisove skupine dezertiralo kakih 20 borcev iz Prleki­ je, ki naj bi imeli čudne pojme o partizanih na Pohorju ter da so zato tudi zbežali. S prihodom Borisove desetine naj bi se če­ ta povečala na okoli 80 borcev.4 Dva dni potem, ko se je vrnil bataljon Šlandrove brigade z Dolenjskega, je krenil iz štaba IV. operativne cone 29. septem­ bra 1943 Franta Komel z dobro desetino oboroženih borcev na Pohorje. Borci so nosili še nekaj rezervnih pušk, dva lahka mi­ 214 nometa, dva mitraljeza in strelivo.5 Nastanek Frantove skupine in njeno pot je opisal borec Ludvik Pušnik-Janez iz Dovž. Na Moravškem sta ga iz Koroškega bataljona, ki je bil na poti na Dolenjsko, pridobila Ivan Rojc-Bogdan in Ivan Medič-Silvo, ki sta ustanavljala Savinjsko četo. Že v drugi polovici septembra pa ga je kot poznavalca Pohorja in sodelavca drugega Pohor­ skega bataljona prevzel v svojo skupino Franta Komel. V njej je bilo nekaj Dolenjcev in Primorcev, od domačinov Pohorcev pa je bil Pušnik le nekaj časa sam.6 Pri Radmirju se jim je pri­ družil drugi Pohorec Jože Hrovat-Maks iz Spodnjega Doliča. Maks je bil v posadki rezervnih policistov v Radmirju, od ka­ terih je nekaj članov sodelovalo s partizani, in se vdala Bogda­ novi četi 29. septembra 1943. Ko je prosil Maks komandirja Bogdana, da bi šel rad na Pohorje, mu je ta takoj ustregel rekoč: »Danes pride skupina, ki nosi na Pohorje orožje in šel boš z nji­ mi.« Tako je potem tudi bilo.7 Ker je bila skupina dobro oblečena, odlično oborožena in je nosila tudi rezervno orožje, je zbujala pri naših ljudeh sum, da so raztrganci. Da bi se zavarovali, so jo nekateri prijavljali orožnikom in policiji. Pri znanih partizanskih kmetijah Pri koštrunčku na Graški gori in Mostnarju v Šmiklavžu in še po­ nekod se z njimi niso hoteli pogovarjati kot s partizani. Ustavili so se pri Lakovnikovih in potem prekoračili čez Dobravo Mis­ linjsko dolino. Pohod so nadaljevali levo od Dovž ter počivali Pri srčku nad Dovžami. Do sem jim je sledila policija, ki pa jih ni napadla, saj so se pravočasno umaknili do Turičnika. Ker so se jih tu zopet bali, je skupina prespala nad domačijo v gozdu, potem pa je šla proti Senjorjevemu domu, od tod na območje Peska, kjer je našla četo in jo z dragocenim orožjem prijetno presenetila ter hkrati močno spodbudila. Pušnik je še navedel, da so težko obloženi na Pohorje prinesli dva lahka minometa, težak mitraljez breda, dve ali tri lahke brede, puške in strelivo.8 Komel, Hrovat, Vojinovič, Vindiš in še nekateri pa navajajo, da je Frantova skupina prinesla poleg pušk in streliva dva lahka minometa in 2 mitraljeza.9 Če je precej kmečkih ljudi zamenjalo Frantovo skupino za raztrgance, ni bilo to niti tako presenetljivo, toda kako je sku­ pina koroških partizanov s komandirjem Ivanom Uraničem- Dragom in političnim komisarjem Ladislavom Gratom-Kije- vom na Smrekovcu poprijela za orožje, je slikovito opisal Kijev: 215 »A žeje prihitel dežurni in povedal, da so prišli do stražarja do­ lenjski partizani in ta jih je spustil v taborišče. Ivan Uranič-Dra- go seje ozrl proti stražarju, ostrmel in kriknil:, K orožju!' Pognal se je k svoji opremi in zgrabil za orožje. Tudi jaz sem se naglo obrnil in zagledal kakšnih dvanajst moških na poti v taborišče. Vsi so nosili zelene uniforme, rdeče rute okoli vratu in vsak po dve brzostrelki, poleg tega pa še strojnice in minomete. Skrat­ ka, bili so do zob oboroženi. Vse to sem opazil v nekaj sekun­ dah in naglo sem kriknil: »Stojte, naši so!« Spoznal sem namreč Franto, komisarja Pohorskega bataljona in starega borca II. grupe odredov. Mislim, da sem zavpil v zadnjem hipu, kajti Dra­ go je že položil prst na petelina. Nezaupljivo m eje pogledal in vprašal:,Kijev, jih poznaš?' ,Brez skrbi, naši so!' sem dejal pre­ pričljivo. Ko so se nam borci, med katerimi sta bila Franta in Mali Bor (Dušan Rebolj) približali, so šele zvedeli, daje za las manjkalo, pa bi jih sprejeli s svincem. Drago je bil namreč še zmeraj pod vtisom zadnjega spopada z raztrganci, ki so se pred dobrim mesecem prav tako izdajali za dolenjske partizane.«1 0 To nenavadno srečanje, ki bi se lahko končalo za več borcev v medsebojnem spopadu tragično, se je takoj spremenilo v pri­ jeten tovariški pogovor. Tudi ta primer nam pove, kako so mo­ rali biti borci vselej previdni, po drugi strani pa tudi to, da so se običajno hitro medsebojno prepoznali oziroma da so tudi hitro ugotovili, če je pred njimi maskiran sovražnik. S prihodom Frantove skupine okoli 3. oktobra 1943 na Po­ horje je bil sklenjen proces zbiranja borcev, vodilnega kadra in orožja za obnovo drugega Pohorskega bataljona. Bataljon je štel okoli 90 borcev. Po ocenah takratnih borcev in funkcionar­ jev je bil s pridobljenim orožjem oborožen okoli 70 °/o . Poleg pušk različnega izvora so imeli okoli 5 mitraljezov in 2 lahka minometa. Na čelu bataljona so bili komandant Vincenc Jan- ko-Harkov, politični komisar Franta Komel, namestnik politič­ nega komisarja Aleksandar Vojinovič-Vojin, obveščevalec Sta­ ne Lenardon, sanitetni referent Tone Hudopisk-Zvone in se­ kretarka SKOJ Hilda Turk-Dunja. Bataljon je vodstvo v začetku oktobra organizacijsko urejalo ter ga razdelilo na tri čete, ki so jih vodili Boris Vinter, Vinko Mezgec-Rajko in Franc Žigart-Vi- tez.1 1 Kot je moč iz orožniških poročil razbrati, so bili tudi v za­ četku oktobra partizani v raznih, zlasti ekonomskih akcijah po 216 vsem Pohorju. Veliko pa so hodili s Pohorja v akcije v vse do­ line, ki ga obdajajo. Orožniška postaja Zreče je poročala, da je bilo v noči na 30. september 1943 na območju Ostruha, Planine, Koroške vasi, Padeškega vrha in Sv. Kunigunde več partizan­ skih skupin, ki so od osmih kmetov odpeljale precej živeža, svi­ njo, nekaj perila, oblačil ter odnesle 700 RM gotovine. V teh ak­ cijah je takrat že sodelovala tudi Vinterjeva desetina. Iste sku­ pine so bile 2. in 3. oktobra v Resniku in na Skomarju. Orožni­ ška postaja Lovrenc na Pohorju je poročala, daje srečal nek dr­ var 15 partizanov, med katerimi sta bili tudi dve ženski 1 . ok­ tobra pri Pesku ter sodil, da so šli v svoje taborišče pri Kame- nitcu. Sovražnika je v noči na 3. oktober vznemirila prav na dvorišču vojašnice v Slovenski Bistrici sumljiva trojica moških. Stražarje streljal, domnevni partizani pa so mu na begu vrnili strel. Ernest Vobovnik in Ivan Gregorc-Sej sta obiskala 3. oktobra Antona Gregorca pri Ribnici na Pohorju, ki jima je izročil svojo lovsko puško s strelivom. V noči na 4. oktober se je v Stranicah pri Frankolovem za­ drževala pri štirih domačijah enota približno 30 partizanov, ki si je oskrbela živila, nekaj oblačil in tobaka. Sočasno je krožila skupina partizanov tudi po obrobju Mis­ linjskega Pohorja. Živež je dobila 4. oktobra pri Reku na Brdah, pri Požarniku v Golavabuki in pri Mežnarju ter pri Kotniku na Razborci. V Pamečah so partizani odnesli 5. oktobra županu Štefanu Šerbaku dve lovski puški, pištolo, nekaj perila, živeža in tobaka. Popoldne so bili še pri Antonu Šarmanu, mu odnesli lovsko puško, nekaj živil ter zažgali vse listine Štajerske domo­ vinske zveze, ki so jih našli pri njem. V Legnu so dobili 6. ok­ tobra obleko. V noči na 6. oktober je bila že omenjena skupina partizanov zopet na Stranicah. Zadrževala se je do večera na petih kmeti­ jah. Zvečer je bila na Stenici pri Vitanju in v noči na 7. oktober pri petih kmetih v Ljubnici. Orožniki so poročali, da so si par­ tizani na opisanem pohodu nabirali oblačila, obutev in tobak ter da so se prehranjevali, kamor so prišli.1 2 Orožniška postaja Zreče je poročala, da so v noči na 7. ok­ tober izvedli partizani na kmetiji v Boharini ekonomsko akcijo potem pa še pri treh kmetijah na Skomarju. 217 Orožniška postaja Lovrenc na Pohorju je poslala 8. oktobra v Maribor zelo zanimivo poročilo. V njem navaja, kako je prišel povedat gozdni delavec Jože Rožič, da je prišlo 7. oktobra h gozdnima delavcema Albinu Obrulu in Francu Šmonu na de­ lovišču v gozdu pri Pesku okoli 200 partizanov, ki so jima izro­ čili s strojem napisane letake štaba Pohorskega batal jona z dne 4. oktobra 1943. Na njih je pisalo, da so med gozdnimi delavci in nabiralci gob ljudje,* ki vohunijo za partizani. Zato partizani prepovedujejo vsako delo in gibanje na Pohorju. Delavci so mo­ rali delovišče takoj zapustiti in oditi na svoje domove.1 3 Število partizanov je v poročilu dokaj pretirano, opozori pa na prvi do­ kument obnovljenega drugega Pohorskega bataljona, datiran z dne 4. oktobra 1943. To hkrati potrjuje pravilno oceno o vrnitvi Komelove skupine okoli 3. oktobra 1943 in o takojšnji obnovi bataljona ter njegovega štaba, ki je bila verjetno izvršena do 3. oktobra 1943. Dne 8. oktobra je bila partizanska patrulja v vasi Planina nad Šmartnim na Pohorju. Desetina partizanov je bila v eko­ nomski akciji zgodaj 9. oktobra v Razborci. Popoldne so videli precej partizanov na gozdnem robu pri Karbunu nad Zgornji­ mi Dovžami. Naslednji večer pa je bila desetina partizanov pri Artmanu v Golavabuki. Druga partizanska skupina je bila v noči na 11. oktober v več hišah v Lukanji. Tu so z žage odpeljali 65 m dolg strojni jer­ men in tudi precej druge robe. Ivanu Vranjeku so odnesli lov­ sko puško in odngali konja. V bližnjem Cezlaku je bilo isto noč pri trgovcu Alojzu Padežniku 50-60 partizanov, kjer so si nabra­ li različne robe za 20 nahrbtnikov. Oplotniški orožniki so dalje registrirali, daje bilo to noč okoli 50 partizanov tudi v Lačni go­ ri pri trgovcu Ivanu Mahovšku, ki so mu odpeljali precej raz­ lične robe in živeža. Večja skupina partizanov je v tem času delovala tudi na se­ vernih pobočjih. Tako je bila v noči na 11. oktober pri Andreju Kajzerju na Janževskem vrhu nad Ribnico.1 4 Orožniška postaja Lovrenc na Pohorju je poročala, da je okoli 50 partizanov pripravljalo zvečer 12. oktobra 1943 napad na gozdarski urad v Lovrencu na Pohorju. Toda potem ko jim nihče ni odprl vrat in ko so posredovali orožniki, so se partizani umaknili. Na poti so partizani srečali in odpeljali s seboj trgov­ ca Herberta Jagra, ki ga je našel domačin naslednji dan hudo 218 ranjenega v bližnjem Kasjakovem gozdu. Jagra je dr. Schweiz takoj odpeljal v mariborsko bolnišnico.1 5 Udeleženci te akcije se spominjajo, daje prišla enota Pohorskega bataljona zvečer 12. oktobra v spodnji del Lovrenca, kjer je imel trgovino zagri­ zen nacist (Schilhorn?). Z njim so hoteli obračunati in opraviti ekonomsko rekvizicijo. Ernest Vobovnik gaje šel po nemško pozivat, naj odpre vrata. Toda trgovec tega ni storil, pač pa je prižgal luči in telefoniral orožnikom, da mu pridejo na pomoč. O tem je Ivo Skerlovnik obvestil starešini Joca in Vojina, ki sta kmalu za tem ukazala umik proti tovarni kos. V Lovrencu so še stopili k zagrizenemu nemčurju Cimermanu, ki so ga tudi imeli namen kaznovati. Ker se jim je spretno skril, jim tudi to ni uspelo. Potem so srečali Jagra. Pozdravil jih je s Heil Hitler in sejim je pričel hvaliti, misleč, da so Nemci, s svojo nacistično privrženostjo ter da je tudi član nacistične stranke NSDAP. Par­ tizani so se kmalu spomnili, daje njihov star sovražnik. Odpe­ ljali so ga v gozd in obsodili na smrt. Prejel je dva strela, vendar je ostal živ. Zdravil se je v Mariboru in Gradcu, v Lovrenc pa se ni več vrnil.1 6 Bataljon je okrepil svojo dejavnost tudi na južnem Pohorju. Orožniki so poročali, daje bilo pri Antonu Merniku pri Sv. Ku­ nigundi 12. oktobra zvečer 1 1 partizanov, ki so se oskrbeli z ži­ vežem. Več partizanskih skupin naj bi bilo sočasno zaradi pre­ hrane še pri Martinu Kropeju, župniku Ferdinandu Žganku, Ivanu Štefanetu, Jožetu Merniku, Tereziji Esih in pri Francu Kvasu. V istem času je bil Boris Vinter z desetino na bližnjem Padeškem vrhu pri Ivanu Ravnjaku, ki so mu odpeljali dve svi­ nji in precej živeža. Zgodaj zjutraj 13. oktobra je bila desetina partizanov v Koroški vasi in na Planini nad Zrečami. Orožniška postaja Zbelovo je poročala, daje videl nek lovec zgodaj zjutraj 13. oktobra v zaselku Zloderšek pri Zbelovem de­ setino partizanov. S tem se je pričel ponovno nekajdnevni po­ hod desetine Pohorskega bataljona na nevarnem območju, kjer je bilo potrebno širiti osvobodilno gibanje z najrazličnejšo, zlasti s politično dejavnostjo. Orožniki so bili potem še obve­ ščeni, da so bili isti partizani 13. oktobra pri več kmetih v vasi Križevec pri Stranicah, v noči na 14. oktober pa pri kmetih v Stranicah in v vasi Bukovlje. Nazadnje naj bi bila desetina 15. oktobra zvečer pri Jožetu Cvelferju v Stranicah, potem je šla verjetno na Pohorje. Na pohodu po območju Slovenskih Konjic 219 so partizani dobili lovsko puško, vermanšaftsko uniformo ter nekaj perila in živeža.1 7 V noči na 16. oktober je bilo okoli 25 partizanov pri Jerneju Ločnikarju na Skomarju, ki jim je dal vola, dve sinji in nekaj ži­ veža. Partizanska patrulja je bila to noč tudi pri sosedu Pavlu Mikeku. Orožniki so poročali o dejavnosti treh partizanskih skupin, skupno 15-20 partizanov, ki so bili ves dan 15. oktobra in v noči na 16. oktober pri Jožetu Marzelu v Golavabuki. Tu so dobili svinjo in živež. Prva skupina je potem odšla proti Mali Kopi, druga proti Zgornjem Doliču, tretja pa proti Dobravi. Prvi sku­ pini se je ob odhodu pridružilo 25 partizanov, ki so vozili s se­ boj odeje z napisom »Policija«. Povedali so, da so bili udeleženi v boju v Rečici in da si želijo spopada z orožniki.1 8 To je bila ver­ jetno skupina 12 borcev Šlandrove brigade, ki je sodelovala 6. oktobra 1943 v uspešnem napadu na Rečico ob Savinji in jo je štab Šlandrove brigade poslal 8. oktobra kot okrepitev na Ko­ roško. Štab Šlandrove brigade je načrtoval kadrovsko in z orož­ jem krepiti kozjanske, pohorske in koroške partizane. Tokrat je poslal skupino na Koroško. Sklepamo lahko, daje imela na pohodu težave in seje morala začasno ustaviti na Pohorju, po­ tem pa je nadaljevala pot na Koroško.1 9 V noči na 16. oktober sta bili uspešni partizanski patrulji, ki sta na Planini nad Vuzenico obiskali Viktorja Mravljaka in so­ seda Šrota. Pri Mravljaku so dobili vermanšaftsko uniformo in nekaj živeža, pri Šrotu pa dve lovski puški in radio.2 0 Tiste dni je zajela prava panika orožniški postaji Zavrč in Bori. Iz Zavrča so 18. oktobra poročali, daje bilo vso noč slišati močno streljanje mitraljezov in težkega orožja na progi Lepog- lava, Petrijanec, Varaždin, kjer je na pohodu 3 do 4000 partiza­ nov, ki nameravjo zavzeti Varaždin in kreniti na Madžarsko. Z Boria pa so poročali, da je vodja finančnega obmejnega oddel­ ka od 17. oktobra v civilu in da čaka na morebitni pobeg v rajh.2 1 Sovražnik je bil z obeh strani hrvaško-slovenske meje preplašen, saj ni imel dovolj intervencijskih enot, ki bi se lahko uprle ofenzivnim operacijam dveh slavonskih in Radičevi bri­ gadi ter lokalnim partizanskim odredom, saj je bilo njihovo skupno številčno stanje resnično prek 3000 borcev.2 2 Enote drugega Pohorskega bataljona so se takoj po novem formiranju razživele, saj so bile neprenehoma na pohodih in 220 akcijah. Orožniki so poročali, da je 15 partizanov napodilo 18. oktobra iz gozda pri Ločnikarjevi žagi z dela dva drvarja, doma s Planine nad Zrečami. Potem je bilo zvečer na Planini okoli 20 partizanov, v noči na 19. oktober pa pri več kmetih v Božjem okoli 40 partizanov.2 3 ORGANIZACIJSKA KREPITEV IN POVEČANA DEJAVNOST POHORSKIH PARTIZANOV Omenili smo že, daje imela četa težave tudi zato, ker ni bila dovolj povezana z nadrejenimi vojaškimi in političnimi vodstvi. Obnovljeni bataljon je tudi glede tega storil velik korak naprej. Sredi oktobra, po nekaterih drugih podatkih pa 10. oktobra 1943, so bataljon obiskali član pokrajinskega komiteja KPS za severno Slovenijo Pavle Žaucer-Matjaž, namestnik političnega komisarja IV. operativne cone Boris Čižmek-Bor in vodja VOS IV. operativne cone Rudi Knez-Silas. Matjaž je dal vodstvu ba­ taljona nadrobna navodila za delovanje partijske in skojevske organizacije, za politično vzgojo vseh borcev v bataljonu ter za politično delovanje bataljona tudi na terenu. Ob tej priložnosti je prišlo do povezave tudi s sekretarjem šaleško-mislinjskega okrožja KPS in OF Tonetom Ulrihom-Kristlom. Med drugim so se na pobudo pokrajinskega komiteja KPS za severno Sloveni­ jo domenili, da bo poslal bataljon več borcev v kratkem na te­ rensko politično delo, kar naj bi bilo hkrati tudi poroštvo za hit­ rejši in uspešnejši razvoj bataljona ter NOB na širšem pohor­ skem območju. Boris Čižmek-Bor je dal navodila štaba cone za uspešnejše vojaško in politično delovanje bataljona kot tudi za boljše kurirske povezave s štabom cone, z drugimi partizanski­ mi enotami in kurirskimi zvezami. Rudi Knez-Silas se je zani­ mal za sovražnikovo podtalno dejavnost, opozoril bataljonsko vodstvo na nekatere vidike delovanja sovražnikove agenture ter dal štabu bataljona osnovne napotke za delovanje varnost- noobveščevalne službe. Obisk Matjaža, Bora in Silasa je po­ membno vplival na nadaljnje uspešnejše delovanje bataljona, saj je bil odslej na vseh področjih svoje dejavnosti povezan z ustreznimi vodilnimi političnimi in vojaškimi vodstvi, postopo­ ma pa se je zboljševala njegova povezava tudi s terenom.2 4 Razmere so se s prihodom dveh desetin borcev, z vrnitvijo štaba bataljona, s pridobitvijo dodatnega orožja in novim for- 221 so partizani dobili lovsko puško, vermanšaftsko uniformo ter nekaj perila in živeža.1 7 V noči na 16. oktober je bilo okoli 25 partizanov pri Jerneju Ločnikarju na Skomarju, ki jim je dal vola, dve sinji in nekaj ži­ veža. Partizanska patrulja je bila to noč tudi pri sosedu Pavlu Mikeku. Orožniki so poročali o dejavnosti treh partizanskih skupin, skupno 15-20 partizanov, ki so bili ves dan 15. oktobra in v noči na 16. oktober pri Jožetu Marzelu v Golavabuki. Tu so dobili svinjo in živež. Prva skupina je potem odšla proti Mali Kopi, druga proti Zgornjem Doliču, tretja pa proti Dobravi. Prvi sku­ pini se je ob odhodu pridružilo 25 partizanov, ki so vozili s se­ boj odeje z napisom »Policija«. Povedali so, da so bili udeleženi v boju v Rečici in da si želijo spopada z orožniki.1 8 To je bila ver­ jetno skupina 12 borcev Šlandrove brigade, ki je sodelovala 6. oktobra 1943 v uspešnem napadu na Rečico ob Savinji in jo je štab Šlandrove brigade poslal 8. oktobra kot okrepitev na Ko­ roško. Štab Šlandrove brigade je načrtoval kadrovsko in z orož­ jem krepiti kozjanske, pohorske in koroške partizane. Tokrat je poslal skupino na Koroško. Sklepamo lahko, daje imela na pohodu težave in seje morala začasno ustaviti na Pohorju, po­ tem pa je nadaljevala pot na Koroško.1 9 V noči na 16. oktober sta bili uspešni partizanski patrulji, ki sta na Planini nad Vuzenico obiskali Viktorja Mravljaka in so­ seda Šrota. Pri Mravljaku so dobili vermanšaftsko uniformo in nekaj živeža, pri Šrotu pa dve lovski puški in radio.2 0 Tiste dni je zajela prava panika orožniški postaji Zavrč in Bori. Iz Zavrča so 18. oktobra poročali, daje bilo vso noč slišati močno streljanje mitraljezov in težkega orožja na progi Lcpog- lava, Petrijanec, Varaždin, kjer je na pohodu 3 do 4000 partiza­ nov, ki nameravjo zavzeti Varaždin in kreniti na Madžarsko. Z Boria pa so poročali, da je vodja finančnega obmejnega oddel­ ka od 17. oktobra v civilu in da čaka na morebitni pobeg v rajh.2 1 Sovražnik je bil z obeh strani hrvaško-slovenske meje preplašen, saj ni imel dovolj intervencijskih enot, ki bi se lahko uprle ofenzivnim operacijam dveh slavonskih in Radičevi bri­ gadi ter lokalnim partizanskim odredom, saj je bilo njihovo skupno številčno stanje resnično prek 3000 borcev.2 2 Enote drugega Pohorskega bataljona so se takoj po novem formiranju razživele, saj so bile neprenehoma na pohodih in 220 akcijah. Orožniki so poročali, da je 15 partizanov napodilo 18. oktobra iz gozda pri Ločnikarjevi žagi z dela dva drvarja, doma s Planine nad Zrečami. Potem je bilo zvečer na Planini okoli 20 partizanov, v noči na 19. oktober pa pri več kmetih v Božjem okoli 40 partizanov.2 3 ORGANIZACIJSKA KREPITEV IN POVEČANA DEJAVNOST POHORSKIH PARTIZANOV Omenili smo že, daje imela četa težave tudi zato, ker ni bila dovolj povezana z nadrejenimi vojaškimi in političnimi vodstvi. Obnovljeni bataljon je tudi glede tega storil velik korak naprej. Sredi oktobra, po nekaterih drugih podatkih pa 10. oktobra 1943, so bataljon obiskali član pokrajinskega komiteja KPS za severno Slovenijo Pavle Žaucer-Matjaž, namestnik političnega komisarja IV. operativne cone Boris Čižmek-Bor in vodja VOS IV. operativne cone Rudi Knez-Silas. Matjaž je dal vodstvu ba­ taljona nadrobna navodila za delovanje partijske in skojevske organizacije, za politično vzgojo vseh borcev v bataljonu ter za politično delovanje bataljona tudi na terenu. Ob tej priložnosti je prišlo do povezave tudi s sekretarjem šaleško-mislinjskega okrožja KPS in OF Tonetom Ulrihom-Kristlom. Med drugim so se na pobudo pokrajinskega komiteja KPS za severno Sloveni­ jo domenili, da bo poslal bataljon več borcev v kratkem na te­ rensko politično delo, kar naj bi bilo hkrati tudi poroštvo za hit­ rejši in uspešnejši razvoj bataljona ter NOB na širšem pohor­ skem območju. Boris Čižmek-Bor je dal navodila štaba cone za uspešnejše vojaško in politično delovanje bataljona kot tudi za boljše kurirske povezave s štabom cone, z drugimi partizanski­ mi enotami in kurirskimi zvezami. Rudi Knez-Silas se je zani­ mal za sovražnikovo podtalno dejavnost, opozoril bataljonsko vodstvo na nekatere vidike delovanja sovražnikove agenture ter dal štabu bataljona osnovne napotke za delovanje varnost- noobveščevalne službe. Obisk Matjaža, Bora in Silasa je po­ membno vplival na nadaljnje uspešnejše delovanje bataljona, saj je bil odslej na vseh področjih svoje dejavnosti povezan z ustreznimi vodilnimi političnimi in vojaškimi vodstvi, postopo­ ma pa se je zboljševala njegova povezava tudi s terenom.2 4 Razmere so se s prihodom dveh desetin borcev, z vrnitvijo štaba bataljona, s pridobitvijo dodatnega orožja in novim for­ 221 miranjem bataljona bistveno zboljšale tako med pohorskimi partizani kot na njihovem širšem območju delovanja. Obe de­ setini borcev, ki sta prišli z vodilnim kadrom, sta kazali ofen­ ziven partizanski polet, ki so se ga hitro navzeli vsi spričo ve­ likega pozitivnega preobrata v prid NOB po kapitulaciji Italije septembra na Moravškem, v Tuhinjski in Savinjski dolini ter drugod. To oboroženo borbeno jedro obnovljenega drugega Pohorskega bataljona je ob Savi posredno doživljalo velike do­ godke zmagoslavja in naglega razvoja partizanstva na Dolenj­ skem, ki je močno valovalo in vplivalo na razpoloženje borcev ter ljudskih množic tudi severno od Save.2 5 Splošna ugotovitev med večino borcev je bila v prvih dneh oktobra, da so se razmere v Pohorskem bataljonu v vseh ozirih močno zboljšale. Ludvik Pušnik-Janez je povedal: »Ko smo neoboroženim borcem porazdelili orožje, ki smo ga prinesli, je ta dogodek izjemno vplival na njihovo razpoloženje. V dneh ob­ nove bataljona smo doživeli prijeten dan, ko je vsak borec do­ bil kos svinjske pečenke, krompir in malo solate. To je bilo menda prvič in zadnjič, da smo tako lepo zadovoljno in prijetno razpoloženi kolektivno na neki pohorski planoti jedli vsi borci bataljona. Verjetno je bilo to takrat, ko je prišel v bataljon Tone Ulrih-Kristl inje bilo domenjeno, da pojdem na terensko poli­ tično delo.« Takrat je že deloval kot kurir za zvezo med bata­ ljonom in šaleško-mislinjskim okrožjem Štefan Goršek-Čaki.«2 6 Borec Ferdo Fischer-Mojka se spominja: »S prihodom Harko­ va, Vinterjeve in Frantove desetine, ki so nosile orožje, so se razmere na Pohorju bistveno spremenile. Nič več ni bilo v ta­ borišču opozoril - tišina. Oglasila seje harmonika. Vsi smo se obnašali bolj pogumno in svobodno. Boris Vinterje takrat ob priliki dejal: Nikjer ni zapisano, da moramo od lakote umreti. Organiziral je akcijo v Zreče. Od strica in od drugod so borci celo pripeljali veliko razne robe in živeža. V prvi polovici ok­ tobra je pozval komandant Harkov borca Karla Potovška-Am- broža doma iz Legna in mene. Takoj sva morala z njim na pot s Pohorja najprej do gozda Bure pri Šmiklavžu zaradi organi­ zacije vojaške pošte. Ambroževa naloga je bila nositi pošto iz štaba Pohorskega bataljona do Burca. Pot smo nadaljevali prek Razbora, Št. Vida, Kramariče, po »laški cesti« čez Mozirsko' pla­ nino v bližino cerkvice sv. Radegunde-nad Rečico ob Savinji. To je bil potem moj del povezave s Pohorjem. Na javki sem že čez nekaj dni izročal pošto komandirju kurirske postaje TV 23S Jožetu Zagožnu-Servacu. Sem so se stekala tudi pota koroških in savinjskih kurirjev. Od Servaca sem dobival pošto, ki sem jo nosil do Burca, od tod pa jo je odnašal na Pohorje Ambrož.«2 7 Maks Gašparič-Šandor, ki je kot Mojka preživljal avgusta in septembra hudo krizo čete, se spominja: »Po vrnitvi štaba Po­ horskega bataljona z nekaj kadra in z borci, ki so prinesli orož­ je, je bataljon zaživel. Sploh se ne da povedati, kakšna razlika je nastala, seveda v smislu zboljšanja razmer.«2 8 Avgusta in septembra, v času delovanja čete, je bilo kultur­ no prosvetno delo v dokaj ozkih okvirih. Nekaj borcev je pri­ pravilo članke in stenski časopis. Med njimi Alojz Podobnik- Rok, Maks Gašparič-Šandor, Milko Golob-Jožko, Jože Pusov- nik-Volan, Tone Hudopisk-Zvone, Štefan Goršek-Čaki in še ne­ kateri. To je bil v glavnem krog borcev iz bolniškega in »zdrav­ nikovega« šotora, k jer so imeli tudi radio ter več časa kot drugi. Članke za stenčas je »pilil« in urejal ranjenec študent Jožko. Tu­ di na tem področju so v oktobru storili korak naprej.2 4 Zanimiva popestritev dogajanj v začetku oktobra 1943 so ugotovitve nacistov, ki so jih navedli na štabnem razgovoru v Mariboru 5. oktobra 1943. V zapisniku piše med drugim: »Na Hrvaškem je položaj hudo kritičen, v Ljubljanski pokrajini pa so banditi prevzeli oblast in prodirajo proti naši meji. Včeraj je bilo mobiliziranih nekaj čet vermanšafta, da bi z njimi mejo gosteje zavarovali. Računati moramo z možnostjo, da se bo manjše število banditov, kije nedavno odšlo proti jugu, zdaj vr­ nilo bolje oboroženo ...« Prav panično so pisali, da grozi Varaž­ dinu zasedba partizanov, ki jih je na tem območju okoli 13.000 in ugibali, da bi se posamezne skupine lahko prebile v Spodnjo Štajersko. Dalje jih je skrbela izpopolnitev oborožitve številčno močnih partizanskih enot z italijanskim orožjem, o možnostih partizanskega napada na Trbovlje in Brežice pa so navedli, da sta na dlani. Za odporniško gibanje na Spodnjem Štajerskem so priznali, da se je okrepilo. Zato so nedavno zaprli okrog 80 oseb ter napovedali še nadaljnje aretacije in nadaljevali: »Izkazalo se je,‘ da je vodstvo spodnještajerskega odpora v Mariboru. Upa­ mo, da nam sedaj to štabno vodstvo ne bo moglo več škodi­ ti___«3 0 Pojasniti moramo, da se je med tem že vrnil bistveni del borcev Šlandrove brigade, kije bila medtem tudi že obnov­ ljena in v tem času že na ponovnem akcijskem vzponu. Z are­ 223 tacijo Mihaela Ertla. Ladislava Škedlja in mnogih njunih sode­ lavcev so sodili, da so uničili partizanski štab v Mariboru in na Spodnjem Štajerskem, toda kot vemo, so se motili. In kje so bile bataljonove enote v drugi polovici oktobra? Lahko rečemo povsod po Pohorju in po vseh dolinah okoli nje­ ga. Orožniki so poročali, da je bila skupina partizanov 19. ok­ tobra pri Fornecijevih v Lehnu nad Ribnico. Na nasprotni stra­ ni Pohorja je prišlo po poročilih orožnikov veliko partizanov 20. oktobra zvečer v Tepanje ob glavni cesti pri Konjicah, kjer so od več kmetov odgnali 6 volov in 2 konja z vprego, odnesli svinjo, precej živeža in tudi druge robe. Prišli so od Treh kra­ ljev, kamor so se tudi vrnili. Naslednji večer, 21. oktobra je bila zaradi prehrane večja skupina partizanov v Mali Mislinji pri Grilu in Tretjaku, potem pa so šli k trgovcema Francu Pušniku in Jožetu Jeromlu v Dovže. Pri obeh so dobili živež in nekaj pe­ rila. Od Sv. Areha so poročali orožniki, da je partizanska patrulja večerjala 21. oktobra pri Kopu v planinskem domu na Lobnici. Naslednji večer pa naj bi se prehranilo 6 partizanov pri Srečku Podlesniku v Smolniku. Orožniki so bili obveščeni o partizan­ ski patrulji, ki na bi šla 21. oktobra od Planine nad Šmartnim na Pohorju proti Tepanju. Na ta dan se je na južnem Pohorju zbral skoraj ves Pohorski bataljon, ki je potem zaradi uspešnega mitinga v noči na 22. ok­ tober v Tinju Nemce hudo vznemiril. Poveljnik orožništva za Štajersko je poročal državnemu namestniku Uiberreitherju, da je bilo v noči na 22. oktober v Tinju na Pohorju 100 do 120 par­ tizanov, ki da so izropali več kmetov in zažgali šolsko opremo. Okrajno vodstvo štajerske domovinske zveze Maribor - okoli­ ca pa je o partizanskem mitingu v Tinju poročalo bolj na drob­ no. Navedli so, da se je v Tinju zadrževalo 21. oktobra od 19. ure do jutra 22. oktobra veliko partizanov, ki so v gostilno sklicali in privedli vse prebivalce. Gostilničar jim je moral vso noč ku­ hati in streči s pijačo, precej vina pa so odvzeli tudi organistu. Na mitingu seje zvrstilo več govornikov, ki so poudarjali enot­ nost skupne fronte protinacističnega boja ter da bosta Maribor in Slovenska Bistrica kmalu osvobojena. V gostilni so vso noč rajali in peli, partizani pa so ob odhodu razbili šolska okna in vrata, jih zažgali, šolsko opremo so razmetali, po stenah napi­ sali več gesel, domačinom pa dejali, da v Tinju ne bo več delo­ 224 vala nobena nemška šola. Poročilo še omenja, da so partizani s sebo j odpeljali štiri vozove razne robe. Za okupatorja je bil mi­ ting v Tinju dobra zaušnica, saj so mu partizani blizu njegovih utrjenih postojank povzročali zapovrstjo vojaške in politične probleme, ki jih je spričo svoje nemoči v tem času lahko samo ugotavljal. Orožniška postaja Mislinja je poročala o partizanski patru­ lji, ki je bila 24. oktobi'a v Komisiji, naslednji dan 25. oktobra pa so orožnikom neznani storilci pritrdili na gasilski dom v Do­ vžah komunistične plakate. V noči na 24. oktober je bilo približ­ no 15 partizanov pri Koprovih v Lehnu. Od tod so šli k Forne- cijevim, zvečer so se zadrževali pri Josipdolu in nato odšli proti Janževskem vrhu. Zvečer 25. oktobra je šel s patruljo med par­ tizane Miha Vernik iz Hudega kota pri Ribnici, v noči na 26. ok­ tober pa so partizani obiskali v Hudem kotu še kmetije Mrav­ ljak, Ričnik in Zaveršnik. Partizani so vznemirjali okupatorja tudi na vzhodnem po­ horskem ravninskem obrobju. Tako je poročala orožniška po­ staja Slivnica pri Mariboru, da je bila pozno zvečer 26. oktobra v Dobrovcih pri Petru Avguštinu desetina partizanov, ki so po­ tem odšli k Račam.3 1 NADALJEVANJE TEŽAV S SOVRAŽNIKOVO AGENTURO IN NOTRANJE TEŽAVE ENOTE Omenili smo že, da so pohorski partizani v letu 1943 postre­ lili nekaj nespornih okupatorjevih vohunov, zagrizenih naci­ stov in domačih izdajalcev. Vselej je šlo za posameznike. Dne 30. septembra 1943 pa je poročala orožniška postaja Zreče, da je prišlo v noči na 30. september k Antonu Sadeku v vas Planina nad Zrečami 6 partizanov. Ob odhodu so na dvorišču ustrelili, kot pišejo orožniki, od te skupine tri partizane.3 2 Pri iskanju po­ jasnila za to ustrelitev smo zvedeli, daje o njej odločil politični delavec in partizanski obveščevalec Prleški Lojzek, katerega pravo ime je pravilno Ferdinand Špilak. Svojo odločitev je ute­ meljil, da mu je bilo tako ukazano, ker naj bi bila takratna zveza prek Sv. Kunigunde sumljiva. V zapisniku ujetega partizana Franca Babška-Romana z dne 26. maja 1944 pa lahko prebere­ mo, daje ob neki priliki pripeljal na Pohorje tri novince obveš- 225 čevalec Stane Lenardon. Ker pa so bili osumljeni, da so belo­ gardisti, so jih partizani ustrelili.3 3 Načelstvo pokrajinske komisije VOS za Štajersko je med drugim poročalo 16. novembra 1943 centralni komisiji VOS Slovenije, daje 9. oktobra 1943 ustreljeni vrinjenec plave garde Janez Jeza (»Najden«) na zaslišanju povedal, »da so bili člani plave garde tudi oni trije iz mariborskega podzemlja«, ki jih je VOS ustrelila in o katerih so poročali v prejšnjem poročilu.3 4 Skoraj zagotovo je v navedenem dokumentu VOS mišljena trojka, kije bila ustreljena pri Sadeku. Brez odgovorov ostaja­ mo v tem primeru, od kod so dobili partizani podatke o trojici novincev, da so vrnijeni plavogardisti. Alije bila resnično to Je­ zova izjava in sploh vprašanje regularnosti postopka proti Jezi. Tajinstveno izginotje Ivana Kršina iz Laškega in dveh njegovih tovarišev na Pohorju v tem času, o katerem zvemo od Vlada Habjana in Milice Ostrovske, lahko povežemo z ustrelitvijo pri Sadeku. Oba navajata, daje bil Kršina povezan z našimi ljudmi doma, v Gradcu in na Dunaju ter daje dobil zvezo za odhod v partizane na Pohorje. Od tod bi moral Kršina dati zvezo Vladu Habjanu in drugim, kar pa se potem ni moglo zgoditi, ker je bil kot sumljiv s prijateljema ustreljen pri Sadeku.3 5 Temu premalo pojasnjenemu primeru je sledila že čez de­ vet dni, to je 9. oktobra 1943 pri Pesku ustrelitev treh novincev, obdolženih, da so bili poslani na Pohorje organizirat plavo gar­ do. To so bili Franjo Vraber s Kaple na Kozjaku, Črtomir Majer iz Maribora in Janez Jeza, bivališče ni navedeno. Načelstvo po­ krajinske komisije VOS za severno Slovenijo je 16. novembra 1943 poročalo: »Dne 8. oktobra 1943 sta prispela v Pohorski ba­ taljon novinca Franjo Vraber in Črtomir Majer. Oba sta bila že istega dne razkrinkana kot privrženca plave garde....« Njun cilj naj bi bil poiskati zvezo s pomočjo gesla »brezmadežna« in s podobico Matere božje v bataljonu še z drugimi plavogardisti. Skupno bi potem morali pridobiti med prebivalstvom in par­ tizani čimveč privržencev za plavo gardo, obenem pa tudi za­ upanje pri funkcionarjih. V ugodnem trenutku bi se morali po­ lastiti orožja, pobiti vodstvo in prevzeti enoto v svoje roke. Jeza jim je na zaslišanju povedal, kot smo že omenili, da so bili tudi trije iz Maribora, ki so bili pred kratkim ustreljeni, plavogardis­ ti. Za Vraberja je ob koncu navedeno, da je prišel iz Ljubljane 226 A z Majerjem po istih zvezah kot plavogardistični špijon in da je delovanje s plavo gardo na zaslišanju priznal.3 6 Kot je razvidno, sta prišla v bataljon Vraber in Majer skupaj, na zaslišanju pa sta priznala, da imata v bataljonu sodelavca, s katerim bi se morala povezati. To naj bi bil Janez Jeza, kije pri­ šel v bataljon nekaj dni pred njima. Partizani so mu dali ime »Najden«, ker so ga našli v enem od svojih opuščenih taborišč. Jeza je prišel na Pohorje brez partizanskih zvez in je bataljon ča­ kal sam v taborišču nekaj dni. Ko so ga zaslišali, jim je priznal, da gaje poslal sovražnik, nakar so ga z Vraberjem in Majerjem vred ustrelili.3 7 Iz Majerjevega zaslišanja na Pohorju izhaja zanj in za Vra- berja hudo obremenilno gradivo. Da sta bila poslana iz Ljublja­ ne v Trebnje, kjer sta se od 13. do 30. septembra 1943 potikala s plavogardisti na tem območju. Potem naj bi šla po zvezah sko­ zi Ponoviče, Litijo do Šempetra v Savinjsko dolino, nadaljevala pot z vlakom do Mislinje, potem pa zopet po zvezah do drugega Pohorskega bataljona. V Ljubljani naj bi bila povezana z oficir­ jem Stankom Kosom, organizatorjem sovražnikove obvešče­ valne službe in plave garde ter še z nekaterimi.3 8 Toda to je ena plat zadeve Majer-Vraber. Med drugim je ob­ če znano, da so bile vse zveze od Mislinje in Dovž do Pohorske­ ga bataljona zaupne partizanske ter da po njih niso prej ne po­ zneje prihajali plavogardisti ali agenti gestapa.3 9 V zvezi s tem velja omeniti, da je bilo moč ob temeljitejši presoji nekaterih dokumetnov Pokrajinske komisije VOS za Štajersko, ki govorijo o dejavnosti nekaterih skupin in posa­ meznikov za plavo gardo oziroma za gestapo v povojnih letih ugotoviti, da je šlo za zmotne ocene. Za nekatere javke na Šta­ jerskem, Gorenjskem, Koroškem, v Ljubljani in njeni okolici so menili, da delujejo tajno tudi s sovražnikom, kar pa ni bilo res. Vprašljiva je bila v tistem času tudi objektivnost poslovanja vodje VOS pri štabu IV. operativne cone, kot tudi nekaterih njegovih sodelavcev.3 9 3 Navedbe v Majerjevem zapisniku o nje­ govih in Vraberjevih zvezah v Ljubljani, Trebnjem in v Litiji so dvomljive, saj ni nikjer potrditve resničnosti teh podatkov. Z ustrelitvami dne 30. septembra in 9. oktobra 1943 se mo­ ramo seznaniti nekoliko celoviteje, saj je bilo potem še nekaj primerov. Vzroke nezaupanja do nekaterih novincev posamez­ 227 nikov in manjših skupin je verjetno iskati v tem, daje sovražnik resnično pošiljal v partizanske enote svoje agente. Potrebno pa je tudi upoštevati, da je v tem času prevladovala močna zavze­ tost partizanskih vodstev za uničenje pojavov bele oziroma pla­ ve garde. Po kapitulaciji Italije so prihajale informacije, da na­ merava sedaj plava garda razširiti svojo dejavnost prek Save na Štajersko. O tem je bilo tudi nekaj dokazov. Toda prizadeva­ njem za boj proti beli gardi, ki so jo potem poistovetili s plavo gardo, so na območju IV. operativne cone pripisovali prevelik pomen in to že v času, ko ni bilo na tem območju še nobenih znakov dejavnosti bele oziroma plave garde.4 0 K takšni oceni nas navaja tudi naredba štaba IV. operativne cone z dne 2. ju­ nija 1943, poslana štabu Kamniško-savinjskega odreda. V njej je med drugim rečeno: »Z ukrepi, katere ste podvzeli proti beli gardi, se strinjamo. Samo število bele garde, ki ste ga ugotovili v bataljonu (60), se nam zdi malo pretirano. Zato zelo pazite, da se ne bodo delale napake.«4 1 Iz vsebine tega dokumenta lahko sklepamo, da so v nekaterih bataljonih močno pretiravali v ocenah, kdo je belogardist. Štab cone jih je opravičeno opozoril na objektivnejšo presojo, saj je povsem napačna in nemogoča ocena nekega bataljona v Kamniško-savinjskem odredu, da je v njem kar 60 belogardistov. Toda ta dokument veliko pove, in sicer daje bila že od maja 1943 marsikje pretirana bojazen pred belo oziroma plavo gardo. To potrjuje tudi drug dokument VOS IV. operativne cone iz maja 1943. V njem je vod ja VOS oce­ nil, da je Ivan Zagernik-Joco belogardist in da ga je potrebno kot nevarnega ustreliti, kar pa je z boljšo presojo preprečil po­ litični komisar Franta Komel.4 2 za Joca moramo poudariti, da so ga starši vzgajali v socialističnem duhu, da se je udejstvoval pri Sokolu in hodil tudi v predvojnih letih z bratom Tonetom, kije bil komunist, v akcije, ki jih je organizirala mariborska par­ tijska organizacija. Poleg tega je znano, daje bil izredno pogu­ men borec, neustrašen komandir čete, politični komisar Lac­ kovega bataljona in daje potem 15. julija 1944 junaško padel v Mariboru, obkoljen kot član okrožnega komiteja KPS Maribor skupaj s še tremi člani komiteja.4 3 Ko je razčlenjeval težave z belo in plavo gardo ter s sovraž­ nikovo agenturo na Štajerskem nasploh, je Boris Kidrič med drugim ugotovil, da so vodstveni dejavniki pogrešili v tem, da so splošno linijo v boju proti beli in plavi gardi prenašali na svo­ je območje mehanično ter poudaril, »da budnost ne sme zava­ jati v mehanično presojanje in sumničenje«.4 4 Pri popolnejšem ocenjevanju Vraberja in Majerja je potreb­ no še navesti, da je bil Vraber v svojem kraju - Kapli in v Ož­ baltu, kjer je bil pred vojno zaposlen, znan kot domoljub,4 5 kar velja tudi za 19-letnega Majerja in njegovo družino, ki so jo na­ cisti izgnali iz Maribora. Oče Franjo Majer je deloval ves čas okupacije v OF v Ljubljani, Črtomir pa od leta 1941 do odgona v koncentracijsko taborišče Gonars 30. junija 1942. Iz taborišča Monigo-Treviso seje vrnil 14. januarja 1943 in zopet deloval v O F.4 6 O primeru Vraber-Majer smo napisali nekoliko več tudi za­ to, da bi približali bralcu takratne objektivne težave boja proti sovražnikovi podtalni dejavnosti, s tem v zvezi pa seveda tudi velike težave pri odločitvah partizanskih vodstev, kdo je v res­ nici sovražnik, vrinjenec oziroma izdajalec.4 7 Neljuba zadeva Vraber-Majer-Jeza je nasploh bila za štab bataljona in preisko­ valce cone huda preizkušnja. Poleg navedenih so takrat zvezali tudi partizana zobarja in njegovo ženo, ki sta prišla na Pohorje avgusta 1943 ter so ju imehovali Bill in Bulla. Že ob prihodu k Ertlu so menili, da sta sumljiva, na zaslišanju 8. oktobra 1943 pa ju je bremenil Janez Jeza-Najden, da ju je poslal kot njega gestapo. Toda ko je uvidel, da nameravajo zaradi njegove lažne obtožbe ustreliti tudi zakonca in da ga to ne bo rešilo, je svojo izjavo preklical. Preiskovalci so potem zakonca osvobodili vezi in hkrati tudi krivde.4 8 Ob koncu želimo poudariti: pozitivni podatki o Majerju in Vraberju nas upravičeno usmerjajo k ugotavljanju objektivne resnice o ciljih njunega prihoda na Pohorje, niso pa ti podatki jamstvo, da nista prišla med partizane s slabimi nameni. V drugi polovici oktobra je šlo iz bataljona s Pohorja okoli 15 borcev. Med njimi so bili ranjenca Jože Pusovnik-Volan in Franc Jamnikar, nekaj bolnikov, Bill in Bulla, več borcev, ki so nosili s Komelovo skupino na Pohorje orožje in Bogdan Knaf- lič-Ljubo. Vsi so bili na pohodu na Dolenjsko. Ranjenca in bol­ nika so šli na zdravljenje, Bill in žena v partizansko zobozdrav­ stveno službo, borci v enote, ki so jih dale za prenos orožja, Knaflič pa za topniškega oficirja. Od Burca je vodil skupino na Mozirsko planino do Jožeta Zagožna-Servaca kurir Ferdo Fi- scher-Mojka. Na Koroškem se jim je pridružilo sedem Franco- 229 nikov in manjših skupin je verjetno iskati v tem, da je sovražnik resnično pošiljal v partizanske enote svoje agente. Potrebno pa je tudi upoštevati, da je v tem času prevladovala močna zavze­ tost partizanskih vodstev za uničenje pojavov bele oziroma pla­ ve garde. Po kapitulaciji Italije so prihajale informacije, da na­ merava sedaj plava garda razširiti svojo dejavnost prek Save na Štajersko. O tem je bilo tudi nekaj dokazov. Toda prizadeva­ njem za boj proti beli gardi, ki so jo potem poistovetili s plavo gardo, so na območju IV. operativne cone pripisovali prevelik pomen in to že v času, ko ni bilo na tem območju še nobenih znakov dejavnosti bele oziroma plave garde.*1 0 K takšni oceni nas navaja tudi naredba štaba IV. operativne cone z dne 2. ju­ nija 1943, poslana štabu Kamniško-savinjskega odreda. V njej je med drugim rečeno: »Z ukrepi, katere ste podvzeli proti beli gardi, se strinjamo. Samo število bele garde, ki ste ga ugotovili v bataljonu (60), se nam zdi malo pretirano. Zato zelo pazite, da se ne bodo delale napake.«4 1 Iz vsebine tega dokumenta lahko sklepamo, da so v nekaterih bataljonih močno pretiravali v ocenah, kdo je belogardist. Štab cone jih je opravičeno opozoril na objektivnejšo presojo, saj je povsem napačna in nemogoča ocena nekega bataljona v Kamniško-savinjskem odredu, daje v njem kar 60 belogardistov. Toda ta dokument veliko pove, in sicer daje bila že od maja 1943 marsikje pretirana bojazen pred belo oziroma plavo gardo. To potrjuje tudi drug dokument VOS IV. operativne cone iz maja 1943. V njem je vodja VOS oce­ nil, da je Ivan Zagernik-Joco belogardist in da ga je potrebno kot nevarnega ustreliti, kar pa je z boljšo presojo preprečil po­ litični komisar Franta Komel.4 2 za Joca moramo poudariti, da so ga starši vzgajali v socialističnem duhu, da se je udejstvoval pri Sokolu in hodil tudi v predvojnih letih z bratom Tonetom, kije bil komunist, v akcije, ki jih je organizirala mariborska par­ tijska organizacija. Poleg tega je znano, daje bil izredno pogu­ men borec, neustrašen komandir čete, politični komisar Lac­ kovega bataljona in daje potem 15. julija 1944 junaško padel v Mariboru, obkoljen kot član okrožnega komiteja KPS Maribor skupaj s še tremi člani komiteja.4 3 Ko je razčlenjeval težave z belo in plavo gardo ter s sovraž­ nikovo agenturo na Štajerskem nasploh, je Boris Kidrič med drugim ugotovil, da so vodstveni dejavniki pogrešili v tem, da so splošno linijo v boju proti beli in plavi gardi prenašali na svo­ 228 je območje mehanično ter poudaril, »da budnost ne sme zava­ jati v mehanično presojanje in sumničenje«.4 4 Pri popolnejšem ocenjevanju Vraberja in Majerja je potreb­ no še navesti, da je bil Vraber v svojem kraju - Kapli in v Ož­ baltu, kjer je bil pred vojno zaposlen, znan kot domoljub,4 5 kar velja tudi za 19-letnega Majerja in njegovo družino, ki so jo na­ cisti izgnali iz Maribora. Oče Franjo Majer je deloval ves čas okupacije v OF v Ljubljani, Črtomir pa od leta 1941 do odgona v koncentracijsko taborišče Gonars 30. junija 1942. Iz taborišča Monigo-Treviso seje vrnil 14. januarja 1943 in zopet deloval v O F.4 6 O primeru Vraber-Majer smo napisali nekoliko več tudi za­ to, da bi približali bralcu takratne objektivne težave boja proti sovražnikovi podtalni dejavnosti, s tem v zvezi pa seveda tudi velike težave pri odločitvah partizanskih vodstev, kdo je v res­ nici sovražnik, vrinjenec oziroma izdajalec.4 7 Neljuba zadeva Vraber-Majer-Jeza je nasploh bila za štab bataljona in preisko­ valce cone huda preizkušnja. Poleg navedenih so takrat zvezali tudi partizana zobarja in njegovo ženo, ki sta prišla na Pohorje avgusta 1943 ter so ju imehovali Bill in Bulla. Že ob prihodu k Ertlu so menili, da sta sumljiva, na zaslišanju 8. oktobra 1943 pa ju je bremenil Janez Jeza-Najden, da ju je poslal kot njega gestapo. Toda ko je uvidel, da nameravajo zaradi njegove lažne obtožbe ustreliti tudi zakonca in da ga to ne bo rešilo, je svojo izjavo preklical. Preiskovalci so potem zakonca osvobodili vezi in hkrati tudi krivde.4 8 Ob koncu želimo poudariti: pozitivni podatki o Majerju in Vraberju nas upravičeno usmerjajo k ugotavljanju objektivne resnice o ciljih njunega prihoda na Pohorje, niso pa ti podatki jamstvo, da nista prišla med partizane s slabimi nameni. V drugi polovici oktobra je šlo iz bataljona s Pohorja okoli 15 borcev. Med njimi so bili ranjenca Jože Pusovnik-Volan in Franc Jamnikar, nekaj bolnikov, Bill in Bulla, več borcev, ki so nosili s Komelovo skupino na Pohorje orožje in Bogdan Knaf- lič-Ljubo. Vsi so bili na pohodu na Dolenjsko. Ranjenca in bol­ nika so šli na zdravljenje, Bill in žena v partizansko zobozdrav­ stveno službo, borci v enote, ki so jih dale za prenos orožja, Knaflič pa za topniškega oficirja. Od Burca je vodil skupino na Mozirsko planino do Jožeta Zagožna-Servaca kurir Ferdo Fi- scher-Mojka. Na Koroškem se jim je pridružilo sedem Franco- 229 zov, ki so jih rešili iz nekega delovnega taborišča partizani. Zve­ ze so bile tako težavne, da so morali na avstrijsko Koroško in potem zopet nazaj prek Raduhe (2062 m) na Menino planino. Ranjenca z delom skupine sta srečno prispela na Dolenjsko, Knafliča pa je štab cone zadržal in ga vrnil z Bogdanovim ba­ taljonom ob koncu oktobra 1943 na Pohorje.4 9 Oktobra se je končalo tudi sovražno delovanje 19-letne Štef­ ke Forneci-Sonje. Štab Pohorskega bataljona je imel v tem času z obveščevalci že toliko podatkov, da je poslal v noči na 19. ok­ tober 1943 v Lehen nad Ribnico patruljo z nalogo, da privede Sonjo na zaslišanje. Podružniška orožniška postaja Podvelka je poročala, da so partizani odpeljali Štefko Forneci 19. oktobra 1943 ob 2,30. Patrulja 21 orožnikov in vermanov iz Ribnice na Pohorju je še isti dan prišla na Štefkin dom in jc\potem nekaj časa brez uspeha sledila partizanom.5 0 Na zaslišanju je Sonja priznala sodelovanje z gestapom in tudi, da hrani doma uspa­ valne praške ter tekoči veronal. Z njim bi morala uspavati po navodilih gestapovcev partizansko enoto ter o tem takoj obves­ titi zaradi načrtovanega napada na partizane Nemce. Partizan­ ska patrulja je šla potem na njen dom in našla v zidni omarici veronal, kot je povedala Sonja. Zaradi njene sovražne dejavnos­ ti je bila potem ustreljena.5 1 Ob tem primeru velja poudariti, da je partizanska obveščevalna služba še pravočasno odkrila zle načrte Hannesa Berložnika ter Sonje in drugih gestapovcev, da ni prišlo do možnega hudega udarca v bataljonu. MINIRANJE PREMOGOVNIKA IN UNIČENJE ŽELEZNIŠKIH OBJEKTOV Komandant bataljona Vincenc Janko-Harkov in namestnik političnega komisarja Aleksandar Vojinovič-Vojin sta se 26. ok­ tobra 1943 odpravila z desetino borcev na Koroško zaradi do­ govora s člani štaba IV. operativne cone in s koroškimi parti­ zani o nadaljnjih skupnih vojaških akcijah na okupatorjeve prometne zveze in na druge objekte. Nasploh pa je bil ta stik zaradi izmenjave bojnih izkušenj, informacij o sovražniku in delovanju njegove obveščevalne službe nujen. Desetina si je za­ dala tudi nalogo, da bo na tej poti 26. oktobra zvečer napadla in uničila rudnik premoga v Starem trgu pri Slovenjem Grad- 230 cu, kar se je potem tudi zgodilo.5 2 Orožniška postaja Slovenj Gradec je poročala, daje prišlo 26. oktobra 1943 ob 19,30 v rud­ nik »Drauland« v Stari trg, last Bilde iz Maribora, neznano šte­ vilo partizanov. Pet jih je vstopilo v pisarno, ki je bila v baraki in ukazalo preddelavcu Francu Strupflu, naj jim da razstrelivo. Dva partizana sta imela brzostrelki, dva puški, eden pištolo, imeli pa so tudi bombe in bodala. Partizani so zaplenili 4 du- merit eksplozivne polnitve, 50 aluminijastih vžigalnikov, 24 vži- galnih vrvic, dva para škornjev in razne dele oblek. Z zaplenje­ nim razstrelivom so minirali barako, kjer je bila pisarna in skla­ dišče ter ju zažgali. V zrak so pognali tudi velik rudniški elek­ tromotor in vključnik ter odšli ob 20,50 v neznano smer. Na kraj partizanske akcije je odšel iz Slovenjega Gradca takoj ak­ cijski vod v moči 41 mož (30 vermanov). Razstrelivo, kije še bi­ lo v rudniku, so potem prenesli v Slovenj Gradec.5 3 Partizanska akcija je bila zelo uspešna. Sovražniku je bila povzročena gos­ podarska škoda, izvedena pa je bila doka j drzno, v oddaljenosti samo en km od sovražnikove vojašnice v Slovenjem Gradcu. Zato je bil tudi njen pozitivni politični odmev med prebival­ stvom zelo ugoden. Komandant Harkov in namestnik politič­ nega komisarja Vojin sta se potem so koroškimi partizani do­ govorila o vseh navedenih vprašanjih, od predstavnikov štaba cone pa sta na Koroškem izvedela, da bo v kratkem ustanovljen Pohorski odred.5 4 V noči na 27. oktober 1943 je bila uspešna tudi Vitezova sku­ pina, ki je ta čas delovala na severnih obronkih Pohorja in v Dravski dolini. Orožniška postaja Vuhred je poročala, da so bili navedeno noč raztreseni v Vuhredu komunistični letaki, pisani na stroj in razmnoženi. Letaki so bili pritrjeni tudi na več vidnih mest. Njihova vsebina je govorila o boju Slovencev, Jugoslova­ nov, vseh delovnih ljudi za osvoboditev pod vodstvom tovariša Tita. Poudarjeno je bilo zavezništvo z Ameriko, Anglijo, Sovjet­ sko zvezo in vseh za svobodo bojujočih se narodov. Na koncu letaka so bila gesla Rdeči armadi in Stalinu, organizatorju boja proti fašizmu, s pozivi »Vsi v patizane, vse za partizane« ter po­ zdrav »Smrt fašizmu - svoboda narodu«. Akcijo razširjanja le­ takov so izvedli partizanski sodelavci na terenu.5 5 Do uresničitve dogovora o skupnih vojaških akcijah med pohorskimi in koroškimi partizani je prišlo zelo hitro, in sicer že v noči na 28. oktober 1943. Pohorski in Koroški bataljon sta 231 uničila na železniški progi Velenje-Dravograd-Maribor več že­ lezniških postaj in drugih objektov, železniških naprav, dele proge, požagala veliko telefonskih drogov ter pretrgala ali po­ rezala telefonske, telegrafske in električne napeljave. Zlasti pa je bil uspešen Koroški bataljon, kije v Otiškem vrhu med dru­ gim uničil ali močno poškodoval 7 lokomotiv. Ta najuspešnejša vojaška akcija Pohorskega in Koroškega bataljona na železniš­ ke objekte je tekla takole: Pohorski bataljon seje razdelil na šti­ ri enote. V akcijo na železniško postajo Gornji Dolič je vodil enoto Boris Vinter, na železniško postajo Dovže Aleksandar Vojinovič-Vojin, na Turiško vas Vincenc Janko-Harkov in na Trbonje Franc Žigart-Vitez.5 6 Komandant Koroškega bataljona Ivan Uranič-Drago in politični komisar Ladislav Grat-Kijev sta v akcijo popeljala četo, ki sta jo vodila Bernard Grabner-Dušan in Rudolf Hohkraut-Dolf ter štabno patruljo, pod vodstvom Branka Pudgarja. Skupno je bilo koroških partizanov v tej ak­ ciji okoli 40.5 7 Ker so Korošci pričeli z akcijo prvi 27. oktobra 1943 ob 23,10, bomo v skrajšanem besedilu navedli, kaj je o njihovem uspehu poročala orožniška postaja Otiški vrh. Tako je med dru­ gim navedeno, da so partizani na železniški postaji Otiški vrh poškodovali, izločili iz prometa oziroma iztirili 7 lokomotiv, za­ žgali dva potniška vagona, železniško kurilnico, stanovanjsko barako z 10 posteljami, na novo urejeno skladišče z elektroma- terialom, odnesli nekaj železničarskih oblačil, precej odej in rjuh, 90 RM ter nekaj drugih stvari. Orožniki so se spričo par­ tizanskega napada in povzročene škode hudo zgražali, zlasti pa so se jezili nad partizanom Antonom Ozvaldičem, kije bil na tej železniški postaji od junija 1942 do junija 1943 kurjač in je s po­ litičnim komisarjem Kijevom uničil največ lokomotiv.5 8 Podobno, dokaj dramatično pa so se odvijali dogodki tudi v akciji Pohorskega bataljona. Orožniška postaja Slovenj Gra­ dec je poročala 28. oktobra 1943 ob 3. uri v Maribor, da jo je že dvakrat prosila za pomoč od partizanov obkoljena in ogrožena orožniška postaja na Mislinji, ki sporoča, da so železniške postaje Otiški vrh, Turiška vas in Dovže v plamenih. Takoj za­ tem je orožniška postaja Slovenj Gradec ob 3. uri ponovno te- lefonično klicala orožniško poveljstvo v Mariboru in mu pre­ nesla sporočilo orožniške postaja Vuzenica, ki se glasi: »Ob 2,30 28. oktobra 1943 je sporočil železniški urad iz Dravograda, da 232 so železniško postajališče Trbonje partizani razdejali, tračnice pa odtrgali. Železničarji so v pripravljenosti, orožniki v prepla­ hu, vlak s pomočjo prihaja iz Maribora.« Potem je sledilo 28. ok­ tobra ob 10. uri poročilo orožniške postaje Slovenj Gradec o poteku in posledicah akcije Pohorskega bataljona. Tako naj bi 20 do 30 partizanov zasedlo 28. oktobra ob polnoči železniško postajo Gornji Dolič in jo v celoti s stanovanjem vred zažgalo. Zgorelo je postajno poslopje, blagovno skladišče, delavnica in kretniške naprave. Ob tem so partizani pretrgali železniške zve­ ze, ker pa so požagali v dolžini nekaj 100 m telefonske drogove, so tako pretrgali tudi poštne telefonske zveze. Na postaji so uje­ li dopustnika iz nemške vojske, ki pa jim je na umiku v gozdu ušel. Partizani so začeli napad na železniški postaji Gornji Dolič in Dovže sočasno z izstrelitvijo rdeče rakete. V Dovžah je zgo­ relo postajno poslopje, blagovno skladišče in kretniške napra­ ve. Partizani so požagali več telefonskih drogov, vagon s pre­ mogom pa so pognali proti Dravogradu, ki naj bi potem na pro­ gi iztiril. O postajnem poslopju v Turiški vasi so orožniki poro­ čali, da je zgorelo do tal, da so partizani tu požagali na dolžini 300 m telefonske drogove ter pretrgali telefonski in brzojavni vod. Poročilo se končuje, daje odšel 28. oktobra ob 2,30 na Mis­ linjo iz Slovenjega Gradca orožniški oddelek 31 mož, ki ni na­ letel na sovražnika in da je prispel akcijski vod iz Maribora v Slovenj Gradec zjutraj ob 6. uri. Napad na Gornji Dolič, Dovže in Turiško vas so prisodili skupinam po približno 30 mož Po­ horskega bataljona. Sovražnik je moral na poškodovanih pro­ gah promet začasno ustaviti.5 9 Na železniški postaji Turiška vasje bil šef postaje Karel Gril. Ker je bila vsa družina za partizane, so jim borci 1 jubeznivo po­ magali pred požigom postajne zgradbe rešiti iz stanovanja po­ hištvo.6 0 Prva Vitezova četa je po razdejanju in požigu železni­ škega postajališča Trbonje šla na konec vasi h gostilničarju nemčurju, kjer je odnesla 12 vermanšaftskih uniform in eno puško. Borci so v vasi izpraznili tudi trgovino.6 1 Ob nočni akciji na železniške postaje so partizani dobili pri trgovcu Petru Bricmanu v Spodnjem Doliču precej precej to­ bačnih izdelkov, pri Valentinu Lavretu v Golavabuki pa lovsko puško, nekaj oblačil in čevljev.6 2 Uničenje štirih železniških postaj z napravami brez žrtev je bila najuspešnejša vojaška akcija Pohorskega bataljona. Med 233 prebivalstvom je dosegla pozitiven političen odmev, pri sovraž­ niku pa seveda preplah, saj je k temu znatno pripomogel v isti noči še velik uspeh Koroškega bataljona v Otiškem vrhu in noč poprej uspeh Pohorskega bataljona z miniranjem ter požigom objektov rudnika premoga v Starem trgu. Sovražnik je želel za­ radi uspešne partizanske dejavnosti nekoliko popraviti svoj omajan ugled s protipartizansko hajko, ki jo je v naglici orga­ niziral 28. oktobra na območju Slovenjega Gradca. Uspeha pa ni dosegel, saj so se pohorski in koroški partizani umaknili v več smeri, hajka pa je zopet udarila v prazno.6 3 Povečana vojaška dejavnost partizanskih enot na vsem ob­ močju IV. operativne cone je morala izzvati pri sovražniku na­ gle nasprotne ukrepe. Ker je imel premalo vojaških in policij­ skih enot, je za protipartizansko bojevanje tembolj prilagajal vermanšaft, preosnoval in prilagajal pa je tudi orožništvo. Tako je Steindl zaradi uspešne dejavnosti Šlandrove brigade v Zgor­ nji Savinjski dolini ustanovil v začetku oktobra 1943 verman- šaftski bataljon Mozirje s poveljnikom Helmutom Wolfom in sedežem štaba v Mozirju. Glavnina čet je bila razporejena v Zgornji Savinjski dolini, nekaj enot pa je bilo v Zadrečki in Spodnji Savinjski dolini. Toda že 21. oktobra 1943 so bataljon Mozirje preuredili v bataljon West (Zahod), ki je štel 565 ver- manov. Zaradi akcij Pohorskega in Koroškega bataljona, zlasti 26., 27. in 28. oktobra 1943 pa je Steindl ustanovil 29. oktobra 1943 vermanšaftski bataljon Nord (Sever) s poveljnikom Simo­ nom Kohlbacherjem in s sedežem v Slovenjem Gradcu. To mu je uspelo tudi zato, ker se je končala velika protipartizanska ofenziva na bivši nemškoitalijanski meji in je imel prostih več alarmnih čet vermanšaftskega bataljona Süd (Jug). V bataljon Nord je poslal iz bataljona Süd 28. oktobra 1943 štiri alarmne čete Maribor-mesto, nato pa še 2. alarmno četo Maribor-oko- lica in 2. alarmno četo Slovenj Gradec, medtem ko je v Slove­ njem Gradcu že bila 1 . alarmna četa Slovenj Gradec. Osnovna naloga bataljona Nord je bila držati zaporo od Dravograda do Vitanja, ločiti pohorske od koroških partizanov, varovati po­ stojanke v Mislinjski dolini ter uničevati partizane na Pohorju in zahodno od Slovenjega Gradca. Štab bataljona in 1 . alarmna četa Maribor-mesto sta bila v Slovenjem Gradcu, 2. alarmna če­ ta Maribor-mesto v Št. Janžu pri Dravogradu, 3. alarmna četa Maribor-mesto v Zrečah, 4. alarmna četa Maribor-mesto na 234 Mislinji, 2. alarmna četa Maribor-okolica v Vitanju, 1 . alarmna četa Slovenj Gradec v Št. Lovrencu in 2. alarmna četa Slovenj Gradec v Ribnici na Pohorju. Iz tega razporeda vermanšaftskih enot je razvidno, daje bilo razmerje moči močno v prid sovražniku, saj je potrebno dodati še orožništvo, policijo, vojsko in druge sovražnikove moči. Po­ udariti pa je potrebno, da je Pohorski bataljon kljub veliki sov­ ražnikovi številčni premoči uspešno stopnjeval svojo vojaško in politično dejavnost, dosegal uspehe in se tudi številčno kre­ pil. Steindl je 30. oktobra 1943 ukinil vermanšaftski bataljon Siid, preosnoval bataljon West in ustanovil alarmni bataljon Ost (Vzhod). Naloga bataljona West je bila držati zaporo od Ve­ lenja do Luč, varovati Zgornjo Savinjsko dolino, onemogočati partizanom prehode od severa proti jugu ter sodelovati z bata­ ljonoma Nord in Ost. Glavnina enot bataljona Ost je bila v Za- drečki dolini s štabom v Gornjem gradu, njegov poveljnik pa je bil Egger.6 4 Po akciji na železniške objekte v Mislinjski dolini se je del partizanov Pohorskega bataljona umaknil na Pohorje na Pako. Zadrževali so se pri več kmetih. Pri Navršniku so naleteli na ob­ činskega uradnika in mu odvzeli pištolo ter uradne spise. Pri Ramšaku so dobili svinjo, pri Kameniku na Hudinji pa so ne­ pričakovano našli orožniškega uslužbenca Antona Petelinška, ga zaslišali in mu odvzeli pištolo. Dne 28. oktobra 1943 ob 18,30 je naletela 10-članska orožniš­ ka patrulja iz Zreč na partizansko enoto na Skomarju. Po kraj­ šem spopadu so se partizani, kot so poročali orožniki, umaknili v dve smeri. Na umiku proti Rogli naj bi partizani odvrgli kose prašiča. Orožniki niso imeli izgub, sodili pa so, da so jih imeli partizani. Vitanjski orožniki so poročali, da se je zadrževala v noči na 29. oktober 1943 skupina 17 partizanov pri Alojzu Ka­ meniku na Hudinji nad Vitanjem. Orožniška postaja Zreče pa je poročala, daje 29. oktobra 1943 opoldne jedlo pri Vavpotu na Resniku okoli 20 partizanov. Sodili so, da bi lahko bila to enota, s katero so se spopadli prejšnji večer na Skomarju. Orožniški so ugotovili premike partizanskih patrulj dne 29. oktobra in 2. novembra na območju Lobnice in Smolnika nad Rušami, dne 29. in 30. oktobra pa nekaj manjših partizanskih skupin v vaseh Križevec ter Bukovlje pri Stranicah. Partizani so 235 prebivalstvom jc dosegla pozitiven političen odmev, pri sovraž­ niku pa seveda preplah, saj je k temu znatno pripomogel v isti noči še velik uspeh Koroškega bataljona v Otiškem vrhu in noč poprej uspeh Pohorskega bataljona z miniranjem ter požigom objektov rudnika premoga v Starem trgu. Sovražnik je želel za­ radi uspešne partizanske dejavnosti nekoliko popraviti svoj omajan ugled s protipartizansko hajko, ki jo je v naglici orga­ niziral 28. oktobra na območju Slovenjega Gradca. Uspeha pa ni dosegel, saj so se pohorski in koroški partizani umaknili v več smeri, hajka pa je zopet udarila v prazno.6 3 Povečana vojaška dejavnost partizanskih enot na vsem ob­ močju IV. operativne cone je morala izzvati pri sovražniku na­ gle nasprotne ukrepe. Ker je imel premalo vojaških in policij­ skih enot, je za protipartizansko bojevanje tembolj prilagajal vermanšaft, preosnoval in prilagajal pa je tudi orožništvo. Tako je Steindl zaradi uspešne dejavnosti Šlandrove brigade v Zgor­ nji Savinjski dolini ustanovil v začetku oktobra 1943 verman- šaftski bataljon Mozirje s poveljnikom Helmutom Wolfom in sedežem štaba v Mozirju. Glavnina čet je bila razporejena v Zgornji Savinjski dolini, nekaj enot pa je bilo v Zadrečki in Spodnji Savinjski dolini. Toda že 21. oktobra 1943 so bataljon Mozirje preuredili v bataljon West (Zahod), ki je štel 565 ver- manov. Zaradi akcij Pohorskega in Koroškega bataljona, zlasti 26., 27. in 28. oktobra 1943 pa je Steindl ustanovil 29. oktobra 1943 vermanšaftski bataljon Nord (Sever) s poveljnikom Simo­ nom Kohlbacherjem in s sedežem v Slovenjem Gradcu. To mu je uspelo tudi zato, ker se je končala velika protipartizanska ofenziva na bivši nemškoitalijanski meji in je imel prostih več alarmnih čet vermanšaftskega bataljona Süd (Jug). V bataljon Nord je poslal iz bataljona Süd 28. oktobra 1943 štiri alarmne čete Maribor-mesto, nato pa še 2. alarmno četo Maribor-oko- lica in 2. alarmno četo Slovenj Gradec, medtem ko je v Slove­ njem Gradcu že bila 1 . alarmna četa Slovenj Gradec. Osnovna naloga bataljona Nord je bila držati zaporo od Dravograda do Vitanja, ločiti pohorske od koroških partizanov, varovati po­ stojanke v Mislinjski dolini ter uničevati partizane na Pohorju in zahodno od Slovenjega Gradca. Štab bataljona in 1 . alarmna četa Maribor-mesto sta bila v Slovenjem Gradcu, 2. alarmna če­ ta Maribor-mesto v Št. Janžu pri Dravogradu, 3. alarmna četa Maribor-mesto v Zrečah, 4. alarmna četa Maribor-mesto na 234 Mislinji, 2. alarmna četa Maribor-okolica v Vitanju, 1 . alarmna četa Slovenj Gradec v $t. Lovrencu in 2. alarmna četa Slovenj Gradec v Ribnici na Pohorju. Iz tega razporeda vermanšaftskih enot je razvidno, daje bilo razmerje moči močno v prid sovražniku, saj je potrebno dodati še orožništvo, policijo, vojsko in druge sovražnikove moči. Po­ udariti pa je potrebno, da je Pohorski bataljon kljub veliki sov­ ražnikovi številčni premoči uspešno stopnjeval svojo vojaško in politično dejavnost, dosegal uspehe in se tudi številčno kre­ pil. Steindl je 30. oktobra 1943 ukinil vermanšaftski bataljon Siid, preosnoval bataljon West in ustanovil alarmni bataljon Ost (Vzhod). Naloga bataljona West je bila držati zaporo od Ve­ lenja do Luč, varovati Zgornjo Savinjsko dolino, onemogočati partizanom prehode od severa proti jugu ter sodelovati z bata­ ljonoma Nord in Ost. Glavnina enot bataljona Ost je bila v Za- drečki dolini s štabom v Gornjem gradu, njegov poveljnik pa je bil Egger.M Po akciji na železniške objekte v Mislinjski dolini se je del partizanov Pohorskega bataljona umaknil na Pohorje na Pako. Zadrževali so se pri več kmetih. Pri Navršniku so naleteli na ob­ činskega uradnika in mu odvzeli pištolo ter uradne spise. Pri Ramšaku so dobili svinjo, pri Kameniku na Hudinji pa so ne­ pričakovano našli orožniškega uslužbenca Antona Petelinška, ga zaslišali in mu odvzeli pištolo. Dne 28. oktobra 1943 ob 18,30 je naletela 10-članska orožniš­ ka patrulja iz Zreč na partizansko enoto na Skomarju. Po kraj­ šem spopadu so se partizani, kot so poročali orožniki, umaknili v dve smeri. Na umiku proti Rogli naj bi partizani odvrgli kose prašiča. Orožniki niso imeli izgub, sodili pa so, da so jih imeli partizani. Vitanjski orožniki so poročali, da se je zadrževala v noči na 29. oktober 1943 skupina 17 partizanov pri Alojzu Ka­ meniku na Hudinji nad Vitanjem. Orožniška postaja Zreče pa je poročala, daje 29. oktobra 1943 opoldne jedlo pri Vavpotu na Resniku okoli 20 partizanov. Sodili so, da bi lahko bila to enota, s katero so se spopadli prejšnji večer na Skomarju. Orožniški so ugotovili premike partizanskih patrulj dne 29. oktobra in 2. novembra na območju Lobnice in Smolnika nad Rušami, dne 29. in 30. oktobra pa nekaj manjših partizanskih skupin v vaseh Križevec ter Bukovlje pri Stranicah. Partizani so 235 pri več kmetih dobili hrano, Fijavžu v Križevcu so odnesli lov­ sko puško. V noči na 30. oktober je bila enota približno 30 partizanov na območju Ribnice na Pohorju. Njihova patrulja je obiskala 5 hiš v Josipdolu in odnesla enemu delavcu vermanšaftsko uni­ formo, kmet Jože Svetina pa je moral z vprego odpeljati večjo količino zaplenjene robe od Josipdola do Ribniške koče.6 5 Par­ tizani so odpeljali iz Josipdola različno robo pokojnega Lenar­ čiča, med katero je bilo 32 civilnih plaščev.6 6 Desetina partizanov je bila 30. oktobra zvečer na Brdah pri Slovenjem Gradcu, zvečer 31. oktobra pa je šla v Šmartno pri Slovenjem Gradcu, kjer je zažgala grad Hartenstein, ki je bil pod nacistično upravo. V noči na 31. oktober je prišlo v Hotinjo vas pri Mariboru sedem partizanov. Tu so odnesli dopustniku iz nemške vojske uniformo. Partizanska patrulja je dobila v noči na 1 . november v Hudem kotu pri Pehu svinjo in živež, pri Lovcu nad Josipdo- lom pa hrano. Naslednji večer je bilo 17 partizanov pri Urbancu in pri Vogrincu v Lehnu.6 7 Orožniška postaja Vitanje je poročala, da sta bili dve skupi­ ni partizanov v noči na 3. november na Skomarju in na bližnji Paki. Prva, ki je prišla ob 19. uri in odšla ob 4,30, je štela 25 par­ tizanov, druga pa je prišla k Pavlu Ramšaku ob 20. uri, odšla je ob 6. uri in naj bi štela 50 partizanov. Na Skomarju so partizani pripravili v gostilni Kovše miting, ki se ga je udeležilo približno 25 deklet, fantov, žensk in mož. Poleg komandantovega naj bi se vrstili še drugi komunistični govori. V gostilni so kuhali, jedli in pili, ob veselih zvokih harmonike pa so vsi veselo plesali in prepevali slovenske pesmi. V istem času so dobili partizani pri Ramšaku na Paki svinjo, moko in še nekaj drugih živil. O par­ tizanskem zborovanju na Skomarju je poročala tudi orožniška postaja Zreče. Med govorniki na mitinguje bil kot običajno tu­ di politični komisar Franta Komel.6 8 Skupina približno 15 partizanov se je to noč zadrževala na območju Velike Mislinje. Tu so 3. novembra med 4. in 6. uro pri Ogrinu počivali, se nahranili in odgnali vola, obiskali pa so tudi soseda Jeseničnika.6 9 Koje bil štab Pohorskega bataljona seznanjen, da bo v krat­ kem ustanovljen Pohorski odred, se je zavedal, da bo potrebno posvetiti večjo skrb kot doslej tudi boljši organizaciji sanitetne 236 službe, saj so do konca oktobra 1943 zdravili ranjence in bol­ nike kar v bataljonu v skromnih taboriščih oziroma v bolni­ škem šotoru v gozdu neposredno pri bataljonu. V zadnjih dneh oktobra in prvih dneh novembra 1943 so na pobudo bataljona zgradili za ranjence in bolnike zemljanko. Bila je dobro skrita v Marovskem gozdu (last Ivana Časa) 15 minut severovzhodno nad kmetijo Avgusta Kranjca-Krivčevega Marjana, oziroma nad Sv. Andražem v Golavabuki na Pohorju. Bolniško zemljan­ ko, kije sprejela do 10 ljudi, sta z domačini in drugimi zaupnimi sodelavci zgradili znani partizanski sodelavec in aktivist od leta 1942 Avgust Kranjc-Marjan ter aktivist Štefan Goršek-Čaki. Deske je s kmetije z Brd vozila Marjanova sestra Štefka. Zem­ ljanka je pričela služiti svojemu namenu 3. novembra 1943. Ra­ njence in bolnike je obiskoval in zdravil odredov sanitejec To­ ne Hudopisk-Zvone. Za prehrano in varnost so skrbeli pogum­ ni zaupni in prizadevni domačini.7 0 AKCIJE V MARIBORU, IZDAJE ŠIKERJA, BOHAKA, PADEC STANETA LENARDONA Josef Vogt je 1 . novembra 1943 opravičeval neučinkovitost »lastne dejavnosti« z odsotnostjo akcijskih policijskih in vojaš­ kih enot, ki so bile že dalj časa v protipartizanskih bojih z ope­ rativnimi enotami zunaj Štajerske. O okrepljenih ogledniških akcijah policijskih patrulj je sodil, da so bile neuspešne, uspelo pa jim je prijeti več oseb, ki so podpirale partizane ali pa so pri­ padale okrožnim odborom OF. V mariborskem okrožju so pri­ jeli 58, v celjskem 72, v ptujskem 26, v trboveljskem 63 in v bre­ žiškem 43, skupaj 262 oseb. V Mariboru so odkrili 1 1 partizan­ skih postojank. O lastnih izgubah na Štajerskem je navedel, da so imeli 42 mrtvih, 86 ranjenih in 40 pogrešanih, medtem ko naj bi imeli partizani po nepopolnih podatkih 10 mrtvih in 25 uje­ tih. Do 25. oktobra 1943 so izvršili partizani po njegovih po­ datkih 136 plenilnih napadov, 38 prosjaških akcij, 2 uboja, 5 sa­ botaž in požarov, mobilizirali 21 oseb, od katerih se jih je vrnilo 5. Partizani naj bi zaplenili 1 1 vermanšaftskih uniform ter rek­ virirali 20 volov, 5 krav, 1 1 konjev, 12 prašičev, 5 telet in 1 ov­ co.7 1 Kljub odkrivanju in uničevanju partizanskih postojank v Mariboru, ki so bile vse vezane na pohorske partizanske enote, 237 so partizani in njihovi sodelavci okupatorja /. akcijami nepre­ stano v mestu in okolici vznemirjali ter ga soočali /. dejstvom, da se osvobodilno gibanje kljub nacističnemu nasilju uspešno razvija in krepi. Tako je Vogt poročal, da so partizani 10. oktob­ ra 1943 pretrgali telefonsko zvezo protiletalskega poveljstva nemške združene tovarne letalskih motorjev na Teznu pri Ma­ riboru (VDM) in porušili centralo Maribor-Tezno.7 - ’ Komandant varnostne policije in varnostne službe na Spod­ njem Štajerskem je poslal 20. oktobra 1943 poveljniku orožni- stva v Mariboru stotniku Jungbauerju dopis s tole vsebino: »Te­ renska organizacija Pohorskega bataljona je v zadnjih mesecih razvila živahno dejavnost in pridobila večje število ljudi za par­ tizane. Njihovo okrepljeno delo velja tudi za Maribor in okoli­ co, zlasti za jugozahodni del mesta. Moji službi je uspelo v Rad­ vanju in okolici odkriti več prihodov partizanov. V mestu se za­ držujeta politični komisar bataljona Vojin in kurir Bojan. Svo­ bodno se gibljeta po cestah in hodita v kino ter gostilne. Pod njunim vodstvom je bilo izvedenih že več nočnih napadov. Ok­ repili bomo proti njima nadzor in prosim za okrepljeno dejav­ nost tudi orožništvo. Prilagamo za oba osebna opisa in 30 fo­ tografij. Ob morebitnem ustavljanju opozarjamo na previd­ nost, ker bosta gotovo uporabila orožje.«7' Od septembra na oktober so bili na ilegalnem delu v Mari­ boru in okolici še zelo aktivni partizani Stane Lenardon, Jože Berglez-Fazan, Hilda Turk, Ivan Zagernik-Joco, Anton St ražar- karlo in drugi.7 4 Ker ni bilo več Ertlove postojanke se je sedaj Ivan Zagernik-Joco večkrat s sodelavci zadrževal na svoji stari postojanki v zasebnih prostorih gostilne Marije Lindič na Rad­ vanjski cesti 106. Tudi odtod so po padcu Ertlove postojanke hodili novinci /. vodniki na Pohorje.7 ' V tem času je drzni Stane Lenardon z Jožetom Berglezom- Fazanom in drugimi odpeljal i/. tovarne letal na Teznu s tovor­ nim avtomobilom, ki ga je vozil Franc Koražija, več vermanšalt- skih uniform in nekaj orožja. Ob drugi priložnosti je bržčas ista partizanska skupina zažgala nekaj barak tovarne letalskih mo­ torjev, da bi med tem odpeljala na drugi strani tovarne zbrano robo, ki so jo pripravili v zabojih njihovi tovarniški sodelavci. Stanc Lenardon je sodeloval tudi v napadu na orožniško posta­ lo v Brezju pri Mariboru, kjer so partizani zasegli nekaj streliva m druge robe.7 6 238 O drznosti in pogumu Staneta in Fazana ter sodelavcev po­ ve tudi primer, ko sta bila oktobra 1943 v Razvanju pri Mariji Dvornik. Stane je povabil s Tezna bivšo gostilničarko Rožo Do- \ ič in ji naročil, da organizira s pomočjo šoferja Franca kora- žije prevoz zanj in Fazana v središče mesta. Koražija je potem oba odpeljal s tovornjakom od gostilne Frigula na Ptujski cesti v mesto. Stane in Fazan sta tako prišla brez težav zaradi nujnih obveščevalnih opravkov \ mesto, kjer je Fazan prespal pri svoji teti Potočnikovi. Stanetova povezava /. Rožo Dovič verjetno ni bila samo za­ radi prevoza \ Maribor in drugih drobnih uslug, temveč kaže ho 1 j na organizirano obveščevalno dejavnost, ki je pa gestapo Dovičevi ni dokazal. To lahko sklepamo tudi po tem. ker je Do- vičeva zaposlila na svojem posestvu v Slovenski Bistrici Anto­ nijo Moškon, teto Martine Moškon, stanujoče v Kamnici in za­ poslene na policiji v Mariboru. Ko je gestapo prijel Dovičevo, ji je dokazal sodelovanje s Stanetom, Fazanom, koražijo. / Dvornikovo, Pleiferjevo in z drugimi, ki jih je večino takrat tudi zaprl. Posebej so jo bremenili, ker je dobila od ustreljenega so­ delavca NOB čevljarja Poldeta Romiha s Ptujske 118 čevlje in lih poslala v zapor Fazanovi ženi Tončki Berglez. " Gestapov­ cem so bile zveze Stane Lenardon-Roža Dovič-Atnonija Moš­ kon in druge sumljive, vendar so jih odkrili le delno. Verjetno so bile tu pomembnejše zveze z Martino Moškon, zaposleno na gestapu, neodkrite. Martina pa je bila povezana s partizanskimi obveščevalci: Ferdom Tratnikom, Mirkom Japljem in Ivanom Lešnikom-Pohorjem.7 8 Delo obveščevalca Pohorskega bataljona Staneta Letiardo- na in njegovih sodelavcev je postajalo zaradi izdajalca Rudolta Sikerja-Hanibala, ki seje že septembra udinjal na gestapu in za­ radi Alojza Bohaka, ki se mu je kot gestapovec pridružil \ za­ četku oktobra še težje in nevarnejše.7 1 ’ Štab bataljona, ki za iz­ daje Sikerja in Bohaka še ni vedel, ga je zadolžil, da zbere o iz­ dajalcih in vdorih podatke in tudi ukrepa. Stane se je te naloge lotil skupaj s sodelavci z vso vnemo.8 0 Toda potem je prejel sre­ di oktobra ob obisku članov štaba IV. operativne cone in po­ krajinske komisije VOS še zelo pomembno nalogo, likvidirati nacističnega trinoga Franza Steindla. Za izvedbo te akcije so mu v pomoč dodelili še partizana, ki je prišel i/ VOS štaba IV. operativne cone. Iz navedenega je razvidno, da je bil Stane zlas­ 239 ti v drugi polovici oktobra polno zaposlen z organizacijo težko izvedljivih zaupnih nalog v Mariboru, kjer je mrgolelo policis­ tov, gestapovcev in drugih sovražnikov.8 1 V tem času je križaril po Studencih, Pekrah in po obronkih mariborskega Pohorja partizan Anton Stražar-Karlo, ki gaje 24. septembra 1943 v Studencih ranil gestapovec Fuchs. Roko sije potem zdravil pri očimu Francu Tillingerju in pri materi Aloj­ ziji Stražar, kjer je bil skrit blizu 14 dni, včasih pa tudi na Fili- pančičevem seniku. Potem je 17. oktobra prišel k partizanske­ mu sodelavcu Ludviku Domadeniku v Hrastje in se zadrževal tudi pri Mariji Grajzer. Domadenik je dal Stražarju nekaj stre­ liva, ki ga je izmaknil ukrajinskim vojakom v postojanki pri Rei- serju na Pohorju nad Pekrami. Nek večer mu je Stražar zaupal, da mora poskrbeti za 17 novincev, ki da so prišli iz Kaplenber- ga. Naslednji dan mu je povedal, da je odpel jal novince v začas­ no partizansko taborišče. Dne 26. ali 27. oktobra je bil Stražar zopet pri Domadeniku, od njega pa naj bi odšel verjetno s par­ tizanskimi sodelavci v Pekre. Ob enem zadnjih prihodov je Stražar pripovedoval pri Domadenikovih, kako so partizani pred nedavnim odnesli iz vermanšaftskega lokala v Limbušu 10 uniform. K Domadeniku sta nekajkrat prišla tudi Stražarje­ va mati in očim, ko sta mu prinašala hrano in razna obvestila.8 2 Stane Lenardon je bil 28. oktobra s spremljevalcem v Ma­ riboru v stanovanju svoje sodelavke Vide Slokan-Iskre v gostil­ ni na Vojaškem trgu. V oficirski torbi je imel dokumente z ob­ veščevalnimi podatki. Da bi prišla partizana lažje čez most in potem na Pohorje, ju je Iskra spremljala zvečer blizu do Betna- ve. Toda čez kakih 10 minut od slovesa je razsvetlila prostor pri betnavski skakalnici bela raketa, sledil je strel in še zelena ra­ keta. Potem je bilo slišati močno eksplozijo ročne bombe in streljanje strojnice. Iskra je zjutraj zvedela od sodelavca OF Bezljaja, ki je šel zjutraj k betnavski skakalnici, da je padel Sta­ ne Lenardon. Prestrašila se je, saj so bile kopije načrtov oprem ­ ljene z njeno pisavo in v Stanetovi torbi je bila tudi njena loto- grafija. Toda Bezljaj jo je potolažil, da je torbo menda uničila bomba. Za Staneta je povedal, da obraza ni bilo dosti videti, da je imel prestreljeni obe nogi in da seje verjetno zato, ker ni mo- ■gel zbežati iz nemške zasede, sam ustrelil v glavo. Skojevka Isk­ ra je imela srečo, saj je gestapovci do konca vojne kljub njeni zavzeti dejavnosti v odporniškem gibanju niso odkrili.8' 240 Stab Štajerske IV. operativne cone spomladi 1943. Z leve Dušan Kveder-To- maž, politični komisar, Franc Rozman-Stane, komandant, Peter Stante-Skala, namestnik komandanta (posnetek i/. leta 1944) Skupina borcev Pohorskega bataljona poleti 1943. Z leve Rudolf Hohkraut- Dolf, Ivan Rojc-Bogdan, neugotovljen, Bogomir Vastl-Božo, Srečo i/ Solčave, Milka Kerin, Aloj/ Podobnik-Rok, neugotovljen in Franc Zigart-Vitez. (Fotografiral Ivan Zagernik-Joco) Domačija Oskarju Verdniku, p. d. Lakovnika, Šini k lav/. 4 pri Slovenjem Grad­ cu. Enu najpomembnejših postojank NOB pohorskih in koroških partizanov. Tu se je redno ustavljal s soborci od 1942 tudi komandant Franc Rozman-Sta- ne Na mestu sedanjih zgradb, Komisija 93, je bila pomembna partizanska posto­ janka od leta 1941 pri Antonu Seitlu in pri Francu Žigartu-Vitezu. Sem je pri- n 1943 tudi komandant Franc Rozman-Stane. Domačijo so N e m c i Znamenita postojanka NOB na kmetiji padle: d. Kranjca v Golavabuki 4. Komandant Stane je pri Slovencu. Pomembna postojanka NOB od leta 1942 pri domačiji padlega aktivista Avgus­ ta Kranjca-Marjana, p. d. Krivca, Bide 18 Domačija Franca in Justine Pogladič, p. d. La/ar, Brde 42. Tu seje ustavljal tudi komandant Franc Rozman-Stane in poimenoval domačijo pri Srčku. Partizanska postojanka pri družini Jožeta Založnika, misiji od leta 1942 V« opzA . >to M o Z' - t : . . c . <1$ 0 * i r r -JU r w ' ^ • V/V*< A * ^ t /W - v \ / l « A ^ e i^ A s i& ^ J r - < ■ + * A m » -J à , ^ i - v ^ - A i f . / • * - * - j 7 ^ 1 ^ 2 7 -, p jl H ^ '1 y > ^ k . ,fc' .-' • > «5%/ > ► - r . r - * < s\ Z' . 1 / / L v - » < . • 4 ■ . 0 , / ' + ' . ~ . — V ) J‘ U .‘ “ * ' ' 'i Prepustnica za Maksa Čepiča-Iztoka, ki sta jo izstavila 2. m aja 1943 kom andant in politični kom isar IV. operativne cone Franc Rozman-Stane ter Dušan Kveder-Tomaž. Izvirnik je v Muzeju NO * M aribor *. -- E &rldft M Vodilni pohorski partizani 1943: Franta Komel (v sredini), Boris Vinter (desni), Aleksandar Vojinović-Vojin (narodni heroj) Znani pohorski partizani leta 1943. Z desne Slav­ ko Gams-Branko, Tone Hudopisk-Zvone, Stelan Goršek-Čaki. sodelavka Helena Marzel, zname­ nita Štajerska Lenčka Ivan Zagernik-Joeo, pogumen pohorski partizan. Padel kot član okrožnega ko­ miteja KPS Maribor 15. julija 1944 na Studencih Dri Mariboru_____________ \ f Jože Berglez-Fazan, drzen pohorski partizan in ak­ tivist na mariborskem območju, padel 1944 pri Ru­ šah Vas Straže pi i Mislinji (sedaj Mislinja). Okupator ji je pravil »banditsko gnez­ do«. V NOB so delovale domačije Rada Iršiča ( 1 ), Zdravka Čebularja (2). Marije Aberšek (3), Viktorja Planinšca (4) in druge. Domačija Franca Planinšca, p. d. pri Potna, Mislinja 1 , postojanka NOB Borci bataljona oktobra 1943 na Pesku. Stojijo od leve Anton Krenker-Svejk, Franc Žigart-Vitez, Martin Štuhec-Prlek. Med mitraljezci od leve Maksim Peklar-Fonzi, četrti Janko Lupša-Danilo iS S » ' > Domačija Ludvika in Betke Pušnik, Dovže 57; pomembna postojanka pohor skih in koroških partizanov ter aktivistov Skupina borcev bataljona oktobra 1943 na Pesku. V sredini za mitraljezci ko mandir Boris Vinter, drugi z desne mitraljezec Edi ________________ Partizanski funkcionarji na Planinki oktobra 1943. Z leve Boris Čižmek-Bor, Aleksandar Vojinovič-Vojin (leži), Rudi Knez-Silas, Pavle Žaucei -Matjaž, Vin­ cenc Janko-Harkov (leži) V*- Enota Pohorskega bataljona na Planinki, ko je oktobra 1943 spremljala funk­ cionarje Matjaža, Bora in Silasa Domačija Ivana Hartmana, p. d. Golobovo. Legen 172, postojanka pohorskih partizanov od leta 1942 Postojanka NOB od leta 1941 na domačiji pri aktivistu Jožetu 11 eiiaKu-josiu v Gradišču 6 pri Slovenjem Gradcu Stanc Lenardon, obveščevalec batal jona, padel pri betnavski skakalnici 28. oktobra 1943 Jane/ Artač-Jan, politični komisar 2. bataljona odreda: padel 20. januarja 1944 pri Smageju v Mali Mislinji Ob ustanovitvi Pohorskega odreda novembra 1943. Z leve Tone Lintner, tret.i Ivan Tlaker-Luka, Franc Poglajen-Kranjc, komandant IV. operativne cone, Ivan Belec-Beli, Drago Poglajen, komandant Pohorskega odreda in Vencelj Po- glajen-Miško Partizanska kmetija Jožeta Turičnika, p. d. Strmčnika. Mala Mislinja 38. Posto­ janka NOB od 1942, sem je prihajal tudi komandant Frane Rozman-Stane O junaškem padcu obveščevalca Staneta je takratni namest­ nik političnega komisarja bataljona Aleksandar Vojinovič-Vo- jin napisal med drugim, da se je Stane ob odhodu s Pohorja s spremljevalcem ločil blizu Maribora od patrulje, ki ga je sprem ­ ljala in se dogovoril za javko čez nekaj dni pri betnavski skakal­ nici in to za 28. oktober 1943 zvečer. Medtem se je patrulja v Limbušu srečala z Rudolfom Šikerjem-Hanibalom, ki je ostal iz ene od prejšnjih patrulj samovoljno v svojem kraju Limbušu. Bataljonska patrulja, ki ni vedela, da Šiker že na veliko izdaja, mu je ukazala, da pride 28. oktobra zvečer k betnavski skakal­ nici in da bo tako lahko šel nazaj v bataljon. Ko je prišel Stane usodni večer s spremljevalcem ob 21. uri blizu skakalnice, je za­ žvižgal dogovorjeno pesem Na planincah, toda namesto odgo­ vora so se vsule po njem sovražnikove krogle. Hudo ranjen je z zadnjimi močmi še sprožil sebi namenjeno bombo, ki gaje po­ tem pokončala, spremljevalcu pa je uspelo zbežati. Prišel je v štab bataljona in jih obvestil o tragičnem padcu Staneta. Ob tem je še poročal, daje imel Stane vse pripravljeno za likvida­ cijo Franza Steindla, ki naj bi jo izvršil čez dva dni. Stanetova patrulja je na poti že blizu skakalnice slišala sovražnikove stre­ le, spremenila smer in šla v bataljon. Tu so ugotovili usodno na­ pako patrulje, kije dala izdajalcu Šikerju javko, na katero je po­ slal gestapovce, da so pokončali pogumnega Staneta Lenardo- na.8 4 Šikerjevi zločini so se še nadaljevali. Anton Stražar-Karlo, ki se mu je roka že precej pozdravila, je iskal zvezo za vrnitev v ba­ taljon in njegov očim mu je oskrbel Šikerja. S Stražarjem sta se pri Domadeniku domenila, kje bodo partizani Stražarja poča­ kali. Stražar, kot tudi mnogi drugi partizanski sodelavci, pa ni­ so ob koncu oktobra še vedeli, da Šiker izdaja. Šiker je Stražar­ ju naročil, kje naj ponoči počaka partizane, toda namesto njih so ga počakali gestapovci. Stražar se je znašel, zalučal bombo in zbežal, toda Nemci so ga ranili v bok. Zasledovalcem seje od­ daljil in skril v koruzo. Nemci so ga iskali z baterijami, toda brez uspeha. Našla pa sta ga Jože Berglez-Fazan in njegov kurir Iz­ tok, ki so ju streli opozorili, da Nemci gotovo nekoga lovijo. Fa­ zan si je naložil Stražarja na ramo in ga odnesel v Skoke pri Ma­ riboru k bratom Maglica. Potem je Fazan pohitel z obvestilom o zopetni izdaji Šikerja v bataljon. Za zdravljenje Stražarja so organizirali Ludvika Plombergerja-Sovo in Katico Slana, ta pa 241 - Brigade 1943/44. Prvi z leve v ozadju , četrti Jože Hren-Aki, kom andir, šesti Franc ičar-Branko, osm i Ivan Zore-Đoni, deseti Alojz Kokolj-Gordan, dvanajsti Alojz Vindiš-Dunda, Slavka Vogrinc in prvi na desni kurir Fricko O junaškem padcu obveščevalca Staneta je takratni namest­ nik političnega komisarja bataljona Aleksandar Vojinovič-Vo- jin napisal med drugim, da se je Stane ob odhodu s Pohorja s spremljevalcem ločil blizu Maribora od patrulje, ki ga je sprem ­ ljala in se dogovoril za javko čez nekaj dni pri betnavski skakal­ nici in to za 28. oktober 1943 zvečer. Medtem se je patrulja v Limbušu srečala z Rudolfom Šikerjem-Hanibalom, ki je ostal iz ene od prejšnjih patrulj samovoljno v svojem kraju Limbušu. Bataljonska patrulja, ki ni vedela, da Šiker že na veliko izdaja, mu je ukazala, da pride 28. oktobra zvečer k betnavski skakal­ nici in da bo tako lahko šel nazaj v bataljon. Ko je prišel Stane usodni večer s spremljevalcem ob 21. uri blizu skakalnice, je za­ žvižgal dogovorjeno pesem Na planincah, toda namesto odgo­ vora so se vsule po njem sovražnikove krogle. Hudo ranjen je z zadnjimi močmi še sprožil sebi namenjeno bombo, ki gaje po­ tem pokončala, spremljevalcu pa je uspelo zbežati. Prišel je v štab bataljona in jih obvestil o tragičnem padcu Staneta. Ob tem je še poročal, daje imel Stane vse pripravljeno za likvida­ cijo Franza Steindla, ki naj bi jo izvršil čez dva dni. Stanetova patrulja je na poti že blizu skakalnice slišala sovražnikove stre­ le, spremenila smer in šla v bataljon. Tu so ugotovili usodno na­ pako patrulje, kije dala izdajalcu Šikerju javko, na katero je po­ slal gestapovce, da so pokončali pogumnega Staneta Lenardo- na.8 4 Šikerjevi zločini so se še nadaljevali. Anton Stražar-Karlo, ki se mu je roka že precej pozdravila, je iskal zvezo za vrnitev v ba­ taljon in njegov očim mu je oskrbel Šikerja. S Stražarjem sta se pri Domadeniku domenila, kje bodo partizani Stražarja poča­ kali. Stražar, kot tudi mnogi drugi partizanski sodelavci, pa ni­ so ob koncu oktobra še vedeli, da Šiker izdaja. Šiker je Stražar­ ju naročil, kje naj ponoči počaka partizane, toda namesto njih so ga počakali gestapovci. Stražar se je znašel, zalučal bombo in zbežal, toda Nemci so ga ranili v bok. Zasledovalcem seje od­ daljil in skril v koruzo. Nemci so ga iskali z baterijami, toda brez uspeha. Našla pa sta ga Jože Berglez-Fazan in njegov kurir Iz­ tok, ki so ju streli opozorili, da Nemci gotovo nekoga lovijo. Fa­ zan si je naložil Stražarja na ramo in ga odnesel v Skoke pri Ma­ riboru k bratom Maglica. Potem je Fazan pohitel z obvestilom o zopetni izdaji Šikerja v bataljon. Za zdravljenje Stražarja so organizirali Ludvika Plombergerja-Sovo in Katico Slana, ta pa 241 - Brigade 1943/44. Prvi z leve v ozadju , četrti Jože Hren-Aki, kom andir, šesti Franc ičar-Branko, osm i Ivan Zore-Đoni, deseti Alojz Kokolj-Gordan, dvanajsti Alojz Vindiš-Dunda, Slavka Vogrinc in prvi na desni kurir Fricko sta pridobila ženo dr. Korošca, ki je potem hodila previjat ra­ njenca, /a katerega je kazalo, da bo kmalu okreval.*" Sike rje ve žrtve so se v začetku novembra kar vrstile. Dne 2. na 3. november 1943 so prijeli več sodelavcev osvobodilnega gi­ banja, med njimi Ivana Turka, ki so ga ustrelili 25. januarja 1944 v Velenju, Karla Krambergerja, ki je podlegel v Flossenburgu, Ludvika Domadenika, ki je preminil maja 1944 v koncentracij­ skem taborišču Mauthausen, Ivana Vornika iz Laznice pri Lim­ bušu, ki je umrl 1943 v Auschwitzu, Ota Turka, ki je preživel Dachau, Hildo Stančič, ki se je vrnila skupaj s svojo materjo te- rezijo Kramberger iz Ravensbriicka, Miro Robič iz Limbuša, učitelja Antona Godca in druge. Od Terezije Kramberger iz Hrastja je Šiker odpeljal v partizane tudi nekega inženirja, ki pa so ga našli čez nekaj dni zverinsko umorjenega, kar so tudi pri­ pisovali izdajalcu Šikerju/'’ V Mariboru je oktobra padla še ena od pomembnih posto­ jank, ki so bile vezane na Ertlovo postojanko. To je bila hiša Franca in Anice Pupis na Cesti zmage 44. Pupisa so izdali Ivan Valenčak-Lord, Rudolf Siker-Hanibal, Alojz Bohak in drugi. Gestapo je prijel Pupisa 13. oktobra, žena Anica pa je šla med­ tem v Pohorski bataljon. V njem je bila le približno tri tedne. Pupis je v zaporu klonil in obremenil veliko svojih dobrih so­ delavcev, gestapo pa ga je februarja 1944 izpustil. Pupis je po­ tem skušal popraviti, kar je zagrešil. Odločil se je za likvidatorja gestapovcev. V enem primeru mu je uspelo, toda potem je bil 28. oktobra 1944 v spopadu z gestapovci v Metelkovi ulici 19 v Mariboru hudo ranjen in je v bolnišnici podlegel.8 7 Kot zagrizen gestapovski agent in raztrganec se je že okto­ bra 1943 uveljavil tudi ubežnik iz Pohorskega bataljona Alojz Bohak iz Miklavža pri Mariboru. Najprej si je z izdajami naših ljudi v Mariboru in okolici pridobil pri gestapu zaupanje, že 13. oktobra 1943 pa so ga poslali odkrivat organizacijo OF, njene člane in simpatizerje na območje Ormoža. Najprej je stopil do Romana Žličarja, železničarskega uslužbenca v Ormožu. Pred­ stavil se mu je kot komandant Pohorskega bataljona in mu spo­ ročil o partizanu nečaku Francu Žličarju-Branku, da mu je na Pohorju dobro. Bohakova naloga je bila ugotoviti, če sta z Brankom še povezana. Potem je šel v bližnjo vas Hardek k Iva­ nu Hanželiču. Naslednjega dne ga je Hanželič odpeljal v Pušen- ce k Ivanu Mastenu. Ta mu je zaupal, daje povezan s hrvaškimi 242 partizani. Bohak ga je slepil, da bo v kratkem prišel z 20 oboro­ ženimi borci in da bodo napadli sovražnika v Ormožu. Masten mu je obljubil, da bo zbral za napad in odhod med partizane 60 do 180 l judi. Bohak je razkril kot partizansko simpatizerko tudi gostilničarko gostilne Pri soncu v Ormožu. Posodila mu je kolo, da seje z njim prevažal. Potem seje zopet sešel z Mastenom in gostilničarjem Horvatom, ki se mu je razkril, da že dolgo sode­ luje /. Mastenom in drugimi. Horvat gaje povabil v svojo gos­ tilno, ga gostil, sem pa sta prišla še Ivan Likavec in Vaso Vlai- savljevič. Oba sta obljubila, da sta se pripravljena udeležiti na­ pada na Ormož, ki jim ga je Bohak predlagal. Horvat je prista­ vil, da lahko sami zberejo precej orožja, ker ga že nekaj imata Teodor Kuharič-Božo, nekaj pa tudi Ivan Masten. Ob tem jim je Masten pokazal svojo pištolo. Bohak se je ponoči poslovil in dejal, da gre na zvezo k orožniku Skazi v Ormožu, za katerega je Horvat pristavil, »saj sem vedel, da je tudi on naš«. Ker ni pri­ šel potem Bohak ob dogovorjenem času k Hanželiču v Hardek so pričeli sumiti, da je vohun, in stekla so njihova nagla poiz­ vedovanja. Ko je končno prišel k Horvatu, mu je Masten narav­ nost očital, da je vohun, saj so medtem zvedeli, da je na orož­ niški postaji v Ormožu čakal zelo dolgo na telefonski pogovor, s katerim je verjetno poročal v Maribor, da je odkril sodelavce OF. Bohak je med pogovorom, ki se je pričel zanj neprijetno od­ vijati, hitro izginil. Ptujski gestapo je na osnovi Bohakove pri­ jave zaprl 15. oktobra 1943 več ljudi. Gostilničarja Franca Hor­ vata, ki je bil vodnik pri vermanšaftu, so obdolžili veleizdaje in ga predlagali za koncentracijsko taborišče, zaradi sovražnega obnašanja pa je bila v preiskavi tudi njegova žena. Za koncen­ tracijsko taborišče so dalje predlagali trgovca Ivana Likavca, Ivana Mastena in verjetno še druge, saj so imeli zaprte še Vasa Vlaisavljeviča, Kubeckega, orožnika Skazo in Polštraka, gostil­ ničarja Bernharda, Božo in Ludvika Kuhariča, nekaj verma- nov, Irgoliča iz Velike Nedelje, Čeha in Pintariča iz Ljutomera ter še druge.8 8 Vaso Vlaisavljevič je umrl v nacističnem koncen­ tracijskem taborišču leta 1945, Roman Žličar pa je Nemcem pravočasno zbežal.8 9 Ta primer, nekoliko oddaljen, vendar povezan s Pohorjem, smo navedli iz tehle razlogov: da omenimo vsaj nekaj izdajal­ skih početij Alojza Bohaka, za katerega lahko domnevamo, da ni prišel v Pohorski bataljon s poštenimi nameni, da opozori- 243 mo na veliko pripravljenost naših ljudi za NOB na ormoškem območju, hkrati pa moramo poudariti njihovo neizkušenost in neprevidnost, ki se je žal za večino slabo končala. POUDAREK POLITIČNI DEJAVNOSTI NA TERENU Osrednja politična vojaška vodstva, ki so delovala na ob­ močju IV. operativne cone, so se zavedala pomena delovanja političnih aktivistov na terenu, zato so pričela temu vprašanju posvečati večjo pozornost. Tako so septembra 1943 na konfe­ renci političnih aktivistov na Koroškem določili Pavle Žaucer- Matjaž, Polde Eberle-Jamski in drugi Srečka Rojsa-Nika ter Franca Zalaznika-Leona, da bosta šla na politično delo v Slo­ venske gorice. Na poti na območje Korene in Lenarta sta se Ni­ ko in Leon oglasila 29. septembra 1943 pri vodstvu pohorskih partizanov ter se domenila o nadaljnjem skupnem delu. Red­ nih kurirskih zvez niso mogli vzdrževati, zato so se dogovorili, da bosta prišla Niko in Leon enkrat na mesec na Pohorje. Niko in Leon sta dokaj hitro postavila zaupnike v mnogih krajih, tudi v Lenartu in Gradišču, v Koreni pa prvi odbor OF. Tu sta na ob­ čini organizirala tehniko, prek terenskih sodelavcev sta vzpo­ stavila zvezo z Ivanom Nemcem-Vojkom, z njim pa se sešla v za­ četku novembra 1943. Ob koncu oktobra 1943 sta šla na Pohor­ je, kjer sta v štabu zvedela, da sta Maks Gašparič-Šandor in Ivan Zagernik-Joco že na terenu. Domenili so se, da bosta odslej z bataljonom vzdrževala zvezo prek Šandorja in Joca.9 0 Štab Pohorskega bataljona je pričel uresničevati dogovor s tovarišema Matjažem in Borom o pošiljanju več dobrih, poli­ tično razgledanih borcev na terensko politično delo po 22. ok­ tobru 1943. Na mariborsko območje je poslal Maksa Gašpariča- Šandorja in Ivana Zagernika-Joca, na ptujsko območje pa Mil­ ka Goloba-Jožka in Franca Belšaka-Toneta. Jožko in Tone sta se na terenu kmalu povezala s Tonetom Žnidaričem-Štefanom, s Cvetko Praprotnik-Štefko, Mileno Bokša-Božo in z drugimi. Boža je takrat delovala tudi na mariborskem območju.9 1 Za Jož­ kom in Tonetom je štab bataljona poslal tudi Janeza Filipiča- Gašperja, ki pa je padel junaške smrti (28. novembra 1943-o p . M. F.) na poti na teren, obkoljen pri Vukovih v Kotu na Pohor­ ju.9 2 244 Šaleško-mislinjskemu okrožju je bataljon oktobra poslal Janka Ževarta, za njim pa je isti mesec iz bataljona odpeljal na teren Ludvika Pušnika-Janeza sekretar Tone Ulrih-Kristl. Ša- leško-mislinjsko okrožje je kmalu za njima dobilo iz bataljona še Štefana Gorška-Čakija.9 3 Oktobra je šel na politično delo na južno Pohorje Ferdinand Špilak, ki so mu pravili tudi Prleški Lojzek ali Lojzek Suhač. Kmalu za njim je prišel na isti teren še Tone Rader-Jasko. Za Pr­ leškega Lojzeka je dalje znano, da je hodil na politično in ob­ veščevalno delo iz bataljona na južno Pohorje že poleti 1943, na terenu pa je dokončno ostal po dogovoru med štabom bataljo­ na in Pavletom Žaucerjem-Matjažem 9 4 Po tem prikazu naj bi šlo na teren oktobra in novembra de­ set borcev, medtem ko je pokrajinski komite KPS za severno Slovenijo 1 . decembra 1943 samo poročal, daje Pohorski bata­ ljon poslal na teren aktiviste. Zanimivo je, da je v zapisniku s štabnega razgovora v Mariboru z dne 29. novembra 1943 nave­ deno, da je bilo poslanih na teren 19 partizanov, ki naj bi »v vseh krajih vzpostavili zaupniške točke«.9 5 Sklepamo lahko, da je prišel okupator do števila poslanih borcev na teren s pomoč­ jo partizanskega dokumenta, ki ga je verjetno zasegel. Ob odhodu Šandorja in Joca na dokaj zahtevno mariborsko območje je bilo dogovorjeno, da je Šandorjeva naloga organi­ zirati politične organizacije na terenu in politično delo. Joco naj bi bil ob polni pomoči Šandorja še posebej zadolžen za vo­ jaške zadeve, mobilizacijo, za organiziranje obveščevalne služ­ be, za likvidacije sovražnikovih voditeljev in izdajalcev ter za povezavo s štabom Pohorskega bataljona9 6 Šandor in Joco sta poznala v Mariboru in okolici veliko ljudi še iz predvojnih let, z mnogimi pa sta delovala že mesece kot ilegalca, pred seda­ njim odhodom s Pohorja na teren. Obiskov in povezovanja s starimi sodelavci ter simpatizerji sta se lotila z veliko vnemo, pri čemer sta bila zelo uspešna. Šandor se je takoj povezal s sek­ retarjem partijske celice Maksom Medveščkom in s člani celice Antonom Gustinčičem, Julko Polančič, kije bila povezana tudi na Koroškem, s Francem Korbunom, Lojzetom Antoličičem, Henrikom Vangerlom in še z nekaterimi. Šandor in Joco sta kmalu ugotovila, daje še veliko dobrih ljudi v Mariboru in oko­ lici, ki so pripravljeni aktivno sodelovati v gibanju, kar ju je pri težavnem in nevarnem delu najbolj spodbujalo. Takoj sta do- 245 mo na veliko pripravljenost naših ljudi za NOB na ormoškem območju, hkrati pa moramo poudariti njihovo neizkušenost in neprevidnost, ki se je žal za večino slabo končala. POUDAREK POLITIČNI DEJAVNOSTI NA TERENU Osrednja politična vojaška vodstva, ki so delovala na ob­ močju IV. operativne cone, so se zavedala pomena delovanja političnih aktivistov na terenu, zato so pričela temu vprašanju posvečati večjo pozornost. Tako so septembra 1943 na konfe­ renci političnih aktivistov na Koroškem določili Pavle Žaucer- Matjaž, Polde Eberle-Jamski in drugi Srečka Rojsa-Nika ter Franca Zalaznika-Leona, da bosta šla na politično delo v Slo­ venske gorice. Na poti na območje Korene in Lenarta sta se Ni­ ko in Leon oglasila 29. septembra 1943 pri vodstvu pohorskih partizanov ter se domenila o nadaljnjem skupnem delu. Red­ nih kurirskih zvez niso mogli vzdrževati, zato so se dogovorili, da bosta prišla Niko in Leon enkrat na mesec na Pohorje. Niko in Leon sta dokaj hitro postavila zaupnike v mnogih krajih, tudi v Lenartu in Gradišču, v Koreni pa prvi odbor OF. Tu sta na ob­ čini organizirala tehniko, prek terenskih sodelavcev sta vzpo­ stavila zvezo z Ivanom Nemcem-Vojkom, z njim pa se sešla v za­ četku novembra 1943. Ob koncu oktobra 1943 sta šla na Pohor­ je, kjer sta v štabu zvedela, da sta Maks Gašparič-Šandor in Ivan Zagernik-Joco že na terenu. Domenili so se, da bosta odslej z bataljonom vzdrževala zvezo prek Šandorja in Joca.9 0 Štab Pohorskega bataljona je pričel uresničevati dogovor s tovarišema Matjažem in Borom o pošiljanju več dobrih, poli­ tično razgledanih borcev na terensko politično delo po 22. ok­ tobru 1943. Na mariborsko območje je poslal Maksa Gašpariča- Šandorja in Ivana Zagernika-Joca, na ptujsko območje pa Mil­ ka Goloba-Jožka in Franca Belšaka-Toneta. Jožko in Tone sta se na terenu kmalu povezala s Tonetom Žnidaričem-Štefanom, s Cvetko Praprotnik-Štefko, Mileno Bokša-Božo in z drugimi. Boža je takrat delovala tudi na mariborskem območju.9 1 Za Jož­ kom in Tonetom je štab bataljona poslal tudi Janeza Filipiča- Gašperja, ki pa je padel junaške smrti (28. novembra 1943-o p . M. F.) na poti na teren, obkoljen pri Vukovih v Kotu na Pohor­ ju.9 2 244 Šaleško-mislinjskemu okrožju je bataljon oktobra poslal Janka Ževarta, za njim pa je isti mesec iz bataljona odpeljal na teren Ludvika Pušnika-Janeza sekretar Tone Ulrih-Kristl. Ša- leško-mislinjsko okrožje je kmalu za njima dobilo iz bataljona še Štefana Gorška-Čakija.9 3 Oktobra je šel na politično delo na južno Pohorje Ferdinand Špilak, ki so mu pravili tudi Prleški Lojzek ali Lojzek Suhač. Kmalu za njim je prišel na isti teren še Tone Rader-Jasko. Za Pr­ leškega Lojzeka je dalje znano, da je hodil na politično in ob­ veščevalno delo iz bataljona na južno Pohorje že poleti 1943, na terenu pa je dokončno ostal po dogovoru med štabom bataljo­ na in Pavletom Žaucerjem-Matjažem 9 4 Po tem prikazu naj bi šlo na teren oktobra in novembra de­ set borcev, medtem ko je pokrajinski komite KPS za severno Slovenijo 1 . decembra 1943 samo poročal, daje Pohorski bata­ ljon poslal na teren aktiviste. Zanimivo je, da je v zapisniku s štabnega razgovora v Mariboru z dne 29. novembra 1943 nave­ deno, da je bilo poslanih na teren 19 partizanov, ki naj bi »v vseh krajih vzpostavili zaupniške točke«.9 5 Sklepamo lahko, da je prišel okupator do števila poslanih borcev na teren s pomoč­ jo partizanskega dokumenta, ki ga je verjetno zasegel. Ob odhodu Šandorja in Joca na dokaj zahtevno mariborsko območje je bilo dogovorjeno, da je Šandorjeva naloga organi­ zirati politične organizacije na terenu in politično delo. Joco naj bi bil ob polni pomoči Šandorja še posebej zadolžen za vo­ jaške zadeve, mobilizacijo, za organiziranje obveščevalne služ­ be, za likvidacije sovražnikovih voditeljev in izdajalcev ter za povezavo s štabom Pohorskega bataljona9 6 Šandor in Joco sta poznala v Mariboru in okolici veliko ljudi še iz predvojnih let, z mnogimi pa sta delovala že mesece kot ilegalca, pred seda­ njim odhodom s Pohorja na teren. Obiskov in povezovanja s starimi sodelavci ter simpatizerji sta se lotila z veliko vnemo, pri čemer sta bila zelo uspešna. Šandor se je takoj povezal s sek­ retarjem partijske celice Maksom Medveščkom in s člani celice Antonom Gustinčičem, Julko Polančič, kije bila povezana tudi na Koroškem, s Francem Korbunom, Lojzetom Antoličičem, Henrikom Vangerlom in še z nekaterimi. Šandor in Joco sta kmalu ugotovila, daje še veliko dobrih ljudi v Mariboru in oko­ lici, ki so pripravljeni aktivno sodelovati v gibanju, kar ju je pri težavnem in nevarnem delu najbolj spodbujalo. Takoj sta do- 245 bila zvezo tudi z Jevšnikarji, Adolfom Mrakičem, Šnoflovimi, Rozmanovimi, s Tončko Cernec, Miranom Cizljem, Vojmirom Jurkovičem, z Jožetom Duhom, Smidovimi v Brezju in drugi­ mi. Na Jocovo pobudo sta prenesla ob koncu oktobra na zače­ tek novembra svoje delovanje na območje od Kamnice do Ur­ bana. Joco je bil povezan s Francem Poropatom že spomladi 1943, ta pa z zavednimi primorskimi in istrskimi kmeti pod Ur­ banom. Te kmete sta že pred prihodom Joca in Sand roja po­ vezala v OF to jesen stara komunista Medvešček in Gustinčič. Roza Mencin in Ema Grbec-Dana sta na sestanku v Kamnici pri Jožetu Ferlinu povedali Sandorju in Jocu, da snuje sedaj v Ma­ riboru organizacijo OF tudi Dušan Spindler-Špiro, v tem času že Martin. Prve dni novembra se je Martin odzval vabilu San- droja in Joca ter prišel z Mencinovo in Grbčevo na sestanek v bližino Klinčeve domačije nad Kamnico. Martin jim je poročal, da ga je septembra poslal na ustanavljanje političnih organiza­ cij osvobodilnega gibanja in okrožja KP ter OF v Mariboru iz Slovenskih goric Ivan Nemec-Vojko. Medtem je aktiviral in po­ vezal že številne privržence NOB, med njimi Terezijo Vajngerl- Tetko, Staneta Ćerviča-Sama, dr. Franceta Cundriča, Jadvigo Golež-Špelo, ki je v tem času že razmnoževala letake, Zoro Lov­ še, Romana Košutnika, Ivana Šabedra iz Gačnika, kjer je tudi delovala tehnika, Marijo Breže, Angelo Budja, Rudija Pirtov­ ška, Rezi Sajko, Ido Golob, Pavlo Delak, Ivana Vomerja, Miro Drobnič in sina Mirka, Maro Cernovšek in druge. Nekaj letakov so dobivali tudi iz tehnike v Mali nedelji, organizacija pa je se­ gala že v Ruše, na Dravsko polje, v Ptuj in Slvovenske gorice. Za vključevanje Slovencev po Avstriji je bil zadolžen Berti Fi- lipič-Jakec, ki je deloval v Gradcu. Tako je prišlo v Kamnici do združitve dveh močnih organiziranih vej OF, ki sta naredili \ nekaj tednih veliko. Sedaj je bil njihov cilj pridobivati nadaljnje sodelovce, utrjevati postojanke odpora, ustanoviti okrožni od­ bor OF Maribor, rajonske odbore in mestni odbor OF, krepiti partijsko ter skojevsko organizacijo in vzdrževati čim uspešnej­ še stike s pohorskim bataljonom.4 7 Jesen 1943 je na več območjih Štajerske že kazalo na prehod v množično narodnoosvobodilno gibanje. Zato je pokrajinski komite KPS za severno Slovenijo v drugi polovici septmbra za­ hteval od okrožnih komitejev in aktivistov, naj osebno povezo­ vanje s sodelavci na terenu zamenjajo z ustanavljanjem odbo- 246 i ro\ ÜF. organizacij Zveze slovenske mladine, Slovenske proti­ fašistične ženske zveze ter z vzpostavljanjem narodne zaščite in odborov Slovenske narodne pomoči. Prehod na ustanvljanje odborov OF oziroma organizacij osvobodilnega gibanja pa je bil težaven, saj še niso bile pozabljene izdaje in vdori s hudimi posledicami i/. leta 1942. Toda pokrajinski komiteje pri svojih navodilih /. dodatnimi pojasnili in utemeljitvami vztrajal. Delo je steklo in pokrajinski komite je novembra 1943 ugotovil, da so kljub težavam ustanovili v šaleško-mislinjskem okrožju več odborov, medtem ko se sekretar tega okrožja Tone Ulrih-Kristl spominja, da je bil ustanovljen prvi dobor OF na mislinjskem območju v Turiški vasi verjetno v jeseni 1943.1 * Aktivisti mislinjskega območja Ferdo Štibler-Jug, Slavko Gams-Branko, Jože Surc-Gojko in Štefan Goršek-Čaki so imeli v lem času veliko prizadevnih sodelavcev. Med mnogimi so bili Vinko Jamnik-Beli, Tone Britovšek-Propaganda, Tonček Sko- čir-Crni, Ivan Lakovšek-Rok, Jelka 1 bi, Slavka Prevolnik, Zvon­ ka Medved in drugi ter družine Marzel, Krivec, Tretjak, Hov- nik, Popijal in še mnoge. Veliko je bilo sodelavcev gibanja v nekdanji trgovini Karla Rojnika in tudi drugod v Slovenjem Gradcu kot tudi v drugih krajih. V zadnjem mesecu proti koncu 1943 je delovalo na mislinjskem območju že toliko posamezni­ kom povezanih v skupine, in cele družine, da jih je nemogoče naštevati. Tako številni so že ustvarjali razmere za hitrejše us­ tanavljanje odborov OF in drugih ter za razmah množičnega gibanja. Uspehi okrepljenega dela na terenu so se že kazali v po­ gostejših odhodih fantov v partizane, v zbiranju orožja, streliva, uniform, potrebščin za partizanski tisk, denarja, hrane in di n­ ge ga/'1 ' Naglo razvijajoče se narodnoosvobodilno gibanje so skušali poleg okupatorja ovirati na mislinjskem območju tudi nekda­ nji kulturbundovci in njihovi privrženci, ki so bili številni zlasti v tovarni kos v Trobljah na čelu s tovarnarjem zagrizenim na­ cistom Hansom Kölnerjem. Ta je pošiljal za partizani in njiho­ vimi sodelavci svoje vohuhe, pa tudi sam je hodil v hajke za partizani in aktivisti. Njihova prizadevanja so bila včasih uspeš­ na. toda razmaha odporniškega gibanja niso mogla zavreti."H l 247 Novo formiranje drugega Pohorskega bataljona je pomeni­ lo za hitrejši razvoj NOB na širšem pohorskem območju po­ memben dogodek, izvršeno pa je bilo prav v času, ko je zasedal zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju in ko so se ka­ zali začetki razmaha NOB tudi na Štajerskem. Enomesečno de­ lovanje obnovljenega bataljona oktobra 1943 je bilo zelo ob­ etavno. Štab je bataljon organizacijsko uredil, zboljšal njegovo oborožitev, disciplino terga z dvigom vojaške in politične ravni borcev usposobil za aktivnejšo vojaško dejavnost. Bataljon je križaril po Pohorju, z manjšimi enotami in s patruljami pa je se­ gal tudi na območje med Poljčanami in Frankolovim, na Koroš­ ko, na območje Maribora in se povezoval s slovenjegoriškim ter ptujskim območjem. Konec septembra in v začetku oktobra so se pričele težave s sovražnikovo podtalno dejavnostjo. Štab je obračunal z ust­ relitvijo z gestapovsko agentko Sonjo in z nacistom Jagrom, ki so ga hudo ranili. Veliko izdaj, žrtev in gorja sta povzročila de­ zerterja gestapovska agenta Šiker in Bohak, katerih žrtev je po­ stal med mnogimi tudi bataljonski obveščevalec Stane Lenar- don. Bataljonu je uspelo tudi zavreti nevarne pobega dezerter­ jev. K zboljšanju političenga dela, boljše vojaške organiziranosti v bataljonu in povezave z nadrejenimi vodstvi ter s terenom sta prispevala ob obisku bataljona z navodili partizanska voditelja Pavle Žaucer-Matjaž in Boris Cižmek-Bor. Z razširjanjem par­ tizanskega tiska, mitingi in neposrednimi stikom s prebival­ stvom je bataljon opravljal pomembno politično in kulturno prosvetno poslanstvo. Za organiziranje političnega dela na te­ renu je poslal bataljon na razna območja več najsposobnejših borcev, kar je bilo hkrati tudi jamstvo za njegovo hitrejšo šte­ vilčno krepitev in osvobodilno gibanje nasploh. Večji vojaški akciji je bataljon opravil z miniranjem rudnika v Starem trgu in uničenjem štirih železniških postaj. Sovražnik je skušal onemogočiti nadaljnje uspešno delovanje Pohorskega in Koroškega bataljona z ojačeno dejavnostjo vermanšaftskih, policijskih, orožniških in vojaških enot, kar mu pa, kot smo ugotovili, ni uspelo. 248 OPOMBE I Aloj/. Vindiš-Dunda, udeleženec pohoda desetine, izjava; Vincenc Janko- Harkov, Aleksandar Vojinovič-Vojin, izjavi leta 1954, vse v AMNOM; opomba: Alojz Vindiš-Dunda navaja leta 1964, da je nosila desetina s seboj 3 puškomit- traljeze, polavtomatsko puško, brzostrelke in tudi mavzerice za druge borce. Vincenc Janko-Harkov in Aleksandar Vojinović-Vojin pa omenjata leta 1954, da je prinesla Vinterjeva desetina na Pohorje poleg pušk tudi mitraljeze. Tako se izjave v bistvu ujemajo. - Uradnega datuma o prihodu Vinterjeve skupine na Pohorje ni. Največ­ krat se v spominskih izjavah omenja 30. september 1943 kot datum odhoda Vinterjeve skupine z Moravskega ali isti datum o njegovem prihodu na Pohor­ je, kar oboje ni točno. Zahvaljujoč poročilu orožniške postaje Zreče z dne 30. september 1943, ki je v AMNOM, kjer je omenjena akcija v noči na 30. septem­ bra 1943 pri Antonu Sadeku na Planini nad Zrečami, smo prišli do verjetnega datuma prihoda Vinterjeve desetine, ki je okoli 28. septembra 1943. A akciji pri Sadeku je namreč že sodeloval Alojz Vindiš-Dunda, ki se je vrnil neposredno pred akcijo z Vinterjem (Alojz Vindiš-Dunda, izjava v AMNOM). ' Alojz Vindiš-Dunda, izjava v AMNOM. 4 Aleksandar Vojinovič-Vojin, izjava leta 1954 v AMNOM. ^ Franta Komel, izjava leta 1954 v AMNOM. p Ludvik Pušnik-Janez, izjava v AMNOM. 7 Jože Hrovat-Maks, izjava v AMNOM. 8 Ludvik Pušnik-Janez, izjava v AMNOM. 9 Franta Komel, Jože Hrovat-Maks, Aleksandar Vojinovič-Vojin, Alojz Vin- diš-Dunda, izjave v AMNOM. 1 0 Ladislav Grat-Kijev, V metežu, stran 222, 223. II Franta Komel, Aleksandar Vojinovič-Vojin, izjavi v AMNOM; Alojz Vin­ diš-Dunda, Franc Zigart-Vitez, Ernest Vobovnik, ustni vir. 1 2 Poročila orožniških postaj Zreče z dne 30. septembra, 3. oktobra 1943, Lovrenc na Pohorju z dne 1 . oktobra, Slovenska Bistrica z dne 3. oktobra, Rib­ nica na Pohorju z dne 4. oktobra, Slovenske Konjice z dne 4. in 6. oktobra, Šmartno pri Slovenjem Gradcu z dne 4., 5. in 6. oktobra, Mislinja z dne 4. in 5. oktobra, Pameče z dne 5. oktobra, Vitanje z dne 6. in 7. oktobra, vsa v AMNOM. 1 1 Poročili orožniških postaj Zreče z dne 7. oktobra 1943 in Lovrenc na Po­ horju z dne 8. oktobra 1943, obe v AMNOM. 1 4 Poročila orožniških postaj Šmartno na Pohorju in Mislinja (dve) z dne 9. oktobra, Šmartno pri Slovenjem Gradcu z dne 11. oktobra, Oplotnica (dve) in Ribnica na Pohorju z dne 11. oktobra 1943, vsa v AMNOM. 1 3 Poročilo orožniške postaje Lovrenc na Pohorju z dne 13. oktobra 1943, v AMNOM. 1 ( 1 Ernest Vobovnik, Ivan Skerlovnik, Franc Zigart-Vitez, izjave v AMNOM. 1 7 Poročila orožniških postaj Zreče in Zbelovo z dne 13. oktobra, Sloven­ ske Konjice z dne 14. in 16. oktobra 1943, vsa v AMNOM. 1 8 Poročila orožniških postaj Zreče z dne 16. oktobra in Šmartno pri Slo­ venjem Gradcu (dve) z dne 16. oktobra 1943; Zapisnik štabnega razgovora v Mariboru z dne 19. oktobra 1943, vse v AMNOM. 1 9 Stiplovšek, Šlandrova brigada, stran 136. 249 Poročilo orožniške postaje Vuzenica z dne 16. oktobra 1943, v AMNOM; Ernest Vobovnik, ustni vir. - 1 Poročili orožniških postaj Zavrč in Bori z dne 18. oktobra 1943, v AMNOM. -- Mirko Fajdiga, partizan enot II. hrvaške operativne cone, osebni vir. - M Poročila orožniških postaj Zreče z dne 18. in 19. otkobra 1943 ter Oplot­ nica 19. oktobra 1943, vsa v AMNOM. -4 Poročilo pokrajinskega komiteja KPS za severno Slovenijo z dne 1 . de­ cembra 1943, v ACK ZKS; Spominsko gradivo v Koroškem pokrajinskem mu­ zeju revolucije Slovenj Gradec (o prihodu Pavla Zaucerja 10. oktobra 1943 na Pohorje); Pavle Zaucer-Matjaž, Aleksandar Vojinovič-Vojin, izjavi leta 1954, vse v AMNOM; Pavle Zaucer-Matjaž. Boris Cižmek-Bor, Franta Komel, Tone Ulrih- Kristl, ustni vir. Franta Komel, Alojz Vindiš-Dunda, Milko Golob-Jožko, Ivan Medič-Sil- vo, ustni vir; Dušan Spindler-Spiro, spomini v AMNOM. Ludvik Pušnik-Janez, izjava v AMNOM. - ■ Ferdo Fischer-Mojka, Jože Zagožen-Servac, izjavi v AMNOM. -s Maks Gašparič-Sandor, izjava v AMNOM. - u' Alojz Podobnik-Rok, izjava v AMNOM. Štabni razgovor v Mariboru dne 5. oktobra 1943, v AMNOM. Poročila orožniških postaj Podvelka z dne 19. (dve) in 24. oktobra, Slo­ venska Bistrica z dne 22. oktobra. Mislinja z dne 22., 24. in 25. oktobra, Sv. Areh, Ruše in Šmartno na Pohorju z dne 22. oktobra, Ribnica na Pohorju z dne 24. in 26. oktobra, Slivnica 27. oktobra 1943; poročilo poveljnika orožništva za Šta­ jersko in poročilo Štajerske domovinske zveze, okrajno vodstvo Maribor-oko- lica z dne 22. oktobra 1943, vsa v AMNOM. Poročilo orožniške postaje Zreče z dne 30. septembra 1943, v AMNOM. " Alojz Vindiš-Dunda, Franta Komel, izjavi v AMNOM; Franc Babšek-Ro- man, ARSNZ SRS. Ker je Stane Lenardon padel 28. oktobra 1943, lahko skle­ pamo, da se nanaša ustrelitev na navedene tri osumljence. O ustrelitvi sta ver­ jetno odločala Stane Lenardon in Ferdinand Spilak na osnovi obveščevalnih podatkov. M Poročilo načelstva pokrajinske komisije VOS za severno Slovenijo z dne 16. novembra 1943, v AMNOM. Ostrovška, Kljub vsemu odpor. II, stran 26, 27. ^ Glej opombo 34. Aleksandar Vojinovič-Vojin, Franta Komel, Alojz Vindiš-Dunda, Ivo Skerlovnik, Franc Jamnikar, Jože Pusovnik-Volan, izjave v AMNOM. * ARSNZ SRS. 'l' Spominsko gradivo okraja Slovenj Gradec; Franc Zigart-Vitez, Ferdo Fischer-Mojka, Ivo Skerlovnik, Ludvik Pušnik-Janez, izjave vse v AMNOM. ,g‘ ' ARSNZ SRS; Karel Forte, Ivka Jakulin, ustna vira. 4 " Fajdiga, Zidanškova brigada, str. 145-164. 4 1 Naredba štaba IV. operativne cone z dne 2. junija 1943 kamniško-savinj- skemu odredu v AIZDG. ■ * - Poročilo Rudija Kneza-Silasa, vodje VOS IV. operativne cone iz maja 1943, v AIZDG. 4* Mirko Fajdiga, Pogumen borec in uspešen organizator. Ivan Zagernik- Joco, Večer, 19. februarja 1975. 250 4 4 Boris Kidrič, Za ustvarjalno delo naših organizacij in aktivistov, Ljudska pravica, 10. aprila 1944. 4^ Podatki topografije muzeja NO Maribor. Jurij Lep, izjava, oboje v AMNOM. 4 r > Črtomir Majer, življenjepisni in drugi podatki; potrdilo IZDG z dne 13. maja 1983, da je bil Črtomir Majer v koncentracijskem taborišču v Italiji, oboje v AMNOM; dr. Makso Šnuderl, Štajerski begunci v Ljubljani. Časopis za zgo­ dovino in narodopisje 1982, št. 2, stran 35. 4 7 Več o problemih delovanja sovražne agenture: Fajdiga, Zidanškova bri­ gada, stran 145-164; Zevart, NOB v Šaleški dolini, stran 407.408, opombe 26-29 na strani 461. 4 8 ARSNZ SRS; Jože Pusovnik-Volan, Ernest Vobovnik. Ivo Skerlovnik. Ferdo Fischer-Mojka, izjave v AMNOM. 4 0 Jože Pusovnik-Volan, Ferdo Fischer-Mojka, Franc Jamnikar, Bogdan Knaflič-Ljubo, izjave v AMNOM. Poročilo orožniške podružnične postaje Podvelka z dne 19. oktobra 1943; Franta Komel, Franc Zigart-Vitez, izjavi v AMNOM. Franta Komel, Franc Zigart-Vitez, Ivo Skerlovnik, izjave v AMNOM. s- Aleksandar Vojinovič-Vojin. Franta Komel, izjavi leta 1954, v AMNOM; Grat, V metežu, stran 235, 236. Poročili orožniških postaj Slovenj Gradec z dne 26. in 27. oktobra 1943; Aleksandar Vojinovič-Vojin, Franta Komel, izjavi leta 1954, vse v AMNOM. S 4 Aleksandar Vojinovič-Vojin, Franta Komel, izjavi leta 1954, v AMNOM. ^ Poročilo orožniške postaje Vuhred z dne 27. oktobra 1943, v AMNOM; Ernest Vobovnik, ustni vir. Aleksandar Vojinovič-Vojin, Franta Komel, izjavi leta 1954; Franc Zigart- Vitez, Ernest Vobovnik. Ivan Gregorc-Sej, izjave, vse v AMNOM. Grat, V metežu, stran 235, 236. S 8 Poročilo orožniške postaje Otiški vrh z dne 28. oktobra 1943, Zbornik NOV, VI/8, dok. 168, 99 in 169; Grat, V metežu, stran 240-245. Poročili orožniške postaje Slovenj Gradec z dne 28. oktobra 1943 orož­ niškemu glavarstvu v Mariboru; Ivan Gregorc-Sej, izjava, vse v AMNOM. N' Nežka Gril-Andrejc, izjava v AMNOM. ol Franc Zigart-Vitez, Ernest Vobovnik, izjavi v AMNOM. Poročili orožniške postaje Vitanje in Šmartno pri Slovenjem Gradcu z dne 28. oktobra 1943. v AMNOM. Kronika NOB Podgorja, stran 12, v AMNOM. 0 4 Ferenc, Wehrmannschaft. Letopis muzeja NO SRS, str. 115-117; Zevart. NOB v Šaleški dolini, stran 410, 411; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 27, 28. 0 3 Poročila orožniške postaje Vitanje z dne 28. in 29. oktobra, Zreče z dne 29. oktobra (tri). Sv. Areh z dne 29. oktobra, Ruše z dne 29., 30. oktobra in 3. novembra, Slovenske Konjice z dne 30. oktobra, Ribnica na Pohorju z dne 30. oktobra 1943, vse v AMNOM. 0 0 Ernest Vobovnik, izjava v AMNOM. 0 Poročila orožniških postaj Šmartno pri Slovenjem Gradcu z dne 30. in 31. oktobra, Slivnica pri Mariboru z dne 31. oktobra, Ribnica na Pohorju z dne 1 . novembra in Podvelka z dne 3. novembra (dve) 1943, vsa v AMNOM. 0 8 Poročila orožniške postaje Vitanje (dve) in Zreče z dne 3. novembra 1943; Franta Komel, izjava, vse v AMNOM. 251 69 Poročilo orožniške postaje Mislinja z dne 4. novembra 1943, v AMNOM. 7 0 Spominsko gradivo v Koroškem pokrajinskem muzeju revolucije Slo­ venj Gradec; Franta Komel, dr. Tone Hudopisk-Zvone, Štefka Kranjc-Krenker p. d. Krivčeva, Ivan Marzel-Mijo, Marjan Krevh. Ivan Lakovšek-Rok, Alojz Vin- diš-Dunda, izjave, vse v AMNOM. 7 1 Poročilo komandanta varnostne policije in varnostne službe na Spod­ njem Štajerskem z dne 1 . novembra 1943, Zbornik NOV, VI/8, dok. 177. Statis­ tični del poročila se verjetno nanaša na čas od 25. septembra do 25. oktobra 1943. 7 2 Prav tam. Verjetno je mišljena poštna ali vojaška telefonska centrala. 7 3 Poročilo komandanta varnostne policije in varnostne službe na Spod­ njem Štajerskem z dne 20. oktobra 1943, v ARSNZ SRS. 7 4 Aleksandar Vojinovič-Vojin, Ernest Vobovnik, Hilda Turk, Marija Ertl, izjave v AMNOM. 7 5 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 213, 316. 7 6 Aleksandar Vojinovič-Vojin, izjava v AMNOM; Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 81. 7 7 ARSNZ SRS. 7 8 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 132, 133. 7 9 ARSNZ SRS. 8 0 Franta Komel, Alojz Vindiš-Dunda, Marjan Krevh, Ernest Vobovnik, Maks Gašparič, izjave v AMNOM. 8 1 Aleksandar Vojinovič-Vojin, izjava v AMNOM. 8 2 ARSNZ SRS; Ostrovška, Kljub vsemu odpor II, stran 102, 103. 8 3 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, str. 81-84. 8 4 Aleksandar Vojinovič-Vojin, izjava v AMNOM. 8 5 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 84, 85. 8 ( 1 Seznam zapornikov mariborskih zaporov v letu 1943, v AMNOM; Ost­ rovska, Kljub vsemu odpor, II, str. 98-103, 134. 8/ ARSNZ SRS; Seznam zapornikov mariborskih zaporov v letu 1943; Er­ nest Vobovnik, Maks Gašparič, izjavi, vse v AMNOM; Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 110, 112, 135, 221-223, III., stran 158-164. 8 8 ARSNZ SRS. 8 9 Franc Zličar-Branko, izjava v AMNOM Vida Rojic, Ptuj v boju za lepše dni, 1960, stran 60, 114. 9 ( 1 Zalaznik, Dolga in težka pot, str. 175-201; Ostrovška, Kljub vsemu od­ por, II, str. 89-91. 9 1 Pavle Zaucer-Matjaž, Milena Bokša-Boža, Milko Golob-Jožko, M a K s Gašparič-Sandor, izjave v AMNOM. Golob navaja, d aje bil na Pohorju do 22. oktobra 1943, s čimer soglaša tudi Gašparič. Vida Rojic pa piše v knjigi Ptuj v boju za lepše dni na strani 54, da je poslal Franta Komel-Goloba in Belšaka na teren 27. oktobra 1943. Verjetno sta na ta dan prišla na ptujski teren. 9 2 Dušan Spindler-Spiro, spomini; Milan Ivanuša-Vencelj, Ferdo Fischer- Mojka, Vida Rojic, izjave, vse v AMNOM; Vida Rojic, Ptuj v boju za lepše dni, stran 90. 9 3 Janko Zevart, Ludvik Pušnik-Janez, izjavi v AMNOM; Zevart, NOB v Ša­ leški dolini, stran 401, 458 (opomba 7). 252 9 4 Pavic Žaucer-Matjaž, Franta Komel, Alojz Vindiš-Dunda, Milan Kranjc- Brane, Franc Pinter, izjave v AMNOM. 9 5 Poročilo pokrajinskega komiteja KPS za severno Slovenijo z dne 1 . de­ cembra 1943 v ACK ZKS; zapisnik štabnega razgovora z dne 29. novembra 1943 v AMNOM; Ževart, NOB v Šaleški dolini, stran 401, 458 (opomba 7). 9 6 Maks Gašparič-Šandor, izjava v AMNOM. 9 7 Ostrovska, kljub vsemu odpor, II, stran 67-70, 73-77, 88, 89. 9 i? Ževart, NOB v Šaleški dolini, stran 403 do 405. 9 9 ARSNZ SRS; Spominsko gradivo v Koroškem pokrajinskem muzeju re­ volucije Slovenj Gradec; Ivan Lakovšek-Rok, izjava, oboje v AMNOM. Kratka kronika občine Slovenj Gradec iz časa NÒB, stran 4, 8; Helena Polenik-Jelka, izjava, oboje v AMNOM. 253 VI. Ustanovitev Pohorskega odreda 4. novem bra 1943 in njegova dejavnost do vključitve v Zidanškovo brigado 8. januarja 1944 Meseca oktobra je bil opazen hitrejši razvoj vojaških enot IV. operativne cone in tudi narodnoosvobodilnega gibanja na­ sploh. Obnovljena Šlandrova brigada seje v bojih in akcijah že močno uveljavila, uspešne pa so bile tudi druge enote IV. ope­ rativne cone. Večjo dejavnost osvobodilnega boja in zlasti do­ sežene uspehe Šlandrove brigade pa je treba pripisati tudi pre­ cejšnji oslabitvi nemških oboroženih sil na Štajerskem in Go­ renjskem zaradi kapitulacije Italije. Najpomembnejša je bila premestitev večine enot 19. SS policijskega polka ter dvanaj­ stih samostojnih policijskih in orožniških motoriziranih čet. Drugi in tretji bataljon 19. SS policijskega polka so poslali na zavarovanje železniške proge Ljubljana-Trst, preostale enote na nemško-italijansko mejo, v Ljubljansko pokrajino, Sloven­ sko primorje in Istro. Tako je ostalo le še nekaj policijskih čet 19. SS polka v Celju, Zagorju in na Vranskem. Glavna opora okupatorskih oblasti so potem bile številne orožniške postaje, policija in vermanšaft. Toda za večje akcije so Nemci angažirali policijske, vojaške in vermanšaftske enote. Omenili smo že, da je general Rösener ustanovil 30. septembra 1943 operativni štab za uničenje band s sedežem v Ljubljani, kije nato zbiral po­ ročila o partizanskih enotah in organiziral njihovo zasledova­ nje z večjimi enotami. Proti edini brigadi na območju IV. ope­ rativne cone so imeli Nemci takrat približno trikrat več lastnih oboroženih sil, to pa jim ni zadoščalo, da bi jo lahko v njeni de­ javnosti zavrli. O svoji trenutni nemoči so vodilni nacisti sezna­ njali pristojne forume, prosili za vojaško pomoč ter iskali tudi druge ustrezne rešitve. Tako je Josef Vogt med drugim 1. no­ vembra 1943 opravičeval, da ni mogel zaradi odsotnosti policij­ skih in vojaških enot voditi v tem času akcij proti partizanskim 255 enotam in da so bile edini uspeh aretacije 262 aktivistov in pod­ pornikov OF.1 V teh za partizansko bojevanje razmeroma ugodnejših raz­ merah sta se z obhoda enot na Koroškem in Pohorju vrnila na Moravško komandant in politični komisar IV. operativne cone Franc Poglajen-Kranjc ter Mitja Ribičič-Ciril. Ocenila sta, da bo potrebno takoj okrepiti partizansko dejavnost na Pohorju.2 Dne 24. oktobra 1943 je bil na razgovoru v štabu IV. operativne cone Janko Sekirnik-Simon, komandant Slandrove brigade in domenili so se o pomoči, ki jo bo dala za hitrejši razvoj NOB Slandrova brigada Pohorju in drugim enotam IV. operativne cone.3 Naslednjega dne 25. oktobra 1943 je štab IV. operativne cone poročal glavnemu štabu, daje ustanovil iz Pohorskega ba­ taljona in bataljona borcev Slandrove brigade Pohorski odred. Za komandanta je postavil Draga Poglajena, dotedanjega ko­ mandanta 2. bataljona Slandrove brigade, za političnega komi­ sarja pa Franta Komela, dotedanjega političnega komisarja Pohorskega bataljona. To poročilo lahko upoštevamo kot sklep in dokument o ustanovitvi Pohorskega odreda, ki je bil potem ustanovljen pri Pesku na Pohorju 4. novembra 1943. Svoj sklep o ustanovitvi Pohorskega odreda je štab cone utemeljeval, daje doslej deloval na Pohorju bataljon 74 borcev, oborožen s 3 puškomitraljezi, lahkim minometom in 29 puška­ mi,4 daje štel že 150 mož, od katerih so Srbe in Hrvate po nji­ hovi želji zaradi prek 100 neoboroženih poslali na Hrvaško ter da ni zaradi prevelikega števila neoboroženih izvajal vojaških akcij. Dalje je štab navedel, daje bilo na Pohorju čutiti pomanj­ kanje močnejše vojaške enote, terenskih organizacij in politič­ nih aktivistov, kar je imelo za posledico, da se je pričela orga­ nizirati plava garda. Provokatorje in vohune plave garde, od­ krite v Pohorskem bataljonu, so ustrelili, za ustanovitev Pohor­ skega odreda pa so se odločili predvsem zaradi učinkovitejšega bojevanja proti pojavom plave garde, večje dejavnosti enot na pohorskem območju, večjih možnosti mobiliziranja ter pouda­ ril: »Pohorski odred bo poleg tega predstavljal jedro nove bri­ gade na Pohorju, ki jo bomo formirali, čim bodo dani pogoji za to.« Iz dosedanjega besedila izhaja, da je bila za razmah parti­ zanstva ob severni meji ustanovitev Pohorskega odreda nujna, ne pa tudi za bojevanje proti pojavom plave garde. Za Šlandro- vo brigado se je štab odločil, da »ostane na kamniško-savinj- 256 skem sektorju kot najvažnejšem sektorju z ozirom na komuni­ kacije in z ozirom na to, da predstavlja neposredno zaledje na mejah osvobojenega ozemlja«.5 Poročilu o ustanovitvi Pohorskega odreda so takoj sledile vse priprave za uresničitev tega sklepa. Zaradi pospešitve raz­ voja in uspešnejšega delovanja enot ter osvobodilnega boja ob severni meji, predvsem pa zaradi ustanovitve Pohorskega od­ reda je krenil ob koncu oktobra 1943 s spremstvom na Pohorje tudi Franc Poglajen-Kranjc, komandant IV. operativne cone.6 POHOD BATALJONA ŠLANDROVE BRIGADE NA POHORJE Da bi lahko poslal na Pohorje bataljon borcev, je štab Šlan- drove brigade sklical 28. oktobra zbor vseh treh svojih bataljo­ nov na Menini planini, ki je bila takrat že pokrita s tanko snež­ no odejo. Bataljoni so postavili šotore v starem brigadnem ta­ borišču nad Češnjicami. Tuje bil tudi štab brigade in nekaj čla­ nov štaba cone. Ob lepem vremenu in dobrem razpoloženju borcev je dežurni sklical zbor brigade. Pred razvrščene borce po bataljonih so prišli conski in brigadni voditelji, začela se je slovesna zaprisega. Veliko novincev je prvič priseglo, da se bo­ do bojevali za svoj narod in za dokončno osvoboditev svoje do­ movine, stari borci pa so zaprisego obnovili. Po tej slovesnosti je štab brigade izbral iz vseh bataljonov 96 borcev in funkcio­ narjev ter iz njih ustanovil drugi bataljon Pohorskega odreda. Oborožili so ga dobro s puškami, lahkimi mitraljezi, brzostrel­ kami, minometi in mu dali dovolj streliva. Komandant je postal Ivan Rojc-Bogdan, politični komisar pa Janez Artač-Jan. Od 2. bataljona se je poslovil njegov komandant Drago Poglajen, ki je šel z bataljonom na Pohorje za komandanta Pohorskega od­ reda. Po opravljenih še drugih kadrovskih spremembah je pred štirimi bataljoni spregovoril politični komisar cone Mitja Ribi- čič-Ciril, ki je predvsem poudaril pomembnost pohoda Bogda­ novega bataljona in njegove naloge na operacijskem območju Pohorskega odreda.7 Ob ustanovitvi 2. bataljona Pohorskega odreda, ki so mu kmalu pričeli praviti po komandantu Bogdanu tudi Bogdanov bataljon, velja poudariti podatek iz izjave Ivana Mediča-Silva, političnega komisarja Savinjske čete in Jožeta Hrena-Akija, da 257 jc sestavljala Savinjska četa z okoli 50 borci, ki je šla v sestavo Bogdanovega bataljona, v njem večino borcev. V tej četi je bilo nekaj borcev z območja Domžal, Kamnika, Savinjske doline in nekaj s koroškega, pohorskega in mariborskega območja, ki so bili v 2. Pohorskem bataljonu že pred njegovim odhodom 8. av­ gusta 1943 s Pohorja. To je pomenilo za Bogdanov bataljon do­ ločeno prednost, saj jim ni bilo Pohorje neznanka, in tudi na več borcev, ki so šli na Pohorje s hudimi predsodki zaradi pad­ ca 1 . Pohorskega bataljona, so pozitivno vplivali.8 Popoldne 29. oktobra 1943 je krenil Bogdanov bataljon s Šlandrovo brigado v Zadreško dolino, ki je šla v napad na orož­ niško postajo v Šmartnem ob Dreti. Po sedemurni naporni hoji so se nad Sv. Joštom nad Šmartnim ob Dreti od Šlandrovcev poslovili borci, ki so nadaljevali pohod na Pohorje.9 Bogdanov bataljon je potem vodila pot prek Mozirskih planin in Zavodenj v Gornji Razbor, kamor je prispel 1 . novembra 1943. Njegov po­ hod je med domačim in tudi prebivalstvom Šaleške doline močno odmeval, saj tu že dalj časa ni bilo večje partizanske enote. Na ta danje bilo veliko ljudi na pokopališču in partizani so tu ubrano zapeli v počastitev padlih in umrlih, potem pa so šli tudi v cerkev. Zaradi tako lepega ravnanja so domačini par­ tizane toplo sprejeli in se z njimi prijateljsko pomenkovali. Uči­ teljica Marica Trobej iz Šoštanja je v svoj dnevnik zapisala: »Kmetje, ki so to pripovedovali, so dejali, jokali smo, tako lepo so peli...«1 0 Takratni politični komisar čete Adolf Jevšnik- Lvov je povedal: »Na večerje že šlo, ljudje so bili na grobovih in so nas nezaupljivo gledali. Niso verjeli, da smo res partizani. Menili so, da smo raztrganci... Na pokopališču sta bila dva partizanska grobova. Bogdan nam je ukazal, naj s pesmijo po­ častimo spomin padlih tovarišev ... Zapeli smo Vigred se po­ vrne. Ljudje so prisluhnili, obrazi so se jim omehčali. Ko pa smo nato zapeli še Kot žrtve sta padli za nas, ni ostalo nobeno oko suho. Zdaj ni bilo več vprašanje, kdo smo: naša čustva in čustva ljudi so se zlila v eno.« Komandir Jože Hren-Aki poudar­ ja, kako lepo so zapeli tudi v cerkvi, višek razpoloženja med borci pa so dosegli, ko so ugotovili, da so zase pridobili sprva navidez nedostopne in nezaupljive domačine. Lvov še dodaja, da je potem politični komisar Jan organiziral miting, na kate­ rem je tudi govoril, udeležila pa se ga je vsa vas. Domačini so borcem postregli z vsem, kar so premogli. Ob slovesu so naro­ 258 čili pozdrave za borce na Pohorju in jih povabili, naj se še vr­ nejo.1 1 Bogdanov bataljon je iz Gornjega Razbora krenil 2. novem­ bra 1943 okoli 3. ure na Graško goro in v Plešivcu opravil pre­ skrbovalno akcijo. Pohod Bogdanovega bataljona je Nemce ne­ koliko zmedel, saj so zaradi netočnih obvestil poročali, daje bi­ lo v Gornjem Razboru in na Graški gori 300 partizanov, med­ tem ko je orožniška postaja Velenje poročala, da je bilo v Ple­ šivcu od 80 do 90 partizanov.1 2 Orožniki so od Mozirskih planin kar naprej sledili pohodu Bogdanovega bataljona. Za zvečer 2. novembra so orožniki iz Podgorja ugotovili, daje bilo v Šmiklavžu zaradi prehrane pri več kmetih večje število partizanov. V naslednjem poročilu so zopet močno pretiravali, daje šlo v noči od 2. na 3. november 1943 iz Šmiklavža čez Mislinjsko dolino in skozi Dovže na Po­ horje 200 do 300 partizanov. Orožniški postaji Slovenj Gradec in Mislinja sta tudi na osnovi netočnih obvestil o številu parti­ zanov poročali, daje bila partizanska enota 200 do 300 partiza­ nov 3. novembra na pohodu od Mislinje proti Dovžam. Točno pa so poročali, da so na tej poti ob 6,30 prijeli ter odpeljali re­ zervnega policista Jakoba Soršaka iz orožniške postaje Mislinja in dopustnika iz nemške vojske desetarja Martina Kovšeta. Pri kmetu Doršaku v Dovžah so partizani vzeli konja in nadaljevali pohod v smeri Dovže-Tretjak-Završnik-Karbun-Robnikov vrh-Črni vrh. Orožniška postaja Podgorje je tudi poročala, da je partiza­ nom sledila od Šmiklavža četa vermanov. Pri zasledovanju par­ tizanske kolone je sodelovala tudi orožniška patrulja z Mislinje. Po vrnitvi 3. novembra ob 18. uri je slednja poročala, da so šli do Črnega vrha, kjer so zavzeli položaje, do spopada pa ni pri­ šlo, ker so partizani nadaljevali pohod proti Ribniškem sedlu.1 3 Borci Bogdanovega bataljona poudarjajo, da sojih ljudje na poti iz Zadrečke doline lepo sprejemali, zlasti na poti od Raz­ bora do Peska na Pohorju. V Dovžah so dobili konja, vso pot pa jim je koristil in bil malo tudi v zabavo kot priden potrpežljiv nosač orožja, streliva, opreme in drugega tovora prikupen os­ liček. Bataljonu gaje poklonil kmet Borsečnik nad Rečico pod Mozirsko planino. Ta skromna živalca je bila potem nepogreš­ ljiv člen v bataljonovi in odredovi koloni.1 4 259 Bogdanovemu bataljonu niso sledili samo orožniki, polici­ sti in vermani, temveč tudi gestapovci. Prosluli mariborski ne­ pomemben predvojni nemčur Alois Fasching je kot vodja ges­ tapovskega oporišča v Slovenjem Gradcu zvedel, daje bilo 1 . novembra 1943 v Zgornjem Razboru okoli 200 partizanov in je zato poslal 2. novembra 1943 ob 17. uri v izvide raztrganca Čopa in Podveršnika. Ta sta našla sledove partizanske kolone na Graški gori, ki so vodili iz Velunjskega jarka in šli proti Sv. Ru­ pertu. Vzhodno od Sv. Helene so se sledovi delili v dve smeri. Ena je vodila skozi Šmiklavž, druga pa skozi Dobravo. Vohljača sta seveda povsod prihajala prepozno in poročala 3. novembra 1943 Faschingu, ko sta se vrnila s terena v Slovenj Gradec, o od­ kritju partizanskih sledov. O partizanih sta rekla, da jih nista vi­ dela. Fasching je sklenil poročilo komandantu varnostne poli­ cije in varnostne službe v Mariboru z dne 3. novembra 1943, da bodo od 3. do 9. novembra hajkale za partizani večje sile ver- manov in policije zahodno od Slovenjega Gradca in na zahod­ nem Pohorju vključno z območji Ribniškega in Vitanjskega sedla. V hajko z enotami je načrtoval tudi vključitev poznaval­ cev terena, raztrgancev Brunška, Kurnika, Blazinška, Čopa, Vidmarja in Podveršnika.1 5 ZDRUŽITEV BOGDANOVEGA IN POHORSKEGA BATALJONA V POHORSKI ODRED Kot je že iz besedila znano, je štab Pohorskega bataljona ve­ del, da bo prišla vojaška okrepitev na Pohorje. Da pa je Bogda­ nov bataljon že na pohodu na Pohorje, mu je potrdil tudi ko­ mandant IV. operativne cone Franc Poglajen-Kranjc, ki je pri­ šel s spremstvom na Pohorje konec oktobra 1943. V tem času je prišel na Pohorje tudi Bogdan Hrovat-Miha, ki ga je poslal pokrajinski komite za severno Slovenijo z nalogo, da se poveže s terenskimi političnimi delavci in da se čimprej vključi v po­ litično delo mariborskega okrožja. Miha je prišel s političnega dela v litijskem okrožju.1 6 Štab Pohorskega bataljona, kije bil v začetku novembra bli­ zu Peska, je poslal dva dobra poznavalca Pohorja partizana Jo­ žeta Gologranca-Jurčka in Rudija Miheliča-Jerneja Bogdano­ vemu bataljonu naproti. Predpoldne 3. novembra sta se Jurček 260 in Jernej sesia na Pungartu z Bogdanovim bataljonom in ga od­ peljala mimo Črnega vrha v Komisijo. Borci so se nastanili na Seitlovi-Žigartovi domačiji in v bližnji Pergerjevi lovski koči.1 7 Kolikokrat se je sedaj že komandant bataljona Ivan Rojc- Bogdan zatekel v ta topli domač Seitlov in Žigartov dom, ki je bil odprt borcem proti okupatorju že leta 1941. Tuje bilo vselej od leta 1942 varno zatočišče tudi za komandanta Franca Roz- mana-Staneta, za njegovo zaščito, v kateri je bil tudi Bogdan in za njegove sodelavce. Policija je hotela marca 1943 izkoristiti Seitlovo-Žigartovo domačijo, da bi tu ujela komandanta Stane­ ta, ko je iskal padli Pohorski bataljon. Toda Stanetu zvesti do­ mačini so ga še pravi čas opozorili, da ga v naselju Komisija ča­ ka že teden dni okoli 50 policistov, preoblečenih v raztrgance in ne borci Pohorskega bataljona. Bogdan, Silvo in še nekateri borci, ki so bili tudi že od maja 1943 tolikokrat deležni gosto- ljublja domačinov, so sedaj zvedeli žalostno resnico, daje prav med njihovim odhodom s Pohorja v začetku avgusta 1943 po­ licija odpeljala zavednega gospodarja Antona Seitla, ki se iz Dachaua ni več vrnil in dan za njim še gospodinjo Marijo Žigart. Njen sin Vitez je prišel 7. avgusta 1943, ranjen domov, da bi si tu pozdravil roko. Iz previdnosti je opazoval z roba gozda svoj dom. Videl je mater, ko je šla molsti krave. Že je hotel k njej, v tem pa je opazil šest postav. Bili so gestapovci in policisti. Ves razdvojen ni vedel, kaj naj stori, toda prevladal je razum. Ni streljal, saj je bilo sovražnikov šest ali tudi več. Toda prizor je bil grozen. Mater so zvezali in jo odgnali. Zaklali so tri svinje in odgnali deset glav goveje živine. Ves pretresen se je Vitez začas­ no vrnil v četo, potem je šel za krajši čas na zdravljenje. Na iz­ praznjeni dom je Perger poslal začasnega oskrbnika Matijevče- vega Karla in od njega so sedaj želeli partizani zvedeti o zaprtih domačinih čim več. Hudo jim je bilo ob neprijetnih novicah o dobrih domačinih, veseli pa so bili vesti, daje domači sin Vitez že partizanski komandir čete, nepogrešljiv vodnik po širnem pohorskem območju, partizanski vojski v veliko korist in po­ moč, sovražnikom povsod v strah in preplah. Partizane je spod­ bujalo pogumno vedenje preostalih domačinov v Komisiji, ki so skoraj vsi še naprej sodelovali s partizani, ne glede na to, da so Nemci odpeljali in zaprli avgusta 1943 več njihovih najbolj­ ših sosedov. Bogdanov bataljon je zjutraj 4. novembra 1943 kre­ nil proti Pesku k ustanovitvi Pohorskega odreda. V naselje Ko­ 261 misijo so za njimi prihrumeli Nemci in ukazali Matijevčevemu Karlu, da se iz Seitlovega-Žigartovega doma takoj izseli. V besu in nemoči do partizanov, ki so se jim umaknili in tudi v sovrašt­ vu do domačinov Komisije, za katere so vedeli, da so partizan­ ski sodelavci, so zažgali Seitlov-Žigartov dom, gospodarsko po­ slopje in lovsko kočo veleposestnika in tovarnarja Pergerja. Svoj zločin so opravičevali, da so to storili zato, ker so v teh stavbah prenočevali partizani.1 8 Ustanovitev Pohorskega odreda, višje vojaške enote so vsi nestrpno pričakovali. Pohorski bataljon je bil zjutraj 4. novem­ bra 1943 zbran na mehkem, vlažnem terenu, kakih 20 minut ho- ' da jugozahodno od Peska, ali pol ure severovzhodno pod Rog­ lo. Tuje bil tudi komandant IV. operativne cone Franc Pogla- jen-Kranjc s spremljevalci. Pohorske vrhove je že pobelil sneg. Vreme je bilo novembrsko, mrko in neprijetno. V dneh pred ustanovitvijo odreda je deževalo, proti večerom pa je naletaval sneg. Prezebli in premočeni borci so se stiskali v zavetje smrek in bukev ali pod šotorska krila, ki jih je bilo vselej premalo. Vedno iznajdljivi komandir Vitez je zanetil velik ogenj, ob ka­ terem so se borci izmenoma greli in sušili premočena oblačila. Tu so se o tekočih zadevah dogovarjali funkcionarji Kranjc, Harkov, Franta, Vojin, Boris, Vitez, Ernest, Ivo, Rajko in drugi. Nekoliko odmaknjeni od taboriščnega vrveža so bili na oprezu stražarji, pričakovani partizanski zbor so varovale še patrulje, ki so krožile in preverjale bližnjo ter daljno okolico. Konec nes­ trpnega pričakovanja je med 8. in 9. uro pretrgala patrulja, ki sojo pred dvema dnevoma poslali Bogdanovemu bataljonu na­ proti. Toda sedaj ni bila sama. Za njo se je vila dolga kolona do­ bro oboroženih borcev in starešin. Med njimi so takoj prepo­ znali tiste, ki so že bili na Pohorju. Taborišče je zaživelo. Stari borci so se z dvigom stisnjene pesti in še posebej s toplim stis­ kom rok pozdravljali. Nova poznanstva in prijateljstva med borci Pohorskega in Bogdanovega bataljona so bila kmalu sklenjena. Samozavest pri obojih se je naglo stopnjevala. Po­ horci so se zavedali, da so sedaj več kot enkrat močnejši, saj je bilo Šlandrovcev nekaj več kot njih, bili so bolje oboroženi in tudi dragocene bojne izkušnje je večina imela. Toda časa za obujanje spominov na bojne akcije ni bilo. Štab odreda je s po­ močjo obeh bataljonskih štabov in četnih poveljstev izvedel naj­ nujnejše organizacijske posege. Nekoliko je prerazporedil sta- 262 resine in enakomerneje porazdelil orožje ter strelivo. Pohorski odred sta sedaj sestavljala 1 . pohorski in 2. Bogdanov bataljon. Bataljona sta imela vsak po dve četi. Po organizacijski ureditvi Pohorskega odreda, kar je pomenilo tudi ustanovitev te večje vojaške enote na Pohorju, so borce po četah v okviru bataljo­ nov razvrstili in pred nje stopili njihovi voditelji. Zbrane spodbudne besede so spregovorili Franc Poglajen-Kranjc, ko­ mandant cone, njegov brat Drago, komandant Pohorskega od­ reda, ki mu je bilo prav na ta dan 24 let, prišel pa je iz Šlandrove brigade, kjer je bil eden najpogumnejših in najsposobnejših ba­ taljonskih poveljnikov ter že znani Franta Komel, dotedanji po­ litični komisar Pohorskega bataljona. Vojaško najbolj izkuše­ nemu Kranjcu so vsi prisluhnili. Bil je kot običajno resen, kra­ tek in jedrnat. Med drugim je poudaril, da so sedaj naloge bor­ cev Pohorskega odreda v bistvu enake kot so bile naloge Po­ horskega bataljona, vendar s to razliko, da bo odslej potrebno vojaško in politično dejavnost odreda kot večje in bolje oboro­ žene enote okrepiti in jo enakomerneje razvijati na celotnem območju operacijskega delovanja v smeri Maribor-Slovenj Gradec ter dolin in komunikacij na območju Maribor-Dravog- rad-Slovenj Gradec-Velenje-Vitanje-Slovenska Bistrica. Da­ lje je poudaril pomen in nujnost povečave mobilizacije novih borcev ter pomoč odreda terenskim aktivistom pri ustanavlja­ nju odborov OF in širjenju osvobodilnega gibanja na širšem po­ horskem območju. Tudi govora komandanta odreda Draga Po­ glajna in političnega komisarja Frante Komela sta bila v duhu bojnega dogovora, kako najbolje vojaško in politično usposo­ biti odred za izvrševanje številnih zahtevnih nalog in za hkrat­ no premagovanje najrazličnejših težav. Posebne slovesnosti ta pomemben partizanski zbor ni imel, saj je tudi ni mogel imeti. Sestal se je v surovih razmerah oku­ pacije in neenakega nadčloveškega boja proti takrat še številč­ no veliko močnejšemu sovražnikovemu uničevalnemu stroju. Potekal je v slabem vremenu, toda v varstvu in osrčju naših po­ horskih godzov na višini blizu 1400 m. Le kje vse so se morali partizanski borci za obstoj svojega naroda, za svobodo in za zmago socialistične revolucije zbirati, organizirati in dogovar­ jati, da bi premagali okrutnega okupatorja in tudi druge sovraž­ nike. Toda zbor pri Črnih mlakah je vendar pomenil veliko slo­ vesnost, ki pa je v tem primeru po vsebini močno presegala 263 njen skromen zunanji videz in vsako formalnost. To je bila slo­ vesna tiha zaprisega brez mnogo besed in brez besedila vsake­ ga borca, da se bo odločno bojeval za dokončno osvoboditev domovine.1 9 Po več kot štirih desetletjih se lahko vprašamo, ali je bilo mogoče v mrzlih novembrskih dneh dojeti vso veličino tako pomembnega dohodka kot je bila ustanovitev razmeroma že precej velike partizanske enote pogumnih prostovoljcev. Najb­ rž ne. To je bil odgodek, ko sta se zbrala na Pohorju prvič v re­ voluciji dva bataljona dobro organiziranih in oboroženih bor­ cev, pripravlenih za še odločnejši boj. Štab Pohorskega odreda so sestavljali komandant Drago Poglajen, politični komisar Franta Komel, namestnik koman­ danta Vincenc Janko-Harkov, namestnik političnega komisar­ ja Aleksandar Vojinovič-Vojin. Sanitetni referent je bil Tone Hudopisk-Zvone, sekretarka SKOJ pa Hilda Turk-Dunja, ki ji je začasno pomagal pri delu z mladino Bogdan Hrovat-Miha. Prvi ali Pohorski bataljon je štel ob ustanovitvi odreda 74, drugi ali Bogdanov pa 96, štab z osebjem 10, skupaj 180 borcev in stare­ šin. Med borci sta bili samo dve dekleti, Hilda Turk-Dunja in Silva Drame-Nada, ki je prišla z Bogdanovim bataljonom. Ko­ mandant 1 . bataljona je bil Boris Vinter, politični komisar Maks Čepič-Iztok, komandir 1 . čete Franc Žigart-Vitez, namest­ nik Vinko Golob, politični komisar Ivan Mali-Bruno, namest­ nik Vinko Mezgec-Rajko, komandir 2. čete Jože Antoličič, na­ mestnik Karel Vidergar-Rastko, politični komisar Janez Fale- tič-Brko, namestnik Miloš Ertl-Rigo. Komandant 2. bataljona Ivan Rojc-Bogdan, politični komisar Janez Artač-Jan, namest­ nik Ivan Medič-Silvo. Komandir 1. čete Milan Trtnik-Milanček, politični komisar Adi Jevšnik-Lvov, komandir 2. čete Jože Hren-Aki, politični komisar Albin Ratajc-Bine.2 0 Po podatkih štaba IV. operativne cone z dne 15. novembra 1943 je imel Po­ horski odred 2 lahka minometa, 8 lahkih strojnic, 7 brzostrelk, 105 pušk in 19 pištol.2 1 Na dan ustanovitve Pohorskega odreda se je zgodilo nekaj, kar seje udeležencem vtisnilo nepozabno v spomin. Bogdanov bataljon je pripeljal s seboj v taborišče Pohorskega bataljona rezervnega policista Jakoba Soršaka, ki ga je prijel med Dovž- čami in Mislinjo. Ko so v taborišču ugotovili, da gre za okupa- 264 torjevega hlapca, so ga ustrelili. Po pripovedovanju več borcev je to močno prestrašilo dvomljivega partizana Ivana Kranjca, trgovskega pomočnika iz Šentilja v Slovenskih goricah, ki so ga takrat zasliševali, ker so domnevali, daje vrinjenec oziroma da z njim nekaj ni v redu. Toda njegovi zasliševalci oziroma čuvaji niso bili dovolj previdni. Spretno je zbežal stražarju in še ene­ mu borcu. Oba sta stekla za njim, streljala, toda brez uspeha. Za beguncem je potem skočilo in streljalo še nekaj borcev in sta­ rešin, toda pozneje zloglasni izdajalec Kranjc je izkoristil ugod­ ni trenutek in teren ter zbežal.2 2 Okrajno orožništvo Maribor je na osnovi poročila orožniške postaje Vitanje 5. novembra 1943 poročalo, daje prišel partizan Ivan Kranjc 4. novembra 1943 iz partizanskega taborišča k lovski hiši grofa Thurna nad Rakov­ cem nad Vitanjem, da so vojnega ubežnika Kranjca prijeli 5. no­ vembra 1943, daje bil od 15. septembra do 5. novembra v par­ tizanih, sedaj pa na poti na orožniško postajo Vitanje. V svojem drugem poročilu je orožniška postaja Vitanje navedla o Kranj­ cu, da so ga prijeli 5. novembra 1943 ob 7,15 na Hudinji in da je partizanom zbežal 4. novembra 1943 ob 11. uri. Poročilo so sklenili s pozivom, naj Kranjca takoj odvede v Maribor organ komandanta varnostne policije v Mariboru, ker lahko posredu­ je pomembne podatke.2 3 In kako so nacistični voditelji ocenjevali nastale politične razmere na Štajerskem v času ustanovitve Pohorskega odreda. Josef Vogt je 1 . novembra 1943 med drugim poročal v Berlin: »Ljudje, ki so si prej vidno prizadevali, da bi govorili nemško doma in v javnem življenju, ravnajo zdaj prav nasprotno. ... Značilno za sedanje vedenje spodnještajerskega prebival­ stva je dejstvo, da prihajajo na redne sestanke dnevov krajev­ nih skupin le ljudje, ki so po svojem položaju in po svoji orga­ nizacijski včlanjenosti v to prisiljeni ... Pri takem obnašanju prebivalstva je banditizem, katerega so v začetku presojali skeptično in ga odločno odklanjali, moral naposled najti moč­ no oporo v ljudstvu. Osebe, ki so bile rekrutirane za vojsko, iz­ ražajo javno svoje nezadovoljstvo in gledajo, da se kakorkoli pridružijo banditom, da bi se lahko aktivno borili za osvobodi­ tev Slovenije. Izključena je možnost, da bi mogli banditi kogar­ koli prisilno rekrutirati in nasilno odpeljati v gozd. V vsakem posameznem primeru smo lahko ugotovili, da so vsi, ki so bili rekrutirani za nemško vojsko, takoj zatem, poiskali zvezo z ban- 265 diti in jo tudi vselej našli, Da bi zaščitili svojce, se izgovarjajo, da so bili prisilno rekrutirani. Zadnje aretacije pripadnikov OF so jasno pokazale, da širši sloji soglašajo z njenimi cilji, da jo moralno ali gmotno podpi­ rajo in nadalje širijo. Čeprav nekateri izjavljajo, da so prisiljeni sodelovati z banditi, ker pritiskajo nanje in jim groze, da jih bo­ do sicer po prevratu, ki se naglo približuje, hudo mučili, ne smemo zaradi podobnih vnanjih znakov popuščati v sploš­ nem.« Na štabnem razgovoru pri vladnem predsedniku za Štajer­ sko dr. Miiller-Haciusu je Vogt 1 . novembra 1943 tudi priznal, daje položaj na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroš­ kem zaradi »band« zelo resen, da raste število »banditov« iz dneva v dan ter poudaril, da so zato potrebni odločni ukrepi. Ob tako neugodnih razmerah so se nacisti tolažili z delnimi uspehi ofenzive v Ljublanski pokrajini, ki so jih sklenili propa­ gandno izkoristiti. Za »pomiritev« slovenske Štajerske sije zelo prizadeval tudi šef civilne uprave dr. Sigfried Uiberreither. Oktobra je posre­ doval pri vrhovnem vojaškem poveljstvu, da pošlje kakšno več­ jo policijsko ali vojaško enoto, vendar seje moral zadovoljiti z obljubo, da bo njegov predlog mogoče uresničiti šele konec no­ vembra. Pred nadaljnim poslabšanjem je položaj na Štajerskem re­ ševal zvezni vodja Franz Steindl z vermanšaftom, ki mu je po­ veljeval. Na štabnem razgovoru je 1 . novembra o njem dejal: »Vermanšaft Štajerske domovinske zveze je imel že od vsega začetka nalogo svetovnonazorsko, politično in vojaško izobra­ ževati. Ni bil predviden za oboroženo akcijo. Spodnja Štajerska je obmejna dežela in ima zato posebne naloge. Zaradi stiske, ki je zaradi aktivnosti band nastala v obmejnem prostoru, smo morali vermanšaft pritegniti tudi k aktivnemu uničevanju band.« Ob tej priložnosti je poročal tudi o ustanovitvi tridesetih vermanšaftskih alarmnih čet.2 4 Kot je razvidno, so nacisti priznavali naglo rast narodnoos­ vobodilnega gibanja, medtem ko šibkosti rajha in njegovega hitrega propadanja niso »smeli« videti in še manj priznati. 266 ZAOBLJUBA JUNAŠKO PADLEMU BATALJONU Veličina padlega Pohorskega bataljona je bila gotovo v nje­ govem poslednjem junaškem boju pri Osankarici, ko so se vsi zavestno odločili za boj do poslednjega naboja in do zadnjega diha slehernega borca. To junaštvo, to moralno moč borcev in naroda sovražnik ni mogel streti. S svojim zgledom in veliko žr­ tvijo so borci padlega bataljona zavezovali na desetine, stotine in tisoče novih borcev, da v boju proti sovražniku vztrajajo do konca, enako kot so vztrajali sami. Moralna moč padlega bataljona je bila izjemno sugestivna, saj je privlačila na njegovo poslednje bojišče vse enote, ki so na Pohorju nadaljevale boj po njegovi izkrvavitvi. Tako seje aprila to leto poklonila njegovemu spominu druga Pohorska četa, ko je pričela po svoji ustanovitvi boj na Pohorju in enako meseca maja, drugi Pohorski bataljon. Od Črnih mlak je po ustanovitvi krenil na poslednje bojišče Pohorskega bataljona tudi Pohorski odred. Takrat 17-letni bo­ rec, sin poljedelskih delavcev Franc Gašperlin-Mihec, sedaj polkovnik, je napisal: »Ob ustanovitvi odreda smo obiskali tudi taborišče padlega Pohorskega bataljona. Porušene zemljanke, obstreljena in polomljena drevesa. Besede, ki so nam bile tu iz­ rečene, a predvsem spomin na padle tovariše, so na nas zapus­ tile zelo globok vtis. Bilo je tudi solz, ali ne solz obupa, temveč solz upora, ponosa in maščevanja ter zavesti, da Pohorje z novo enoto ponovno vstaja, sposobno za še odločnejši boj in mašče­ vanje padlih tovarišev .. .«2 5 Franc Žigart-Vitez se spominja, da je med drugimi govorniki na bojišču spregovoril nekaj pretres­ ljivih besed o padlih soborcih tudi nekdanji borec legendarne­ ga bataljona Vincenc Janko-Harkov. Od tod je šel Pohorski od­ red v partizansko taborišče »Pri tablah« nad Črnim jezerom.2 6 Sovražnikova pozornost do koncetracije partizanov na Po­ horju se je stopnjevala. Zato je okrepil svojo poizvedovalno službo na vse strani. Tako je orožniška postaja Oplotnica poro­ čala, da sta bila 4. novembra zvečer v Lukanji pri lovcu Ivanu Vranjeku dva partizana, na žagi Johanna Hockerja pa da jih je bilo približno 20, ki so preprečili nadaljnje delo žage tudi tako, da so odnesli tri industrijske pogonske jermene. Te so partizani pozneje uporabili za podplate. Več sovražnikovih poročil še omenja, daje ta skupina odnesla pri več kmetih z območja Lu- 267 kanje in Božjega precej živeža, nekaj oblačil ter rekvirirala 3 ko­ nje.2 7 Spričo nepričakovane bistvene okrepitve partizanov na Po­ horju je sprožil Franz Steindl v sovražnikovem taboru pravcati preplah. Že 4. novembra 1943, na dan ustanovitve odreda, je po­ ročal šefu civilne uprave dr. Sigfriedu Uiberreiterju: »Na Po­ horju so se zbrale močne bandine sile (400 do 600 mož). Nima­ mo še jasnega izvidniškega rezultata. Jutri bom začel na Pohor­ ju uporabljati udarne skupine.« Že naslednje jutro 5. novembra 1943 je Steindl ponovno pisal Uiberreitherju: »Jasni poizvedo­ valni rezultat s Pohorja je že pred mano. Banda v moči 400-600 mož (združitev rečiške bande s pohorsko in drugimi spodnje­ štajerskimi skupinami band) ima tabor v prostoru Komisijsko sedlo - jezero pri Lovrencu - Skrivni hriber. Opazili so, da so banditi gradili utrdbe in tabor. Poročila so prišla z več strani (zaupniki gestapa, lovci, gozdarji). Ravnokar sem imel pri sebi na posvetu podpolkovnika Na­ gla, kapetana Jungbauerja, podpolkovnika Pallua-Galla in Sturmbannfiihrerja Vogta, da bi takoj pripravili ustrezno akci­ jo. Vermanšaft bo dal zanjo 1000 mož pod mojim vodstvom. Jungbauer ima glede akcije pomisleke, ker bo v Mežiški dolini akcija, v kateri bodo deli naših sil držali zaporo. Gauleiter! Položaj na Pohorju je edinstven. Mogoče je, da z enim udarcem pomirimo Spodnjo Štajersko. Prosim vas, da bi pri Rösenerju zahtevali, naj izvede akcijo. Priprave bi morali končati v noči od 5. na 6., napad pa bi začeli 6. novembra do­ poldne. Če policijske sile niso na razpolago, bi zadostoval do­ datek 3 ali 4 čet vojske s težkim orožjem. Prosim, da posredu­ jete v interesu pomiritve Spodnje Štajerske.«2 8 Pri obeh poročilih je potrebno pripomniti, da je dobil Steindl od svojih informatorjev močno pretirane podatke o številčnem stanju Pohorskega odreda. Netočna je bila tudi vest o partizanskem taborišču, ki naj bi bilo v prostoru Komisijsko sedlo - Lovrenško jezero - Skrivni hriber. Omenili smo že, da je bil odred v teh dneh pri Črnih mlakah in Pri tablah blizu Čr­ nega jezera. Zagrizeni sovražnik Slovencev in partizanov Steindl je hotel prek Uiberreitherja in drugih nacistov izsiliti od generala Rö- senerja večjo akcijo proti Pohorskemu odredu, saj je upal, da 268 se bo ponovil 8. januar 1943, ko jim je uspelo uničiti Pohorski bataljon. Toda Rüsenerje predlog zaradi pomanjkanja policijskih sil zavrnil. Steindl je pričel nato pripravljati samostojno akcijo vermanov, ki pa jo je Rösener iz prestižnih razlogov prepove­ dal. Steindlu je ukazal, da se vermanšaft vzdrži kakršnihkoli ofenzivnih akcij na Pohorju vse do velike akcije, ki jo bo orga­ niziral Rösener sam. Zahvaljujoč Rösenerjevim poveljem je os­ tal vermanšaft še naprej v defenzivi. Akcijo za pomiritev Spod­ nje Štajerske je nameraval Rösener izvesti po vrnitvi policijskih enot z operacij na Dolenjskem in Notranjskem.2 9 Vogt je poslal 6. novembra 1943 Steindlu prepis Rösenerje- ve odklonilne brzojavke z dne 5. novembra glede takojšnje več­ je akcije proti Pohorskemu odredu. Ta jo je takoj posredoval Uiberreitherju ter v svoji nemoči in nejevolji, ker ga Rösener ni »razumel« pripisal: »Če si banda pripravlja zimski tabor, bo vse v redu, če pa je samo prehodni tabor, ne bo izkoriščena edin­ stvena priložnost.«3 0 Dne 6. novembra 1943 je poslal Vogt Steindlu v vednost ko­ pijo svojega poročila o partizanski dejavnosti in dejavnosti last­ nih moči. Med drugim je navedel, da še nima poročil od treh vermanšaftskih poveljstev, ki so na terenu v pohodu za parti­ zani. Izvidniška enota varnostne policije pa mu je sporočila, da je odkrila med Vitanjskim sedlom in Thurnom (k 1465) 700 m dolgo partizansko zasedo. Partizanska zaseda naj bi bila postav­ ljena tudi med Vitanjskim in Komisijskim sedlom. Ena od na­ slednjih izvidnic, kije šla od Pungarta prek Črnega vrha, je pri Koti 1535 naletela na izpostavljeno partizansko stražo.3 1 Pohorski odred je po preizkušeni taktiki takoj po ustanovit­ vi razposlal nekaj svojih enot iz taborišča pri Črnem jezeru na več strani. Enota približno 20 borcev je bila zvečer 5. novembra v Golavabuki. Pri Martinu Pogladiču je dobila nekaj živeža, pri Francu Levovniku na Brdah živež, oblačila in perilo, pri Mariji Živkart pa platno. Od 6. novembra 1943 seje na območju Ribnice zadrževala po orožniških poročilih partizanska enota približno 80 mož. Pozno zvečer je odpeljala iz vile Gasteiger v Josipdolu 2 konja z opremo., precej perila in odej. To so Nemci zasegli svojcem pokojnega lastnika Lenarčiča, ki so jih izgnali, Vitezovi partiza­ ni pa so zasegli robo njim. Ta večer so partizani uničili tudi te­ 269 kanje in Božjega precej živeža, nekaj oblačil ter rekvirirala 3 ko­ nje.2 7 Spričo nepričakovane bistvene okrepitve partizanov na Po­ horju je sprožil Franz Steindl v sovražnikovem taboru pravcati preplah. Že 4. novembra 1943, na dan ustanovitve odreda, je po­ ročal šefu civilne uprave dr. Sigfriedu Uiberreiterju: »Na Po­ horju so se zbrale močne bandine sile (400 do 600 mož). Nima­ mo še jasnega izvidniškega rezultata. Jutri bom začel na Pohor­ ju uporabl jati udarne skupine.« Že naslednje jutro 5. novembra 1943 je Steindl ponovno pisal Uiberreitherju: »Jasni poizvedo­ valni rezultat s Pohorja je že pred mano. Banda v moči 400-600 mož (združitev rečiške bande s pohorsko in drugimi spodnje­ štajerskimi skupinami band) ima tabor v prostoru Komisijsko sedlo - jezero pri Lovrencu - Skrivni hriber. Opazili so, da so banditi gradili utrdbe in tabor. Poročila so prišla z več strani (zaupniki gestapa, lovci, gozdarji). Ravnokar sem imel pri sebi na posvetu podpolkovnika Na­ gla, kapetana Jungbauerja, podpolkovnika Pallua-Galla in Sturmbannführerja Vogta, da bi takoj pripravili ustrezno akci­ jo. Vermanšaft bo dal zanjo 1000 mož pod mojim vodstvom. Jungbauer ima glede akcije pomisleke, ker bo v Mežiški dolini akcija, v kateri bodo deli naših sil držali zaporo. Gauleiter! Položaj na Pohorju je edinstven. Mogoče je, da z enim udarcem pomirimo Spodnjo Štajersko. Prosim vas, da bi pri Rösenerju zahtevali, naj izvede akcijo. Priprave bi morali končati v noči od 5. na 6., napad pa bi začeli 6. novembra do­ poldne. Če policijske sile niso na razpolago, bi zadostoval do­ datek 3 ali 4 čet vojske s težkim orožjem. Prosim, da posredu­ jete v interesu pomiritve Spodnje Štajerske.«2 8 Pri obeh poročilih je potrebno pripomniti, da je dobil Steindl od svojih informatorjev močno pretirane podatke o številčnem stanju Pohorskega odreda. Netočna je bila tudi vest o partizanskem taborišču, ki naj bi bilo v prostoru Komisijsko sedlo - Lovrenško jezero - Skrivni hriber. Omenili smo že, da je bil odred v teh dneh pri Črnih mlakah in Pri tablah blizu Čr­ nega jezera. Zagrizeni sovražnik Slovencev in partizanov Steindl je hotel prek Uiberreitherja in drugih nacistov izsiliti od generala Rö- senerja večjo akcijo proti Pohorskemu odredu, saj je upal, da 268 sc bo ponovil 8. januar 1943, ko jim je uspelo uničiti Pohorski bataljon. Toda Rösener je predlog zaradi pomanjkanja policijskih sil zavrnil. Steindl je pričel nato pripravljati samostojno akcijo vermanov, ki pa jo je Rösener iz prestižnih razlogov prepove­ dal. Steindlu je ukazal, da se vermanšaft vzdrži kakršnihkoli ofenzivnih akcij na Pohorju vse do velike akcije, ki jo bo orga­ niziral Rösener sam. Zahvaljujoč Rösenerjevim poveljem je os­ tal vermanšaft še naprej v defenzivi. Akcijo za pomiritev Spod­ nje Štajerske je nameraval Rösener izvesti po vrnitvi policijskih enot z operacij na Dolenjskem in Notranjskem.2 9 Vogt je poslal 6. novembra 1943 Steindlu prepis Rösenerje- ve odklonilne brzojavke z dne 5. novembra glede takojšnje več­ je akcije proti Pohorskemu odredu. Ta jo je takoj posredoval Uiberreitherju ter v svoji nemoči in nejevolji, ker ga Rösener ni »razumel« pripisal: »Če si banda pripravlja zimski tabor, bo vse v redu, če pa je samo prehodni tabor, ne bo izkoriščena edin­ stvena priložnost.«3 0 Dne 6. novembra 1943 je poslal Vogt Steindlu v vednost ko­ pijo svojega poročila o partizanski dejavnosti in dejavnosti last­ nih moči. Med drugim je navedel, da še nima poročil od treh vermanšaftskih poveljstev, ki so na terenu v pohodu za parti­ zani. Izvidniška enota varnostne policije pa mu je sporočila, da je odkrila med Vitanjskim sedlom in Thurnom (k 1465) 700 m dolgo partizansko zasedo. Partizanska zaseda naj bi bila postav­ ljena tudi med Vitanjskim in Komisijskim sedlom. Ena od na­ slednjih izvidnic, kije šla od Pungarta prek Črnega vrha, je pri Koti 1535 naletela na izpostavljeno partizansko stražo.3 1 Pohorski odred je po preizkušeni taktiki takoj po ustanovit­ vi razposlal nekaj svojih enot iz taborišča pri Črnem ježem na več strani. Enota približno 20 borcev je bila zvečer 5. novembra v Golavabuki. Pri Martinu Pogladiču je dobila nekaj živeža, pri Francu Levovniku na Brdah živež, oblačila in perilo, pri Mariji Živkart pa platno. Od 6. novembra 1943 seje na območju Ribnice zadrževala po orožniških poročilih partizanska enota približno 80 mož. Pozno zvečer je odpeljala iz vile Gasteiger v Josipdolu 2 konja z opremo, precej perila in odej. To so Nemci zasegli svojcem pokojnega lastnika Lenarčiča, ki so jih izgnali, Vitezovi partiza­ ni pa so zasegli robo njim. Ta večer so partizani uničili tudi te­ 269 lefonske linije na območju Vuhreda. Večje število partizanov se je zadrževalo 6. novembra tudi pri več kmetijah v Kotu in Keb- Iju.3 2 ODRED USPEŠEN V GRUŠOVJU IN NA PRIHOVI Štab odreda se je takoj po ureditvi in razporeditvi svojih enot odločil za prvo vojaško akcijo. Pobudo zanjo je sprožil Bo­ ris Vinter. Na hitrico je sestavil enoto prostovoljcev, kije štela blizu 20 borcev in starešin. Poleg Vinterja so znani Aleksandar Vojinovič-Vojin, Maks Čepič-Iztok, Franc Žigart-Vitez, Milan Trtnik-Milanček, Alojz Vindiš-Dunda, Hilda Turk-Dunja, Mak­ sim Peklar-Fonzi, Ernest Vobovnik, Ivo Skerlovnik, Ivan Kova- čič-Gandi, Franc Štrucelj-Cigo, Marjan Krevh, Jože Antoličič, Jakob Mihelič-Savo, Marko in glavni vodnik domačin Milan Ivanuša-Vencelj iz Fošta nad Oplotnico. Vencelj, ki si je po po­ begu iz nemške vojske ob koncu avgusta 1943 znajdljivo in po­ gumno našel prek Vukovih v Kotu zvezo ter šel med pohorske partizane, je sedaj soborce zanesljivo vodil v zasedo v Grušovje na glavno cesto. Po spominih borca Fonzija seje celo govorilo, da gredo »počakat« Steindla. Iz taborišča pri Črnem jezeru so krenili 5. novembra zvečer. Pot jih je vodila skozi Modrič v Zlo- gono goro. Tu so 6. novembra predanih pri Venclovem znancu Janezu Leskovarju. Ponoči so šli skozi Ugovec in Prihovo v Gru­ šovje na glavno cesto Maribor-Celje. Pri stari kapelici na odce­ pu za Prihovo je Boris Vinter postavil mitraljezca. Skupino, ki jo je vodil C igoje Boris razvrstil nekoliko nižje pri kozolcu. Z njo je načrtoval napad na vozilo, ki so ga pričakovali iz smeri Slovenskih Konjic. Naloga tretje skupine, razvrščene pri hiši tik nad glavno cesto, je bila preprečiti morebitni dostop vozi­ lom iz smeri Slovenska Bistrica. Iz konjiške smeri je ob polnoči pripeljal avtomobil. Ker je mitraljez zatajil, je dal Boris znak za napad s streli iz svoje brzostrelke. Po prvih strelih se je avto us­ tavil ter se pričel potem zvratno počasi pomikati po klancu, vendar se je kmalu ustavil. Žarometi so ugasnili in borci so ugo­ tovili, da so napadli poltovorni avtomobil. Iz njega se je širil močan vonj po žganih pijačah. Kabina je bila prazna, le dve ese- sovski kapi in pištola z naboji sta pričali, da sta sovražnikova vojaka zbežala. Boris je sedel za volan, nekaj borcev se je stla­ čilo na avtomobil. Tako so se eni počasi odpeljali na Prihovo, 270 drugi pp so jim sledili peš. Iz avtomobila so izpraznili nekaj za­ bojev sira, tobaka in okoli 100 steklenic žganih in drugih pijač. Medtem je šlo nekaj partizanov v bližnje občinsko poslopje, kjer so razbili okna, vrata, telefonske naprave in raztrgali Hit­ lerjeve slike. Nekaj arhiva so uničili v stavbi, nekaj pa so ga vrgli na avtomobil, vse skupaj polili z bencinom in petrolejem, ki so ga dobili v trgovini ter zažgali. Ogenj je sprožil v avtu sireno, ki je potem tako močno zavijala, da je dvignila daleč naokoli na noge staro in mlado, saj je naznanjala, da se v vasi dogaja nekaj nenavadnega, posebnega. V trgovini pri Oberskih, kjer je stal avtomobil, so dobili precej potrebnih reči, robe, čokolado, ci­ garete, nekaj živilskih nakaznic in denarja ter lovsko puško. Spričo uspele akcije so dobro razpoloženi partizani, nenava­ den kres, smeh in hrup sredi noči zvabili iz hiš skoraj vse vaščane. Tu ob glavni cesti domačini v teh hudih časih niso bili vajeni partizanskih obiskov. Nacistični »apeli« in drugo nasilje jih je hudo tlačilo. Zdaj so čutili pravo olajšanje in partizanska akcija na avtomobil se je spremenila v krajši spontani miting, na katerem sta prijaznim domačinom spregovorila Boris in Vo­ jin. Po slovesu ob pol dveh 7. novembra od domačinov so šli partizani do Tinja in tu nekoliko počivali. Na poti so se srečali s svojim bataljonom in potem skupaj prispeli v taborišče pri Črnem jezeru. Tu so oddali kar so v akciji pridobili, Vojin in Franta pa sta vsem borcem govorila o uspešno opravljeni akciji ter poudarila njen vojaški in zlasti politični pomen. Nemški orožniški patrulji iz Slovenskih Konjic in Oplotnice sta brez uspeha iskali partizane, ki so izvedli akciji v Grušovju in Prihovi. Plamen gorečega avtomobila je bil tako močan, da so videli njegov odsev tudi orožniki z opazovalnega stolpa v Op­ lotnici.3 3 Orožniška postaja Slovenske Konjice je poročala, daje oko­ li 15 partizanov napadlo 6. novembra ob 24. uri v Grušovju ese­ sovca Untersharfiihrerja Herberta Mayerja in Rudolfa Müller- ja, ki sta lažje ranjena zapustila avtomobil in se zatekla na orožniško postajo Slovenske Konjice. Orožniki iz Oplotnice so v poročilu močno pretiravali, da se je zbralo 7. novembra od 0,30 pred trgovino Terezije Oberski v Prihovi 40-50 partizanov. Dalje so navedli, da se je nekaj partizanov pripeljalo z esesov- skim tovornim avtomobilom in da so odnesli iz trgovine za pri­ bližno 1000 RM vrednosti. Komandant varnostne policije in 271 Iefonske linije na območju Vuhreda. Večje število partizanov se je zadrževalo 6. novembra tudi pri več kmetijah v Kotu in Keb- lju.3 2 ODRED USPEŠEN V GRUSOVJU IN NA PRIHOVI Stab odreda se je takoj po ureditvi in razporeditvi svojih enot odločil za prvo vojaško akcijo. Pobudo zanjo je sprožil Bo­ ris Vinter. Na hitrico je sestavil enoto prostovoljcev, kije štela blizu 20 borcev in starešin. Poleg Vinterja so znani Aleksandar Vojinovič-Vojin, Maks Čepič-Iztok, Franc Žigart-Vitez, Milan Trtnik-Milanček, Alojz Vindiš-Dunda, Hilda Turk-Dunja, Mak­ sim Peklar-Fonzi, Ernest Vobovnik, Ivo Skerlovnik, Ivan Kova- čič-Gandi, Franc Strucelj-Cigo, Marjan Krevh, Jože Antoličič, Jakob Mihelič-Savo, Marko in glavni vodnik domačin Milan Ivanuša-Vencelj iz Fošta nad Oplotnico. Vencelj, ki sije po po­ begu iz nemške vojske ob koncu avgusta 1943 znajdljivo in po­ gumno našel prek Vukovih v Kotu zvezo ter šel med pohorske partizane, je sedaj soborce zanesljivo vodil v zasedo v Grušovje na glavno cesto. Po spominih borca Fonzija seje celo govorilo, da gredo »počakat« Steindla. Iz taborišča pri Črnem jezeru so krenili 5. novembra zvečer. Pot jih je vodila skozi Modrič v Zlo- gono goro. Tu so 6. novembra predanih pri Venclovem znancu Janezu Leskovarju. Ponoči so šli skozi Ugovec in Prihovo v Gru­ šovje na glavno cesto Maribor-Celje. Pri stari kapelici na odce­ pu za Prihovo je Boris Vinter postavil mitraljezca. Skupino, ki jo je vodil C igoje Boris razvrstil nekoliko nižje pri kozolcu. Z njo je načrtoval napad na vozilo, ki so ga pričakovali iz smeri Slovenskih Konjic. Naloga tretje skupine, razvrščene pri hiši tik nad glavno cesto, je bila preprečiti morebitni dostop vozi­ lom iz smeri Slovenska Bistrica. Iz konjiške smeri je ob polnoči pripeljal avtomobil. Ker je mitraljez zatajil, je dal Boris znak za napad s streli iz svoje brzostrelke. Po prvih strelih seje avto us­ tavil ter se pričel potem zvratno počasi pomikati po klancu, vendar se je kmalu ustavil. Žarometi so ugasnili in borci so ugo­ tovili, da so napadli poltovorni avtomobil. Iz njega se je širil močan vonj po žganih pijačah. Kabina je bila prazna, le dve ese- sovski kapi in pištola z naboji sta pričali, da sta sovražnikova vojaka zbežala. Boris je sedel za volan, nekaj borcev se je stla­ čilo na avtomobil. Tako so se eni počasi odpeljali na Prihovo, 270 drugi pp so jini sledili peš. Iz avtomobila so izpraznili nekaj za­ bojev sira, tobaka in okoli 100 steklenic žganih in drugih pijač. Medtem je šlo nekaj partizanov v bližnje občinsko poslopje, kjer so razbili okna, vrata, telefonske naprave in raztrgali Hit­ lerjeve slike. Nekaj arhiva so uničili v stavbi, nekaj pa so ga vrgli na avtomobil, vse skupaj polili z bencinom in petrolejem, ki so ga dobili v trgovini ter zažgali. Ogenj je sprožil v avtu sireno, ki je potem tako močno zavijala, da je dvignila daleč naokoli na noge staro in mlado, saj je naznanjala, da se v vasi dogaja nekaj nenavadnega, posebnega. V trgovini pri Oberskih, kjer je stal avtomobil, so dobili precej potrebnih reči, robe, čokolado, ci­ garete, nekaj živilskih nakaznic in denarja ter lovsko puško. Spričo uspele akcije so dobro razpoloženi partizani, nenava­ den kres, smeh in hrup sredi noči zvabili iz hiš skoraj vse vaščane. Tu ob glavni cesti domačini v teh hudih časih niso bili vajeni partizanskih obiskov. Nacistični »apeli« in drugo nasilje jih je hudo tlačilo. Zdaj so čutili pravo olajšanje in partizanska akcija na avtomobil se je spremenila v krajši spontani miting, na katerem sta prijaznim domačinom spregovorila Boris in Vo- jin. Po slovesu ob pol dveh 7. novembra od domačinov so šli partizani do Tinja in tu nekoliko počivali. Na poti so se srečali s svojim bataljonom in potem skupaj prispeli v taborišče pri Črnem jezeru. Tu so oddali kar so v akciji pridobili, Vojin in Franta pa sta vsem borcem govorila o uspešno opravljeni akciji ter poudarila njen vojaški in zlasti politični pomen. Nemški orožniški patrulji iz Slovenskih Konjic in Oplotnice sta brez uspeha iskali partizane, ki so izvedli akciji v Grušovju in Prihovi. Plamen gorečega avtomobila je bil tako močan, da so videli njegov odsev tudi orožniki z opazovalnega stolpa v Op­ lotnici.3 3 Orožniška postaja Slovenske Konjice je poročala, daje oko­ li 15 partizanov napadlo 6. novembra ob 24. uri v Grušovju ese­ sovca Untersharfiihrerja Herberta Mayerja in Rudolfa Miiller- ja, ki sta lažje ranjena zapustila avtomobil in se zatekla na orožniško postajo Slovenske Konjice. Orožniki iz Oplotnice so v poročilu močno pretiravali, da se je zbralo 7. novembra od 0,30 pred trgovino Terezije Oberski v Prihovi 40-50 partizanov. Dalje so navedli, da se je nekaj partizanov pripeljalo z esesov- skim tovornim avtomobilom in da so odnesli iz trgovine za pri­ bližno 1000 RM vrednosti. Komandant varnostne policije in 271 varnostne službe pa je v dveh poročilih navedel, daje bil napa­ deni in zažgani tovorni avtomobil iz SS-oddelkov, ranjena ese­ sovca pa iz enote Leibstandarte Adolf Hitler, da so partizani v Prihovi izpraznili trgovino, razdejali občinsko poslopje in pre­ rezali telefonske zveze. Vogt je še dodal: »Ob prijavljenih napa­ dih je orožništvo poslalo patrulje, na bandinih področjih pa po­ stavilo zasede. Trije odredi vermanšafta, ki so v akciji, doslej še niso imeli spopada. Opazovalne patriMje varnostne policije so v večjem merilu angažirane na Pohorju.«3 4 Zgodaj zjutraj 7. novembra je Josipdol zapustila partizanska enota, ki se je na tem območju zadrževala krajši čas ter odšla v sestavo odreda. V noči od 7. na 8. november sta bili na zahod­ nem Pohorju še dve partizanski skupini. Zaradi nabave živeža je okoli 15 partizanov obiskalo Martina Kovšeta na Razborci, enako število pa se jih je zadrževalo na Brdah pri Martinu Po- gladiču. Orožniki so še poročali, da so bili 7. novembra pozno zvečer pri Tončeku Merniku pri Sv. Kunigundi trije partizanski konjeniki. Zanimali naj bi se, kako je potekalo veliko zborova­ nje Štajerske domovinske zveze in kaj je na njem govoril Franz Steindl. Dalje jih je zanimalo, če so v tem kraju tečaji nemškega jezika in zagrozili, da bo usmrčen, kdor jih bo tu vodil. O treh partizanskih konjenikih, ki so prijezdili od Sv. Kunigunde, so orožniki poročali, da so se ustavili zaradi poizvedb 8. novembra tudi v Jurgovem pri Francu Kranjcu.3 5 NAPAD NA ZREČE - VELIKA ODREDOVA PREIZKUŠNJA Tako j po ustanovitvi odreda je njegov štab pospešeno zbiral podatke za izvedbo vojaške akcije, v kateri bi sodelovale vse njegove enote. Štab cone je nepretrgoma zahteval od vseh svo­ jih enot zlasti uničevanje sovražnikovih prometnih zvez in utr­ jenih postojank. Od terenskih delavcev in svojih obveščevalcev so dobili podatke o sovražnikovih postojankah v Ribnici, Vita­ nju, Zrečah in drugih. Iz več razlogov so se odločili za napad na Zreče, hkrati pa so načrtovali ustrelitev osovraženega okupa­ torjevega krajevnega vodje in člana nacistične stranke Gustava Pukla, p. d. Gruntnerja ter njegove žene Henrike ali Erike, ki je bila še bolj zagrizena nacistka kot mož. Pukl, četudi Slovenec, je bil do Slovencev sovražno razpoložen. Naše zavedne ljudi je 272 od okupacije ovajal ter jih spravljal v zapore ali izgnanstvo. Pukl je bil oborožen, hiša, ki so jo skoraj vsako noč čuvali ver- mani, pa je bila utrjena. V strahu pred partizani je velikokrat prespal tudi v Zrečah pri orožnikih ali vermanih. Tudi domači sin Gusti je bil nacist in je padel v nemški vojski. Partizani so hoteli Pukla ustreliti že avgusta, vendar je bil takrat preveč za­ stražen. Pukl je imel dve večji posesti, gostilno, trgovino, mlin, žago, kolarstvo, kovačijo in pekarno. V njegovi trgovini je bila okupatorjeva prisilna oddaja živine, poljščin in drugega. Z iz­ vedbo najstrožje kazni nad Puklom in nad njegovo ženo, ki je bila po prednikih nemškega rodu, so partizani želeli osvoboditi prebivalce Zreč in okolice njunega nacističnega pritiska in tako te ljudi še bolj povezati zgibanjem. Njuna likvidacija bi bila tudi opomin drugim okupatorjevim hlapcem, da pretrgajo čimprej stike z nacisti.3 6 Pohorski odred se je odločil za napad na Zreče predvsem tu­ di zato, ker je bilo na tem območju vključenih v odpor že precej ljudi, vojaška akcija odreda na sovražnikovo postojanko pa bi lahko pomenila za hitrejši- razvoj gibanja na tem območju še dodatno spodbudo. V tem času so na vitanjskem, zreškem in oplotniškem Po­ horju že uspešno delovali kot politični delavci borci, ki so bili poprej v bataljonu Ferdinand Špilak-Prleški Lojzek, Milan Iva- nuša-Vencelj in Tone Rader-Jasko. Kot je bilo že navedeno, so Franc Rozman-Stane s svojim spremstvom, druga Pohorska če­ ta in zlasti drugi Pohorski bataljon oživili stike s trdnimi par­ tizanskimi kmetijami in vsemi, ki so delovali s padlim Pohor­ skim bataljonom. Tudi Prleški Lojzek, Vencelj in Jasko so v raz­ meroma kratkem času pridobili veliko novih sodelavcev. Prle­ ški Lojzek je utrdil sodelovanje med prebivalci in bataljonom na območjih Skomarja, Resnika, Sv. Kunigunde, Božjega in še v nekaterih krajih že poleti 1943. Oktobra mu je za organizira­ nje in okrepitev delovanja oplotniškega terena prihajal iz enote pomagat domačin Milan Ivanuša-Vencelj. Pomembne posto­ janke so bile pri Francu in Antoniji Vetrih, p. d. Vukovih, An­ tonu Globovniku, p. d. pri Grmovih, pri Klinčevih, p. d. pri Ko­ su, pri Ljudmili Boček, vsi v Kotu, pri Francu Hojniku-Krištofu na Keblju, Pri Pristovnikovih, p. d. Brbretovih v Božjem, pri Drakslerjevih v Koroški vasi, pri Mariji Lešnik-Mimiki, p. d. pri Kolaričevih in Karlu Golčmanu v Foštu, pri Nandetu in Pepci 273 Tajnikar, p. d. Greguševi ter pri Tonetu Plajhu, p. d. Vrnikov v Koritnem, pri Konradu Vivodu-Radlu in Tonetu Somreku, p. d. pri Vivodovih v Brezju, pri Francu Bučarju, Francu Kranjcu- Gašperju, Rudiju Janežu-Živku, Mariji Škorjanc, p. d. Brezniko­ vih v Čadramu, pri Alojzu Črešnjarju, p. d. pri Petrovih v Straži, pri Zimeku v Modriču in pri Treh Pučnikovih sestrah »Pri mli­ nu« v Dobrovi pod Prihovo. V Oplotnici so delovali Franc Pe­ telinšek, Nada Brglez, njena mati Pepca Dolšak, kije kot babica prinašala na teren tudi zdravila in sanitetni material, brata Fe­ liks in Adi Pozne in še nekateri.3 7 V Zrečah je bilo precej družin, ki so sodelovale s partizani. Največ jih je bilo neposredno ali posredno povezanih z Bori­ som Vinterjem, med njimi Jožef in Betka Lepšina, Kračunovi, Marčičevi, Šreklovi, Gandetova Micka, Amalija Kos, Kustrovi, Vuhererjevi, Jožefa Gorenak in drugi. Pregled navedenih postojank ni popoln, kar tudi ni osnovna naloga tega besedila. Na celotnem območju, ki so ga organizi­ rali Lojzek, Vencelj, Jasko, Vinter in drugi je bilo še veliko so­ delavcev gibanja. Za napad na orožniško postojanko v Zrečah so bili 8. no­ vembra zbrani vsi potrebni podatki. Zbralo jih je več sodelav­ cev. Med njimi Prleški Lojzek in Vencelj, Boris Vinters pomoč­ jo Lepšinovih in drugih sodelavcev v Zrečah, Tonček Mernik s svojimi sodelavci z območja Sv. Kunigunde in drugi. Ko so orožniki poročali o treh partizanskih konjenikih, da so bili 7. novembra pri Sv. Kunigundi, so to bili člani štaba Pohorskega odreda, ki so pri Merniku dobili obveščevalne podatke ter se potem 8. novembra ustavili še v Jurgovem.3 8 Odred je bil tako 8. novembra 1943 pripravljen. V taborišču sta borcem spregovorila o vojaškem in političnem pomenu ak­ cije politični komisar Franta Komel in komandant Drago Po­ glajen. Ko so pozvali prostovoljce za bombaše, jih je stopilo iz stroja približno 20, toda komandant jih je izbral devet. Določili so enote za zasede ter 1 . in del 2. bataljona za napad na orož­ nike. Določen je bil tudi vod za ustrelitev nacista Pukla in nje­ gove žene ter za rekvizicijo robe v njihovem mlinu in trgovini. Pričetek napada je štab določil za 22. uro. Po kosilu je odšla iz taborišča predhodnica, med Peskom in Hudim vrhom pa ji je do Sv. Kunigunde sledila glavnina. V mra­ ku so se ustavili v gostilni in trgovini družine Korošec-Mernik. 274 Predsednik odbora OF Tonček Mernik je posredoval štabu od­ reda še najnovejše obveščevalne podatke. Prijazni domačini so dali borcem hrano in pijačo, štab pa je poklical v sobo bomba­ še. Razdelil jih je v tri trojke, vsak je dobil po pet bomb, na skici za napad so jim razložili naloge, ki jih čakajo. Bombaši so bili: Milan Trtnik-Milanček, Vinko Mezgec-Rajko, Martin Štuhec- Prlek, Ernest Vobovnik, Alojz Vindiš-Dunda, Maksim Peklar- Fonzi, Anton Benda-Niko, Jože Kopušar-Žovi in Albin Ratajc- Bine. Blizu 21. ure sta dala razvrščenim borcem tik pred odho­ dom v Zreče še zadnje ukaze komandant Drago in komisar Franta.3 9 Tonček Mernik je oskrbel partizanom tri vodnike, ki so vodili posamezne enote v zasede. Mernikov posvojenec 15-letni Franci Pinter, Alojz Korošec in Alojz Pavlič so odpeljali v svetlo mesečno noč Vitezovo in druge enote. Z njimi je šel tu­ di namestnik političnega komisarja odreda Vojin. Celotno ak­ cijo je vodil štab odreda ob neposrednem sodelovanju s ko­ mandantom 1 . bataljona Borisom Vinterjem, ki je bil duša ce­ lotne akcije. Boris je pripeljal enote in bombaše, določene za napad, v neposredno bližino župnišča v Zreče, kjer so bili utr­ jeni orožniki. S člani štaba je razporedil enote za napad na žup­ nišče, kjer naj bi bilo 18 orožnikov. Vodstvo bombašev je bilo zaupano komandirju Milanu Trtniku-Milančku. Njihova nalo­ ga je bila napasti orožniško postojanko z dvoriščne strani, hkra­ ti ko bi se začel napad drugih borcev s cestne in stranskih strani zgradbe. Štab odreda seje namestil v gostilno Davorina Kraču­ na nasproti župnišča. Njegov osnovni taktični načrt je bil: raz­ biti z ognjem obeh minometov, z mitraljezi, puškami in bom­ bami iz gostilne vrata ter okna orožniške postojanke v župniš­ ču s cestne strani, v istem času pa izvesti z bombaši odločen ju­ riš in glavni udar na vrata z dvoriščne strani. Bistveno je bilo vdreti s taktično ukano s silo v postojanko, obračunati z orož­ niki, potem pa izvršiti še druge naloge iz zastavljenega načrta, kot so bile pridobitev orožja, streliva, vojaške opreme, rekvizi­ cija razne robe, obračun z izdajalci in uničenje gospodarskih, prometnih ter upravnih objektov, ki so služili okupatorju. Za pomoč ranjencem sta odgovarjala Tone Hudopisk-Zvone in Ja­ kob Mihelič-Savo. Medtem ko so štab in četna poveljstva strni­ la z borci obroč okrog župnišča ter pretrgala telefonske zveze, so hiteli tudi vodniki z enotami v zasede. Pinter in Korošec sta vodila Vitezovo četo proti Konjicam. Med potjo se je Korošec 275 Središče Zreč ob napadu Po­ horskega odreda na orožniš­ ko postajo 8./9. novem ber 1943 276 ločil s skupino borcev in jih odpeljal k Zlakovi. Ta zaseda je va­ rovala dostop od Oplotnice. Druge borce so razvrstili takole: pri Podgrašku pod Brinjevo goro so pustili dodatno zavaroval­ no skupino, ki bi tudi morala preprečevati morebitni dostop sovražnikove pomoči iz Oplotnice. Naslednje zasede proti Slo­ venskim Konjicam so postavili ob železniški progi (ki je ni več), pod Marinškovim kozolcem, ob reki Dravinji in pri Planincu. Alojz Pavlič je odpeljal skupino borcev na zavarovanje proti Vi­ tanju in enoto za akcijo pri Puklu.4 0 V mrzličnih pripravah za napad se je dogodilo nekaj ne­ predvidenega. V gostilni Višič v Zgornjih Zrečah ob cesti proti Skomarju je bila patrulja 5 orožnikov z zagrizenim okrajnim stražmojstrom Avstrijcem Steinbergerjem. Krenila je v Zreče, opazila v bližini Kračunove gostilne partizane in Steinberger je pričel po njih iz brzostrelke streljati. Dva orožnika iz patrulje Slovenec in Avstrijec sta se partizanov tako prestrašila, da sta zapustila Steinbergerja in se skrila v stranišče pošte za Kraču­ novo gostilno. Tu sta se zadrževala do konca partizanske akcije. Kam je šel Steinberger z dvema orožnikoma, ni ugotovljeno. Verjetno so se vsi še zadnji trenutek pred napadom zatekli k orožnikom v župnišče. V tem primeru bi bilo v postojanki 16. orožnikov.4 1 Orožniška patrulja je s streljanjem opozorila na nevarnost preostale orožnike, ki so se za obrambo naglo pri­ pravili. Ker partizani niso več mogli računati s presenečenjem, so z napadom pričeli, kot je bil načrtovan, ob 22. uri. Iz gostilne so odprli ogenj iz strelnih orožij ter aktivirali lahka italijanska minometa, vmes je eksplodiralo tudi nekaj ročnih bomb. Toda kljub dobri zamisli napada so se pričele težave. Minometa sta nekajkrat zgrešila vrata in okna, nekaj min je bilo sabotiranih in tako nista izpolnila pričakovanega uspeha. Ta bi bil v hitrem razbitju vrat in oken, kar bi omogočilo vdor jurišnikov ter po­ vzročilo zmedo v sovražnikovi posadki. Pričakovanega prese­ netljivega učinka ni bilo, zato je sledilo povelje za juriš z vseh strani. Trije borci, med katerimi je bil tudi Maksim Peklar-Fon- zi, so se le prebili skozi glavna vhodna vrata s cestne strani. Po­ škodovana vrata so popustila in v stavbo so vdrli skozi dvorišč­ na vrata tudi bombaši. Orožniki so se umaknili v prvo nad­ stropje. Tu so se pričeli utrjevati in pripravljati za odločen od­ por. Partizani so v pritličju naleteli na kuharico domačinko. Ker niso o njej vedeli nič slabega, so jo vso prestrašeno odpe- 277 Ijali iz poslopja. S tem so izgubili nekaj dragocenega časa. Raj­ ko, Prlek, Ernest, Milanček, Dunda in še nekateri so streljali v prvo nadstropje, po krajši pripravi pa so se pognali po stopni­ cah navzgor, odkoder so se streljaje branili orožniki. Cilj bom­ bašev je bil zmetati po gornjem hodniku bombe, ki bi razbile vrata sob, iz katerih so se sovražniki upirali in tako zlomiti nji­ hov odpor. Toda orožniki sojih prehiteli. Vrgli so med nje eno ali več bomb. V trenutku so bili ranjeni: Rajko, Prlek in Ernest, ki si je ob padcu polomil tudi več reber, medtem ko je bil od hude eksplozije povsem omotičen Milanček. Eksplozija je bila tako močna, daje vrgla vse, ki so bili na stopnicah, v pritličje. Ranjence so umaknili, Milanček pa je potem, koje nekaj časa ležal v šupi, prišel k sebi in pričel zopet zbiral bombaše. Stal je na greznici, pokriti z deskami. Priletela je sovražnikova bomba, padla k njegovim nogam, eksplodirala, razbila desko in Milan­ ček je bil na svoje ter splošno presenečenje ostalih nepoškodo­ van. S težavo se je izkopal iz greznice, soborci so mu dali po­ trebna suha oblačila in čevlje, nakar je šel zopet s tovariši v na­ pad. »Žrtev« greznice je bil to noč tudi Albin Ratajc-Bine, ki se je enako kot Milanček izkopal iz nje ves moker. Napad se je z nezmanjšano ostrino nadaljeval, orožniki pa so zagrizeno stre­ ljali na vse strani. Mitraljezci so jih ovirali, kolikor je bilo mo­ goče. Nekateri borci so poskušali s pomočjo lestve vdreti skozi okna v prvem nadstropju in tudi skozi stranišče. Boris in drugi so pozivali okrajnega stražmojstra Otta Tschaunerja in druge k vdaji. Toda vsa prizadevanja so bila zaman. Tedaj je štab ukazal požig postojanke. V veži je bilo več borcev, med njimi tudi Fonzi, ki so iztočili iz orožniškega motornega kolesa bencin in ga razlili po pritličju ter stopnišču. Tu so našli še nekaj bencina in petroleja, več pa so ga dobili pri Kračunu. Plamen je najprej močno zagorel, vendar je bil preslab, da bi resno ogrozil orož­ nike. Borci so pričeli prinašati suhljad in drva, kar je ogenj močno razvnelo. Prej v juriših in sedaj v tem tveganem delu, ko je bilo potrebno teči po razsvetljenem nevarnem dvorišču seje med drugimi izkazala tudi 18-letna borka Silva Drame-Nada iz Zagorja ob Savi, ki so ji pravili tudi Zlatolaska. Ivan Kovačič- Gandi, ki je bil blizu nje, Dunda, komandant Drago in tudi drugi sojo svarili, naj bo previdna, toda Nada, kot preizkušena borka, ni poznala strahu in tudi ni dovolila, da bi ji kdo preprečeval sodelovanje v juriših ali v izvrševanju drugih najtežjih nalog. Bi- 278 la je samozavestna junakinja, s soborci izredno tovariška, pri­ kupna in zelo priljubljena. Orožniki so dvorišče močno obstre­ ljevali in ko je Nada ponovno hitela po dračje, jo je zadel sov­ ražnikov rafal. Zakrilila je z rokami in padla. Gnadi je bolestno vzkliknil: »Nada je padla, Nada je ranjena.« Pretresljiva vest je šinila bliskovito od borca do borca. Gandi je preskočil ograjo in se priplazil po čistini do Nade, jo naložil nase, pokril s svojim plaščem in se plazil pod delno zaščito soborcev nazaj k ograji. V ugodnem trenutku se je z Nado pognal čez ograjo. Reševanje je bilo izredno tvegano, saj je Gandi ob prihodu do štaba, ki je bil prav blizu in ob predaji Nade pravkar obveznemu Ernestu ugotovil, da ima od krogel močno razcefran nahrbtnik in plašč. Ernest je hudo krvavečo Nado prenesel do roba gozda. Tuje bil tudi komandant Drago. Toda sklonjena nad njo sta pretresena ugotovila, da ni več živa.4 2 In kako je bilo v sovražnikovem taboru? Orožniški straž- mojster Golmann je telefoniral 8. novembra ob 23. uri iz Slo­ venskih Konjic orožniškemu glavarstvu Maribor, da slišijo stre­ le in detonacije ročnih bomb iz Zreč ter da ni mogoče dobiti za­ radi pretrganih telefonskih zvez s tamkajšnjo orožniško posta­ jo stikov. Orožniški stražmojster Stocker je iz orožniške postaje Oplotnica v istem času telefoniral Golmannu v Slovenske Ko­ njice, da so iz smeri Zreč opazili znake za pomoč, da je slišati strele iz strojnic in detonacije ročnih bomb ter da so poslali proti Zrečam patruljo. V Slovenskih Konjicah je sovražnik hit­ ro ukrepal. Ob 23.30 je poslal pod vodstvom Golmanna proti Zrečam na pomoč akcijski vod 30 mož. Proti Zrečam sta hitela na pomoč iz Maribora tudi Steindl s 30 vermani in orožniški akcijski vod, tudi približno 30 mož.4 3 Medtem koje trajal napad v Zrečah, so partizani ustrelili na­ cista zakonca Eriko in Gustava Pukla, ki to noč nista bila zastra­ žena, ter odpeljali tri močno otovorjene vozove razne robe. Pri partizanski kmetiji Filipa in Veronike Grobelnik, p. d. Ločniški Kotnik na Resniku, so začasno shranili 14 vreč moke, nekaj druge robe pa so spravili pri partizanski kmetiji Jožeta Pačnika, p. d. Spodnji Vidmar ter vrnili prazne vozove v Zreče. Orožniki so poročali, da so partizani zažgali poleg orožniške postaje, ki je pogorela do tal, tudi leseno skladišče železniške postaje, ki je prav tako popolnoma pogorelo.4 4 V akciji so sc spopadle s sovražnikom tudi zasede. Koman­ dir Vitez je pričakoval, da bo sovražnik poslal pomoč iz Sloven­ skih Konjic v Zreče s tovornjaki in na konjih. Zato je postavil ob cesti dva mitraljeza, ob ozkotirni železnici samo enega. Bor­ ce s puškami je razvrstil od ceste čez celo dolino. Orožniki in drugi sovražniki pa so prišli v glavnini v strelcih nepričakovano ob železniški progi. Komisar čete je to sporočil Vitezu, ta pa je sem prihitel z mitraljezcem. Medicinec Mirko Drvenik-Niko je ob pripravi na spopad skočil v potok. Eden od partizanov je po­ motoma sodil, daje Nemec, ustrelil je in ga lažje ranil v nogo. Sovražnika je strel opozoril na nevarnost in se je od tod umak­ nil, vendar je pri Marinškovem kozolcu pri Spodnjih Zrečah ponovno naletel na partizansko zasedo. Tu je Franci Pinter med policisti prepoznal Lojzeka Kumerja iz bližnjega Bezovja ter mu zaklical: Lojzek. To je bilo dovolj, da gaje verjetno pre­ poznal po glasu ali tudi s pogledom, povesil je puško, ustrelil v tla in zbežal. Streljaje na vse strani je z njim bežalo še kakih 20 drugih očitno zbeganih sovražnikov. Partizani so streljali za njimi, njihov beg pa je pospešil še partizanski mitraljezec, ki je udaril po njih ob Dravinji. Le krat­ ko pa je odgovoril od železniške proge sovražnikov mitraljez - Šarec. V zasedi proti Oplotnici naj bi imela partizanska zaseda smolo. Sovražnik jo je opazil, previdno obšel ter nadaljeval po­ hod v Zreče.4 5 Iz poročila orožniške postaje Slovenske Konjice z dne 9. no­ vembra ob 6,30 je razvidno, da seje njihov akcijski vod, kije od­ šel na pomoč 8. novembra ob 23,30, zatem spopadel s partizani blizu Radane vasi oziroma že bližje Spodnjim Zrečam. Na pa­ ničnem begu se jim je izgubil glavni orožniški stražmojster An­ ton Schupnek, ki seje zjutraj z izgovorom, daje na begu zašel, vrnil. V istem poročilu je dalje navedeno, daje šla na pomoč v Zreče iz Oplotnice patrulja desetih orožnikov pod vodstvom stražmojstra Stockerja in daje po krajšem spopadu s partizani pred Zrečami prišla v postojanko Zreče 9. novembra ob 1,45.4 6 Oblegana orožniška zgradba je močno zagorela. Partizani so upali, da se bodo orožniki v tako brezupnih razmerah vdali. Štab odreda je slišal streljanje na položajih zased proti Sloven­ skim Konjicam in proti Oplotnici. Pohitel je s prevozom ranjen­ cev in padlih. Orožniki so še kar naprej streljali in klicali s po­ močjo raket na pomoč ter z njimi hkrati osvetljevali prostor 280 P ohorskega odreda na o ro žn iško postajo v Zrečah 8 ./9 . n o vem b er 1943 s spopadom a pri R > 1 va si iti p ro ti O plotnici okoli stavbe. V zgradbi je bilo slišati nekaj eksplozij, ki jih je ver­ jetn o povzročil plam en. Sovražnik s e je potuhnil, partizani pa niso več m ogli tvegati ponovnega napada. Zato bi potrebovali nekaj več časa, ki ga spričo razm er v zasedah niso imeli. Žal tudi niso m ogli izpeljati zadnje zam isli, da bi držali še krajši čas blo­ kirano gorečo postojanko. O rožniki bi se m orali vdati ali pa bi zgoreli. K er ni m ogel štab na h itro organizirati okrepitve o b ­ ram b e proti O plotnici, o d k o d e r se je sovražnik bližal, je okoli pol druge u re ukazal um ik. Tako s e je po treh in pol urah o d red organizirano um aknil k Sv. K unigundi. Približno v istem času so se u m ak n ile tudi zasede te r enote s prevozom zaplenjene ro ­ be od Pukla.4 7 D aje sovražnik po krajšem sp o p ad u obšel zasedo proti O p­ lotnici, p o trju jeta tudi poročili orožniške postaje Slovenske K onjice in orožniškega glavarstva M aribor, kjer je navedeno, d a je najprej prišla ob 1,45 v postojanko v Zreče sk u p in a 10 orožnikov iz O plotnice, za njimi se je okoli druge ure pripeljal na pom oč iz M aribora Steindl s 30 verm ani, iz M aribora pa jim je s tov o rn jak o m ob eni uri sledil še orožniški akcijski vod s p ri­ bližno 30 m ožm i pod vodstvom okrajnega orožniškega p o ro č­ nika L oibnerja. V poročilih so pohvalili zreške orožnike in nji­ hovega vodja O tta T schaunerja, da so se pogum no branili, kot tudi orožniško p atru ljo petih članov pod vodstvom okrajnega n ad stra žm o jstra S te in bergerja, ki jo je zatekel partizanski na­ pad na njenem o b h o d u iz zreške postojanke. Dalje je iz poročila še razvidno, da sta bila h u d o ran jen a O tto T schauner, zagrizen dom ačin, po o četu Avstrijec, in policijski rezervist Karel H art­ m ann, lažje ranjen policijski rezervist Avgust K oren, zastru p ­ ljen z d im o m orožniški stražm o jster Ivan S charf te r ustreljena krajevni sk u p in sk i vodja G ustav Pukl in njegova žena Erika. O rožniki so v p o ro čilu m očno pretiravali, d a je njihovo postajo n ap ad lo približno 200 partizanov, ki naj bi se um aknili proti S kom arju ali R esniku.4 8 Iz teh poročil lahko sklenem o, da je štab o d red a ravnal p ra ­ vilno in realno, k o je ukazal um ik iz Zreč. Proti Slovenskim Ko­ njicam , kjer je bilo v zasedi okoli 30 partizanov, ki so d o b ro raz­ porejeni, pregnali sovražnikovo en o to v m oči 30 mož, so bile razm ere ugodne. D rugače je bilo p ro ti O plotnici. T u je bilo v za­ sedi na p recej široki črti okoli 20 partizanov, ki jih je po k ra t­ kem sp o p a d u obšla o p lo tn išk a sk u p in a desetih orožnikov in je 282 brez težav prišla v Zreče 9. novem bra ob 1,45, od k o d er so se partizani že um aknili. Č etrt ure za orožniki je prišel v Zreče s 30 verm ani Steindl, km alu za njim še orožniški akcijski vod, pri­ bližno 30 mož, iz M aribora. Razm erje m oči pri tej zasedi bi se tako km alu po drugi uri sprem enilo na 20 : 70 v korist sovraž­ nika. Takšno število sovražnikovih m ož pa številčno šibka in raztegnjena od redova zaseda ne bi m ogla zadržati, saj je ne bi bilo težko prebiti ali obiti. Glavnina odredovih enot ni m ogla okrepiti zasede, ker je bila vezana na blokado orožnikov, na po­ m oč in prevoz ranjencev ter m rtvih, na rekvizicijo pri Puklu in še na druge akcije v Zrečah. Sovražnik je im el dva hudo in enega lažje ranjenega te r ene­ ga zastrupljenega z dim om ozirom a s plinom . Partizansko po­ ročilo navaja dva padla in sedem ranjenih borcev. Te podatke pa je p o trebpo zaradi poznejših ugotovitev popraviti. Padli so trije borci in ena borka, ranjenih pa je bilo osem . Padli so Janez Pustoslem šek iz G ornjega grada, H erm an s Koroškega, borec, ki ga na um iku niso videli ter je ostal v Zrečah pri K računovi žagi za gostilno ter Silva D ram e-Nada. Huje ranjeni so bili Vin­ ko Mezgec-Rajko, M artin Štuhec-Prlek, E rnest Vobovnik, M ar­ jan Krevh, Miloš, Florjan (Franc Petek) in lažje ranjena M irko D rvenik-Niko te r Ivo Skerlovnik. Nado in Pustoslem ška so z vojaškim i častm i pokopali na pokopališču pri Sv. Kunigundi, od njiju sta se v im enu od red a poslovila kom isar Franta in nje­ gov nam estnik Vojin. Poslednje slovo od priljubljene Nade in dobrega te r pogum nega Jožeta je bilo za številne partizane in nekaj dom ačinov izredno pretresljivo, saj so vsi jokali. Da ni bil njun grob nikoli brez cvetja, je nepretrgo m a skrbela m ladina. B orca H erm ana, ki je bil hudo ranjen v glavo in je um rl na p a r­ tizanski km etiji pri V avpotovih na Resniku, so pokopali v goz­ du nad km etijo. Miloš in Franc Petek-Florjan sta bila tudi v sk­ rbni negi pri Vavpotovih. Zdravit ju je hodil kot H erm ana iz od­ reda Zvone. Po ozdravitvi sta se vrnila v odred. Miloš, Florjan in H erm an so bili najprej v negi na partizanskih km etijah Šte­ fane na G orenju in pri O struhu na Resniku. Od tod so jih p re ­ peljali k Vavpotovim . Na partizanski km etiji pri Lovcu v Lehnu so ozdravili M irka Drvenika-Nika, ob njegovem prihodu pa se je tu še zdravil Jože Šavc-M irko, ki ga je po nesreči ranil sobo­ rec pri čiščenju orožja. E rnest in Prlek sta si v krajšem času za­ celila rane, skrita na Ernestovem dom u v Ribnici na Pohorju. 283 Največ so jim a pom agali dom ači te r odlična partizanska so d e­ lavca V iktorija M iklavc, babica in dr. Dušan Šebar, oba iz Rib­ nice. M arjan Krevh, ki je bil ranjen v hrbet, s e je zdravil nekaj dni pri se k re tarju K ristlu v gozdu B urcu, potem pa še dobra dva ted n a na partizanski km etiji pri M arzelovi Lenčki, p. d. pri K ranjčevih v G olavabuki.4 9 Štab o d re d a je poslal zgodaj zjutraj 9. n ovem bra nekaj d o ­ m ačinov, svojih sodelavcev, na oglede v Zreče. Še m ladoletni D rakslerjev Ivan iz K oroške vasi je okoli pogorišča orožniške postaje opazil veliko orožnikov. Po Z rečah je hodil tudi Steindl. N acisti so bili hudo razburjeni. Šel je tudi v K računovo žago, k jer je ležal približno 22-letni padli partizan. Sem je prišel tak­ rat tudi d o m ačin n e m č u r Ivan V erčnik, p. d. Keki, k ije padlega b o rca obrcal in opljuval. Partizani so to zvedeli in V erčnika po­ zneje ustrelili. Pačnikov 15-letni sin z R esnika je šel ugotovit razm ere na Puklovo posestvo. G ostilničarka G ustika K račun je povedala, da so bili orožniki v goreči postojanki že v taki stiski, da so povezali rjuhe, po katerih so se nam eravali spustiti iz p r­ vega n ad stro p ja. Tako so povedali orožnikom , ki so jim prišli na pom oč. Zgodaj je k njim v gostilno prišel z orožniki in ver- m ani tudi Steindl. Vsi so bili razburjeni in p restrašen i. Steindl je bil ves iz seb e te r je tu celo pozabil svoj vojaški nož.5 0 N apad na Z reče je bil za P ohorski odred, ki s ije zadal to za­ htevno nalogo že v petem dnevu po svoji ustanovitvi dokaj h u ­ da preizkušnja. Štab je napad d o b ro načrtoval, hotel je doseči po p o ln uspeh, k a r je bilo povsem realno, v en d ar m u zaradi sp leta nekaj objektivnih neugodnih okolnosti tega ni bilo m o­ goče doseči. Vzroki, ki so preprečili popoln uspeh so bili tile: o d re d u ni uspelo sovražnika z n ap ad o m presenetiti, k a r je p re ­ p rečila oro žniška patrulja, k ije pričela v Z rečah streljati na p a r­ tizane in je tako o p ozorila posadko postojanke na nevarnost; zaseda p ro ti O plotnici je bila številčno prešibka, preblizu Zreč in tudi ne najbolje razporejena. Sovražnik jo je brez težav prebil oziro m a obšel in prišel pravočasno do goreče postojanke te r tako p rep re č il popoln partizanski uspeh; vrh vsega pa še zagri­ zena sovražnikova o b ra m b a v utrjeni postojanki. N apad na sovražnikovo postojanko v Z rečah je p o treb n o kljub n av ed en em u oceniti kot zelo odm evno akcijo m ed p re ­ bivalstvom , m očno pa je vznem irila tudi sovražnika. 284 Štab IV. operativne cone je izrekel v dnevnem povelju 3. de­ cem bra 1943 P ohorskem u od red u za pogum en in uspešen na­ pad ter uničenje sovražnikove postojanke v Zrečah vse prizna­ nje in pohvalo, kar so v daljšem besedilu prebrali pred borci decem b ra 1943. Z askrbljenost v sovražnikovem tab oru spričo dejavnosti Pohorskega o d red a se kaže izrazito tudi iz prošnje orožniškega glavarstva v M ariboru z dne 10. novem bra 1943 poveljniku orožništva za Štajersko v G radcu za okrepitev zavarovanja elek trarn e Fala. V prošnji je navedeno, d a je po zadnjih hudih partizanskih napadih in neredih, ki so jih povzročili partizani na obm očju m ariborskega okraja, m ogoče pričakovati tudi na­ pad na vojaško pom em bno elektrarno Fala. Glavarstvo je opo­ zorilo na hude posledice, če bi partizani uničili elektrarno. Og­ roženo bi bilo obratovanje tovarne dušika v Rušah, trbovelj­ skih prem ogovnikov ter razsvetljava in pogon obratov v m no­ gih m estih in krajih. Falo je varovalo sam o devet orožnikov. Glavarstvo je pošiljalo ponoči okrepitve in je s tem slabilo m oč svojega akcijskega voda. Zato je sodilo, da bi bilo to vse skupaj v prim eru napada pohorske partizanske enote, ki šteje 400 mož in im a težke m inom ete prem alo ter poudarilo, da bi bilo Falo nujno zavarovati z vojaško enoto.'5 1 Po organiziranem um iku iz Zreč, od Sv. K unigunde in d ru ­ god so se enote o d red a ustavile pri V itanjskih bajtah. Tu so o p ­ ravili kolektivno delitev zasežene robe in se delno p rerazpore­ dili. Približno dvodnevni počitek so kot običajno povezali z raz­ člem bo in oceno opravljene akcije te r z vojaškim , političnim in k u lturnoprosvetnim delom . Borci so brali in s kom isarji p re ­ delovali partizanski tisk, deloval je tudi skojevski aktiv. Vsak skojevec je bil zadolžen, da pridobi za SKOJ vsaj enega soborca. Podobno so bili zadolženi člani KP, da delajo z enim ali z dvem a nečlanom a za njihov vstop v organizacijo. Vojaški in politični starešine so se trudili, da bi borci čim bolje ravnali z orožjem , da bi postale enote sposobne za zahtevno bojevanje te r da bi v njih čim bolj utrdili disciplino in razvili tovarištvo.5 2 AKCIJA PRI SOKOLSKEM DOMU IN RUŠKI KOČI. USTANOVITEV BATALJONA MITTE O dredu je še vedno prim anjkovalo orožja in tudi streliva. Zato so v štabu v en o m er razm išljali, kam v akcijo za enim in 285 drugim . Za m ajhno olajšanje teh težav sta 7. nov em b ra 1943 presenetljivo p o sk rb ela v Šaleški dolini pogum na teren sk a po­ litična delavca Franc Polh-Izak in A nton Lem pl-D ušan. Na h ri­ bu Kožlju pri Št. liju sta razorožila enajst lovcev, njihove puške s strelivom pa po tem poslala P o horskem u odred u . V akciji sta p o sred n o sodelovala tudi nekdanja bo rca drugega P ohorskega bataljona Janko Ž evart in Ludvik Pušnik-Janez. Ta akcija je im ela poleg d o b reg a plena 11 pušk še širši pom en. Partizansko akcijo je v obliki duh o v ite kom edije opisal dom ačin A nton Je ­ len. K om edija, ki je sram o tila in se posm ehovala nacistom , je potem u spešno krožila m ed ljudm i.5 3 Po n ap ad u na Zreče je sovražnik partizanske p rem ike vneto zasledoval. Njihove patru lje so poročale, da so videle partizan­ ske sk u p in e 9. n o v em b ra na V itanjskem sedlu, na Rogli in sk u ­ pino šestih partizanov, ki so sprem ljali dvovprežni voz, naložen z n a h rb tn ik i in drugo ro b o v Jurgovem . V prego so z Jurgovega vrnili proti dolini, partizani pa so odšli proti Č rnavskem u p o ­ toku. V noči na 11. n o v em b er je p artizanska patrulja vznem irjala o rožnike in v erm an e v L ovrencu na Pohorju. Prišli so do goz­ d arsk eg a u ra d a in streljali na sovražnikove u trd b e.5 4 Š tab o d re d a se je zavedal, da m o ra po osred o to čen ju enot pri V itanjskih bajtah zabrisati za seboj sledove, z akcijsko us­ m eritvijo svojih enot v več sm eri. K er je im el p odatke o sovraž­ nikovi kon cen traciji pri M ariborski koči in da n am erava sov­ ražnik zasesti tudi R uško kočo te r Sokolski dom , ga je n am e­ raval tu p reh iteti. Z aradi bližajoče se zim e je o d red načrtoval, da bo v tej akciji zasegel p re p o tre b n e tople odeje za borce, rju­ he za varovalne plašče te r večjo zalogo živil. Štab je tudi sklenil, da b odo koče požgali, da ne bi več služile N em cem kot izho­ diščna o p o rišča za boje p ro ti partizanom . Del enot je o d red us­ m eril tu d i proti cesti Slovenska B istrica-S lovenske Konjice, nekaj p atru lj pa je poslal še v druge sm eri.5 5 Akcija P ohorskega o d re d a 11. n o v em b ra pri Ruški koči in S okolskem d om u je sovražnike dokaj vznem irila, saj so o njej poročali orožniki, Vogt, zaščitna policija, najbolj žolčno pa Steindl. Iz njihovih poročil razberem o, d a je prišlo proti 20. uri k R uški koči 200 do 300 partizanov (m očno p retira n o - op. M. F.). Tu so pustili 30 mož, preostali so odšli h km etu M arincu. Pri njem so naročili 60 litrov kave in odšli k Sokolskem dom u, ka­ 286 m o r so prišli ob 22,30. Sem s e je od M ariborske koče pripeljal ob 24. uri s tovornim avtom obilom vojak protiletalskega top­ ništva. Partizani so šoferja s streljanjem ustavili te rg a razorožili in slekli. Potem so m u dali potrdilo, da partizani ne streljajo nem ških vojakov, če niso člani nacionalsocialistične delavske stranke Nem čije ter nanj pripisali poziv nem škim vojakom , da prestopijo za boj proti H itlerju in fašizm u k partizanom . Parti­ zanski streli so opozorili vojaško posadko pri M ariborski koči, da se pol ure od njih nekaj dogaja. Krenili so k Sokolskem u d o ­ mu, kjer pa so se jim partizani po spopadu 12. novem bra okoli 0,30 um aknili. Zopet so se ustavili pri M arincu, potem pa so po­ žgali Ruško in Č androvo kočo ter Planiko in župnišče pri Sv. Arehu. Partizani so pri Sokolskem dom u zasegli izdaten plen: 125 odej, 120 rjuh, 30 brisač, 80 prevlek za blazine, 120 kg moke, 35 kg m asti in 70 kg m edu. V spopadu z vojsko so uničili dva to­ vorna avtom obila letalstva. Iz Steindlovega poročila je razvid­ no, da sta bila v akciji udeležena kom andant Bogdan in kom i­ sar Jan, kar nam potrjuje, da je bil na delu drugi bataljon. N em cem je precej natančno opisal partizansko akcijo že om enjeni njihov sodelavec Johann Sepp, gozdni delavec, k ije stanoval pri Ruški koči. Z navedbo, d a je bilo v akciji okoli 200 partizanov je m očno pretiraval, saj je 2. bataljon, ki je akcijo iz­ vedel takrat, štel nekaj nad 80 borcev. Zaradi partizanske akcije so iz M aribora brez uspeha pohi­ teli ob 3. uri na pom oč k Ruški koči orožniški in verm anšaftski vod, desetina zaščitne policije ter m anjša enota W ehrm achta. Steindl je v svojem poročilu trpko pribil: »Ofenzivnih akcij na Pohorju ni m ogoče izvajati, k er jih je G ruppenführer R ösener prepovedal. Storili bom o vse, da zavarujem o dragocene objek­ te na Pohorju, vendar ne m orem o zagotoviti popolne varnosti. Še vedno m enim , da bi m orali takoj napraviti veliko akcijo p ro­ ti pohorski bandi.«5 6 Udeleženci iz te akcije se spom injajo, da je bila Ruška koča ob njihovem prihodu prazna, da je Sokolski dom izpraznila 2. četa, m edtem ko je bila 1. četa 2. bataljona v zasedi proti M a­ riborski koči. Sovražnika je zaseda napadla in odbila te r pri tem ranila nekaj njegovih vojakov. Po uničenju dveh tovornja­ kov in požigu Ruške koče je šel 2. bataljon m im o Šum ika, Žabje vasi v goščavo pod Veliki vrh pri Treh kraljih, kjer je zakopal del plena. Drugi bataljon je uspešno izvedel akcijo v ugodnih 287 razm erah prav v času, ko je R uško kočo zapustila orožniška po­ sadka, na njeno m esto pa še ni prišla dolo čen a verm anšaftska en o ta.5 7 S popad pri S okolskem dom u je bil zelo d obrodošel tudi skupini novincev, ki so iskali Pohorski odred. Tudi ta p rim er bo vsaj m alo ponazoril, kako težko je bilo velikokrat dobibi zvezo za o d h o d v partizansko en o to in še koliko težje je bilo p rem agovati velike n apore, zvezane s prem iki, akcijam i, boji in dru g im i o b rem en itv am i v partizanih. Gre za znam enitega Ja­ roslava Souška-Z dena, češkega rojaka, ki s e je m ed pohorskim i partizani proslavil od pogum nega borca, m itraljezca, kom an­ dirja, k o m an d a n ta bataljona do n am estn ik a k o m an d an ta Zi­ dan šk o v e brigade. Z deno je 1943 spoznal na prisilnem delu v G radcu učitelja Janeza Tom ažiča, dom a z obm očja Ljutom era, ki je im el zveze s partizani. Z deno m u je zaupal, da bi šel rad k partizan o m in Janez m u je svetoval, naj za odhod k p artiza­ nom p rid o b i še koga. Potem gaje povezal s terencem , ki je vzdr­ ževal zvezo z M ariborom . V so b o to 6. n ovem bra 1943 so se o d ­ peljali z vlakom iz G radca v M aribor Zdeno, F ranta Kràlìk, Jože Silny, Ladja Dospiva, V enca Asnik in Kamil K oudela. Na k o lod­ voru v M ariboru jih je čakal teren ec in jih potem vodil v var­ nostni razdalji po dva. Na koncu M aribora je iz hiše poklical so ­ delavca, ki jih je prevzel in vodil dve do tri ure daleč na vznožje Kozjaka. O ddal jih je zanesljivem u k m etu in se vrnil v M aribor. K m et jim je dal jesti in jih skril v seno. V nedel jo zjutraj je prišel v uniform i hitlerjevske m ladinske organizacije približno 18-let- ni k u rir iz o d red a, ki so ga m en d a im enovali M arjan. Zdeno je zvedel pozneje v partizanih, da je bil ta k u rir drzen ilegalec v M ariboru. Z M arjanom je prišel tudi Slovenec d e zerter v n em ­ ški vojaški uniform i. Z deno se je v začetku m alo prestrašil, da so m o rd a izdani, toda km alu je spoznal, da gre za d o b ro p a rti­ zansko organizacijo. Pri km etu so bili do sred e 11. novem bra in k u r ir je odhajal vsak večer brez u sp eh a na dogovorjeno jav­ ko. Pričele so se težave. V o d so tn o sti k u rirja je Z deno v sredo o d o b ril K ràlìku, da se zaradi zastrupitve stare rane na roki vrne v G radec, to d a z njim sta šta tudi Silny, ki s e je izgovarjal, da je tu b erk u lo zen in Dospiva, da g a je partizanstva strah. Ob vrnitvi s e je tere n ec n a Z d e n a z e lo razjezil, saj je sedaj bila varnost vseh m o čn o ogrožena. M arjan je odločil, da se m orajo, četudi brez zveze, n e m u d o m a prebiti naslednjo noč od 11. na 12. n o v em b er 288 čez Dravo na Pohorje. V četrtek 11. novem bra so štirje novinci in terenec težko pričakali polnoč. Nekaj pred odhodom pa je terenec od veselja zažarel in poskočil. »Slišite,« je rekel, »tam so naši«. To je bilo ob opisanem partizanskem spopadu z naci- sitičnim i protiletalci. Potem je izbruhnil ogenj in M arjan je de­ jal: »Vidite, tam so naši.« Takoj so krenili iz Šobra ter prišli do brodarja pri Rušah. Ta se je nekoliko obotavljal in M arjan ga je m alo prestrašil s pištolo. B ro d a rje potem vse prepeljal čez Dravo. Nato so hiteli m im o Ruš in Sokolskega dom a te r prispe­ li v petek zjutraj k še goreči Ruški koči. Švabov tu ni bilo in M arjan je od dom ačinov zvedel za sm er partizanskega um ika. V soboto 13. novem bra zjutraj so prišli do drvarja, ki je šel z M arjanom po partizane. Proti večeru sta se vrnila s patruljo Po­ horskega odreda. K er so bili partizani v nem ških uniform ah, so se jih novinci zopet ustrašili, toda km alu je bilo vse ugodno raz­ rešeno in zvečer so novince v B ogdanovem bataljonu prisrčno sprejeli. Tako se je za tri Čehe srečno končala enotedenska tve­ gana pot iz G radca na Pohorje. O štirih partizanih in obvezniku iz nem ške vojske je po ro ­ čala tudi orožniška postaja Selnica ob Dravi. Navedli so, da so bili vsi zbrani 11. novem bra zvečer pri Aojzu Rožiču pri Sv. Kri­ žu 42 (Šober), od tod so šli okoli 2. ure 12. novem bra k brodu, da bi se prepeljali čez Dravo. Med njim i so om enili, da je bil eden v uniform i hitlerjevske m ladine, trije pa v civilu. Vsebin­ sko se to poročilo bistveno skoraj povsem ujem a z izjavo Zdena in Janeza Tom ažiča, k ije po odhodu skupine Čehov tudi zbežal iz G radca m ed partizane. Poudariti želimo, da so bila potovanja za m noge m ed par­ tizane še težavnejša, časovno in tudi po razdaljah še daljša. Za n ek atere so se žal končala tudi v sovražnikovih zaporih, m učil­ nicah, taboriščih ali s sm rtnim izidom. V partizane na Pohorje ni bilo sam o težko priti. Napori so bili gotovo velikokrat tako hudi, da jim posam ezniki niso bili kos. Zdeno je junaško vzdržal do osvoboditve v neštetih preizkušnjah, kar pa nista zmogla njegova rojaka Asnik in Koudela, ki sta bila v Zidanškovi b ri­ gadi v 3. bataljonu. V noči na 17. jan u a r 1944 sta po požigu to­ varne lepenke pri Podvelki zbežala. Zaradi njiju je imel Zdeno resne težave, saj so opravičeno sumili, da bo m orda dezertiral tudi on. Toda im el je v političnem kom isarju 2. bataljona Adiju Jevšniku-Lvovu prepričljivega zagovornika. O dločno se je zanj 289 zavzel in ga predstavil kot pogum nega in zanesljivega b o rca ter je tako preprečil njegovo ustrelitev.5 8 V noči od 11. na 12. n o v em b er je bil uspešen tudi Borisov bataljon, ki je šel v akcijo na glavno cesto na obm očje Vrhol. O rožniki so poročali, d a je bilo kakih 50 partizanov zvečer 11. n ovem bra najprej pri Ivanu Javorniku v O koški gori, od tod pa so šli v V rhole in Preloge. Tu so pokvarili dva telefona in po- žagali šest telefonskih dvojnih drogov. S tem so pretrgali linijo M aribor-C elje in M aribor-Z agreb, z drogovi pa so napravili na cesti zaporo. V V rholah so km alu po polnoči odvzeli A ntonu Li­ poglavu vojaško pištolo s 43 naboji, 345 RM, več odej, nekaj o b ­ lačil, perila in več parov čevljev. N jegovem u b ratu Francu so odvzeli konja, v B ukovnikovi gostilni so izpraznili trafiko. Partizanski m itingi so pom enili pom em b n o vez m ed paiti- zani in prebivalstvom . Vsak je pom enil nadaljnje novo utrjeva­ nje in razširjanje teh vezi. Tega se je o d red d o b ro zavedal. Po zboru več enot B orisovega in B ogdanovega bataljona so pai ti- zani organizirali po p red h o d n ih p rip rav ah zvečer 12. novem ­ b ra v Keblju uspešen m iting. D om ačini so do zadnjega kotička napolnili p ro sto rn o hišo A ntona K um erja te r navdušeno o d o b ­ ravali govornikom , ki so jih spodbujali za NOB in jih opozarja i, naj ne sodelujejo z oku p ato rjem in naj ne nasedajo več nacis­ tični propagandi. R azpoloženje je doseglo vrhunec, ko so bo ici zapeli partizanske pesm i. Člani štabov so se dogovaijali z d o ­ m ačini, D unja in drugi skojevci so organizirali d ekleta in m a- dince. O rožniki so poročali, d a je prišlo 12. nov em b ra ob 1 , v Kebelj okoli 100 partizanov, ki so po tem priredili zboiovanje. Udeležiti so se ga m orali vsi vaščani (okoli 50), vsebina govoi o\ je bila pro tin em šk o hujskaška. Partizani so bili v Keblju osem ur, m edtem pa naj bi F rancu G ojsniku odgnali vola, pri drugi km etih nabrali živila in se um ak n ili p ro ti T rem kialjem . Akcije in uspehi P ohorskega o d re d a so naciste m očno vzne­ m irjali, zlasti pa zagrizenega Steindla, ki se ni m ogel pom iriti p redvsem z drznim partizanskim nap ad o m na Zreče. Poleg Ko- senerjeve prepovedi, da ne sm e v tem času v sam ostojno akcijo z verm anšaftom p ro ti P oh o rsk em u odredu, sta dobila Uiber- re ith e r in Steindl 11. n o v em b ra od R ösenerja o tem odločno prep o v ed s tole zanim ivo utem eljitvijo: »Akcija proti P ohois i b andi zahteva zelo m nogo sil. Z m aloštevilnim i in pi edvsem s 290 slabo oprem ljenim i silam i bi bila brez pom ena ali celo udarec v prazno. Šibke sile bi bando kvečjem u razpršile. To nam ne bi koristilo. Bila bi velika nevarnost, da bi razpršeni deli bande okužili vse področje zahodno od M aribora, s čim er bi se akcije banditov še povečale. M edtem ko se zdaj bande držijo v svojih prezim ovališčih, bi jih m orali po razpršitvi zopet iskati. Na ža­ lost mi zdaj vojaški razlogi onem ogočajo, da bi izvedel večjo ak­ cijo na Pohorju. Prepovedal sem vsako ofenzivno dejanje v do­ ločenem prostoru, kjer se zadržuje banda in ukazal braniti vse pom em bne objekte v okolici Pohorja. Nadaljnje opazovanje in poizvedovanje bo opravljala varnostna policija.« R ösener je še poudaril, d a je o položaju sovražnika povsem na tekočem , svo­ jem u prvem u generalštabnem u oficirju pa je ukazal, naj začne v M ariboru pripravljati večjo akcijo proti Pohorju. Za o k rep i­ tev protipartizanskih m oči je im el obljubljen prihod 14. SS po­ licijskega polka s Hrvaškega, ki g a je nam eraval najprej poslati v akcije na Štajersko.6 1 Steindl se je m oral R ösenerjevem u ukazu pokoriti in ko je uvidel, da ne bo z večjo ofenzivno akcijo za zdaj nič, s e je z d ru ­ gimi nacisti odločil za zavarovanje pom em bnejših objektov in za nadaljnje zbiranje podatkov o partizanih za načrtovano več­ jo protipartizansko ofenzivo. Med drugim je zlasti v ta nam en ustanovil 13. novem bra 1943 verm anšaftski bataljon M itte (Sredina) pod poveljstvom SA -S turm bannfiihrerja H ochrei- nerja, s sedežem v Slovenski Bistrici. V povelju z dne 8. novem ­ b ra 1943 je Steindl poudaril nujnost ustanovitve bataljona M it­ te posebno zaradi poostritve razm er na Pohorju. Bataljonove enote so bile razporejene: 1. alarm na četa M aribor-okolica v R ušah in pri Sv. Arehu, 3. alarm na četa M aribor-okolica v Š m artnem na Pohorju in Tinju, 4. alarm na četa M aribor-oko­ lica v O plotnici in Zrečah ter 1. alarm na četa Ptuj - sever v Sv. M arjeti na D ravskem polju in Strnišču, konec novem bra pa je prišla v njegov sestav še 2. alarm n a četa M aribor-okolica v Vi­ tanju. V vsakem od navedenih krajev je bilo po pol alarm ne če­ te verm anšafta. Naloga bataljona M itte je bila držati zaporo proti pohorskim partizanom proti vzhodu in jugu na črti Ruše, Sv. Areh, Šm artno, Tinje, Zreče, nekaj kasneje še Vitanje, zava­ rovati prebivališča, vzpostaviti najtesnejše stike z verm anšaft- skim bataljonom Nord, ki je držal zaporo na črti Vitanje, Mis­ linja, Š m artno pri Slovenjem G radcu, Slovenj Gradec, Št. Janž, 291 R ibnica in Lovrenc na Pohorju te r uničiti skupine pohorskih partizanov. N ovem bra so nacisti preosnovali orožništvo ter ustanovili za boje proti partizanom na Pohorju štiri akcijske vode: v M a­ riboru, M arenbergu (Radlje ob Dravi), Slovenjem G radcu in Slovenskih Konjicah. Vsak vod je štel okoli 30 orožnikov. M ošt­ vo za akcijske vode je dalo več orožniških postaj, m ed njim i tu ­ di s 1. novem brom razpuščena izpostava ruške orožniške po­ staje pri Sv. Arehu.6 2 Z bataljonom a N ord in M itte te r z alarm nim i orožniškim i vodi so nacisti želeli najprej om ejiti gibanje in delovanje P ohor­ skega o d red a na zoženem obkoljenem p ohorskem p ro sto ru in ga po m ožnosti z dodatnim i vojaškim i m očm i v najkrajšem ča­ su uničiti. O dredu v teh razm erah, ko so bile sovražnikove posadke skoraj v vsakem m alo večjem kraju, ni bilo lahko, ven­ d ar sovražniku ni uspelo, da bi ga v njegovi dejavnosti resneje oviral ali zavrl. Kljub veliki protipartizanski zavzetosti nacistov, njihovi številčni in tehnični prem oči je bila po b u d a z vsakod­ nevnim i opaznim i uspehi na strani osvobodilnega gibanja. To je po trd ila tudi p o m em b n a k o n feren ca predstavnikov p o k ra ­ jinskega kom iteja KPS, štaba IV. operativne cone in Š landrove brigade 13. n ovem bra 1943 blizu L im barske gore. Na njej so ugotovili, da se je vojaška dejavnost enot na Štajerskem zelo razm ahnila, posebej so poudarili uspehe Šlandrove brigade. Kljub večji dejavnosti pa niso bile en o te IV. operativne cone dovolj usm erjene na rušenje kom unikacij, da bi s tem p om aga­ le osvobojenem u ozem lju na D olenjskem , kjer je šla h koncu nem ška ofenziva. K onferenca je sklenila, da m orajo en o te po­ večati ofenzivnost, predvsem pa rušiti kom unikacije in tako pom agati enotam na D olenjskem , m obilizirati vse, ki so za voj­ sko sposobni te r jih oborožiti z orožjem , pridobljenim v akci­ jah. M ed drugim so še poudarili, da m orajo enote posvetiti več­ jo pozornost vojaški in politični vzgoji borcev te r najtesneje so­ delovati s terenskim i političnim i organizacijam i.6 3 Po m itingu v Keblju je šel o d red na m islinjsko obm očje. O rožniki so poročali, d a je šlo zvečer 13. n o v em b ra skozi Gornji Dolič več partizanov, naslednji dan 14. novem b ra ob polnoči so jih registrirali okoli 20 v T olstem vrhu. Potem so bili obveščeni, da jih je bilo 11. novem bra 30-40 pri petih km etijah v Veliki Mislinji in na Razborci. S edovniku so partizani odgnali vola te r 292 odnesli nekaj krom pirja in kruha. G ospodarju so ob tem izsta­ vili dopis s tole vsebino: »G ospodarsko-finančni o d b o r bo iz­ plačal im etniku dobropisa tri m esece po popolni osvoboditvi 100 lir v sedanji ali tedanji narodni valuti. Številka dobropisa 67153.«6 4 IZDAJE ŠIKERJA, BOHAKA, KRANJCA IN DRUGIH SO SE NADALJEVALE O k upator in vsi drugi sovražniki so bili v boju proti osvobo­ dilnem u gibanju velikokrat učinkoviti in uspešni, zahvaljujoč svoji m očno organizirani oboroženi nasilni policijski službi, kjer je odigral njen legalni ap arat s podtalno dejavnostjo agen­ ture najpom em bnejšo vlogo. Sem sodi tudi najbolj črna stran iz zgodovine okupatorjevega nasilja dejavnost izdajalcev, sov­ ražnikovih agentov. N azadnje sm o se ustavili pri izdajah R udol­ fa Šikerja, Alojza B ohaka, Ivana V alenčaka, Franca Pupisa in še nekaterih. Od 4. novem bra 1943 se je m ed najpodlejše vpisal tu ­ di Ivan Kranjc, trgovski pom očnik iz Šentilja pri M ariboru. Ob zajetju velike E rtlove skupine se p tem b ra na o k to b er je gestapo z m učenji in tudi drugače prišel do im en sodelavcev gibanja, ki jih je potem postopom a zapiral, pošiljal v koncentracijska tab o ­ rišča ali streljal. Pri prijetem Ivanu G erečniku, ki so ga ustrelili, so našli pisem ce Ivana Zagernika-Joca B erti V obovnik in Justi Sam ec. Sicer pogum ni G erečnik je pozabil listič uničiti in 6. no­ vem bra sta tako padli še dve pom em bni postojanki. Justo, ki se je preselila iz Radvanja, so prijeli na Teznu, B erto z m ožem Iva­ nom Ferlanom pa na Engelsovi 85. Tu so prijeli tudi Anico Pu- pis, ki je še po dveh tednih zapustila Pohorski bataljon, ven­ d a r so jo gestapovci že 15. novem bra 1943 izpustili. Na obe po­ stojanki je z gestapovci prišel tudi Alojz Bohak. Na soočenju sta B erta in Justa ugotovili, da ju je pokopal tudi Franc Pupis. Po­ gum na B erta m u je celo pljunila na zaslišanju v obraz, nacisti pa so ju poslali v R avensbrück, o d k o d e r sta se vrnili.6 5 Pravo m nožično tragedijo je povzročil izdajalec Ivan Kranjc v Kam nici, M ariboru, na Pobrežju, Brezju, Teznu, M iklavžu in verjetno še kje. G estapu je povedal, da so m u pom agali sep tem ­ b ra 1943 v partizane na Pohorje M arica Veselič, Franja Goršek- Vida, M iran Cizelj, Adolf M rakič, Franc Cigoj, da sta ga skrivala 293 v V inarjih Avgust G ravner in pod Sv. U rbanom Jože Klinc, da m u je dal vojaško puško z naboji Franc Jam šek iz B restem ice in kako sta ga potem peljala K ancijan Puhalj in A nton G ustin­ čič k F rancu P o ro p atu v Brezje. Tu je zvedel, da spravlja Poro- pat na Pohorje novince prek Jožeta Lešnika in Jožeta Antoliči- ča iz M iklavža. Na zvezo je počakal pri K m etovih na D upleški cesti na Pobrežju, o d k ç d e rg a je potem na Pohorje odpeljal Po- ropat. K ranjc je pričel s svojim i žrtvam i pri Francu Poropatu. G estapovce je pripeljal na njegov dom p red p o ld n e 7. novem ­ b ra 1943. Po preiskavah in m učenjih so P oropata ustrelili v Ve­ lenju 25. jan u arja 1944. Potem s e je pričelo gorje na obm očju R ošpoha in K am nice. Tu sta ob koncu o k to b ra in v začetku no­ v em b ra organizirala v OF številne km ete in druge politične d e ­ lavce M aks G ašparič-Š andor in Ivan Zagernik-Joco. Pri viničar­ ju Jožetu K lincu pod Sv. U rbanom so na m nožičnem sestanku dom ačinov izvolili tudi prvi o d b o r OF. Pred tem dogodkom , ki je bil v petek na koncu o k to b ra ali v začetku novem bra, je p ri­ hajalo h K linčevim na dogovore, kjer sta bila Š an d o r in Joco, približno 12 njunih sodelavcev iz M aribora. Med njim i so bili M iran Cizelj, V ojm ir Jurkovič, Adolf M rakič, D ušan Spindler- Špiro, Franc Cigoj, Roza M encin in drugi. K ranjc je sedaj o p o ­ zoril gestapovce na to obm očje, ki je bilo že se p te m b ra 1943 m očno organizirano v OF. D om neval je, da bo tu našel Šandor- ja in Joca, za k atera je vedel, da sta šla s Pohorja na politično delo v M arib o r in okolico. Sodelavec OF Alojz Letnik, šofer na gestapu, je sporočil prek organizacije OF, da bo 7. novem bra 1943 gestapovska racija v K am nici in R ošpohu. Toda 15-letni k u rir M iljutin Delak je prišel v R ošpoh hkrati z gestapovci, kar je bilo že prepozno. K ranjc je prišel 7. n o v em b ra p opoldne z gestapovci v R ošpoh k Ferlinovim , kjer sta vso noč na 7. no­ v e m b e r sprejem ala Š an d o r in Joco sodelavce te r se z njim i d o ­ govarjala. Potem sta spala sk rita v hlevu, kjer ju niso našli. Iz m esta se je tak ra t vrnil g o sp o d ar Jože Ferlin. K ranjc ga je su­ rovo nap ad el in udaril s pištolo po licu, da se je zvrnil. Ferlin g a je spoznal in m u zabrusil: Prekleti izdajalec, K ranjc pa g a je ponovno udaril. G estapovci so Jožeta Ferlina odgnali in se iz M authausna ni več vrnil. O dgnali so tudi ženo M arijo, ki je Ra­ v en sb rü ck preživela. Takoj zatem so prijeli Jožefa K linca starej­ šega, k ije po tem um rl 1944 v m arib o rsk em zaporu, in A ntona G ustinčiča, ki so ga ustrelili 25. jan u arja 1944 v Velenju. V za­ poru sta se 7. novem bra znašla tudi Fric V račko iz Sv. Jakoba in Franc Lešnik, aktivist iz M iklavža pri M ariboru. Lešnika so ustrelili 25. jan u arja 1944 v Velenju. Naslednji dan 8. novem bra so gestapovci prijeli Franca Cigoja, ki je podlegel 29. januarja 1945 v D achauu, in Adolfa M rakiča, ki je D achau preživel.6 6 Zaradi aretacij na obm očju K am nice sta bili v nevarnosti tu ­ di pom em bni postojanki pri znanem jugoslovanskem vsestran­ skem vrhunskem športniku M iranu Cizlju v M edvedovi ulici in pri njegovem sodelavcu, športniku V ojm iru Jurkoviču na Go­ sposvetski cesti 12. Oba sta delovala uspešno, prikrita kot p ro ­ m etnika v železničarski službi. Sla po izdaji je vodila K ranjca zlasti za Cizljem, ki m u je m ed prvim i om ogočil zveze za odhod k partizanom . Toda zahvaljujoč kurirki Riji Slokan, ki je 7. no­ vem bra zvečer obvestila Jurkovičevo ženo, ta pa naslednje ju ­ tro svojega m oža in Cizlja, sta se oba takoj odpeljala čez K oro­ ško na G orenjsko. Tu sta šla po zvezah v 3. K ranjsko četo Go­ renjskega odreda. Žal je V ojm ir padel v boju kot kom isar čete že 30. novem bra 1943 pri Sv. A m brožu pod Krvavcem , M iran pa kot operativni oficir iste čete tudi zaradi izdaje 18. januarja 1944 v Spodnjem V etrnem pri Tržiču. V val aretacij je 8. novem bra padla zaradi več izdajalcev tudi skupina sijajnih sodelavcev pohorskih partizanov. Povezana je bila s kam niško in drugim i skupinam i OF. Začelo s e je z a re ta ­ cijo ranjenega pohorskega partizana A ntona Stražarja, k ije bil nazadnje skrit pri Francu V ebru v Skokah. Stražarja so potem nacisti obglavili 9. m arca 1944 v M iinchnu. V Skokah je sedaj bila na u d aru družina Maglica. Prijeli so M ilana, ki je um rl v D achauu 1944, te r b rata M artina in Jožeta, ki sta koncentracij­ sko taborišče preživela. Č etrtem u b ratu Rudiju je uspelo zbe­ žati k partizanom . G estapovski m učitelji so pritisnili na vse vzvode. Prišel je č r­ ni 17. novem ber 1943. Padla je ena najpom em bnejših postojank pohorskih partizanov pri Plom bergerjevih na Teznu, k ije bila povezana s Skokam i in večino m ariborskih postojank. Ludvika Plom bergerja-Sovo so po m učenjih ustrelili 25. januarja 1944 v Velenju, žena Frančiška in 14-letna hčerka Silva sta zapore in koncentracijsko taborišče preživeli. Najhuje je bilo na obm očju K am nice, kjer so pozaprli okoli 60 ljudi. M ed njim i so po m učenjih ustrelili 25. januarja 1944 v Velenju b rata Jožeta in Ludvika Klinca ter M irka Puhalja, Klin­ 295 čeva m am a B rigita je podlegla 1944 v A uschw itzu, h čerka Ro­ zalija pa s e je iz zaporov vrnila. M ed drugim i so še zaprli Rozo in Jožico M encin, ki sta R avensbrück preživeli, A ntona M are- tiča, Paskvala in Lucijo M odrušan, K ancijana, Cirila, Božo in P etra Puhalj, A ntona in Silvestra B reclja te r F ranca Jam ška. Iz­ dajalec K ranjc je rekel na soočenju v zaporu Jam šku: »Dal si mi puško in 40 nabojev in si rekel, da n o b ed en ne sm e zgrešiti ci­ lja«, k a r m u je Jam šek v resnici rekel. Jam ška so poslali v kon­ cen tracijsk o taborišče, o d k o d e r s e je vrnil. A retacije so segale tudi na Pobrežje. Zaprli so M etoda T ončiča in Jožeta Kuščeta, kjer je K ranjc tudi prenočeval, v Brezju Ivana H orvata in Ivana Lešnika, v M iklavžu pa Jožeta Lešnika, kjer je bila p om em bna postojanka p o h o rsk ih partizanov in aktivistov NOB. Kranjc je ob aretaciji naperil na Jožeta L ešnika brzostrelko, toda dom ača hči je bila tako pogum na, da m u je pljunila v obraz. Na dan velike racije 17. n o v em b ra so prijeli tudi znanega ak­ tivista Jožeta Jevšnikarja, ki m u je uspelo po m učenju s p o m o č­ jo sodelavcev OF v bolnišnici zbežati že 19. novem b ra 1943. Za­ prli so tudi F ranca Tilingerja, naslednji dan pa pogum no Ivan­ ko M arki, ob a s Studencev. Slednja je v koncentracijskem tab o rišču um rla. S kam niško sku p in o sta delovala tudi Tom až Ivančič z M eljskega h rib a in Slavko H adela iz Židovske ulice v M ariboru. Ivančiča so prijeli 19. n o v em b ra in je um rl 1945 v D achauu, H adelo pa naslednji dan te r ga ustrelili 1945 v Flos- senburgu. F ranca Č epa iz B rezja so prijeli 25. n o v em b ra 1943 in ga poslali v Auschw itz. O dličnega ilegalca, sek retarja partij­ ske celice M aksa M edveščka so ujeli 29. n o v em b ra 1943 in ga ustrelili 25. jan u a rja 1944 v Velenju. Dan za tem so zaprli Franjo G oršek-V ido, v zap o ru pa se je znašla še d ruga sodelavka M i­ ran a Cizlja M arica Veselič. Tudi ti dve sta bili K ranjčevi žrtvi. Po p rete p an jih v zaporih sta bili v k o n centracijskih taboriščih R avensbrück in O ran ien b u rg te r se od tam vrnili.6 7 N o v em b er 1943 je bil m esec aretacij po M ariboru in v nje­ govi okolici. Najbolj m nožične so bile na obm očju K am nice. S k u p n o je bilo prijetih okoli 80 partizanskih sodelavcev, od ka­ terih so jih nekaj po preiskavah izpustili. Te aretacije so hudo prizadele naglo se razvijajoče u p o rn išk e organizacije, posebej pa so oslabile u trjen e vezi s poh o rsk im i partizani. Toda padle aktiviste so n ad o m estili drugi in p artija te r OF sta nadaljevali delo s podvojenim i m očm i. O kupatorjevo nasilje in velike žrtve 296 niso vplivale na polet gibanja v tem času, kar je tudi razvidno iz nacističnega dokum enta, ki sledi. V M ariboru so nacistični funkcionarji pretresali 15. novem bra 1943 na štabnem razgovo­ ru razm ere na Štajerskem in zaskrbljeno ugotovili, da so zopet znaki, ki jih silijo k povečani pozornosti, da je bilo njihovo te­ žišče v zadnjih dveh tednih pobijanja »band« na Pohorju, kjer nastopa neka »banda« na zelo neugoden način. Potem so om e­ nili prim ere partizanskega p ro d o ra na cesto M aribor-C elje, uničenje tovornega avtom obila v Prihovi in partizanski napad na Zreče ter sklenili, da bo opazovanje in pobijanje pohorske »bande« v ospredju njihovih prizadevanj. Zastopnik kom an­ dan ta varnostne policije U m pfenbach je dejal: »Pri večjem delu spodnještajerskega prebivalstva je m nogo bolj opazen znaten upad m orale. Podtalna organizacija OF si je v M ariboru in oko­ lici ustvarila terenske odbore in je im ela v Hočah, na Teznem in S tudencih redna zborovanja. V poslednjih dneh se nam je posrečilo skoraj popolnom a uničiti vodstvo OF v M ariboru in Trbovljah. A retirali sm o že nad 60 oseb, drugih 150 oseb pa b o ­ m o v kratkem . Kot vodje so se odkrili igralec Turk, prom etnik Turk, igralka Stančič in finančni urad n ik K ram berger. Im eli so nam en, da pred aretacijo pobegnejo na Pohorje. Težišče uniče­ vanja band je na Pohorju. Znaten del bande sestavljajo M ari­ borčani.« Nacist L ungerhausen pa je poročal: »Razpoloženje in obnašanje prebivalstva se kaže v zadržanosti pri oddaji živine v m arib o rsk em okrožju, posebno v Slovenjem Gradcu. Enako pri oddaji krom pirja v celjskem okrožju.«6 8 K tem u je potreb n o dodati le to, da sovražnikom ni uspelo uničiti vodstev OF kot tudi ne organizacij NOB. AKCIJA NA ŽELEZNICO PRI JANŽEVEM VRHU IN SPOPAD V LEHNU Sredi novem bra sta zapadli sneg in m raz prisilila partizane, da so se m orali večkrat kot doslej odločati za prenočevanje na km etijah, kar je narekovalo dodatno previdnost. Dom ačini so m orali še vedno sporočati orožnikom o partizanskih prihodih. Toda to so sedaj v največ prim erih počeli sporazum no s p arti­ zani. Zato se je m oral odred zaradi varnosti ne glede na u tru d ­ ljive dolge pohode odslej še večkrat in hitreje prem ikati. Mo­ 297 bilizacijske m ožnosti so bile zaradi zim skih razm er in o k u p a­ torjevega nasilja v tem času slabše. V o d red so prihajali le po­ sam ezni dezerterji iz nem ške vojske, vojaški obvezniki in privr­ ženci OF, ki so se m orali pred aretacijo reševati z begom v p a r­ tizane. Prve usp ešn e akcije so u trd ile razpoloženje m ed borci in zn atn o prispevale k še večji naklonjenosti dom ačinov. Iz partizanskih virov in orožniških poročil je razvidno, da se je v teh d n eh o d red ločil na dve večji skupini. Na južnem in za­ h o d n em P ohorju je deloval B ogdanov bataljon, na ribniškem obm očju pa B orisov, pri k aterem je bila tudi večina članov šta­ ba o d red a. P artizanske sk u p in e so se pretežno ukvarjale s p re ­ hranjevalnim i akcijam i, štabi pa so zbirali pod atk e o sovražni­ ku in pripravljali akcije. P artizanom je velika večina km etij d a­ jala p re h ra n o prostovoljno, m ed tem ko so nepriljubljene rek ­ vizicije p om enile za posam ezne km etije zaradi njihove posluš­ nosti ali nak lo n jen o sti o k u p ato rju tudi kazen.6 9 O rožniki so poročali, d a je zvečer 15. novem b ra na R esniku odgnalo večje število partizanov Juriju K oprivniku vola. N a­ slednje ju tro s o jih zasledii v Veliki M islinji okoli 20, popoldne pa pri Časovi lovski koči na obm očju Č rnega vrha 25 do 30. Vso noč na 17. n o v e m b e r je bilo po orožniških poročilih v gostilni M atilde Kovše na S kom arju okoli 12 partizanov. Tu so dobili svinjo in m ošt, po vasi pa kruh. P opoldne je bilo na Razborci okoli 120 partizanov, ki so pri k m etu Jelenu dobili svinjo in ži­ vež. N aslednji v ečer so šle večje patrulje po razno robo v Dovže v trgovini k P ušniku in Jerom lu, h km etom pa po živež. Potem so se ponoči zbrali pri Jelenu, zjutraj 19. n o v em b ra so odrinili pro ti Z gornjim Dovžam . E note B ogdanovega bataljona so se potem pretežn o do 22. n o v em b ra zadrževale na obm očju Sv. K unigunde, S kom arja in K om isije. Z večer 21. n o v em b ra so v S kom arju na V etrihovi km etiji m obilizirali Blaža G robelnika, d o p u stn ik a iz nem šk e vojske. Tu so dobili tudi vola. Toda G ro­ belnik se je že naslednji večer vrnil.7 0 Tudi B orisov bataljon je m očno vznem irjal sovražnika na o bm očju R ibnice na Pohorju. K m alu po polnoči 17. novem bra je bila njegova en o ta 30-40 partizanov na Janževskem vrhu. V trgovini Ivana Založnika so dobili 50 kg m oke, 35 kg m asti, 80 kg sladkorja, živilske nakaznice in precej drugih stvari. D ru­ ga sk u p in a je ob 2. u ri zažgala v Josipdolu vilo G asteiger (Bivša L enarčičeva vila) z g ospodarskim poslopjem . To so storili zato, 298 A k er je o k u p a to r zasedal% vilo, posebej pa je im el v gospodar­ skem poslopju prem oženjsko upravo in km etijsko-gospodar- ske prostore. Za partizani je šlo ob 5. uri iz Ribnice 13 orožni­ kov in 20 verm anov, ven d ar so se popoldne vrnili brez uspe­ ha.7 1 Požig v Josipdolu, rekvizicija v trgovini na Janževskem vrhu in ekonom ske akcije so bile uvod v še pom em bnejše akcije na tem obm očju. Štab od red a je sklenil, da bo del bataljona pono­ či 21. novem bra »obiskal« nem čurskega župana E dvarda Sol- lera, dom ačina, ki ni hotel sodelovati s partizani, delu bataljona je nam enil napad na vlak, naloge preostalih m anjših skupin pa so bile zavarovanja, rekvizicije in ekonom ske akcije. K er je bila najzahtevnejša akcija napad na vlak z uničenjem železniških objektov in naprav, so zanjo izbrali nekaj nad 10 sp retn ih in zanesljivih prostovoljcev. Znani so: Ivan Zore-Đoni, M aksim Peklar-Fonzi, H ilda Turk-D unja, Alojz Vindiš-Dunda, Jože G ologranc-Jurček, Franc Žličar-Branko, Ivan Kovačič- Gandi, R udolf M ihelič-Jernej, Anton Plešnik-M urat in B ogom ir G rubelnik-Friček (tudi M arko). Glavni vodnik, odličen pozna­ valec terena, razm er in ljudi je bil dom ačin iz H udega kota, tudi prostovoljec, Ivo Skerlovnik, m edtem ko je akcijo v im enu šta­ ba o d red a vodil A leksandar Vojinovič-Vojin. B ataljon je taboril v gozdu nad Lepšnikom , visoko nad Ribnico. K olona p rosto­ voljcev je šla na pot v visokem snegu že zgodaj dopoldne 18. no­ vem bra. Po skrivnem teren u jih je pripeljal Ivo Skerlovnik k za­ nesljivem u prijatelju km etu L enartu Jam niku p. d. Jonku, na Janževski vrh. Tu so se dva dni in eno noč pripravljali za iztir- jenje vojaškega tran sp o rtn eg a vlaka. K er niso im eli razstreliva, so si pri sodelavcu gostilničarju in trgovcu na Janževskem vrhu A ndreju U ranu sposodili ročno dvigalo. V m raku 20. novem bra so krenili od Jonka zopet po skrivnih poteh na železniško p ro ­ go. K er so m orali hoditi dokaj previdno in ne po najkrajših po­ teh, so nejevoljni ugotovili, da jim je vojaški vlak, ki so ga hoteli iztiriti, ušel ob njihovem prih o d u na progo proti M ariboru. Pre­ strašeni p rom etnik na železniškem postajališču Janžev vrh je okoli pol devetih zvečer partizanom dejal, da bo v kratkem ča­ su pripeljal iz M aribora prazen tovorni vlak, partizani pa so se takoj odločili, da ga bodo iztirili. Z orodjem , dobljenim na po­ stajališču, so odvili na bližnjem zavoju za postajališčem na pro­ gi vijake, z dvigalom pa ustrezno zrahljali tire. Vse je m oralo po­ 299 tekali bliskovito, saj niso dela še končali, k o je že m oral p arti­ zan, nekdanji železničar Franc Ž ličar-B ranko ustaviti vlak pri signalu n am esto železničarja, ki m u niso zaupali, v en d ar so m u ukazali, da m o ra kot običajno stati z lučjo pred postajnim po­ slopjem . S trojevodja je zaradi nep red v id en eg a postanka dajal zvočne signale in k ončno m u je partizanski p ro m etn ik B ranko od p rl signal za nadaljevanje vožnje. To je bilo v zadnjih tre n u t­ kih, ko so partizani že h udo vznem irjeni pospešeno odvijali na ovinku na tirih vijake in progo tudi ustrezno rahljali te r jo sko­ raj n eopazno širili in p rem ak n ili proti Dravi. Vlak, ki je bil od njih okoli 200 m, je potegnil. Po ukazu skritih partizanov sta se m o rala p ro m e tn ik in o b h o d n ik proge postaviti pred postajo. P re straše n e m u p ro m etn ik u , k ije stal pred skritim i puškam i, je luč v roki sum ljivo nihala, toda vlak je pospeševal hitrost, kar je bilo d o b ro znam enje. K o je bil že m im o postaje, so na ovinku odskočili partizanski diverzanti. T akrat s e je v nočno tišino raz­ legel strah o v it pok in trušč, kot bi ek sp lo d irala m ina. L okom o­ tiva je zapeljala proti Dravi in potegnila za seboj pet vagonov. C elotna kom pozicija se je prevrnila, iz lokom otive pa je sikala vrela voda in para. Iz vlaka je ušel proti Dravi vojak, hudo p re ­ stra šen a Slovenca strojevodja in vlakovodja sta bila lažje po­ ško d o v an a in sta partizane m irn o počakala. Vsem štirim želez­ ničarjem so partizani na k ratk o obrazložili cilje NOB in jim za­ bičali, da jih ne sm ejo v službi o k u p a to rja več srečati. O benem so jim odvzeli nekaj zim skih oblačil in čevlje. B orci so potem uničili in zm etali v D ravo brzojave, telefone in drugo oprem o. Postajališče so polili s p etrolejem in ga zažgali. T akrat je onkraj D rave pripeljal tovorni avtom obil. B orci so pričeli po njem streljati, šo fer pa je ugasnil luči. A vtom obil ni bil več p o m em ­ ben, saj so m o rali partizani po n a č rtu po h iteti do zagrizenega n em č u rja Ivana O srajnika, p. d. Šošnarja, nacističnega krajev­ nega vodje, stan ujočega pri sedanji ele k tra rn i V uhred. Zaradi njegovega zagrizenega službovanja v verm anšaftu in vnetega sodelovanja z nacisti so ga partizani nam eravali ustreliti. Toda ob p rih o d u v hišo so zatekli le ženo, po ro d u N em ko, prav tako zagrizeno nacistko, m ed tem k o je m ož bil v sovražnikovi posa­ dki v R adljah. V stra h u pred partizani sta običajno oba hodila spat v Radlje. Partizani so tu zaplenili vojaško pištolo, verm an- šaftsko uniform o, m anjši pisalni stroj, m ed tem ko so večjega uničili. Ivo S kerlovnik je p otem sku p in o po bližnjicah pripeljal 300 k Jonku na Janževski vrh. Ta je kar na lastno pobudo zapregel vole in z vleko plohov zabrisal vse partizanske gazi v snegu. Vo- jin in Ivo sta potem poslala Jonka na poizvedovanje v gostilno župana Sollera pod Ribnico. M edtem so se partizani pri gosto­ ljubni km etiji dobro okrepčali in čez dan 21. novem bra na se­ niku tudi naspali. Jonk se je vrnil popoldne in povedal, da je prišla v Ribnico m očnejša nem ška patrulja, da sta odšli dve pat­ rulji proti Janževskem vrhu in Orlici, pri županu pa da se ni nič zgodilo. To je pom enilo, da župana Sollera zaradi nem ške ok­ repitve in zased še ni obiskala B orisova skupina. Vojin je s so­ delavci odločil, da gredo zvečer k županu pod Ribnico.7 2 Zaradi iztirjenja vlaka so sovražniki zagnali pravi vik in krik. O rožniška postaja M arenberg (Radlje) je celo poročala, da so partizani v V uhredu in da prodirajo čez Dravo, kar ni bilo res. Dalje so poročali, da so partizani iztirili vojaški tovorni vlak, ki s e je prevrnil čez nasip te r napovedali, da bo akcijski vod iz Ra­ delj z lokom otivo iz V uhreda proti Janževem vrhu zavaroval progo. O rožniškim a postajam a Ribnici in Lovrencu na Pohorju so naročili, da postavita zapori ter zasede na znane partizanske poti. Iz M aribora so im eli obljubljeno pom oč orožniškega ak­ cijskega voda, ki sta ga vodila kapetan P am m er in poročnik Loibner. O dogodku pa so 21. novem bra že ob 4,45 obvestili po­ veljnika orožništva v G radcu. Iz poročil kom andanta varnostne policije in varnostne službe z dne 21., 22. in 23. novem bra je raz­ vidno, da je bila zaradi prevrnitve m očno poškodovana loko­ m otiva te r pet vagonov, lažje ranjeni dve osebi, proga pa zopet u p o rab n a 21. novem bra ob 12. uri, da je v akciji sodelovalo 15 do 20 partizanov, ki so po uničenju železniških in brzojavnih naprav, požigu postajališča Janžev vrh izvedli tudi rekvizicijo pri krajevnem km ečkem vodji Šošnarju.7 3 Vojinova sk upina je kljub poostreni sovražnikovi dejavno­ sti na tem obm očju prišla brez težav zvečer 21. novem bra v Sol- lerovo gostilno pod Ribnico pri odcepu za Janževski vrh. Toda tu jih je čakalo presenečenje. K om andant B oris je v kuhinji že zasliševal Sollera. Pred prihodom so se dom enili, da bodo za- Vadi njegove gorečnosti do rajha izvedli pri njem rekvizicijo, o njegovi usodi pa da bodo odločili po zaslišanju. Po uvodnem za­ slišanju je k om andant B oris zavrtel županov telefon in poklical orožniško postajo v Ribnici, se jim predstavil »tu kom andant Boris« te r jih pozval, naj pridejo po svojega župana Sollera in 301 da jih s so b o rci pričakuje. O rožniki so se napotili proti Solleru, to d a ko sta po njih zaregljala iz zasede dva partizanska m itra ­ ljeza, so se obrnili in zbežali nazaj v Ribnico. Vojinu, B orisu in Ivu je S ollero po zaslišanju obljubil, da ne bo več izvajal nad d o ­ m ačini p ritisk a in da bo varoval pred nacisti partizanske d ru ­ žine. To je bil pogoj, da ga niso ustrelili, prizanesli pa so m u na p red lo g Iva Skerlovnika, k ije pričakoval, da bo Sollera to sre­ čanje streznilo in da bo prisluhnil hčerki in n ek aterim drugim so ro d n ik o m , ki so delovali v o d p o rn išk em gibanju. Toda Sol­ lero ni m ogel iz svoje kože. Njegovo navdušenje za H itlerja je p opustilo, za sodelovanje s partizani pa se ni m ogel odločiti, k a r ga je v letu osvoboditve stalo tudi življenje.7 4 S k u p in a borcev, ki je šla z B orisom k Solleru, je sp o to m a požagala 43 drogov telefonskega voda P odvelka-R ibnica in ta­ ko p retrg ala telefonsko zvezo. Po o d h o d u od Sollera so borci opravili pri bližnjem N aberžnikovem m linu še prehranjevalno akcijo. In ko so odhajali, so slišali nad seboj v L ehnu m očno streljanje. Pri Lovcu v L ehnu so v noči na 22. n o v em b er zvedeli, d a je sovražnik nap ad el p atru ljo petih partizanov, ki jo je vodil k o m a n d ir F ranc Žigart-Vitez. ' S p o p ad je bil zelo d ram atičen . Vitezova patrulja je zbirala sm uči in opazila na o d h o d u od B učnikove koče sovražnikovo patruljo, k ije zavila v kočo. Partizani so pohiteli na bližnjo k m e­ tijo M arije Forneci, p. d. B učnik. B orec Franc B udja-Jager, ki je šel čez nekaj časa zam enjat stražarja, je zagledal Nem ce. Ti so v erjetno prišli od L ovrenca. Takoj je ustrelil po njih in se s trem i so b o rci u m ak n il v gozd, to d a v hiši je ostal Vitez. Nem ci so za partizani divje streljali, hišo pa obkolili. O kna so bila za­ m režena, stra n sk eg a izhoda pa ni bilo. Vitez s e je prikril za vež­ na v ra ta te r jih ob pom oči dom ačega sina previdno odprl. Ob m esečini je zunaj videl več sovražnikov z n aperjenim av to m at­ skim orožjem . Č eprav je bil v b rezu p n em položaju, je sklenil, da ga živega ne bodo dobili. Tedaj je od zunaj slišal v nem ščini opozorilo: »Pazite, jaz grem gor!« N em ec je stopil na stopnišče in Vitez je izkoristil edinstveno priložnost te r sprožil. K o je vi­ del, d a sovražnik p ad a vznak, s e je bliskovito pognal čez vse tri ali štiri stopnice, pri tem prevrnil m itraljez in ob njem p rese­ n ečen eg a sovražnika te r srečn o p ritek el v odrešilni gozd. B orci V itezove p atru lje so se zatekli v L ehnu k Lovcu, kjer so se se­ stali v B orisovo skupino. V ečina je v pogovoru s k o m an d an to m 302 B orisom m enila, d a je verjetno Vitez pri Fornecijevih padel, to­ da Jager je prepričljivo m enil: »Vitez ni padel. Slišal sem strel iz njegove puške.« Borci so vedeli, d a je Vitez odličen borec in strelec te r da ga je težko ujeti, kljub vsem u pa so bili zanj hudo zaskrbljeni. Pretežni del prvega Borisovega bataljona s e je po­ tem od Lovca napotil višje na greben Pohorja v odredovo tab o ­ rišče v gozd pod Planinko. Tu jih je 21. novem bra proti četrti uri presenetil m očan ogenj, še bolj pa Vitez, ki s e je ob njem su­ šil in grel. Vsi so m u veselo stiskali roko, on pa jim je pripove­ doval, kako je o bračunal z orožniki ko je hudo ranil stražm oj- stra Kim a iz Ribnice in jim zbežal. N am estnik kom andanta Vin­ cenc Janko-H arkov m u je naročil, da m ora čim prej k Lovcu, kjer za njim hudo žalujejo, m isleč, da je padel. Iz navedenega je razvidno, d a je bil 1. bataljon na obm očju Ribnice zelo uspe­ šen. D odati še velja, da je dobil v noči na 20. novem ber pri Urhu na Orlici lovsko puško z 10 naboji, zvečer pa jim je dal precej živeža in ovna sodelavec Jakob U rbanc v Lehnu. V dneh 21. in 22. novem bra sta se pohorskem u o d red u pridružila tudi dom a­ čina A nton K olm an-Tonček in Alojz Pisnik-Ris, nekaj dni za nji­ m a pa še Vinko Plevnik z Orlice.7 5 Žal brez žrtev ni šlo. Te dni je borce p retresla vest o padcu pogum nega kurirja Pohorskega odreda, dom ačina, delavca iz G olavabuke K arla Potovška-Am broža, njegov junaški poslednji boj pa zasluži poseben odnos in spoštovanje. Bilo je 19. novem ­ bra 1943 v Belih vodah nad Šoštanjem , k o je patrulja 2. alarm ne čete Celje - zahod ranila A m broža v obe nogi. A m brož jim je po­ begnil, toda verm ani so m u sledili po krvavih sledeh prek Tol­ stega vrha, ga v Šentvidu pri neki hiši obkolili in nanj ponovno streljali. Z opet s e je prebil, ven d ar s e je po nekaj korakih zgru­ dil. Na poziv, roke kvišku, je zakričal: »Ne!« in skušal vreči na verm ane bom bo. Ti pa so ga m edtem pobili. Pri padlem junaku A m brožu so N em ci našli nekaj pošte pokrajinskega kom iteja za šaleško-m islinjsko okrožje. Zaradi A m broževega padca je bila zveza s pokrajinskim kom itejem za nekaj časa pretrgana.7 6 SPOPAD Z VERMANI NA HUDINJI V dneh okoli 22. n ovem bra s e je zadrževal drugi Bogdanov bataljon pri več km etijah na H udinji nad Vitanjem . Zapadlo je 303 približno 30 cm snega, bilo je n ekak šno zatišje in partizani so m enili, da pripravlja sovražnik verjetno hajko. Zato so sklenili, da ga bodo vznem irili z vdorom in rekvizicijo v dveh trgovinah v V itan ju. Pred večerom 22. n o v em b ra je dal k o m an d an t Ivan R ojc-B ogdan o b e m a k o m an d irjem a čet navodila za akcijo. Na­ loga 1. čete je bila opraviti rekvizicijo, 2. čete pa zavarovanje ak­ cije v V itanju. V m ra k u s e je spustil bataljon po strm in i proti dolini. Pred V itanjem so prečkali potok H udinjo in prišli s po­ m očjo vodnika F ran ca Pušnika po levi strani brez težav do trga. Č eta Jožeta H rena-A kija je postavila zasedo, m ed tem pa je d ru ­ ga četa p raznila V esternovo trgovino te r trgovino in gostilno v K uzm anovi hiši. O benem so nakladali blago na dva voza. N em ­ ci so bili v svojih u trd b a h in niso niti pisnili. Sredi noči je p a r­ tizanska k o lo n a sprem ljaje bogat plen gazila sneg nazaj na Po­ horje. Živina je kom aj vlekla težko naložena voza, pa tudi ko­ raki borcev so bili zaradi n ap o ra in u tru jen o sti počasni. Sneg je pričel spet naletavati, toda cilj je bil končno le dosežen. Prišli so do km etij na H udinjo. Pri O badovih so začasno spravili ne­ kaj m oke, sladkorja, soli in d ru g e ro b e te r se zahvalili gospo­ darju, k e r je šel v dolino z volovsko vprego. Potem so skrili ži­ vež in ro b o še pri Š panaijevih, Košičevih, Kvasovih in O včar­ jevih te r se zahvalili za pom oč tudi d ru g em u vozniku Jerneju Fijavžu, ki so ga m obilizirali blizu Vitanja. Partizani so bili z ak ­ cijo zelo zadovoljni, saj so poleg živeža dobili tudi precej tobač­ nih izdelkov in večje število m oških srajc. B ataljon je postavil straže, zasede in razposlal patrulje, borci pa so legli za nekaj u r k počitku. K o m an d an t B ogdan in k o m isar Jan sta pričakovala, da bo sovražnik zaradi nočnega vd o ra v V itanje partizanom sledil že ponoči ali zgodaj zjutraj. Da jih ne bi z n apadom presenetil, so ga ob svitu za sp o p ad pričakovali že pripravljeni, toda zam an. Na sp reg led ni bilo nikogar. Toda okoli d esete ure je prišlo spo­ ročilo, da rinejo n a v k re b e r verm ani. B ogdan je poslal del ba­ taljona na položaje. Ko s e je sovražnik približal partizanom , so ti vžgali po njem z vso m očjo. K er so v erm ani sprejeli boj in ži­ lavo vztrajali, je k o m an d a n t B ogdan ukazal n apad še d rugem u delu bataljona. M očno streljanje je odm evalo po pobočju H u­ dinje, vse tja do V itanja in še dlje. Po daljšem obstreljevanju in v ečkratni m enjavi položajev je sledil o dločen partizanski juriš. K er ga v erm an i niso vzdržali, so se spustili v paničnem begu 304 proti dolini. Okrvavljeni sledovi v snegu so pričali o njihovih iz­ gubah, m edtem ko partizani niso im eli žrtev. In potem ko je utihnilo orožje, je zadonela zm agovita partizanska pesem . Raz­ legala se je daleč naokoli in spodbujala hotenja ljudi po svobo­ di, hkrati pa sejala strah in negotovost m ed sovražniki. Borci so noč v m iru in zadovoljstvu skupaj z naklonjenim i dom ačini srečno prebili, ob svitu pa je dolga raztegnjena kolo­ na tiho in vztrajno gazila sneg čez reb rasta pobočja in skozi m o­ gočne gozdove na m islinjsko Pohorje. M odro s e je bilo sovraž­ niku po uspelem spopadu um akniti in tako zaščititi tudi dom a­ čine, ki se tega spopada še danes natančno in živo spom injajo.7 7 O porazu verm anov na H udinji ni v okupatorjevi akrhivski zapuščini posebnih sledov. Izjem a je le posredno poročilo orožniške postaje Slovenske Konjice, kjer je navedeno, da je orožniška postaja Zreče poročala 23. novem bra 1943 ob 10. uri, da se gotovo bije na Pohorju boj s partizani, k er je slišati ek sp ­ lozije ročnih bom b in streljanje. Sklenili so, da še niso ugotovili, ali so se s partizani spopadli orožniki ali verm ani.7 8 Iz orožniških poročil je dalje m ogoče razbrati, da sta v tem času poleg 1 . in 2. bataljona začasno sam ostojno delovali še p ar­ tizanski skupini na obm očju O plotnice in na slovenjgraškem Pohorju. O skupini 18 do 20 partizanov so bili orožniki obve­ ščeni, d a je bila zvečer 23. novem bra v Spodnji Ložnici pri Slo­ venski Bistrici. Dalje so orožniki poročali, d a je bila 24. novem ­ bra ob 22,30 skupina partizanov pri Juriju Rotovniku, p. d. Klevžu, v Legnu nad Slovenjim G radcem in dom nevali, da so odpeljali dninarja Dolfa K lančnika. Partizani naj bi bili potem ob polnoči tudi pri Ivanu R otovniku v Gradišu, potem pa še pri G regorju G arbusu in p red p o ld n e 25. novem bra pri Ivanu H art­ m anu, p. d. G olobu, tudi v Legnu.7 9 B ogdanov bataljon ni im el 24. novem bra na pohodu s H u­ dinje proti m islinjskem u pobočju nobenih težav, toda sporoči­ la, ki jih je pri km etijah sprejem al, so ga opozarjala na previd­ nost. Iz doline je bilo na poti za hajko proti partizanom več so­ vražnikovih kolon. B ataljon se je začasno utaboril v gozdu nad zadnjo km etijo nad Mislinjo. Na zvezo s km etom , partizanskim sodelavcem sta hodila kom andant B ogdan in k o m andir Aki. Prvi in drugi dan je km et poročal, da so Nem ci pri vseh sosed­ nih km etijah in da držijo zasede na vseh križpotjih te r drugod, kjer pričakujejo partizane. Novice niso bile nič kaj spodbudne, 305 za boljše razpoloženje pa je p oskrbel km et, ki jim je prinesel precej d o b reg a ku h an eg a neolupljeneg a krom pirja, ki so ga po­ tem prezebli borci k a r se da slastno pojedli. Tretji v e č e rje po­ ročal km et o ugodnejših razm erah in to p o d k rep il tudi z okus­ nim m o čnikom , ki g a je prinesel za ves bataljon. Noč so še p re ­ bili v gozdu, p ro ti ju tru so krenili proti Dovžam. Toda po č e trt­ u rn em p o h o d u s e je vrnila p red h o d n ic a in opozorila na nek ro ­ pot in govorjenje. B ataljon je zavzel nad hribovsko cesto polo­ žaje. Vsi so se zresnili. Pod njim i je k o rak ala nem ška kolona. Bi­ lo jih je veliko, m o rd a okoli 200. Štab je nihal m ed odločitvijo, ali naj jih n ap ad e ali ne. P revladalo je drugo. S pom nili so se km eta, ki jih je tri dni hranil in obveščal. Vse s e je dogajalo p re­ blizu njegove dom ačije. Sovražniki bi utegnili o dkriti m ed njim in partizani zvezo. Sledilo bi lahko njihovo m aščevanje s poži­ gom dom ačije ali pa še kako hujše. K olona N em cev je km alu izginila za ovinkom v dolino, partizani pa so nadaljevali pohod p ro ti Z gornjim Dovžam .8 0 V d n eh 25. in 26. n o v em b ra je bilo pri dom ačinih na Veli­ kem vrh u blizu 30 partizanov. O rožniki so poročali tudi o p a r­ tizanski sk u p in i p ribližno 30 mož, ki je bila v noči na 26. novem ­ b e r pri sed m ih k m etih v K oritnem , kjer so dobili vola, m oko in kruh. To noč je krožila partizan sk a patrulja šestih borcev tu ­ di po k m etijah na R azborci in v Z gornjih Dovžah.8 1 Z željo k rep itv e P ohorskega o d re d a je štab IV. operativne co n e ukazal K o ro šk em u bataljonu, da pošlje nekaj borcev na Pohorje. K oroški bataljon je bil v drugi polovici n o v em b ra na km etiji pri S rn jak u na L u d ran sk em vrhu. K o m andant in poli­ tični k o m isa r sta pozvala razvrščene borce, kdo gre prostovolj­ no na Pohorje. O dločilo se jih je okoli 16. Pretežno so bili Ko­ rošci, n e k a te ri pa z o bm očja M islinjske doline. Znani so Ivan Rožanc-Silvo, Jože Jernej-B ones, Ivan B ricm an, h a rm o n ik a r G ašper, vsi s K oroškega in Jože Andrejc-Alah, iz Šm iklavža pri Slovenjem G radcu. Pohod je bil težaven, k er so takoj padli v so­ vražnikovo hajko. Ustavili so se pri sodelavcu km etu O bretanu, ki jih je p o tem dva do tri dni skrival v senu. Pri Š m artn em pri Slovenjem G radcu so prečkali M islinjsko dolino, kjer so dobili tudi vodnika. Slabo o b lečeni so m orali sedaj prem agovati p o ­ leg d ru g ih težav še sneženo, m rzlo in vetrovno neprijazno zimo. O d red u so se priključili p ro ti k oncu n o v em b ra na obm očju S kom arja. V ečino borcev so vključili v 1. bataljon, sam o Jožeta 306 Andrejca-Alaha so takoj poslali za kurirja na TV 31 S, k ije bila nad Dovžami m ed Srčkovo in Krivčevo dom ačijo v Čakijevem bunkerju. TV 31 S je vzdrževala zvezo z M ozirsko planino in Sa­ vinjsko dolino prek TV 23 S, posebej s šaleško-m islinjskim ok­ rožjem v B urcu pri Šm iklavžu ter s Pohorskim odredom . Ko­ m an d ir TV 31 S je bil takrat B ogom ir Vastl-Božo.8 2 SPOPADI V ČADRAMU, FRAJHAJMU IN KOTU O dred je v dneh proti koncu novem bra prenesel svojo d e­ javnost na južno Pohorje. Sovražnik je m enil, da si odred po us­ tanovitvi verm anšaftskega bataljona M itte s sedežem v Sloven­ ski Bistrici ne bo drznil na obm očje O plotnice ali na glavno ces­ to M aribor-C elje. Toda odred se ni oziral na verm anšaft niti na orožniške akcijske vode te r njihove na gosto posejane postaje. Približno 100 partizanov je vpadlo 26. novem bra ob pol devetih zvečer v vas Čadram , ki je bila pravzaprav podaljšek postojan­ ke v O plotnici. Kot v noči na 22. avgust 1943, tako so tudi tokrat partizani obiskali trgovino oplotniškega župana Jožefa Stras- serja in v njej rekvirirali večje količine živil, m anufakture, pe­ rila, raznih predm etov in nekaj denarja. Vodja verm anšaftske­ ga bataljona M itte je poročal, da so partizani napadli trgovino blizu orožniške postaje O plotnica, da jih je potem opazila v O p­ lotnici verm anšaftska patrulja in o dprla nanje ogenj. Partizani so na ogenj odgovorili in v spopadu ranili enega verm ana. E no­ ti verm anšafta iz O plotnice in Slovenskih Konjic sta zjutraj sle­ dili partizanom proti Trem kraljem , vendar brez uspeha.8 3 O rožniki so im eli 27. novem bra o o dredu že natančnejše podatke. Tako so poročali, da se je od 25. do 27. novem bra za­ drževalo pri km etih na obm očjih Velikega vrha, Bojtine, S m rečnega in Planine 200 do 250 partizanov, ki so iz teh krajev hodili v prehranjevalne akcije. Število partizanov je pretirano, saj je Pohorski odred v tem času štel s prihodom koroške sku­ pine okoli 180 borcev.8 4 Partizanska povečana dejavnost je sovražnika izzvala, da je m oral nan jo odgovorili z okrepljeno lastno dejavnostjo. Ker je bil obveščen, da so trije partizani pri km etu Lubajnšku v Fraj- hajm u št. 65, k am o r jih je z zvijačo zvabil, je 27. novem bra poslal 307 tja p atru ljo 5 orožnikov in en o to 15 verm anov. Oboji so hišo o b ­ kolili in jo ob 16,10 napadli. Partizani so na ogenj odgovorili in se odločili za preboj. Sovražnikov rafal je sm rtn o zadel vodnika 1. voda 2. čete 1. b ataljona T ončka Kozela-Krim a, starega in p o ­ gum nega borca Ruške čete in 1. P ohorskega bataljona, d o m a ­ čina iz Fram a, m ed tem ko sta se dva borca, za k atera so orož­ niki dom nevali, da sta ranjena, prebila. Toda sovražnik jim a je po okrvavljenih stopinjah sledil v vas Kot do V ukove km etije. Tu ju je 28. n o v e m b ra napadel. En borec s e je prebil, drugi, ki naj bi im el partizan sk o im e G ašper (Janez Filipič, op. M. F.), pa se je ju n a šk o boril v g o sp o d arsk em poslopju proti prem očnim sovražnikom do svojega padca.8 3 Padec obeh pogum nih starih p reizk u šen ih b orcev je o d red prizadel, v en d ar tudi ta p rim e ra izpričujeta veliko ju n aštv o večine partizanskih borcev, ki so se v b rezu p n i razm erah, obkoljeni, raje odločali za preboj in tudi za sm rt kot za vdajo. P adcu p artizan a pri V ukovih je sledil grozljiv prizor: sovraž­ niki so nagnali p red hišo vso V ukovo družino z več m ajhnim i otro k i. K er so vedeli, da sodelujejo dom ači s partizani, so jih n a­ m eravali v o p o m in drugim postreliti. D obra V ukova m ati je p ad la na k o len a in prosila, naj prizanesejo vsaj nedolžnim o t­ ro k o m . M ed vodilnim i krvniki se je tak ra t le nekdo om ehčal in p rep re č il grozljiv zločin, u strelitev vseh V ukovih.8 6 In sp et je bila p o b u d a na partizanski strani. Če so se včeraj »sprehajali« po sovražnikovih p o stojankah O plotnici in Č adra- m u, so si že dan za tem drznili partizani priti tudi v Slovensko B istrico. O rožniki so poročali, da so prišli 27. n o v em b ra 1943 ob 16,30 v Slovensko B istrico trije partizani, oblečeni v verm a- ne. Tu so zvabili v gostilno in po tem tudi v kino vojaka tankista A vgusta B reznika. Ob slovesu so m u pri pokopališču odvzeli u n ifo rm o in bajonet, k e r pa se jim je upiral, so ga z nožem dva­ k rat zabodli v nogo. Partizani so se p otem um aknili v gozd.8 7 O dejavnosti p artizan sk ih p atrulj ozirom a skupin so o ro žn i­ ki po ro čali od 26. do 29. n o v e m b ra tudi na obm očju T uriške va­ si, B rd, S kom arja, R esnika, Planine, Sv. A reha in H udega kota. P atru lje so zbirale razne p odatke, h rano, oblačila, obutev, v H u­ dem kotu pa so pri pri Jožetu Z apečniku dobili tudi lovsko p u š­ ko z 10 naboji.8 8 O rožniki so dalje pisali o koncentraciji 250 do 300 p artizanov 29. in 30. n o v em b ra v vaseh Resnik, Skom arje, N adgrad in Podgrad. Pri k m etih naj bi zaplenili 1 vola, 3 svinje, 308 večje količine m oke, kruha, krom pirja, ovsa in sena. Zvečer 2. decem b ra naj bi šlo okoli 300 p a rtiza n o v -o ro ž n ik i m očno pre­ tiravajo - v Loško goro pri Zrečah v trgovino Alojza Fijavža. Od tod naj bi odnesli velike količine najrazličnejše robe v vrednos­ ti okoli 10.000 RM. Tu, v neposredni bližini sovražnikove u tr­ jen e postojanke Zreče, so se zadrževali do 23. ure. Naslednji ve­ čer 3. d ecem b ra je bilo več partizanov v Gorici blizu postojanke v O plotnici, kjer so m obilizirali dopustnika iz nem ške vojske Jožeta Malca, ki pa je že 19. d ecem b ra 1943 dezertiral s karabin­ ko in se vrnil v nem ško vojsko. O skupini 40 partizanov so po­ ročali, da se je zjutraj 4. decem bra hranila pri Mariji Forneci v Lehnu nad Ribnico.8 9 Na koncu novem bra ozirom a v začetku d ecem bra 1943 je napisal politični kom isar od red a F ranta Kom el zanim ivi neda­ tirani pism i tovarišu M artinu (D ušanu Špindlerju, sekretarju okrožnega kom iteja KPS M aribor) in tovarišu Andru (Maksu G ašpariču-Šandorju, članu okrožnega kom iteja KPS M aribor). Iz obeh je m oč ugotoviti že neke uspehe obojestranskega sode­ lovanja, ven d ar še bolj osnovno željo za vzpostavitev še boljših povezav in za okrepljeno skupno dejavnost. M artinu Komel uvodom a pojasnjuje, da niso bili sedaj tu in da je bilo zato m anj povezav. O literaturi piše, d a jo bodo poslali, čim jim jo bo Tone R ader-Jasko prinesel in nadaljuje: »Dobili sm o hektograf, ni­ m am o pa m atric, barve, k o rek tu rn eg a laka in rezervne m reže, da bi lahko naša tehnika začela delati. Tudi sanitetni m aterial bi rabili. Z zvezami sm o uredili. Novinci lahko pridejo. Tudi z ostalim i zvezam i sm o uredili. Anica nam naj sporoči, kdaj bo prišla, pa lahko pride na pripisan naslov. Drugič ti bom pisal obširneje. S. f. - s. n.« Pism o G aspariču pa se glasi: »Dragi Andrò! Pošiljam po dol­ gem času poročilo in poročilo na PK. Zveza je bila precej časa prekinjena. Pošlji na PK izčrpno poročilo o delu Jocota, Vojko- ta, Jožkota, Anice, M artina in svoje. Zanim a nas, če im a pravico Vojko organizirati partijo v M ariboru in kdo m u je dovolil. Kaj je z ljudm i, ki so šli na Dunaj. To so tisti, ki so šli nazaj, da na­ redijo neko akcijo. V prašaj zato Kita. Za m aterial sm o pisali M artinu. Drugič bom o pisali več o našem delu in življenju od takrat, ko si odšel od nas. S. f. - s. n. politkom isar Franta«.9 0 K er je sovražnik pism i zasegel, ni prišlo do hitrejšega in boljšega sodelovanja. Povezave niso bile utrjene, zlasti pa so bi­ 309 le težave, ker niso delale kot bi morale javke za novince. Med pripravam i na veliko protipartizansko ofenzivo Schneegestöber (Snežni metež) na Pohorje so nacisti 29. no­ vembra 1943 na štabnem razgovoru v M ariboru med drugim ugotovili, da se partizanska dejavnost ni bistveno sprem enila in da so partizani v glavnem usmerjeni na pridobivanje novih čla­ nov. Pri uničevanju OF so dognali, da so terenski odbori močno vključeni v krepitev partizanske dejavnosti. Skrbeti morajo za rekrutacijo novih partizanov, za živila in izvajati vse druge uk­ repe za pomoč partizanski dejavnosti. Posrečilo se jim je uničiti 14 terenskih odborov in 11 javk, pri čem er je bilo ustreljenih 9 partizanov, ki so se upirali. Nacisti so si prizadevali zagotoviti potrebne prostore, saj je bil to pogoj, da bi se na Spodnjem Šta­ jerskem za stalno nastanilo tri do štiri tisoč članov SS oddel­ kov. V tem času so enote 611., 921. in 922. bataljona 18. polka deželnih strelcev okrepile v dolini reke Save enote graničarjev in orožništva. Na Spodnjem Štajerskem so napovedali še pri­ hod drugih moči. Sedaj so sodili, da sta na Spodnjem Štajer­ skem glavni dve nalogi: uničevanje partizanov in pripravljanje ukrepov za zaščito proti zračni vojni. V M ariboru so bila v tem času zaklonišča že v izgradnji. V zapisniku je še navedeno, da je bil od 13. do 19. novembra 1943 popolnoma zaprt ves prom et z vlaki, za zavarovanje železnice v Dravski dolini in Dravogradu pa so namestili 2. četo 611. bataljona 18. polka deželnih strel­ cev.9 1 POLET MLADINE IN RAZMAH OF, SPREMLJANA Z VELIKIMI ŽRTVAMI Po padcu Ertlove postojanke 24. septem bra 1943 in mnogih drugih postojank zaupniškega sistema OF ter posameznih od­ borov OF zlasti v m ariborskem predmesju ter po padcu trdnih partizanskih oporišč zaradi izdaje Ivana Kranjca novembra v Kamnici, na Teznu, Pobrežju, Brezju, Miklavžu in drugod je ka­ zalo na grozečo večjo krizo osvobodilnega gibanja na maribor- sko-pohorskem območju. K sreči do nje ni prišlo. Najhuje je bi­ lo prizadeto gibanje z mnogimi dragocenimi človeškimi žrtva­ mi, ki jih je sovražnik prijel, in z razbitjem mnogih trdnih zaup- niških postojank OF, ki so za nadaljnji razvoj veliko obetale. 310 Drugi Pohorski bataljon in Pohorski odred sta bila v tem času prizadeta tudi s tem, da sta prejemala občutno manj novincev kot poleti 1943, četudi je vprašljivo, kako bi ta problem uspeš­ no reševali, kolikor bi se nadaljeval množični priliv novincev, za katere ni bilo orožja in niti ni bilo poskrbljeno za njihov tran­ sport kot leta 1944 v Savinjsko dolino oziroma na Dolenjsko. V izjemno težkih razm erah je bilo potrebno vztrajati in z največjo zavzetostjo nadaljevati s širjenjem organizacij odpora. Sedaj se je izkazala odločitev oblastnega komiteja KPS za Štajersko in Pohorskega bataljona, ki sta poslala na več strani okoli 19 bor­ cev za okrepitev političnega dela na terenu. Na zelo pom em b­ nem m ariborskem območju sta predstavljala gonilno silo bivša borca Pohorskega bataljona Maks Gašparič-Šandor in Ivan Za­ gernik-Joco, poleg njiju politični delavec Dušan Spindler-Mar- tin ter z njimi povezana znana partizana Franc Zalaznik-Leon in Srečko Rojs-Niko, ki sta delovala na območju Lenarta v Slo­ venskih goricah. Zvezo med Leonom in Nikom ter mariborsko organizacijo sta uspešno vzdrževala zakonca Aleksander Pir- her-Aco in Milena. V tem času so tudi že organizirali tehniko v Jarenini, ki jo je vodil Vojko Lovše-Rak. Nekaj odborov OF, zaupniške organizacije in njihove organizatorje, tehnike in naj­ odgovornejše politične delavce pa je bilo nujno čimprej orga­ nizacijsko povezati v okrožni komite oziroma m ariborsko ok­ rožje, ki so ga že snovali. Dne 20. novembra 1943 so se na se­ stanku v gozdu pri dupleškem mostu o tem dokončno dom e­ nili Martin, Šandor, Joco, Leon, Niko in kurir Ivan Pigner-Cvet- ko. Središče aktivističnega dela so potem prenesli na Meljsko c. 60, kjer so pridobili s komaj 16-letno Sabino Sekirnik iz­ vrstno sodelavko, v hiši njenih odsotnih staršev pa ustrezno po­ stojanko, kjer so pričeli tudi s partizanskim tiskom. Proti kon­ cu novembra so se preselili na Pobrežje v sedanjo Gvajčevo 6, k zanesljivi družini Ivana Kranjca. Tako je postalo sedaj osred­ nje zbirališče vodilnih aktivistov s tehniko na Pobrežju. Na enem od sestankov ob koncu novembra so tudi uresničili sklep o ustanovitvi okrožnega komiteja KPS, njegovi člani so postali Dušan Spindler-Kovač, sekretar, člani Maks Gašparič-Šandor, Ivan Zagernik-Joco, Ivan Kokol-Ilja, Jadviga Golež-Špela, Ema Grbec-Dana, Franc Zalaznik-Leon, Srečko Rojs-Niko in Marija Falež-Mica Rokova.9 2 Z obnovo partijske organizacije je začelo doživljati narodnoosvobodilno gibanje na m ariborskem ob­ 311 močju nagel razmah. Za razvoj NOB na m ariborskem območju je bila ustanovitev okrožnega komiteja KPS M aribor pom em ­ ben dogodek. Kot že rečeno je v tem času zlasti razmahnila svojo dejav­ nost mladina. Okrožni in mestni komite SKOJ, ki sta ju uspeš­ no vodila sekretarja Marjan Bantan-Stojan in Stane Potrč-Iz- tok, sta naglo povezovala mladino v organizirano delovanje. Njihove osnovne naloge so bile pridobiti v boju proti okupator­ ju čim več zanesljivih m ladih ljudi, pripravljati jih za odhod med partizane, zbirati najrazličnejše prispevke, za pohorske partizane zlasti orožje, sanitetni in drug material ter obvešče­ valne podatke. Mladina, s katero je delovalo tudi nekaj starejših, je bila po­ vezana v več skupinah. Posamezniki in radvanjska skupina so delovali že od leta 1942. Radvanjska skupina je povezovala tudi sodelavce v Pekrah, Limbušu, Novi vasi inje bila povezana s so­ delavci v mestu, na Pobrežju in še drugje. V njej so bili najprej Vlado Žiger (Iztok?), Jože Korošec, Štefan Verdnik, Arnold Čer- nešek, Drago Cepi in Vlado Vizo višek. Ti so že poleti 1942 vzne­ mirili okupatorja, ko so na Pekrski gorci razvili jugoslovansko zastavo. Toda nacisti jih kljub prizadevanjem takrat niso od­ krili. Zveze s pohorskim i partizani so leta 1943 vodile prek Joca, Fazana, Stojana, Iztoka, Poropata, Šnofla in drugih. V vseh sku­ pinah je bilo okoli štirideset organiziranih mladincev in skojev­ cev, ti pa so imeli še posebej svoje sodelavce. V radvanjski sku­ pini so leta 1943 delovali poleg že naštetih še Viktor Žiger, Vida Verdnik, Stanka Kranjc, Marija Medved, Elica Pulko, Olga Ferš, Dragica Fras in še nekateri. V vajeniški skupini v mestu so de­ lovali Leopold Čepič, Milan Kolar, Slavko Copf, Mirko Ledi­ nek, Mirko Veber in Branko Žigert. Zelo dejavna je bila v m estu tudi dijaška skupina, v kateri so bile Metka Cafnik-Spasenka, Dragica Marinič, Vera Kavčič, Milica Slekovec in Štefka Mur- šak. V fordovi delavnici v Masarykovi ulici so delovali Avgust Kac, Anton Košar in Friderik Dobrajc. V tezenski skupini so bili Niko Vrabl, Vlado Pliberšek, Teodor Vencelj in Milivoj Pajtler. Franc Kovačec je imel več povezav, podobno je bilo z Martino Kolar in Nevenko Nič. Vse skupine so bile pred koncem 1943 povezane tudi s po­ stojanko pri Kranjčevih v Gvajčevi ulici na Pobrežju, kam or so 312 prihajali organizatorji OF, SKOJ in KPS. Tu in tudi drugod so se povezovale z aktivisti in drugimi sodelavci kurirke Dita Ke­ tiš, Klara Močnik in Sonja Vrečko. Vlado Žiger se je povezal z Jocom že spomladi 1943, nakar so širili Stike tudi na druge. Partizanski tisk so dobivale mladin­ ske skupine po zvezah od Franca Poropata in drugod, zlasti ve­ liko so imeli Poročevalcev. Brata Žiger in njihov oče Viktor so šli proti koncu 1943 v partizane, ker zveze niso delovale, so se vrnili. Celotna radvanjska skupina je novembra 1943 čakala v pripravljenosti za odhod na Pohorje, toda dogovorjenega nalo­ ga za dan odhoda ni dočakala. Korošec in Cepi sta takrat že imela pištoli, Kovačec pa bombe. Uspešno delovanje celotne skupine se je žal končalo z are­ tacijami ob koncu januarja, februarja in marca 1944, ko je ge­ stapo zaprl okoli 40 mladincev in skojevcev. Gestapu je uspel vdor v organizacijo z aretacijo Cepla in Erne Visočnik 13. ja­ nuarja 1944. Takoj sta klonila in privolila v sodelovanje. Izdaje Cepla in Visočnikove so imele hude posledice, saj so gestapov­ ci ob vdoru v opisano skupino prijeli še veliko drugih privržen­ cev OF. Od teh sojih po preiskavi precej izpustili, več pa poslali v koncentracijska taborišča. Od mariborsko-radvanjske skupi­ ne jih je poslal gestapo okoli 30 v koncentracijska taborišča. Tam so podlegli Vlado Žiger in oče Viktor ter Mirko Dobrajc. Za posledicami trpljenja v nacističnem taborišču sta po vojni um rla Dragica Marinič-Lovorka in Franček Kovačec-Mitja, m edtem ko se je Stane Potrč-Iztok še pravi čas pred aretacijo januarja 1944 umaknil med partizane. O značajski pokvarjenos­ ti Draga Cepla govori eden od več primerov, ko je šel sam are­ tirat 20. m arca 1944 partizansko sodelavko Marijo Dvornik in ji grozil pet ur s pištolo, dokler ni prišel ponjo gestapovski avto. Cepi je bil leta 1946 obsojen na dvajset let zapora in pozneje po- miloščen na devet let strogega zapora s prisilnim delom.9 3 Ob tem prim eru lahko ugotovimo, kako velike rezerve so imeli pohorski partizani v pogledu novih prostovoljcev v Rad­ vanju, Mariboru, skratka povsod, po drugi strani pa kaže tudi izredne težave gibanja v boju proti gestapovskemu podzemlju, kjer so imeli privrženci odpora veliko prem alo izkušenj. V tem času je bila povezana s pohorskimi partizani tudi šte­ vilna skupina partizanskih sodelavcev, v kateri so bili Ivan Vo- mer-Vanč, hčerka Anka in mož Mavricij Zgonik iz Maribora, Norbert Kajzer-Bogdan z bratom a Štefanom v Podvelki in Ig- nacem ter sestro Julčko in domačimi na Janževskem vrhu, Alojz Vobovnik-Albo, Jožica in Lojze Grace v Št. Vidu pri Vu­ zenici, Jelka Ibi, Drago, Milka in Danica Jenčič ter Kogalovi v Vuhredu, Vidmanova kmetija na Planini, Tonček Skočir v Dra­ vogradu, Anica in Božo Zorko, Ladinekovi, Peruševi in Lenart Pušnik, p. d. Žvancer, vsi na območju Sv. Primoža, Miklavčevi, Vobovnikovi-Ambroževi, Verčkovi s Petrom Podleskom ter dr. Dušanom Šebarjem v Ribnici in še precej drugih. Ivan Vomer in Norbert Kajzer-Bogdan sta že leta 1942 in 1943 delovala v ile­ galni organizaciji v Gradcu s Tonetom Raderjem-Jaskom, Bert- lom Filipičem, Maksom Gašparičem-Šandorjem in drugimi. Od poletja 1943 sta že bila na Pohorju Jasko in Šandor. Zlasti Jasko je potem usmeril delo celotne skupine za pomoč in so­ delovanje s pohorskimi partizani. Člani te skupine so po več­ tirnih zvezah zbirali sanitetni material, velike količine papirja, matric in drugih potrebščin za tisk, Norbert Kajzer pa je celo oskrbel razmnoževalni stroj. Uspešno so širili organizacije gi­ banja, razširjali partizanski tisk, pošiljali novince v partizane ter pošiljali Pohorskemu odredu tudi neprecenljive obvešče­ valne podatke.9 4 Tudi v Lovrencu na Pohorju se je razvijalo narodnoosvobo­ dilno gibanje pod dokaj težkimi okoliščinami. Okupator se je uspešno naslanjal na predvojne člane kulturbunda, na njihove somišljenike, orožnike in nasilno nacistično oblast. Čutiti je bi­ lo posledice padca članov uporniške družine Vresnik in sode­ lavcev Brezovnika ter Kolariča. Gibanje so na tem območju obudili pohorski partizani leta 1943. Povezovali so se zlasti s kmeti in posameznimi delavci iz okoliških krajev, ki so hodili na delo v tovarno kos v Lovrenc. V Lovrencu je bila pom em bna postojanka NOB pri številni družini pekovskega m ojstra Alojza Mariniča. Z delom je prenehala leta 1944, ko je okupator zaprl šest članov družine, m edtem ko sta bila sinova že pri partiza­ nih. Alojz Marinič je v Dachauu podlegel leta 1945, drugi pa so vojno preživeli.9 5 Kako veliko željo je kazala mladina po vključevanju v obo­ roženi boj proti okupatorju, nam pove tudi prim er iz vasi pri Ormožu. Vpliv pohorskih partizanov in njihove zveze so segale tudi v te kraje. V teh vaseh je bila skupina šestih mladincev, sta­ rih od 16 do 19 let, ki so želeli med partizane na Pohorje. To so 314 bili Ivan in Štefan Veselko ter Franc Ivanuša, vsi iz Kajžarja, Franc Piberčnik iz Brebrovnika ter Jože Šterm an iz Pavlovcev. Za odhod na Pohorje so se dogovarjali v jeseni 1943, za parti­ zane pa jih je pripravil Franc Janežič, ki je bil m ed partizani na Pohorju od poletja 1943, žal pa so ga orožniki 6. decem bra 1943 doma ujeli. Janežiča naj bi s Pohorja poslal, da pripelje čimveč mladincev, borec Pohorskega bataljona, domačin iz sosednjega Sv. Miklavža, kije bil tudi že dalj časa na Pohorju med partizani, pred tem pa poštar. Toda za odhod v partizane se je v teh krajih pripravljalo še več mladeničev, le da gestapu ni uspelo zvedeti za njihova imena, kot je moč razumeti iz preiskave proti njim. Mladina v tem kraju je imela pri svojih načrtih smolo. Sovraž­ nik je najprej ujel Janežiča, m edtem pa je bil na poti na Pohorje njihov 17-letni mladinec Ivan Veselko. Poskrbeti bi moral za varen odhod na Pohorje vseh navedenih in tudi drugih, ki niso hoteli v nacistično mladinsko obvezno delovno službo in v na­ cistične vojaške formacije. Na poti na Pohorje je Ivan Veselko prespal 8. decem bra 1943 pri nekem km etu v Kamnici. Janežič gaje poprej napotil, da m ora prek Drave in potem pri Sy, Arehu na Pohorju počakati na partizansko zvezo. Veselkova pot se je žal že 9. decem bra pri prevozu čez Dravo pod Lovrencem slabo končala. Prijeli so ga orožniki, predali v nadaljnji postopek, 23. februarja 1944 pa ga je gestapo poslal v Dachau.9 6 Omenili smo že, da so bili meseci september, oktober in no­ vember glede na številne aretacije strahotni. Toda OFje pogna­ la globoke korenine, ki so se tako močno razrasle, da ni mogel okupator kljub najhujšemu nasilju gibanja nikjer povsem za­ treti. Svetla točka po vseh udarcih in vdorih je ostal tudi neust­ rašen borec in terenski delavec drugega Pohorskega bataljona Jože Berglez-Fazan. V delo je najprej povezoval stare sodelavce, ki jih okupator ni odkril, in potem pridobival nove. Iz sovraž­ nikovega arhiva lahko povzamemo, daje bil sredi oktobra 1943 v gozdu pri Miklavžu ustanovni sestanek OF, ki so se ga ude­ ležile med drugimi Marija Krasnik iz Razvanja, sestri Marija in Olga Dvornik s Tezna ter devet partizanov, med katerim i so prepoznale samo Fazana. Tu so se domenili o organiziranem delovanju OF, za pridobivanje novih članov in zbiranje oblačil, obutve, denarja ter drugega za partizane. Olga Dvornik (por. Fajfar), ki je bila že dalj časa delovna, je prevzela odgovornost za delovanje OF na območju Tezna, Miklavža in Dobrovc, Ma- rija Krasnik naloge blagajničarke (malo pozneje tudi za Razva­ nje), Marija Dvornik pa javko za novince in kurirske povezave. Organizacija je zaživela in Fazan je že oktobra vanjo vključil svoje sodelavce zakonca Avgusta in Marijo Gajšt, Ivana Ranftla, Kovačiča, pekovskega m ojstra in njegovega pomočnika Bruna, vse na Teznu, Jožeta Kaca iz Miklavža, Martina Polšaka z ženo v Dobrovcih in gotovo še koga. V tem času je deloval tudi Si­ mon Dvornik, Marijin in Olgin sorodnik, dober Fazanov sode­ lavec, za katerega so gestapovci v poročilu napisali: »+ 20. 10. 1943.« To je pomenilo, da so ga ubili, kar je izjavila tudi Tončka Berglez, Fazanova žena. Fazan je spretno reševal težave OF v tem hudem času na terenu. V začetku novembra 1943 je orga­ niziral ilegalni sestanek v Dobrovcih na stanovanju Martina Po­ lšaka. Na njem so govorili Avgust Gajšt, Martin Polšak, njegova žena in Fazan. Pogumni Gajšt, ki je zbiral tudi orožje, je novem­ bra 1943 peljal novince na Pohorje, to pa je storil, kot je razvid­ no iz gestapovskega arhiva, tudi januarja 1944. Njegova žena je našla že po moževi aretaciji doma skrite tri pištole, ki jih je pri­ pravil za partizane. Ta organizacija, ki je Nemci ob aretaciji Ludvika Plombergerja, Franca Lešnika in drugih niso odkrili, je zahvaljujoč Fazanu dobro delovala vse do 22. m arca 1944, ko so gestapovci prijeli Avgusta Gajšta, Marijo Krasnik, za njima pa še nekaj drugih sodelavcev. Gajšta so po mučenjih ustrelili 7. maja 1944 v Zagorju ob Savi, Marijo Krasnik so poslali julija 1944 v Ravensbrück, v zaporih pa so se znašli še nekateri člani te organizacije, medtem ko je Jože Kac zbežal, v partizane.9 7 Pohorski partizani so imeli sodelavce na vsem svojem ob­ sežnem operacijskem območju. Žal jih je veliko odkril sovraž­ nik. To se je zgodilo tudi km etu Antonu Bornšku iz Stranic pri Frankolovem. Neki gestapovski vohun ga je ovadil, da so bili pri njem oktobra in novembra partizani. Ob preiskavi 4. de­ cem bra 1943 so našli pri njem skrito vojaško puško in vseh ob­ tožb je bilo dovolj, da so ga poslali v Dachau. Gestapo je bil nepretrgom a na delu. Svoje hlapce - raztr- gance je venom er pošiljal iskat partizane po terenu. Tako sta Herman Karasjuk in Maks Kink 28. novembra 1943 prehodila Komisijo, Roglo in Osankarico, 30. novembra še Vitanjsko sed­ lo ter ponovno Komisijo, Roglo in Osankarico. Toda vse je bilo zaman. Dne 29. novembra so vohunili na območju Vitanjskega sedla in Rogle Anton Vidmar, Karel Kos in Feliks Vigec. Opo- 316 rišču gestapa v Vitanju so potem poročali, da se na teh obm oč­ jih zadržuje večje število partizanov, kar so sklepali po mnogih odkritih sledovih. Dalje so sklepali, da imajo tu partizani svoje taborišče. Na območje Vitanja je poslal gestapo 8. novembra na delo novega raztrganca. Z njegovim delom pa niso bili zadovoljni in so decem bra prosili, da jim na to izpostavljeno območje pošlje­ jo boljšega.9 8 Ob tem velja omeniti tudi tri zle nacistične orožnike Sloven­ ce, ki so storili na domačem ribniškem in radeljskem območju v boju proti osvobodilnemu gibanju od 1942 in pozneje veliko zla. To so bili Franc Jakob iz Št. Vida pri Vuhredu, Franc Sevšek iz Vuhreda in Ivan Železnik z Mute. Kot domačini so bili nevar­ ni v patruljah in velikokrat uspešni preganjalci partizanskih kurirjev, aktivistov in sodelavcev OF. Udeleževali so se manjših in večjih protipartizanskih hajk ter sodelovali v aretacijah, m u­ čenjih in ubojih naših ljudi. Železnika so partizani ustrelili še med vojni, Franc Jakob pa je bil leta 1946 obsojen na štiri leta zapora s prisilnim delom ." Venec z okupatorjevimi sodelavci lahko tokrat sklenemo v Legnu na Pohorju. Tu je gestapo pridobil m arca 1943 za svoje nizkotne cilje Jožeta Senica, delavca v kamnolomu, domačina z območja Slovenskih Konjic. Senič je lazil za partizani po Po­ horju in o tem obveščal gestapo v Slovenjem Gradcu. Avgusta 1943 so ga zaradi premajhne zavzetosti začasno zanemarili z ob­ razložitvijo, da imajo vohunov po številu dovolj. Toda marca 1944 je šel Senič v partizane in kmalu pokazal svojo pravo po­ dobo. Partizanom je lažno obdolžil partizanskega sodelavca Karla Rotovnika in še nekaj domačinov, sodelavcev NOB iz Legna, da so gestapovski vohuni ter pričakoval, da jih bodo partizani postrelili. Zahvaljujoč partizanu domačinu Marjanu Krevhu, km etu Pridgarju in še nekaterim so partizani ugotovili njegove zle namere, da želi z obdolževanjem privržencev odpo­ ra prikriti svoje grehe in zanetiti spor med Zidanškovo brigado in domačim prebivalstvom. Ko so ga trdo prijeli, jim je priznal sodelovanje z gestapom, za kar so ga potem ustrelili.1 0 0 317 VELIKA NEMŠKA OFENZIVA SCHNEEGESTÖBER PROTI POHORSKEMU ODREDU Steindlu se je končno uresničila želja. Pogoji za veliko ofen­ zivo proti Pohorskemu odredu so postajali stvarnost. Po Röse- nerjevih prizadevanjih sta prišla 25. novembra 1943 s Hrvaške­ ga oziroma Dolenjskega dva bataljona 14. SS policijskega po­ lka, ob koncu novembra in v začetku decem bra pa sta prišla na Gorenjsko dva bataljona 19. SS policijskega polka. Oba polka sta bila najpomembnejši enoti za Rösenerja pri njegovih načr­ tovanjih za »pomiritev« Štajerske in Gorenjske. Njune enote so bile dobro oborožene, vešče bojevanja in so imele sposoben poveljniški kader. Po prihodu polkov so priprave za načrtova­ no največjo ofenzivo proti pohorskim partizanom stekle po­ spešeno. Akcijo so pripravljali kot strogo zaupno državno zade­ vo. Rösener, ki jo se s številnimi vojaškimi strokovnjaki in dru­ gimi sodelavci pripravljal, je z njo nameraval najprej uničiti Po­ horski odred, nato pa zadati odločilni udarec še Šlandrovi bri­ gadi. Ofenzivno akcijo je imenoval Schneegestöber (Snežni m e­ tež). V operativni skupini, ki jo je sestavil, so bile tele enote: 14. SS policijski polk s 1. in 3. bataljonom (brez 2. bataljona in 13. policijske tankovske čete), s podrejenimi četami vermanšafta na Mislinji in v Velenju, 19. SS policijski polk z 2. in 3. bataljo­ nom (brez 1 . bataljona), okrepljen z orožniško akcijsko četo Spodnja Štajerska, z orožniško motorizirano rezervno četo Al- penland, s policijsko planinsko lovsko smučarsko četo in z ver- manšafsko četo v Ribnici na Pohorju, 18. polk deželnih strelcev iz Celja s 611. in 921. bataljonom ter 2. četo 922. bataljona, s pod­ rejeno gorsko baterijo Zidani most, vodom za zvezo in 48. ok­ lepnim lovskim ter gradbenim oddelkom, vermanšaftska^bata- ljona Nord in Mitte, gojenci podoficirske šole iz M aribora'in Šlovenske Bistrice ter ogledniškega oddelka v Slovenjem Gradcu, kot še nekaj lokalnih orožniških, policijskih, verman- šaftskih in tudi nekaj manjših drugih enot. Tako je bilo zbranih proti Pohorskemu odredu, kije štel nekaj nad 180 borcev, blizu 5000 sovražnikovih mož ali približno 10 bataljonov. Razmerje moči 27 sovražnikovih vojakov proti enemu partizanu je bilo za naciste zelo ugodno. V partizanskem bojevanju pa ni bilo to za zmago še nobeno jamstvo. V sestavi sovražnikovih moči je deloval tudi aparat kom an­ danta varnostne policije in varnostne službe na čelu z Josefom 318 Vogtom. Začetek ofenzive z dovozom sodelujočih enot ter ob­ kolitev Pohorja je bil določen za 6. decem ber 1943. Cilj ofenzive je bil najprej' uničiti partizansko enoto na Velikem vrhu pri Osankarici. Če jim to ne bi uspelo, je bila naloga enot potisniti partizane proti zahodu na glavno taboriščno območje Planin- ka-Mislinjsko sedlo, jih tu obkoliti, prijeti ali uničiti. Da se ne bi partizani pomešali med domačine, je Rösener ukazal začas­ no prijeti vse moške v starosti od 15. do 55. leta in jih predati varnostni policiji na določenih zbirališčih. Ker ni niti najmanj dvomil v uspeh ofenzive, je ukazal urediti pri orožniških posta­ jah Ribnica in Lovrenc na Pohorju, Oplotnica, Zreče in Mislinja tudi zbirališča za ujetnike. Sodelujoče enote je opozoril na mož­ nost sodelovanja letal v akciji. Poveljniško mesto je bilo dolo­ čeno od 7. decem bra 1943 ob 6. uri pri orožniški postaji Misli­ nja, pozneje med napadom pri 14. SS policijskem polku. Prevoz ranjencev je bil predviden v m ariborsko ali celjsko bolnišnico. Zastavlja se vprašanje, zakaj je zbral Rösener toliko vojaških enot in zakaj je njegovo povelje z dne 2. decem bra 1943 za ak­ cijo Snežni metež ukazalo najprej napad na partizane pri Veli­ kem vrhu in potem med Planinko ter Mislinjskim sedlom? Gre za zbir informacij o pohorskih partizanih, ki so jih nacisti ves november pospešeno zbirali in na osnovi njih je Rösener obli­ koval povelje za akcijo. V prilogi povelja je med drugim pregled delovanja pohorskih partizanov od leta 1941 ter nadrobno za november 1943, cilj njihovega boja, KP in OF. Informacije so prejemali od orožniških postaj, patrulj varnostne policije, raz- trgancev, od svojih posebnih zaupnikov, od partizanskih dezer­ terjev ali ujetnikov, pa tudi po prijavah domačinov. Slednje so bile najmanj zanesljive, saj so bile največkrat po dogovoru s partizani nam erno izkrivljene. O resničnem številčnem stanju Pohorskega odreda so sovražnika seznanili dezerter Ivan Kranjc in še drugi, toda pohod Bogdanovega bataljona iz Sa­ vinjske doline do Pohorja je njegove zasledovalce nekoliko zmedel, tako da je Rösener v povelju navedel številčno stanje Pohorskega odreda približno 600 partizanov. Ob tej močno pretirani številki tudi upravičeno sklepamo, daje Rösener z njo nam erno nastopal in to verjetno zato, da je dobil za ofenzivo čimveč enot. Te je za prepotreben tudi svoj osebni uspeh moč­ no potreboval, saj bi si z uničenjem Pohorskega odreda gotovo nekoliko zboljšal tudi svoj omajan ugled v najvišjih nacističnih 319 krogih. Rösener je gradil svoje odločitve, sklicujoč se tudi na poročila ogledniške patrulje varnostne policije iz novembra, da se partizani utrjujejo na liniji Ribniško sedlo-Planinka-Mislinj- sko sedlo, kar so potrdili tudi gozdarji. Neimenovani ujeti par­ tizan iz Koroškega bataljona je storil sovražniku s svojo infor­ macijo gotovo medvedjo uslugo. Rösener navaja v prilogi, daje zvedel ujeti partizan od pohorskih štabnih kurirjev, da so si po­ horski partizani zgradili na Pohorju utrjena taborišča in jih za­ varovali s strelskimi jarki. To so vzeli za točno, ko jim je potem še poročal nek zanesljiv zaupnik, da so si partizani zgradili na Rogli v smeri Ribnice večje taborišče, ki naj bi bilo v neki so­ teski, skozi katero teče voda iz največjega tamkajšnjega bajerja. Zaupnik je navedel, da je taborišče utrjeno in da se v njem za­ držuje neka večja »banda«, m edtem ko naj bi bilo kurirsko ta­ borišče na Pesku. Ogledniške patrulje, ki so naletele ob koncu novembra na sledove v smeri Peska in Lasine, so tudi opozo­ rile, da je verjetno tam eno od partizanskih taborišč. Za parti­ zansko glavnino je Rösener sodil, da tabori na več mestih med Mislinjskim in Ribniškim sedlom, tesno severno od Rogle in tesno zahodno od »Stega«. Na območju Velikega vrha, je nave­ del, da operira »banda« okrog 200 mož, ki ima verjetno tabo­ rišče ob izviru približno 600 m jugovzhodno od jezera, kota 1171.1 0 1 Podatke o pohorskih partizanih in prebivalstvu je v pripra­ vah za ofenzivo zbiral tudi vermanšaft. Bataljon Mitte je poslal v Lobnico, na Planico in v okolico Šmartnega na Pohorju raz- trgance. Precej kmetov jim je nasedlo. Navideznim partizanom so bili naklonjeni, o Nemcih pa niso vedeli povedati nič dobre­ ga. Nemci so po zbranih podatkih ocenili, daje večji del pohor­ skega prebivalstva naklonjen »banditom«, da je potrebno nji­ hove informacije jem ati z rezervo, in sklenili, če znajo Pohorci nemško, še ni dokaz, da so Nemcem tudi naklonjeni.1 0 2 To so bili glavni podatki za povelje za napad pri Velikem vr­ hu in potem med Planinko, Mislinjskim in Ribniškim sedlom. ODRED PRED ZELO TVEGANO ODLOČITVIJO Da pripravlja okupator doslej največjo ofenzivo za uničenje partizanov na Pohorju, odred tega ni vedel. V štabu odreda so 320 opazili v drugi polovici novembra okrepljeno sovražnikovo de­ javnost na južnem Pohorju. Zato je kom andant Drago Poglajen ukazal poznavalcu tega območja Milanu Ivanuši-Venclju, da ga vodi sam do zanesljivih ljudi, od katerih bi o sovražniku lahko kaj več izvedeli. Vencelj je odpeljal kom andanta Poglajena in kurirja Tarzana (domačin iz rudarskih revirjev) do svoje rejni­ ce - partizanske sodelavke Mimike Lešnik, p. d. Kolaričeve, v Fošt nad Oplotnico. Taje stopila v Oplotnico po Feliksa Pozne- ta, ki je Draga Poglajena informiral o sovražniku o vsem, kar je vedel. Naslednji večerje prišel Feliks še z bogatejšimi podatki. Sešel seje z orožnikom - sodelavcem Avstrijcem Schepfknech- tom, ki mu je povedal, da pripravlja sovražnik hajko in približ­ no, kje se bodo njegove močnejše patrulje premikale. Orožnik je še povedal, katere naše ljudi Nemci sumijo, da sodelujejo s partizani. Komandant Drago je Venclja, Feliksa in Mimiko us­ meril v nadaljnje poizvedovanje, ti pa so potem usmerili v ob­ veščevalno delo še Adija Pozneta in druge. Na osnovi te infor­ macije lahko sklepamo, d aje prenesel odred svojo dejavnost v začetku decem bra na ribniško območje. V štabu odreda so ver­ jetno menili, da bo na južnem Pohorju zopet kakšna on običaj­ nih enodnevnih hajk. Sem so do Mimike Lešnik poslali svojega obveščevalca Ferdi­ nanda Špilaka-Lojzeka in Venclja. Prleški Lojzek je z Mimiko, Nandetom Tajnikarjem in še z mnogimi razpredel tudi na tem območju dobro obveščevalno mrežo. Kot je tudi iz orožniškega poročila znano, sta v noči na 4. de­ cem ber Vencelj in Tarzan mobilizirala v Brezju pri Oplotnici za odred Jožeta Malca. Potem sta odnesla v Lukanji z žage jerme- nje ter se napotila do Mimike. Zaradi izvršitve več nalog sta jo poslala v Oplotnico. Toda ob vrnitvi je prinesla zaskrbljujočo novico, da je v Oplotnici polno Nemcev in da je v teku velika hajka. To je verjetno bilo 6. decem bra 1943. Vencelj in Tarzan sta takoj pohitela v Kot, da bi o tem na dogovorjeni javki pri Vukovih obvestila četo Jožeta Antoličiča. Ko sta bila nad Keb- ljem, sta že videla kolone Nemcev, ki so rinile navkreber. Pri Vukovih sta zvedela, da se je Jožetova četa že umaknila. Potem sta šla v Božje in ker je bilo povsod naokoli že veliko Nemcev, sta se zatekla, taktično domiselno, v neposredno bližino Oplot­ nice. Tarzana je Vencelj za krajši čas pustil v Foštu. Tu seje skri­ val pri Simonu Lipužu, p. d. pri Šimekovih, in v gozdu. Vencelj 321 pa je šel v Koritno k Nandetu Tajnikarju. Ta gaje odvedel k so­ sedu Antonu Vivodu, p. d. Spodnjemu Tajnikarju, ki gaje takoj skril m ed dvojni strop nad hlevom. Vencelj je tu srečno prebil ofenzivo, četudi so Nemci, iščoč partizane, hodili v tej zgradbi nad in pod njim. Ofenzivo je srečno preživel, ne pa vojne tudi Tarzan.1 0 3 Pohorski odred je bil 5. decem bra 1943 v Lehnu pri Lautru. Štab je pripravljal napad na posadko približno 20 vermanov, ki so bili v bivši pisarni Milana Lenarčiča v Josipdolu, približno 50 m zahodno od graščine ter napad na približno 20 vermanov, ki so prihajali vsakodnevno iz Ribnice v Josipdol kot izmena tu­ kajšnje posadke. Čas napada na obojne je bil določen za 6. de­ cem ber 1943 okoli 11. ure. Četi 1. bataljona, s katero je bil ko­ m andant Boris Vinter, so dodali komandirja štabne zaščite Er­ nesta Vobovnika, ki naj bi kot domačin z močnejšo udarno sku­ pino napad izvedel. Obetala se je zanimiva akcija. Zanjo so se ponoči dogovarjali v Josipdolu pri Poldetu Petrunu kom an­ dant Drago Poglajen, namestnik političnega komisarja Vojin, Vobovnik in Bine Verčko, kom andir vermanov v Josipdolu, ki je bil odličen partizanski sodelavec (inje šel tudi v začetku 1944 v partizane). Osnova dogovora je bila, da bo odred okoli 11. ure najprej napadel izmeno 20 vermanov v Skočirjevem gozdu med Ribnico in Josipdolom, nakar bo sledil napad na posadko v Josipdolu. Naloga kom andirja Bineta Verčka je bila, da se s posadko ob partizanskem napadu takoj vda. Vitez in Harkov sta bila določena za zasedo proti Podvelki, m edtem ko je bila naloga 2. bataljona napasti izmeno vermanov med Josipdolom in Ribnico v Skočirjevem gozdu. Zjutraj 6. decem bra so šle eno­ te na dogovorjena mesta. Od 11. ure naprej so borci v Skočir­ jevem gozdu, skriti v snegu in za drevesi, napeto pričakovali, kdaj se bodo prikazali vermani. Toda na spregled ni bilo od ni­ koder žive duše. Že proti poldnevu je po snegu s težavo hitela naravnost proti partizanski zasedi ženska drobne postave. Ko­ m andant odreda Drago je v njej takoj prepoznal zvesto sodelav­ ko Roziko Verčko, Binetovo ženo. V eni sapi je povedala, daje v Ribnici polno Nemcev, ki da se pripravljajo na veliko hajko. Potem je nadaljevala, da z akcijo v Josipdolu in v Skočirjevem gozdu ne bo nič, ker so Nemci vermane že zgodaj zjutraj pozvali iz Josipdola v Ribnico in da tu zapirajo v šolo vse moške, stare nad 15 let, moža Bineta pa da so že sinoči zadržali v Ribnici. Ro- 322 ziko, ki je vedela za načrtovano odredovo akcijo in kje so sedaj partizani, so po nepričakovanih spremenjenih nevarnih razme­ rah poslali do zasede odredovi sodelavci Viktorija Miklavc, orožnik Peter Podlesek in Bine Verčko. Ta zahtevna naloga je doletela Roziko zato, ker jo je lahko z najmanj suma opravila. Doma je bila v Ribnici v očetovi Petrunovi gostilni, kot proda­ jalka pa je bila zaposlena pri bratu Poldetu v Josipdolu. Njeno sporočilo je bilo za odred izjemno pomembno. Tako je še po­ vedala, da je prišel zgodaj zjutraj k Viktoriji orožnik Peter Pod­ lesek in povedal, da je iz načrta ofenzive razbral, da obkoljujejo številne nemške enote Pohorje, s katerimi načrtujejo uničenje partizanskega odreda. Novica je partizane osupnila in kom an­ dant Drago je takoj poslal oglednika proti Ribnici. Ko se je vr­ nil, je potrdil Rozikino sporočilo. Potem so ugotovili, da resnič­ no ni v Josipdolu vermanov in odred seje zbral v Josipdolu. Ko­ m andant Drago je potem poslal Ernesta Vobovnika s Harko­ vom in desetino borcev pregledat teren v Lehen do Bučnika, vsi drugi pa so šli skozi kamnolom do Lovca (Lautra). Na poti so ujeli v kamnolomu Antona Strnada, ki je kot verman 1942 izbil zlate zobe padlemu Francu Dularju, borcu 1. Pohorskega bataljona in ga tudi sicer oskrunil. Strnada so za njegova sov­ ražna početja ustrelili. Štab je od Lovca poslal Ernesta Vobovnika in Iva Skerlov- nika k Roziki Verčko za dodatne podatke. Peter Podlesek in Bi­ ne Verčko sta m edtem do Rozike dodatno sporočila, daje v te­ ku velika sovražnikova akcija, daje Pohorje že obkoljeno, da ga bodo česali proti grebenu in vrhovom, da sta Janževski vrh in Orlica zunaj obkolitvenega obroča, in da naj se odred iz obko­ litve takoj umakne. Po poti v štab sta se Sklerlovnik in Vobov- nik zedinila, da bosta predlagala, kot si je Skerlovnik zamislil umik na njemu zelo dobro znani Janževski vrh. Iz sovražnikovih podatkov je razvidno, d a je Podlesek ob­ veščal prek Ernesta Vobovnika, Mejačevih in Miklavčevih iz Ribnice odred že pred ofenzivo, zlasti med njenim začetkom in razvojem. Dalje je navedeno, daje Podlesek razložil Miklavčevi 5. in 6. decem bra načrt ofenzive, ta pa je potem šla 6. decem bra v hribe obvestit partizane o tej veliki akciji. Iz teh podatkov iz­ haja, da se je 6. decem bra za Roziko Verčko sešla s predstav­ nikom odreda tudi Viktorija Miklavc in ga zlasti na drobno sez­ nanila z načrtom ofenzive. Viktorija je imela za to največje mož­ 323 nosti, saj je stanovala v isti zgradbi, kjer je bila orožniška posta­ ja in sedež občine. Z orožniške postaje je k njej vsakodnevno nosil sporočila Podlesek, z občine mož Alojz, ki je bil tam zapo­ slen, od vermanov pa Bine Verčko. Lahko je bilo sporočilo se­ daj že pokojne Miklavčeve tudi posredno, žal pa se vseh zani­ mivih nadrobnosti preživeli udeleženci ne spominjajo več po­ vsem natančno. Toda v bistvenih obveščevalnih podatkih iz tis­ tih dni ni razhajanj. Spričo zbranih podatkov, nastalih kritičnih razmer, SkerloVnikovega in Vobovnikovega predloga za umik na Janževski vrh, kar je bilo moč kot sugestijo razbrati tudi iz obvestil Podleska ter Miklavčeve, je bil štab odreda pred svojo najtežjo in najdogovornejšo odločitvijo. Viktoriji, možu Alojzu, Roziki in Binetu so v štabu popolnoma verjeli. Toda kako se lahko povsem zanesejo na orožniškega okrajnega nadstražmoj- stra Podleska, šoferja poročnika orožništva Schmieda, je bil vzrok dolge in resne razprave v štabu. Z Viktorijo je pričel so­ delovati kot obveščevalec jeseni 1943, nosil je strelivo in bom ­ be za partizane k Mejačevim v Ribnici in sodeloval z Ernestom ter drugimi domačini, ob koncu novembra 1943 je prišel tudi v štab odreda v Hudi kot k Jakobovim, kjer je rekel, da bi šel v odred, toda svetovali so mu, naj bo raje obveščevalec, v pri­ m eru nevarnosti pa naj zbeži v odred. Razmišljali so, kaj če so ga Nemci zalotili pri obveščevalnem delu, sedaj pa pripravljajo prek njega zanko in uničenje odreda. Zaskrbljujoče dileme so pritiskale na vse člane štaba. Očitno je bilo, da um ik odreda proti vrhovom Pohorja odpade. Razmišljali so o preboju na Ko­ roško ali proti Šoštanju. Za to možnost so bili glede na sovraž­ nikove blokade prehodov že prepozni. Od Rozike so tudi zve­ deli, da je že postavljena nemška zapora v Lehnu pri Uranu in malo višje proti Ribnici pri Solleru. Sedaj za ugibanja ni bilo več časa, saj je bil odred tik pred zaprtjem v obkolitveni obroč. Štab se je končno odločil za umik na Janževski vrh, kar je bilo glede na sovražnikov operativni načrt tudi najsprejemljivej­ še.1 0 4 Zvečer seje partizanska kolona spustila od Lovca proti cesti Ribnica-Podvelka. Zaradi ugotavljanja razm er se je ustavila pod Jakobovo domačijo. Domačina Ivo Skerlovnik in Ernest Vobovnik sta od tod razkazovala članom štaba nasproti ležeči Janževski vrh (915 m) ter nakazovala dobre partizanske km e­ tije, do katerih bo potrebno kljub snegu čimprej in kolikor bo 324 mogoče neopazno priti. Kolona je pod vodstvom zanesljivih vodnikov domačinov, borcev odreda krenila proti Skočirjevi žagi v bližino ceste, kom andant Drago pa je šel v hišo na Jako­ bovi domačiji ter naročil domači hčeri Miri, partizanski sode­ lavki, da stopi naslednji dan 7. decem bra do Miklavčeve v Rib­ nico in ji pove, naj jim čimprej sporoči vse, kar bo pomembno o poteku ofenzive, do kmetij na Janževskem vrhu. Mira je to na­ logo naslednjega dne dobro opravila.1 0 5 Partizanska kolona se je ustavila v gozdu pod Ribnico v ne­ posredni bližini ceste, po kateri so prav takrat dovažali tovor­ njaki vojaštvo za ofenzivo v Ribnico. Odred se je prilagodil raz­ meram na cesti tako, da so skupine ob presledkih med tovor­ njaki tekle neopazno na drugo stran ceste. Kolona je sedaj brez težav nadaljevala pot mimo Vajnbergerja, pod Sv. Lenartom ter mimo Kebra, Lencla in Slinkarja. Enote so potem razmestili pri Jonku, Puru, Krištanu, Medvedu in Črepiču ter se vojaško za­ varovali. Domačini so partizanom gostoljubno postregli s hra­ no, prenočišči in z vsem, kar so potrebovali. Zjutraj 7. decem ­ bra so bili partizani prijetno presenečeni, zlasti pa je bil razbre­ menjen nepretrganih m orečih razmišljanj štab, ali so se odlo­ čili za pravo sm er umika ali m orda za napačno. Sovražnikove enote, ki so jih sedaj opazovali z daljnogledi, so se vzpenjale mi­ mo Jakoba nad Josipdolom proti Pesniku nad Ribnico, v smeri Sv. Bolfenka in drugod proti grebenu Pohorja. Kakšno veselje in zadoščenje! Tvegana odločitev je bila pravilna.1 0 6 ODRED JE REŠILA ODLIČNA OBVEŠČEVALNA SLUŽBA Ker je štab nujno potreboval podatke o sovražniku, je že 7. decem bra poslal Ernesta Vobovnika, Iva Skerlovnika in Bogo­ m ira Grubelnika-Marka na Orlico k sodelavcu Petru Držečni­ ku. Naročili so mu, da stopi naslednji dan v Ribnico do Vikto­ rije in Alojza Miklavca po podatke o razmerah. Zvečer so enako nalogo naložili tudi sodelavki Roziki Grubelnik, p. d. Švicevi, ki je živela pri cesti Ribnica-Vuhred, in dodali, da gre po podatke tudi h gostilničarju Viktorju Puru v Ribnico. Kljub temu, da se je sovražnik z vso grozečo udarno močjo napotil v napačno sm er proč od partizanov, pa odred zato še ni bil rešen velikih težav in skrbi v hudi zimi in nevarni ofenzivi. Dogodki so se od­ 325 vijali partizanom v prid, lahko bi se pa v trenutku tudi vse ob­ rnilo na slabše. Vendar se ni, nasprotno. Partizani so bili na drugi dan ofenzive 7. decem bra še enkrat prijetno presenečni. Darinka Miklavc, 13-letna Viktorijina hčerka, je prišla z najno­ vejšim poročilom v štab do Krištana. Pogumno dekletce se ni ustrašilo sovražnikov ne slabega vremena. Opremilo se je s kanglico kot da gre po mleko in šlo uspešno mimo sovražniko­ vih straž, patrulj in zased. Mama in Peter sta ji natanko opisala razmere v sovražnikovem taboru, Darinka pa je to brez napake prenesla partizanom. To njeno pogumno dejanje je bilo kot svetli žarek upanja v m račna zapletena negotova dogajanja ti­ stih dni. Ob slovesu je obljubila, da pride s poročilom tudi na­ slednji dan. Tudi 8. decem bra je bil dan, ko so pričakovali nove dogodke in obvestila. Po zasneženih poteh je k partizanom zopet hitela Darinka, toda tokrat s slabimi vznemirljivimi vestmi. Mama Viktorija in Peter sta sporočala, da je neka ženska prišla 7. de­ cem bra prijavit županu Edvardu Solleru, da je videla sledove partizanske kolone, ki je šla na Janževski vrh. Sollero jo je baje nejevoljno odpravil, naj molči in naj mu še s tem ne dela sitnos­ ti. Ženska pa naj bi potem šla obvestit orožnike. Peter je še spo­ ročil, da sovražnik zaradi prijave domneva, kje je odred, da na­ merava poslati za njim patruljo približno 20 vermanov in orož­ nikov ter da ima močno zasedeni cesti od Ribnice proti Vuh­ redu in Podvelki. Na vsakih 10 korakov naj bi bil vojak. Vikto­ rija in Peter sta predlagala, da se odred čimprej um akne k Sv. Antonu. Ker je bilo sedaj vse z obveščevalci prav idealno usklajeno, vsi podatki, ki sojih pošiljali, so bili točni, seje štab tudi na osnovi lastne presoje odločil za umik odreda k Sv. An­ tonu (sedaj Planina). Zaradi Petrovega sporočila je štab poslal v izvidnico Vobovnika in Skerlovnika ter M artina Štuhca-Prle- ka. Pod Stepišnikom so se v gozdu vkopali v sneg. Manj kot de­ set m etrov pod njimi je bila cesta in po njej so šli štirje ribniški orožniki. Partizani bi brez težav z njimi opravili, toda s tem bi tudi opozorili na odred. Orožniki so šli h km etu Antonu Uranu, p. d. Junkerju, partizanskemu sodelavcu, ki jih je prepričal, da tu ni partizanov. Orožniki so se vrnili proti Ribnici, štab pa je potem poslal močnejšo zasedo, če bi m orda orožniški patrulji sledila napovedana enota, kije potem ni bilo. Tako seje ovadba partizanov izkazala kot resnična, pri iskanju odreda pa se je 326 sovražnik uštel verjetno v tem, ker ni pričakoval, da bo odred na nekoliko kritičnem vzhodnem območju Janževskega vrha. Verjetno je sodil, da je višje in bolj zahodno.1 0 7 Proti večeru 8. decem bra je šel odred na pohod. Kolona se je vila mimo Stepišnika, Ušmana, Kajžarja, Cigajnarja in se us­ tavila na Orlici pri partizanskem sodelavcu Mihi Osirniku, p. d. Breku. Gospodarje partizane z domačimi kot vselej lepo spre­ jel, za dobro večerjo pa je dal ovco ali dve in vse, kar je bilo po­ trebno. Štab je odtod poslal v izvidnico na cesto Ribnica-Vuh- red Ernesta, Iva in Marka. Njihova naloga je tudi bila napraviti zasilni prehod čez potok Vuhreščico. Nenadoma se je pojavila pod Greglom močnejša patrulja vermanov, ki so prihajali od Vuhreda. Partizani so se v godzu pritajili in prešteli 31 so­ vražnikov ter ugotovili, da so zavili k Sv. Antonu. Partizanska patrulja se je potem vrnila k Breku in odred se je varno pre­ maknil čez Vuhreščico pri zgornji Brekovi žagi in čez cesto pod Greglom ter se zaradi počitka po napornem pohodu ustavil pri Kuterniku in Brunčku pri Sv. Antonu. Pri Brunčku je prišlo do nevšečnosti. Stražarju, kije od utrujenosti zaspal, je zbežal sum ­ ljivi okoli 17 letni Hrastnik iz Ribnice, ki so ga prijeli na Janžev- skem vrhu in ga zaradi varnosti vodili s seboj. Odred je zato po­ hod takoj nadaljeval. Tu se partizani niso smeli zadrževati za­ radi Hrastnika, ki jih je resnično z očetom takoj izdal, in tudi zaradi vermanov, ki so bili pred njimi pri Brunčku in se ustavili v župnišču pri Sv. Antonu. Odred je potem šel mimo Krištana, Kauča, Čavka, Lešnika, Hribernika in Osrednika ter se zakril le­ vo v gozdu blizu Vidmanovega razpotja nad zanesljivo kmetijo Viktorja Mravljaka, p. d. Vidmana. Četudi je močno sneženje partizane hudo šibalo, jim je bilo po drugi strani dobrodošlo, saj je sproti zakrivalo očitne sledove borčevske kolone. Čez dan 9. decem bra je odred, pritajen nad Vidmanovo kmetijo, opazo­ val vermansko enoto, ki se je sedaj vračala proti Vuhredu, ne da bi odkrila karkoli sumljivega. Prava odrešitev za prezeble borce je bil večerni sestop na veliko in prijazno Vidmanovo kmetijo. Povsod so zakurili, gospodarje dal za pripravo izdatne večerje, saj so bili vsi ves dan brez hrane, kravo, dve ovci, krom ­ pir in vse, kar so potrebovali kot tudi mošt. Tu se je odred vo­ jaško dobro zavarovan zadrževal do večera 11. decembra. V šta­ bu so odločili, da bodo sovražnika presenetili z napadom 2. ba­ taljona na postojanko v Dovžah in z akcijo 1. bataljona na že- 327 19.SS polic-polk z 2.in3.bat., dvema orožniškima, polic.in vermanšoftsko Č eto IZTIRJENA LOKM, ©Maribor Brezno Vuhred O ljubljana DR A 1/4 O d r e d Mlmzmkemv. i ^6--9.12. [UK \12.12.g] ^ imož na P o h o r j ^ x ^ . 1 ^ / S 'X { » © ( : ] V " S i Hebjenk \ m : 13J2JSW™®! - H 1 .1 2 ./ » 3 ^ V i Lovrenc na Pohorju \ |ece"\a^ Ensnlc ^ Umik odreda iz obkolitve 6.12. zv. Razgledni sto tp T T S t v1543 - <^1= ^m uiA St Glažuta. «r* Las i n a £ R riv m fà & (!'f Pesek S > M j a Üßtfa J / éB x tó m jeu o p I Osankarica 1 3 1 , 7 & 1191 S v.T rije kralji Kebel Sv.Aingerta f i h ^ e č e Oplotnica k \ Bojna skupina " S U D " - TS.polk d eželn ih s tr e lc e v s 611.in 9 2 1 .bat 2 .1 1 .9 2 2 ^ 0 1 ,9 0 ^ 0 b a te r .,4 8 .o k lin ^ nrodbenim oddelkom J ) LEGENDA RAJONI I N SMERI PREMIKA POHORSKEGA ODREDA MED NEMŠKO OFENZIVO NA POHORJU BOJI-SPOPADI ENOT POH.ODREDA IZHODIŠČNI RAJONI SOVRAŽ.BOJNIH SKUPIN IZHODIŠČNI POLOŽAJI SOVRAŽ. V NAPADU ■ožnica Velika neuspešna nemška ofenziva Schneegestöber (Snežni metež), proti Pohorskemu odredu o d 6 . d o 9. decembra 1943, z udeležbo približno deset sovražnikovih bataljonov lezniško progo pri Vuhredu. Komandant Drago se je z delom štaba in s približno 15-člansko zaščito napotil na območje nad Ribnico. Dogovorili so se za zbor odreda, ki naj bi bil 15. decem ­ bra na planini nad Lautarjem ali pri Urbancu nad Josipdo­ lom.1 0 8 OBKOLITEV IN »ČESANJE« POHORJA Podobno kot na ribniškem in drugih območjih je sovražnik ob začetku ofenzive začasno zaprl moške, stare od 15 do 55 let, tudi na širšem območju Sv. Kunigunde. Zaprti so bili nekaj dni v osnovni šoli v Zrečah, kam or so jim nosili svojci hrano.1 0 9 To je bil nekakšen uvod v pohod sovražnikovih divjaških čet na Pohorje. Vzhodno bojno skupino sta sestavljala vermanšaftski bata­ ljon Nord in Mitte, vodil jo je Steindl. S položajev Oplotnica-Ti- nje-Šm artno-Sedovec je krenila 6. decem bra in prišla do veče­ ra do črte Peršetov vrh-Javorski vrh-Osankarica-Lukanja. Se­ verna bojna skupina, sestavljena iz gojencev vojaške podoficir­ ske šole iz M aribora in Slovenske Bistrice, je drugi dan 7. de­ cem bra krenila s položajev Lehen-Sv. Lovrenc na Pohor- ju-Puščava-Fala; južna bojna skupina, sestavljena iz enot 18. polka deželnih strelcev iz Celja, je krenila s položajev Oplotni- ca-Zreče. Do večera sta prišli obe skupini do črte Planinka-Ple- šič-Črnavski potok-potok Oplotnica-Jurgovo-Ločnikov gra- ben-Vitanjsko sedlo. 19. SS policijski polk iz Gorenjske, sestav­ ljen iz 2. in 3. bataljona, okrepljen s tremi orožniškimi četami in ribniško četo vermanšafta, je krenil iz Ribnice na Pohorju in do večera preiskal območje do črte Mali črni vrh-Planinka-Sv. Bolfenk-Mala Kopa-Črni vrh. 14. SS policijski polk s 1. in 3. ba­ taljonom, okrepljen z dvema alarmnima četama, je krenil s po­ ložajev Vitanje-Sv. Florjan-M islinja-Šentilj-Spodnje Dovže in prišel do večera do črte Volovica-k. 1364 Komisija. Tretji dan 8. decem bra sta 19. in 14. SS policijski polk pri­ čela »napadati« območje Ostruščica-Mislinjsko sedlo-Planin- ka, m edtem ko sta severna in južna bojna skupina držali zapo­ ro. Pohodna planinska baterija iz Zidanega mosta je zjutraj iz­ strelila na hrbet in v jarek Planinke 10 granat, iz hiš pa izgnala približno sto moških ter jih izročila varnostni službi. 330 Poveljujoči v ofenzivi general policije Rösener je prišel 9. decem bra okoli 11. ure s podpolkovnikom Griesejem, povelj­ nikom 14. SS policijskega polka in s svojim operativnim oficir­ jem majorjem policije Blankom v štab poveljnika 18. polka de­ želnih strelcev v Lukanjo. Tu je takrat imel svoj štab tudi Steindl. Rösenerja so seznanili s klavrnim potekom velike ak­ cije, ker niso nikjer naleteli na partizane, iz vodstvenega štaba pa je prišlo potem isti dan okoli 16. ure povelje za prekinitev akcije. Enotam 18. polka deželnih strelcev je bilo ukazano, da se umaknejo v Oplotnico, Zreče in Slovenske Konjice, kjer naj čakajo na nova povelja; dne 11. novembra so že bile vse ome­ njene enote v svojih stalnih postojankah. V istem času se je vr­ nila v svoje postojanke večina v ofenzivi sodelujočih enot, raz­ en 14. SS policijskega polka, ki ga je Steindlu uspelo z odobre­ njem Rösenerja zadržati na Pohorju do približno srede decem ­ bra. Tako se je doslej največja ofenziva proti pohorskim partiza­ nom končala za naciste s popolnim neuspehom. Ob razčlembi in oceni ofenzive so se v štabu 18. polka deželnih strelcev tako­ le tolažili: »Čeprav se enote v tej akciji niso spopadle s sovraž­ nikom, so vendarle zbrale nekaj izkušenj in se mnogočesa na­ učile ...« Tudi Steindl je očitno razočaran na kratko med dru­ gim poročal: »Akcija Schneegestöber ni uspela.«1 1 0 V sovražnikovem taboru so bili spričo neuspeha tako dobro organizirane velike vojaške akcije zelo nezadovoljni. Kako so tekla razna poizvedovanja o vzrokih neuspeha ofenzive, ni zna­ no, toda iz poročila orožniškega okrožja M aribor z dne 12. de­ cem bra 1943 orožniškemu glavarstvu je mogoče razumeti, da niso zaupali skoraj celotni orožniški posadki v Ribnici na Po­ horju. Iz te postojanke so premestili takoj po ofenzivi na druge orožniške postaje devet orožnikov, v Ribnico pa jih je prišlo od drugod deset.1 1 1 AKCIJA NA ŽELEZNIŠKO PROGO, SPOPADI NAD VUZENICO IN V DOVŽAH Ofenziva Snežni metež seje uradno končala, toda 14. SS po­ licijski polk je bil začasno še na Pohorju, z njim pa so bile v ži­ vahni patruljni dejavnosti proti partizanom še vermanšaftske, orožniške in policijske enote. 331 Glavna taborišča partizanov v pohorskih gozdovih od 7. aprila do II. decembra 1943 Prvi bataljon se je ponoči 11. decem bra pomikal po globo­ kem snegu od Vidmana na Planini mimo Hribernika ter se za krajši čas ustavil na partizanski kmetiji Franca Strmčnika, p. d. Hebjenka. Tu so pustili nekaj bolnih tovarišev, med njimi tudi medicinca Mirka Drvenika-Nika. Bataljon je nadaljeval pohod do Falona in od tod v smeri Vuzenice do Šrota. Pri njem so pre­ nočili in 12. decem bra predanih; štab je pripravljal načrt za ak­ cijo na železniški progi. Ker je bilo zopet nekaj bolnih, med nji­ mi tudi Dunja, sojih pustili pri Šrotu; bataljon je ponoči 12. de­ cem bra odpeljal odtod obveščevalec Ivo Skerlovnik. Po njiho­ vem odhodu je prišla k Šrotu iz Vuzenice sovražnikova patru­ lja. Franjo Ladinik je bil na straži in je ob pozornejšem opazo­ vanju ugotovil, da se približujejo v belih plaščih Nemci. Skočil je v hišo ter opozoril vodnika Martina Štuhca-Prleka in soborce na umik, potem pa seje vrnil na stražarsko mesto. Tuje s »halt« presenetil sovražnike, ki so obstali, njihov vodnik pa je stopil naprej in Ladinik mu je po nemško dejal, daje v hiši orožniška patrulja iz Ribnice. Vodnik iz Vuzenice m u je ukazal, naj pokli­ če predpostavljenega. Ladinik se je napotil k hiši. Štuhec mu je namignil, da so se že vsi umaknili, takrat pa se je Ladinik naglo obrnil in ustrelil proti Nemcem, hkrati pa je pogumno vzklik­ nil: »Gospod stražmojster, tu je partizanska straža.« Na Nemce je sprožil tudi Štuhec. Presenečeni orožniki so pričeli močno streljati, partizani pa so se umaknili višje do Hebjenka, kamor so prišli pred polnočjo. Ladiniku seje potegavščina obnesla, za uspeh in pogum je bil čez dan 13. decem bra oproščen stražar­ ske službe. Toda pred m rakom je prišel stražar opozorit, da je pod hišo precej civilistov ali vojakov. Niko in Prlek sta poslala na ogled Ladinika. Ko je napravil nekaj korakov v gozdu nad hišo, gaje z vzklikom »stoj, roke kvišku« ustavil policist in hkra­ ti sprožil rafal, toda Ladinik je v tem že ležal v snegu. Kakih 7 borcev je skočilo iz hiše, kije bila že obkoljena. Nemci so z vseh strani streljali, borci, m ed katerimi je bila večina bolnih in bolj slabo oboroženih, so iskali možnosti za preboj. Ladinik se je najprej vrnil k hiši, potem se je pognal od kletnih vrat ter se srečno prebil v gozd. Tuje streljal na Nemce in se uspešno pre­ bijal tudi naprej. Takoj za njim je skočil medicinec Niko, ki pa je sm rtno zadet od rafala takoj omahnil. Dunja, Prlek in drugi so se srečno prebili. Tako je bil ob koncu ofenzive priljubljeni partizanski zdravnik Niko prva žrtev sovražnikovega zavzetega 333 iskanja partizanov po terenu. V roko je bil ranjen mitraljezec Janko Lupša-Danilo. Prvi bataljon, s katerim je bil tudi namestnik kom andanta odreda Harkov, je šel med sneženjem od Šrota do Dajnika, kjer je prespal. Zgodaj zjutraj 13. decem bra seje premestil k Maleju, tudi pri Sv. Antonu. Tu je bataljon predami. Proti večeru je šel bataljon h Graceju v Št. Vid pri Vuhredu. Tuje dobil štab še zad­ nje podatke o transportnem vojaškem vlaku, ki so ga nam era­ vali iztiriti in napasti. Potem je več borcev skočilo na progo. Od­ vili so vijake in razmaknili tračnice. Po opravljenem delu so se umaknili v gozd nad progo in pričakovali učinek. Toda zgodilo se je nekaj nepredvidenega. Namesto transporta, ki je že stal v Vuhredu, je pripeljala lokomotiva in iztirila. Bataljon se je m o­ ral takoj brez pričakovanega uspeha, četudi je akcijo dobro na­ črtoval, umakniti. Po visokem snegu so borci hodili m ed Sv. Antonom in Ribnico vso noč ter se ustavili okoli 6. ure 14. de­ cem bra v Hudem kotu pri Šajsniku in Trpotku. Domačim so bataljon opozorili, da imajo Nemci pred njimi od Viltužnika do Planine zasede. Tu se je v opazovalni službi sovražnikovih za­ sed izkazala Robnikova domačija, s katere je bil v partizanih sin, posebej pa njihova 12-letna hčerka, kije nosila v štab 1. ba­ taljona poročila. Nemci so se po dveh dneh (verjetno 15. de­ cembra) umaknili, bataljon pa je šel do Lautarja, tu je pustil na nogah obolelega Viteza ter vzel s seboj ozdravljenega Jožeta Šavca-Mirka. Pri Urbancu je dobil bataljon sporočilo štaba od­ reda, da gre za drugim bataljonom k Vitanjskim bajtam.1 1 2 Orožniški postaji M arenberg in Vuzenica sta poročali, da sta se orožniški patrulji po 10 mož iz Vuzenice ponoči 12. de­ cem bra ob 22. uri spopadli pri Reinhardu Kasperju, p. d. Šrotu, nad Vuzenico s partizani in daje bil ranjen v nogo član deželne straže železničar Alojz Freund. Kasper je takrat povedal orož­ nikom, da nameravajo partizani minirati med Vuhredom in Tr- bonjami železniško progo. Sovražnik je zato okrepil zavarova­ nje železniške proge z enotami, ki jih je imel, od Vuhreda do Tr- bonj. Zvečer 12. decem bra so prišle za zavarovanje proge Št. Vid-Trbonje dodatne policijske moči, pred polnočjo pa je so­ vražnik prosil za pomoč tudi železniško policijo v Dravogradu ter policijo v Vuzenici. Iz orožniških poročil M arenberga je moč razumeti, da je Kasper najprej 12. decem bra ovadil orožnikom v Vuzenici pri­ 334 sotnost partizanov, ko pa so orožniki prišli, jim je še povedal, da nameravajo izvesti akcijo na železniški progi. Izdajalec Kas­ per je bil 1944 udeležen pri obkolitvi in uboju partizanskega ak­ tivista Alojza Vobovnika-Alba v Št. Janžu nad Vuzenico, za kar so ga partizani kaznovali s smrtjo. Orožniška postaja M arenberg (Radlje) je dalje poročala, da so se 13. decem bra spopadli s partizani na območju Sv. Antona in Planine orožniki iz Vuhreda, kar potrjuje spopad pri Šrotu in Hebjenku. Dalje je navedeno, da so partizani razrušili pri Vuhredu železniško progo in tako iztirili lokomotivo po nasi­ pu. Tudi to je potrditev akcije 1. bataljona, ki je bila izvedena pozno ponoči 13. decembra. Poročilo so sklenili, daje začel par­ tizane zasledovati orožniški akcijski vod iz M arenberga 14. de­ cem bra ob 1 . uri 30 minut, a vod iz M aribora ob 3. uri. O iztir- jenju lokomotive, spopadu orožnikov s partizani in patruljnem zasledovanju partizanov je poročal tudi Steindl ter sklenil, da je po razgovoru z Rösenerjem ostal še naprej na Pohorju 14. SS policijski polk.1 1 3 Akcijo 1. bataljona na progo, če upoštevamo, daje bila izda­ na, lahko ocenimo kot politično odmevno. Skupaj s spopado­ ma pri Šrotu in Hebjenku je prispevala k razgibanju osvobodil­ nega gibanja na vuhredsko-vuzeniškem Pohorju, kar se je po­ zitivno pokazalo že v krajšem času na tem območju. Drugi bataljon je od Vidmana na Planini nad Vuzenico 11. decem bra ponoči popeljal proti Dovžam kot vodnik domačin iz Hudega kota Jakob Mihelič-Savo, ki je bil hkrati tudi bata­ ljonski bolničar. Kolona je zaradi varnosti vijugala skozi Hudi kot mimo kmetij Trpotek, Lutart, Jam nikar in Kopnik, šla proti slovenjgraškemu sedlu in se ustavila v Gradišu pri Proštu. Od tod je šla prek Golavabuke in Razborce. Nad Dovžami sta po­ litični komisar Janez Artač-Jan in kom andant Ivan Rojc-Bog- dan napisala partizanski sodelavki Betki Pušnik iz Dovž tole ze­ lo zanimivo pismo: »Cenjena gospodična Betka! 12. XII. 43. Mogoče se boste čudili, ko boste dobili to pismo. Prišli smo v tak položaj, da ne vemo nič točnega, kako je v dolini. Zato se obračamo na Vas s prošnjo, če bi nam lahko povedali, koliko je vojaštva na Mislinji. Najbolje bi bilo, če se Vi osebno prepri­ čate o položaju, da bom o mi dobili točna poročila. Će Vam je mogoče priti k nam, ker nismo daleč od Vas, dopoldne in pri­ 335 nesti poročila, bi mi najbolj radi videli. Kje smo mi, Vam bo po­ vedal prinašalec tega pisma. Poročila, kijih bomo dobili od Vas, bodo za nas velikega po­ mena, da bomo čimprej lahko zopet napadali sovražnika. Hajko smo dobro preboleli. Nemci so nas zastonj iskali po planinah, ker nas tam sploh ni bilo. Še enkrat Vas najlepše pozdravljata Komandant: Politkom.: Bogdan Jan Betka, prosim, pridi okoli 12. opoldne. Te bom čakal tam, kjer ti bo povedal tovariš. Pridi sigurno in dobro poglej. Mislim in upam, da nam boš šla toliko na roke. Na svidenje.« Prvi del pisma je napisal Jan, drugega pa Bogdan, Betki pa ga je odnesel neznani domačin, partizanski sodelavec. Sklepamo lahko, d aje šla Betka 12. ali 13. decem bra na poizvedovanje v Dovže in na Mislinjo ter daje 13. opoldne poročala štabu 2. ba­ taljona o razm erah na Mislinji in Dovžah, kot je bilo dogovor­ jeno. Na osnovi Betkinih in drugih podatkov se je štab odločil za napad na sovražnika v Zgornjih Dovžah ponoči 13. decem bra 1943. Informacije so govorile, d aje šla večina vojaštva v hajko in da bo z manjšino z odločnim napadom mogoče obračunati. Z upanjem, da bo prišel bataljon tako do prepotrebnega orožja, streliva in opreme, so borci krenili 13. decem bra pred 21. uro v napad. Toda že ob prvem naskoku se je izkazalo, daje posto­ janka trša kot so si predstavljali. Sovražnikovi bunkerji so bili polno zasedeni, posadke pa so iz njih dajale zagrizen odpor. Borci čete Jožeta Hrena-Akija in še nekaj drugih, med katerimi je bil tudi kom andant Bogdan, so pogumno napadali, vendar brez uspeha. V napadu je sodeloval, kot poudarja Aki, tudi iz­ redno pogumni borec Ivan Planinc-Ludvik z lahkim m inom e­ tom. Utrjenemu župnišču se je tako približal, da je Nemcem sprožil iz m inom eta skozi okno nekaj min. Toda ti so ga žal pre­ hitro odkrili in njihov mitraljezec gaje z rafalom smrtno zadel. Admiral JLA Jože Praprotnik pa se spominja padca tragičnega 336 junaka nekoliko drugače. Prva mina naj bi zadela brez haska v zid, druga, ki naj bi padla v župnišče, ni eksplodirala. Po oceni Praprotnika je potem tudi to omogočilo sovražniku, d aje z ra­ falom iz brzostrelke ubil minometalca ter hkrati okrepil ob­ rambo. Po približno polurnem ostrem napadu je štab ugotovil, da se sovražnik ni pripravljen vdati in je zato ukazal umik. De­ setarja Ivana Planinca-Ludvika, domačina iz Potoka pri Kokar­ jah, je bataljon na umiku na Pohorju dostojno pokopal. Pred razvrščenim bataljonom so opravili tudi žalno slovesnost ter poimenovali njegovo desetino za Ludvikovo desetino. Od Zgor­ njih Dovž seje 2. bataljon umaknil mimo Spodnjega in Zgornje­ ga Barla do Pušela, odtod pa je prišel nad Ribnico do štaba od­ reda.1 1 4 Orožniška postaja Mislinja je poročala, da se je 13. decem ­ bra od 21. do 21,30 bojeval proti partizanom v Zgornjih Dovžah 1. vod 1. alarmne čete iz Mislinje ter da so bile izgube: 2 lažje ranjena verm ana in dva civilista. Iz Slovenjega Gradca so zaradi partizanskega napada poslali v Dovže okrepitev dveh alarmnih vodov vermanšafta. O napadu na Dovže je poročal tudi Steindl. Navedel je, da se je približno 200 partizanov spopadlo z vodom (25 mož) 1. alarmne čete Maribor-mesto, ki je bil v zasedi. Kljub tem u da so partizani v hudem boju napadali tudi s strojnicami in minometi, navaja Steindl, so bili odbiti. Za partizanske izgu­ be je menil, da so bile velike. Sklenil je, daje bila ta partizanska akcija izvedena hkrati z akcijo na železniški progi pri Vuhredu. Iz poročila kom andanta varnostne policije in varnostne službe je med drugim razvidno, da je padel en partizan. V tem času (13. decembra) je bil v M ariboru štabni razgo­ vor, kjer so ugotovili, daje na Spodnjem Štajerskem 600 do 700 partizanov, da so pohorski partizani na severnem pobočju Po­ horja in da bodo morali pričeti zaradi živahnejše partizanske dejavnosti z radikalnimi ukrepi. Ob koncu so ugotovili, da so uničili krajevne odbore OF v Slovenjem Gradcu in Slovenski Bistrici, da se je število aretiranih dvignilo na 170 do 180 ter da bodo aretirali še nadaljnjih 60 oseb.1 1 5 Kljub temu, da napad na Dovže ni uspel, je pomenil za par­ tizane, njihove sodelavce in prebivalce m oralno spodbudo, saj je sovražnik še pred nekaj dnevi z gotovostjo upal, da bo uničil Pohorski odred. Nacisti so si z ofenzivo Snežni metež ter uni­ čenjem Pohorskega odreda želeli popraviti omajan vojaški in 337 politični ugled, doživeli pa so polom ofenzive in nepričakovane nasprotne učinkovite udarce Pohorskega odreda. Takoj po končani ofenzivi sta prišla v štab odreda poveljnik partizanskih zvez in TV postaj Ivan Mogu-Marko ter njegov so­ delavec Jože Zagožen-Servac. Ker sta snovala nove TV postaje, jima je štab dodelil nekaj dobrih borcev, med njimi Jožeta Hro- vata-Maksa in Franca Gašperlina-Mihca. Marko jih je razpore­ dil v posadko TV 31, ki je bila na Mali gori nad Frankolovim.1 1 6 Po odhodu od Vidmana 11. decem bra je štab odreda z za­ ščitnim vodom zvedel na območju Ribnice v nekaj dneh, da je bilo nekaj takšnih domačinov, ki so šli prijavit županu ali orož­ nikom, da so videli v snegu sledove odredove kolone, ki je šla med ofenzivo na Janževski vrh. Med temi je bilo nekaj okupa­ torjevih podrepnikov, nekaj pa strahopetcev, ki so se bali, kaj bo, če ne bodo povedali. Za najbolj krive so partizani spoznali tri in jih zgodaj zjutraj 16. decem bra ustrelili. Med njimi je bil tudi zidar Simon Hrastnik. Njegov sin je m ed ofenzivo zbežal odredu od Brunčka pri Sv. Antonu, prišel je domov, oče pa je šel takoj povedat na občino ali orožnikom, kje je odred. Sin je leta 1944 izdal več sodelavcev gibanja na Janževskem vrhu in drugod, s sovražniki je sodelovala kot zagrizena nem čurka tudi njegova mati Amalija. Partizani so oba 1944 ujeli in ustrelili.1 1 7 Očitno nezadovoljen je o neugodnih razm erah za naciste po ofenzivi na kratko poročal 16. decem bra Franz Steindl tole: »Dejavnost banditov je od junija 1941 zdaj dosegla svoj vrhu­ nec. Položaj je zelo resen. Banditska brigada, ki šteje 300-500 mož, zdaj ustrahuje Pohorje. Danes je v prostoru Ribnice na Po­ horju um orila tri Spodnještajerce. Akcija Snežni metež ni uspe­ la. Policijski polk je odšel v novo akcijo. Od 18. do 23. decem bra bom angažiral lovski odred vermanšafta. Po vašem naročilu sem iz W ehrmannschaftsbataillonov Nord in Mitte demobilizi­ ral polovico moštva. Postojank ne bomo opustili.« Potem je Steindl še opisal težave s partizani v Savinjski dolini, na Koz­ janskem, Dolenjskem, Gorenjskem in v Ljubljanski pokrajini ter sklenil: »Mi smo gospodarji položaja in bomo premostili težave.« Iz Steindlovega poročila je med drugim razvidno, d aje kot drugi nacisti, tudi on opravičeval nadrejenim svoje neuspehe proti Pohorskemu odredu s pretiravanjem, da šteje odred 300 do 500 borcev. Kot vemo, je bilo resnično številčno stanje od­ 338 reda v dneh po ofenzivi okoli 180 borcev. Dalje je razvidno, da je šel s Pohorja sredi decem bra v Savinjsko dolino tudi 14. SS policijski polk. Tu se je udeležil velike ofenzive proti Šlandrovi brigadi, kjer je sodeloval tudi 19. SS policijski polk in druge enote v skupni moči okoli osem sovražnikovih bataljonov ali prek 4000 mož. Tudi to ofenzivo je vodil general policije Röse­ ner, končala pa se je, kot na Pohorju, brez uspeha. Neučinko­ vitost svojih enot je spoznal Rösener že sredi akcije, zato je 21. decem bra 1943 izdal novo povelje »za pomiritev Gorenjske in Štajerske«. Z njim je 14. in 19. SS policijskemu polku določil stalna operacijska območja in njune naloge pri usklajevanju akcij proti partizanom z drugimi oboroženimi silami, razčlenil protipartizansko taktiko ter analiziral razmere na Gorenjskem in Štajerskem. Območje vzhodno od Kranja v smeri proti Gor­ njemu gradu in na jugu do Save je Rösener ocenil, da je »v ce­ loti okuženo z bandami«. Za ceste na Štajersko z gorenjske in ljubljanske smeri je navedel, da so neposredno ogrožene in sa­ mo delno uporabne ter poudaril: »Nujno je potrebno osvobo­ diti cesto na Vransko in Celje ter predel Mozirje, Rečica in Gordnji grad.« O vedenju prebivalstva je navedel tole: »Prebi­ valstvo skoraj v celoti podpira upornike ... S popustljivim na­ činom boja ni moč doseči uspeha. Vse orožje je treba brezob­ zirno uporabiti, tudi če bodo pri tem prizadeti nedolžni ljud­ je ...« Rösener je 14. in 19. polku ukazal, da nadzirata svoja obm oč­ ja in uničujeta partizanske skupine z lastnimi silami. V prim e­ ru, da bi bilo treba zbrati večje enote, sta bila dolžna o tem takoj obvestiti »vodstveni štab za uničevanje band« v Ljubljani, dru­ gače pa poiskati okrepitve pri sosednjih enotah. Za izvedbo Rösenerjevega povelja je bil za Štajersko in za del kamniškega okrožja odgovoren poveljnik 14. SS policijske­ ga polka v Celju polkovnik Bernhard Griese, za Gorenjsko pa poveljnik 19. SS policijskega polka v Kranju podpolkovnik Willy Hertlein. Meja med 14. in 19. SS policijskim polkom je sovpadala z mejo med IV. operativno cono in IX. korpusom NOV Jugoslavije. Potekala je v smeri Kokra-Cerklje-Men- geš-Crnuče-bivša italijansko-nemška razmejitvena črta. S prihodom 14. in 19. SS policijskega polka so se razmere za delovanje partizanskih enot na Štajerskem in Gorenjskem 339 občutno poslabšale. K tem u je mnogo prispevala nova taktika protipartizanskega bojevanja policijskih in drugih enot, zlasti pa velika številčna prem oč sovražnikovih sil nad partizanski­ mi. Poleg obeh policijskih polkov so imeli Nemci decem bra 1943 na Gorenjskem in Štajerskem še 29 čet ali 9 bataljonov po­ sebnih policijskih in orožniških enot, med katerimi so bile tan­ kovska, topniška, pionirska, motorizirane čete, čete za zvezo, za zaščito železniških prog in druga zavarovanja. Operativne eno­ te nemške vojske W ehrmacht so bile na Štajerskem in Gorenj­ skem le občasno, stalno so bile tu enote nemške vojske za po­ sebno uporabo. Varovale so prom etne zveze, naprave za zveze, industrijska središča in naprave ter sodelovale s policijskimi enotami v bojih proti partizanom, Te naloge so opravljale eno­ te 438. divizije, ki je imela štab v Celovcu. Pod njegovo povelj­ stvo sta spadala 184. polk deželnih strelcev v Kranju in 18. polk deželnih strelcev v Celju, sestavljen iz 611., 649. in 922. bataljo­ na, 18. lovskega odreda in akcijske baterije. Na Štajerskem so Nemci za boje proti partizanom občasno lahko pritegnili še 48. dopolnilni bataljon tankovskih lovcev iz Celja, ogledniški re­ zervni dopolnilni kolesarski divizion iz Slovenjega Gradca ter podčastniško šolo iz M aribora in Slovenske Bistrice. Od Litije proti Brežicam so bile močne obmejne enote, proti partizanom pa so se bojevale le na svojih mejnih odsekih. Enote W ermachta za posebno uporabo so bile na Štajerskem številč­ no najmočnejše. Brez mejnih stražarjev so štele okrog 3800 mož, vendar niso bile tako pom em bne kot enote policije SS in orožništva, ki so štele kakih 3300 mož. Približno 2000 mož je bi­ lo na Štajerskem v štirih bataljonih vermanšafta. Iz naštetih enot je Rösener ob večjih vojaških akcijah sestavljal operativne skupine, v nje pa je včasih vključil tudi manjše oddelke SS iz drugih pokrajih. V pripravah za ofenzivo je imel tako decem bra na voljo kakih 9100 mož in od tega približno 5000 mož na ob­ močju IV. operativne cone. Ko je v hajkah združil večje sile pro­ ti eni partizanski enoti, je bilo sorazmerje moči še mnogo večje v prid nemškim enotam. Včasih mu je uspelo vključiti v ope­ rativno skupino tudi enote, ki so bile na prem iku čez Štajer­ sko.1 1 8 340 OBNOVLJENE ZVEZE MED OKROŽNIM KOMITEJEM KPS MARIBOR IN POHORSKIMI PARTIZANI Sredi decem bra je prišlo do vzpostavitve stikov med odre­ dom in m ariborskim okrožnim komitejem. Brez stikov sta os­ tali zaradi dezerterjev, izdaj in vdorov od septem bra obe strani, kar je bilo zelo zaskrbljujoče. Nujnost ureditve medsebojnega sodelovanja je bila velika. Mnogim mladim je grozila mobiliza­ cija v sovražnikove vojaške formacije, dezerterjem iz nemške vojske aretacije, enako terenskim aktivistom, ki bi morali v pri­ meru nevarnosti med partizane. Novembra je sekretar Dušan Spindler-Martin zadolžil v M ariboru Vinka Štuhca, da vzposta­ vi zvezo z odredom prek svojega brata Martina-Prleka. Decem­ bra so prejeli s Pohorja obvestilo, da lahko pride zastopnik ok­ rožnega komiteja na razgovor v odred. Komiteje določil za raz­ govore sekretarja Dušana Spindlerja-Martina. Malo pred sredo decem bra je sporočila Viktorija Miklavc odredovemu sodelav­ cu Jožetu Grubelniku, p. d. Švicu, in ženi Rozi na Orlici, naj sprejmeta tovariša, ki bo prišel iz Maribora. Sredi decem bra se je pripeljal Špindler zjutraj z vlakom do Podvelke, od tod pa do Švicovih s kolesom. Njegov prihod so sporočili Jakobovim in do Franca Ovčarja. Ponoči so se na kratko s Špindlerjem sešli Vincenc Janko-Harkov, Ivo Skerlovnik in Bogomir Grubelnik- Marko, potem pa sta ga odpeljala Ernest Vobovnik in Martin Štuhec-Prlek v štab odreda h Kopu nad Ribnico. S slednjim se je Špindler dobro poznal še iz leta 1942, ko je delal kot krojač pri bratu Vinku v Mariboru. V štabu se je srečal z znancema Maksom Čepičem-Iztokom iz M authausna in s Aleksandrom Vojinovičem-Vojinom, s katerim se je poleti trikrat sešel v Ma­ riboru. Tu so bili še Franta Komelj, Hilda Turk, Bogdan Hro- vat-Miha in še nekateri. Špindler je prisotne seznanil z razme­ rami v m ariborskem, ljutomerskem in ptujskem okrožju, da je nekaj sto mladincev pripravljenih iti v partizane, da se je orga­ nizacija OF v zadnjih mesecih močno razmahnila in da razmno­ žujejo tehnike veliko tiska. Zlasti je poudaril, da se bodo morali dobro dogovoriti glede mobilizacije, da ne bi prihajalo ponov­ no do dezerterstev kot poleti 1943. Člani štaba so M artinu pred­ očili velike težave, ki so jih imeli zaradi pomanjkanja orožja, streliva, opreme, številnih hajk, sovražnikovih vrinjencev in iz­ dajalcev Šikerja, Bohaka, Kranjca in drugih. Razgovor se je 341 končal v obojestransko zadovoljstvo uspešno. Sklenili so, da bo sedaj sodelovanje obeh strani tesno. Javki za prinašanje sanitet­ nega materiala, nogavic, perila, tiska so določili pri Jakobu nad Ribnico in pri Miklavčevih, za sprejemanje novincev pa v Sko­ marju. Komisar Franta je naročil Špindlerju, da pošlje takoj na Pohorje dezerterja Stanka Rihtariča in Vinka Vukoviča-Guzeja. Rihtarič se pozivu ni odzval. Špindler je bil vso noč in ves dan pri Kopu, zvečer se je vrnil k Švicovim v Orlico, od tod pa v Ma­ ribor. Isti večerje poročal sekretar Špindler pri Vomerjevih v Ma­ riboru članom okrožnega komiteja o uspešnih dogovorih v šta­ bu odreda. Ker se je s tem odprla možnost mobilizacije med Ljutomerom in Pohorjem ter med Muro in Halozami, so o tem takoj obvestili tudi poverjenika CK KPS in izvršnega odbora OF za severovzhodno Slovenijo Ivana Nemca-Vojka. Zveze so stekle. Že čez dva dni je Manica Kerenčič odnesla do Jakobovih dva kovčka sanitetnega in drugega materiala s pismom za ko­ misarja Franto. Čez tri dni ji je zopet uspelo priti z dvema kov­ čkoma s podobno vsebino in s pismom za komisarja Franto. V teh dneh so na drugo stran Pohorja k Mernikovim poslali za­ radi usposobitve javke za novince 16-letno aktivistko Marico Kerenčič-Jelko. Komite je v tem času napotil do Podvelke Ma­ nico Kerenčič in Mileno Bokša-Božo, da bi tudi Boža spoznala Miro Zapečnik in javko pri Jakobovih nad Ribnico. Mira ju je v Podvelki čakala in do naslednjega vlaka za M aribor so se po­ gumna dekleta pomenila o vseh tekočih nalogah in tudi o vse­ bini zadnjega pisma komiteja, ki je prosil odred, da naj da kot pomoč mitraljezca za akcijo za rešitev več aktivistov iz ptujskih zaporov. Štab je mitraljezca obljubil, za akcijo pa je bilo na te­ renu domenjeno, dajo bo vodil s sodelavci Slavko Ivajnšič-Bo- ris. Božo so poslali zaradi dogovora s pazniki zaporov v Ptuj in tudi s šoferjem tovornjaka Mirkom Štrausom-Brkom iz Duple­ ka je bilo dogovorjeno, kako bo zapornike iz Ptuja naglo odpe­ ljal. Vse je bilo dobro zasnovano, do izpeljave akcije pa žal za­ radi poznejših neljubih prekinitev zvez s Pohorjem ni prišlo.1 1 9 V dneh po 11. decem bru je mogoče iz več orožniških poročil razbrati nepretrgano dejavnost enot Pohorskega odreda. Poleg že opisanih vojaških akcij so odredove enote izvedle številne oskrbovalne akcije na severnih, južnih in zahodnih pobočjih Pohorja. Omenimo samo nekatere. V Lehnu so dobili od 12. do 342 14. decem bra pri Jožetu Osvaldu precej živeža. V Pamečah so dosegli 12. decem bra pri več km etih podobno. Pri Francu Puš­ niku pri Sv. Antonu so 13. decem bra dobili tobačne izdelke. V Hudem kotu so dobili pri Ivanu Vernjaku dve ovci in veliko ži­ veža. Pri Karlu Kremljaku v istem kraju so bili podobno uspeš­ ni 14. in 15. decembra. Pri Ivanu Korošcu v Tolstem vrhu so 14. in 15. decem bra dobili tele, krompir, moko. Pri km etu Španer- ju na Hudinji so 15. decem bra dobili 4 vole in živež. Pri Maksu Boku v Jospidolu so 16. decem bra dobili tobak in cigarete. Isti dan je bila skupin partizanov pri Bezjaku nad Lovrencem na Pohorju, kjer so dobili lovsko puško, puško flobertko in ži­ vež.1 2 0 Ta kratek in nepopoln pregled tudi dovolj ponazori ve­ like napore partizanskih enot za vsakodnevno prehrano bor­ cev in še večjo pripravljenost prebivalstva, ki je partizansko vojsko prehranjevalo, jo oskrbovalo z vsem potrebnim, z njo v osvobodilnem gibanju sodelovalo in jo tudi z novimi borci iz­ popolnjevalo. Štab odreda in 2. bataljon sta bila 15. decem bra pod Roglo pri Vitanjskih bajtah. Tu se jim je pridružil tudi 1. bataljon. Od­ tod je štab poslal Ernesta Vobovnika in Iva Skerlovnika pois­ kat razkropljene borce, ki so jih Nemci napadli 13. decembra pri Hebjenku. Zaradi lažjega premagovanja velikih zasneženih razdalj sta bila opremljena s smučmi, zaradi večje varnosti pred sovražnikom pa z belima plaščema, narejenima iz rjuh. Pohor­ ski borci so se večkrat ustavljali pri Vitanjskih bajtah. Ker so bile prazne, so v njih tudi prespali, se odpočili, pripravljali hra­ no in se okrepčali. Enote so tu krajše počitke izkoristile tudi za vojaško urejanje, urjenje in politično izobraževanje. Ob tem ta­ borjenju pa je prišlo do dveh neljubih dogodkov. Približno 18- letni borec Tihomir (Hotimir) je soborcu, ki je bil m edtem na dolžnosti, pojedel njegov obrok hrane. V normalnih razmerah ne bi bil ta prestopek tako poudarjen, kot je bil ob tej prilož­ nosti in v tem hudem zimskem času, ko je sovražnik pogosto hajkal za odredom in ko je njegovo vodstvo dajalo tudi discip­ lini in odnosu vsakega posameznika do kolektiva najstrožji po­ udarek. Da se ne bi takšni prim eri ponavljali, so ga pred razvr­ ščenimi borci obsodili z najstrožjo kaznijo - z ustrelitvijo. Med čiščenjem orožja se je hudo ranil borec Ivan Kovačič-Gandi, ki so ga potem odpeljali na zdravljenje v Koroško vas k zaneslji­ vemu sodelavcu Jožetu Kropeju. 343 Zadrževanje odreda pri Vitanjskih bajtah je 18. decembra zmotila vermanšaftska enota, ki se mu je približala. Partizani so sovražnika opazili in se umaknili. Ko so bili nekaj km oddalje­ ni, je sovražnik s streljanjem napadel vitanjske gozdarske bajte, očitno obveščen in prepričan, da so v njih še partizani. Po udar­ cu v prazno so se vermani okoli bajt v snežnih okopih utrdili, na umiku pa so partizanske Vitanjske bajte zažgali. Popoldne je štab poslal na pogorišče Maksima Peklarja-Fonzija in še ene­ ga borca, ker je bila tu dogovorjena javka za obveščevalca Iva Skerlovnika in Ernesta Vobovnika, ki sta potem sem še z nekaj borci res prišla. Vsi so krenili v odred, ki je bil na Resniku in Skomarju. Sem so sedaj pripeljali tudi razkropljene borce. Jan­ ka Lupšo-Danila, ki je bil ranjen pri Hebjenku in ranjenca Pet­ ruško so oddali na zdravljenje h km etu Pavlu Mikeku. Čez dan ju je imel skrita v jarku v mlinu, ponoči pa sta hodila na dom a­ čijo. Resnik je bil v tem času že pomembno partizansko sredi­ šče. Nepretrgoma so z odredom sodelovali obojni Vidmarjevi, Ostruhovi, Vavpotovi, Kotnikovi, Juhartovi, Ločnikarjevi in drugi. Tudi na Skomarje so hodili partizani k večini kmetij kot domov.1 2 1 ŽRTVE IZDAJALCA PREVOLŠKA V naslednjih vrsticah bo govor o junaških obveščevalcih in sodelavcih Pohorskega odreda, ki so se izjemno izkazali pred, m ed in tudi po ofenzivi Snežni metež. To so bili pravi zmago­ valci v ofenzivi, saj so s svojim tveganim delom, z dragocenimi obveščevalnimi podatki omogočili štabu odreda sprejemanje ustreznih odločitev za uspešne premike enot med 6. in 10. de­ cembrom 1943, ko je bilo v hajki za njimi blizu 5000 sovražni­ kovih vojakov. Nacistični voditelji so med ofenzivo in po njej besneli, ker se jim je izjalovila in ker so bili prepričani, da se jim je Pohorski odred izmuznil, zahvaljujoč svojim sodelavcem med prebivalstvom in m orda tudi v njihovih vrstah, česar jim ni uspelo odkriti. Ko so spričo vsakodnevnih zagat v boju proti osvobodilnemu gibanju verjetno že zanemarili nadaljnjo ok­ repljeno preiskavo proti »izdajalcem« ofenzive, seje našel pod­ lež med borci Pohorskega odreda. Dne 15. februarja 1944 je zbežal k sovražniku in mu izdal vso partizansko obveščevalno mrežo ter potek uspešne partizanske protiofenzivne dejavno­ 344 sti, ki je bila zasnovana na podatkih odredovih sodelavcev. So­ vražnik je pričel z aretacijami v drugi polovici februarja 1944 in ker so žrtve odgovarjale predvsem za »izdajo velike akcije Snežni metež«, bomo posredovali te dramatične dogodke kot sklepno dejanje po ofenzivi, ki se je uspešno končala za Pohor­ ski odred, ne pa tudi za njegove zveste sodelavce. Ti so žal po­ stali žrtve izdajalca iz lastnih vrst; to je gotovo najtežje. O orožniku Petru Podlesku in domačinih sodelavcih je bilo že precej povedanega. O njihovih usodah bo še govor, toda spoznajmo najprej 19-letnega dezerterja Norberta Prevolška- Triglava, kije povzročil sm rt pogumnega Petra Podleska in ve­ liko gorja mnogim sodelavcem odpora. Prevolšek je sin delav­ skih staršev iz Radelj ob Dravi. Oče je delal kot kovač v Josip­ dolu, N orbert se je učil v Slovenjem Gradcu za čevljarja. Avgu­ sta 1943 je skupaj z Jožetom Golograncem-Jurčkom izigral m o­ bilizacijo v nemško vojsko in zbežal z njim po zvezah aktivistov v Pohorski bataljon. Jurček, ki je že prej deloval v gibanju, je bil odličen partizan, m edtem ko se je Norbert izkazal kot podlež. Nekateri sodijo, da najbrž ni bil kos naporom in da je zato zbe­ žal iz Zidanškove brigade 15. februarja 1944 s puško v Šentilj pod Turjakom. Sem naj bi potem prišlo po njega z Mislinje 25 policistov. Bolj verjeten vzrok pobega in izdaje pa sta pokvar­ jenost in nestanovitnost njegovega značaja. Prevolšek je sovraž­ nikom takoj povedal vse, kar je o partizanih in njihovih sode­ lavcih vedel. Vedel je na žalost veliko, saj je bil pred ofenzivo Snežni metež, med njo in še nekaj časa po njej v zaščitnem vodu štaba Pohorskega odreda. Z zaščito in člani štaba je hodil k naj­ bolj zaupnim partizanskim kmetijam in k drugim sodelavcem. Najbolj sta bili na udaru zaradi njegove izdaje organizaciji NOB na območju Ribnice na Pohorju in Slovenjega Gradca. Prevol­ šek je dal gestapu osnovne podatke o partizanu Ernestu Vo- bovniku in vseh njegovih številnih sorodnikih, aktivnih sode­ lavcih NOB v Ribnici in Mariboru, o Viktoriji Miklavc iz Rib­ nice in njeni v NOB vključeni družini ter o orožniku Podlesku, njihovem aktivnem sodelavcu, ki da je z izdajo zaupnih podat­ kov o ofenzivi rešil Pohorski odred. Dalje je gestapu izdal dru­ žino Franca in Jožefe Hovnik, njuni hčerki Marijo in Ano, ki so imeli fotografski atelje v Slovenjem Gradcu, stanovali so v Pa­ mečah, v gibanju so bili povezani z Marijo Levovnik, ki jo je tudi izdal. Hovnikovi so bili povezani z mnogimi sodelavci na ob­ 345 močju Slovenjega Gradca in tudi z aktivisti iz Maribora, vendar sovražnik večine takrat ni odkril. Usodno za partizanske sode­ lavce je bilo to, da je Prevolšek vedel, kako aktivno delujejo v NOB vsi Vobovnikovi-Ambroževi, p. d. Mejačevi, da je hodil iz odreda domov in drugam na zveze njegov kom andir Ernest Vo- bovnik. Viktorijo Miklavc je videl, ko je prihajala v štab odreda in prinašala sanitetni material, tobak in poročila. Petra Podle- ska osebno ni poznal, pač pa je slišal o ožjem krogu v odredu, da imajo odličnega sodelavca orožnika, ki je povezan z Erne­ stom, Mejačevimi in Viktorijo ter da je rešil v ofenzivi odred. Hovnikove, Levovnikovo, posredno pa tudi druge je prepričlji­ vo izdal (na zaslišanjih so se dobro zagovarjali), saj je hodil k njim kot partizan po pomoč, ki so jo zbirali. Gestapo je pričel najprej z aretacijami 18. februarja 1944 pri Mejačevih v Ribnici. Prijeli so Antona Ambroža (očima Ernesta Vobovnika), ženo Marijo in pastorko Antonijo Vobovnik. Pre- volška so imeli na orožniški postaji v Ribnici in je gledal skozi okno ter ovajal domačine, če je za koga kaj vedel. Tako je 21. februarja 1944 opazil Viktorijo in dejal, daje to ženska, kije ho­ dila v štab odreda. Gestapovci sojo takoj prijeli. Sledila je ena­ ko kot pri Mejačevih hišna preiskava. V obeh preiskavah so na­ šli nekaj sumljivih pisem, med katerimi so bila tudi Podlesko- va. K sreči niso našli pri Miklavčevih v krompirju skrite pištole in streliva, kar jim je prinesel Podlesek. Ko so Viktorijo odpe­ ljali, je hčerka Darinka oboje odnesla do Mejačeve mame, ki je ostala na dom u sama, ta pa je orožje in strelivo spravila naprej do partizanov. Isti dan so v Pamečah in Slovenjem Gradcu pri­ jeli vse štiri Hovnikove in Levovnikovo. Gestapu ni bilo težko ugotoviti, da je partizanski sodelavec, ki ga že dolgo iščejo, Pe­ ter Podlesek. Stanoval je v občinski zgradbi v Ribnici, kjer je bi­ la orožniška postaja, tu so stanovali tudi Miklavčevi. K njim je že leta 1941 in 1942 veliko zahajal, zlasti pa leta 1943. Kmalu so ugotovili, da je večkrat hodil tudi k Mejačevim, kar je bilo do­ volj, da so ga konec februarja prijeli. Mejačevi so bili sovražni­ ku strupen trn v peti. Od Prevolška so zvedeli, da sta se novem­ bra 1943 tu zdravila ranjena Ernest in Martin Štuhec-Prlek, da sta Viktorija in Podlesek nosila sem dalj časa obvestila za od­ red, ki jih je zbirala Tončka Vobovnik in jih oddajala bratu. Nemci so imeli že od 7. novembra 1943 zaprti hčerko aktivistko Berto Vobovnik in njeno sodelavko Justo Samec v Mariboru. 346 Za obe in za hčerko Romano Vobovnik (por. Lušicki) so v pre­ iskavi ugotovili, da so hodile na partizanske zveze v Ribnico (Berta že leta 1942). Partizanski aktivist je bil na vuzeniškem območju tudi domači sin Alojz Vobovnik-Albo, o katerem smo že omenili, daje pozneje junaško padel. Pomembno zvezo z Ma­ riborom sta vzdrževali Viktorija Miklavc in hčerka Darinka z Vinkom Štuhcem, ki je imel brata Martina v odredu. Martin pa je bil v nepretrganih povezavah z Mejačevimi, Miklavčevimi in še z nekaterim i.1 2 2 Februarja in m arca 1944 je gestapovski preiskovalni stroj pod vodstvom zloglasnega Wiegeleja in Fuchsa z metodami prisile in drugimi spoznal za glavna krivca orožniškega okraj­ nega nadstražmojstra šoferja Petra Podleska in babico Viktori­ jo Miklavc. Domoljuba, pogumnega partizanskega sodelavca in obveščevalca Podleska je 16. junija 1944 SS in policijsko sodi­ šče XXIII obsodilo na smrt. Ustreljen je bil 8. julija 1944 v Ma­ riboru. Miklavčevo so po njenem pogumnem zadržanju odpe­ ljali v koncentracijsko taborišče Ravensbrück 31. marca 1944 skupaj s Tončko Vobovnik, ki sta se odtam vrnili. Antona Am­ broža so poslali v Dachau 29. m arca 1944, kjer je bil do osvo­ boditve, žena Marija je bila zaprta do avgusta v Mariboru, Fran­ ca Hovnika so odpeljali 24. m arca v Dachau, hčerki Marijo in Ano ter Levovnikovo pa 22. m arca v Ravensbrück. Z njimi so poslali tudi Elizabeto Kolman iz Hudega kota, m ater Tončka, padlega borca Pohorskega odreda, ki je v taborišču podlegla. V sovražnikovem preiskovalnem gradivu je precej podat­ kov o pogumnem vedenju več žrtev izdajalca Prevolška, pose­ bej je zanimiva izjava Antona Ambroža o opredeljenosti dom a­ čega prebivalstva. Gestapovcem je ob zasliševanju v nekaj naj­ bolj preprostih besedah povedal: »Lahko rečem, daje v Ribnici samo pet kmetov naklonjenih Nemcem (jih je tudi naštel). Vsi drugi so naklonjeni partizanom in jih podpirajo v vseh oblikah. Isto velja za prebivalce Sv. Antona in Sv. Primoža. Partizani pa se zadržujejo tudi pri km etih na Janževskem vrhu in v Hudem kotu.« Ob sklepu vseh ugotovitev o ofenzivi Snežni metež smo dol­ žni, ponovno na kratko spregovoriti o njenem glavnem junaku Petru Podlesku, ki je šel tudi ob ustrelitvi pred sovražnikove puške dostojno. Ob njegovi skromni predstavitvi m oram o po­ udariti, da se je Podlesek s svojim pogumnim delom na zelo te­ 347 žavnem področju dela, v sovražnikovi sredini, uvrstil med juna­ ke, ki so v revoluciji vztrajali pri izvrševanju nalog v sredinah, kjer največkrat ni bilo mogoče računati na srečen izid zaupne­ ga in pom em bnega dela. Rodil se je 19. oktobra 1910 na Cvet- kovskem vrhu pri Podgorcih blizu Ormoža v kmečki družini z več otroki. V orožniški službi seje med okupacijo kmalu pove­ zal z osvobodilnim gibanjem, zlasti pa je sproti obveščal pohor­ ske partizane o razm erah pri sovražniku in načrtovanih proti- partizanskih akcijah. Partizanom je dal tudi nekaj streliva in orožja. Močno je bil navezan na ženo Albinco, domačinko iz Ra­ domelj pri Domžalah, na brate, očeta, prijatelje in znance. V za­ poru je pred ustrelitvijo veliko razmišljal, zlasti o ženi, ki je ro­ dila sina po njegovi ustrelitvi, o pokojni m ateri in svojcih. S ko­ liko pozornosti, človečnosti in topline se je v poslovilnem pis­ mu z dne 18. junija 1944 po smrtni obsodbi z dne 16. junija 1944 poslovil od žene, svojcev, sosedov, prijateljev in znancev. Tako zmorejo pisati značajni in trdni ljudje z veliko mero srčne kul­ ture. V pismu je med drugim napisal: »Bog z Vami! Jaz um iram za našo krasno Slovenijo.« Ko je prosil vse, naj mu odpustijo, je nadaljeval: »Jaz um iram za slovenski narod ter gledam z m ir­ nim očesom smrti v oči, katere strah ni pretresel mojega srca, ono bije svojo pot in enakom erno ... Z mojo krvjo naj bo pod­ pisan akt za naše ljudstvo ... Ni mi žal, če moram umreti, saj sem rešil življenje 400 Slovencem. Ti pa bodi močna, saj ti bo Bog pomagal! Z mojo krvjo bo podpisan akt za rešitev Sloven­ cev. Dobro ga shrani in skrij, pozneje ga boš rabila kot doku­ ment.«1 2 3 Po ustrelitvi Petra Podleska so dobile vse orožniške postaje okrožnico, v kateri so obsodili njegovo sodelovanje s partizani. Vsebina okrožnice je bila hkrati tudi svarilo oziroma grožnja, da bo vsak orožnik, ki bo sodeloval s partizani, ustreljen kot Pe­ ter Podlesek.1 2 4 PREMIKI S PRESKRBOVALNIMI IN DRUGIMI AKCIJAMI V drugi polovici decem bra je odred nadaljeval s preizkuše­ no taktiko križarjenja po vsem Pohorju in z vznemirjanjem sovražnika na vseh obronkih Pohorja ter v dolinah, ki ga obda­ jajo. 348 Iz poročila orožniške postaje Zreče je razvidno, da je bila predpoldne 18. decem bra na Skomarju večina borcev Pohor­ skega odreda in med njimi tudi »znani vodja partizanov Boris Vinter«. Partizani so bili tu do večera naslednjega dne. Isti dan popoldne so registrirali partizansko enoto približno 60 borcev na Planini nad Zrečami, partizanski patrulji pa zvečer v Prelo­ gah in Framu. Zgodaj 19. decem bra je dobila patrulja precej ži­ veža in 1000 RM pri Matiji Blažeju v Činžatu, v Brezovju nad Oplotnico pa naj bi bilo v noči od 19. do jutra 20. decem bra oko­ li 120 partizanov. To noč je izvedla partizanska desetina oskr­ bovalno akcijo tudi pri več kmetih v Stranicah. V Legnu je bila uspešna v istem času patrulja, ki je nabrala nekaj živeža ter od­ nesla dopustniku Mihaelu Svetini vojaško uniformo ter puško in pištolo s strelivom. Orožniško postajo Zreče je močno vznemirjalo osredotoče­ nje Pohorskega odreda v dneh od 20. do 23. decembra pri Loč- nikaiju, Grobelniku, Slatineku, Mikeku in drugih km etih na Skomarju. Od tod je šel 22. decem bra ob 19. uri en del partiza­ nov v ekonomsko akcijo na veleposestvo ustreljenega Grunt- nerja v Loško goro pri Zrečah. Akcijo je po poročilu orožniške postaje Zreče vodil »banditski glavar« Boris Vinter, v njej pa naj bi sodelovalo 400 partizanov, ki so odpeljali veliko živeža in najrazličnejše robe. Stanovalci so po pisanju orožnikov morali poslušati ob tem obisku partizanski apel.1 2 5 Sovražnik, je kot običajno tudi tokrat pretiraval zlasti v šte­ vilu partizanov. H Gruntnerju je šel v ekonomsko akcijo 1. ba­ taljon s kom andantom Borisom Vinterjem. Odred je potrebo­ val za borce precejšnje količine hrane in se je zato velikokrat odločal za akcije tam, kjer je bilo najmanj boleče. Številne par­ tizanske kmetije so dale partizanom že veliko hrane in tako so se takrat odločili odpeljati čimveč iz mlina in trgovine novem­ bra ustreljenega nacista Pukla. Na posestvu je sedaj začasno gospodarila Micka Ocvirk, sestra tudi ustreljene Henrike Pukl. Partizane so domači lepo sprejeli in pogostili, saj sta bili tu med delavkami tudi aktivni partizanski sodelavki Ema Rošar in Mil­ ka Pristovnik. Z večjo količino moke, živeža in druge robe so se partizani vrnili k Ločnikarju in Kotniku na Skomarje. Pri Puklu so partizani zasegli tudi pištolo z nekaj naboji in manjšo vsoto RM.1 2 6 349 Toda komaj so se borci po pohodu iz doline nekoliko usta­ vili, že je sledilo povelje štaba odreda z Resnika za premik. Po uspešni partizanski akciji je zbral sovražnik v Zrečah enoto pri­ bližno 100 policistov in drugih ter krenil za partizani. Ko je pri­ šel do Spodnjega Kotnika, je od tod stekel do Zgornjega Vid­ marja na Resnik domači sin in obvestil partizane, da prihajajo Nemci. Borci so plen iz doline zopet naložili na vozove in od- redova kolona je krenila prek Rogle na ribniško stran. Pohod je bil po visokem snegu hudo utrujajoč. Gaženje snega sta bor­ cem nekoliko lajšala Ernest Vobovnik in Ivo Skerlovnik, ki sta delala s smučmi na čelu kolone gaz. Ker je nekaj borcev oma­ galo, je štab ukazal pri Gnecu nad Josipdolom počitek. Borci so z voljo premagovali napore pohoda čez greben Pohorja tudi zato, ker so se želeli za božične in novoletne praznike nekoliko odpočiti pri prijaznih in gostoljubnih kmetijah na območju Ribnice, ki sojih vabile, naj za praznike zagotovo pridejo. Dobri odnosi med ribniškimi kmetijami so se stopnjevali tudi zato, ker je bilov odredu čedalje več domačinov s tega območja. Od­ red se je 23. decem bra ustavil pri kmetijah Urbanc in Vogrinc v Lehnu. Od tod je šla desetina partizanov pozno ponoči isti dan v oskrbovalno akcijo na Janževski vrh k Uranu ter k Rozi Iršič, po polnoči pa so se oglasili pod Ribnico pri Gottfriedu Solleru. Pri vseh gostilničarjih so si v glavnem oskrbeli tobak in cigarete.1 2 7 IZ POROČILA SEKRETARJA PARTIJSKE ORGANIZACIJE ODREDA Namestnik političnega komisarja odreda ali partijski sekre­ tar Aleksandar Vojinovič-Vojin je poslal v imenu odrednega partbiroja 22. decem bra 1943 obsežno poročilo pokrajinskemu komiteju KPS za severno Slovenijo, partbiroju IV. operativne cone in okrožnemu komiteju KPS šaleško-mislinjskega okrož­ ja. Vsebino, ki sega večinoma od ustanovitve odreda, je razdelil na več področij, samo pri odstavku o delu partije je navedel, da se nanaša na čas od 27. novembra do 20. decem bra 1943. Povze­ mamo najpomembnejše. Uvodoma je sekretar poudaril, da sta partija in ZKM od us­ tanovitve odreda organizacijsko, politično in kulturnoprosvet- 350 no napredovali ter bili uspešni tudi na terenu. Poročilo je pri­ pravil po dogovoru s članom pokrajinskega komiteja Pavlom Žaucerjem-Matjažem. Območja Ribnice, Janževskega vrha, Sv. Antona in Sv. Pri­ moža je ocenil za odlična, saj jih je presenečal zelo dober odnos prebivalstva do partizanov in NOB. Prebivalci, med katerimi je precej delavcev iz kamnolomov, so nacionalno in razredno za­ vedni, je navedel. O partizanih, ki so iz teh krajev, je poudaril, da so disciplinirani borci, na terenu pa je sodil, da bi morali pri­ četi ljudi organizirati politični delavci, ki jih odred ne m ore da­ ti, ker jih nima. Te dni, je omenil, so dobili zvezo z Dušanom Spindlerjem-Špirom in prek njega z Maksom Gašparičem-An- drom, Ivanom Nemcem-Vojkom ter drugimi političnimi delav­ ci Maribora, Ljutomera in Ptuja. V M ariboru naj bi bilo zaprtih 120-140 žrtev izdajalcev Kranjca, Bohaka, Šikerja in Valenčaka, ki nadaljujejo z izdaja­ mi okoli Pohorja. O beli in plavi gardi je dejal, daje močno raz­ vita na Dravskem polju in v okolici Ljutomera, da so obstrelili člana Vojkove skupine, nek član okrožja OF pa naj bi pod vpli­ vom bele garde izdal 17 ljudi. Negativno naj bi na terenu delo­ vali tudi partizanski dezerterji, ki tudi organizirajo belo in pla­ vo gardo. Špindlerje odredu poročal, da belo in plavogardiste uničujejo, vendar je menil Vojin, da pri tem kaže niso uspešni. Vojin se sklicuje na Matjaža, daje ta dejal za Vojka, da nima pravice ustanavljati partijskih organizacij in sprejemati v član­ stvo KP posameznikov kot so bili prim eri z Dušanom Špindler­ jem, Ivanom Zagernikom-Jocom in drugimi. Vojin dalje ko­ mentira, da je dovolil Vojku ustanavljanje partijskih organiza­ cij in sprejemanja v KP član pokrajinskega komiteja Tone Žni- darič-Štefan ter očita pokrajinskemu komiteju, »če je to točno, bi nam moral PK to že poprej sporočiti«. Po odredbah Vojka delajo sedaj ilegalno v m ariborskem okrožju Spiro, Andro in Joco. Slednjemu so zaupali likvidatorsko in obveščevalno služ­ bo, ki jo m ora organizirati. V M ariboru so ustanovili 7-članski mestni odbor OF. Po navodilih Matjaža bi moral Vojin s po­ močjo Andrà organizirati partijsko organizacijo v Mariboru, kar mu zaradi obilice dela v odredu ni uspelo, lahko pa bi pri­ šlo do zmešnjave, ker na tem že dela Vojko. V Ptuju je organi­ zirano okrožje KPS s sekretarko Anico (Cvetka Praprotnik- Štefka, op. M. F.). O njem nič ne vemo in ne vemo, če je resnično 351 organizirano. Od Anice so dobili pismo s čudnimi zahtevami, na katero niso odgovorili. O njej nam pošljite vse podrobnosti, poudarja Vojin. O Srečku Rojsu-Niku in Francu Zalazniku-Leo- nu je navedeno, da nimajo nobenih sporočil, za Miška (Vinko Vukovič-Guzelj - op. M. F.), ki gaje poslal Peter Stante-Skala na ljutomersko okrožje, pa da je od dela odstavljen, ker je naredil ogromne napake. Za Toneta Raderja-Jaška je ocena, da seje na političnem delu v odredu zelo dobro izkazal, daje partijcem us­ pešno predaval O teoriji partije in druge teme. Zaradi potreb so ga poslali na teren Oplotnica-Zreče, kjer je dosegel velike uspehe. Pri padlem Stanetu Lenardonu navaja sekretar je policija našla mnogo gradiva, kjer so bila tudi legalna imena ter so zato prijeli precej ljudi in poudarja: »Bil je zelo hraber, zaradi tega pa nepreviden in nekonspirativen.« O Bogdanu Hrovatu-Mihi piše, da pomaga pri organiziranju SKOJ in da čaka navodil od Jožeta Kladivarja-Leona. V odredu so zahtevali sporočilo, kakšno delo mu naj zaupajo in ali bo os­ tal v odredu ali bo šel na mladinsko delo v Maribor, kam or se je odpravljal. Pokrajinskemu komiteju so predočili veliko potrebo po po­ večanem političnem delu na zelo obsežnem terenu ter želeli, da jim pošlje 5 do 6 izkušenih političnih delavcev. Za Jaška ali ko­ ga drugega so predlagali, naj bi ga pokrajinski komite poslal or­ ganizirat ribniško partijsko okrožje. V odredu so menili, da bi jih moral obiskati vsakih 14 dni sekretar šaleško-mislinjskega okrožja Tone Ulrih-Kristl, kot je bilo na sestanku oktobra s to­ varišem Matjažem dogovorjeno, ter zavračali Kristlove ugovo­ re, da ne utegne. Negodovali so, ker ga od oktobra ni bilo ter tudi zato, ker ni bilo nikogar iz pokrajinskega komiteja in cone. Proti plavi in beli gardi, ki da se razvijata na Dravskem po­ lju, je Vojin predlagal uporabiti močnejše politične m ere in če bodo večje možnosti tudi oborožene moči. Sodil je, da bi bilo potrebno napasti hkrati z močnimi silami s Pohorja in Hrva­ škega. Razvoj bele in plave garde, je dejal, da bodo nadzorovali ter se proti njima bojevali tudi s pomočjo političnih delavcev na terenu. Ivana Mediča-Silva, nam estnika političnega komisarja 2. ba­ taljona, so premestili v 1 . bataljon, ker so pričakovali, da bo ob 352 delu z Maksom Čepičem-Iztokom, političnem komisarjem 1. bataljona, intelektualcem, hitreje napredoval. V tem času je bilo v odredu 19 članov KP in 11 kandidatov KP. Organiziranost je bila takale: Partbiro odreda: Aleksandar Vojinovič-Vojin, sekretar odrednega partbiroja, Maks Čepič-Iztok, sekretar partbiroja 1. bataljona, Janez Artač- Jan, sekretar partbiroja 2. bataljona, Hilda Turk-Dunja, sekre­ tarka ZKM v odredu. Odredna štabna celica: Franta Komel, Aleksandar Vojinovič-Vojin, Drago Poglajen, Vincenc Janko-Harkov. Partbiro 1. bataljona: Mirko Čepič-Iztok, sekretar partbiroja, Vinko Mezgec-Rajko, sekretar celice 1. čete, Miloš Ertl-Rigo, sekretar celice 2. čete in sekretar ZKM v 1 . bataljonu. Celica 1. čete: partijca Vinko Mezgec-Rajko, Ivan Mali-Bruno; kandidat Ivo Skerlovnik. Celica 2. čete: partijci Miloš Ertl-Rigo, Janez Faletič-Brko, Karel Vidergar-Rastko; kandidat Jože Antoličič. Štabna celica: partijci Iztok, Boris Vinter, Silvo, Dunja. Partbiro 2. bataljona: Janez Artač-Jan, sekretar partbiroja, Adi Jevšnik-Lvov, sekretar celice 1. čete, Albin Ratajc-Bine, sekretar celice 2. čete. Celica 1. čete: partijci Lvov, Milan Trtnik, Valentin Hafner-Bo- jan, kandidati Lojze, Franc Kokalj-Zvonko, Gaberšek, Jože Kop- rivnikar-Bruno. Celica 2. čete: partijec Albin Ratajc-Bine, kandidati Vinko, Gre­ gor, Krpan, Zvonko, Ivan Pungartnik. V izvirniku so samo partizanska imena. Sekretar Vojin navaja, da sta sekretarja bataljonskih partbi- rojev politična komisarja bataljonov, to pa zato, ker še ni v od­ redu usposobljenih namestnikov političnih komisarjev bataljo­ nov, ki bi to dolžnost lahko prevzeli, ter upa, da bo to v kratkem mogoče. 353 Od 27. novem bra do 20. decem bra so imeli dva redna in tri izredne sestanke odrednega partbiroja. Na večini sestankov so se dogovarjali o delu po področjih, o kadrih, sprejemih in iz­ ključitvah, imeli so kritiko in samokritiko. Pod razno so spre­ jemali tudi sklepe, odloke, predloge ter razreševali razna vpra­ šanja. Oblike politične vzgoje članov KP so bile: razgovori s pri­ zadevnimi in uspešnimi posamezniki, predelava brošure O kadrih in predavanje o nacionalnem vprašanju. V celicah so go­ vorili članom o partijski zavesti in disciplini ter predelovali brošuro NOV in partija. Osnovali so študijski krožek za partij­ ce, ki naj bi jih usposobili za predavanja po celicah. Ugotovili so, da se je s partijskim delom dvignila disciplina. Vsi partijci so se naučili tudi rokovati z avtomatičnim orožjem. V obeh bataljonih so organizirali pevska zbora. V zadnjem času seje pevski zbor 2. bataljona, ki šteje 20 članov, naučil pes­ mi Hej brigade, Partizanska žena in Zakaj sem partizan. Tudi stenski časopis so v bataljonih dobro organizirali. Pri Sv. Bar­ bari nad Slovenjim Gradcem in v Brezovju nad Zrečami so or­ ganizirali uspešna mitinga, ki se ju je udeležilo okoli 70 dom a­ činov. Pri Sv. Barbari je govornik govoril o OF, prepeval je pev­ ski zbor, z domačini so govorili o kmečkem vprašanju. Tudi v Brezovju je govornik razlagal o OF, izvedli so igro Padel je v švabski vojski, govorili so o vlogi žene v OF, spored pa je ob­ ogatil nastop pevskîga zbora. V štabu odreda niso imeli obveščevalca in tudi ne po bata­ ljonih. Dalje je rečeno: »Obveščevalno službo vodijo vsi partijci glede sumljivih ljudi ter bele in plave garde, ki se pojavlja tudi v naših vrstah.« O partiji v odredu je ocena, daje mlada, vdana delavskemu razredu, partijcem da manjka politična izobrazba. Sledijo krat­ ke ocene vseh članov KP v odredu. Sekretar Vojin je menil, da ima partija v odredu velike možnosti razvoja, tako v povečanju članstva kot v razširitvi ZKM. V odredu so se pripravljali spre­ jeti med kandidate KP Ivana Zoreta-Donija, Bogdana Knafliča- Ljuba in Ernesta Vobovnika. Zaradi nedejavnosti so izključiti enega člana KP, iz kandidature prav tako enega zaradi sektaš­ kega odnosa do partije. V rubriki vprašanja in predlogi je tudi tole: »Ali ima polit­ komisar pravico prisostvovati sestanku partbiroja in ali ima pravico glasovati pri odločitvah.« 354 Za studijske sestanke članstva so načrtovali predelati do konca brošuro Partija in vojska, predelati prvo poglavje VKPb (zgodovina boljševiške partije), predelati še enkrat temo Stran­ ka, Kmečko vprašanje od Stalina in o naših mejah.1 2 8 K poročilu sekretarja Vojina je potreben krajši komentar. Na dveh mestih je močno poudarjena nevarnost pred belo in plavo gardo, ki da se razvijata na Dravskem polju in območju Ljutomera. Rečeno je celo, dajo bo potrebno napasti z močnej­ šimi vojaškimi enotami s hrvaške in pohorske strani. V začetku 1944 so vodstveni dejavniki NOB na Slovenskem in tudi drugi ovrgli to oceno kot močno pretirano. Toda decem bra 1943 je ta napačna ocena že napovedovala hude težave, do katerih je potem zaradi plave garde, ki je v tako nevarnem številu in po­ menu ni bilo, žal tudi prišlo. Dalje je izraženo sumničenje, zakaj ustanavlja Ivan Nemec-Vojko partijske organizacije in spreje­ ma posameznike v KP, med njimi Špindlerja in Zagernika. Av­ tor poročila se sklicuje na Zaucerja, daje ta Vojku v imenu po­ krajinskega komiteja osporaval pravico organiziranja partije in sprejemanja posameznikov v KP, hkrati pa je vedel, da je član pokrajinskega komiteja Tone Znidarič-Stefan Vojku to dovolil. Tu gre že za veliko več kot za sumničenje, saj je Vojka poslal ok­ tobra 1942 CK ZKS na Štajersko kot poverjenika pokrajinskega komiteja KPS in poverjenika pokrajinskega odbora OF za Šta­ jersko za organiziranje narodnoosvobodilnega gibanja ter po­ litičnih organizacij KP, SKOJ, in drugih. Poleg tega je bil Vojko celo član AVNOJ. Nevarnih sumničenj je še več, kot proti junaš­ kemu bivšemu komandirju Pohorske čete Jocu in Dušanu Špindlerju, ki je bil že pred vojno v naprednem gibanju, med drugim so mu nacisti ustrelili 1941 dva brata, njega pa odpeljali v koncentracijsko taborišče Mauthausen. Z nezaupanjem so gledali na Ančko ali Cvetko Praprotnik-Štefko, prvoborko, sek­ retarko ptujskega okrožja in še na več aktivistov. In kako čud­ no je vprašanje: »Ali ima politkomisar odreda, prvoborec Fran­ ta Komel pravico prisostvovati sestanku partbiroja in ali ima pravico glasovati pri odločitvah.«1 2 9 Tudi vprašanje sodelova­ nja s sekretarjem šaleško-mislinjskega okrožja Kristlom ni ta­ ko preprosto, kot je navedeno v poročilu, da ni prišel v štab od­ reda niti enkrat od oktobra 1943. Vzroki, ki jih navajajo člani okrožja spomeničarja Kristl in dr. Franc Polh-Izak ter Ferdo Stibler in še mnogi drugi, so globlji. Člani okrožja niso soglašali 355 z nekaterim i postopki štaba odreda in zato niso hoteli v štab na Pohorje. Med drugim bi moral okrožni komite KPS za šaleško- mislinjsko okrožje po navodilih pokrajinskega komiteja nadzi­ rati delovanje partijskih organizacij v enotah Pohorskega odre­ da. Zgodilo seje nasprotno, daje štab Pohorskega odreda nad­ zoroval delo okrožnih aktivistov, okrožnega komiteja pa kot partijskega forum a ni upošteval.1 3 0 Za popolnejši pregled članstva KP in SKOJ je v oporo neda­ tirano poročilo (s konca decem bra 1943 ali iz prvih dni januarja 1944 - op. M. F.), ki ga je podpisal kom andant Ivan Rojc-Bog- dan ter ga poslal pokrajinskemu komiteju KPS Petru Stantetu- Skali. V njem so podatki, daje v 2. bataljonu Pohorskega odre­ da 12 članov KP, 4 kandidati KP in 18 skojevcev, skupno 34 po­ litično organiziranih.1 3 1 Na osnovi poročila sekretarja Vojina z dne 22. decem bra 1943 in kom andanta Bogdana lahko predstavimo približni pre­ gled članov KP, kandidatov in SKOJ za konec decem bra 1943 v Pohorskem odredu: Č l a n o v K P K a n d i d a t o v K P Č l a n o v S K O J S k u p a j štab odreda 5 5 osebje pri štabu 1 2 3 1 . bataljon 8 2 15 25 2. bataljon 12 4 18 34 skupaj 25 7 35 67 Po tem sestavljenem pregledu, kije zelo blizu točnih številk, je bilo v Pohorskem odredu glede na njegovo številčno stanje okoli 180 borcev približno 40 % politično organiziranih. To je za težavne razmere, v katerih se je bojeval, dokaj ugoden od­ stotek. Ob tem ugodnem odstotku m oram o še dodati, da je iz­ hajala preostala večina borcev odreda iz vrst članov OF, kar se­ veda bistveno povečuje število in odstotek politično organizi­ ranih moči, kar je bilo tudi najpomembnejše poroštvo za nad­ aljnji uspešni razvoj odreda in njegov boj do ustanovitve briga­ de. ' 356 EKONOMSKE AKCIJE, VOJAŠKO IN POLITIČNO DELO, IZTIRJENJE VLAKA Na vseh domačijah nad Ribnico in Josipdolom, kjer so se za­ drževale enote Pohorskega odreda, so borci občutili veliko gos­ toljubnost domačinov. Štab odreda se je z zaščito za božični ve­ čer odzval vabilu partizanske Jakobove domačije. Požrtvoval­ na sodelavka odreda Zapečnikova m am a je s hčerkam a Miro, Zinko in z drugimi domačimi pripravila obloženo mizo, okoli katere se je zvečer posedlo kar 20 partizanov. Razpoloženje je bilo prisrčno in neponovljivo. Borci so z domačimi peli parti­ zanske pa tudi božične pesmi. Ob teh kratkih trenutkih zado­ voljstva je vsa srečna dobra gospodinja kar zajokala. Toda pri­ jetne urice v teh hudih časih so hitro minile. Slovo je bilo zlasti za domače težko, saj se od tega časa skoraj ni več ločila od od­ reda njihova 20-letna hčerka Mira. Morala je z doma s partizani, ker ji je zaradi njenega aktivnega delovanja z odredom že gro­ zila nevarnost. Že čez krajši čas je v odredu ostala za stalno.1 3 2 Do Urbanca so ponoči 24. decem bra prišli kurirji iz štaba IV. operativne cone s sporočilom, da m orata Franta Komel in Vincenc Janko-Harkov takoj v štab cone na Koroško. Oba sta si privezala smuči in odhitela okoli polnoči na dolgo pot.1 3 3 Gostoljubno so partizane pogostili za božič tudi pri Urban­ cu in Vogrincu v Lehnu. Pri Urbancu so dobili vsa živila, ki so jih domači premogli, podobno je bilo tudi pri Vogrincu. Tajim je dal še vola in svinjo. Enako kot od Jakobovih je šla s partizani za božič tudi domača hči Vogrinčeva Slavka, ki ni hotela več na­ zaj na obvezno državno delovno službo, odkoder je prišla do­ mov na počitnice. Obe dekleti sta se v partizanih hitro uvelja­ vili. Slavka je postala bolničarka 2. bataljona, to dolžnost pa je vestno in pogumno opravljala tudi v brigadi do osvoboditve.1 3 4 Poznejši dezerter in gestapovski raztrganec Adolf Marovšek je januarja 1944 sovražniku natanko opisal, kako so partizane gostili pri Urbancu, da so tukaj za sveti večer partizani plesali in prepevali z domačimi in sosedovimi dekleti. Gospodarja, partizanskega sodelavca Urbanca je očrnil, da je »naklonjen banditom«. Podobno so gostili partizane, je dejal, Moravšek, tu­ di pri Vogrinčevih. Naslednjega dne 25. decem bra je šlo iz vsa­ kega bataljona po pet borcev po razne dobrote k bližnjim km e­ tom.1 3 5 357 Iz poročil orožniške postaje Ribnica je razvidno, da so bili partizani 24. decem bra pri Urbancu, Vogrincu ter pri Rajku Grubelniku v Lehnu. Sem so prinesli 60 kg moke, ki so jo za­ segli pri Puklu, domačini pa so jim iz nje spekli veliko kruha. Pri vseh treh kmetijah se je odred zadrževal do 26. decembra. Ta čas so dobro izkoristili tudi za vojaške in politične ure, za urejanje enot ter umivanje in čiščenje borcev. Odredove enote so v dneh od 23. do 26. decem bra obiskale tudi druge kmetije. Marovšek je navedel, kako je šla 26. decem bra odredova enota v neko trgovino v Ribnico, kjer je odnesla veliko prehram benih artiklov in tudi druge robe ter hkrati obrem enil trgovca, da je partizanski sodelavec. Orožniki so poročali, da so partizani zve­ čer 26. decem bra odgnali iz josipdolskega kamnoloma dva ko­ nja, odnesli več odej, da so ponoči odnesli trgovcu Andreju Ura­ nu z Janeževskega vrha živež, tobak in 150 steklenic piva ter od­ peljali konja z dvema sedloma Ivanu Pečovniku s Pogačnikove­ ga v Lehnu.1 3 6 Iz božičnih dni je opisa vreden še en dogodek. Komandantu 2. bataljona Bogdanu seje s posredovanjem Iva Skerlovnika in njegovega bratranca Antona Skerlovnika uspelo domeniti s svojo materjo in sestro iz Zagorja ob Savi za srečanje pri Anto­ nu Skerlovniku, kije živel v Kaucovi koči pri Sv. Antonu na Po­ horju, zaposlen pa je bil v Trbovljah. Bogdan je poklical za vod­ nika domačina, borca Jakoba Miheliča-Sava, za spremljevalca še Marjana Korena-Reneta in Bogdana Knafliča-Ljuba. Snide­ nje med Bogdanovo materjo, sestro in Bogdanom, ki ga dolgo riista videli, je bilo v noči na 25. decem ber pri Kaucu prisrčno. Domači so jih do jutra gostili, čez dan jih je gospodar Mravljak skril na senik. V noči na 26. decem ber so bili zopet kot gostje v hiši. Sem so prišli domačini povedat partizanom nenavadno vest, da sedi v gospodarjevi Mravljakovi gostilni oborožen SS- ovec v črni uniformi. Bogdan je postavil na stražo k vratom borca Sava, Bogdan in Rene ter Ljubo pa so naglo stopili pred Nemca. Bogdan je zavpil: »Roke kvišku!« Rene, kije znal dobro nemško, je kmalu ugotovil, da želi Nemec Hari med partizane in da ni esesovec, temveč že trikrat kaznovani tankist. Vsi so bi­ li zadovoljni, da seje vse lepo končalo. Mravljak je sedaj vse kar v gostilni dobro pogostil. Tu so se potem od prijaznih gostite­ ljev poslovili in šli v drugo gostilno pri Sv. Antonu k Maleju. Pri njem so zasegli za odred precejšnjo količino tobaka in cigaret. 358 Ob vrnitvi Bogdanove skupine pa so v štabu odreda izrazili do Nemca Harija nezaupanje. Najprej so ga zaslišali, potem so se eez nekaj dni med seboj domenili za preizkušnjo, ki naj bi jo Hari prestal. Dali so mu pištolo in dejali, naj si za čas in storjena dejanja v sovražnikovi vojski sodi sam. Hari se je poslovil od to­ varišev in disciplinirano sprožil v svojo glavo. Okoli stoječi so se nasmehnili. Ker je bila pištola namerno prazna, se ni nič zgo­ dilo. Če bi m orda Nemec poskušal streljati po partizanih, ne bi preskušnje prestal. Gotovo je bila čudna in hujša kot je napisa­ no, saj bi lahko Harija tudi kako drugače preverili, vendar tako je bilo in Harija so potem sprejeli medse. V njem se niso zmo­ tili, postal je pogumen in spreten borec, dober tovariš ter se je po vojni vrnil v svoje mesto Wroclaw na Poljsko.1 3 7 Kot smo videli, so se božični prazniki za partizane na Pohor- |u dobro končali, nesrečno pa za partizansko družino Jakoba Goloba v Zlatoličju na Dravskem polju, kije imel v Pohorskem odredu sinove Milka, Vinka in Slavka. Štab odreda je poslal v začetku decem bra na Dravsko polje zaradi več nalog Slavka Goloba in Hinka Urlepa-Dnjepra. Po terenu sta hodila skupaj ali ločeno. Slavko Golob je v dneh pred božičem za partizane pridobil tudi Antona Mohoriča iz Slovenje vasi pri Ptuju. V noči na 25. decem ber je ptujski orožniški akcijski vod izvajal po Dravskem polju racijo. V Zlatoličju so obkolili tudi Golobovo domačijo. Na seniku so našli skrita partizana Slavka Goloba in Antona Mohoriča. Ko so pri Antonu opazili pištolo, so se ust­ rašili, da bo streljal, terga v tem prehiteli. Hudo ranjenega v tre­ buh so odpeljali v ptujsko bolnišnico, kjer je podlegel, Slavka pa so odpeljali v koncentracijsko taborišče v Nemčijo, kjer je 1945 ob zavezniškem bombnem napadu izgubil življenje. V koncentracijsko taborišče v Strnišče so odpeljali očeta Jakoba, ki se je od tam vrnil, vendar je zaradi posledic leta 1946 umrl. Zaprli so tudi hčerko Tinko, partizansko sodelavko, ki so jo za­ radi pomanjkanja dokazov in majhnega otroka čez nekaj časa izpustili. Hinko Urlep-Dnjeper je bil to noč v Miklavžu pri Ma­ riboru pri Tomažičevih, kjer pa ni bilo racije.1 ’8 Da bi se zavaroval pred morebitnimi zasledovalci, se je od­ red z večino enot umaknil ponoči 26. decem bra z južnih pobo­ čij Ribnice na Janževski vrh. Enote so se zgodaj zjutraj 27. de­ cem bra razmestile po kmetijah pri Medvedu, Junkerju, Črepi- ču in drugih. Tudi na Janževskem vrhu so koristno izrabili dra­ 359 gocen čas za vojaško urjenje, politično vzgojo, patrulje so hodi­ le na zavarovanja in v ekonomske akcije v vse smeri. Večina od- redovih enot se je od tod ponoči premaknila višje do partizan­ ske Kajzerjeve kmetije. Po dogovoru v štabu sta šla 28. decem ­ bra zvečer v akcijo oba bataljona: prvi bataljon na železniško progo, drugi pa v Podgorje. Komandant Boris Vinterje določil del bataljona, ki ga je vodil Ivo Skerlovnik, najprej do Kajžar- jeve domačije na Orlici. Pot so nadaljevali po Kajžarjevem grab­ nu do železniške proge vzhodno od Vuhreda. Tu so prijeli ob- hodnika proge, ki jim je ves prestrašen povedal, kdaj bo pripe­ ljal iz Vuhreda vlak. Ker niso imeli razstreliva, so odvili in raz­ maknili tračnice, potem so se umaknili višje v gozd ter čakali. Okoli pol devete ure zvečer je potniški vlak iz Vuhreda proti Podvelki odpeljal in po enem kilometru s truščem iztiril. Po­ škodovanih je bilo šest oseb, zaradi premajhne hitrosti pa ni bilo na vlaku večje škode. Sovražnik je v Radljah takoj zbral vo­ jaško patruljo 1 1 mož, ki je pohitela na kraj iztirjenja vlaka, orožniški stražmojster Konrad je z orožniki in deželno stražo takoj zavaroval železniško postajo, kraj Vuhred in dravski most. Komandant Boris se je medtem z borci od proge že pre­ cej oddaljil.1 3 9 V noči na 29. decem ber je prišel 2. bataljon v Spodnje Pod­ gorje pri Slovenjem Gradcu. Enote so se razporedile pri oku­ patorjevih sodelavcih čevljarju Francu Sagmeistru in Jožefu Urbanclu ter pri obeh rekvirirale živež, Sagmeister pa je moral borcem popravljati čevlje. Naslednjega dne 30. decem bra je partizanska patrulja kaznovala Sagmeistra, krajevnega vodjo Štajerske domovinske zveze, zaradi sodelovanja s sovražniki z ustrelitvijo. Enako je storila tudi z drugim sodelavcem nacistov Jožefom Urbanclom ter zažgala dvorec v Podgorju. Sovražniki so hudo ranjenega Urbancla prepeljali v bolnišnico.1 4 0 V teh dneh je delovala tudi na slovenjgraškem Pohorju od- redova enota. Tako je v Gradišu 29. decem bra mobilizirala do­ pustnika iz nemške vojske Jožeta Gorupa in izvajala preskrbo­ valne akcije na Brdah, v Šmartnem in drugje. Ponoči 29. de­ cem bra je šla patrulja mobilizirat še dopustnika Ivana Slatine- ka v Slovenj Gradec. Ker ga niso našli doma, so odnesli njegovo puško z vojaško opremo. Z mobilizacijo so bili uspešnejši v Lehnu pri Ribnici. T uje odred pridobil 30. decem bra Ruperta Helbla in Rajka Grubelnika.1 4 1 360 Odredove enote so šle 30. decem bra v rekvizijo različne ro­ be kar k trem, ki niso bili naklonjeni gibanju. Gostilničarju An­ tonu Böhmu v Vuhredu so odpeljali dve svinji, nekaj oblačil, perila, orodja in razne opreme. Ob odhodu so ga zaradi njego­ vega sovražnega vedenja še resno opozorili. Potem so se zvečer dve uri zadrževali v Vuhreškem jarku v gostilni Alberta Grögla ter tudi njega opozorili, da spremeni svoj sovražni odnos do partizanov. Zadnji obisk z rekvizicijo so izvedli pri Sv. Primožu pri Elizabeti Rak. Odgnali so ji dva konja ter zaplenili daljno­ gled in razno robo. Vuzeniški orožniki so poročali, da je šlo zjutraj 31. decem ­ bra mimo Pajtlerjeve žage v vas Sv. Primož okoli 100 partiza­ nov.1 4 2 PRIPRAVE ZA USTANOVITEV BRIGADE, USPEŠNO POVEZOVANJE NA TERENU Kot smo že omenili, sta na smučeh odhitela okoli polnoči 24. decem bra Franta Komel in Vincenc Janko-Harkov v štab IV. operativne cone. Pot ju je vodila mimo Ribniške koče in Čr­ nega vrha. Blizu Dovž sta skrila smuči in prišla zjutraj 25. de­ cem bra na javko k Mežnarju v Šmiklavž. Ta ju je odpeljal v zem­ ljanko šaleško-mislinjskega okrožja k sekretarju Kristlu, kjer sta predanila. Tu sta se srečala z Andrino Kovačič-Ireno (Zaucerjevo) in Danico Per, ki ju je poslal na Pohorje pokrajin­ ski komite KPS zaradi partijskega in skojevskega dela. Zvečer 25. decem bra sta prišla Franta in Harkov k Mihi Hovniku na Sele nad Slovenjim Gradcem, kjer so ju že pričakovali politični komisar cone Mitja Ribičič-Ciril, namestnik kom andanta Boris Čižmek-Bor, Rudi Knez-Silas in Ivan Tlaker-Luka, oba člana VOS, Ivan Uranič-Drago, kom andant Koroškega bataljona in še nekateri. Sedaj sta zvedela, da sta morala nujno na pot zaradi sodelovanja v pripravah za ustanovitev brigade na Pohorju, ki so bile že v teku. Med nemškimi decem brskimi prizadevanji, da bi uničili Po­ horski odred in Šlandrovo brigado, so se v štabu IV. operativne cone odločili za ustanovitev Pohorske brigade. Glavnemu šta­ bu NOV in PO Slovenije so 11. decem bra 1943 utemeljevali svoj sklep takole: »S formiranjem nove brigade na Pohorju bomo lahko postavili močno vojaško silo na severu Štajerske in znat­ 361 no pripomogli k večji ofenzivnosti na vsem področju naše co­ ne. Z ofenzivnostjo brigade na Pohorju nam bo uspelo hitreje formirati Koroški odred, a s pomočjo 6. UB Slavko Šlander bo­ mo v najkrajšem času tudi formirali močan Kozjanski bata­ ljon.« Brigado so nameravali ustanoviti v nekaj dneh, za njenega kom andanta pa začasno postaviti dotedanjega namestnika ko­ m andanta IV. operativne cone Borisa Čižmeka-Bora. S Čižme- kovim imenovanjem in ustanovitvijo Pohorske brigade je so­ glašal tudi pokrajinski komite KPS za Štajersko. S sklepom o ustanovitvi Pohorske brigade je želel štab IV. operativne cone izvršiti tudi povelje glavnega štaba iz meseca septem bra 1943, da mora po ustanovitvi Šlandrove brigade ustanoviti čimprej še brigado na Pohorju. Izvedbo ustanovitve brigade so zaupali političnemu komi­ sarju IV. operativne cone Mitji Ribičiču-Cirilu in Borisu Čižme- ku-Boru. Zaradi organiziranja ustanovitve brigade kakor tudi zaradi drugih opravkov sta krenila Ribičič in Čižmek iz cone na Koroško že v prvi polovici decem bra 1943. V vasi Sele nad Slo- venjim Gradcem sta se ustavila pri znanem partizanskem sode­ lavcu Mihi Hovniku. Njegovo kmetijo so partizani imenovali tudi Pri smreki. Tu je bil nato 25. decem bra 1943 posvet o us­ tanovitvi brigade. Med drugimi so se ga udeležili Ribičič, Čiž­ mek, Komel, Janko in Uranič. Ker je imel Pohorski odred le dva bataljona, so sklenili, da bodo za tretji bataljon, ki je bil potre­ ben za brigado, dali borce Korošci. Za preosnovo dotedanjega Koroškega bataljona so zadolžili Uraniča in Komela. Po nekaj dneh se je v Bistri nad Črno pri kmetu Rathu zbralo okoli 180 borcev Koroškega bataljona, iz katerih so ustanovili dva bata­ ljona. Bataljonu približno 100 borcev, ki je bil določen za od­ hod na Pohorje, so postavili za kom andanta Uraniča, bataljonu približno 80 borcev, ki je ostal na Koroškem, so postavili za ko­ m andanta in političnega komisarja Bernarda Grabnerja-Duša- na in Ladislava Grata-Kijeva. Ob slovesu s Koroške so partizani v Bistri še skrom no silvestrovali. Z različnimi občutki so to noč borci in borke zapuščali svoje lepe koroške gore, temne gozdo­ ve in prijazne partizanske kmetije. Stopali so v novo leto 1944. Partizanska kolona se je po snegu pomikala proti Pohorju s ti­ him upanjem, da jim bo to leto prineslo novih uspehov in os- 362 r voboditev. Korošce sta na Pohorje vodila preizkušena prvobor­ ca Franta Komel in Ivan Uranič-Drago.1 4 3 Na zadnji dan v letu, 31. decembra, je bilo pri Sv. Primožu na Pohorju precej partizanov. Sklicali so vse domačine in pri­ pravili v osnovni šoli miting. Bilo je zelo veselo, saj so partizani odlično prepevali borbene in narodne pesmi, zlasti seje izkazal partizanski harm onikar Franc Petek-Florjan. Mitingu so seve­ da dali tudi ustrezno politično ter kulturno vsebino partizanski govorniki in recitatorji. Za nekaj posebnega je poskrbel tudi partizan Nemec Hari, ki se je izkazal kot ognjevit govornik, medtem ko so se domačini postavili z bivšim vuzeniškim župa­ nom, partizanskim sodelavcem Alojzem Perušem iz Sv. Primo­ ža, ki je Harijev- govor odlično prevajal in ga tudi dobro dopol­ njeval ter komentiral. Priljubljenemu Perušu so partizani radi pravili tudi Oče naš. Razpoloženje domačinov in partizanov je bilo tako veselo, da so rajali in prepevali vse do tretje ure zjut­ raj. Partizani so se potem zaradi varnosti umaknili, domačini pa so šli na svoje domove. Od uspelega in prijetnega mitinga so pričeli partizani in domačini imenovati osnovno šolo pri Sv. Primožu Titova vojašnica. Popoldne za novo leto so domačini pričakovali župnika Willija Fesslerja, Avstrijca, ki je prihajal sem občasno in naj bi imel ob 16. uri mašo. Ko so bili verniki že zbrani z duhovnikom v cerkvi, so presenetljivo prijezdili trije partizani in prosili Fess­ lerja, naj z mašo nekoliko počaka, ker bi seje rado udeležilo več partizanov. K cerkvi je potem kmalu prišla partizanska enota velikosti približno ene čete in s Fesslerjem so se domenili, da bodo lahko šli v cerkev z orožjem. Fessier se je partizanov na­ jprej ustrašil, toda njihov prijazen nastop in lep odnos do njega gaje popolnoma pomiril. Nekaj dobrih pevcev partizanov je ta­ koj šlo na kor. Tu so bile med drugimi tudi vse štiri Peruševe hčerke, znane aktivne partizanske sodelavke. Skupno so potem peli cerkvene pesmi, na orgle je igral bivši organist, sedaj vodja odredovega partizanskega pevskega zbora Franc Petek-Florjan iz Radmirja, drugi partizani so bili do konca obreda v cerkvi med številnimi domačini. Primer partizanske udeležbe pri maši in sodelovanje pevcev ter orglarja je imel pri domačinih izredno pozitivno od­ mevnost, saj so se prisotni lahko z župnikom prepričali, da par­ tizani niso to, kar sovražnik o njih govori ter da spoštujejo tudi -363 verska čustva prebivalcev.1 4 4 O partizanskem mitingu ponoči 31. decem bra pri Sv. Primožu je poročala tudi orožniška posta­ ja Vuzenica. Med drugim so navedli, da so se ga morali udeležiti domačini, da sta na njem govorila dva Slovenca in en nemški dezerter ter da so partizani napisali na šolo gesla »Živel Tito«. Odred je imel od starega na novo leto svoje enote dobro raz­ porejene. Tako je bila tudi skupina borcev z Ivanom Skerlov- nikom pri Žvikartu nad Sv. Primožem in je imela nalogo varo­ vanja in povezovanja enot na območjih med Sv. Primožem in Kremžarico. Za Silvestrovo in novo leto je bilo prijetno tudi v planinski koči pod Kremžarjevim vrhom. Znano je, da so sem k oskrbnikoma, partizanskima sodelavcema, zakoncema Hele­ ni in Karlu Poleniku-Luki vselej radi prihajali somišljeniki z vseh strani. Iz M aribora so za Silvestrovo bili m ed drugimi gos­ ti partizanski sodelavci Slavko Petan-Nace z zaročenko Ančko Karničnik, zakonca Zinka in Janez Cizej, z njima tudi Milica Sotler, zakonca Šemrov in Ludvik Žiger s sinom. Po spominu Polenikove, Sotlerjeve in Petana, kije s pohorskimi partizani že dalj časa sodeloval, so bili takrat na Kremžarici tudi vodilni partizani Drago Poglajen, Aleksandar Vojinovič-Vojin, Boris Vinter, Maks Čepič-Iztok, Hilda Turk-Dunja, Jože Antoličič, Martin Štuhec-Prlek, skupaj okoli 20 partizanov. Po imenih na­ vedeni so tudi na ohranjeni fotografiji. Podobno kot pri Sv. Pri­ možu je bilo tudi tukaj razpoloženje »izletnikov« in partizanov odlično. Petan je ob tej priložnosti naredil s fotografskim apa­ ratom okoli 50 posnetkov, žal sta pozneje, ko je moral v parti­ zane, filma propadla. Od številnih fotografij je ohranjenih le ne­ kaj. Partizani so verjetno najmočneje vplivali ob tem srečanju na 17-letno Milico Sotler, ki se je takoj vključila v Antoličičevo četo. Za to se je zlahka odločila, saj ni trpela nacistov, ki so jo hoteli poslati v obvezno državno delovno službo. V partizane je šel, da bi se izognil aretaciji, že 3. januarja 1944 na Gorenjsko tudi Ludvik Žiger.1 4 5 Zadnji dan v letu 1943 je bila po orožniških poročilih odre- dova enota približno 40 partizanov pri Juriju Požarniku, p. d. Turičniku, v Golavabuki, patrulja pa pri Antonu Požarniku, p. d. Zakržniku. Verjetno je bila ista enota zvečer tudi v Razborci pri Matiji Breclju, p. d. Lužniku.1 4 6 364 St a b o d r e d a p r e k in e z v e z e z o k r o ž n im KOMITEJEM KPS MARIBOR IN JAVKE ZA DOTOK NOVINCEV IZ SLOVENSKIH GORIC Po dogovoru sredi decem bra 1943 med štabom odreda in sekretarjem okrožnega komiteja KPS M aribor Dušanom Spindlerjem-Martinom je sodelovanje za dobavljanje sanitet­ nega in drugega gradiva ter pošte na zvezi M aribor-Ribnica steklo. Tudi pot za pošiljanje novincev prek postojank pri Sv. Kunigundi in na Skomarju je oživela. Iz partizanskih in sovraž­ nikovih virov je razvidno, da je član radgonsko-ljutomerskega okrožja Jože Talany-Milko vodil ali pošiljal iz Prlekije na Pohor­ je novince že poleti in jeseni 1943, po obnovljeni zvezi prek po­ stojanke pri Mernikovih pri Sv. Kunigundi nad Zrečami pa od druge polovice decem bra 1943 do 5. januarja 1944, potem ko mu je to zvezo posredoval Dušan Špindler. Talany je imel na območju Slovenskih goric precej postojank. Skupinice in posa­ meznike, ki jih je pošiljal na Pohorje v drugi polovici decem bra 1943, je zbiral in skrival tudi na območju Drvanje pri kmetih Konradu Bernjaku in Mirku Harnu ter pri mizarskem mojstru Jožetu Holcu pri Sv. Benediktu. Pri Mernikovih je zvezo pripra­ vil 19. decem bra aktivist Tone Rader-Jasko. Gospodarju Ton­ čku Merniku je dal geslo: »Imate še uro, ki sem vam jo zasta­ vil?« Odgovor: »Ne, banditi so mi jo vzeli.« Iz gestapovskega preiskovalnega gradiva proti Tonetu Merniku in sodelavcem razberemo, da so prišli 21. decem bra na njihovo domačijo trije novinci. Ker so znali geslo, jih je Mernik napotil do sodelavca Jožeta Kropeja v sosednjo Koroško vas. Dne 23. decem bra je prišel k Mernikovim en sam novinec. Ker ni bilo doma gospo­ darja, ga je naprej odpeljal Jože Kropej. Dne 25. decem bra sta prišla dva novinca brez gesla. Tone Mernik ju je odvračal, naj se vrneta, toda oba sta vztrajala, da ne m oreta nazaj, ker se že dolgo skrivata po Slovenskih goricah. Tudi ta so potem odpe­ ljali v partizane. Toda že naslednji dan, 26. decem bra 1943, je prišlo za nadaljnje dogodke do usodnega preobrata. K Tonetu Merniku je prišel Jože Kropej in povedal, da ga blizu čaka Tone Rader-Jasko, ki mu ukazuje, da ne sprejme več nobenega no­ vinca, četudi bo vedel za geslo. Ob tej priložnosti je Jasko na­ ročil Merniku, naj prinese zdravila za ranjenega partizana (verjetno Ivana Kovačiča-Gandija - op. M. F.), ki so ga imeli 365 skritega v bližini v neki skromni hiši. Tone Mernik navaja, da je m enda isti dan 26. decem bra prišlo dekle z geslom (Marica Kerenčič-Jelka - op. M. F.), ki ji je pojasnil, da nima več zveze. Dekle se je nato vrnilo v Maribor. V začetku januarja 1944 je Manica Kerenčič že tretjič prine­ sla do Jakobovih v Hudi kot dva kovčka sanitetnega materiala, nogavic in rokavic ter zopet pismo za komisarja Franto. Vse je srečno oddala, prespala in se zjutraj vrnila v Maribor. Jože Talany-Milko, ki ni vedel, daje Pohorski odred pretrgal zvezo z M ariborom in Slovenskimi goricami, je 5. januarja 1944 pripeljal do Jožeta Holca pri Sv. Benediktu novinca Jaka Osoj­ nika in nekega Borisa iz Slovenskih goric. Tu je našel tudi Ivana Zemljiča iz Backove pri Drvanji, dijaka kmetijske šole v Mari­ boru, s katerim seje za odhod k partizanom domenil že novem­ bra 1943 v restavraciji Orel v M ariboru in bil z njim v zvezi tudi pozneje. Talanv je vse tri potem vodil proti Merniku, sem pa so prišli po njegovih napotkih 6. januarja 1944. Mernik jih ni hotel sprejeti in Jaka ter Boris sta odšla po Zemljičevem mnenju na svo jo pest v Pohorski odred. Zemljiča je potem odpeljal na svoj dom v Koroško vas Jože Kropej, kjer je čakal na zvezo. V ne­ deljo 9. januarja je prišla, kot navaja Tone Mernik, do njega ak­ tivistka iz Maribora (Milena Bokša-Boža- op. M. F.). Vedela je za geslo, toda Mernik jo je zavrnil, da nima zveze. Nekaj časa je vztrajala in poudarjala, da m ora biti z Jaškom zveza ter da želi priti bivši učitelj iz Slovenskih goric (morda Aleksander Pirher- Aco - op. M. F.). Ker je Mernik ostajal pri svojem, da nima zveze, se je aktivistka vrnila v Maribor. Ivan Zemljič je bil pri Jožetu Kropeju do 13. januarja 1944, ko so ga Nemci prijeli ter ga po preiskovalnem postopku po­ slali v koncentracijsko taborišče Dachau. Iz Zemljičevega zapis­ nika je med drugim razvidno, daje za božične praznike odpeljal Talanv od Holca pri Sv. Benediktu na Pohorje novinca Stanka Kozarja iz Razvanja, dijaka kmetijske šole v Mariboru, in neke­ ga 17-letnega Milana iz Slovenskih goric, ki ni hotel v obvezno državno delovno službo, medtem ko je Konrad Bernjak, ki so ga gestapovci tudi prijeli in poslali v Dachau, navedel, da je šlo takrat ko Kozar na Pohorje skupno šest fantov. Iz tega je raz­ vidna živahna dejavnost pridobivanja novincev in uspešnost zvez. Tudi Vinko Vukovič-Guzej je na gestapu povedal, kako sta 366 Jasko in Lojzek v dneh okoli novega leta pripeljala od Kropeja na Skomarje k Pavlu Mikeku njega, Maksimiljana Majhna, Lud­ vika Rajšpa, Friderika Hojsa, Ploja iz Ptuja in Stanka Kozarja. Pri Mikeku sta takrat že bila ranjena partizana Petruška in Jan­ ko Lupša-Danilo, z Jaškom in Lojzekom pa je bil tudi borec iz odreda Ivan Gregorc-Sej. Pobeg Vinka Vukoviča-Guzeja 4. ja­ nuarja 1944 k sovražniku, kjer je postal raztrganec - agent, je imel za mnoge sodelavce osvobodilnega gibanja hude posledi­ ce. Našteli bomo samo glavne žrtve z območja Sv. Kunigunde, Skomarja in Resnika. Nacisti so vedeli, daje to območje v verigi postojank NOB na južnem Pohorju najpomembnejše. Izdajalec Vukovič jim je sedaj postregel z imeni vseh partizanskih sode­ lavcev za vso pot od Slovenskih goric prek Sv. Kunigunde, Ko­ roške vasi, Skomarja do Resnika in tudi za druge kraje. Dne 12. januarja 1944 so v Skomarju prijeli Pavla Mikeka in ga 18. feb­ ruarja 1944 odpeljali v Dachau, kjer je 26. septem bra 1944 pod­ legel. V noči na 13. januar jim je pri Kropeju uspelo prijeti Ivana Zemljiča. Hkrati so prijeli Jožete Kropeja, Toneta M ernika in njegovega brata Jurija. Kot glavno osebnost so gestapovci pred­ sednika OF Toneta Mernika zverinsko mučili, potem pa so vse tri med dvajsetimi drugimi sodelavci gibanja 9. m arca 1944 v Novi Dobrovi pri Zrečah ustrelili. Smrt dveh bratov Mernik ni zlomila tretjega brata Franca, kije kmetoval v Božjem, blizu Sv. Kunigunde. V gibanju je sodeloval od začetka, hodil je na ses­ tanke OF tudi k bratu Tonetu ter bil delaven zlasti v Božjem. Gestapovci so ga prijeli marca, ga v m ariborskih zaporih stra­ hotno mučili in potem 16. junija 1944 v Framu ustrelili. Po bra­ tih Mernik je dobila ime ena največjih partizanskih tehnik na Pohorju. Delovala je blizu Božjega od avgusta 1944 do osvobo­ ditve. Tonetovo ženo Emo Mernik, njeno m ater Antonijo Koro­ šec in Marijo Kropej so zaprli kot večino 13. januarja 1944. Po nasilnih zasliševanjih so Emo odpeljali v Ravensbriik, Antonijo in Marijo pa v zapor v Kimberg pri Gradcu. Vse so nacistično nasilje preživele. Prijeli so tudi Jožeta Pačnika p. d. Spodnji Vid­ m ar z Resnika in ga odpeljali v Mauthausen, od koder se ni več vrnil. Gestapo je zaprl tudi Talanyjeve sodelavce Jožeta Holca, Mirka Harna in druge, toda najhuje se je maščeval nad Merniki, nad zakoncema Kropej, Mikekom in Pačnikom.1 4 7 O vzrokih nesm otrne prekinitve zvez po sklepu štaba Po­ horskega odreda bo govor nekoliko pozneje. 367 STEINDLOV PROPAGANDNI POZIV POHORSKIM PARTIZANOM Nacistični veljaki so ves čas in neenotno ocenjevali razmere na Štajerskem. Menili so, da je izvor vsega zla v Ljubljanski po­ krajini in na Gorenjskem ter da spodnještajersko prebivalstvo samo zaradi strahu pred partizani sodeluje v osvobodilnem bo­ ju. Toda policija je bila v ocenah realnejša, da prebivalstvo ne­ prisiljeno in iz prepričanja sodeluje z OF. General policije Rö­ sener je konec decem bra 1943 ugotovil: »Na pomoč prebival­ stva ni računati, ker vse dela za odporniško gibanje OF.« Zato je tudi razumljiva vsebina Rösenerjevega povelja poveljniku 14. SS policijskega polka z dne 21. decem bra 1943, odgovornega za »pomiritev« Gorenjske in Spodnje Štajerske, kjer je Rösener posebej poudaril: »Če bo boj blag in usmiljen, ne bo uspeha. Brezobzirna uporaba vseh vrst orožja za boj - pa če bi pri tem trpeli tudi nedolžni - je nujna za dosego uspeha.« V razmerah, ko se je Pohorski odred številčno krepil in do­ segal v svoji dejavnosti postopom a vse večje uspehe, je Steindl sredi decem bra 1943 po načrtovani preosnovi vermanšafta de­ mobiliziral polovico moštva bataljona Nord v Slovenjem Grad­ cu in Mitte v Slovenski Bistrici, ob koncu 1943 pa še drugo po­ lovico. Toda za boje proti Pohorskemu odredu je v začetku 1944 ustanovil vermanšaftski lovski odred z 240 možmi. Od preosnove vermnašafta si je Steindl precej obetal. Vermanom je pisal za novo leto: »Leto 1944 nam bo prineslo najtežje boje in najtežje obremenitve. Alarmne čete vermanšafta bomo kot živo obmejno tradicijo Spodnje Štajerske gradili dalje in njiho­ vo moštvo uporabili kot bojne tovariše eksekutive ...« Do hu­ dih bojev je resnično prišlo, vendar je bil rezultat bojev in raz­ voj vermanšatskih alarmnih čet povsem drugačen, kot si ga je Steindl zamislil.1 4 8 Steindl si je v zimi 1943-1944 za vsestranski boj proti Pohorskemu odredu velikodušno omislil tudi nekakš­ no širokogrudno humano amnestijo, ki bi je bili deležni prisil­ no mobilizirani partizani. Da bi lahko vsak presodil, s koliko mržnje do partizanov, slovenskega naroda in vseh naprednih moči ter hkrati s kolikšno mero demagogije je Steindl napisal ta nedatirani letak, ga v celoti objavljamo: 368 Obnovljena domačija Jurija Požarnika, p. d. Turičnika, Golavabuka 55, znana partizanska postojanka od leta 1942. Nemci so jo požgali 20. oktobra 1944. V ozadju Velika Kopa Obnovljena partizanska domačija Ivana Tretjaka, p. d. Pridgarja, Golavabuka 50 Pohorski odred na umiku z ranjencem po napadu na Zreče 9. novem bra 1943 Pohorski odred 1943/44. Tretji z desne Tone Benda-Niko, Slavka Vogrinc, Ivo skerlovnik, Vinko Mezgec-Rajko, osmi Matevž Domačija Justine Kristan, p. d. Vodovnik, po partizansko Špicparkelj, Mislinja 304, postojanka NOB od leta 1942 Urbanca v Ena najpomembnejših partizanskih postojank na domačiji Jakoba Lehnu 17, ki je delovala od 1941 do 1945 ' • m m f * Partizanska domačija Ernesta Vobovnika, p. d. Mejačeva, v Ribnici na Pohorju, Bila je povezana s partizani že leta 1941 V prvi hiši na levi je bil v trgovini zaposlen Anton Mernik. V dru-gi hiši je imela gostilno tašča Antonija Korošec. O be družini sta sodelovali s partizani od 1942. Nemci so ustrelili tri brate Mernik. Zgoraj desno je osnovna šola, ki so jo par- tÌ 7 a n i n o v erali 7 4 i n n i ia 1Q-d^ Silva Drame-Nada, padla junaško v Zrečah 9. novem bra 1943 D esetar Ivan Planinc-Ludvik, junaško padel v Dovžah 13. decem bra 1943 Odred konec 1943. Z desne Boris Vinter, tretji Ivan Zore-Doni; z leve Hilda Turk-Dunja Partizanska domačija Filipa Grobelnika, p. d. Kotnik, Skomarje 46. Povezana je bila že s Pohorskim bataljonom leta 1942 Partizanska kmetija Franca in Veronike Vidmar, p. d. Zgornji Vidmar, Resnik 22. Domači so sodelovali že s Pohorskim bataljonom leta 1942 Domačija Jerneja Črešnarja, p. d. Ostruh, Planina 33 nad Zrečami. S pohorski­ mi partizani so sodelovali že leta 1942 Domačija Jožeta Koprivnika, p. d. Vavpot, po partizansko pn Janezu, Resnik 29, postojanka NOB od leta 1942 M?! Jože Tušek-Dušan iz Bohove pri Mariboru, aktivist in pohorski partizan, padel decem­ bra 1943 Peter Podlesek, orožnik v Ribnici na Po­ horju, partizanski sodelavec, ustreljen 8. julija 1944 v Mariboru Gostilna in trgovina Matilde Kovše, p. d. Juhart, Skomarje. Partizanska posto­ janka od leta 1942 Odred konec 1943. Od leve Maks Čepič-Iztok, Martin Janise-Timošenko, četrti Boris Vinter; drugi v drugi vrsli z leve Jože Antoličič, Vinko Plevnik, Ivan Mali- Bruno, Franc Žigart-Vitez Partizanska domačija Jerneja Ločnikarja, Skomarje 47. Postojanka NOB od le­ ta 1942 Domačija Antonije in Franca Vetriha, p. d. Vuka, Kot 31, partizanska postojan­ ka od leta 1942 Domačija partizanskega sodelavca Lenarta Pušnika, p. d. Žvancarja, Sv. Primož 39. Sem so prihajali od leta 1942 mnogi partizani, med njimi tudi kom andant Franc Rozman-Stane Janževski vrh, kamor seje Pohorski odred umaknil k zanesljivim kmetijam de­ cem bra 1943 med veliko nemško ofenzivo Snežni metež Štab Pohorskega odreda 1. januarja 1944 na Kremžarici. Z leve Boris Vinter, Aleksandar Vojinović-Vojir (leži), Vincenc Janko-Harkov, Drago Poglajen, neugotovljen, Franc Žigart-Vitez in Maks Čepič-Iztok Domačija Antona Pušnika, p. d. Antonski Kopnik, Planina 64 nad Vuzenico. Tu je bila partizanska postojanka od leta 1942. Na njej se je ustavil tudi kom andant Franc Rozman-Stane Domačija Gregorja Miklavca, p. d. Planski Kralj, Hudi kot 36, pod Veliko Kopo, partizanska postojanka od leta 1942 Partizanska domačija Jožefa Zapečnika, p. d. Jakoba v Hudem kotu, ki je bila povezana z osvobodilnim gibanjem že leta 1941 Postojanka NOB pri Feliksu in Amaliji Plevnik, p. d. Lautar, po partizansko pri Lovcu v Lehnu nad Ribnico Pohorski partizanski funkcionarji v zimi 1943/44. Od leve Jože Hren-Aki, Albin Ratajc-Bine, Ivan Rojc-Bogdan, Hari (Nemec) in Pavle Sirk-Bregar Zaščitna enota štaba pohorskih partizanov v zimi 1943/44. Z leve Ivan Iglič-Bo- ris, Edi, mitraljezec, Jože Gologranc-Jurček, Ivan Pungartnik, Katja Dobravc- Panja, Jože Poglajen (kurir iz cone) in Ernest Vobovnik Domačija Tončke Dolinšek, p. d. Hlebov dom na Smolniku; pom em bna parti­ zanska postojanka od leta 1941 do 1945 Partizanska domačija Fedorja Robnika, p. d. Čander, Lobnica 18 nad Rušami Ladinekova - Pajtlerjeva domačija pri Sv. Primožu na Pohorju, delovala v os­ vobodilnem gibanju od leta 1942 Domačija Franca Žvikarta, Št. Janž nad Dravčami 42. Postojanka NOB od leta 1942. Na levi je Duhova partizanska kmetija, desno Sv. Primož PRISILNIM REKRUTIRANCEM POHORSKE TOLPE! Komunistična in tuja sodrga vas je s silo odvedla od vaših žen in otrok, vaših m ater in očetov. Zamenjali ste vaš domači mir, toplo sobo in urejeno življenje z zimo, večnim begom, bla­ tom in ušmi. V svoji lastni domovini ste postali begunci in tujci. Gonjeni in terorizirani od vaših voditeljev, preži za vsakim dre­ vesom, vsakim grmom na vas krogla. Tisočkrat so vam pripovedovali o skorajšnjem zlomu Nem­ čije, o vaši zmagoslavni vrnitvi v vaše domove in vasi. Ali Nem­ čija je postala močnejša in nepremagljiva. Rekli so vam, da se bije boj za prostost Spodnje Štajerske. Kaj zanima Hrvate, Srbe, ruske ženščine, Kranjce in intelek­ tualce iz Ljubljane prostost vaše domovine? Oni ne mislijo na svobodo Spodnje Štajerske, oni so plačanci Moskve. Grbasti Miha je simbol teh hijen v človeški podobi, ki v službi boljše­ vizma ropajo in morijo. Zima vam je bila dosedaj naklonjena. Ali nebo lahko v naj- bližnjih tednih pokrije vašo pokrajino s snegom, ledom in zimo. Na straži in pri begu vam bodo zmrznili prsti in ušesa. Nemško vojaštvo, policija in W ehrmannschaft vas bodo preganjali in lovili pohorsko tolpo in to do končnega uničenja. Z vašimi voditelji Drago, Fronta, Vojin, Boris, Miha, Harkov in kako se že vsi imenujejo, ni mogoč sporazum, ampak le boj na življenje in smrt. Vam zapeljanim in teroriziranim kličemo: PRISILNO REKRUTIRANI BEŽITE TAKOJ OD TE TOLPE! JAVITE SE PRI NAJBLIŽNJI OROŽNIŠKI POSTAJI ALI PRI NAJBLIŽNJI POSTOJANKI WEHRMANNSCHAFTA! MI VAM ZAGOTAVLJAMO ŽIVLJENJE IN PROSTOST! Kdor od prisilnih rekrutirancev se v najkrajšem času ne od­ zove tem u pozivu, m ora računati s tem, da bodemo njegove svojce zaprli in zaplenili njihovo premoženje. ODLOČITE SE! TAM BEG, ZIMA IN SMRT! TU ŽIVLJENJE IN PROSTOST! Bundesführung des Steirischen Heimatbundes BUNDESFÜHRER STEINDL1 4 9 369 Ta letak s svojo vsebino vsaj nekoliko približa grozljivo oku­ pacijsko obdobje nacistične strahovlade in izvirni žargon nje­ nih krvavih oblastnikov. Kje vse in na kak način so ga nacisti razširjali, ni ugotovljeno. Steindl je verjetno s svojo domovin­ sko zvezo računal, da bo m orda z letakom zrahljal odnose v od­ redu. Ker pa je bil letak neučinkovit, mu to ni uspelo. Letak so nacisti izdali po vsej verjetnosti zadnje dni decem ­ bra 1943 ali prve dni januarja 1944 in je bil nekakšna začetna priprava hajke Steindlovega lovskega odreda, orožnikov in po­ licije, ki se je pričela proti Pohorskemu odredu že 2. januarja 1944. SPOPADI PRI TURIČNIKU Štab odreda je 1. januarja ukazal premik večini enot v Go- lavabuko. Del prvega bataljona je šel od Žvikarta in Kremžarice ter se pri Mačkovem križu združil z drugim delom bataljona in štabom odreda, ki sta prišla od Sv. Primoža. Oba bataljona in štab odreda so 2. januarja prispeli k Turičniku, kjer so že bili Mitja Ribičič-Ciril, politični komisar IV. operativne cone, Boris Čižmek-Bor, namestnik kom andanta cone, Ivan Tlaker-Luka, namestnik vodje VOS cone, s spremljevalci in Vincenc Janko- Harkov. Člani štaba cone so prišli na Pohorje s Koroškega za­ radi pom em bne naloge - ustanovitve prve brigade na Pohorju. Štab odreda je ostal s 1. bataljonom pri Turičniku, 2. bataljon se je namestil pri bližnjem sosedu Zakržniku.1 5 0 Ob prihodu v Golavabuko je Anton Plešnik-Murat predlagal štabu odreda, da bi šel ustrelit v Slovenj Gradec nevarnega na­ cističnega funkcionarja. Štab je s predlogom soglašal ter mu dodelil še političnega delegata njegovega voda Alojza Vindiša- Dundo ter desetino njegovih borcev. V gozdu pri Šmartnem je Murat ukazal, da počakajo borci v gozdu, s seboj pa je vzel Dun­ do. Prišla sta v Slovenj Gradec v bližino osnovne šole. Dunda je ostal na straži, Murat pa se je kmalu razočaran vrnil z ugo­ tovitvijo, da žal nacista ni doma. Potem se je naglo domislil, da bi obiskala in kaznovala nekega drugega krajevnega nacistične­ ga funkcionarja. Tuje kazalo bolje. Radijski sprejemnik je glas­ no bruhal iz hiše nacistične pesmi in Murat je bil kratek. Ob vstopu mu je razbil sprejemnik in zagrozil, da ga bo ustrelil, če bo še sodeloval z nacisti. Ob odhodu mu je v opomin odstrigel 370 velike brke. Ta prim er navajamo zato, ker so bili takšni drzni vdori v okupatorjeve postojanke z opomini posameznim nem- čurjem zelo koristni. Koristni so bili zlasti zato, ker so vnašali v sovražnikov tabor preplah in so vplivali na postopno upada­ nje morale. Murat in Dunda sta potem s soborci izvedla v Mis­ linjski dolini ekonomsko akcijo ter se zgodaj 3. januarja vračala proti Turičniku. Ko so od daleč že videli hiše, v katerih so pre­ jšnji večer zapustili odred, so naleteli na sovražnika, ki jih je na­ padel z močnim ognjem. Tudi Murato va desetina je odgovorila s streljanjem in je tako skušala opozoriti odred na nevarnost.1 5 1 Od Turičnika je šla 2. januarja proti Mislinjski dolini tudi skupina približno 25 borcev 1. bataljona, ki jo je vodil kom an­ dir Jože Antoličič, v njej pa so bili med drugimi: Maksim Peklar- Fonzi, Ivan Marzel-Mijo, Dominik Zakržnik-Žani in Anton Krenker-Švejk. Njihova naloga je bila zaseči nekaj živeža in svinj pri Krenkerju, p. d. Ledineku, na Brdeh, ki so ga s tem na­ meravali zaradi njegove naklonjenosti okupatorju kaznovati. Pri Ledineku so zaklali dve svinji in zasegli še nekaj drugega ži­ veža. Višje na Pohorju niso bili več tako previdni kot poprej in so hodili kar v skupinah, toda prav takrat je presekal blizu Prid- garja nočno tišino nemški »halt«, takoj za tem pa močno sov­ ražnikovo streljanje. Borci so odvrgli prašiča in drug težak to­ vor ter se razbežali na levo in desno. Sovražnik je ob tem ujel nesrečnega borca, ki se ni znašel v temi zaradi kurje slepote. Kljub težavam so potem prišli kmalu do Turičnika. Tu so bili začudeni, ko jim je stražar dejal, da ni slišal streljanja. Borci so potem razmišljali, da je to m orda mogoče, ker je veter pihal proti dolini, v to sm er pa so streljali tudi Nemci. Toda sedaj so imeli v štabu že Muratovo in Antoličičevo opozorilo. Stab odreda je ukazal kom andantu Bogdanu, da nje­ gov bataljon prežene sovražnika in da prinesejo borci odvrženi svinji ter drugo. Kmalu je bilo slišati močno streljanje ter eksplozije min in ročnih bomb. V štabu odreda so takoj ugoto­ vili, d aje 2. bataljon naletel na močnejšega sovražnika, zato so poslali v boj še 1. bataljon, ki seje z zagrizenim sovražnikom tu­ di kmalu spopadel. Razvnel se je oster boj z obeh strani. Par­ tizanom je v najbolj potrebnem trenutku zatajil tudi eden od mitraljezov, kar se je v hudem mrazu rado dogajalo. Sovražnik je imel zaradi številčne premoči in boljše oborožitve prednost, še zlasti zato, ker je na podlagi prijave ovaduha v noči na 3. ja­ 371 nuar postavil blizu Turičnikove in Zakržnikove kmetije nekaj zased. Sovražniku je tudi uspelo ločiti desetino Ernesta Vobov- nika od glavnine, vendar se je ta v izjemno težavnih razmerah, ko je bilo potrebno premagovati tudi prek m eter globok sneg, uspešno prebijala in rešila po svoje. V spopadu na nekaj kora­ kov so izgubili borca, toda nekaj mrtvih je imel tudi sovražnik. Dunji, ki je skoraj povsem omagala, sta v premagovanju težav pomagala zlasti Ernest in Fonzi. V tej skupini so bili še Savo, Rudi Štaleker in še nekateri. Na umiku od Turičnika in Za- kržnika proti Veliki Kopi so bili spopadi s sovražnikom najost­ rejši. Štab odreda je po boju, ki je trajal v presledkih blizu tri ure, povezal enote in ukazal premik proti sedlu med Malo in Veliko Kopo. V predpoldanskih urah so potem prišli čez gre­ ben do partizanskih kmetij Samec in Kopnik. Člani štaba cone so se pozneje s spremstvom ustavili pri Gregornu v Hudem ko­ tu, 1 . bataljon pri Vogrincu v Lehnu, 2. bataljon s štabom od­ reda pa pri njegovem sosedu Urbancu. Sem so prišli 4. januarja s spremstvom tudi člani štaba cone. Vobovnikova skupina se je prebila do Jelena v Razborco, odtod je prišla 4. januarja prek Pungarta do Kralja v Hudi kot. Naslednji dan so dobili stik s ku­ rirji in drugimi borci pri Kopu nad Ribnico.1 5 2 Štab cone je poročal, da se je Pohorski odred 3. januarja 1944 spopadel s premočnim sovražnikom v bližini Slovenjega Gradca, ki je bil v dalj kot enournem boju odbit ter da je ope­ racijo vodil zvezni vodja Steindl. Nemci naj bi imeli 15 mrtvih in mnogo ranjenih, odred pa da ni imel izgub. Podatki o sovraž­ nikovih izgubah so pretirani, medtem ko naj bi imel odred po izjavi Maksima Peklarja-Fonzija enega padlega, Alojza Vindiša- Dunda pa so našli soborci v predpoldanskih urah po iskanju 3. januarja v gozdu na položaju samega in poškodovanega z zvito nogo. Odtod so m u pomagali do bolniške zemljanke v Golava- buki, kjer je ostal le dva dni. Tu je takrat že bilo nekaj bolnih in ranjenih partizanov.1 5 3 Precej podatkov o spopadih 3. januarja sta napisala v svo­ jem poročilu raztrganca Herman Karasjuk in Anton Vidmar gestapovskemu oporišču v Slovenjem Gradcu. Med drugim je navedeno, kako sta z vermanšaftsko enoto 3. januarja 1944 ob 4. uri zjutraj naletela v Golavabuki na partizane, ki so nosili na letvah kose prašičev. Ko so jih napadli, so partizani plen odvrgli in se umaknili, toda enega partizana jim je le uspelo ujeti. Na 372 višjih položajih je prišlo do ponovnega spopada, toda partizani so se zopet umaknili. Vermani so partizanom v smeri severa proti Velikem sedlu k. 1377 sledili skupaj okoli dve uri. Ob 15. uri sta se raztrganca vrnila z vermani v Dovže, potem pa nada­ ljevala pot v Slovenj Gredec.1 5 4 Zajeti partizan je bil Oskar Verdnik-Nestl ali Oki iz znane Lakovnikove družine iz Šmiklavža pri Slovenjem Gradcu. Na­ cisti so ga v Lučah 13. januarja 1944 ustrelili.1 5 5 Iz povelja višjega vodje SS in policije v 18. vojnem okrožju za vpisovanje bojnih akcij za orožništvo, SS in vermanšaft, kjer je omenjen spopad 3. januarja 1944 pri Turičniku, lahko oceni­ mo, da je tu šlo za daljši in ostrejši spopad, ki so ga vpisovali vsem udeležencem v posebno uradno knjigo.1 5 6 Koliko sovražnikovih mož ali enot je v tem napadu sodelo­ valo, ni podatkov, toda iz dokum enta orožniškega glavarstva v M ariboru z dne 5. januarja razberemo, daje v teh dneh že hajkal po Pohorju z vermanšaftskim lovskim odredom 240 mož Steindl, z njim pa tudi orožništvo in policija.1 5 7 Sklepamo lahko, da je bil to noč v akciji del teh enot. Ugotoviti moramo, da ni šlo samo za oster spopad, ki naj bi trajal prek eno uro, kot om e­ nja poročilo štaba cone, pač pa je bilo več ostrih spopadov, ki so skupaj s premiki enot trajali več ur. Vzrok, da je sovražnik tako naglo in nepričakovano šel že ponoči od 2. na 3. januar vi­ soko na Pohorje k Zakrižniku in Turičniku, je v tem, ker je 2. januarja ob prihodu partizanov zbežal v dolino kmet Zakržnik inje sovražniku posredoval vse potrebne podatke. Za izdajo so partizani Zakržnika februarja 1944 ustrelili ter požgali tudi kmetijo. S požigom domače prebivalstvo ni soglašalo, medtem ko zaradi ustrelitve ni bilo prigovorov, saj so ljudje Zakržniko- vo izdajo obsojali.1 5 8 Sklenemo lahko, daje bil sovražnik številč­ no dokaj močan in o razm erah dobro poučen. V vsem tem je bila njegova velika prednost in zato je verjetno odred ravnal pravilno, ker se ni spustil v daljši boj in se je raje umaknil. Precej oddaljena in zanimiva priča srditem u spopadu pri Turičniku in pod Veliko Kopo je bil tudi ves bataljon koroških borcev, ki sta ga vodila na Pohorje Komel in Uranič. Na Graški gori so borci Pri koštrunčku zgodaj zjutraj 3. januarja 1944 na­ peto spremljali močno streljanje. Vsem je bilo jasno, da sta se udarila odred in sovražnik. Zvečer je bataljon pri Dovžah preč­ kal Mislinjsko dolino, odkoder jih je proti Pohorskemu odredu 373 vodil Jože Gologranc-Jurček, ki so ga poslali za zvezo. Na Raz­ borci je Korošce usmeril na ribniško Pohorje sekretar šaleško- mislinjskega okrožja Tone Ulrih-Kristl.1 5 9 ZMOTA Z VZROKI IN POSLEDICAMI Štab cone, pohorski in koroški partizani so si v hudih zim­ skih razmerah in kljub Steindlovim in drugim hajkam močno prizadevali, da bi čimprej ustanovili prvo brigado na Pohorju. Izvršitev te naloge je bila zaradi nujne potrebe okrepljenega boja proti sovražnikom prvenstvenega pomena. Na tej vsako­ dnevni težavni poti odreda, prepleteni s spopadi in akcijami se je pričelo razraščati vprašanje plavogardistične nevarnosti. Kot smo že navedli, so bili pohorski partizani 30. septem bra 1943 prvič v dilemi, ko so prišli k Sv. Kunigundi trije novinci. Obveš­ čevalci in drugi so ocenili, da gre za sumljive plavogardiste in so jih ustrelili. Kmalu zatem so 9. oktobra 1943 zopet ustrelili tri novince (Vraberja, Majerja, Jezo), ki sojih tudi obdolžili pla- vogardizma. Dalje smo omenili, kako je že pred tem štab IV. operativne cone 2. junija 1943 opozarjal Kamniško-savinjski odred, da ne pretirava z napačnimi ocenami o belogardistih v svojih enotah, koje poročal, daje v enem bataljonu Kamniško- savinjskega odreda kar 60 belogardistov. Tudi v poročilu štaba IV. operativne cone z dne 25. oktobra o ustanovitvi Pohorskega odreda zasledimo med drugim pretiravanje o nevarnosti pred plavo gardo. Tuje opozorilo na organiziranje plave garde na te­ renu in posebej na provokatorje in vohune plave garde, ki so jih odkrili v drugem Pohorskem bataljonu ter daje tudi to eden od poglavitnih razlogov za ustanovitev Pohorskega odreda, ki bo moral prispevati z razbijanju pojavov plave garde. Nestvar­ na je dalje ocena namestnika političnega komisarja Pohorske­ ga odreda v že obravnavanem poročilu z dne 22. decem bra 1943, kjer navaja, da sta na Dravskem polju in v okolici Ljuto­ mera zelo razviti bela in plava garda ter predlaga štabu cone in pokrajinskemu komiteju KPS za severno Slovenijo, da se proti plavi gardi lotijo odločnejših političnih mer, a pozneje predlaga tudi napad na plavo gardo z močnimi enotami s Pohorja in iz Hrvaške hkrati. Obljubil je še nadziranje plave garde z odre­ dom, pa tudi boj proti njej prek političnih delavcev na terenu. 374 Omenili smo tudi, daje Pohorski odred 26. decem bra pretrgal zvezo za dotok novincev prek Sv. Kunigunde in Skomarja, v za­ četku januarja 1944 tudi zveze prek Hudega kota, Ribnice na Pohorju, Dravograda, Otiškega vrha in Slovenjega Gradca.1 6 0 O vzrokih za prekinitev stikov Pohorskega odreda z m ari­ borskim in radgonsko-ljutomerskim okrožjem je bilo napisa­ nega že med vojno veliko. Celoviteje so o njih, kakor tudi o vprašanju resnične moči, vloge in delovanja plave garde na Šta­ jerskem v povojnih letih zlasti prispevali dr. Metod Mikuž, Ka­ rel Forte, Mirko Fajdiga, Milica Ostrovška, Lado Ambrožič- Novljan in še nekateri avtorji. Iz literature in raziskav navede­ nih in drugih avtorjev je moč obravnavano vprašanje spoznati širše.1 0 1 Ker je vprašanje razvoja plave garde v obdobju od je­ seni 1943 do spomladi 1944 močno obremenjevalo osrednja politična ter vojaška vodstva NOB na Štajerskem, njegov VOS, štab drugega Pohorskega bataljona, zlasti pa štaba Pohorskega odreda in štab Zidanškove brigade ter štab Koroškega bataljo­ na, se bomo pregledno dotaknili glavnih vzrokov, ki so povzro­ čili toliko dela, skrbi in težav s hudimi političnimi ter vojaškimi posledicami. Rekli smo, da so osrednji politični dejavniki NOB v Slove­ niji opozarjali na nevarnost prenosa dejavnosti kontrarevolu­ cionarnih sil bele in plave garde na Štajersko že pred kapitu­ lacijo Italije. Po kapitulaciji pa so to nevarnost še poudarjali. Nekaj poskusov prenosa delovanja plave garde na Štajersko je v drugi polovici 1943 bilo, vendar so posameznike in manjše skupinice organi VOS in drugi dejavniki NOB že v samem za­ četku onemogočili. V zvezi z nevarnostjo širjenja plave garde na Štajersko je pom em bno omeniti zlasti dva nosilca. To sta bi­ la po kapitulaciji Italije centralna komisija VOS Slovenije in Rudi Knez-Silas, načelnik pokrajinske komisije VOS za sever­ no Slovenijo. Silas je o tem prejel ustna navodila, ko je bil na Dolenjskem, in jih je prenesel na Štajersko. Centralna komisija VOS je poslala še posebej pokrajinski komisiji VOS pismena navodila z dne 7. oktobra 1943, kako se naj VOS v severni Slo­ veniji zaradi nevarnosti pred slovensko reakcijo čimbolj orga­ nizira in tudi ukrepa. Ob tem so zahtevali likvidacijo organiza­ torja plave garde za Slovenijo Karla Novaka, ki naj bi jo v tem času po njihovih podatkih organiziral na Dravskem polju. Po­ jasniti moramo, daje bilo navodilo o Karlu Novaku zmotno, saj 375 je bil takrat v Rimu.1 6 2 Posledice so bile izredno negativne, saj je pričel VOS na osnovi tega navodila intenzivno iskati Karla Novaka in njegove nevarne sodelavce. To vest, skupaj z nevar­ nostjo pred oboroženimi močmi plave garde, ki naj bi bile zlas­ ti močne na območju Donačke gore in Šentjurskih hribov, v manjših skupnah v Slovenskih goricah, na Ptujskem in Drav­ skem polju so potem naglo širili tudi drugi dejavniki NOB na Štajerskem. Poudariti moramo, da ni bilo na območjih Dona­ čke gore in Šentjurja takrat nobenega četnika. Na drugih nave­ denih območjih je šlo za dezerterje iz nemške vojske in fante, ki se niso odzvali nemški mobilizaciji. Nekaj od teh se je z ob­ močja Dupleka in Korene pozneje vključilo med četnike Jožeta Melaherja-Zmagoslava.1 6 3 Med resnične poskuse organiziranja plave garde sodi pri­ hod Kristine Prijatelj z bratom a Kobi in drugimi sodelavci iz Ljubljane na Koroško in Štajersko od septem bra na oktober 1943. Kristina je poskušala pridobiti sodelavce za organiziranje plave garde pri sorodnikih v Slovenjem Gradcu ter v bližnjem Legnu in Šmiklavžu. Toda sorodniki so, kolikor je znano, njeno pobudo odklonili. Šla je tudi v Dravograd, v Mežiško dolino in Črno. Na Prevaljah je obiskala dr. Frana Sušnika, kjer tudi ni nič opravila, saj je bil Sušnik v tem času že povezan z OF. Sušnik je sredi oktobra 1943 opozoril člana pokrajinskega komiteja Pavla Žaucerja o tajnem popotovanju Kristine Prijatelj s sode­ lavci in o njihovih izdajalskih namerah. Sled njihove poti so v Mislinjski dolini aktivisti razkrili že čez nekaj dni.1 6 4 Kristina Prijatelj naj bi z delom spremljevalcev obiskala tudi m aribor­ skega škofa Ivana Jožefa Tomažiča. Toda tudi ta je njene nam e­ re odločno odklonil. Za Tomažiča je še znano, daje že leta 1942 odklonil sodelovanje belogardističnemu oficirju Francu Sekol- cu in drugim, ki so prišli k njemu iz Ljubljane, kot tudi poznej­ šima dom obranskim a predstavnikom a iz Ljubljane, oborože­ nemu duhovniku dr. Francu Blatniku in njegovemu sodelav­ cu.1 6 5 Zloglasna sovražnika NOB brata Kobi, ki sta spremljala Pri­ jateljevo, sta poskušala ob opisanem obhodu pridobiti za plavo gardo tudi znanega sodelavca NOB Antona Kerenčiča v Pesni­ ci, ki pa ju je napodil kot izdajalca iz svoje hiše. Potem sta šla Kobija z namenom pridobivanja privržencev še v Šentilj pri Mariboru.1 6 6 Krožno potovanje skupine, ki jo je vodila Prijate­ 376 ljeva, je izzvalo med koroškimi aktivisti NOB precejšnjo vzne­ mirjenost. V zadnjih mesecih 1943 so po poročilih VOS v Ko­ roškem bataljonu odkrili nekaj gestapovskih in plavogardistič- nih vrinjencev. Rudi Knez-Silas naj bi na Koroškem odkril čet­ nika gestapovca (ime ni znano), ki bi se moral povezati s somiš­ ljeniki v enoti, izvršiti udar na štab in enoto predati Nemcem. Silas je dalje ugotovil, da se v Slovenskih goricah in Halozah ši­ rita plavogardistično gibanje in njihova organizacija ter da sta v to vpletena tudi Ivan Nemec-Vojko in Dušan Spindler-Martin. Do tega spoznanja je prišel na Koroškem po nemški ofenzivi, ki se je začela 7. novembra 1943, ko naj bi bil tudi zastrupljen sekretar okrožnega komiteja KPS Mežica Polde Eberle-Jamski. Vse to naj bi mu v glavnem priznali na zaslišanjih osumljenci, ki so prišli v partizane iz Slovenskih goric po zvezah Ivana Nemca-Vojka in Dušana Spindlerja-Martina.1 6 7 Ob objektivni presoji lahko soglašamo, da so gestapovci in plavogardisti pošiljali v partizanske enote vrinjence z določeni­ mi nalogami, vendar je nam era o udaru in predaji partizanske enote Nemcem zelo poenostavljena in se ni na Pohorju ali Ko­ roškem nikoli ter v nobenem prim eru uresničila. Veliko hrupa je bilo okoli zmotnih trditev, da so gestapovci poslali koroškim partizanom zastrupljen med. Na osnovi verodostojnih prič in preverjanj je ugotovljeno, da ni bil Polde Eberle-Jamski za­ strupljen z medom, pač pa je kot hud srčni bolnik omagal na umiku v hajki pred Nemci. Veliko virov tudi dokazuje, da nista pošiljala Nemec in Spidnler v partizane plavogardistov.1 6 8 Vesti o vrinjenih gestapovcih in plavogardistih ter o »za­ strupitvi« z medom in tabletami so bile takoj prenešene na Po­ horje. Tu so vse povezovali s primerom Vraber, Majer, Jeza in še z nekaterimi. Znano je, daje bilo pohorsko partizanstvo z od­ hodom bataljona s Pohorja po 8. avgustu 1943 v krizi. Zaradi prevelikega števila neoboroženih novincev, pomanjkanja kad­ rov in drugih že opisanih težav so se pričela notranja trenja in prišlo je do posameznih dezerterstev. To se je nadaljevalo vse do konca leta, veliko manj pa po Novem letu 1944. Ker je bila večina dezerterjev septem bra in oktobra iz Slovenskih goric, so na Pohorju posplošili, da je to delo plave garde. V tem času so pričeli prihajati prvi glasovi o četnikih Jožeta Melaharja-Zma- goslava z območja Sv. Petra (sedaj Malečnik). Vse pojave ali vesti o plavi gardi so na Pohorju povezovali ter pričeli sumiti 377 Ivana Nemca-Vojka in Dušana Spindlerja-Martina, da sta pla- vogardistična funkcionarja. V Vojka so pričeli sumiti tudi zato, ker se ni odzval pozivu, da pride na razgovor na pokrajinski ko­ mite. Iz Vojkovega poznejšega pojasnila je moč razbrati, da je bil v tem času povezan s članom pokrajinskega komiteja Tone­ tom Žnidaričem-Štefanom in Cvetko Praprotnik-Štefko (Ančko). Dopisoval sije tudi s Kidričem inje prejel njegovo za­ dnje pismo ob koncu junija 1943. Na razgovor, tako navaja, ni šel zaradi obilice dela na terenu in zlasti zato, ker ni imel takrat zvez za potovanje do pokrajinskega komiteja in ker je ocenil, da je dovolj, če je povezan s Štefanom in Štefko. Sestanek, ki ga je napovedal pokrajinski komite za 23. oktober 1943, mu je zatajil zloglasni kurir pokrajinskega komiteja Vinko Vukovič-Guzej, o katerem bo še govor. Nadalje je Vojko tudi odklanjal krivdo za­ radi dezerterjev iz Slovenskih goric. Vzroke za njihovo dezer- tiranje je videl v pomanjkljivem in nepravilnem vzgojnem delu z njimi na Pohorju in v tem, ker jih niso zaradi pomanjkanja orožja, kot je bilo dogovorjeno, poslali v Savinjsko dolino.1 6 9 Kot smo že navedli, sta v drugi polovici septem bra s Pohor­ ja dezertirala Ivan Valenčak-Lord in Rudolf Šiker-Hanibal, v za­ četku oktobra Alojz Bohak z zaročenko Natašo, v začetku no­ vembra pa še Ivan Kranjc. Vsi so postali gestapovski agenti in izdali okoli 400 privržencev OF. Ti okoreli izdajalci so zadali hu­ de udarce pohorskem u partizanstvu in še v večji meri teren­ skim organizacijam odpora. Pohorsko vodstvo je izdajalsko de­ lovanje navedenih dezerterjev povezovalo z vsemi dezerterji. Pripomniti moramo, da niso šli navedeni štirje na Pohorje po neposrednih zvezah Nemec - Špindler ter da niso bili v nobe­ nih povezavah z dezerterji iz Slovenskih goric in tudi ne s plavo gardo. Za vse štiri smo navedli, da so bili vprašljivih, nestano­ vitnih slabih značajev, da so prišli med partizane politično nep­ ripravljeni, nezreli in da niso bili pripravljeni premagovati šte­ vilnih težav, ki so jih drugi partizani z voljo premagovali. To so bile tudi njihove skupne lastnosti, ki so vplivale na dezerterstvo in njihovo poznejše izdajalsko delovanje. Ko spoznavamo razmere sedaj na strani gibanja, potem zo­ pet na sovražnikovi strani, prihajamo do močno nasprotujočih si ocen. Sovražnik je bil v zadnjih mesecih 1943 očitno v hudi krizi. Spomnimo se, daje Vogt dejal 1 . novembra 1943: »Položaj v Spodnji Štajerski, Gorenjski in Koroški je glede band zelo re­ 378 sen. Število banditov raste iz dneva v dan ...« Steindl je pisal 8. novembra 1943: »Poostritev razmer, posebno na Pohorju ... zahtevajo ustanovitev novih enot vermanšafta.« Na štabnem razgovoru so v M ariboru 16. novembra 1943 poudarili, daje bi­ lo težišče pobijanja band zadnja tedna na Pohorju, kjer nastopa neka banda na zelo neugoden način. Rösener je 2. decem bra opozoril, daje večji del pohorskega prebivalstva naklonjen par­ tizanom. Steindl je 16. decem bra 1943 poročal: »Dejavnost ban­ ditov je od junija 1941 zdaj dosegla svoj vrhunec. Položaj je zelo resen ...« Rösener pa je v povelju za »pomiritev« Gorenjske in Spodnje Štajerske z dne 21. decem bra 1943 med drugim nave­ del, da »prebivalstvo skoro v celoti podpira upornike in da se nanj ne morejo zanašati, ker podpira odporniško gibanje in de­ la za OF«.1 7 l ) Sovražnik je tako priznaval svojo nemoč kljub znatnim obo­ roženim okrepitvam, ki jih je dobil po 25. novembru 1943. Og­ lejmo si sedaj drugo stran. Iz dosedanjega besedila je iz doku­ mentov štaba IV. operativne cone znano, da je v zadnjih mese­ cih 1943 naraslo število partizanskih enot in tudi borcev v njih. Tako je štel Pohorski odred v začetku januarja 1944 že okoli 200 borcev. Partizanske enote so izvedle veliko uspešnih vojaških in drugih akcij, medtem ko je sovražnik v svojih hajkah ali ofen­ zivah udaril vselej v prazno ali pa je bil ob spopadih neuspešen, kar že priča o trdnosti in dobri vojaško-politični organiziranos­ ti partizanskih enot. Tudi organizacije osvobodilnega gibanja so bile povsod v tem času v porastu. Skoraj nerazumljivo je, da so v tem času velikega poleta gibanja politični in vojaški dejav­ niki na območju IV. operativne cone toliko opozarjali na nevar­ nost plave garde in se s tem vprašanjem tudi pretirano ukvar­ jali. S preiskavami proti plavi gardi so se najbolj ukvarjali or­ gani pokrajinske komisije VOS ter štaba Pohorskega odreda in Koroškega bataljona. V teh sicer ugodnih razm erah za hitrejši razvoj NOB so se pričela škodljiva sumničenja. Pokrajinski komite je 28. novem­ bra 1943 pisal: »Po nepotrjenih vesteh aktivistov Pohorskega odreda in tov. Vojina je potrebno razčistiti s tov. Vojkom. Pra­ vijo, da so njegovi mobiliziranci plavogardisti. Pokrajinski ko­ mite je 1 . decem bra pisal o nujnosti mobilizacije prostovoljcev zaradi nemške mobilizacije in čedalje večje aktivnosti plave garde. Napovedal je proti delovanju plave garde poseben raz­ 379 glas, ki ga bodo morali preučuti na sejah okrožnih in rajonskih komitejev ter v vseh celicah. Zahteval je pregled vseh organi­ zacij, če se ni vrinil vanje kak plavogardist ter naznanil prihod varnostnikov (VOS) v vsa okrožja zaradi uničevanja plave gar­ de. Isti dan so pozvali na razgovor Ivana Nemca-Vojka in mu naročili, da prinese s seboj propagandno gradivo, ki ga je tiskal, v katerega vsebino so sumili. Pisali so tudi Cvetki Praprotnik- Ančki, da je po poročilih s terena in Pohorskega odreda plava garda v mariborskem, ptujskem in ljutomerskem okrožju pre­ cej aktivna ter da se posebno pritožujejo v Pohorskem odredu, da so fantje, ki prihajajo prek Vojkove zveze v partizane, plavo- gardistično nastrojeni ali pa celo plavogardisti in organizator­ ji.«'7 1 Po precejšnjem vznemirjenju zaradi odkritja nekaj vrinjen­ cev plave garde in gestapa na Koroškem in Pohorju ter zaradi dezerterstev so pričeli varnostni organi razčiščevati s ključnimi aktivisti, prek katerih so prihajali osumničeni vrinjenci. Tako naj bi bili med drugimi zato krivi tudi Vinko Jamnik-Beli, Ton­ ček Skočir-Črni, ki so ju proti koncu decem bra 1943 ustrelili ter Tone Slemnik-Urh, ki so ga ustrelili 7. januarja 1944. Dodati moramo, da s temi ustrelitvami takrat ni soglašalo več aktivis­ tov in borcev. Organizacije Zveze borcev v njihovih krajih jih vodijo kot padle borce.1 7 2 Da bi opozorilo na pojave plave garde in gestapa v enotah ter organizacijah OF in preprečilo njuno sovražno delovanje, je poverjeništvo izvršnega odbora OF za Štajersko izdalo proti koncu 1943 brošuro Razkrinkajmo in uničimo plavo gardo. Tu­ di ta brošura poudarja nevarnost delovanja plave garde na Šta­ jerskem, ki da pošilja svoje agente v organizacije OF, predvsem v partizanske enote z nalogo! da pobijejo vodilni kader in da se polastijo vodstva enot ali da izdajo gestapu aktiviste OF in nje­ ne organizacije,1 7 3 Brošura je glede na večino člankov podoba takratne ocene razm er na Štajerskem, kjer se moč, nevarnost in vloga plave garde preveč poudarjajo. V tako nastalih neugodnih političnih razmerah, ko so začela prevladovati sumničenja v lastnih vrstah, je član pokrajinske komisije VOS za severno Slovenijo Ivan Tlaker-Luka aretiral v Koroškem bataljonu dva partizana (imeni nista znani), ki so ju osumili, da sta prišla kot plavogardistična vrinjenca. Iz njunih zaslišanj naj bi izhajalo, da so vsi partizani novinci, ki prihajajo 380 iz Slovenskih goric, plavogardistično usmerjeni. Nakazano naj bi tudi bilo, da bo prišla še ena skupina v partizane, ki bo že ob­ stoječi organizaciji v enoti pomagala izvesti udar na štab in eno­ to predati Nemcem. Član pokrajinske komisije VOS je šel po­ tem s sodelavci zaradi razčiščevanja plavogardistične organiza­ cije v Pohorski odred.1 7 4 Ko so prišli 4. januarja 1944 k Urbancu v Lehen nad Ribnico, so sem prišli od Skomarja po zvezi prek Jožeta Talanyja-Milka in drugih zvez novinci Fridek Hojs iz Ma­ le Nedelje, Milan Ploj iz Ptuja, Ludvik Rajšp iz Gočove pri Le- : nartu in Maksimiljan Majhen iz Maribora. Z njimi sta prišla od Skomarja tudi Vinko Vukovič-Guzej iz Male Nedelje, bivši po­ horski partizan, pozneje kurir pokrajinskega komiteja KPS za severno Slovenijo, ki ga je ta poslal v Prlekijo, od tod pa mu je Talany po nalogu Vojka in Špira ukazal, da m ora takoj na Po­ horje, ter ranjeni mitraljezec Janko Lupša-Danilo, ki se je zdra­ vil pri Pavlu Mikeku na Skomarju. Organi VOS in člani štaba Pohorskega odreda so predpostavljali, da gre za najavljeno sku­ pino plavogardistov. Vse so aretirali in jih začeli zasliševati, hkrati so aretirali in začeli zasliševati tudi borce iz odreda, za katere so menili, da so plavogardisti in z novinci kot tudi z Gu- zejem povezani. To so bili Janez Faletič-Brko, politični komisar čete, iz Loke pri Mengšu, Karel Hirš-Drago iz Rač pri Mariboru, Alojz Dunaj-Jastreb in Janko Lupša-Danilo, oba iz Murščaka v Slovenskih goricah ter Martin Štuhec-Prlek, politični delegat iz Male Nedelje. Preiskovalni postopek je bil nestrokoven in neregularen. Zasliševalci so postavljali sugestivna vprašanja in so dobivali s pomočjo različnih oblik prisile tudi željene odgovore. Poglavje zase je bil tudi problematični Guzej. Za skoraj vse sodelavce NOB, ki jih je poznal, je dejal, da so plavogardisti oziroma ges­ tapovci, kar je veljalo tudi za javke, da so plavogardistične in gestapovske. Ivan Nemec-Vojko in Dušan Spindler-Martin naj bi bila glavna organizatorja pokrajinskega odbora plave garde za Štajersko ter člana četniškega oziroma plavogardističnega odbora za Slovenijo s sedežem v Gradcu. Vukovič si je tudi iz­ mislil sestavo nekaj četniških odborov v Slovenskih goricah, Mariboru, na Jesenicah in drugod. Ljudem naj bi se ti odbori predstavljali kot odbori OF, v resnici so bili po njegovem čet- niški in povezani z Nemci. Iz Vukovičevega zapisnika dalje po­ vzemamo, da je bil njihov cilj ob sodelovanju z Nemci uničiti 381 partizanstvo in vrniti kraljevino. Njegova naloga, ki naj bi jo do­ bil od Dušana Spindlerja-Martina, naj bi bila povezati se v Po­ horskem odredu z M artinom Štuhecom-Prlekom, organizirati v enotah plavo gardo, razkol, ubiti člana komisije VOS Ivana Tlakerja-Luko, pobiti komando, prevzeti enoto, zapreti kmete - partizanske sodelavce ter jim dati smernice za plavo gardo. Za to naj bi pripeljal s seboj tudi pet ljudi. Četudi piše ob koncu Vukovičevega zapisnika (kot pri vseh drugih, ki so ohranjeni), da je vse izjavil brez pritiska, m oram o povedati na osnovi ob­ sežnega gradiva o njem, da je bil Vukovič nerealnega, nestano­ vitnega, skratka sprijenega značaja. To dejstvo in osredotoče­ nje vseh njegovih umskih sposobnosti za samoohranitev s po­ močjo raznih izmišljotin in obdolževanja drugih moram o upoš­ tevati, saj ne m orem o drugače oceniti njegove tendenciozne iz­ jave, ko je zasliševalcu natvezil, da so med organizatorji plave garde tudi Srečko Rojs-Niko, Jože Talany-Milko, ki sta padla v boju proti okupatorju, Anton Strajnšak, Rudolf Seršen in Maks Korošec iz Prlekije, ki so jih nacisti ustrelili v začetku 1944 kot partizanske aktiviste. Za plavogardističnega organizatorja je obdolžil tudi znanega prvoborca, predvojnega kom unista Fran­ ca Zalaznika-Leona in še mnoge druge poštene domoljube, čla­ ne OF in KPS. Zaseje priznal, daje bil kurir pokrajinskega od­ bora plave garde ter navedel, da sestavljajo četniško vojaško komando v Sloveniji Karel Novak, postavljen od glavnega čet- niškega odbora v Gradcu, in Lev Rupnik, mlajši, Albert Giuguti v Celju ter Lojze Brvar v Trbovljah, ki naj bi imel stalne stike s Špindlerjem in Nemcem. Za glavnega organizatorja plave gar­ de na Koroškem je obdolžil takrat že pokojnega Vinka Jamni- ka-Belega. Zanj je trdil, da vzdržuje zveze s plavogardisti v Ma­ riboru, Ljubljani, Lescah in z Legatom na Jesenicah.1 7 5 Ob razmišljanjih, kako je mogel Vukovič preiskovalcem ta­ ko lagati, ni težko dobiti odgovora. S terena je moral v Pohorski odred zaradi negativnih ocen o njegovem delovanju z m aribor­ skega, ptujskega in radgonsko-ljutomerskega okrožja, kjer so že sklenili, da ga bodo zaradi njegovih prekrškov ustrelili. Torej je pred preiskovalce prišel s polno mero slabe vesti. Ko so ga potem začeli zasliševati s še enajstimi v podstrešnih prostorih pri Urbancu, kjer se je vse slišalo, si je lahko sproti pripravljal v prid rešitve življenja odgovore, ki so jih želeli. Tako je potem v tej veliki stiski obdolžil veliko članov in organizatorjev giba- 382 nja, ki jih je poznal, da so plavogardisti in gestapovci. Svojo iz­ prijenost je potrdil po pobegu k^estapu, kjer je prav vse, ki jih je na Pohorju obdolževal plavé garde in delovanja z gestapom, in še mnoge druge izdal kot privržence osvobodilnega gibanja, kar so resnično tudi bili. Pokrajinska komisija VOS za severno Slovenijo je 16. no­ vembra 1943 poročala, da so na Koroškem zaslišali Bogomira Hirša, ki naj bi jim priznal, da seje 13. oktobra 1943 sestal pri Ptuju s polkovnikom Karlom Novakom. Ta naj bi njega in brata Karla napotil v Koroški bataljon, kam or je po njegovem zapis­ niku prišlo do takrat skupaj sedem plavogardistov. Njihova os­ novna naloga je bila pobiti partizansko komando in prevzeti vodstvo enote. Bogomira so ustrelili na Koroškem, brat Karel pa je bil premeščen na Pohorje in v tem je bil razlog, da so ga pri Urbancu prijeli.1 7 6 Toda v navedenem dokum entu je med drugim zopet huda napaka, da se je Bogomir sešel s Karlom Novakom 13. oktobra 1943, kot vemo, pa je bil Novak Takrat v Rimu.1 7 7 Omenili bomo še izjavo Janka Lupša-Danila. Ta je pod težo udarcev začel priznavati, da je plavogardist, četudi ni imel poj­ ma, kaj sta plava in bela garda. Priznaval je skratka vse, kar so od njega želeli. Da bi se rešil muk in m orda življenje, je celo po­ trdil tudi strukturo plavogardistične organizacije v odredu in si izmislil gesla za spoznavanje s plavogardisti, ki naj bi prihajali v odred. Po navedbi samo teh treh primerov so sedaj nekoliko bližje takratne hude notranje razmere v odredu. Sredi preiskovalne­ ga postopka je prišlo še do poslabšanja. K Urbancu je prihitel približno 15 letni kmečki fant (ime ni znano) in sporočil kurirju Jožetu Štiftarju-Božiču in kom andantu Dragu Poglajenu, da prihajajo iz doline Nemci. Drago je to obvestilo prenesel v hišo, toda Lupša navaja, daje Maks Čepič-Iztok glasno kriknil »Nem­ ci gredo«. Borci so-šli na položaje, Vukovič in Lupša sta izko­ ristila ugodno priliko, ko so se vsi pripravljali za umik ter zbe­ žala vsak v svojo smer. Partizani so za njima streljali, vendar brez uspeha. Zaradi nastalih neugodnih razm er so štiri osum ­ ljene borce in štiri novince ustrelili. Da jih ne bi sovražnik iden­ tificiral, so jih potem z gospodarskim poslopjem vred zažgali, nakar je sledil prem ik vseh enot.1 7 8 383 Za kmečkega fanta, ki naj bi sporočil, da gredo Nemci iz do­ line lahko sklepamo, da sta ga poslala Rozika in Bine Verčko iz Josipdola. Do njiju je namreč prišla 4. januarja predpoldne 12-letna kurirka Zinka Zapečnik (Jakobova) in povedala, da so bili zjutraj pri njih pod Urbancem Nemci. Mati ji je naročila, naj Rozika opozori partizane pri Urbancu o nevarnosti nemške enote. Partizani so pozneje zvedeli, da so bili Nemci tudi popol­ dne 4. januarja na območju nad Josipdolom in Ribnico. Verjet­ no sta imela o njih dopolnilne informacije tudi Verčkova.1 7 9 Iz izjave Jožeta Štiftarja-Božiča in Mire Zapečnik-Jakobove izhaja, da si Maks Čepič-Iztok ni izmislil o bližanju Nemcev, kot so mu pozneje to očitali. O ubežnikih Vukoviču in Lupši m oram o pojasniti, d aje šel Vukovič k Nemcem in postal gestapovski agent, o čem er je bil že govor, po vojni pa je bil leta 1951 še v Franciji. Lupša je že 5. januarja 1944 tajno pribežal ves pretepen k bratu v Maribor. Taje o vsem obvestil m ariborske aktiviste, ki so bili spričo do­ godka pri Urbancu zaprepaščeni. Niso si znali razložiti, kaj naj vse to pomeni. Lupša je po tritedenskem okrevanju zbežal po zvezah na Madžarsko. Tu so ga pozneje Nemci zajeli in poslali v vojsko, odkoder se je po osvoboditvi vrnil. Njegovo vedenje je bilo po pobegu do osvobodilnega gibanja lojalno.1 8 0 O pretresljivem dogodku pri Urbancu so poročali osrednji politični, vojaški in obveščevalni dejavniki NOB na Štajerskem. Dotaknili se bomo v povzetku samo poročila Petra Stanteta- Skale, sekretarja pokrajinskega komiteja KPS za severno Slo­ venijo z dne 19. januarja 1944. Uvodoma je poudarjeno, daje bil naval »plavih« v Pohorski odred in Koroški bataljon iz vzhodne Slovenije tako močan, da so zato poslali v Pohorski odred člana pokrajinske komisije VOS z nalogo, da najde »kanal«, po kate­ rem prihajajo plavogardisti in da pripelje, če bo potrebno tudi s silo, sumljivega Ivana Nemca-Vojka. Ko je prišel član pokra­ jinske komisije VOS v Pohorski odred, je bilo stanje zelo kritič­ no. Plava garda je hotela s pomočjo gestapa izvesti udar in od­ red prevzeti. Isti dan so prišli tudi štirje likvidatorji, ki bi morali likvidirati partizansko vodstvo. S pomočjo partijske organiza­ cije, aretacij in zaslišanj je bila razkrita »cela banda«, njeni na­ meni in glavni organizatorji na terenu. Glavni organizator pla­ ve garde na Štajerskem je Ivan Nemec-Vojko. Z Dušanom Spindlerjem-Špirom sestavljata četniški odbor za Štajersko, s 384 v pomočjo gestapa pripravljata udarec na partizanske enote. Vsi odbori so v rokah četnikov, množice pa so prepričane, da so vključene v OF. V pokrajinskem komiteju KPS so menili, da morajo čimprej odvzeti Vojku legitimacijo člana plenuma izvr­ šnega odbora OF Slovenije in ga kot izdajalca plavogardista jav­ no razkrinkati s posebnim razglasom po vsej Štajerski. Napo­ vedali so tudi izdajo posebnega razglasa za razkrinkanje Spira­ vo partijske organizacije, ki so jo ocenili kot masko gestapov- sko-plavogardističnih band. Naloga štaba cone naj bi bila očis- nti enote plavogardistov, usposobiti jih za olenzivnost proti okupatorju in plavi gardi, hkrati očistiti tudi teren organizator- jev plave garde. Pokrajinski "komite KPS je potem 22. januarja 1944 resnično razglasil z letakom Ivana Nemca-Vojka in sekre­ tarja okrožnega odbora OF Maribor Dušana Spindlerja-Špira /a plavogardista in gestapovca, kakor tudi vse, ki so v njunem imenu organizirali KP ali OF. Ko sta zvedela, da sta obsojena na smrt, sta pisala centralnem u komiteju KPS prek pokrajin­ skega komiteja KPS za Gorenjsko, pojasnila vso zadevo z druge sirani ter prosila CK KPS za posredovanje. Iz gradiva VOS in poročila s Pohorja / dne 28. marca 1944 je razvidno, da so med drugimi obdolžili plavogardizma in sodelovanja z gestapom tu­ di Ivana Zagernika-Joca in Bertla Filipiča-Jakca, predvojnega komunista in odličnega aktivista, ki sta skupaj junaško padla I S. julija 1944 v boju prati gestapovcem v Mariboru. V poročilu pokrajinskega komiteja KPS z dne 18. januarja 1944 |e med drugim omenjeno, da so se med zaslišanji pri Ur­ bancu približali Nemci tako, da je obstajala nevarnost obkolit- V e štaba in da je prišel na Pohorje zaradi prevzema odreda celo iam Steindl. Poleg likvidatorjev naj bi plavogardisti pošiljali v odred tudi večje količine zastrupljenih aspirinov.1 8 1 K razmišljanju nas sili Vogtova izjava, da je prišlo v Pohor­ skem odredu do nesoglasij ter da je uspelo gestapovcu Seppu Strohmeierju povzročiti v odredu razkroj. Zastopnik koman­ danta varnostne policije in varnostne službe Umplenbach je 17. lanuarja 1944 poročal, da je prišlo 4. januarja 1944 v Pohorskem odredu do hudega spora, spričo katerega je bilo ustreljenih 8 slovenskih nacionalistov.1 8 2 Obe izjavi sta pretirani in netočni, saj ni slo za razkroj in tudi ne za hud spor v Pohorskem odredu. O morebitnem sodelovanju Strohmeierja v Urbančevi zadev i m bilo moč nikjer najti nobenih dodatnih potrditev. 385 Če se nekoliko vrnemo v objektivno hude razmere organi­ ziranega NOB na Štajerskem, potem je to še bolj veljalo za te­ žave pri vodenju preiskav proti sovražnikovemu podzemlju, ki je imel za razvijanje svoje dejavnosti veliko boljše-okoliščine. Tako lahko rečemo, da so imeli osrednji slovenski politični, vo­ jaški in obveščevalni dejavniki zaradi velikih oddaljenosti, sla­ bih zvez in vojnih razmer velike težave pri zbiranju podatkov o delovanju gestapa in plave garde. Za preverjanje resničnosti virov so bile težave, še večje pa pri celovitih ocenah delovanja sovražnikove subverzivne dejavnosti. Resnično pa se lahko ču­ dimo, da je bilo sprejetih toliko pomembnih sklepov, odločitev in ocen na osnovi izpovedi problematičnega Vinka Vukoviča- Guzeja in velike večine osumljencev, ki so dajali na neregular­ nih zaslišanjih enake in v večini primerov kar neverjetne odgo­ vore. Da bi se dokopali do čim objektivnejše vsebine o tako ime­ novani »pohorski zadevi«, poglejmo, kaj so o njej ugotovili na osnovi partizanskega in sovražnikovega gradiva ter na osnovi izpovedi prič kvalificirani organi OZNE leta 1951, torej hitro po vojni, ko je bila vsa snov še razm erom a sveža in pod norm al­ nimi preiskovalnimi okoliščinami. Za nikogar od zaslišanih ozi­ roma ustreljenih pri Urbancu ni bilo mogoče ugotoviti, da bi bil plavogardist ali gestapovec. Izjema je bil le Maksimiljan Majhen. Njega je v Mariboru prijel gestapo in mu ukazal, da iz­ sledi in izda Dušana Špindlerja. Da bi se rešil gestapovcev, je v to privolil. Toda o tem je takoj obvestil Špindlerja, ta pa ga je napotil, da m ora nemudom a na Pohorje. Majhen je res šel na Pohorje in je tu postal žrtev Vukovičeve lažne izpovedi in zm ot­ nih domnev preiskovalnih organov. Komisija je dalje ovrgla predpostavko, da naj bi bila »pohorska zadeva« delo gestapa, saj ni bilo moč o tem nič zvedeti v povojnih preiskavah proti prijetim gestapovcem, znano pa je tudi, da je prav Vukovič ob­ vestil gestapo o dogodku pri Urbancu. Razumljivo je, da je ges­ tapo potem ta dogodek s pridom uporabljal. V knjigi Nemačka obaveštajna služba je izpostavljen dogodek pri Urbancu, kjer je rečeno, da so prišli naši varnostniki že zelo zgodaj v povojnih letih do ugotovitve, da so bili ob preiskavi 4. januarja 1944 ust­ reljeni partizani in novinci, ki niso imeli nikakršne zveze z ges­ tapom in tudi ne z drugimi sovražniki osvobodilnega gibanja.1 8 3 Boleča zmota pri Urbancu je mučno odjeknila v Pohorskem 386 odredu in na terenu. Žal se je potem pretirana gonja proti pla- vogardistični in gestapovski nevarnosti še nadaljevala. Do kon­ ca m arca 1944 je bilo potem ustreljenih še nekaj nedolžnih žr­ tev. Pokrajinski komite KPS je razglasil m ariborsko okrožje z vso severovzhodno Štajersko za plavogardistično. Vse zveze s terenom so bile pretrgane, s tem pa tudi dotok novincev. Neu­ godno ozračje so stopnjevala sumničenja in medsebojno ne­ zaupanje. Politična in vojaška vodstva so se pretirano ukvarjala s problemom plave garde, ki je ni bilo in tako zgubljala drago­ cen čas ter moči za uspešnejši boj proti resničnim sovražni­ kom. Nastale razmere na Pohorju in na terenu so zahtevale ta­ kojšnjo odločno rešitev. »Pohorske afere« se je sredi februarja 1944 odločno lotil centralni komite KPS in jo v razmeroma kratkem času razmeram ustrezno rešil. Med drugim je rehabi­ litiral Ivana Nemca-Vojka, Dušana Spindlerja-Špira in še neka­ tere ter izrazil priznanje vsem dejavnikom gibanja v severovz­ hodni Štajerski. Nekatere člane Pokrajinskega komiteja za severno Sloveni­ jo, štaba IV. operativne cone in štaba Zidanškove brigade je raz­ rešil dolžnosti, jih partijsko kaznoval ter jih premestil na druge dolžnosti. Ob koncu moramo poudariti, da so v tem neenakem, še ne povsem raziskanem, prefinjenem, toda surovem boju zmagale sile narodnoosvobodilnega boja. Premagale so med drugim tu­ di nekaj zelo nevarnega, kar ni bila ne plava garda in ne gesta­ po, temveč psihološka ovira, za katero sta prežali gestapovska in plavogardistična nevarnost. Sklenemo lahko, daje šlo žal za zmoto z negativnimi posledicami. Znano pa je tudi, da se je pre- nekateri zmoti v vojnih razmerah nemogoče izogniti. Pohorski odred'so človeške žrtve hudo prizadele, še huje posledice tega dogodka, ki so vplivale na slabše notranje raz­ položenje. Toda borci so kl jub tem u vztrajno in prizadevno iz­ vajali vojaške in druge naloge odreda. Večje so bile negativne posledice tega dogodka na terenu.1 8 4 SPOPAD S STEINDLOVIMI VERMANI NA SKOMARJU Zvečer 4. januarja 1944 je štab odreda, po obvestilu, da gre­ do Nemci od vznožja, ukazal od Urbanca in Vogrinca v Lehnu 387 umik. Prvi bataljon je proti Resniku vodil kom andir Vite/., štab odreda, 2. bataljon, elane štaba cone in njihove spremljevalce pa Ivan Skerlovnik h kmetiji Braber na Rdeči breg. Pri gosto­ ljubnih domačinih so prenočili in predanih. Tudi 1 . bataljon je \ noči na 5. januar prispel brez ovir na Resnik. Pri Spodnjem Vidmarju so do jutra vsi počivali, potem pa šli na partizanski kmetiji, ki sta nad cesto med Skomarjem in Resnikom. Prva če­ ta se je z namestnikom kom andanta odreda Harkovom names­ tila pri Kolniku, druga četa s štabom bataljona pri sosedu Loč- nikarju. Zvečer sta Boris Vinter in Harkov vodila skupino okoli 60 borcev iz obeh cet v oskrbovalno akci jo v Boharino h kmetu Mauherju ter v Vidmarjevo m se nekatere trgovine v bližini Zreč. Okoli 2. ure 6. januarja so se uspešno vrnili. Zaplenili so v ola, svinjo, preče) živeža tet razne robe. Del borcev je legel s Harkovom k počitku pri Kotniku (Filip Grobelnik), drugi del pa z Borisom pri Jerneju Ločnikarju. Toda počitek je bil kratkotrajen. Strel stražarja Jožeta Šavca-Mirka, ki je stal za ka­ pelico pri Ločnikat jev i domačiji, je pretrgal blizu 3. ure nočno tišino. Mirko je pozne je pov edal, da je v mesečni noči opazil, da se mu po poti od Rogle približujejo sumljive oborožene posta­ ve. Na oddaljenosti približno 20 m ni bilo več dvoma, da prihaja sovražnik. Zavpil je stoj in kmalu zatem sprožil. Zavedal se je, da m ora opozoriti bataljon na nevarnost. Sovražni vermani so bliskov ito reagirali. Proti Mil ku |e padlo nekaj strelov, ki so mu preprečili, da bi pobral svoi nahrbtnik. Pravi čas je še odskočil, sai se je potem razlegel ralal i/ brzostrelke, toda kljub bučnemu streljanju, ki ga je sprožil niegov strel, je slišal, da je nekdo na sovražnikov i strani klical na pomoč, ker |e bil ranjen. Po/.nc|e so govorili, da je Mirko ranil Franza Steindla, toda Mirko je ob­ žaloval, ker ga je ranil samo v roko. Mirku so vermani sledili, vendar |im je po težavni, dolgi zasneženi poti srečno ušel. Po­ tem ko so bili neuspesni v lovu za Mirkom, so vermani pričeli močno streljati po vratih in oknih Ločnikarjeve domačije. Na Intro prebujeni borci Antoličičeve čete in štab bataljona so se postavili sovražniku po robu. Domači se še danes spominjajo odločne obram be partizanov, kjer je izstopala pogumna parti­ zanka, ki je močno streljala skozi zahodno okno shrambe m ta­ ko zadrževala Nemce. Toda brez žrtev ni slo. V začetku sovraž­ nikovega napada je nekaj borcev poskusilo preboj skozi glavna v t ata. Ko so ugotovili, da prav od tod sov ražnik najbolj napada, 388 Ic bilo že prepozno. N ia vratih je padel smrtno zadet priljubljen borec harm onikar lonček Kolman iz Hudega kota. Preostali borci, ki jih je bilo okoli 40, so se s štabom bataljona srečno pre­ bili skozi |užna kuhinjska vrata. Večina se je kmalu pri vasi Sko­ marje priključila V itezovi četi. Ta se je brez težav umaknila od «.oseda Kotnika, k|ei je sovražnik ob napadu na Ločnikarjevo domačijo ni opazil. Partizani so se razmeroma uspešno um ak­ nili od obeh domačij, saj bi bilo lahko zaradi presenečenja ve­ liko huje, toda sedaj se je pričelo gorje za dom ače.1 '* ' Po partizanskem umiku je približno 100 vermanov obkoli- ko Ločnikarjevo domačijo, prenehali so streljati, nemški oficir ic pričel vpiti, naj pride iz hiše kmet. Gospodar Jernej Ločnikar je izstopil, za njim pa so morali iz hiše še njegovi bratje, dva na- lemmka, gospodarjeva sestra, služkinja in trije otroci. Gospo­ darja in brate so pretepli skoraj do nezavesti. Tako so Ločnikar- iu razbili čeljust in mu povzročili tudi kilo. Vse so potem posta­ vili k zidu za hišo in nek surov oficir je odločil, da jih postrelijo. To pa so preprečili drugi nacistični voditelji, ki so žrtve zaslišali m izpustili. Hudo pretepenega Ločnikarja so morali domači odpeljati v bolnišnico. K sreči ni prišlo do tragičnega poboja Ločnikarjeve družine in drugih, ki so mu bili vsi že tako blizu. Prizanesli pa niso domačiji, ki so jo povsem izropali.1 8 6 Predpoldne 6. januarja je poslal štab l. bataljona komandir- ia Viteza in njegovega namestnika Martina Janise-Timošenka nazaj h Kotniku in Ločnikarju, da ugotovita, kakšne so tam raz­ mere. Pri Kotniku so bili Nemci, pri Ločnikarju pa jih nista opa­ zila. Vitez in Timošenko sta potem dohitela bataljon med Sko­ marjem in Resnikom. Potem jih je pot vodila med Valovco in Rakovcem. V gozdu so si pripravili kosilo, potem so šli v Ko­ misijo k sodelavcu gozdnemu delavcu Založniku, medtem ko so večerjali na eni od partizanskih kmetij v Mali Mislinji. Ob odhodu s Skomarja popoldne 6. januarja so pogrešali še dve skupini borcev razbite Antoličičeve čete. Približno osem borcev s komandirjem Antoličičem je več dni zaman iskalo zve­ zo z bataljonom na južnem Pohorju. Toda končno sta jih našla pri Vavpotovem sosedu na Resniku Vitez in Rudolf Mihelič- Jernej ter jih čez nekaj dni priključila brigadi.1 8 7 V drugi skupini, ki se je na umiku od Ločnikarja tudi spo­ padala z vermani, so bili štirje borci. Ker so zgubili stik z bata­ ljonom, so šli v Miklavž na Dravko polje. Od tod je bil borec 389 Ivan Premzl, ki seje s soborcem Janezom z Raven na Koroškem čez nekaj dni pridružil partizanom na območju Rač, dva parti­ zana sta šla proti Veliki Nedelji. Eden je bil študent (ime ni zna­ no) iz Novega mesta, drugi pa čevljar (ime ni znano) iz Velike Nedelje. Med potjo naj bi čevljar, bivši verman, um oril soborca, ki ga je zvabil na to pot, šel domov in se kmalu zatem izkazal kot nevaren gestapovski sodelavec.1 8 8 Priprave za ustanovitev brigade so bile v polnem teku. Izvr­ šitev te pom em bne naloge sta sedaj pospešeno pripravljala na kmetiji Marije Volmajer, p. d. Braber na Rdečem bregu štaba IV. operativne cone in Pohorskega odreda. Da bi bataljoni stop­ njevali vsestransko dejavnost, da bi se spomnili obletnice po­ slednjega boja Pohorskega bataljona in da bi se v kratkem za­ radi ustanovitve brigade sešli, je štab odreda izdal 1 . bataljonu odredbo, ki se glasi: Štab Pohorskega odreda IV. o. c., NOV in POS 5.1.1944 Odredba Štabu 1 . bataljona in namestniku kom andanta odreda tov. Harkovu ... Glede na stanje enote in podtalno dejavnost plave garde moramo takoj preiti v ofenzivno dejavnost. 1 . Takoj začeti s sabotažnimi akcijami na vlak Zreče-Konji- ce. Vlak zažgati, lokomotivo uničiti, Potnike preglejte, če so med njimi izdajalci, jih likvidirajte. Navodila in informacije boste še prejeli na licu mesta. 2.* Če ne bi te akcije izvedli, zasedite položaje okoli Zreč in postavite po možnosti 2 ali 3 zasede s konkretnimi nalogami. 3. Po predvideni akciji um aknite bataljon nazaj na območje Sv. Primož, Sv. Anton. 4. Akcija naj bo izvedena 7. in 8. 1. (1944). 5. Zveza med vami in štabom odreda obstoji od 9. 1 . 1944 vsak dan. 6. V počastitev lanskega bataljona bi bilo dobro izvesti slo­ vesnost, za kar je bataljon odgovoren. Odredbo je neodložljivo izvesti, za kar je odgovoren štab ba­ taljona. Smrt fašizmu - svobodo narodu! Komandant Namestnik političnega komisarja Drago Vojin1 8 9 390 Iz te odredbe razberemo, da se 5. januarja še niso natančno domenili, da bo ustanovitev brigade 8. januarja pri Sv. Primožu nad Vuzenico. Verjetno pa teh nadrobnosti zaradi tajnosti os­ redotočenja bataljonov in izvedbe ustanovitve brigade name­ noma niso napisali. Hiter zbor enot so imeli možnost izvesti še s posebnimi kurirji ali s patruljami. Odredbo je štab odreda zaupal 5. januarja 1944 borcu Mihi Verniku in štabnemu kurirju, da jo odneseta na Skomarje ko­ m andantu Borisu Vinterju. Zvečer so šli od Braberja zaradi spoznavanja razmar na območju Ribnice kom andant Drago Poglajen, Ernest Vobovnik, Ivo Skerlovriik in kurirja za 1. ba­ taljon. Po informacije so šli k sodelavcebia Roziki in Poldetu Petrunu v Josipdol. Tu sta se od njih ločila Miha Vernik in drugi kurir. Zal nista šla naravnost v 1. bataljon, kot jima je bilo uka­ zano. Ustavila sta se na partizanski domačiji pri Lautarju in tu prespala, kar je bilo zaradi poznejših zamud in dogodkov za oba usodno. Pot proti Rogli in Skomarju sta nadaljevala 6. ja­ nuarja zjutraj.1 9 0 Na Resniku so ju prijazno sprejeli na partizan­ ski domačiji pri Zgornjem Vidmarju. Ob slovesu jim a je gospo­ dar zabičal, da naj ne hodita za bataljonom po cesti, pač pa ma­ lo više po gozdu, ker je ob cesti gotovo nemška zaseda. Kurirja se nasveta nista držala. Proti Ločnikarju sta hodila kar po cesti in padla v zasedo. Ob prvih strelih je na cesti padel sm rtno za­ det Miha Vernik. Drugega kurirja so ranili v nogo. Zavlekel se je do goščave nižje Vidmarjeve žage. Vermanšaftska zaseda mu je sledila, pridružilo se ji je še veliko Steindlovih vermanov, ki so prihrumeli od Ločnikarja. Kmalu so ga našli, odpeljali v bol­ nišnico in ga kasneje usmrtili. V torbi padlega Vernika so ver- mani našli odredbo štaba Pohorskega odreda, namenjeno ko­ m andantu Borisu.1 9 1 Iz nje so lahko razbrali, da se bodo te dni zbirale partizanske enote pri Sv. Primožu, kar so, kot bomo vi­ deli, tudi skušali v boju proti odredu izkoristiti. Padla partizana Tončka Kolmana in Miha Vernika so drugi dan pri Ločnikarju vermani onečastili tako, da so jim a dali v us­ ta cigarete in ju v svoje propagandne protipartizanske namene fotografirali. Domačini so potem oba borca pokopali nad Loč- nikarjevo domačijo in še sedaj skrbijo za njun grob.1 9 2 Da so imeli te dni partizani resnično opraviti s Steindlovimi enotami, potrjuje poročilo orožniškega glavarstva M aribor z dne 5. januarja 1944 operativnemu štabu za boje proti partiza- 391 nom v Ljubljani, kjer je navedeno, da hajka Steindl z lovskim odredom v moči 240 vermanov v prostoru Mala Kopa-Krem- žarjev vrh-Sedovnikov vrh ter južno od Vuzenice. V bojni pri­ pravljenosti so bili orožniški akcijski vodi M aribor z eno sku­ pino v Zrečah in dvema v Vuhredu, iz Slovenskih Konjic v Rib­ nici na Pohorju in Radelj ob Dravi v Podvelki.1 9 3 POSLEDNJI DNEVI ODREDOVE DEJAVNOSTI V noči na 6. januar je prišel Koroški bataljon do km eta Ko­ pa nad Ribnico. Tu so našli skupino borcev Pohorskega odreda z Ernestom Vobovnikom, kije iskala zvezo z odredom še od bo­ ja pri Turičniku. Domačin Vobovnik iz Ribnice je šel v izvidni­ co do Zapečnikovih, kjer je našel kom andanta Draga Poglajena z nekaj borci, ga seznanil s prihodom Korošcev, ta pa mu je ukazal, da jih m ora tako kot svojo skupino čimprej pripeljati h kmetu Lesjaku na Janževski vrh. Koroški bataljon je nato zve­ del, d a je kakih 18 nemških orožnikov namenjenih iz Ribnice v Josipdol. Komandir Tone Okrogar-Nestl in Vobovnik sta jim s približno 20 borci postavila zasedo. Prišlo je do nepredvide­ nih težav, ki so akcijo pokvarile. Orožniki so šli proti Josipdolu po drugi poti in ko so jim pričeli partizani slediti, so jih Nemci opazili. Borci so jih nato napadli. Zaradi hudega mraza, ker je večina orožja odpovedala, je padlo le nekaj strelov. Orožniki so imeli enega mrtvega in enega ranjenega. Okrogarjeva skupina se je vrnila do Kopa, od tod pa je šel Koroški bataljon s skupino Pohorskega odreda na Janževski vrh h km etu Ignacu Kajzerju, p. d. Lesjaku. Tu so jih že od prejšnjega dne čakali borci 2. ba­ taljona, člani štaba Pohorskega odreda, štaba IV. operativne co­ ne, člani VOS ter zaščite cone. Manjkal je le 1. bataljon. Ker se je pri Lesjaku zbralo precej partizanov, so nekaj enot razpore­ dili še k Bomerju in drugim kmetijam. Vodilni kader je imel na Janževskem vrhu obilo dela. Čete, bataljone in vodstva enot je bilo treba preosnovati tako, da bo­ do po številu in oborožitvi ter po sposobnosti vodilnih kadrov čimbolj izenačeni. Sestaviti je bilo treba tudi štab brigade in ga izpopolniti s potrebnim osebjem. Ker je bil Koroški bataljon številčno nekoliko močnejši, so iz njega vzeli približno četrtino borcev in nekaj starešin ter jih porazdelili v 2. bataljon. Iz tega 392 bataljona so premestili nekaj borcev in starešin v Koroški ba­ taljon. Tako so izvedli pri Lesjaku osnovne organizacijske pri­ prave za ustanovitev brigade. V noči na 7. januarje močno sne­ žilo. Pihal je hladen veter, med velikimi snežinkami so padale debele kaplje dežja. Drugi bataljon je poslal to noč v Sv. Lov­ renc na Pohorju enoto borcev in jim naložil, da izvedejo v to­ vorni kos in srpov akcijo. Borci so v tovarni uničili skladišče kemikalij, zanetili manjši požar, zaplenili dve puški, pištolo, ne­ kaj vojaškega m ateriala in dobili približno 32.000 RM. Medtem je partizansko vodstvo na Janževskem vrhu pri­ pravljalo enote za prem ik v približno dve uri oddaljeno vas Sv. Primož. Se pred dnevom 7. januarja so poslali v izvidnico k Sv. Primožu Ernesta Vobovnika in Ignaca Kajzerja-Naceta. Po zbi­ ranju podatkov pri Sv. Antonu in drugod sta prišla do partizan­ ske Ladinekove kmetije pod Sv. Primožem.1 9 4 Tu je prišlo ne­ pričakovano do nevarnega zapleta. V vasi in pri Ladinekovih je bilo polno vermanov, ki so jih na hitro mobilizirali v začetku januarja v Dravogradu, njegovi okolici in tudi drugod. K sreči je bil na straži Franc Bart iz znane partizanske družine, ki je že dalj časa sodeloval s partizani. Ko je zagledal že zelo blizu pri­ hajajočega partizana, mu je polglasno po slovensko siknil, naj beži, ker so tu Nemci. Toda Ernest, ki je bil na čelu, mu ni verjel. Prepričan je bil, da so v hiši partizani in da se stražar šali. Na­ redil je še korak ali dva in Bart je naglo ukrepal. Ustrelil je v prazno. Ernest in Nace sta se zresnila, obrnila in umaknila. To­ da sedaj gorje Slovencu stražarju. Blizu njega je bil Nemec, ki je slutil, da nekaj ni v redu. Takoj je pričel streljati za partiza­ noma. Naglo jih je prišlo še več, z njimi pa tudi njihov surovi poveljnik in vsuli so za beguncema pravo točo krogel. Načrto­ vani sovražnikov uspeh je splaval po vodi. Nemški poveljnik, ki je pričakoval prihod partizanov, saj vemo, da so zasegli pri pad­ lem Mihi Verniku odredovo odredbo z dne 5. januarja o osre­ dotočenju enot pri Sv. Primožu, je ukazal stražam in zasedam, da morajo ujeti živega partizana. Barta je ukazal pripeljati v hi­ šo, kjer je nanj vpil in ga zasliševal. Ta se mu je izgovarjal, da je streljal na partizana in ga tudi zagotovo ranil, toda poveljnik je kričal, da bi ga m oral ujeti, ker pa je streljal iz majhne odda­ ljenosti, bi ga moral ubiti. Bartu je takrat pomagalo pri zago­ voru nekaj vermanov partizanskih sodelavcev. Ti so nekaj časa sledili Ernestu in Nacetu, poveljniku pa so poročali, da je bil 393 Akcije Pohorskega odreda o d 4 . novembra 1943 d o 8 . januarja 1944 partizan ranjen, kar so ugotovili po sledovih v snegu. Po nekaj zaslišanjih seje Bart pri Ladinekovih začasno rešil. Predpoldne so se vermani umaknili v Vuzenico, Dravograd in drugam. Bar- ta so še naprej sumili in ga napotili na poveljstvo v Slovenj Gra­ dec. Vedel je, da ga mislijo zapreti, zato je izstopil iz vlaka in se rešil s pobegom med partizane.1 9 5 Partizanska kolona, ki se je počasi premikala, je čula streljanje pod Sv. Primožem. Koman­ dant Drago Poglajen se je zaskrljeno prijel za glavo in sprego­ voril soborcem: »Ujeli so kurirja.« Kolona je potem sprem enila smer proti jugozahodu.1 9 6 Kakorkoli že, toda opozorilni strel Franca Barta-Eda, poznejšega partizanskega obveščevalnega oficirja, ni rešil samo Ernesta in Naceta, opozoril je številne partizane na nevarnost, ki so se ji tako brez težav izognili. Ernest in Nace sta našla enote na kmetiji Marolt v Hudem kotu pod Sv. Bolfenkom. Partizanske patrulje so ves dan križa­ rile in tipale za Nemci ter vermani. Od povsod so se vračali s poročili, da seje sovražnik umaknil v Dravsko dolino. Enote so nato nadaljevale pot proti Sv. Primožu, kam or so prispele zve­ čer. Ko so se razmestile po kmetijah, je prišel tudi 1. bataljon. Borci so se razporedili pri znanih kmetijah Peruš, Ladinek, Puš­ nik, v župnišču in še ponekod, največ se jih je zbralo v osnovni šoli, ki so ji pravili tudi Titova vojašnica. Enote so postavile za­ varovanja, večina borcev pa je legla k počitku.1 9 7 Kljub hudim zimskim razmeram, hajkam, ki jih je v tem ča­ su nepretrgom a izvajal Steindlov lovski odred, okrepljeni de­ javnosti orožnikov, policije, gestapa in nasilnega nacističnega aparata, so se posamezniki in skupine tudi v takšnih razmerah odločali za odhod m ed partizane. To lahko gotovo pripišemo spodbujani domoljubni zavesti naših ljudi, na katero so pozitiv­ no vplivale organizacije osvobodilnega gibanja ter uspehi na domačih in svetovnih bojiščih. Proti koncu decem bra 1943 je prišel v odred partizanski sodelavec Jože Vančo iz Ribnice na Pohorju. Za njim je prišel 30. decem bra po zvezi Vobovnika Raj­ ko Grubelnik-Dušan, isti dan pa tudi Rupert Helbl, oba iz Leh­ na. Nekoliko pred novim letom so se odločili za odhod v odred Ivan Lakovšek-Rok, terenski aktivist iz Trobelj, ki mu je kot ile­ galcu na terenu zaradi zalezovanja sovražnikov že slabo kazalo, Anton Šavc-Mitja iz Trobelj in Alojz Zupanič-Pitja iz Leskovca pri Slovenski Bistrici. Oba sta bila dezerterja iz nemške vojske, 396 oborožena s puškama in v vojaški uniformi. Izkušeni Rok je bil sedaj vodja trojke. Vodil jo je do km eta Korparja pri Sv. Jederti, od tam do sodelavca Krevha pod Kremžarico, potem so se sešli z aktivistom Ferdom Štiblerjem-Ivanom, ki jih je odpeljal v Ala­ hov bunker pri Lazarjevi partizanski kmetiji. Konec je bilo ča­ kanja na zvezo, ko so se 5. januarja sešli blizu Pridgarja v Go- lavabuki s Koroškim bataljonom, ki je šel na ustanovitev bri­ gade. V začetku januarja 1944 so šli v odred trije pogumni fan­ tje: Franjo Krpač-Hubert, Anton Gologranc-Maks in Albert Čas- Izidor, vsi iz Šentjanža pri Dravogradu, z njimi pa še novinec iz Trbovelj. Zvezo za partizane jim je posredoval Franc Bart. Ker je bila v tem času, kot vemo, hajka Steindlovih vermanov in orožniških akcijskih vodov, seje četverica novincev zadrževala na postojankah NOB pri Trinklovih v Trobljah in pri Krevhu ter Jesenku nad Pamečami. V brigado so srečno prišli dva dni po njeni ustanovitvi. Gologranca iz znane partizanske družine so bili še posebej veseli, saj je prišel v popolni vojaški opremi in s puško. Na dan ali dva pred ustanovitvijo brigade so prišli trije partizanski sodelavci: Marija Ladinek-Majda iz Sv. Primo­ ža, Ignac Kajzer-Nace z Janževskega vrha in Avgust Šmon iz Do­ brave pri Mislinji. V tem času je pripeljal na Pohorje iz Zgornje Savinjske doline Tomažič-Brico skupino kakih sedem aktivis­ tov in aktivistk, med katerimi je bila tudi Jelka Zalokar (Vrhovškova). Večino so takoj poslali na terensko politično de­ lo, Jelko pa na zdravljenje. Tomažič se je vrnil v Savinjsko do­ lino, vendar je še prihajal na Pohorje. Teh nekaj prim erov go­ vori, da se je večina naših ljudi prebijala med partizane po tve­ ganih poteh. Takšna »potovanja« v partizane so trajala po več dni in tudi več tednov. O tem nam govori tudi prim er partizan­ skega sodelavca Toneta Vrhovška-Oskarja. Svojo pot v Pohor­ ski odred je pričel decem bra 1943 na Dunaju. Po tajnih zvezah so ga vodili in skrivali v mariborski okolici, na območju Vuh­ reda in pri Sv. Antonu, dokler mu ni končno uspelo priti po enomesečni nevarni poti januarja med partizane.1 9 8 S priho­ dom posameznikov in štirih skupin sta odred oziroma brigada pridobila v dneh ustanavljanja brigade 20 borcev. Tako je bilo poslednje številčno stanje Pohorskega odreda okoli 200 borcev in bork. 397 PARTIZANSKI TISK IN LITERATURA Pomembnosti partizanskega tiska in literature so se zaveda­ li tudi pohorski partizani. Potrebovali so ga za informiranje, vzgojo in izobraževanje borcev in starešin, nekaj pa tudi za pre­ bivalce in sodelavce na terenih kam or so prihajali. V začetku 1943 je bilo na Pohorju nekaj partizanskega tiska, ki ga je razdelil prvi Pohorski bataljon in posebej kom andant Franc Rozman-Stane s spremljevalci 1942. To so bili še izdelki tehnike Druge grupe odredov, iz tehnike Kranjčevega bataljo­ na in tehnik šaleško-mislinjskega in koroškega okrožja.1 9 9 Ko­ m andant cone Franc Rozman-Stane je s spremljevalci januarja in marca 1943 pustil pri nekaterih partizanskih sodelavcih na Pohorju in tudi drugje razne letake in tiske.2 0 0 Od novembra 1942 do septem bra 1943 je partizanom in na obronke Pohorja ter v Mislinjsko dolino poslalo nekaj tiska iz svoje tehnike tudi šaleško-mislinjsko okrožje.2 0 1 Nekaj parti­ zanskega tiska in literature je prinesla 7. aprila 1943 s Koroške­ ga skupina 14 partizanov, iz katere se je razvila druga pohorska četa.2 0 2 Ob ustanovitvi drugega Pohorskega bataljona 10. maja 1943 so prinesli iz Kamniško-savinjskega odreda partizanske tiske in literaturo Franta Komel in še nekaj njegovih sobor­ cev.2 0 3 Aprila 1943 sta v Halozah natisnila partizanski letak v 200 izvodih aktivista Linka Ksela-Jasna in Tone Olstrak-Zvon- ko ter ga delila po Halozah, Dravskem polju in na vznožju Po­ horja od Hoč do Ruš.2 0 4 Od maja do julija 1943 se je Pohorski bataljon oskrboval s partizanskim tiskom in literaturo iz con­ skih virov iz Moravškega. S Pohorja je hodil po pošto, letake, časopise in druge tiske Rudolf Hohkraut-Dolf z dvema sobor­ cema. Na dolgi in zahtevni poti do Save in nazaj, so se morali obvezno ustavljati na sedežu šaleško-mislinjskega okrožja v gozdu Borcu pri Vodrižu. Na povratku s conske javke so morali na javki na Kramariči oddati v skrivni zabojček pošto za koroš­ ke partizane. To zvezo s štabom cone sta redno vzdrževali dve patrulji Pohorskega bataljona. V tem obdobju so vsi skromni viri dajali Pohorskemu bata­ ljonu in tudi za velike potrebe terena mnogo premale količine tiska in literature.2 0 5 Iz dosedanje vsebine je znano, da je dobil bataljon poleti 1943 nekaj partizanskega tiska s posredovanjem Dunje, Joca in 398 drugih iz manjše ilegalne tehnike iz Maribora. Dalje smo tudi omenili, d aje bataljon poleti 1943 izdelal nekaj radijskih vesti in krajših letakov na Pohorju.2 0 6 Z odhodom bataljona s Pohorja 8. avgusta 1943 seje oskrba s tiskom znatno poslabšala. Vodstvo čete, kije ostalo na Pohor­ ju, je potem v težavnem času do začetka oktobra 1943 zadolžilo Milka Goloba-Jožka, Toneta Hudopiska-Zvoneta in Štefana Gorška-Čakipa, da so natipkali nekaj radijskih poročil.2 0 7 Z vr- nitvijo vodilnega kadra in z obnovo drugega Pohorskega bata­ ljona v začetku oktobra 1943 so se pričele zboljševati tudi raz­ m ere glede tiska. Komel, Harkov, Vinter, Dunda in še nekateri so na koncu septem bra in v začetku oktobra prinesli z Morav- škega in iz Savinjske doline nekaj tiska in literature, kar so za začetek dela v obnovljenem bataljonu in na terenu s pridom uporabili.2 0 8 Toda štab je storil še korak naprej. Obnovil je red­ no kurirsko zvezo od Pohorja do štaba cone. S Pohorja do javke v bližini Sv. Radegunde nad Rečico sta hodila izmenično kurir­ ja Karel Potovšek-Ambrož in Ferdo Fischer-Mojka. Sem so pri­ našali pošto, tisk in literaturo kurirji iz Savinjske doline oziro­ ma iz štaba cone in pokrajinskega komiteja KPS za Pohorje in Koroško. Kak mesec po kapitulaciji Italije se je dobava najraz­ ličnejšega tiska, literature s prenosom pošte iz conskih in os­ rednjih slovenskih virov bistveno zboljšala. K tem u je veliko pripomogla zlasti vzpostavitev kurirskih linij, ki so dobro po­ vezovale severno Slovenijo z Dolenjsko.2 0 9 Od oktobra 1943 do m arca 1944 je delovala v kleti porušene graščine v soseščini Šisernikovih na Legnu pri Slovenjem Gradcu tehnika šaleško-mislinjskega okrožja, imenovana Lipe- tov bunker. Z več sodelavci jo je odlično organiziral in vodil Slavko Gams-Lipe (Branko). Veliko mu je pri organiziranju in delu tehnike pomagala tudi domača hčerka Branka Šisernik, z dragoceno tehnično oprem o pa tudi aktivist Jože Tretjak-Jošt. Nekaj časa je leta 1943 v tehniki delal tudi borec pohorskega odreda Marjan Krevh. Lipetov bunker je oskrboval Mislinjsko dolino s Slovenjim Gradcem in obronske Pohorja z letaki, ki so z besedilom in karikaturam i smešili Hitlerja, z radijskimi poro­ čili o uspehih na domačih in zavezniških bojiščih, o AVNOJ ter prihodnji ureditvi naše domovine. Nekaj tega gradiva je prišlo tudi v Pohorski odred.2 1 0 399 O odličnih kurirskih povezavah, ki so omogočale zelo do­ bro dobavo partizanskega tiska in literature ob koncu 1943 in v začetku 1944, govorijo tile podatki. Pokrajinski komite KPS je pisal 17. novembra 1943 svojemu tehniku Radu Zakonjšku- Cankarju, naj izdela in pošlje 80 izvodov glasila Naša žena sek­ retarju šaleško-mislinjskega okrožja Tonetu Ulrihu-Kristlu, 80 izvodov m ariborskem u okrožju Maksu Gašpariču-Andru, 45 iz­ vodov v Slovenske gorice Srečku Rojsu-Niku in 45 izvodov ptujskemu okrožju prek Pohorja Milku Golobu-Jožku. Tudi od teh količin je nekaj izvodov prišli v Pohorski odred. Toda v zimi od 1943 na 1944 je imel Pohorski odred pri Javhovi domačiji v Mislinjskem jarku pom em bno postojanko, kam or so prinašali kurirji večje količine partizanskega tiska in literature iz cone in osrednjih slovenskih in drugih tehnik. To zimo sta dva kurirja pustila pri Javhovih večje količine tiska za Pohorski odred, ok­ rožni komite M aribor (Andrò), Slovenske gorice (Leon) in Ptuj­ sko Polje (Jožko). Kurirja se nista več vrnila in tudi Pohorski odred ali drugi naslovniki ga niso odnesli. Domačini so nekaj tiskov porazdelili, pretežni del pa skrili. Po vojni so izročili m u­ zeju revolucije v Slovenjem Gradcu 25 najrazličnejših tiskov, skupno 357 izvodov. Navajamo nekatere naslove: Naša pest, Kočevska, Četrta in peta Hitlerjeva ofenziva, 26. obletnica ok­ tobrske revolucije, Proletarska revolucija in diktatura proleta­ riata, O nacionalnem vprašanju, Vloga komunistične partije v osvobodilnem boju narodov Jugoslavije, Prvi kongres ZSM, Slovenski poročevalec, Slovenski partizan, Radiovestnik OK Kamnik, Naša žena, Mladina, Slovenski pionir, Proglas PK KPS za severno Slovenijo, Proglas drugega zasedanja AVNOJ. Veči­ na tiska je iz leta 1943, nekaj ga je nedatiranega, verjetno pa tudi iz 1943. Kurirji so ga prinesli z Moravškega od postaje 21 na po­ stajo 22 na Dobrovlje, prek 23 na Mozirske planine in postaje 31 na Brdah na Pohorje, od tod pa do Javhovih v Mislinjski ja­ rek. Javhovi so povedali, d aje pozimi 1943 večkrat pri njih pre­ vzemal pošto in poročila od kurirja kom andant odreda Drago Poglajen ter vse z zanimanjem kar tam prebiral.2" 400 Pohorski partizanski funkcionarji 1943/44, v Golavabuki. Od leve Tone Rader- Jasko, Drago Poglajen, Andrej Cetinski-Lev (narodni heroj), Ivan Pungartnik, Adi Jevšnik-Lvov, Stane Lavrič, Ivan Marzel-Mijo in Ivo Skerlovnik Ob ustanovitvi Zidanškove brigade v začetku januarja 1944. Z leve Boris Čižmek- Bor, komandant, Aleksan­ dar Vojnović-Vojin, nam est­ nik političnega komisarja, Mitja Ribičič-Ciril, politični komisar IV. operativne co­ ne, Ivan Tlaker-Luka, na­ mestnik vodje VOS cone in Drago Poglajen, namestnik kom andanta brigade Partizanska postojanka od leta 1942 pri Ivanu Štalekerju, p. d. pri Gampretu, Golavabuka 21 Domačija Ivana Ferka, p. d. Pristovnika, Št. Janž nad Dravčami 32, partizanska postojanka od leta 1942 Postojanka NOB pri Janezu Gričniku, p. d. Kumer, Resnik 34. Med partizane je šel leta 1943 in padel 1945 Levo je nekdanja Šulerje va lovska koča Sv. Primož 40. Sem se je preselila iz so­ sednje zgradbe partizanska družina Ignaca Tretjaka, p. d. Mačka. K Mačkovim so pričeli prihajati partizani leta 1942 Dom družin gozdnih delavcev Franca Kumerja, Lenarta Klemenca in drugih na Stari Glažuti pod Šiklarico, ki so sodelovale s partizani Partizanska postojanka pri Jakobu Golobu v Zlatoličju. Med pohorskimi par­ tizani so bili od 1943 trije sinovi Dom Mihaela Ertla, cesta proletarskih brigad v M ariboru (hiše ni več), po­ mem bna postojanka NOB in pohorskih partizanov od 1942 Pomembna postojanka pohorskih partizanov leta 1943 pri Ivanu, Hildi in Ot­ marju Turku v Mariboru, Gorkega 32 Obnovljena zgradba občinske uprave in nemške orožniške postaje v Ribnici. V njej je stanovala in zavzeto delovala s partizani od leta 1943 partizanska dru­ žina Viktorije in Alojza Miklavca Enota policije na Glavnem trgu v Mariboru Na mestu sedanje nove stavbe je bila partizanska domačija Ivana Koprivnikar­ ja, p. d. Adama, po partizansko pri Parabeli, Mislinja 237 Partizanska postojanka od leta 1942 pri aktivistu Francu Hojniku-Krištofu na Keblju Partizanska domačija Alojza Grubelnika, p. d. Levovnik, Št. Janž nad Dravčami 14. Tu je 21. januarja 1945 junaško padel aktivist Alojz Vobovnik-Albo Partizanska postojanka na domačiji Terezije Križevnik, p. d. Smagej, Mala Mis­ linja 50 Partizanska domačija Jožeta Grubelnika, p, d, Stepišnik, Janževski vrh 100 Kmetija Viktorja Mravljaka, p. d. Vidman, Planina 69 nad Vuzenico. Domači so aktivno sodelovali s partizani od leta 1943 Domačija Marije Lešnik, p. d. Pri Kolaričevih, Fošt 80 nad Oplotnico, postojan­ ka NOB od leta 1943 Partizanska domačija Ferdinanda Tajnikarja, p. d. Greguša, Koritno 36 Del zgradb pri Sv. Arehu, ki jih je v noči na 12. XI. 1943 zažgal 2. bataljon Po­ horskega odreda Partizanska domačija Cirila Pušnika, p. d. Kristana, Janževski vrh 101. Tudi tu je bil odred decembra 1943 med ofenzivo Snežni metež Med borci Pohorskega bataljona jeseni 1943 Karel Urnaut (v sredini), Miha vernik (s klobukom) in Franc Žigart-Vitez (leži) Zidanškova brigada po ustanovitvi januarja 1944 na Pungartu Gostilna Petra Kovača, Planina 75 nad Vuhredom, postojanka NOB od 1943 Partizanska domačija pri Neži Somrek p. d. Vivod v Brezju nad Oplotnico Proslava verm anšafta 23. aprila 1944 na Glavnem trgu v Mariboru Parada verm anšafta pred dvorano Union v Mariboru 23. aprila 1944. Spredaj z leve Simon Kohlbacher, Franz Steindl, Sigfried U iberreither POHORSKI ODRED OSNOVA ZA USTANOVITEV ZIDANŠKOVE BRIGADE Čas, ko se je rojevala na Pohorju na jugu nemškega nacis­ tičnega rajha nova partizanska brigada in ko je bila na pohodu čez Hrvaško v severovzhodno Slovenijo XIV. udarna divizija, sodi v nadaljevanje prizadevanj za okrepitev narodnoosvobo­ dilnega boja v vseh pokrajinah slovenskega narodnostnega ozemlja. Proti glavnini operativnih enot NOV in PO Jugoslavije se je iztekala neuspešna šesta sovražnikova ofenziva. Osvobo­ dilne sile Slovenije in Jugoslavije so bile v razmahu. Sovražnik je doživljal na svetovnih bojiščih in v Jugoslaviji odločilne po­ raze, toda za zmago se je bilo potrebno za ceno največjih žrtev še naprej z vsemi silami bojevati. Kljub strahotnem u nasilju od začetka okupacije nacistom ni uspelo izvesti uradne priključit­ ve Štajerske, Koroške in Gorenjske k rajhu, zatreti osvobodil­ nega boja in narediti po Hitlerjevem ukazu deželo nemško. Na­ sprotno, os vobodilni boj je pričel ogrožati nacistične strateške interese po vsej Jugoslaviji. Prometne zveze proti jugu, jugovzhodu in vzhodu so postale cilj stalnih napadov partizan­ skih enot. Zavarovanje vojaških in drugih transportov, frontne­ ga zaledja, gospodarskih objektov in delovanje okupacijskega sistema so morali nacisti zagotoviti z dodatnimi vojaškimi, po­ licijskimi in drugimi načini prisile. Na prehodu iz leta 1943 na 1944 je sovražnik nadaljeval z nezmanjšano ostrino boj proti organizacijam OF, KPS ter zlasti proti enotam NOV in POS. Tudi skupinska streljanja v Maribo­ ru, Celju in drugod, niso odvrnila naših ljudi od NOB. Štab IV. operativne cone je 7. januarja 1944 poročal, da je za­ radi sovražnikove premoči nujno na Pohorju čimprej ustano­ viti brigado, ki se bo m orala uspešneje kot odred bojevati proti plavi gardi, nemški vojski, vermanom in vsem drugim težavam. Menili so, da poteka formiranje brigade v teh dneh, ker sta na Pohorje že prispela Mitja Ribičič-Ciril in Boris Čižmek-Bor ter dodali, da je »za to brigado poslano tudi nekaj avtomatičnega orožja iz Šlandrove brigade ...«. Štab cone je 13. januarja 1944 nadrobneje utemeljeval potrebo po ustanovitvi nove birigade na Pohorju. Sodil je, da morajo na skrajnem severu preiti bri­ gadne enote nasploh v okrepljeno ofenzivno dejavnost, kakor 401 tudi proti plavi gardi na območju Pohorja, Ptuja in Dravskega polja ter v uspešnejšo mobilizacijo, kar vse odred ni mogel. V prikupni partizanski vasici Sv. Primož nad Vuzenico je bi­ lo 8. januarja 1944 zbranih veliko partizanov, Pohorski odred z dvema bataljonoma z okoli 200 borci, Koroški bataljon z okoli 100 borci, skupno okoli 300 borcev in bork. Tu so bili še člani štaba IV. operativne cone, člani pokrajinske komisije VOS in njihovi spremljevalci. Zbranih je bilo štirikrat več partizanov, kot pred letom dni. Komunisti so se na sestanku pred ustano­ vitvijo brigade domenili, kako bodo po svojih močeh prispevali h krepitvi in udarni moči brigade, ki je nastajala. Potem so se v predpoldanskih urah razvrstili med cerkvijo in župniščem tri­ je bataljoni. Sledila je kratka slovesnost, namenjena zbranim partizanom. Domačinov je bilo na ustanovitvi le nekaj. Štab jih iz varnostnih razlogov namenom a ni vabil, saj se je vse dogajalo dokaj blizu številnih sovražnikovih postojank. Partizanski vodi­ telji so menili, naj bojne akcije brigade oznanijo prebivalstvu in Nemcem njeno ustanovitev. Odredbo štaba IV. operativne cone o ustanovitvi je prebral njen politični komisar Mitja Ribičič-Ciril. Zbrane je potem spomnil na junaško padli Pohorski bataljon ter poudaril, da m ora njegov boj sedaj odločno do zmage nadaljevati brigada. Govorila sta še kom andant brigade Boris Čižmek-Bor in poli­ tični komisar Franta Komel. Zvečer so partizani organizirali v osnovni šoli uspel miting z govori in kulturno-zabavnim spore­ dom. Poleg partizanov se ga je udeležilo veliko domačinov, zlasti mladine. Miting, ki je trajal do zgodnjih jutranjih ur, je s svojim sporedom ter ob skupnem petju in rajanju še bolj zbližal domačine in partizane. Vasica Sv. Primož se je vpisala med po­ membne zgodovinske kraje, kjer so bile ustanovljene partizan­ ske brigade. Njeni prijazni ljudje so odpirali svoje domove par­ tizanom že pred tem zgodovinskim dogodkom, poslej so se z vso širšo okolico še bolj množično in aktivneje vključevali v osvobodilno gibanje. Druga brigada IV. operativne cone ali Pohorska je dobila po ustanovitvi uradni naziv 11. slovenska narodnoosvobodilna brigada Miloš Zidanšek. Štela je 300 partizanov (291 mož in 9 žensk). Bila je dobro oborožena. Imela je 3 lahke minomete, te­ žak mitraljez, 17 puškomitraljezov, 9 brzostrelk, 234 pušk ter 19 402 pištol, nabojev za puške in mitraljeze 11.330, 82 bomb in 51 min. Skupno je imela 283 orožij, 4 jahalne konje in osla za tovor. Stab brigade so sestavljali kom andant Boris Čužmek-Bor, politični komisar Franta Komel, namestnik kom andanta Dra­ go Poglajen, namestnik političnega komisarja Aleksandar Vo- jinovič-Vojin in načelnik štaba Vincenc Janko-Harkov. Službe pri štabu so vodili: Bogdan Hrovat-Miha, VOS, Tone Arhar-Not- ranjc obveščevalno, Tone Hudopisk-Zvone sanitetno, Jože Umek-Zepl intendantsko, sekretarka SKOJ je bila Hilda Turk- Dunja (Vojinović). Komandant 1. bataljona je bil Boris Vinter, politični komisar Maks Čepič-Iztok, Ivan Medič-Silvo, nam est­ nik komandanta; kom andant 2. bataljona Ivan Rojc-Bogdan, politični komisar Janez Artač-Jan, namestnik kom andanta Mi­ lan Trtnik-Milanček, namestnik političnega komisarja Albin Ratajc-Bine; kom andant 3. bataljona Ivan Uranič-Drago, poli­ tični kom isar Adi Jevšnik-Lvov. Pri štabu je bil še zaščitni vod borcev. Bataljoni so imeli po dve četi. Večina borcev je izhajala iz vrst delavcev ter malih in sred­ njih kmetov. Sledili so dijaki, uslužbenci, aktivni podoficirji bivše jugoslovanske vojske in dva študenta. Večina je bila Slo­ vencev, poleg njih so bili še trije Srbi, pet Rusov, trije Čehi in en Nemec. Eno skupino so sestavljali borci z območja Pohorja, Mislinjske, Dravske in Šaleške doline, iz Maribora in Sloven­ skih goric. Drugo skupino koroški borci, tretjo pa borci iz Sa­ vinjske doline, Zasavskih revirjev, Moravške in Tuhinjske doli­ ne, območja Domžal in Kamnika ter posamezniki z litijskega območja, Notranjske, Dolenjske in Ljubljane. Večina je bila sta­ ra od 14 do 24 let in z osnovno šolo, nekaj jih je imelo srednjo šolo in samo Notranje pravno fakulteto. Po podatkih z dne 12. februarja in 1. m arca 1944 je bilo v brigadi 35 članov KP, 3 kan­ didati KP in 39 članov SKOJ, skupaj 77 ali ena četrtina. Politič­ na organiziranost je bila v drugi polovici decem bra 1943 v od­ redu ugodnejša, saj je bilo od 180 borcev članov KP 27, kanida- tov 8, članov SKOJ 36, skupaj 71 ali 40 %. Ena tretjina borcev je bila brez vojaške izobrazbe. V dveh drugih tretjinah je bilo največ dezerterjev iz nemške vojske in vermanov ter borcev z odsluženim vojaškim rokom v bivši jugoslovanski vojski. Ta ve­ čina je vplivala na hitrejše vojaško izobraževanje borcev, ki ni­ so služili nobene vojske in na uspešnejše izvrševanje vojaških nalog brigade. Dragoceno je bilo predznanje dveh rezervnih 403 oficirjev, štirih aktivnih podoficirjev, zlasti pa izkušnje nekaj prvoborcev in drugih starejših partizanov.2 1 2 Za konec smo morali nekoliko obsežneje spregovoriti o us­ tanovitvi brigade in jo tudi predstaviti, saj je bila ustanovitev prigade poleg bojev in akcij najpomembnejši rezultat razvoja Pohorskega odreda, ki gaje ob pomoči štaba cone in štaba Ko­ roškega bataljona dosegel. Kot je razvidno, je bilo v brigadi več kot dve tretjini starešin in tudi toliko borcev Pohorskega odre­ da. Ker ni zanje od 15. novembra 1943 nadrobnejših statističnih podatkov, smo to vrzel delo izpopolnili s podatki iz poročila na­ mestnika političnega komisarja Pohorskega odreda z dne 22. decem bra 1943 ter z raznimi številčnimi podatki o brigadi iz ja­ nuarja, februarja in 1 . m arca 1944. Toda prepustim o še nekaj stavkov za prikaz razm er in za oceno pom em bne vloge, ki jo je odigral Pohorski odred, nek­ danjemu njegovemu borcu, sinu kmečkih delavcev partizan­ skih sodelavcev iz Tomaške vasi Francu Gašperlinu-Mihcu, se­ daj polkovniku, kije prišel kot 17 letni fant med pohorske par­ tizane oktobra 1943. Kot neposredni udeleženec bojev in akcij Pohorskega odreda je med drugim leta 1982 pisal o najrazlič­ nejših težavah, ki jih je odred moral premagovati in vse to strnil v pripovedi: »Kljub vsemu je odred bil za tiste čase dobro or7 ganizirana in disciplinirana enota. Kadarkoli je bilo mogoče, je bil zjutraj zbor enot, partizanski pozdrav s pestjo ob obrazu in s himno Naprej zastava slave. V prostem času med premiki in borbami so bile tudi politične in vojaške ure ter sestanki enot. Vojaške in politične vzgoje smo bili skoraj vsi potrebni. Nekega dne je bilo izvedeno tudi malo urjenje, kar pa nam nikakor ni šlo od rok. Ob večerih pri ognju, posebno še v kmečkih hišah smo navezovali pogovore o ciljih naše borbe, o svobodi, povoj­ ni ureditvi ter peli prelepe slovenske, puntarske in partizanske pesmi. Repertoar pesmi je bil širok od Trnovskega zvona, Le vkup uboga gmajna, Kovači smo, Ob tabornem ognju pa do Je­ zera v tihoti. Včasih se je tudi oglasila Vojinova poema o ko­ m andantu Stanetu, ko je iskal padli Pohorski bataljon. Ob po­ govorih in pesmih so bili najdražji in najintimnejši trenutki, polni občutkov, ponosa in trdne vere v bodočnost in uspeh na­ šega boja. Bilo je tudi solz in domotožja ter skrbi za svoje na­ jbližje. Pesem je govorila o veličini našega boja in je bila svetla luč v temi nasilja, krivic in ponižanja naše prelepe Štajerske. To 404 smo takrat občutili. Bilo je težko zapustiti te lepe trenutke, ko je dežurni zaklical za stražo, patruljo ali zasedo. Veliko pozor­ nosti je bilo posvečene tovarištvu, morali, zavesti, videzu bor­ cev in odnosu do prebivalstva. Koliko je bila razvita zavest, mo­ rala in disciplina govori primer, daje pri Vitanjskih bajtah pred zborom bil ustreljen borec, ki je odsotnem u tovarišu pojedel en sam ubog obrok večerje. Od vodilnega kadra je name pose­ ben vtis zapustil naš dragi Boris Vinter. Bil je pravo pooseblje­ nje partizanskega komandanta, veselega značaja, živahnega, nemirnega duha in hraber. Vselej je vlival optimizem in vero v našo zmago. Posebno se je rad družil z mitraljezci. Dostikrat je z nami sedel, se zanimal za nas novince ter nas spodbujal za bo­ je in navajal k vztrajnosti. V akcijah je bil vedno na čelu in neustrašen. Bili smo pripravljeni zanj storiti vse, če bi bilo po­ trebno, dati tudi življenje. Priljubljeni so bili med drugimi tudi Vincenc Janko, Franta Komel, Maks Čepič, od borcev pa naš pohorski Vitez, ki je imel Pohorje v malem žepu .. ,«2 1 3 In kako je ocenjeval delovanje pohorskih partizanov ter OF 1943/44 sovražnik? Josef Vogt je napisal 1947 v zaporu v Ljub­ ljani med drugim, da sta bila med njegovim službovanjem v Mariboru najaktivnejša Pohorski bataljon (drugi) in Pohorski odred ter da so se njune akcije raztezale prek vsega Pohorja. Dalje je poudaril, da so imeli pohorski partizani sijajne zveze predvsem z OF v M ariboru in nadaljeval: »O nameravanih ak­ cijah nemških čet so bili partizani na Pohorju prek svoje dobre obveščevalne službe temeljito obveščeni. Tako so se pri akcijah policije lahko vedno umaknili.« Po Vogtovih ocenah niso imeli Nemci v bojih proti partizanom na Pohorju leta 1943 po padcu Pohorskega bataljona večjih uspehov. O propagandi OF je so­ dil, daje bila izvrstna, ker je prešla iz splošne politike na aktual­ ne dogodke v Spodnji Štajerski, kar je bil prvi pogoj za zahtev­ no množično delo OF. S tem so nastajali vrelci, iz katerih so vedno prihajali aktivni borci. O razmerah OF je navedel: »Imel sem vtis, da je učinkovit boj proti naglo razvijajoči se OF že ne­ mogoč. Redko pa sem v vsej svoji policijski dejavnosti mogel videti tako dobro, strum no in z določenimi cilji konspirativno delujočo organizacijo. Samo v rajonu Maribor- mesto je bilo v vseh stanovskih panogah dovolj delavcev OF in somišljenikov. O F v M ariboru je poleg tega imela dobro zvezo z aktivnimi par­ tizani na Pohorju. Tja so odšli elementi, ki so bili v M ariboru 405 ogroženi, pa tudi iz OF so vedno prihajale nove moči k parti­ zanom.« Po opisu dejavnosti OF po vsej Štajerski ter delovanja okupatorja proti njej je Vogt sklenil, d aje OF posebno po »od­ padu Italije obvladala teren«.2 1 4 Pripominjamo, da se del Vog- tovih ocen o razmahu OF in NOB nanaša tudi na prve mesece 1944. Z ustanovitvijo brigade je Pohorski odred uspešno izpolnil svojo zgodovinsko poslanstvo in prenehal obstajati. Dan, ki je pomenil sm rt za nesmrtni Pohorski bataljon, je prinesel rojstvo prve brigade na Pohorju. Dvomesečno obdobje delovanja Pohorskega odreda je bilo v dejavnosti pohorskih partizanov 1943 najpestrejše in najbo­ gatejše. Pri tem je potrebno upoštevati tudi nekaj objektivnih okoliščin, ki so to uspešno partizansko dejavnost pogojevali. Sovražnik je imel novembra 1943 na območju IV. operativne cone manj enot kot pred oktobrom, poleg tega je bilo zaradi ka­ pitulacije Italije še čutiti razmah gibanja po vsej Sloveniji in Ju­ goslaviji. Spodbudno so učinkovali na hitrejši razvoj odpora tu ­ di uspehi zaveznikov na svetovnih bojiščih. Vojaško in politič­ no dejavnost, ki jo je oktobra sprožil obnovljeni drugi Pohorski bataljon, je sedaj Pohorski odred bistveno okrepil. Uspešne vo­ jaške akcije novembra v Grušovju in Prihovi, napad na Zreče, akcija s požigom avtomobilov in s spopadom pri Sokolskem domu ter požig Ruške koče, iztirjenje vlaka v Dravski dolini, spopad v Lehnu, poraz vermanov na Hudinji, spopad v Čadra- mu in še nekatere vojaške akcije so imele tudi političen pozi­ tiven odmev. To ni bil več bataljon v obnovi, to sta bila dva ba­ taljona, sposobna za boje in akcije. S svojo ofenzivno dejavnost­ jo se je odred najustrezneje predstavil prebivalstvu. Borci so premagali psihološki predsodek strahu pred zagrizenim sov­ ražnikom zaradi padca prvega Pohorskega bataljona. Naciste je odredova dejavnost močno vznemirjala, ker jim ni nič zalegla njihova dejavnost proti njemu in tudi ne ustanovitev verman- šaftskega bataljona Mitte 13. novembra 1943. Potem so zbrali približno deset bataljonov in ga sklenili uničiti. Odred se jim je, zahvaljujoč svoji dobri obveščevalni službi, iz obroča umaknil neokrnjen in do takrat največja ofenziva na Pohorje Schneeges- 406 töber je udarila v dneh od 6. do 9. decem bra v prazno. Ko je imel sovražnik takoj po ofenzivi na Pohorju še močne enote, je odred iztiril lokomotivo in se spopadel nad Vuzenico pri Šrotu in Hebjenku z orožniki, ostreje se je spopadel s sovražniki 13. decem bra v Dovžah. Posamezni dezerterji iz odreda so povzročali z izdajami hu­ de vdore v naglo razvijajoče se narodnoosvobodilne organiza­ cije. Sovražnik je prijel veliko privržencev OF in sodelavcev Po­ horskega odreda. Toda NOB je bil kljub žrtvam v razmahu. Sre­ di decem bra 1943 sta obnovila zveze okrožni komite KPS Ma­ ribor in štab odreda. Začelo je zopet koristno sodelovanje. Prek javk so ponovno prihajali novinci iz Slovenskih goric, Maribora in drugod, pa tudi odred je stalno pridobival posameznike s Po­ horja. Štab cone je pričel s pomočjo Pohorskega odreda in Ko­ roškega bataljona pripravljati ustanovitev brigade na Pohorju. V tem času okoli 25. decem bra je prišlo do nevarnih zapletov. Organi VOS so po njihovih trditvah odkrili nekaj plavogardis- tičnih in gestapovskih vrinjencev na Koroškem. Koroški bata­ ljon in Pohorski odred sta zato takoj pretrgala zveze z m aribor­ skim in ljutomersko-radgonskim okrožjem. V začetku januarja |e sledila pri Urbase-» na Pohorju usodna preiskava proti sku­ pini novincev in nekaj borcem iz odreda. Deset so jih obdolžili plavogardizma in delovanja za gestapo. Osem so jih ustrelili, dva pa sta zbežala. Eden od njiju je postal izdajalec in aktivni gestapovski agent. Sumničenja, preiskave in posamične ustre­ litve so se nadaljevale do m arca 1944, ko je centralni komite KPS ustrezno razrešil to boleče vprašanje. Odred je bil 3. januarja uspešen v več spopadih s sovražni­ kom na območju Turičnika, 5. januarja je napadel pri Josipdolu orožnike, poslednjič se je spopadel 6. januarja z vermani na Skomarju. Svojo uspešno poslednjo akcijo je izvedel 7. januarja 1944 v tovarni kos v Lovrencu na Pohorju. Poleg mnogih vojaš­ kih, političnih in drugih akcij je največji dosežek odreda, da je s pomočjo štaba IV. operativne cone in Koroškega bataljona prerasel 8.januarja 1944 v brigado, kije njegovo bojno pot na­ daljevala še uspešneje. OPOMBE 1 Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 31. : Štok, Jeklena pest, stran 295. 407 5 Stiplovšek, Šlandrova brigada, stran 152. 4 Poročilo štaba IV. operativne cone z dne 25. oktobra 1943, Zbornik NOV VI/8, dok. 35. V navedbi o oborožitvi m oram o opozoriti na pomoto. Iz več verodostojnih že navedenih virov je znano, d aje imel Pohorski bataljon oktobra 1943 5 mit­ raljezov (glej tudi v knjigi fotografijo, na kateri so 4 mitraljezi), 2 lahka mino­ meta in 50 do 60 pušk. Številčno stanje 74 borcev lahko potrdim o, saj je iz be­ sedila znano, daje v začetku oktobra dezertiralo nekaj borcev, okoli 15 je odšlo ranjencev, bolnih in borcev, ki so prinesli orožje, ter blizu 10 poslanih na te­ rensko politično delo. I Prav tam; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 28, 29. Fotografija skupine Franca Poglajena-Kranjca na Pohorju novembra 1943 in njegova izjava, oboje v AMNOM; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 29, 30. 7 Stiplovšek, Šlandrova brigada, stran 152, 153. 8 Ivan Medič-Silvo, Jože Hren-Aki, Jože Drčar-Radovan, Pavle Sirk-Bregar, izjave v AMNOM; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 29, 30. Stiplovšek, Šlandrova brigada, stran 155. 1 0 Ževart, NOB v Šaleški dolini, stran 415, 416, 466 (opomba 57). II Katja Špur, Pohorski odred (spomini borcev); gradivo za zgodovino Po­ horskega odreda (dalje navajam Špur, Pohorski odred); Jože Hren-Aki, izjava, oboje v AMNOM. 1 2 Ževart, NOB, v Šaleški dolini, stran 415,416,466 (opomba 56); Špur, Po­ horski odred, stran, 7, v AMNOM. L ' Poročila orožniških postaj Podgorje, Mislinje, Slovenj Gradec z dne 3. 11. 1943; Ivan Medič-Silvo Ivan Pungartnik, izjavi, vse v AMNOM. 1 4 Jože Hren-Aki, Ivan Medič-Silvo, izjavi; Špur, Pohorski odred, stran 8, vse v AMNOM. 1 5 ARSNZ SRS; Alois Fasching je bil pred vojno ključavničar v Mariboru in je stanoval na Pobreški cesti 11. Udejstvoval se je v Kulturbundu, pri šport­ nem klubu Rapid in verjetno v še kateri nacistični organizaciji. Leta 1943 je bil vodja gestapovskega oporišča v Šoštanju, potem v Slovenjem Gradcu. Po vojni je živel v Gradcu v Avstriji in sije celo drznil kljub zločinom, kijih ima na vesti, priti ob neki priložnosti pred nekaj leti v Maribor (Mirko Fajdiga, osebni vir; Ževart, NOB v Šaleški dolini, stran 314, 409). 1 ( 1 Franc Poglajen-Kranjc, izjava v AMNOM; dopis pokrajinskega komiteja KPS za severno Slovenijo z dne 6. novem bra 1943 o Bogdanu Hrovatu-Mihi, v ACK ZKS. 1 7 Špur, Pohorski odred, stran 8, 9; Franc Žigart-Vitez, izjava, oboje v AMNOM; Jože Gologranc-Jurček, ustni vir. 1 8 ARSNZ SRS; spom inska knjiga občine Mislinja; Franc Zigert-Vitez, izja­ va; Špur, Pohorski odred, stran 8, 9, vse v AMNOM; Fajdiga, Zidanškova briga­ da, stran 17. 1 9 Franc Poglajen-Kranjc, Milan Trtnik-Milanček, Franc Žigart-Vitez, Bog­ dan Knaflič-Ljubo, Jože Drčar-Radovan, izjave; Špur, Pohorski odred, stran 9, vse v AMNOM; Jože Praprotnik, Adi Jevšnik-Lvov, ustni vir; Fajdiga; Zidanško­ va brigada, stran 30. 20 poročilo štaba IV. operativne cone z dne 25. oktobra 1943, Zbornik NOV, VI/8, dok. 35; poročilo partijskega biroja Pohorskega odreda z dne 22. 408 decem bra 1943; Franc Poglajen-Kranjc, Franta Komel, Franc Žigart-Vitez, Er­ nest Vobovnik, Ivo Skerlovnik, Jože Hren-Aki, Adolf Jevšnik-Lvov, Ivan Medič- Silvo, izjave, vse v AMNOM; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 30. 2 1 Številčno stanje borcev in orožja enot IV. operativne cone z dne 15. no­ vembra 1943, AIZDG, fase. 330/1; Ob ustanovitvi je imel Pohorski odred nekaj več orožja. Do navedenega šte­ vilčnega stanja je bilo nekaj borcev premeščenih, nekaj orožja je odred izgubil v napadu na Zreče. 2 2 Franc Žigart-Vitez, Maksim Perklar-Fonzi, Janko Lupša-Danilo, Bogdan Knaflič-Ljubo, izjave v AMNOM. 2 3 Poročili okrajnega orožništva Maribor in orožniške postaje Vitanje z dne 5. novem bra 1943, v AMNOM; ARSNZ SRS; Ivo Kranjc, trgovski pomočnik iz Šentilja pri Mariboru. Namesto nazaj v nemško vojsko je ostal 15. septem bra 1943 pri Marici Veselič v Mariboru, Res­ ljeva 6. Ta ga je pregovorila, da se je odločil za partizane. Po treh dneh je šel po zvezi Cizelj, Mrakič, Cigoj h Gravnerju v Vinarje, odtod dalje prek zvez na Pohorje. V bataljon je prišel verjetno v začetku oktobra 1943. 2 4 Poročilo kom andanta varnostne policije in varnostne službe na Spod­ njem Štajerskem z dne 1. novem bra 1943, Zbornik NOV, VI/8, dok. št. 177; Štabni razgovori 1. novembra 1943, Zbornik NOV, VI/8, dok. 178; Fajdiga, Zi­ danškova brigada, stran 32, 33. Franc Gašperlin-Mihec, izjava v AMNOM. 2 ( 1 Franc Žigart-Vitez, Adi Jevšnik-Lvov, izjavi v AMNOM. 2 7 Poročili orožniške postaje Oplotnica in okrajnega orožništva M aribor z dne 5. novembra 1943, v AMNOM. 2 8 Poročili zveznega vodje Štajerske domovinske zveze z dne 4. in 5. no­ vem bra 1943 šefu civilne uprave za Spodnjo Štajersko, Zbornik NOV, VI/8, dok. 182, 184. 2 9 Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 35, 36. 30 Navodila višjega vodje SS in policije v 18. vojnem okrožju z dne 5. no­ vem bra 1943 kom andantu varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem, Zbornik NOV, VI/8, dok. 185. 3 1 Poročilo kom andanta varnostne policije in varnostne službe na Spod­ njem Štajerskem z dne 6. novembra 1943, v AIZDG, fase, 151. ,2 Poročila orožniških postaj Šm artno pri Slovenjem Gradcu z dne 6. no­ vem bra 1943, Ribnica na Pohorju, Vuhred, Oplotnica z dne 7. novem bra 1943, vsa v AMNOM; Ernest Vobovnik, ustni vir. 3 3 Milan Ivanuša-Vencelj, Maksim Peklar-Fonzi, Franc Žigart-Vitez, izjave; Špur, Pohorski odred, stran 11, 14, 15, vse v AMNOM; Lojze Penič, Prihova in njena okolica v NOB. M aribor 1963, stran 12; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 33. '4 Poročili orožniških postaj Slovenske Konjice in Oplotnica z dne 7. no­ vembra 1943 v AMNOM; poročili kom andanta varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem z dne 7. in 8. novembra 1943, v AIZDG, fase. 151. 3 5 Poročili okrajnega orožništva Maribor in orožniške postaje Oplotnica z dne 8. novembra 1943; Špur, Pohorski odred, stran 16, 17, vse v AMNOM. ,h Franta Komel, Franc Pinter, Ema Mernik, Ema Rošar, izjave v AMNOM; Špur, Pohorski odred, stran 16. 409 37 Franta Komel, ustni vir, Milan Ivanuša-Vencelj, izjava v AMNOM. 38 Franta Komel, ustni vir; Milan Ivanuša-Vencelj, Franc Pinter, Ema Mer­ nik, Ema Rošar, Alojz Vindiš-Dunda, izjave; Špur, Pohorski odred, stran 16, 17, 27, vse v AMNOM. 3 9 Franta Komel, Alojz Vindiš-Dunda, Ivan Medič-Silvo, Anton Benda-Ni- ko, izjave; Špur, Pohorski odred, stran 19, vse v AMNOM. 40 Franc Pinter, Franc Žigart-Vitez, Ernest Vodovnik, Jakob Mihelič-Savo, Jože Vidner, izjave; Špur, Pohorski odred, stran 20, 21, vse v AMNOM; Franta Komel, ustni vir. 4 1 Jože Vidner, izjava v AMNOM. 4 2 Dnevno povelje štaba IV. operativne cone z dne 3. decem bra 1943, Zbor­ nik NOV, VI/9, dok. 14; Franta Komel, Maksim Pekjar-Fonzi, Alcpjz Vindiš-Dun- da, Milan Trtnik-Milanček, Ernest Vobovnik, Anton Berida-Niko, Ivan Kovačič- Gandi, Franc Pinter, Jože Vidnar, izjave; Špur, Pohorski odred; str. 20-22, vse v AMNOM. 4 3 Poročili orožniških postaj Slovenske Konjice in Oplotnica z dne 8. no­ vembra 1943 in okrajnega orožništva M aribor z dne 9. novembra 1943, vse v AMNOM. 4 4 Poročila okrajnega orožništva M aribor z dne 9. novembija 1943 in orož­ niške postaje Slovenske Konjice z dne 8. novembra 1943 ter 11 januarja 1944; Ivan Medič-Silvo, Alojz Vindiš-Dunda, izjavi; Špur, Pohorski odred, stran 23, vse v AMNOM. 4 5 Franc Žigart-Vitez, Franc Pinter, izjavi; Špur, Pohorski odred, stran 20, vse v AMNOM. 46 Poročilo orožniške postaje Slovenske Konjice z dne 9. novem bre 1943, v AMNOM. 47 Poročilo orožniškega okrožja M aribor z dne 9. novembira 1943; Franta Komel, Milan Trtnik-Milanček, Ivan Medič-Silvo, izjave, vse v ÄMNOM. 48 Poročili orožniških postaj Slovenske Konjice in orožniškega glavarstva Maribor z dne 9. novembra 1943; Julka Tajnikar, Martin Zidhnšek, izjavi v AMNOM; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 33, 34. 49 Dnevno povelje štaba IV. operativne cone z dne 3. decem bra 1943, Zbor­ nik NOV, VI/9, dok. 14; poročili orožniške postaje Slovenske Konjice in okraj­ nega orožništva M aribor z dne 9. novembra 1943; Anton Benda-Niko, Franc Pinter, Franta Komel, Ernest Vobovnik, Franc Žigart-Vitez, Marjan Krevh, Bar­ bara Koprivnik, p. d. Vavpotova, izjave; Špur, Pohorski odred, str. 22-24, vse v AMNOM. 50 Špur, Pohorski odred, stran 23, 24. 5 1 Dnevno povelje štaba IV, operativne cone z dne 3. decem bra 1943, Zbor­ nik NOV, VI/9, dok. 14; prošnja orožniškega glavarstva Maribor z dne 10. no­ vembra 1943 za vojaško zavarovanje elektrarne Fala, v AIZDG. 5 2 Franta Komel, Bogdan Knaflič-Ljubo, Ivan Medič-Silvo, ijstni vir; Franc Gašperlin-Mihec, izjava; Špur, Pohorski odred, stran 26. oboje v AMNOM. 53 Zevart, NOB v Šaleški dolini, stran 411, 462, 463. 5 4 Poročili okrajnega orožništva M aribor z dne 10. novembra in orožniške postaje Lovrenc na Pohorju z dne 11. novem bra 1943; Špur, Pohorski odred, stran 27, vse v AMNOM. 5 5 Špur, Pohorski odred, stran 28, v AMNOM. 410 5 6 Poročili okrajnega orožništva M aribor in zaščitne policijei M aribor z dne 12. novembra 1943, v AMNOM; poročilo zveznega vodje Štajerske domovinske zveze z dne 12. novembra 1943; poročilo kom andanta varnostneipolicije in var­ nostne službe na Spodnjem Štajerskem z dne 13. novembra 1943, obe v Zbor­ niku NOV, VI/8, dok. 208, 205. 57 Špur, Pohorski odred, stran 30; Lojze Penič, Zbornik občine Slovenska Bistrica I, 1983 (dalje navajam Penič, Zbornik občine Slovenska Bistrica), stran 408. 5 8 Jaroslav Soušek-Zdeno, Janez Tomažič, Adi'Jevšnik-Lvoy, izjave; poro­ čilo orožniške postaje Selnica ob Dravi z dne Ì2. novembra 1943, vse v AMNOM. 5 9 Poročili okrajnega orožništva Maribor in orožniške p ^ ia je Slovenska Bistrica z dne 12. novembra 1943, v AMNOM; Penič, Zbornik občine Slovenska Bistrica, stran 408. 60 Poročila okrajnega orožništva Maribor, orpžniške postaje Slovenske Konjice in Oplotnica z dne 12. novem bra 1943; Špur, Pohorski qdred, stran 31, 32, vse v AMNOM; Milan Ivanuša-Vencelj, ustni vir; Penič, Zbornik občine Slo­ venska Bistrica, stran 408. 6 1 Brzojavka generala policije Rösenerja z dne 11. novembra 1943 Uiber- reitherju in Steindlu, Zbornik NOV, VI/8, dok. 206. 6 2 Povelje št. 2 vodje verm anšafta Štajerske domovinske zveze z dne 8. no­ vem bra 1943, Zbornik NOV, VI/8, dok. 204; Ferenc, Wehrmannschaft, Letopis muzeja NO LRS, stran 118,119; Penič, Zbornik občine Slovenska Bistrica, stran 409; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 34. 6 3 Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 34, 35. 6 4 Poročili orožniške postaje Mislinja z dne Ì4. in 15. novembra 19^3 ter okrajnega orožništva M aribor z dne 15. novembra 1943, vsa v AMNOM. 65 Zaporna knjiga m ariborskih zaporov 1943, v AMNOM; Ostrovška, Kljub vsemu odpor II, stran 109-112. 6 6 ARSNZ SRS; zaporna knjiga m ariborskih zaporov 1943, v AMNOM: Ostrovška, Kljub vsemu odpor II, str. 113-131; Ostrovška, Kljub vsemu odpor III, strani 390, 392, 343; Poslovilna pisma žrtev za svobodo, stran 383. 67 ARSNZ SRS; zaporna knjiga m ariborskih zaporov 1943; Ostrovška, Kljub vsemu odpor II, str. 124— 138; III, stran 374, 393, 391, 361, 350, 351; Mirko Fajdiga, Miran Cizelj, brošura, M aribor 1981; Poslovilna pisma žrtev za svobo­ do, stran 383. 68 Zbornik NOV, VI/8, dok. 213. 69 Špur, Pohorski odred, str. 33-36, v AMNOM. 7 0 Poročila orožniške postaje Mislinja z dne 15., 16., 17. in, 19. novembra 1943 ter okrajnega orožništva M aribor z dne 22. novembra 1943, vsa v AMNOM. 7 1 Poročilo okrajnega orožništva M aribor z dne 18. novembra 1943; Špur, Pohorski odred, stran 35, 36. 7 2 Maksim Peklar-Fonzi, izjava; Špur, Pohorski odred, str. 38-43, oboje v AMNOM. 7 3 Poročilo orožniške postaje Radlje ob Dravi z dne 21. novembra 1943; po­ ročila kom andanta varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajer­ skem z dne 21., 22. in 23. novem bra 1943, Zbornik NOV, VI/8, dok. 218, 219. 411 7 4 Ivo Skerlovnik, Ernest Vobovnik, Drago Miklavec, ustni vir; Maksim Perklar-Fonzi, izjava; Špur, Pohorski odred, stran 44, oboje v AMNOM. 7 5 Poročilo okrajnega orožništva M aribor z dne 20. novembra 1943; Mak­ sim Peklar-Fonzi, Vinko Plevnik, izjavi; Špur, Pohorski odred, stran 44-46, vse v AMNOM. Ferdo Fischer-Mojka, ustni vir; Ževart, NOB, v Šaleški dolini, stran 406, 460. Vodjo patrulje Franca Pleterška in verm ana Franca Ačka je predlagal vodja ba­ taljona West za odlikovanje, Steindl pa je obem a izrekel priznanje in zahvalo. O njunem dejanju je obvestil šefa civilne uprave, vladnega predsednika, ko­ mandanta varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem ter vse deželne svetnike na Spodnjem Štajerskem. 7 Jože Hren-Aki, obnovljeni spomini leta 1983 na Hudinji in v Vitanju s po­ močjo pričujočih domačinov, v AMNOM. 7 8 Poročilo orožniške postaje Slovenske Konjice z dne 23. novembra 1943 v AMNOM. 7 0 Poročilo okrajnega orožništva Maribor z dne 25. novembra 1943, v AMNOM. 8 0 Jože Hren-Aki, spomini leta 1983, v AMNOM. 8 1 Poročilo okrajnega orožništva M aribor z dne 25. in 27. novembra 1943, v AMNOM. 8 2 Ivan Rožanc-Silvo, Jože Andrejc-Alah, izjavi v AMNOM. 8 1 Poročili orožniške postaje Oplotnica in okrajnega orožništva M aribor z dne 27. novem bra 1943, v AMNOM; poročilo vodje bataljona Mitte z dne 27. no­ vembra 1943, v AIZDG. 84 Poročilo orožniške postaje Oplotnica in okrajnega orožništva Maribor, z dne 27. novembra 1943, v AMNOM. 8 5 Franz Steindl navaja v poročilu 29. novembra 1943 (v AIZDG, fase. 151), da je vermanšaftska patrulja 27. in 28. novem bra 1943 usm rtila na območju Sv. Martina na Pohorju po enega partizana, dva pa ranila; Anton Kozel-Krim, roj. 1. januarja 1921 v Ptuju, pristojen v Mariboru, stopil v Ruško četo, 10. septem bra 1942, jeseni v 1. Pohorski bataljon, 6. oktobra 1943 v drugi Pohorski bataljon, vodnik, hraber, discipliniran, v AIZDG, fase. 126/VI; Justina Orešič, sestra Antona Kozela-Krima, France Filipič, Lojze Penič, Milan Ivanuša-Vencelj, Jože Koren-Tim, ustni viri; poročilo orožniške postaje Sloven­ ska Bistrica z dne 27. novembra 1943, v AMNOM; Filipič, Pohorski bataljon, stran, 496, 513, 584, 619. Identifikacija padlega Kozela in Gašperja ni bila izvedena med, niti poivojni. Hinko Sernc iz Šmartnega na Pohorju, ki je Kozela poznal, je dejal, da padli partizan, ki so ga pokopali v Šmartnem na Pohorju, ni bil Tonček Kozel. Morda se Sernc moti, saj se Kozelova sestra Justina spominja, da so ljudje govorili, da je brata zadel rafal v glavo in mu jo tako hudo prizadel, da gaje potem bilo res­ nično težko prepoznati. Morda pa gre res za pomoto. Mogoče je na Šmartnem pokopan Gašper (Janez Filipič ?), pri Vuku v Kotu pa Tonček Kozel, toda bolj verjetna je stara ugotovitev, da je Kozel pokopan v Šmartnem. Gotovo bi k ugo­ tavljanju pokopanega v Šm artnem prispeval tudi podatek, da je našel sovraž­ nik pri njem pismo Stanke Kocbek, Zavrh, p. Voličina, ki je zopet vprašljivo, saj mu je bilo to pismo baje prirejeno in podtaknjeno. 8 ,1 Milan Ivanuša-Vencelj, izjava v AMNOM. 412 8 7 Poročilo orožniške postaje Slovenske Bistrice z dne 17. novembra 1943, v AMNOM. 88 Poročila orožniške postaje Zreče z dne 27. novem bra ter okrajnega orožništva M aribor in orožniške postaje Ribnica na Pohorju z dne 29. novem­ bra 1943, vsa v AMNOM. 8 4 Poročila okrajnega orožništva M aribor in orožniške postaje Zreče z dne 2. in 3. decem bra 1943, orožniške postaje Oplotnica z dne 4. in 19. decem bra 1943, orožniške postaje Ribnica na Pohorju z dne 4. decem bra 1943, vsa v AMNOM. 90 ARSNZ SRS; Maks Gašparič-Šandor, ustni vir. Obe pismi sta v obrem e­ nilnem gestapovskem gradivu proti Mariji Lešnik, Oplotnica 60, ki so jó 5. ja­ nuarja 1944 zaprli in 17. m arca 1944 odpeljali v Ravensbrück, ki gaje preživela. Iz gradiva je razvidno, da so javko pri Mariji Lešnik imenovali pri Anici, vendar je bilo potrebno še vedeti za geslo pri Lešnikovih. Vprašati je bilo potrebno za Oskarja Lešnika, odgovor se je glasil: »Rosenhügel«. V obeh pismih se omenja tudi Anica, kije Cvetka Praprotnik-Štefka, sekretarka okrožnega komiteja KPS Ptuj. Ilegalno ime Kit se nanaša na sodelavca OF v Mariboru Ivana Budjo, nje­ ga so pozneje gestapovci prijeli. Na zaslišanjih je klonil in povedal za precej so­ delavcev, ki so jih potem tudi zaprli. Budja naj bi sporočil o treh borcih dru­ gega Pohorskega bataljona, ki so šli na Dunaj zaradi izvršitve načrtovane sa­ botaže, o čem er smo že pisali, da ni uspela. Navedenih pisem nista Špindler niti Gasparič prejela. Domnevamo lahko, da ju je gestapo zasegel pri Mariji Lešnik, ko jo je zaprl ali pa že poprej, če je prijel koga drugega, ki je pismi prenašal. 9 1 Štabni razgovor z dne 29. novem bra 1943 v Mariboru, Zbornik NOV, VI/8, dok. 222. 9 2 Dušan Spindler-Martin, spomini v AMNOM; Ostrovska, Kljub vsemu odpor II, stran 91, 93-96, 145; Zalaznik, Dolga in težka pot, stran 195-217. Ob koncu novem bra 1943 niso še bili v okrožnem komiteju KPS M aribor vsi na­ vedeni člani. Do te sestave je prišlo nekoliko pozneje (dr. Milan Ževart ustni vir). 9 3 ARSNZ SRS; Drago Cepi, okrožno sodišče Maribor, spis KO 71/1946, v AMNOM; Jože Korošec, izjava v AMNOM; Niko Vrabl - ustni vir; Ostrovska, Kljub vsemu odpor II, stran 35, 36, 148-154, 186, 193. 9 4 ARSNZ SRS; Ivan Vomer, Anka Zgonik, Štefan Kajzer, Ignac Kajzer, Maks Gašparič-Šandor, Ernest Vobovnik, Drago Jenčič, Ivan Lakovšek-Rok, iz­ jave v AMNOM. Jožica Grace, Organizirala sem OF pod Pohorjem na desnem bregu Drave. Slo­ venke v NOB, 1970, I I /1, str. 791-798. 95 Ernest in Ivanka Vobovnik, Milica Marinič, izjavi v AMNOM; Ževart, Po sle­ dovih NOV, stran 108, 109; Poslovilna pisma žrtev za svobodo 1969, stran 39. * ARSNZ SRS. 9 7 ARSNZ SRS; Tončka Berglez, izjava v AMNOM; Poslovilna pisma žrtev za svobodo, stran 395; Ostrovska, Kljub vsemu odpor II, stran 292, 191. 98 ARSNZ SRS. 99 Franc Jakob, okrožno sodišče Maribor, spis Ko 35/1946. 1 0 0 ARSNZ SRS; Marjan Krevh, Oskar Rotovnik, izjavi, v AMNOM. 1 0 1 Povelje višjega vodje SS in policije v XVIII. vojnem okrožju z dne 2. de­ cem bra 1943 in druga povelja za akcijo Snežni metež, vsa v zborniku NOV, 413 VI/9, dok. 166 do 169; Ferenc, Kapitualcija Italije inNOB, stran 659 do 661, 649, 648; Fajdiga; Zidanškova brigada, stran 35, 36, 149. 1 0 2 Lojze Penič, Partizansko Pohorje, 1973, stran 20; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 35. 103 Poročilo orožniške postaje Oplotnica z dne 4. decem bra 1943; Milan Ivanuša-Vencelj; Špur, Pohorski odred, stran 73, 74, vse v AMNOM. 1 0 4 ARSNZ SRS; Ernest Vobovnik, Ivo Skerlovnik, Rozika Vbrčko, Darinka Gabrovec-Miklavčeva, izjave; Špur, Pohorski odred, stran 74— 76, vse v AMNOM. 1 0 5 Ernest Vobovnik, Ivo Skerlovnik, Mira Kresnik, p. d. Jakobova, izjave v AMNOM. 106 Ernest Vobovnik, Ivo Skerlovnik, Jakob Mihelič-Savo.i Ivan Gregorc- Sej, izjave v AMNOM. 1 0 7 Ernest Vobovnik, Ivo Skerlovnik, Darinka Gabrovec-Miklavčeva, Mira Kresnik-Jakobova, Ivan Gregorc-Sej, Jakob Miheli^ Savo, izjave; Špur, Pohor­ ski odred, stran 79, vse v AMNOM. 108 Poročilo orožniške postaje Ribnice na Pcjhorju z dne 12. decem bra 1943; Ernest Vobovnik, Ivo Skerlovnik, Jakob Mihelič-Savo, Špijr, Pohorski od­ red, stran 80, 81, vse v AMNOM. 1 0 9 Franc Pinter, Eva Mernik, izjavi v AMNOM’ l io Ferenc, Kapitulacija Italije in NOB, stran 659-661; pordčilo bojne sku­ pine »Jug« o akciji Snežni metež od 6. do 10. decem bra 1943, Zbornik NOV VI/9, dok. 180; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 36, 37. 1 1 1 Poročilo orožniškega okrožja M aribor z dne 12. decem bra 1943 orož­ niškemu glavarstvu Maribor, v AMNOM. 1 1 2 Ivo Skerlovnik, ustni vir; Franjo Ladinik, izjava; Špur, Pohorski odred, stran 81-84, oboje v AMNOM. 1 1 3 Ernest Vobovnik, ustni vir; poročili orožniške postaje Marenberg (Radlje ob Dravi) z dne 12. in 13. decem bra 1943; poročili orožniške postaje Vu­ zenica in okrajnega orožništva M aribor z dne 13. decem bra 1943, vsa v AMNOM; poročilo orožniške postaje Marenberg; poročilo zveznega vodje Šta­ jerske domovinske zveze; poročilo kom andanta varnostne policije in varnost­ ne službe na Spodnjem Štajerskem, vsa z dne 14. decem bra 1943, Zbornik NOV, VI/9, dok. 185, 187 in 188. 1 1 4 Pismo Janeza Artača-Jana in Ivana Rojca-Bogdana z dne 12. decem bra 1943 obveščevalki Betki Pušnik iz Dovž; Jože Hren-Aki, Jakob Mihelič-Savo, Jo­ že Praprotnik, izjave, vse v AMNOM. Admiral JLA Jože Praprotnik navaja, da je v napadu na Dovže padel minometalec Gašper, harm onikar iz Kotelj. Bržčas se moti. Verjetno ima prav takratni kom andir Aki, ki se je z domačinom Iva­ nom Planincem-Ludvikom poznal še iz Savinjske doline. 1 1 5 Telefonsko poročilo orožniške postaje Mislinja; poročilo zveznega vod­ je Štajerske domovinske zveze; poročilo kom andanta varnostne policije in var­ nostne službe na Spodnjem Štajerskem; zapisnik Štabnega razgovora v Mari­ boru, vse z dne 14. decem bra 1943, Zbornik NOV, VI/9, dok. 186, 187, 188, 189. 1 1 6 Polkovnik Franc Gašperlin-Mihec, Jože Hrövat-Maks, izjavi v AMNOM. 1 1 7 Poročilo orožniške postaje Ribnica na Pohorju z dne 16. decem bra 1943; Ernest Vobovnik, Ivan Gregorc-Sej, Jakob Mihelič-Savo, Mira Kresnik- Jakobova, izjave, vse v AMNOM. 414 1 1 8 Poročilo zveznega vodje Štajerske domovinske zveze z dne 16. decem­ bra 1943, Zbornik NOV VI/9, dok. 191; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 38, 39. 1 1 9 ARSNZ SRS; Dušan Spindler-Martin, spomini; Romana Kipa-Kerenči­ čeva, Milena Bac-Bokša-Boža, Mira Kresnik-Jakobova, Ernest Vobovnik, izja­ ve; Špur, Pohorski odred, stran 87, 88, vse v AMNOM; Ostrovška, Kljub vsemu odpor II, stran 161, 162, 163. 1 2 0 Poročila okrajnega orožništva M aribor z dne 16. in 17. decem bra 1943 orožniških postaj Ribnica in Lovrenc na Pohorju z dne 16. decem bra 1943, vsa v AMNOM. 1 2 1 ARSNZ SRS; Maksim Peklar-Fonzi, Jože Praprotnik, Janko Lupša-Da- nilo, Franc Žigart-Vitez, Franc Gašperlin-Mihec, izjave; Špur, Pohorski qdred, stran 89, 90, vse v AMNOM. 1 2 2 ARSNZ SRS; Jože Gologranc-Jurček, Ernest Vobovnik, Franc Žigart-Vi­ tez, Viktorija Miklavc, Darinka Miklavc-Gabrovec, izjave v AMNOM; Fajdiga, Zidanškova brigada, str. 36-37. 1 2 3 ARSNZ SRS; Poslovnila pisma žrtev za svobodo, stran 442,443. Norbert Prevolšek-Triglav je postal po prihodu k sovražniku gestapovski raztrganec. Hodil je v patrulje in hajke za partizani in ovajal njihove sodelavce. Leta 1945 je zbežal čez mejo, sedaj živi v Kanadi (ARSNZ SRS in Franc Žigart-Vitez, izjava v AMNOM). 1 2 4 Tone Ferenc, ustni vir; okrožnica je v AIZDG. 1 2 5 Poročila okrajnega orožništva M aribor z dne 19., 20., 21. decem bra 1943; orožniške postaje Zreče z dne 23. in 24. decem bra 1943; Špur, Pohorski odred, stran 92, vse v AMNOM. 1 2 6 Maksim Peklar-Fonzi, Ivo Skerlovnik, Ema Rošar, izjave; Špur, Pohor­ ski odred, stran 91; vse v AMNOM. 1 2 7 Poročilo orožniške postaje Ribnica na Pohorju z dne 24. decem bra 1943; Ernest Vobovnik, Ivo Skerlovnik, Jakob Mihelič-Savo, izjave; Špur, Po­ horski ored, stran 92, vse v AMNOM. 1 2 8 Poročilo partbiroja Pohorskega odreda z dne 22. decem bra 1943, v AMNOM. 1 2 9 Karel Forte, Pretirane predstave o plavi gardi na Štajerskem, tipkopis 1984 pri avtorju Karlu Forteju (dalje navajam Forte, Pretirane predstave o pla­ vi gardi); Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 145-164. 1 3 0 Tone Ulrih-Kristl, dr. Franc Polh-Izak, Ferdo Štibler-Ivan, izjave v AMNOM; Ževart, NOB v Šaleški dolini, stran 407, 408, 460, 461. 1 3 1 Nedatirano poročilo štaba 2. bataljona Pqhorskega odreda (verjetno konec decem bra 1943 ali v začetku januarja 1944) Petru Stantetu-Skali, v AIZDG. 1 3 2 Mira Kresnik-Zapečnikova, izjava v AMNOM; Špur, Pohorski odred, stran 93, 94. 1 3 3 Žolnir, Borba za Pohorje. Večer 28. julija 1954; Fajdiga, Zidanškova bri­ gada, stran 41. 1 3 4 Poročilo orožniške postaje Ribnica na Pohorju z dne 29. decem bra 1943; Mira Kresnik (Zapečnikova), Slava Gruden (Vogrinčeva), izjavi, vse v AMNOM. 1 3 5 ARSNZ SRS. 415 1 3 6 ARSNZ SRS; poročilo orožniške postaje Ribnica na Pohorju z dne 29. decem bra 1943, v AMNOM. 1,7 Jakob Mihelič-Savo, izjava; Špur, Pohorski odred, stran 98, 99, oboje v AMNOM. 1 3 * Poročilo orožništva okraja Ptuj z dne 25. decem bra 1943; Marija Toma­ žič, Ida Golob, Linka Ksela-Jasna, izjave, vse v AMNOM. 1 3 9 Poročilo orožniške postaje Ribnice na Pohorju z dne 29. in poročilo Radlje ob Dravi z dne 28. decem bra 1943; Špur, Pohorski odred, stran 92, vse v AMNOM. 1 4 0 Poročilo orožniške postaje Podgorje z dne 31. decem bra 1943; Špur, Po­ horski odred, stran 98, vse v AMNOM. 1 4 1 Poročila orožniških postaj Šmartno pri Slovenjem Gradcu z dne 29. de­ cem bra 1943, Slovenj Gradec in Ribnica na Pohorju z dne 30. decem bra 1943; vsa v AMNOM. 1 4 2 Poročili orožniških postaj Radlje ob Dravi z dne 30. in 31. decem bra ter Vuzenica z dne 31. decem bra 1943; Špur, Pohorski odred, stran 97-99, vse v AMNOM. 1 4 3 Boris Cižmek-Bor, Ivan Uranič-Drago, ustna vira; Špur, Pohorski od­ red, stran 94-95, vse v AMNOM; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 41, 42; Žol­ nir, Borba za Pohorje. Večer, 28. julija 1954. 1 4 4 Poročilo orožniške postaje Vuzenica z dne 1. januarja 1944; Pavle Sirk- Bregar, Slavka Vogrinc, Jože Štiftar-Božič, Alojz, Ančka in Lojzka Peruš; izjave, vse v AMNOM. 1 4 5 Ivo Skerlovnik, ustni vir; Helena Polenik-Jelka, Slavko Petan-Nace, Mi­ lica Sotler (Miheličeva), izjave; Špur, Pohorski odred, stran 100, vse v AMNOM. 1 4 ( 1 Poročili orožniških postaj Šmartno pri Slovenjem Gradcu z dne 31. de­ cem bra 1943 in Mislinja z dne 1. januarja 1944, vse v AMNOM. 1 4 7 ARSNZ SRS; Ema Mernik, Franc Pinter, Milena Bokša-Boža, Manica Kipa-Kerenčičeva, Dušan Spindler-Martin, Maks Gašparič-Šandor, izjave; Pa­ vel Mikek, življenjepis, vse v AMNOM. Zevart, Po sledovih NOV, 1962, stran 17, 18; Poslovilna pisma žrtev za svobodo 1969, stran 390, 399. 1 4 8 Povelje orožniškega glavarstva M aribor o bojni pripravljenosti z dne 5. januarja 1944, kjer je navedeno tudi številčno stanje Steindlovega lovskega od­ reda 240 mož, v AIZDG; Ferenc, W ehrmannschaft. Letopis muzeja NO LRS, stran 119 do 121. 1 4 9 Steindlov nedatiran letak; Prisilnim rekrutirancem pohorske tolpe! v AMNOM. 1 5 0 Ivo Skerlovnik, Jakob Mihelič-Savo, Ernest Vobovnik, Pavle Sirk-Bre- gar, Izjave; Špur, Pohorski odred, stran 100, vse v AMNOM; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 42. 1 5 1 Alojz Vindiš-Dunda, izjava v AMNOM. 1 5 2 Maksim Peklar-Fonzi, Ivo Skerlovnik, Dominik Zakržnik-Žani, Marjan Krevh, Ernest Vobovnik, Jakob Mihelič-Savo, izjave; Špur, Pohorski odred, stran 100-103, vse v AMNOM; Fajdiga, Zidanškova brigada stran 42. 1 5 3 Poročilo štaba IV. operativne cone z dne 17. januarja 1944, zbornik NOV, V I/10, dok. 97; Maksim Peklar-Fonzi, Alojz Vindiš-Dunda, izjavi v AMNOM. 1 5 4 ARSNZ SRS. 416 1 5 5 Oskar Verdnik, življenjepis v AMNOM; Poslovilna pisma žrtev za svo­ bodo, 1969, stran 381. IS b Povelje višjega vodje SS in policije v 18. vojnem okrožju z dne 24. feb­ ruarja 1944, Zbornik NOV, V I/11, dok. 137. IS 7 Povelje orožniškega glavarstva M aribor o bojni pripravljenosti z dne 5. januarja 1944, v AIZDG. 1 S ! i Ivo Skerlovnik, Pavle Sirk-Bregar, Jakob Mihelič-Savo, Ivan Marzel-Mi- jo, izjave v AMNOM; Dominik Zakržnik-Žani, ustni vir. 1 5 9 Franta Komel, Jože Gologranc, Ivo Skerlovnik, izjave v AMNOM; Faj­ diga, Zidanškova brigada, stran 42. 1 6 0 Romana Kipa-Kerenčičeva, Milena Bac-Boža (Bokša), izjavi; Dušan Špindler, spomini, vse v AMNOM; Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, 1981, stran 166-169. 1 ( 1 1 Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, III in IV, Ljubljana 1973; Karel Forte-Marko Selin, Nič več strogo zaupno, I, II, 1978; Mirko Fajdiga, Zidanškova brigada, 1975; Milica Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, 1981; Lado Ambrožič-Novljan, Pohod štirinajste, Ljubljana 1978; Karel Forte, Pretirane predstave o plavi gardi na Štajerskem. Tipkopis je napisan leta 1984 na osnovi partizanskega in sovražnikovega gradiva, pričevanj udeležencev NOV ter lite­ rature. Hrani ga avtor Karel Forte. I6’ Forte, Pretirane predstave o plavi gardi, stran 7, 8, 87. Itx ' Razkrinkajmo in uničimo plavo gardo, v AMNOM; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 153, 154; Forte, Pretirane predstave o plavi gardi, stran 5, 6. 1 6 4 Bogdan Žolnir, Pavle Žaucer-Matjaž, izjavi v AMNOM; Pavle Zaucer- Matjaž, Dr. Franc Sušnik-osemdesetletnik, Vestnik koroških partizanov, Ljub­ ljana decem bra 1978, stran 79, 80. 1 6 5 Ostrovška, Kljub vsemu odpor, II, stran 168. I ( ,< 1 Manica Kipa-Kerenčičeva, izjava v AMNOM. 1 0 7 Forte, Pretirane predstave o plavi gardi, stran 17, 18. IM Rehabilitacijski sklep vrhovnega sodišča SR Slovenije I Kr. 26/77-3 z dne 28. decem bra 1977 in okrožnega sodišča v Ljubljani K 64/78-3 z dne 13. februarja 1978 v zadevi Dušan Špindler, Maks Gasparič, Gizela Špindler, Pepca Špindler in Ivan Nemec; Bogdan Žolnar, Alojz Slemnik-Zvone, izjavi, vse v MNOM; Lojzka Pavlin-Cvetka, Zvezda v bukvi - spomin na partizana Poldeta (Polde Eberle-Jamski), TV-15, 20. oktobra 1983. 1 6 4 Forte, Pretirane predstave o plavi gardi, stran 14, 15, 16, 19, 57, 59, 60. 1 7 0 Zapisnik štabnega razgovora z dne 1. novembra 1943; povelje vodje ver- manšafta Štajerske domovinske zveze z dne 8. novembra 1943 za ustanovitev vermanšaftskega bataljona Mitte; zapisnik štabnega razgovora z dne 16. no­ vem bra 1943 v Mariboru; priloga k povelju za akcijo Snežni metež z dne 2. de­ cem bra 1943; poročilo zveznega vodje Štajerske domovinske zveze z dne 16. decem bra 1943; povelje višjega vodje SS in policije v 18. vojnem okrožju z dne 21. decem bra 1943 za pomiritev Gorenjske in Spodnje Štajerske, Zbornik NOV VI/8, dok. 178, 204, 213; VI/9, dok. 167, 191, 201. 1 7 1 Forte, Pretirane predstave o plavi gardi, stran 85. I7- Peter Tomazin-Skala, Ivan Uranič-Drago, Lojze Slemnik-Zvone, Bog­ dan Zolnar, izjave v AMNOM; Karel Forte, Ivan Tlaker-Luka, ustna vira; Kro­ nika NOB Slovenj Gradec, Šentjanž, Otiški vrh, Dravograd, v Koroškem pokra­ 417 jinskem muzeju revolucije; Forte, Pretirane predstave o plavi gardi, stran 26, 27. Dokončno objektivno oceno o Jamniku, Skočirju in Slemniku je težko posre­ dovati, saj ni za to dovolj izvirnih verodostojnih dokumentov. Večina aktivis­ tov in borcev jih ocenjuje pozitivno. Vedo pa tudi povedati, da na zaslišanjih niso nič priznali. 1 7 3 Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 155. Več o plavi gardi in gestapu od strani 145 do 164. 1 7 4 Ivan Tlaker-Luka, izjavi 1. aprila 1968 in 9. januarja 1971, v AMNOM ter ustni vir 6. aprila 1984; Forte, Pretirane predstave o plavi gardi, stran 30. 1 7 5 Vinko Vukovič-Guzej, izvleček zapisnika na gestapu z dne 8. januarja 1944; Vukovičev zapisnik pri Urbancu z dne 4. januarja 1944, oboje v ARSNZ SRS; Janko Lupša-Danilo, Dušan Špindler, izjavi v AMNOM; Forte, Pretirane predstave o plavi gardi, str. 30-40, 59, 67, 68, 82, 86. Poslovilna pisma žrtev za svobodo, 169, stran 387, 390; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 155, 159. 1 7 6 Vinko Vukovič-Guzej, zapisnik o zaslišanju z dne 4. januarja 1944; izvle­ ček zapisnika o zaslišanju na gestapu z dne 8. januarja 1944 in drugo gradivo o njem kot gestapovskem agentu; Bogomir Hirš, poročilo pokrajinske komi­ sije VOS z dne 16. novem bra 1943, vse v ARSNZ SRS. 1 7 7 Forte, Pretirane predstave o plavi gardi, stran 8, 9. 1 7 8 Janko Lupša-Danilo, Jože Štiftar-Božič, izjavi v AMNOM; Forte, Preti­ rane predstave o plavi gardi, str. 31-33. 1 7 9 Jože Štiftar-Božič, ustni vir in izjava; Mira Kresnik-Zapečnikova, kjava, obe v AMNOM. 1 8 0 Janko Lupša-Danilo, izjava v AMNOM; Forte, Pretirane predstave o pla­ vi gardi, stran 32-35. 181 Poročilo sekretarja pokrajinskega komiteja KPS za severno Slovenijo zdne 19. januarja 1944; poročilo člana pokrajinskega komiteja z dne 18. januar­ ja 1944; obe v ACK ZKS, Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 155-158. 1 8 2 Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 157, 161. 1 8 3 Forte, Pretirane predstave o plavi gardi, stran 85-88: Nemačka obaveš- tajna služba, Beograd 1957/III, stran 253; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 157; Dušan Špindler, spomini, v AMNOM. 1 8 4 Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 157-164. 1 8 5 Jože Štiftar-Božič, Franc Žigart-Vitez, Ivo Skerlovnik, izjave v AMNOM; Špur, Pohorski odred, stran 103-106. 1 8 6 Anton in Verica Ločnikar, Ivo Skerlovnik, izjave v AMNOM; Špur, Po­ horski odred, stran 106-108. 1 8 7 Franc Žigart-Vitez, izjava v AMNOM. 1 8 8 Marija Tomažič, izjava v AMNOM. 1 8 9 Odredba štaba Pohorskega odreda z dne 5. januarja 1944, v ARSNZ SRS. 1 1 ) 0 Ivo Skerlovnik, izjava v AMNOM. 1 9 1 Ivo Skerlovnik, izjava; Špur, Pohorski odred, stran 108, oboje v AMNOM. 1 9 2 Anton Ločnikar, izjava v AMNOM. 1 9 3 Telefonsko poročilo orožniškega glavarstva M aribor z dne 5. januarja 1944 višjemu vodji SS in policije v 18. vojnem okrožju, v AIZDG. 418 1 9 4 Ernest Vobovnik, izjava v AMNOM; Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 44, 45. 1 9 5 Ernest Vobovnik, Ignac Kajzer-Nace, Anica Zorko-Ladinekova, Franc Bart-Edo, izjave v AMNOM. 1 9 6 Ivo Skerlovnik, izjava v AMNOM. 1 9 7 Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 45. 1 9 8 Ernest Vobovnik, Ivo Skerlovnik, Jože Vančo, Ivan Lakovšek-Rok, Fra­ njo Krpač-Hubert, Anton Gologranc-Maks, Marija Ladinek-Majda, Ignac Kaj- zer-Nace, Avgust Šmon, Jelka Vrhovšek-Elčka, Tone Vrhovšek-Oskar, izjave, vse v AMNOM. 1 9 9 Bogdan Žolnir, Partizanski tisk ob Meži, Mislinji in Dravi. M aribor 1962 (dalje navajam Žolnir, Partizanski tisk), stran 31-45, 62-65. 2 0 0 ; Ludvik Mlinarič-Ivanov, ustni vir, Jože Mekinda-Franci, Komandant Stane išče Pohorski bataljon, TV-15 7 in 21. marca 1963, 4. in 20. aprila 1963, 9. in 24. maja 1963, 6. in 20. junija 1963 in 4. julija 1963; Fajdiga, Zidanškova bri­ gada, str. 15-17. 2 0 1 Žolnir, Partizanski tisk, stran 64, 67. 2 0 2 Tone Hudopisk-Zvone, Rudolf Hohkraut-Dolf, Bogomir Vastl-Božo ustni viri. 2 0 3 Franta Komel, ustni vir. 2 0 4 Linka Ksela-Jasna, izjava v AMNOM. 2 0 5 Žolnir, Partizanski tisk, stran 78, 79. 2 0 6 Žolnir, Partizanski tisk, stran 77. 2 0 7 Milko Golob-Jožko, izjava v AMNOM. 2 0 8 Franta Komel, ustni vir. 2 0 9 Ferdo Fischer-Mojka, izjava v AMNOM; Franta Komel, ustni vir; Žolnir, Partizanski tisk, stran 79; Ževart, NOB v Šaleški dolini, stran 406, 460. 2 1 0 Marjan Krevh, ustni vir, Žolnir, Partizanski tisk, stran 69-74. 2 ,1 Žolnir, Partizanski tisk, stran 82-85. 2 1 2 Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 53-68; Na navedenih straneh je ve­ liko nadrobnih podatkov, ki odred in brigado predstavijo celoviteje. 2 1 3 Polkovnik Franc Gašperlin-Mihec, spomini, v AMNOM. 2 1 4 Fajdiga, Zidanškova brigada, stran 147 do 149. 419 P O V Z E T E K Za obsežno širše pohorsko operacijsko območje je po pad­ cu Pohorskega bataljona 8. januarja 1943 nastopilo izjemno tež­ ko leto 1943. Tako kot sovražnik, so se strateške pomembnosti Pohorja zavedali tudi partizani na čelu s štabom IV. operativne cone in pokrajinskim komitejem KPS za severno Slovenijo. Z ustanovitvijo čete 5. aprila 1943 na Koroškem, kije pričela svo­ jo uspešno dejavnost 7. aprila na Pohorju, je bila pretrgana tri­ mesečna kriza na tem območju. V dobrem mesecu je četa po­ rasla na 18 borcev, pridobila je nekaj orožja, streliva, opreme, zlasti pa je uspela vliti prebivalstvu upanje in pogum za nadalj­ nji narodnoosvobodilni boj. Z okrepitvijo 27 borcev in starešin iz cone se je 10. maja 1943 razvila v bataljon, ki je na ta dan štel 44 borcev. To je bil pom em ben dogodek, saj se je sedaj nadalje­ val boj za obvladovanje Pohorja. V tem času je na zahodu cone uspešno deloval Kamniško-savinjski odred s tremi bataljoni, na vzponu pa je bil tudi Koroški bataljon. V treh mesecih svoje dejavnosti je drugi Pohorski bataljon porastel na prek 100 bor­ cev, nekaj pa jih je poslal na terensko politično delo in na ku­ rirske zveze. Za uspešno delovanje se je povezal na vse strani, celo do Gorenjske, Gradca in Dunaja, največ novincev je dobi­ val z območja Maribora, Slovenskih goric in z Dunaja. Bataljo- nove manjše enote so vršile akcije in širile upor tudi v prostoru med Poljčanami, Ponikvo in Frankolovim. Nacisti so zaman or­ ganizirali proti bataljonu štiri večje hajke in razglasili po Him- mlerjevem ukazu junija 1943 Spodnjo Štajersko in Gorenjsko za območji protipartizanskega bojevanja. Zaman je bilo tudi okrepljeno nasilje, kot tudi okrepljeno delovanje sovražniko­ vih oboroženih formacij. Bataljon je obračunal z nekaj gestapovci, ki so s svojimi iz­ dajalskim delom veliko pripomogli k sovražnikovim uspehom in njegovemu nasilju. Nagel razvoj bataljona in vzpon njegove vojaške in politične dejavnosti je žal pretrgalo povelje glavnega štaba NOV in PO Slovenije, koje m oral 8. avgusta 1943 s Pohor­ ja na Moravško oziroma na Dolenjsko. Ta poteza verjetno ni bi­ la dovolj premišljena, saj je na Dolenjsko prišlo po kapitulaciji Italije od okoli 80 le približno 50 borcev, ki bi jih tam lažje po­ grešali kot na Pohorju. Na Dolenjsko je šel s Pohorja tudi Ko­ 421 roški bataljon ter pustil na Koroškem manjšo četo. Pred obema bataljonoma je šla avgusta na Dolenjsko kmalu po svoji usta­ novitvi (6. avgusta 1943) tudi Šlandrova brigada in namesto ukinjenega štaba IV. operativne cone je sedaj vodil na njenem območju pet čet in minerskih vod štab Štajerskega odreda. Na Pohorju je ostala četa 22 slabo oboroženih borcev. V po­ vezavi z mnogimi sodelavci v Mariboru, okolici, v Slovenskih goricah in drugod je prispevala k širjenju osvobodilnega giba­ nja. Sovražnik jo je hotel sredi avgusta z večjo hajko uničiti, vendar je udaril v prazno. Četa je izvedla nekaj manjših uspeš­ nih vojaških akcij, toda z velikim pritokom novincev z Dunaja, iz Slovenskih goric, M aribora in od drugod so se začele na Po­ horju spričo pomanjkanja orožja, opreme, oblačil, obutve, zdravil, prehrane, vodilnega kadra in še marsičesa hude težave. Nekaj dezerterjev je pričelo izdajati in gestapo je z uspehom razbijal organizacije gibanja. Padlo je več postojank in precej sodelavcev v M ariboru in drugod. Od konca septem bra so se zaradi vdorov bistveno poslabšale zveze z Mariborom, odklo­ niti so celo morali pritok novincev iz Slovenskih goric, okoli 45 borcev Srbov in Hrvatov so zaradi omilitve težav poslali k hr­ vaškim partizanom. Do pozitivnega preobrata na Pohorju je prišlo z obnovo dru­ gega Pohorskega bataljona v začetku oktobra 1943. Iz Savinjske doline so se vrnili funkcionarji bataljona Harkov, Komel, Vin­ ter in še nekateri z dvema desetinama borcev, ki sta prinesli tu­ di dodatno orožje. Začelo se je obdobje partizanskega poleta. Medtem se je v Savinjsko dolino z Dolenjskega vrnil tudi bata­ ljon Šlandrove brigade, ki je postal osnova za konec septem bra obnovljene brigade. Na novo je bil ustanovljen tudi štab IV. operativne cone. Z okrepljeno vojaško in politično dejavnostjo je obnovljeni Pohorski bataljon kmalu prekrižaril svoj opera­ cijski prostor in obnovil tudi številne zveze na terenu. Njegove manjše enote ali patrulje so hodile v akcije tudi južno od Slo­ venskih Konjic, na Koroško, na območje Maribora, vodstvo ba­ taljona pa se je povezovalo s slovenjegoriškim in ptujskim ob­ močjem. K zboljšanju delovanja bataljona so pripomogli tudi predstavniki IV. operativne cone in pokrajinskega komiteja, ki - so bataljon oktobra obiskali. V dogovoru z njimi je bataljon po­ slal na terensko politično delo več svojih najsposobnejših bor­ cev. Z m iniranjem rudnika prem oga v Starem trgu, uničenjem 422 štirih železniških postaj, z okrepljenim vojaško-političnim de­ lovanjem na terenu in likvidacijo nekaj gestapovcev seje bata­ ljon v enomesečni dejavnosti kar obetavno uveljavil. Zaradi kapitulacije Italije je šlo nekaj okupatorjevih enot s Štajerskega na Dolenjsko. To je za svojo oktobrsko in novem­ brsko ofenzivno dejavnost izkoristila Šlandrova brigada, za svoj hitrejši razvoj in okrepljeno dejavnost pa Pohorski in Ko­ roški bataljon. Da bi zavrli Šlandrovo brigado, so proti njej us­ merili vermanšaftska bataljona Ost in Süd, proti Pohorskemu in Koroškemu bataljonu pa vermanšaftski bataljon Nord, usta­ novljen konec oktobra 1943. Vogt je 1. novembra poročal o opredelitvi prebivalstva na Štajerskem, Gorenjskem in Koroš­ kem za OF, o množičnem odhodu vojaških obveznikov k par­ tizanom ter poudaril, da se bo potrebno zaradi resnosti polo­ žaja lotiti odločilnih ukrepov. Da bi na Pohorju še bolj okrepil partizansko dejavnost, je štab cone sem poslal iz Šlandrove brigade en bataljon in 4. no­ vembra 1943 ustanovil Pohorski odred. To so bile tudi prve pri­ prave za ustanovitev načrtovane brigade na Pohorju. Dva bata­ ljona Pohorskega odreda sta dejavnost več kot podvojila. Us­ pešna akcija pri Prelogah in na Prihovi, napad na Zreče, akcija pri Sokolskem dom u in Ruški koči, poraz vermanov na Hudi­ nji, akcije na prometne zveze v Dravski in Mislinjski dolini ter druge, so naciste hudo vznemirjale. Iz težav jih tudi ni mogel re­ šiti vermanšaftski bataljon Mitte, ki so ga za boje proti odredu ustanovili sredi novembra 1943, niti na novo ustanovljeni štirje orožniški akcijski vodi. Potem so zbrali za ofenzivo Schneeges­ töber proti odredu blizu 5000 mož in ker so jo partizani izigrali, je tudi ta od 6. do 9. decem bra 1943 udarila v prazno. Takoj za tem so želeli z ofenzivo uničiti Šlandrovo brigado, toda tudi tu so bili neuspešni. Z obnovo stikov odreda z mariborskim in radgonsko-ljutomerskim okrožjem sredi decem bra je kazalo na še večje uspehe. Toda štab odreda je po pretiranih ocenah o nevarnosti pred plavo gardo in gestapom te zveze pred novim letom pretrgal in se potem skupno z organi VOS preveč ukvar­ jal s preganjanjem plave garde v enotah in na terenu, ki je po poznejših ugotovitvah sploh ni bilo ali pa je šlo samo za njene nepomem bne pojavne oblike. Težave s pretiranim i predstava­ mi o plavi gardi so potem pestile pohorsko partizanstvo še do 423 Območja dejavnosti pohorskih partizanov o d 7 . aprila 1943 d o 8 . januarja 1944 marca 1944, ko je~to vprašanje ustrezno razrešil centralni ko­ mite KP Slovenije. Kljub različnim nepredvidljivim težavam, s katerimi se je bilo potrebno spopadati, je odred nezadržno napredoval kot tudi osvobodilno gibanje na njegovem območju nasploh. Na­ sprotno pa je sovražnik čedalje bolj tonil v brezupno krizo. Steindl je ocenil stanje 16. decem bra 1943: »Dejavnost banditov je od |unija 1941 zdaj dosegla svoj vrhunec. Položaj je zelo re­ sen ...« V dneh po novem letu 1944 se je odred še trikrat ostro spopadel s sovražnikom. Najostrejši spopad, ki je trajal 3. ja­ nuarja nekaj ur, je bil na območju Turičnika do Male Kope. Sklenemo lahko, da so Pohorski partizani od padca Pohor­ skega bataljona do ustanovitve brigade izvedli veliko vojaških političnih in ekonomskih akcij. Uspešno so spodbujali in orga­ nizirali prebivalstvo v boju proti okupatorju. Mnogim vojaškim obveznikom so omogočili, da so se izognili smrti v nacističnih vojaških formacijah, mnogim vojakom, da so iz njih dezertirali, šli med partizane, mnogim domoljubom in aktivistom, da so se z odhodom v partizane rešili zaporov, koncentracijskih tabo­ rišč in nekateri tudi smrti. Sovražniku so prizadejali škodo na vojaškem, političnem in gospodarskem področju nase pa so ve­ zali precejšnje njegove sile. Zasluga pohorskih partizanov, te­ renskih aktivistov, prebivalstva, ki je v gibanju množično sode­ lovalo, zlasti Pohorskega odreda, štaba cone in koroških bor­ cev je, da je bilo mogoče po enoletnih bojih in žrtvah ta trud 8. januarja 1944 kronati z ustanovitvijo Zidanškove-Pohorske brigade pri Sv. Primožu na Pohorju, ki je potem še uspešneje nadaljevala boj do osvoboditve in zmage socialistične revolu­ cije. 425 PREGLED VOJAŠKIH IN DRUGIH AKCIJ TER POMEMBNEJŠIH DOGODKOV OBDOBJE OD PADCA POHORSKEGA BATALJONA 8. JANUARJA 1943 DO 5. APRILA 1943 8. marca je skupina borcev s kom andantom Francom Roz- manom-Stanetom razorožila v Dovžah nemškega orožnika in s tem pridobila avstrijsko puško, strelivo in pištolo. Potem je v Zgornjem Doliču napadla in prepodila devetčlansko orožniško enoto. Ob tem je ubila poveljnika orožniške postaje na Mislinji ter zaplenila brzostrelko in dve avstrijski puški s precej streli­ va. Isti večerje skupina odvzela v Doliču trem dopustikom puš­ ke in uniforme. 13. m arca je Stanetova skupina ustrelila v Razborškem jar­ ku na Pohorju gestapovskega sodelavca Antona Kotnika iz Raz­ borce na Pohorju. 13. marca so gestapovci vdrli v stanovanje partizanskega so­ delavca Jožeta Podrgajsa v M ariboru v Leningrajski 4. V obo­ roženem spopadu so med drugimi prijeli tudi pohorskega par­ tizana Janka Pihlerja-Dona ter ga 1944 obglavili, medtem ko so Podrgajsa isto leto ustrelili. 14. marca je Stanetova skupina razdelila kmetom na Resni­ ku nekaj letakov. 25. m arca je dobila Stanetova skupina v Veliki Mislinji od dopustnika Stanislava Koprivnikarja vojaško puško s streli­ vom, oprem o in uniformo. OBDOBJE POHORSKE ČETE OD 5. APRILA 1943 DO 10. MAJA 1943 5. aprila je štab IV. operativne cone ustanovil na Lužah na pobočju Pece enoto 14 borcev, ki se je razvila v drugo Pohorsko četo. 5. aprila je policijska enota na Lužah na pobočju Pece na­ padla Koroški bataljon in na novo ustanovljeno Pohorsko četo. Padel je njen kom andir Miha. 11. aprila je odnesla četa Ivanu Javorniku na Brdah na Po­ horju nemško vojaško uniformo in škornje. 426 12. aprila so dobili pohorski partizani Linka Ksela-Jasna, Tone Olstrak-Zvonko in Hinko Urlep-Dnjeper v Lobnici pri Ru­ šah pri' Kovšetu in Marincu po eno lovsko puško. Proti sredi aprila je našla četa v skrivni zemljanki prvega Po­ horskega bataljona blizu dvajset pušk in nekaj streliva. Sredi aprila so se Jasna, Zvonko in Dnjeper spopadli z orož­ niško patruljo med Bezeno in Bistrico pri Rušah. 19. aprila so spremljevalci kom andanta Franca Rozmana- Staneta s Francem Zalaznikom-Leonom obešali partizanske le­ take v Lukanji in v Cezlaku. 20. aprila je četa v Šentilju pod Turjakom ustrelila zagrize­ nega nacističnega učitelja. 21. aprila so partizani delili letake kmetom na Planini nad Zrečami. 24. aprila je četna patrulja zažgala pri vaškem vodji Štajer­ ske domovinske zvere v Golovabuki ves nacistični arhiv. 24. aprila je dobila četna patrulja pri Mihi Hartm anu v Hu­ dem kotu radijski sprejemnik. 24. aprila so Jasna, Zvonko in Dnjeper uničili pri Rušah že­ lezniške signalne naprave ter prerezali telefonski vod. 27. aprila sta dva partizana trosila letake na območju Črne­ ga vrha in pod Ribniškim sedlom. Konec aprila sta delila Jasna in Zvonko letake od Haloz do Hoč in Ruš. 30. aprila so partizani odvzeli na Brdah rezervnemu policis­ tu uniformo in čevlje, v Kotu pa trem kmetom tri vermanšaft- ske uniforme. Tu so domačinom razdelili nekaj letakov. 30. aprila na 1 . maj je četa v počastitev praznika dela zažgala planinsko kočo pri Treh kraljih, zgradbo nacistične Štajerske domovinske zveze pod Št. lijem pod Turjakom. To noč je tudi prižgala kres nad Dovžami in delila letake v Kotu. 9. maja se je pridružil četi na Razboru borec z vojaško puš­ ko. 9. maja je prišlo na Pohorje iz Kamniško-Savinjskega odre­ da 27 borcev in starešin. S seboj so prinesli puškomitraljez in okoli 7 pušk. 427 OBDOBJE DRUGEGA POHORSKEGA BATALJONA OD 10. MAJA DO 8. AVGUSTA 1943 10. maja so partizani po nalogu IV. operativne cone ustano­ vili na Pungartu na Pohorju drugi Pohorski bataljon. 12. maja sta se pri Rušah spopadla dva partizana z nacistič­ nim funkcionarjem. Eden od njiju ga je s pištolo ranil v roko. 22. maja je bataljon požgal osnovno šolo na Resniku. 25. maja je Pohorski bataljon odvzel kmetom na Resniku in Skomarju 7 vermanšaftskih uniform. 27. maja so partizani delili na Smolniku letake. 28. maja je Pohorski bataljon obsodil na sm rt gestapovske­ ga sodelavca Filipa Vodovnika iz Rakovca na Pohorju in mu odvzel lovsko puško. 30. maja je približno petnajst partizanov napadlo pri Veli­ kem Vrhu tri oborožene raztrgance in jih gonilo do Lukanje. 31. maja so partizani odvzeli kmetom pri Sv. Kunigundi (Gorenje) tri vermanšaftske uniforme. Konec maja je prinesel od Lautarja nad Josipdolom v bata­ ljon svojo vojaško puško Franc Žigart-Vitez. Konec maja so partizani pustili na Hudem vrhu nekaj leta­ kov. 31. maja je Franc Keber iz Hudega kota izročil partizanom lovsko puško. V začetku junijaje pridobil Tone Olstrak-Zvonko dve pištoli s strelivom. V tem času je dala Linka Ksela-Jasna v Rušah nekaj letakov Francu Kameniku, M artinu Konšaku in Mariji Hajnrih. V začetku junija je Harkovova skupina pridobila na širšem območju Ribnice nekaj pušk, streliva, uniform in drugih obla­ čil. 2. junija je skupina Borisa Vinterja uničila prostore Štajer­ ske domovinske zveze v Zrečah in iz njih odnesla okoli 30 ver­ manšaftskih uniform, pisalni stroj in druge reči. Od 2. do 5. junija je sovražnik izvedel z vojaštvom in vermani ter policijo na južnem in zahodnem Pohorju veliko hajko. Vin- terjeva skupina se je med njo um aknila jugozahodno od Zreč, Harkovova pa na območje Ribnice. V noči na 5. junij je Vinterjeva skupina bila v uspešni eko­ nomski akciji na območju Ljubnice in Skomarja, pridobila tudi vermanšaftsko uniformo. 428 Od 10. do 11. junija je sovražnik izvedel hajko na območju mislinjskega Pohorja. 11. junija se je s sovražnikom nad Dovžami med hajko spo­ padla manjša partizanska enota. 14. junija se je bataljonova enota spopadla z orožniki nad Vrelenkom nad Josipdolom. Zvečer je odnesla od Rakovih pri Sv. Primožu radijski sprejemnik. V noči na 24. junij je bataljon izvedel pri Sv. Kunigundi us­ pešen miting, nato pa požgal osnovno šolo. 24. junija so odnesli partizani Karlu Malcu s Planine nad Zrečami vojaško puško in opremo. 25. junija so odnesli partizani okupatorju iz graščine Har- tenštajn v Mislinjski dolini veliko oblačil, živeža in 5000-6000 RM. Konec junija je dobila skupina partizanov pri Bezjaku v Kumnu lovsko puško, precej živeža in 12.000 RM. Od 30. junija do 8. julija je sovražnik zaradi hajke razglasil na širokem območju okoli Planinske zaprto ozemlje. V noči na 2. julij so partizani dobili v Kumnu pri Bezjaku in Pavliču dve lovski puški. 5. julija, v času zaprtega ozemlja na Pohorju, so partizani de­ lili letake pisane v slovenščini in nemščini v Dovžah, na Jurgo- vem, v Mali Mislinji in na Razborci ter dobili nad Dovžami pri sodelavcu »Srčku« radijski sprejemnik. V začetku julija je prišel v Pohorski bataljon novinec Mak­ sim Peklar in prinesel s seboj puškomitraljez zbrojevko s tremi okvirji in s 150 naboji. 12. julija je bataljonska patrulja odvzela dvema dopustniko­ ma iz nemške vojske na Paki uniformi. 13. julija je del bataljona napadel na Krajgolišu 12 orožnikov in jih pregnal proti dolini. 14. julija je partizanska enota napadla razstrganca Ivana Plevnika (partizanski sodelavec) in Edija Blazinška. Slednjega so po zajetju pri Krajgolišu ustrelili in pridobili pištolo, Plevni­ ka pa izpustili. 18. julija so partizani dobili v Straži pri Mislinji od Jožeta Ta­ siča radijski sprejemnik. 19. julija je partizanska patrulja dobila od sodelavca Franca Šuligoja v Šentilju pod Turjakom pištolo, uniformo hitlerjev­ ske mladine, nekaj čevljev, usnja in precej čevljarskega orodja. 429 24. julija je dobila patrulja Pohorskega bataljona od Mihaela Ertla v M ariboru pištolo. 24. julija je enota Pohorskega bataljona od napadu na sku­ pino nemških vojakov pri gradu Gallenhofen pri Šmartnem pri Slovenj Gradcu ubila enega ter ranila enega vojaka. 25. julija je dobila patrulja v Šm artnem pri Slovenj Gradcu od dopustnika Avgusta Kaca vojaško puško, oprem o in unifor­ mo. 25. julija je skupina Ivana Zagernika-Joca vpadla v Sokolski dom ter odvzela sovražnikom brzostrelko in pet pištol s stre­ livom. V noči na 28. julij so partizani izvedli uspel miting na Sko­ marju. 29. julija je bataljonska patrulja ustrelila blizu Josipdola ges­ tapovca Luitpolda Sykoro in mu odvzela brzostrelko, pištolo, strelivo, bombo in daljnogled, v Lehnu pa je razdelila nekaj le­ takov. V noči na 31. julij so partizani razdelili nekaj letakov na ob­ močju Padeškega vrha in Boharine. 3. avgusta so partizani razdelili nekaj letakov gozdnim de­ lavcem nad Oplotnico. 5. avgusta je bataljon organiziral in izvedel uspešen miting v Tinju. 6. avgusta seje bataljon spopadel pri Treh kraljih z vermani in orožniki in jih prisilil k umiku. Ranjena sta bila Franc Žigart- Vitez in Milko Golob-Jožko. 7. avgusta se je spopadla patrulja Pohorskega bataljona in terenskih aktivistov z orožniško patruljo pri Turiški vasi. 8. avgusta je šla glavnina Pohorskega bataljona prek Koro­ ške na Moravško in Dolenjsko. Na Pohorju je ostala četa 22 par­ tizanov. 14. avgusta seje spopadel Pohorski bataljon, ki je bil takrat na pohodu na Koroško z vermani, policisti in orožniki pri Št. Florjanu nad Topolšico. V začetku septem bra seje spopadla predhodnica Pohorske­ ga bataljona, ki je bil na pohodu na Moravško pri Golici v Tu­ hinjski dolini s sovražnikom. Padel je Ignac Čad-Jur. OBDOBJE POHORSKE ČETE ŠTAJERSKEGA ODREDA OD 8. AVGUSTA DO ZAČETKA OKTOBRA Od 13. do 15. avgusta je sovražnik izvedel na širšem obm oč­ ju Pohorja veliko neuspešno vojaško akcijo. V njej se je četa spopadla v Kotu. Sovražnik je imel nekaj žrtev. 15. avgusta se je spopadla četna patrulja z orožniki v Lim­ bušu. Hudo je bil ranjen Janez Faletič-Brko, ki se je rešil, ujeli pa so aktivista Vlada Škedlja in ga leta 1944 ustrelili. V noči na 21. avgust je četa vpadla v Čadram pri Oplotnici. Fu je v trgovini poleg veliko robe odnesla tudi več lovskih pušk. Orožniki so četi sledili in jo pri kmetiji Strnad v Nadgradu na­ padli. Pri tem so ranili Maksa Gašpariča ter zasegli partizanom ves plen. 23. avgusta je policijska patrulja pri Zgornjem Radvanju streljala na partizansko patruljo in nekaj novincev. 31. avgusta so partizani delili letake pri Durniku nad Slove- njim Gradcem. 3. septem bra so partizani delili letake v Pamečah, v Recenja- ku pa so v uspešni ekonomski akciji dobili pri Francu Pajtlerju tudi lovsko puško. 4. septem bra so partizani odvili na železniški progi od Tu­ riške vasi do Pake veliko vijakov. Sabotaža ni uspela, ker jo je pred prihodom vlaka opazil preglednik proge. 12. septem bra so partizani odvzeli blizu Hudinje lovsko puš­ ko Jerneju Ločnikarju. 12. septem bra so razdelili v Ljubnici pri Zrečah nekaj leta­ kov. 12. septem bra so odnesli Šrotu nad Vuzenico dve lovski puški s strelivom, dve uniformi, radijski sprejemnik in še nekaj drugih reči. 14. septem bra so dobili partizani pri Mihevu v Turiški vasi radijski sprejemnik z akumulatorjem. 15. septem bra je po nepotrjenih podatkih napadla partizan­ ska skupina orožniško postajo v Šentilju pri Mariboru in pri­ dobila nekaj orožja. 16. septem bra je manjša partizanska skupina vdrla v Tovar­ no letal na Teznu, razorožila tri stražarje in pridobila tri puške. 19. septem bra je četa ustrelila gestapovskega sodelavca An­ tona Vidmarja iz Lovrenca na Pohorju ter mu pred tem v Čin­ žatu zaplenila pet lovskih pušk, pištolo, strelivo in bombo. 431 23. septem bra je četa v spopadu z orožniki pri Žvikartu nad Sv. Primožem sm rtno ranila poveljnika orožniške postaje v Vu­ zenici Matthiasa Dormanna ter potem vse pregnala v dolino. 23. septem bra je dal partizanom Ferdinand Kovše v Lobnici dve lovski puški s strelivom. 24. septem bra sta se v Studencih pri M ariboru s pištolama spopadla pohorski partizan Anton Stražar-Karlo in gestapovec Fuchs ter drug drugega ranila. Stražar se je iz obkolitve prebil. Pred tem so gestapovci zajeli v Studencih partizana Ivana Va- lenčaka-Lorda, ki je pričel takoj izdajati. Septem bra je poslal četi njen sodelavec Bogdan Knaflič- Ljubo iz M aribora dve puški in pištolo, sodelavec Miha Ertl pa šest pištol. 29. septem bra sta borca Pohorske čete pri Ptujski gori raz­ orožila tri nemške vojake in pridobila tri puške. 30. septem bra je sovražnik napadel med Ptujsko goro in hr­ vaško mejo skupino borcev Srbov in Hrvatov, ki sta jo sprem ­ ljala oborožena borca Pohorske čete. Sovražnik je zajel 10 bor­ cev, 2. oktobra pa še tri. Partizana sta se prebila in vrnila na Po­ horje. OBDOBJE OBNOVLJENEGA DRUGEGA POHORSKEGA BATALJONA OD 3. OKTOBRA DO 4. NOVEMBRA Proti koncu septem bra je Vinterjeva-Harkovova desetina na poti na Pohorje v Tuhinjski dolini napadla vojaški tovor­ njak. Razorožila je nekaj vermanov in pridobila poleg nekaj pušk še okoli petnajst novih uniform. Na koncu septem bra je prinesla na Pohorje oborožena Vin­ terjeva-Harkovova desetina še okoli deset dodatnih pušk, tri lahke mitraljeze, polavtomatsko puško, brzostrelko, nekaj bomb ter precej streliva. 2. ali 3. oktobra je prinesla iz Savinjske doline na Pohorje Komelova oborožena desetina približno pet dodatnih pušk, dva lahka italijanska m inom eta z nekaj minami in dva m itra­ ljeza s strelivom. 3. oktobra je vodstvo pohorskih partizanov obnovilo drugi Pohorski bataljon. 3. oktobra sta izstrelili v Slovenski Bistrici druga na drugo po nekaj strelov partizanska in sovražnikova patrulja. 432 3. oktobra je dal partizanom svojo lovsko puško Anton Gre­ gorc v Ribnici na Pohorju. 5. oktobra so odnesli partizani Štefanu Šerbaku v Pamečah dve lovski puški, Šarm anu pa eno. 7 oktobra so partizani dali pri Pesku delavcem nekaj leta­ kov. 10. oktobra je manjša skupina partizanov s Pohorja pretrga­ la telefonske zveze protiletalskega poveljstva Tovarne letal na Teznu in uničila centralo Maribor-Tezno. I I. oktobra je bataljon odvzel v Lukanji Ivanu Vranjeku lov­ sko puško, z . žage pa je odpeljal petinšestdeset metrov dolg po­ gonski jermen. S tem je pretrgal obratovanje žage za nekaj časa, partizani pa so se oskrbeli s podplati. 12. oktobra so partizani z namenom pridobitve orožja in ustrelitve nekega nacista vpadli v Lovrenc na Pohorju. V posto­ janki so se obstreljevali z orožniki ter odpeljali člana nacistične stranke Jagra in ga po obsodbi na smrt hudo ranili. 14. oktobra je Vinterjeva skupina pridobila na območju Stranic lovsko puško in vermanšaftsko uniformo. V noči na 16. oktober so partizani odvzeli Šrotu nad Vuze­ nico dve lovski puški in radijski sprejemnik, Viktorju Mravlja­ ku pa vermanšaftsko uniformo. Okoli srede oktobra je skupina pohorskih partizanov v ne- kai akcijah na Teznu in Mariboru pridobila nekaj orožja, opre­ me in unitom i. V t ;m času sta partizana Stane Lenardon in Jože Berglez- Fazan s pomočjo Koražije odpeljala z njegovim tovornjakom iz tovarne letal na Teznu več vermanšaftskih in drugih uniform ter nekaj orožja. Ob drugi priložnosti, tudi oktobra so pohorski partizani zažgali v Tovarni letal na Teznu nekaj barak, hkrati pa odpeljali iz druge barake nekaj zabojev razne robe. Lenardon je oktobra s sodelavci ob napadu na orožniško postajo v Brezju pri Mariboru pridobil nekaj streliva in opre­ me Oktobra je partizanska patrulja odnesla iz Peker deset ver­ manšaftskih uniform. 19. oktobra so partizani obsodili na smrt gestapovsko so­ delavko Štefko Forneci-Sonjo. 22. oktobra je Pohorski bataljon izvedel v Tinju miting, po­ tem pa zažgal osnovno šolo. 433 25. oktobra so partizani pritrdili v Dovžah na več hišah le­ take. 26. oktobra je enota Pohorskega bataljona z miniranjem uni­ čila naprave in upravni objekt rudnika premoga v Starem trgu pri Slovenjem Gradcu. 28. oktobra je bataljon v celoti uničil železniške postaje Gor­ nji Dolič, Dovže, Turiško vas in postajališče Trbonje ter dele že­ lezniške proge s telegrafskimi napravami in požagal večje šte­ vilo telefonskih drogov. V vasi Trbonje je zasegel dvanajst ver- manšaftskih uniform in eno lovsko puško. Isti dan je dobil pri Valentinu Lavretu v Golavabuki lovsko puško, na Paki in Hu­ dinji dve pištoli, zvečer pa se je spopadel s sovražnikovo enoto na Skomarju. 28. oktobra je padel v Razvanju pri Betnavski skakalnici v boju proti policistom Stane Lenardon, obveščevalec Pohorske­ ga bataljona. Soborec se je prebil. 29. oktobra je odnesla partizanska skupina Fijavžu v Križev­ cu pri Stranicah lovsko puško. 30. oktobra je enota Pohorskega bataljona odpeljala iz Jo- sipdola okupatorju dvaintrideset plaščev, ki jih je le-ta zasegel Lenarčiču. Ob tej priložnosti so odnesli partizani nekemu de­ lavcu vermanšaftsko uniformo. 31. oktobra je enota Pohorskega bataljona zažgala graščino Hartenštajn v Šm artnem pri Slovenjem Gradcu. 3. novembra je prišel na Pohorje zaradi ustanovitve Pohor­ skega odreda bataljon 96 borcev iz Šlandrove brigade. Oboro­ žen je bil z okoli 80 puškami, tremi mitraljezi, štirimi brzostrel­ kami, desetimi pištolami in precej bombami. OBDOBJE POHORSKEGA ODREDA OD 4. NOVEMBRA 1943 DO 8. JANUARJA 1944 4. novembra je štab IV. operativne cone ustanovil pri Črnih mlakah pri Pesku na Pohorju Pohorski odred. 4. novem bra je odredova patrulja ponovno odnesla pogon­ sko jerm enje z žage v Lukanji. Žaga je zopet nekaj časa stala, partizani pa so ponovno pridobili usnje za podplate. 6. novembra so partizani z uničenjem telefonskih linij na območju Vuhreda izvedli uspešno sabotažno akcijo. 434 V noči na 7. novem ber je četa prostovoljcev napadla pod Prihovo esesovski tovornjak, ranila dva esesovca, zasegla pišto­ lo in večjo količino žganih pijač. Potem je na Prihovi uničila ar­ hiv in oprem o občinskega krajevnega urada, dobila v trgovini precej živil in druge robe, lovsko puško ter zažgala esesovski to­ vornjak. 7. novembra sta politična aktivista šaleško-mislinjskega ok­ rožja Franc Polh-Izak in Anton Lempl-Dušan razorožila enajst lovcev, njihovih enajst pušk pa poslala Pohorskemu odredu. V noči na 9. november je odred napadel orožniško postajo v Zrečah. Četudi je bila zgradba orožniške postaje uničena, do­ bro zasnovan napad vojaško ni povsem uspel. Zaradi pom em b­ ne pozitivne politične odmevnosti je celotna akcija ocenjena kot dokaj uspešna. Sovražnik je imel dva mrtva, tri ranjene in enega zastrupljenega od dima. Odred je imel štiri padle in osem ranjenih. 11. novembra je manjša odredova enota vpadla v Lovrenc na Pohorju ter v postojanski slepilno obstreljevala sovražniko­ ve utrdbe. V noči na 12. november se je 2. bataljon Pohorskega odreda spopadel na območju Sokolskega doma in Ruške koče z nem­ škimi letalci. Enega vojaka so zajeli in razorožili, nekaj sojih ra­ nili, zažgali dva tovorna avtomobila in štiri objekte pri Ruški koči ter zaplenili 125 odej, 120 rjuh, precej moke, masti in m e­ du. V noči na 12. november je 1 . bataljon požagal na območju Vrhol in Prelog šest telefonskih drogov in s tem pretrgal glavni telefonski vod. Zaplenil je tudi vojaško pištolo. 12. novembra je odred izvedel v Keblju uspešen miting. 17. novembra je odredova enota zažgala Lenarčičevo vilo (Gasteiger) v Josipdolu, ki jo je okupator uporabljal kot svoj upravni in gospodarski objekt. 20. novembra je enota Pohorskega odreda iztirila pri posta­ jališču Janžev vrh vojaški tovorni vlak ter s požigom uničila po­ stajališče z vsemi napravami. Potem so streljali čez Dravo tudi na tovorni avtomobil in odnesli Ivanu Osrajniku pri Vuhredu vojaško pištolo. 20. novembra je odnesla patrulja Urhu z Orlice lovsko puš­ ko s strelivom. 435 21. novembra je Vinterjeva skupina požagala na cesti Pod- velka-Ribnica 43 telefonskih drogov. 22. novembra se je Vitezova patrulja spopadla z orožniki v Lehnu in hudo ranila poveljnika orožniške postaje v Ribnici na Pohorju Kima. Okoli 22. novembra je prišla iz Koroškega bataljona v Po­ horski odred skupina blizu 15 borcev. Odred je s tem pridobil okrepitev v ljudeh in orožju. 23. novembra je 2. bataljon napadel enoto vermanov na Hu­ dinji, ki seje morala zaradi uspešnih partizanskih jurišev ob iz­ gubah naglo um akniti v dolino. 26. novembra sta se ob izvajanju partizanske ekonomske akcije v Čadramu obstreljevali partizanska in sovražnikova patrulja. Ob tem je bil ranjen en verman. 27. novembra so trije partizani, oblečeni v vermane odvzeli nemškem u vojaku v Slovenski Bistrici vojaški nož in uniformo ter ga ob tem z nožem ranili. 27. novem bra je dvajset vermanov in orožnikov v Frajhajmu nad Framom obkolilo tri partizane. Med spopadom je padel Anton Kozel-Krim, medtem ko sta bila borca, ki jima je preboj uspel, ranjena. 28. novem bra so vermani in orožniki napadli pri Vuku v Ko­ tu nad Oplotnico borca, ki sta se rešila v Frajhajmu. Po spopa­ du se je eden rešil, drugi (Janez Filipič-Gašper?) pa je junaško padel. Konec novembra so partizani dobili lovsko puško v Hudem kotu pri Jožefu Zapečniku, p. d. Jakobu. 6. decem bra je bil odred v zasedi pod Ribnico, da bi napadel vermane, ki bi morali v Josipdol. V istem času pa bi morala na­ pasti druga odredova enota vermane v Josipdolu. Dobro načr­ tovano akcijo so morali ob ugotovitvi, da se je na ta dan pričela velika ofenziva Snežni metež takoj prekiniti. Od 6. do 9. decem bra je sovražnik v dotlej največji ofenzivi Snežni metež obkolil z blizu 5000 vojaki Pohorje in ga temeljito »prečesal«. Zahvaljujoč odlični obveščevalni službi na terenu in uspešnemu manevrskemu umiku iz obkolitve se je končala nevarna ofenziva brez uspeha. Odred se je iz nje izvil brez boja in žrtev. Uspešni izvedbi zahtevnega manevrskega umika gre visoko strokovno priznanje. 436 12. decem bra sta se pri Šrotu nad Vuzenico spopadli skupi­ na partizanov in orožniška patrulja. 13. decem bra sta se pri Hebjenku nad Vuzenico spopadli is­ ti skupini. Padel je Mirko Drvenik-Niko, ranjen pa je bil Janko Lupša-Danilo. 13. decem bra je del 1 . bataljona iztiril pri Vuhredu lokomo­ tivo. 13. decem bra je 2. bataljon napadel vermane v Dovžah. Pa­ del je partizanski desetar Ivan Planinc-Ludvik, ranjena sta bila dva vermana in dva civilista. 15. decem bra so partizani dobili pri Bezjaku nad Lovren­ cem lovsko in flobert puško. 20. decem bra so dobili partizani v Legnu pri Mihaelu Sve­ tini vojaško puško, pištolo in uniformo. 22. decem bra je odredova enota ob uspešni ekonomski ak­ ciji pri Gruntnerju v Loški gori pridobila tudi pištolo. 28. decem bra so partizani med Vuhredom in Janževim vr­ hom iztirili osebni vlak, pri čem er je bilo poškodovanih šest po­ tnikov. 29. decem bra je patrulja odnesla dopustniku Ivanu Slatine- ku iz Slovenjega Gradca vojaško puško z vso opremo, Jožetu Gorupu iz Gradiša nad Slovenjim Gradcem pa vojaško unifor­ mo. 31. decem bra je odred izvedel Pri Sv. Primožu izredno us­ pešen miting. 3. januarja se je odred večkrat ostro spopadel na območju Turičnika v Golavabuki in pod Malo Kopo. Padel je neznan par­ tizan, ujeli pa so borca Oskarja Verdnika-Okija in ga 13. januar­ ja 1944 v Lučah ustrelili. 5. januarja je vermanšaftski lovski odred napadel na Sko- mai ju 2. četo 1 . bataljona. Borci so se pogumno branili in us­ pešno prebili. Na preboju iz hiše je padel borec Tonček Kol­ man, medtem ko so partizani ranili Franza Steindla. 6. januarja je Koroški bataljon, kije prišel na Pohorje ob so- delovaniu pohorskih partizanov napadel pri Josipdolu orožni­ ke Enega orožnika so ubili, drugega pa ranili. 7. januarja je skupina borcev Pohorskega odreda poškodo­ vala v Tovarni kos in srpov v Lovrencu skladišče kemikalij ter pridobila dve puški, pištolo in okoli 32.000 RM. 437 7. januarja je vermanšaftska enota pri Ladineku pri Sv. Pri­ možu brez uspeha močno streljala na predhodnico partizanske kolone. 8. januarja je štab IV. operativne cone ustanovil pri Sv. Pri­ možu na Pohorju iz Pohorskega odreda in Koroškega bataljona Zidanškovo-Pohorsko brigado. Pregled ni popoln. Prikazane so samo registrirane in doku­ mentirane akcije. Tako je očitno, da so pohorski partizani 1943/44 razdelili po vseh vaseh in zaselkih več partizanskega tiska in literature, kot je navedeno, daje bilo poleg mitingov še več organiziranega kulturno-prosvetnega in politično-propa- gandnega ter agitacijskega dela, da so v patruljah akcijah pri­ dobili več orožja, vojaških uniform, opreme in drugega. Pregled ne zajema pom em bnih ekonomsko-prehrambenih akcij, saj je iz celotnega besedila razvidno, da so jih partizani ob razumevanju in s pomočjo prebivalstva izvajali vsakodnevno. 438 PREGLED ŠTEVILČNEGA STANJA BORCEV POHORSKIH ENOT, ČLANOV IN KANDIDATOV KPS TER SKOJ, OD 5. APRILA 1943 DO 8. JANUARJA 1944* S K -v ilc _ š ' Š t e v ilo °/0 č la n o v k a n d id. (.la n o v 3 E n o t a D am m b o r c e v o b o ro ž . KPS K P S SKO.I r. Pohorska 5 . 4 . 1 9 4 3 14 1 0 0 5 2 2 9 četa 9 . maja 1 7 1 0 0 4 2 2 8 drugi 1 0 . maja 4 4 7 0 6 4 6 1 6 Pohorski 2 2 . maja 5 1 7 5 6 4 7 1 7 bataljon konec junija 5 5 7 5 7 4 7 1 8 2 4 . julija 5 3 8 5 5 2 7 1 4 8 . avgusta 1 0 0 6 5 6 2 7 1 5 Pohorska 8 . avgusta 2 2 6 4 5 2 7 četa konec avgusta 1 1 0 2 2 7 3 1 0 Štajerskega sredi odreda septem bra 1 4 0 2 1 7 3 1 0 okoli 2 5 . septem bra 1 3 0 3 0 7 3 1 0 2 8 . septem bra 7 0 4 3 2 3 5 obnovljeni drugi 3 . oktobra 9 0 7 0 1 2 6 5 2 3 Pohorski bataljon Pohorski 4. novembra 1 8 0 8 1 2 5 1 0 2 2 5 7 odred 2 2 . decem bra 1 8 0 8 5 1 9 1 1 3 0 6 0 konec dec. 1 8 0 9 0 2 5 7 3 5 6 7 7. januarja 1944 2 0 0 9 0 2 5 8 3 5 6 8 * Pregled je narejen na osnovi podatkov tehle dokumentov: poročila štaba drugega Pohorskega bataljona in kom andanta bataljona z dne 11. maja 1943, nedatiranega poročila (verjetno konec junija 1943) političnega komisarja Po­ horskega bataljona Dušanu Kraigherju-Jugu, raporta št. 2 štaba Pohorskega ba­ taljona z dne 24. julija 1943, vsa v AIZDG, poročila štaba IV. operativne cone z dne 25. oktobra 1943, Zbornik NOV VI/8, dok. št. 35, poročila partbiroja Po­ horskega odreda z dne 22. decem bra 1943, v AMNOM in nedatiranega (verjetno konec decem bra 1943) poročila štaba 2. bataljona Pohorskega odre­ da, v AIZDG. Veliko podatkov za izpopolnitev pregleda so posredovali borci in starešine, ki se omenjajo v celotnem besedilu ter v opombah. Iz literature je bilo mogoče dobiti največ podatkov iz knjige Mirka Fajdige, Zidanškova bri­ gada, Mirka Stiplovška, Šlandrova brigada in Aleksandra Vojinoviča, Ponovno svobodni. Zaradi pomanjkanja dokumentov, je bilo potrebno večkrat številčne po­ datke usklajevati in dopolnjevati z izjavami borcev in starešin ter z literaturo. Zato je v pregledu precej ocenjenih zaokroženih številk, vendar se vse te gib­ ljejo v okviru podatkov, pridoboljenih iz dokumentov. 439 VODSTVENI KADER Komanda Pohorske čete od 5. 4. do 10. 5. 1943 Ivan Rojc-Bogdan, komandir Vincenc Janko-Harkov, politični komisar Tone Hudopisk-Zvone, bolničar Stab drugega Pohorskega bataljona od 10. 5. do 8. 8. 1943 (odhod s Pohorja na Dolenjsko) Vincenc Janko-Harkov, komandant Franta Komel, politični komisar Milka Kerin-Pohorska Milka, politična komisarka čete (od druge polovice junija do 8. 8. 1943) Tone Hudopisk-Zvone, sanitetni referent Komanda Pohorske čete Štajerskega odreda , od 8. 8. do 3. 10. 1943 Ivan Zagernik-Joco, kom andir Aleksandar Vojinovic-Vojin, politični komisar Rudi Šimic-Hinko, namestnik političnega komisarja (od srede avgusta do 28. 9. 1943) Tone Hudopisk-Zvone, bolničar Obnovljeni drugi Pohorski bataljon od 3. 9. do 4. 11. 1943 Vincenc Janko-Harkov, komandant Franta Komel, politični komisar Aleksandar Vojinovič-Vojin, namestnik političnega komi- sarja Stane Lenardon, obveščevalec (do padca 28. 10. 1943) Fone Hudopisk-Zvone, sanitetni referent Hilda Turk-Dunja, sekretarka SKOJ Pohorski odred od 4. 11. 1943 do 8. 1 . 1944 Drago Poglajen, komandant Vincenc Janko-Harkov, namestnik kom andanta Franta Komel, politični komisar Aleksandar Vojinovic-Vojin, namestnik političnega komi­ sarja Tone Hudopisk-Zvone, sanitetni referent Hilda Turk-Dunja, sekretarka SKOJ 440 I b atal|o n Boris Vinter, komandant Vlaks C ’epič-I/tok, politični komisar kom andi čet ob ustanovitvi odreda 4. 11. 1943 1. četa: Franc Zigart-Vitez, kom andir Vinko Golob, namestnik komandirja Ivan Mali-Bruno, politični komisar Vinko Mezgec-Rajko, namestnik političnega komisarja 2 . cela: Jo/e Antoličič, kom andir karel Vidergar-Rastko, namestnik komandirja Jane/ Faletič-Brko, politični komisar Miloš Ertl-Rigo, namestnik političnega komisarja 2 . bataljon: Ivan Ro)c-Bogdan, komandant Janez Artač-Jan, politični komisar Ivan Medič-Silvo, namestnik političnega komisarja kom andi čet ob ustanovitvi odreda 4. 11. 1943 1 . četa: Milan Frtnik-Milanček, komandir Adi Jevšnik-Lvov, politični komisar 2. četa: Jože Hren-Aki, kom andir Albin Rata|c-Bine, politični komisar 441 Seznam borcev pohorskih enot od 5. aprila 1943 do 8. januarja 1944 Antoličič Jože, 1923, Pobrežje, umrl 1982 v Miklavžu pri Mari­ boru Arh Matevž, 1926, Prevalje Arhar Tone-Notranjc, 1912-1944, Cerknica Ari Matevž, Leše, 1926-1944 Asnik Venca, Ceh, v odredu od 13. novembra 1943 do 17. ja­ nuarja 1944, ko je dezertiral Artač Janez-Jan, Ljubljana, 1921-1944 Babšek Franc-Roman, 1914 v Hambornu, živel v Mariboru, za­ jet 1944, umrl v Dachauu Bajda Bojan, Maribor, 1925-1944 Benda Anton-Niko, 1919, Radmirje Belšak Franc-Tone, Muretinci pri Borlu, 1922-1945 Berglez Jože-Fazan, Maribor, 1913-1944 »Bill«, Zagrebčan, zobar, šel oktobra 1943 na Dolenjsko Bobovnik Kristjan-Mišo, 1922, Vuhred, živi v Žalcu Bohak Alojz, 1926, Miklavž na Dravskem polju, dezerter, izda­ jalec, gestapovski raztrganec, ustreljen ob osvoboditvi v Ma­ riboru Bricman Ivan, 1922, Mežica Brojan Ivan-Marjan, 1917, Loka pri Mengšu Budja Franc-Jager, Sovjak, Videm ob Ščavnici, 1919-1944 » Bulla«, iz Gradca, Avstrija, žena zobarja »Billa«, šla z njim s Po­ horja oktobra 1943 na Dolenjsko Cekič Borko iz Leskovca, šel 28. septem bra 1943 s skupino k hr­ vaškim partizanom Cerjan Kaja s Hrvaškega. Prišla na Pohorje z Dunaja avgusta, odšla k hrvaškim partizanom septem bra 1943 Cad Ignac-Jurček, Ljubljana, 1927-1943 Cas Ivan-Izidor, Šentjanž, Dravograd, 1925-1944 Čepe Friderik, Gradec, Avstrija, živel v Framu, 1921-1944 Cepič Maks-Iztok, Ljubljana, Maribor, 1925-1944 Cubrič Marinko, 1920, Jesenaš, Virovitica, umrl 1977 Cvorković Zlatan, Donji Petrovci, Ruma Danko Jože-Pepi, Zagreb, Maribor, 1924— 1944 David Ivan-Gora, 1916, Podpeca, Crna, urfirl 1946 Deželak Jože-Edi, 1924, Rečica, Laško, umrl okoli 1978 442 Dobaj Edi, Maribor, 1924-1944 Dolinar Feliks, Ihan, oficir JLA, umrl po vojni Domanjko Jože, Žihlava, Videm ob Ščavnici, zajet septem bra 1943, um rl 1982 Drame Silva-Nada, Zagorje ob Savi, 1925-1943 Dravšnik Friderik, Legen na Pohorju, 1913-1943 Drčar Jože-Radovan, 1921, Dob pri Domžalah, živi v Gornji Rad­ goni Drvenik Mirko-Niko, Ljutomer, 1920-1943 Dunaj Lojzek-Jastreb, Cezanjevci, Ljutomer, 1924-1944 Džananovič Zaim-Striček, 1910, Sanski most, živi v Ljubljani Dokovič Dragan-Uča, iz Čačka, šel 1943 s Pohorja k hrvaškim partizanom Dokovič Milan-Pop, iz Čačka, šel 1943 s Pohorja k hrvaškim partizanom »Elas« Grk, šel avgusta 1943 na Dolenjsko Ertl Miloš ali Milan Kert-Rigo, 1925 v Ljubljani, živel v Maribo­ ru, od 1949 v Švici J^aletič Janez-Brko, Loka pri Mengšu, 1918-1944 Filipič Janez-Gašper, Godemarci, Ljutomer, 1919-1943 Fischer Ferdo-Mojka, 1922, Slovenj Gradec Fišer Franc-Vasilij, 1922, Stari trg, Slovenj Gradec Floršic Ferdo, Osijek, odšel 1943 k hrvaškim partizanom. Po vojni major JLA Gajšek Jože-Jožko, 1896 Šentjur pri Celju, umrl po vojni Garb Milan-Zdravko, Lehen, Ribnica, 1928-1945 Gašparič Maks-Šandor in Jernej, 1916, Maribor, živi v Rušah Gašperlin Franc-Mihec, 1926 Jezersko, Kranj, pozneje Tomaška vas pri Slovenjem Gradcu, sedaj v Zagrebu Golob Jože-Grega, 1924, Koprivna, Črna na Koroškem, umrl 1950 Golob Milko-Jožko, 1921, Zlatoličje, Ptuj, umrl 1968 Golob Slavko, Zlatoličje, 1914-1945 Golob Vinko, Zlatoličje, 1924— 1944 Gologranc Anton-Maks, 1921, Šentjanž, Dravograd, sedaj Bu­ kovje Gologranc Jože-Jurček, 1925, Slovenj Gradec, sedaj Dravograd Goropečnik Blaž-Adam, Podgorica, 1912-1944 Goršek Štefan-Čaki, Turiška vas pri Slovenjem Gradcu, 1919-1945 443 Gregore Ivan-Sej, 1917, Ribnica na Pohorju Grobler Mirko-Aleksej, 1922, Petrovče, umrl 1962 v Ljubljani Grubelnik Bogomir-Marko, Hudi kot, Ribnica na Pohorju, 1914-1944 ' Grubelnik Maks, Hudi kot, Ribnica na Pohorju, 1912-1944 Grubelnik Rajko-Dušan, Lehen na Pohorju, 1925-1944 Hafner Valentin-Bojan, 1918, Količevo, Domžale Hajtnik Jože-Miloš, 1920, Pameče Hanže Franc, 1919 Trbonje, Dravograd Hari, Nemec, Wroclaw Herle Franc-Nande, 1919, Loka pri Mengšu, umrl 1982 Hirš Karel, Ješenca, Rače, 1925-1944 Hohkraut Rudoli-Dolf, 1914, Trbovlje, sedaj v Ljubljani Hojs Friderik-Krpan, Bučkovci, 1914-1944 Horvat Ivan (Janez), 1917, Pongerce, Cirkovci, Ptuj, pogrešan na Pohorju od 1944 Hovnik Alojz, 1922, Pameče Hren Jože-Aki, 1921, Kokarje, sedaj v Ljubljani Hribar Vinko, Prelog, Ihan, podpolkovnik v. p. v Zemunu Hrovat Bogdan-Miha, 1923, Planina, Logatec, živel v Mariboru in Ljubljani, naredil sam om or 1948 Hrovat Jože-Maks, 1913, Spodnji Dolič, Vitanje Hrustel Maks, Šentilj, Velenje, 1926-1945 Hudopisk Tone-Zvone, 1917, Slovenj Gradec, sedaj v Brežicah Iglič Ivan-Boris, 1926, Trnjava, Krašnja Ikpvic Alfonz-Emil, Solčava, 1920-1944 Ivanuša Milan-Vencelj, 1923, Čadram, Oplotnica Jakša Ludvik-Milan, Semič, 1924-1944 Janežič Franc, Kajžar, Ormož Janise Martin-Timošenko, Žikarce, Korena, 1917-1944 Janko Vincenc-Harkov, 1919 Letuš, umrl 1965 Jam nikar Franc, 1923, Laze, Velenje Jeras Josip-Branko, 1917, Češnjice v Tuhinjski dolini, umrl 1984 Jernej Jože-Pones, Črna na Koroškem, 1919-1944 J ero me I Jernej-Danko, Sv. Anton na Pohorju, 1923-1944 Jevšenak Konrad, šel iz Dravograda na terensko politično delo, decem bra 1943 v odred Jevšnik Adi-Lvov, 1914, Zagorje ob Savi, sedaj v Ljubljani Jeza Janez-Najden, ustreljen 9. oktobra 1943 blizu Peska Juvan Ivan-Gorki, Zagorje ob Savi, 1915-1945 444 Kajzer Ignac-Nace, 1914, Janževski vrh, Ribnica na Pohorju Kejič Božidar, 1922, Kraljevci, zajet 2. oktobra 1943 blizu hrva­ ške meje Kerin Milka-Pohorska Milka, narodni heroj, Veliki Podlog, Kr­ ško, 1923-1944 Kladnik Jožef, 1917, Vodriž, Podgorje pri Slovenjem Gradcu Klančič Adolf-Repina, Josipdol, Ribnica na Pohorju, 1915-1944 Knaflič Bogdan-Ljubo, 1912, Dobje pri Celju, živel v Mariboru, umrl na Jesenicah 1971 Knežević Marija iz Osijeka. Prišla na Pohorje avgusta in odšla k hrvaškim partizanom septem bra 1943 Kokalj Anton-Zvone, tudi Harkov, 1921, Selo pri Ihanu, umrl 1975 Kokalj Franc-Zvonko, 1916, Gradišče, Litija, umrl po vojni Kokol Franc-Jožko, 1915, Razborca, Slovenj Gradec Kokolj Alojz-Gordan, Rače, Maribor, 1923-1944 Kokotovič Andrija iz Siska. S Pohorja poslan na izvršitev sabo­ taže na Dunaj. Ni je izvedel in se ni hotel vrniti Kolman Tončkek, Hudi kot, Ribnica na Pohorju, 1926-1944 Kokovič Petar, kapetan JLA, umrl po vojni Komel Franta, 1924, Ptuj, sedaj v Ljubljani Konjar Albin-Branko, Smlednik, Kranj, 1922-1944 Koprivnikar Jože-Bruno, Breg, Litija 1925-1945 Kopušar Ivan-Albert, Ljubno, 1922-1944 Kopušar Jože-Žovi, Ljubno, 1922-1945 Kordež Mirko-Oskar, 1925, Cerklje, Brnik, padel Košir Franc, šel februarja 1944 med osebje partizanske bolniš­ nice na Pohorju Koren Marjan-Rene, Sv. Martin na Pohorju, živel v Bresternici, 1926-1944 Korošak Anton, 1923, Radoslavci, Ljutomer Korošec Jože-Vido, 1922, Podgorje pri Slovenjem Gradcu, sedaj v Dravogradu Korošec Pavel, 1915, Podgorje pri Slovenjem Gradcu Kos Miroslav-Miško, Bihač, živel v Kuršincih pri Bučkovcih in v Mariboru, 1922-1943 Kosi Ivan, iz Savinjske doline, živi v vasi Sardinje pri Veliki Ne­ delji Kosi Oliva-Mija, por. Fišer, 1923, Ptuj, živi v Celju 445 Kostić Savo, 1922, Monđelovac, Mitroviča, zajet 2. oktobra 1943 blizu Boria KoudelaKamil (Čeh), v odred 13. novembra 1943, dezertiral 17. januarja 1944 Kovač Avgust-Zdeno, 1914, Šmartno, Slovenj Gradec Kovačič Ivan-Gandi, 1923, Maribor, umri 1976 Kovše Martin, 1924, Razborca, Mislinja Kozel Anton-Krim, Št. Vid, Ptuj, živel v Framu, 1921-1943 Kožuh Stanko, 1913, Šmartno, Litija, Živel v Ločah in Murski Soboti, ustreljen v Šlandrovi brigadi 1944 Krajger Mirko-Luka, Celovec, živel na Brdah pri Slovenjem Gradcu, 1924-1945 Krajnc Milan-Brane, 1924, Logarovci, Ljutomer, živel v Črni na Koroškem, sedaj v Ljubljani Kranjc Ivan, Šentilj pri Mariboru, dezerter, izdajalec, raztrga- nec, živi v Avstriji Kranjc Ivan-Nil, Brde, Slovenj Gradec, 1925-1944 Krenker Anton-Švejk, 1922, Dovže, Mislinja, sedaj v Arji vasi Krevh Marjan, 1923, Šmartno, Slovenj Gradec Križevnik Ivo, 1918, Legen, Slovenj Gradec Križnik Stjepan-Tekstilac, s Hrvaškega. Šel s Pohorja k hrvaškim partizanom 1943. Umrl 1981 Krpač Franjo-Hubert, 1920, Šentjanž, Dravograd Ksela Linka-Jasna, 1924, Ruše, Maribor Kuhar Andrej-Ignac, 1915, Podgorje, Slovenj Gradec Ladinek Marija-Majda, por. Vindiš, 1925, Sv. Primož na Pohor­ ju, sedaj na Pragerskem Ladinik Franjo, 1923, Bernbach, živel na Orlici, Ribnica na Po­ horju, sedaj v Radljah Lakovšek Ivan-Rok, 1914, Troblje, Slovenj Gradec Lavrič Jože-Jakec, Okonina, Gornji Grad, 1915-1944 Lenardon Stane, Globoko, Rimske Toplice, živel v Mariboru, 1924-1943 Lešnjak Filip-Regin, 1923, Razbor, Slovenj Gradec, umrl v Ve­ lenju 1982 Lešnik Mirko (Friček), Maribor, 1927-1943 Liplin Maks-Stane, 1926, Razvanje, Maribor, pogrešan razgla­ šen za mrtvega 1947 Lorenci Franc-Oto, 1922, Sv. Primož na Pohorju Lupša Janko-Danilo, 1920, Murščak, Radenci, sedaj v M ariboru 446 Magdič Avgust, 1924, Radomerje, Ljutomer, se vrnil leta 1943 na teren in bil pozneje v Lackovem odredu Majer Črtomir, 1924, Maribor, ustreljen 9. oktobra 1943 blizu Peska Majhen Maksimiljan, Sp. Voličina, Maribor, 1915-1944 Malec Jože, Oplotnica, dezertiral 1943 Mali Ivan-Bruno, Črnuče, 1916-1945 Mali Jernej-Don, Črnuče, 1919-1944 Marčinko Franc, 1926, Hotinja vas, Maribor, umrl 1974 Maro, borec, ki je prišel iz Kamniško-savinjskega odreda maja 1943 na Pohorje Marovšek Adolf, 1921, Podgorje, Slovenj Gradec, dezerter, ges­ tapovski raztrganec, živi v tujini Martinc Blaž-Pepi, 1908, Kozjak Martinčič Ivan-Vanja, 1920, Študa, Domžale, sedaj v Ljubljani Markovič Borivoj, 1922, Stara Krivaja, zajet blizu hrvaške meje 30. septem bra 1943 Marzel Ivan-Mijo, 1916, Golavabuka, Tomaška vas, Slovenj Gradec Medič Ivan-Silvo, 1916, Nadgorica, Črnuče Megla Rudolf, 1923, Tomaž, Ormož, sedaj v Beogradu Memiševič Reša, iz Bosne, živel v Osijeku. S Pohorja dezertiral 1943. Ujeli so ga ustaši in ustrelili. Mešl Jože-Delko, 1926, Prevalje, umrl 1948 v Ljubljani Mezgec Vinko-Rajko, Maribor, 1922-1944 Miha, kom andir druge Pohorske čete, padel 5. aprila 1943 na Lužah, Peca Mihelič Jakob-Savo, 1915, Hudi kot, Ribnica na Pohorju Mihelič Jože, 1917, Hudi kot, Ribničana Pohorju, sedaj Spodnja Vižinga Mihelič Rudolf-Jernej, 1914, Ribnica na Pohorju, um rl 1964 Mileta Ante, 1924, Šibenik, živel v Mariboru, sedaj v Ptuju Mirkac Avguštin-Marjan, 1922, Šmiklavž, Slovenj Gradec Mirkovič Živan, Kuzmin, zajet blizu hrvaške meje 30. septem ­ bra 1943 Mithans Rajko, 1922, Šmartno, Slovenj Gradec, zajet, padel kot raztrganec 31. julija 1944 na Ljubnem Mlačnik Franc-Marjan, 1926, Železna Kapla, sedaj v Črni na Ko­ roškem 447 Mlatei Ivan-Gašper, 1920, Brdinje, Ravne na Koroškem, umrl 1982 Mohorič Anton, Slovenja vas, Ptuj, 1914-1943 Muhič Avgust-Janko, Ključarovci, Ljutomer, 1922-1944 Naglic Edi-Matko, 1918, Sv. Primož na Pohorju, sedaj Dravo­ grad Matasa. Miklavž na Dravskem polju, dezertirala z A . Bohakom, septem bra 1943 Navršnik Jože, 1918, Gornji Dolič, Mislinja, umrl po vojni Pajič Lazar, 1924, Lačarak, zajet 30. septem bra 1943 blizu hrva­ ške meje Paradiž Avgust-Niko, 1919, Pameče, Slovenj Gradec Peklar Maksim-Fonzi, 1926, Zamarkova, Lenart, sedaj na Pra­ gerskem Pervinšek Stanko-Rastko, 1919, Krašnja Petek Franc-Florjan, Radmirje, Ljubno, 1914-1945 Petrovič Božidar-Boža iz Beograda, po vojni kapetan JLA Petrovič Vojin iz Leskovca. Sel 1943 s Pohorja k hrvaškim par­ tizanom »Petruška«, ranjenec, decem bra 1943 se je zdravil na Skomarju pri Vlikeku Pevec Alojz, Radomerje, Ljutomer Pihler Alojz-Savo, 1923, Kamenščak, Ljutomer, sedaj v Murski Soboti Pintar Slavko-Robin, Potoška vas, Zagorje ob Savi, 1909-1944 Pisnik Alojz-Ris, Lovrenc na Pohorju, živel na Orlici na Pohorju, 1914-1944 Planinc Ivan-Ludvik, Jeronim, Šmartno ob Dreti, 1914-1943 Plešivčnik Jože, 1922, Razbor, Šoštanj, umrl 1970 Plešnik Anton-Murat, Stari trg, Slovenj Gradec, 1919-1945 Plevnik Vinko, 1922, Mislinja, živel na Orlici, sedaj v Radljah ob Dravi Ploj Milan, Osek, Lenart v Slovenskih goricah, 1926-1944 Podobnik Alojz-Rok, 1918, Pšata pri Ljubljani Poglajen Drago, Grbin, Litija 1919-1944 Prevolšek Norbert-Triglav, 1925, Radlje ob Dravi, dezertiral 1944, izdajalec, raztrganec, živi v tujini Poreden Ferdo-Zorko, 1916, Bukovska vas, Slovenj Gradec, umrl po vojni 448 Potovšek Karel-Ambrož, Golavabuka, Slovenj Gradec, 1913-1943 Praprotnik Jože, 1926, Log, Litija, sedaj v Splitu Premzl Ivan-Zvonko, Miklavž pri Mariboru, 1914-1944 Prodanovič Desančič, 1921, Krušedol, zajet blizu Boria 2. ok­ tobra 1943 Pungartnik Ivan, 1907, Juvanje, Ljubno Pupis Anica, 1917, Maribor, dezertirala leta 1943, um rla okoli 1978 na Ptuju Pupis Bojan, Maribor, 1924-1945 Pusovnik Jože-Volan, 1914, Topolšica, sedaj v Šoštanju Pustoslemšek Janez, Gornji grad, 1921-1943 Pušnik Ludvik-Janez, 1917, Dovže, sedaj Šentilj, Mislinja Rader Tone-Jasko, 1915, Gradiše, Slovenj Gradec, umrl 1946 Rahne Slavko-Deževnik, Študa, Domžale, padel avgusta 1943 Rajšp Ludvik, Gočova, živel v Cogetincih, Cerkvenjak, Sloven­ ske gorice, 1908-1944 Ratajc Albin-Bine, Dolga gora, Loče, 1918-1944 Razbornik Jože-Mato, 1918, Radmirje, Ljubno, umrl 1982 Rebič Milenko, 1924, Kuzmin, zajet blizu hrvaške meje 30. sep­ tem bra 1943 Repina Martin, 1921, Dvor, Šmartno, Litija, umrl 1968 Reš Bruno-Beno, Črna na Koroškem, 1922-1944 Rifel Gregor-Marij, 1915, Nova Štifta, sedaj Nožice, Radomlje Rojc Ivan-Bogdan (Suljo), Toplice, Zagorje ob Savi, 1919-1944 Rotovnik Jože, Graška gora, 1917-1944 Rožanc Ivan-Silvo, 1919, Črna na Koroškem Ručigaj Leopold, Dobeno, Mengeš Rudolf Janez, 1922, Radoslavci, Ljutomer Samo iz Tuhinjske doline. Tu padel 1944 Savič (pohvaljen od cone, ker je rešil 4. aprila 1944 v boju mitraljez) Sirk Pavle-Bregar, 1921, Velika Kostrevnica, Litija, um rl v Kra­ nju 1978 Skerlovnik Ivo-Smolar, 1914, Hudi kot, Ribnica na Pohorju, se­ daj M aribor - Tezno Skrekov Ludvik, Loka, Mengeš, umrl po vojni Slemnik Tone-Urh, Vrhe, Slovenj Gradec, 1918-1944 Sljukič Milan-Mile, 1922, Mali Radenci Slokan Blaž-Duc, Spodnje Gorče, Braslovče, 1912-1943 449 Smolkovič Franc-Alojz, 1919, Boreči, Ljutomer, 1919-1945 Sojić Mladen, 1924, Kuzmin, zajet blizu hrvaške meje 30. sep­ tem bra 1943 Sopolšek Anton-Vili, 1925, Pameče, Slovenj Gradec, sedaj Velenje Sotler Milica, por. Mihelič, 1925, Gornja Radgona, sedaj Mari­ bor Soušek Jaroslav-Zdeno, 1920, Tažaly, Olomouc, ČSSR Špindler Ciril, Moravci, Bučkovci, Ljutomer, 1920-1944 Stanič Milan-Saša, Ljutomer Stankovič Borisav-Čulavka iz Mitroševca pri Luskovcu, padel kot kom andant bataljona v Srbiji , Stele Jože-Radko, Zalog, Ljubljana, 1914-1944 Stojanovič Bora iz Vlasotinca Stojanovič Kosta iz Vlasotinca, po vojni major JLA Stražar Anton-Karlo, Zg. Polskava, živel v Mariboru, 1915-1945 Subotič Nikola, 1921, Krušedol, zajet blizu hrvaške meje 30. septem bra 1943 Svenšek Ludvik-Bojan, Lancova vas, Ptuj, 1926-1944 Svetina Jože, 1921, Hudi kot, Ribnica na Pohorju Svetlin Vladimir-Matevž, 1913, Št. Pavel, Domžale Šavc Anton-Mitja, Troblje, Sl. Gradec, 1924-1944 Šavc Jože-Mirko, 1923, Pameče, Sl. Gradec, um rl 1972 Šegatin Tine-Mirko, Loka, Mengeš, 1918-1945 Šel Đuro, Đakovo. Šel s Pohorja 1943 k hrvaškim partizanom in še isto leto padel Šerbinek Leopold-Benko, 1908, Jurij ob Pesnici Šiker Rudolf-Hanibal, Lumbuš pri Mariboru, dezerter, izdaja­ lec, raztrganec, obsojen 1946 v M ariboru na sm rt in ustre­ ljen Simič Martin, 1906, Osijek, um rl 1980 Simič Rudi-Hinko, 1912, Osijek, sedaj v Zagrebu Šimon Avgust-Riko, 1922, Podgorje pri Slovenjem Gradcu, se­ daj v Smledniku Šket Jakob-Jur, 1914, Strmec, Celje; sedaj Parižlje, Žalec Škoflek Alojz, Brezno, Radlje ob Dravi, 1914-1945 gkraba Vinko-Strela, Zagorje ob Savi, 1922-1944 Šmon Avgust-Fika, 1926, Dobrova, Mislinja, sedaj v Mariboru »Španec« (Srb ali Črnogorec?), šel s Pohorja avgusta 1943 na Dolenjsko 450 Špilak Ferdinand-Prleški Lojzek, Slovenske Konjice, živel na območju Bučkovc in Dolenjske, 1920-1945 Štefan, se pridružil 9. maja 1943 skupini, ki je šla čez Razbor na Pohorje. Verjetno je šel avgusta 1943 na Dolenjsko Štibler Ferdo-Ivan (Jug), 1915, Selnica ob Dravi, um rl 1976 v Mariboru Štiftar Jože-Božič, 1915, Sv. Duh, Solčava, umrl 1979 Stifter Franc-Andrej, 1912, Mala Loka, dezerter, izdajalec, raz- trganec Štrajher Milan, 1929, Hrastje - Mota, pogrešan na Pohorju 1943 Štrucelj Franc-Cigo, Rečica ob Savinji, 1919-1944 Šurc Jože-Gojko, 1921, Podgorje, Slovenj Gradec, sedaj v Kra­ nju Šurc Martin-Vili, 1925, Sredme, Slovenj Gradec Štuhec Martin-Prlek, Godemarci, Bučkovci, 1919-1944 Švajger Avgust-Vlado, 1904 Janževski vrh, sedaj v Hudem kotu, Ribnica na Pohorju Šverc Ozvald-Rudi, 1922, Mislinja, sedaj v Nazarjah »Tarzan«, iz revirjev, kurir štaba Pohorskega odreda, pogrešan 1943/44 Tamše Franc-Lado, Završe, Mislinja, 1924-1944 Tarča Franc, 1920, Vogričovci, Ljutomer, živi v Radoslavcih Tomšič Ivan-Toko, 1916, Mengeš Trost Franc, 1922, Šentjanž nad Vuzenico, sedaj v Črni na Ko­ roškem Trtnik Milan-Milanček, 1925, Ljubljana, sedaj Pragersko Turk Hilda-Dunja, por. Vojinovič, 1924, Maribor, sedaj Beograd Tušek Jože-Dušan, Dobrovci, živel v Bohovi pri Mariboru, 1915-1943 Urbančič Ivan-Hinko, 1922, Pšata, Ljubljana, sedaj v Mirni na Dolenjskem Urbančič Stane-Oto, Pšata, Ljubljana, 1920-1944 Urbanija Maks-Darko, 1924, Serjuše, Moravče, Domžale Urlep Hinko-Dnjeper, 1925, Ruše, sedaj v Mariboru Urnaut Alojz-Lojze, 1924, Ribnica na Pohorju Urnaut Karel, Hudi kot, Ribnica na Pohorju, 1919-1944 Uzunovič Dušan, Cačak. Šel 1943 s Pohorja k hrvaškim partiza- — nom. Po vojni major JLA Vajs Gregor-Grega, Ribnica na Pohorju 1921-1944 Valenčak Ferdo-Mišo, 1918, Pesje, Velenje, živi v Mariboru 451 Valenčak Ivan-Lord, 1925 Pesje, Velenje, prijet, izdajal, ubit v nacističnem koncentracijskem taborišču Vančo Jože-Ludvik, 1920, Ribnica na Pohorju, sedaj na Muti Vasti Bogomir-Božo, 1920, Kotlje, sedaj v Ravnah na Koroškem Verdnik Oskar-Oki (Nesti), Šmiklavž, Slovenj Gradec, 1921-1944 Vernik Miha, Ribnica na Pohorju, 1914— 1944 Verzel Alojz-Slavko, 1917, Sv. Barbara v Halozah, pristojen v Torbegovcih, Ljutomer Vidergar Karel-Rastko (Vulči), 1911, Selce, Moravče, živel v Iz­ lakah, um rl 1974 Vidic Franc, Hrastnik, 1921-1944 Vindiš Alojz-Dunda, 1926, Pragersko, živi v M ariboru Vinter Boris, Beograd, živel v Zrečah, 1925-1945 Višnar Anton-Miha, 1921, Resnik, Zreče Vivod Konrad-Feliks (Radi), 1916, Brezje, Oplotnica, um rl 1948 Vobovnik Ernest, 1913, Ribnica na Pohorju Vogrinc Slava, por. Gruden, 1926, Lehen, Ribnica na Pohorju, sedaj v Kopru Vojinovič Aleksandar-Vojin, narodni heroj, 1922, Mimica, Kur- šumlija, sedaj v Beogradu Voler Franc-Cvetko, 1914, Potok Rečica ob Savinji, um rl 1967 v Mariboru Vraber Franjo, 1904, Kapla na Kozjaku, ustreljen 9. oktobra 1943 blizu Peska Vrhove Ivan-Janče, 1919, Litija, sedaj v Ljubljani Vrhovnik Franc-Gabi, Mengeš, 1922-1944 Vrhovšek Anton-Oskar, 1919, Fram Vukovič Vinko-Guzej, 1923, Lovrenc na Dravskem polju, živel pri Mali Nedelji, dezerter, izdajalec, gestapovski raztrganec, živi v tujini Zagernik Ivan-Joco, Ravne na Koroškem, živel v Mariboru, 1919-1944 Zagožen Franc-Servac, 1913, Ljubno, umrl 1983 Zakržnik Dominik-Zani, 1922, Dovže, Mislinja, sedaj na Paškem Kozjaku Zaluberšek Jože-Blaž, 1917, Andraž pri Velenju, um rl 1979 Zapečnik Mira, por. Kresnik, 1923, Hudi kot, Ribničana Pohor­ ju, živi v M ariboru 452 Zelić Ćedomir, sedaj Jagodič, 1920, Jesenas, Virovitica, zajet bli­ zu hrvaške meje 30. septem bra 1943 Zore Ivan-Đoni, 1921, Breg, Zidani most, živel v Mariboru, sedaj v Ljubljani Zupanič Alojz-Pitja, Leskovec, Slovenska Bistrica, 1918-1945 Žagar Ferdinand-Rado, kurir za zvezo med Pohorjem in Ko­ roško Zalar Cvetko, 1928, Teharje, Celje, sedaj v Sojeku, Frankolovo Zevart Ivan-Janko, 1923, Podkraj, Velenje Žibert Jože-Fajdiga, 1922, Zaboršt, Dol, Ljubljana Žigart Franc-Vitez, 1914, Plešivec, Velenje, sedaj v Radljah ob Dravi Zivanovič Borivoj, 1923, Kuzmin, zajet 30. septem bra 1943 blizu hrvaške meje Zivanovič Cvetin, 1924, Kuzmin, zajet 30. septem bra 1943 blizu hrvaške meje Zličar Franc-Branko, 1925, Libanja, Ptuj, sedaj v Dubrovniku Žvikart Karel-Fric, 1924, Legen Slovenj Gradec, sedaj Gradiše, Slovenj Gradec Zunič Anton, 1923, Selišči, Gornja Radgona, zajet septem bra 1943, živi doma na kmetiji Žunko Rado, 1920, Brèsternica, Maribor Imena za seznam borcev pohorskih enot od 5. aprila 1943 do 8. januarja 1944 je zbiral avtor z več sodelavci od leta 1965. Pri tem sta mu najbolj pomagala Muzej NO M aribor ter odbor Pohorskega odreda in Zidanškove brigade. Nastala je kartote­ ka, s pomočjo katere je bilo mogoče narediti seznam, ki zajema 326 borcev in 10 bork, skupaj 336 borcev. Seznam je nepopoln in sklepamo, da jih nismo uspeli zajeti okoli 15 %, ali približno 50 borcev. Sodimo, da je bilo v obravnavanem letu v vseh po­ horskih enotah okoli 380 borcev in bork. Od ugotovljenih 336 borcev in bork jih je od 5. aprila 1943 do 8. januarja 1944 padlo 31, po ustanovitvi Židanškove brigade 8. januarja pa 78, skupaj 109 borcev in bork. Padle najdemo na seznamu po tem da sta opazni med drugimi podatki letnici roj­ stva in padca. Pred ustanovitvijo brigade je bil ustreljen en borec, ki so ga obdolžili četništva in 6 novincev (30. septem bra in 9. oktobra 1943). Za vse so sodili, da jih je poslal med partizane sovražnik. Iz pomanjkljivega gradiva pa ni mogoče ugotoviti njihove kriv­ 453 de, kakor tudi ne, da niso bili krivi. Na seznamu sta tudi borca Rudolf Šiker-Hanibal in Alojz Bohak, ki sta po dezertiranju po­ stala gestapovska raztrganca. Oba sta bila kaznovana z ustrelit­ vijo. Enaka kazen je doletela tudi Stanka Kožuha, ki je bil pre­ meščen v Šlandrovo brigado, kjer so ga obdolžili sodelovanja s sovražnikom. Kot raztrganec pa je padel Rajko Mithans, ki so ga Nemci zajeli kot partizana in pridobili zase. Po vojni je umrlo okoli 50 borcev, sedaj jih še živi okoli 170. Delano po seznamu, je bilo s pohorskega, mariborskega in mis­ linjskega območja 143 borcev, iz Slovenskih goric in s ptujske­ ga območja 41, iz Hrvatske, Vojvodine, Srbije, Bosne in Črne gore 37 (neugotovljenih še verjetno okoli 40), z ljubljanskega in brežiškega območja ter z Dolenjskega in Notranjskega 24, iz Sa­ vinjskega in Zadrečke doline 31, iz kamniškega, moravškega in kranjskega območja 23, s Koroškega 21 iz rudarskih revirjev 9, iz Češkoslovaške 3, Grčije 2 in iz Avstrije ter Nemčije 2. Starostna sestava (za 336 borcev in bork) po letih: do 15 2 16-20 88 21-25 156 26-30 77 31— 40 12 41-50 1 Socialna sestava (za 336 borcev in bork) Delavci 134 Kmetje 127 Uslužbenci, nameščenci 25 Podoficirji 8 -Učenci 4 Dijaki 31 Študenti 7 Med delavci je 80 nekvalificiranih, 48 kvalificiranih in 6 teh­ nikov. Med km etije 87 kmečkih sinov in hčera, 22 kmečkih de­ lavcev in 18 kmetov. Uslužbenci z visoko in višjo izobrazbo so 3, nameščencev s srednjo in nepopolno srednjo izobrazbo 22. Med njimi sta tudi 2 zdravstvena delavca in 2 učitelja. 454 Izobrazbena sestava (za 336 borcev in bork) Brez šolske Osnovna šola Srednja šola Višja Visoka izobrazbe (popolna in (popolna in šola šola nepopolna) nepopolna) 4 306 23 2 1 Nacionalna sestava (za 336 borcev in bork) Slovenci 291 Srbi 24 Hrvati 10 Muslimani iz Bosne 2 Črnogorci 1 Čehi ' 3 Grki 2 Nemci 2 Avstrijci 1 Zaradi manjkajočih imen, je število borcev Srbov na raz­ predelnici očitno prenizko. Ker je iz vsebine knjige znano, da jih je bilo veliko več, je potrebno številu 24 dodati še približno 40 (skupno jih je bilo okoli 64). Več podatkov o vsakem posameznem borcu je v kartoteki, v anketnih listih, ki sojih izpolnili preživeli borci ali svojci pad­ lih, v dopisih in seznamih orgnizacij Zveze združenj borcev NOV, muzejev, matičnih uradov in drugih. Vse navedeno, ka­ kor še mnogi drugi dodatni podatki so v Muzeju NO Maribor. 455 Viri im literatura Na osnovi zbranega arhivskega in spominskega gradiva ter podatkov iz literature sem pripravil delo v štirih letih. Zaradi razm erom a malega števila partizanskih dokumentov, sem si moral pri celotnem besedilu veliko pomagati s spominskimi vi­ ri ter s podatki iz sovražnikovih virov. Partizanske dokumente, ki sem jih dobil v arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, v arhivu Central­ nega komiteja, ZKS v Ljubljani, v arhivu republiškega sekreta­ riata za notranje zadeve, tudi v Ljubljani, v Muzeju narodne os­ voboditve M aribor in v Koroškem pokrajinskem muzeju revo­ lucije v Slovenjem Gradcu, sem uporabil za pripravo osnove monografije. Bistven prispevek za pripravo kronologije in m o­ nografije so bili tudi dokum enti sovražnikovega izvora. Med njimi je predvsem pom em bna knjiga dnevnih telefonskih po­ ročil orožniškega glavarstva M aribor za leto 1943, ki jo hrani Muzej NO Maribor. Tu sem dobil tudi nekaj orožniških poročil, dokumentov kom andanta varnostne policije in varnostne služ­ be na Spodnjem Štajerskem, Štajerske domovinske zveze in vermanšafta. Veliko pomembnega gradiva o dejavnosti oddel­ kov in služb kom andanta varnostne policije in varnostne služ­ be, sem dobil v arhivu RSNZ SRS V Ljubljani. Večina pomembnih dokumentov NOB ter nekaj iz sovraž­ nikovih enot je objavljenih v VI. delu Zbornika dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, ki ga izdajata vojaško-zgodovinski inštitut v Beogradu in inšti­ tut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. Za razčiščevanje in za oceno zapletenega delovanja okupa­ torjeve agenture ter plave garde, sem dobil na voljo veliko do­ kumentov sovražnikovega in nekaj tudi partizanskega izvora v arhivu RSNZ SRS. V veliko oporo pa mi je bilo delo Karla For- teja, Pretirane predstave o plavi gardi na Štajerskem, ki je pri avtorju v tipkopisu. Večina dokum entarnih fotografij je iz fototeke Muzeja NO Maribor in Koroškega pokrajinskega muzeja revolucije v Slo­ venj Gradcu. Nekaj so jih naredili Ivan Zagernik-Joco, Slavko Petan-Nace in Bernard Čas-Tomaž, preostale neznani avtorji. Povojne fotografske posnetke partizanskih kmetij, ljudi, krajev in razgledov sta predvsem naredila Jože Kovačič in Mirko Faj- 456 diga, nekaj jih je posredoval Koroški pokrajinski muzej revolu­ cije v Slovenjem Gradcu, nekaj predvojnih, medvojnih in po­ vojnih sem dobil na terenu. Pregledal sem tudi dnevnik Marburger Zeitung, tednik Šta­ jerski gospodar ter Verordnungs- und Amtsblatt des Chets der Zivilverwaltung in der Untersteiermark, .vendar pomembnej­ ših podatkov o delovanju pohorskih partizanov v letu 1943 v teh okupatorjevih tiskih nisem našel. Veliko podatkov za svoje delo sem našel v knjigah Milice Ostrovške, Kljub vsemu odpor I, II, III, M aribor 1981 in v knji­ gah Franca Zalaznika-Leona, Dolga in težka pot, Maribor, 1963 ter Aleksandra Vojinoviča-Vojina, Ponovno svobodni, Ljublja­ na 1959, nekaj podatkov pa v knjigah Ladislava Grata-Kijeva, V metežu, Maribor 1969, Jožeta Štoka-Koro tana, Jeklena pest, Ljubljana 1953, v knjižici Spomini na partizanska leta, III, Ljub­ ljana 1949, v knjigi Frančka Majcna, Tudi beseda je bila orožje, Ljubljana 1968 in v tipkopisu Katje Špur, Pohorski odred (Spomini borcev), ki je v Muzeju NO Maribor. Generalpolkovnik Franc Poglajen-Kranjc, komandant IV. operativne cone, mi je posredoval daljši prispevek Narodnoos­ vobodilni boj na Štajerskem 1943 (kratka ocena in pregled). O razmerah in narodnoosvobodilnem boju na Štajerskem mi je posredoval daljši sestavek tudi generalmajor Boris Čižmek- Bor, namestnik kom andanta IV. operativne cone. Veliko po­ membnih spominskih podatkov, sta mi ob daljših razgovorih posredovala polkovnik Franta Komel, politični komisar druge­ ga Pohorskega bataljona, odreda in Zidanškove brigade ter ge­ neralpolkovnik Aleksandar Vojinovič-Vojin, politični komisar Pohorske čete, namestnik političnega komisarja drugega Po­ horskega bataljona, odreda in brigade. V večkratnih celodnev­ nih razgovorih sem pridobil obsežno in pomembno spominsko gradivo od Franca Zigarta-Viteza in Ernesta Vobovnika. Veliko sem si zapisoval na razgovorih z Ivom Skerlovnikom, Ferdom Fischerjem-Mojko, Ludvikom Pušnikom-Janezom, Milanom Ivanušem-Vencljem, Linko Kselo-Jasno, Ivanom Gregorcem- Sejem, Jakobom Miheličem-Savom, Jožetom Korošcem-Vi- dom, Ivanom Marzelom-Mijom in Marjanom Krevhom. Njiho­ va pričevanja so bila dragocena, saj so vsi navedeni kot borci domačini s Pohorja oziroma iz Mislinjske doline odlični pozna­ valci Pohorja, njegovega širšega območja, razmer in ljudi. Dra­ 457 goceno spominsko gradivo sem dobil tudi od borcev Ivana Martinčiča-Vanja, Josipa Jerasa-Branka, Vincenca Janka-Har- kova, Jožeta Zagožna-Servaca, Bogomira Vastla-Boža, Ferda Štiblerja-Ivana in dr. Toneta Hudopiska-Zvoneta, ki so prišli aprila 1943 iz Koroškega bataljona na Pohorje, od Jožeta Pusov- nika-Volana, ki se jim je na Pohorju takoj pridružil, ter od bor­ cev, ki so prišli na Pohorje iz Kamniško-savinjskega odreda m a­ ja 1943. To so bili Ivan Medič-Silvo, Alojz Podobnik-Rok in Ivan Urbančič-Hinko. Daljše in zanimive spominske prispevke so še dali borci po­ horskih enot: Maksim Peklar-Fonzi, Maks Gašparič-Šandor, polkovnik Franc Gašperlin-Mihec, Alojz Vindiš-Dunda, Milko Golob-Jožko, Bogdan Knaflič-Ljubo, Rudi Šimič-Hinko, Milan Trtnik-Milanček, Ivan Uranič-Drago, Jože Hren-Aki, Ivan La- kovšek-Rok, Franc Žličar-Branko, Anica Ladinek-Zorkova, Jan­ ko Lupša-Danilo in Jože Šavc-Mirko. O razmerah na terenu in o povezavah s pohorskimi partiza­ ni so mi zlasti posredovali podatke Pavle Žaucer-Matjaž, Član pokrajinskega komiteja KPS za severno Slovenijo, Tone Ulrih- Kristl, sekretar okrožnega komiteja KPS za šaleško-mislinjsko okrožje, člani tega okrožja dr. Franc Polh-Izak, Franc Zalaznik- Leon, Ivan Ževart-Janko in Ludvik Pušnik-Janez ter ravnatelj bivšega Muzeja ljudske revolucije Bogdan Žolnir. Obsežne spo­ mine o delovanju aktivistov v Slovenskih goricah in na mari­ borskem območju ter o povezavah s pohorskimi partizani je napisal ter mi jih posredoval v uporabo Dušan Spindler-Špiro, član ljutomerskega in sekretar mariborskega okrožja. Veliko podatkov podobne vsebine mi je posredoval tudi Maks Gašpa­ rič-Šandor, nekdanji sekretar okrožnega komiteja KPS Mari­ bor. Podatke o povezavah s pohorskimi partizani in drugimi so posredovali še aktivistki Milena Bokša-Boža, Manica Kerenčič, Alojz Slemnik-Zvone in drugi. S krajšimi in daljšimi izjavami so opisovali delovanje pohor­ skih partizanov tudi admiral Jože Praprotnik, polkovnik Adi Jevšnik-Lvov, Hilda Vojinovič-Dunja, Slavko Ivajnšič-Boris, dr. Daniel Hojs-Ljubo, Ivan Rožanc-Silvo, Ivan Pungartnik, Anton Benda-Niko, Pavle Sirk-Bregar, Franjo Ladinik, Franc Fišer-Va- silij, Ivan Zore-Džoni, Tomaž Slapar-Tugo, dr. Ante Mileta, Mi­ lan Kranjc-Brane, Jaroslav Soušek-Zdeno, Ivan Mogu-Marko, Jože Hrovat-Maks, Jože Drčar-Radovan, Jože Štiftar-Božič, Mi­ 458 ra Zapečnik, Vinko Plevnik, Cedo Zelić, Vida Štuhec, Viktor Planinšec, Franc Pinter, Ema Mernik, Slava Vogrinc, Dominik Zakržnik-Žani, Anton Gologranc-Maks, Jože Vančo, Franjo Kr- pač-Hubert, Peter Tomazin-Skala, Milica Sotler, Ivan Vomer, Štefan Kajzer, Ignac Kajzer-Nace, Marija Ertl, Milka Pristovnik, Helena Polenik-Jelka, Jože Andrejc-Alah, Darinka Miklavc, Franc Bart-Edo, Anton Ločnikar, Niko Vrabl, Barbara Kopriv­ nik, Julka Tajnikar, Marija Tomažič, Vida Rojic in drugi. Krajših pisnih izjav o pohorskih partizanih sem zbral še okoli 80. Spominsko gradivo m ije dalo skupno okoli 180 borcev, par­ tizanskih sodelavcev in drugih, kar je vse v ahrivu Muzeja NO Maribor. Arhivske in spominske vire sem obravnaval kritično. Med drugim sem bil pozoren pri podatkih o številčni moči sovraž­ nikovih enot, o katerih so bili včasih v partizanskih dokum en­ tih podatki pretirani. Zlasti sem moral biti previden pri upora­ bi dnevnih telefonskih orožniških poročil. V njih je veliko na­ pačnih imen oseb, kmetij, krajev in tudi vsebinskih napak, saj je znano, da so kmetje poročali orožnikom o partizanih kot jim je najbolje ustrezalo. Velikokrat so partizani kmetom tudi na­ ročali, kaj naj o njih poročajo. Pri spominskem gradivu sem moral biti zlasti pozoren na subjektivnost pričevanj in veliko časovno odmaknjenost od obravnavanih dogodkov. Literatura Za obravnavano besedilo sem preučil vso ustrezno literatu­ ro. Ker je vsa, ki sem jo uporabil navedena pri opombah, bom omenil samo najpomembnejšo: dr. Metod Mikuž, Pregled zgo­ dovine NOB v Sloveniji od II do V, Ljubljana 1961 in 1973; dr. Milan Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, Ljublja­ na 1977, dr. Milan Zevart, Po sledovih narodnoosvobodilne voj­ ne v m ariborskem okraju, Maribor, 1962; dr. Tone Ferenc, Na­ cistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941-1945, M aribor 1968; dr. Tone Ferenc, Kapitulacija Italije in narod­ noosvobodilna vojna v Sloveniji 1943, Maribor 1967; dr. Tone Ferenc, W ehrmannschaft v boju proti narodnoosvobodilni voj­ ski na Štajerskem, Letopis muzeja NO LRS; dr. Miroslav Stip­ lovšek, Šlandrova brigada, Ljubljana, Maribor 1971; Narod­ 459 noosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945, Ljubljana 1978; Lado Ambrožič-Novljan, Pohod Štirinajste, Ljubljana 1978; Ivan Ferlež, Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941, 1942, Ljubljana 1972; Mirko Fajdiga, Zidanškova brigada, Ljubljana 1975; Poslovilna pisma žrtev za svobodo, Maribor 1969; Karel Forte-Marko Selin, Nič več strogo zaupno I, II, Ljub­ ljana 1978; Bogdan Žolnir, Partizanski tisk ob Meži, Mislinji in Dravi, M aribor 1962; Lojze Penič, Partizansko Pohorje, Maribor 1973 in France Filipič, Pohorski bataljon, Ljubljana 1975. 460 KAZALO IM EN, KRAJEV IN ENOT A Aberšek Marija - 2 4 0 / 9 Abwehr - 1 6 9 Adam (borec) - 1 1 5 Adam (Planina nad Zrečami) - 1 6 6 Ambrož Anton - 3 4 6 , 3 4 7 Ambrož Marija - 3 4 6 , 3 4 7 Ambroževi (p. d. Mejačevi in Vobov- niki) - 3 1 4 , 3 4 6 Ambrožič Lado-Novljan - 3 7 5 Anderlik Stanislav - 1 8 5 , 1 8 6 Andrejc Jože-Alah - 3 0 6 , 3 0 7 , 3 9 7 Andrejc Miha (p. d. Ernežnik) - 3 5 Antoličič Jo že- 1 0 7 , 2 6 4 , 2 7 0 , 2 9 4 , 3 2 1 , 3 5 3 , 3 6 4 , 3 6 8 / 8 , 3 7 1 , 3 8 9 Antoličič Lojze - 1 0 6 , 2 4 5 , 3 8 8 Antoličičevi (Miklavž na Dravskem polju) - 1 9 2 Antonič dr. Jože - 5 6 , 5 7 , 1 5 9 Antonič Pepca - 5 6 , 1 5 9 Antonski vrh - 1 8 0 Aplenc Viktor - 2 0 0 Arhar Tone-Notranjc - 4 0 3 Ari Franc - 1 1 5 Arsitz (gestapovec) - 1 9 5 Artač Janez-Jan - 3 4 , 2 4 0 / 1 4 , 2 5 7 , 2 5 8 , 2 6 4 , 2 8 7 , 3 0 4 , 3 3 5 , 3 3 6 , 3 5 3 , 4 0 3 Artman (Golavabuka) - 2 1 8 Asnik Venca - 2 8 8 , 2 8 9 Atems - 2 5 Auschwitz - 2 6 , 9 4 , 1 7 1 , 2 4 2 , 2 9 6 Austin (gestapovec) - 1 9 5 Avguštin (gestapovec) - 1 6 1 Avguštin Peter - 2 2 5 AVNOJ - 1 0 , 3 5 5 , 3 9 9 Avstrija -41, 1 7 9 , 2 4 6 B Babšek Franc-Roman - 156, 157, 225 Backova (v Slovenskih goricah) - 366 Badovinac Nikola - 155, 169, 170, 171 Bajgot - 25, 49, 75, 182 Bantan Marjan-Stojan - 312 Bart Franc-Edo - 393, 396, 397 Bataljoni: NOVJ: - Aleksandrov - 172 - Kamniški - 10, 11, 12, 13, 60, 61, 62, 86, 90, 136, 204, 205 - Koroški - 42, 46, 55, 131, 133, 137, 138, 139, 141,204, 206,213,215,231, 232, 234, 248, 306, 320, 361, 362, 373, 374,375,376,379,380,392,393,397, 402, 404, 407, 421, 422, 423 - Kozjanski - 10, 11, 14, 20, 137, 139, 206, 362 - Kranjčev - 398 - Lackov - 228 - Moravški - 10, 34 - P o h o rsk i(p rv i)-9 ,10,12,13,14,15, 16,20,24,25,26,27,28,29,30,31,32, 34,35,36,37,44,45,46,47,48,49,50, 52,53,54,56,67,68,70,72,74,75,83, 84, 92, 105, 113, 127, 141, 159, 160, 161, 174, 182, 197, 198, 240/15, 258, 261, 264, 267, 268, 323, 368/6,7, 390, 398, 402, 404, 405, 406, 421, 425 - Pohorski (drugi) - 34, 48, 53, 54, 57, 58,59,60,61,63,67,68,69,70,71,72, 73,74,75,76,77,78,79,80,82,86,90, 91,92,93,94,95,96,98,99,100,101, 102, 103, 104, 105, 106, 107,108, 109, 110, 111, 115, 116, 117, 119,122, 123, 124, 125, 128, 129, 130, 131,133,137, 138, 139, 140, 141, 147, 148,152,156, 160,164,165,172,173,176,177,180, 199, 204, 206,213,214, 215,216,218, 219, 220, 221,222,223, 224,226,227, 228,229,230,231,232,233,234,235, 236, 238, 239, 240/1, 3, 241, 242, 243, 244, 245, 246, 248, 256, 258,260,262, 263, 267, 273, 286, 293, 311, 315, 345, 374, 375, 377, 398, 399, 400/13, 405, 406, 421, 422, 423 - Savinjski - 10,13,34,60, 86,136,137 - Zasavski - 12, 13, 14, 86, 136, 204, 205 - 1. Pohorskega odreda (Borisov) - 264, 275, 290, 298, 301, 302, 303, 306, 461 308, 322, 327, 333, 334, 335, 343, 352, 353, 354, 357, 360, 370, 371, 372, 388, 389, 390, 391, 392, 396, 402, 423 , - 2. Pohorskega odreda (Bogdanov) - 230, 240/16, 257, 258, 259, 260, 261, 262, 263, 264, 287, 289,290, 298, 303, 304, 305, 306, 319, 322, 327, 335, 336, 337, 343, 352, 353, 354,356, 357, 358, 360, 370, 371, 372, 388, 392, 400/12, 402, 423 - 2. Šlandrove brigade - 256, 257 - 1. Zidanškove brigade - 403 - 2. Zidanškove brigade - 403 - 3. Zidanškove brigade - 403 Nemški: - Alpenland - policijski - 17 - Wien - policijski — 17 - Wiesbaden - policijski - 17, 35 - 1. 14. SS policijskega polka - 318, 330 - 2. 14. SS policijskega polka - 318 - 3. 14. SS policijskega polka - 318, 330 - 1. 19. SS policijskega polka - 318 - 2. 19. SS policijskega polka - 255, 318,330 - 3. 19. SS policijskega polka - 255, 318, 330 - 611. deželnih strelcev (18. polk) - 20, 310, 318, 340 - 648. deželnih strelcev (18. polk) - 20 - 649. deželnih strelcev (18. polk) - 340 - 921. deželnih strelcev (18. polk) - 310, 318 - 922. deželnih strelcev (18. polk) - 20, 310, 340 - 48. dopolnilni tankovskih lovcev - 20, 340 - Mitte (Sredina) vermanšaftski - 285, 291,292, 307, 318, 320,330, 338, 368, 406, 423 - Nord (Sever) vermanšaftski - 291, 292, 318, 330, 338, 368, 423 - Ost (Vzhod) vermanšaftski - 235, 423 - Prassberg (Mozirje) vermanšaftski - 234 - Süd (Jug) vermanšaftski - 18, 19, 234, 235, 423 - West (Zahod) vermanšaftski - 234, 235 Baterija: Nemška: - Gorska Zidani most -318, 330 Begunje - 45 Bela garda - 228, 351, 352, 354, 355, 374, 375 Bela Krajina - 44 Bele vode - 131, 303 Belec Ivan-Beli - 240/14 Belinić Marko - 202 Belšak Franc-Simon - 203 Belšak Franc-Tone- 167,200,203,244 Benda Anton-Niko - 275, 368/2 Beranič Miha - 83 Bergauer Franc - 178 Berglez Jože-Fazan - 107, 153, 154, 156, 186, 190, 191, 192, 238, 239, 240/8, 241, 312, 315, 316 Berglez Tončka - 198, 239, 316 Berkopec Josip-Mišelj - 135, 204 Berlin - 23, 265 Berložnik Hannes — 27, 28, 29, 48, 55, 56, 58, 59, 67, 81, 82, 83, 84, 85, 91, 114, 115, 120, 152, 157, 158,159, 160, 161, 162, 163, 186, 187, 188, 230 Bernjak Konrad - 365, 366 Beškovnik Matilda - 180 Betnava - 240, 240/14 Bezena - 32, 33 Bezjak (Lovrenc na Pohorju) - 110, 343 Bezlaj - 240 Bezovje pri Zrečah - 280 Bibič Petar - 155, 170 Bill (borec, zobar) - 229 Bistra nad Črno - 46, 362 Bistrica pri Rušah - 24, 25, 32, 33, 190 Blank - 331 Blatnik dr. Franc - 376 Blazinšek (Mislinja) - 25, 81, 120 Blazinšek Edvard - 91, 100, 113, 114, 115, 140, 157 Blazinšek Franc (oče) - 113 Blazinšek Franc (sin) - 25, 84, 113 462 Blazinšek Ivan - 124 Blazinšek Pepca (mati) - 113, 188 Blazinšek Pepca (hči) - 113 Blazinšek Stanislav - 82, 113, 114, 260 Blažej Matija - 349 Bled -2 3 , 45, 99, 172 Bleje Matija-Matevž - 13 Boček Ljudmila - 273 Bočko Jože - 51 Bohak Alojz - 182, 194, 195, 237, 239, 242, 243, 248, 293, 341, 351, 378 Boharina - 74, 75, 112, 217, 388 Böhm Anton - 361 Bohova - 192, 197, 368/8 Bojtina - 307 Bok Maks - 343 Bokša Milena-Boža - 105, 244, 342, 366 Bom er (p. d.) - 392 Boris (iz Slovenskih goric) - 366 Bori - 202, 220 Bornšek Anton - 316 Bornšek Ivan - 124 Borovje - 29 Borovnik Anton - 120 Borsečnik - 259 Bosna - 200, 202 Božje-9 7 , 102, 166, 180, 186,221,268, 273, 321 B ra b e r- 388, 391 Brandt - 23, 84 B randtner Franz - 108 Braunstein Josef - 80 Brce - 124 B rd e - 50, 52, 54, 55, 58, 80, 110, 111, 129, 185, 186, 217, 236, 237, 240/4, 269, 272, 308, 360, 400, 400/8 Brebrovnik - 315 Brecelj Anton - 296 Brecelj Matija (p. d. Lužnik) - 364 Brecelj Silvester - 296 Brenčič Leopold-Šaro - 34 B renner - 57, 99 Bresternica - 153, 294 Brešar - 82, 100 Brezje nad Oplotnico - 102, 274, 321, 400/14 Brezje pri M ariboru - 107, 154, 192, 193, 238, 246, 293, 294, 296, 310 Breznik Anton - 308 Brezovje nad Oplotnico - 349, 354 Brezovnik Stanko - 314 Breže Marija - 246 Brežice - 20, 27, 44, 223, 340 Brglez Nada - 274 Bricman Ivan - 306 Bricman Peter - 233 Brigade: NOVJ: - Cankarjeva - 135 - 12. - Štajerska - 139, 205 - Gradnikova - 136 - Gregorčičeva - 136 - Prešernova - 136, 171 - Šercerjeva - 135 - Š landrova- 134, 136, 137, 139, 171, 172,204, 205, 206, 213, 214,220,223, 234, 255, 256,257,258, 263,292,318, 339, 361, 362, 401,422, 423 - Tomšičeva - 159 - Zidanškova (Pohorska) - 113, 160, 197, 199, 255, 288, 289, 317,345, 361, 362, 370, 374, 375, 389, 390,391,392, 393, 397, 400/1, 14, 401, 402, 403, 404, 407, 425 - Braće Radič - 220 - 2 1 . slavonska - 202 Brinjeva gora - 76, 77, 277 Britovšek Tone-Propaganda - 247 Brno - 113 B rodner - 75 Brojan Ivan-Marjan - 60, 95 Broz Josip-Tito — 135, 202, 363, 364, 396 Bruck na Muri - 81, 158 Brunčko - 327, 338 Bruno (trgovski pomočnik) - 192,316 Brunšek Stanislav-Zagloba - 24, 83, 84, 120, 152, 161, 163, 179, 260 Brvar Lojze - 382 Bučar Franc - 274 Bučko Matija (p. d. Strnad) - 165 Bučkovci - 105 Bučnik - glej Forneci Marija Budja Angela - 105, 246 Budja Franc-Jager - 302, 303 Budja Franc-Kit - 309 463 Bugarin Sava - 178 Bukovlje - 219, 235 Bukovnik - 290 Bukovšek Franc - 124 Bulla (borka) - 229 Bure (gozd pri Vodrižu) - 128, 173, 175, 222, 223, 229, 284, 307, 398 € Cafnik Metka-Spasenka - 312 Capuder - 108 Caunik - 188 Cebej - glej Jurše Jože Celje - 18, 20, 23, 27, 55, 83, 84, 87, 90, 94, 96, 118, 135, 255, 270, 290, 297, 307, 318, 319, 330, 339, 340, 382, 401 Celovec - 20, 73, 340 Centralna komisija VOS Slovenije - 375 Centralni komite KP Slovenije - 11, 13, 107, 134, 176, 177, 355, 385, 387, 407, 425 Cepl Drago - 312, 313 Cerjan Kaja - 105 Cerklje - 339 Cerkvenjak - 178 Cestnik - 185 Cetinski Andrej-Lev - 400/1 Cezlak - 29, 50, 102, 218 Cifr (borec) - 45 Cigajnar - 327 Cigoj Franc - 293, 294, 295 Cimerman - 219 Cirkovce - 33 Cizej Janez - 364 Cizej Zinka - 364 Cizelj Miran - 106, 192, 246, 293, 294, 295, 296 Copf Slavko - 312 Cundrič dr. France - 246 Cvelfer Jože - 219 Cvetkovski vrh - 348 Č Čad Ignac-Jur, Jurček - 60, 91,92, 116, 138 Čadram - 102, 165, 274, 307, 308, 406 Čandrova koča - 287 Čandrov senik - 31 Čanžek Andrej - 191 Čas Albert-Izidor - 397 Čas B ernard - 56 Čas Helena - 106 Čas Ivan - 237 Časova lovska koča - 298 Čavk - 327 Čebul Cecilija - 82 Čebular Zdravko - 159, 240/9 Čede Alojz-Iztok - 50 Čeh - 243 Čelofiga Pepi - 153 Čemažar Rudolf-Stane - 34 Čep Franc - 296 Čepič Leo - 93, 312 Čepič Maks-Iztok - 32, 33, 34, 60, 71, 72, 73, 75, 81, 93, 94, 106, 116, 118, 240/6,264,270, 341,352, 364, 368/8, 11, 383, 384, 403, 405 Černec Tončka - 246 Černešek Arnold - 312 Červič Stane-Samo, Bojan - 31, 105, 198, 246 Češnjice - 44, 257 Čete: NOVJ: - Kamniška - 73, 137, 139 - K oroška-4 2 , 138, 139 - Kozjanska - 139 - Mozirska - 60 - Pohorska (1943) - 28, 34, 41, 43, 45, 46,47,48,49,50,53, 54,57, 58,60,61, 62, 67, 68, 74,180, 267, 273, 398, 421 - Pohorska Štajerskega odreda (1943)- 130, 139, 147, 150, 152, 153, 157,167, 175, 176, 177, 182,187, 189, 190, 191, 193, 194, 195, 196, 198, 199, 200, 206, 261, 355, 399, 422 - Ruška - 30, 31, 197, 308 - Savinjska - 138, 139, 215, 257, 258 - 3. Gorenjskega odreda - 295 - 1. 1 . bataljona Pohorskega odreda- 353 - 2, 1. bataljona Pohorskega od red a- 353 464 - 1.2. bataljona Pohorskega odreda - 304, 353 - 2.2. bataljona Pohorskega odreda - 304, 353 Nemške: - policijska planinsko-lovska smu­ čarska četa - 318 - 13. policijskega tankovskega 14. SS policijskega polka - 318 - Alpenland - 45 - orožniška motorizirana rezervna četa Alpenland - 318 - orožniška akcijska Spodnja Štajer­ ska - 318 - 2. 922. bataljona 18. polka deželnih strelcev - 318 - 1. alarm na Maribor mesto - 337 - alarmna M aribor mesto - 234 - 1. alarmna Maribor okolica - 291 - 2. alarm na Maribor okolica - 291 - 3. alarm na Maribor okolica - 291 - 4. alarmna Maribor okolica - 291 - alarmna Maribor okolica - 234 - 1. alarm na Mislinja - 337 - 1. alarm na Ptuj - 291 - 1. alarmna Slovenj Gradec - 235 - 2. alarmna Slovenj Gradec - 235 Četniki - 376, 377, 382, 384, 385 Č inžat-2 4 , 164, 181, 349 Čižmek Boris-Bor - 42, 43, 44, 136, 137, 138, 139, 204, 205, 213, 221, 240/12, 244, 248, 361, 362, 370, 400/1, 401, 402, 403 Čop Alojz- 114, 120,152, 161, 179, 260 Črepič - 325, 359 Črešnar Jernej (p. d. Ostruh) - 112, 368/6 Črešnica - 124 Črešnjar Alojz (p. d. Peter) - 274 Črešnova - 97 Črna - 80, 362, 376 Črnavski pötok - 286, 330 Črne mlake - 182, 263, 267, 268 Črni vrh - 56,59,60,67,68,71,77,82,85, 91,92,100,180,188,259,261,269,298, 330, 361 Črnivnik - 105 Črno jezero - 49, 83, 94, 127, 130, 131, 267, 268, 269, 270, 274 Črnovšek Mara - 246 Črnuče - 339 Čubrič Marinko - 204 Čuvelič - 95 D Dachau - 94, 104, 158, 167, 179, 242, 261, 295, 296, 314, 315, 316,347, 366, 367 Dajnik - 334 Danko Jože - 192 Decorti Alojz - 154 Delak Miljutin - 294 Delak Pavla - 246 Delavska enotnost - 168 Dešen pri Moravčah - 14, 41, 42 Devina pri Slovenski Bistrici - 200 Delič Stevo - 170 Divizije: NOVJ: - 14. udarna - 401 - 15. - 135, 139, 205 - Triglavska - 172 Nemška: - 438. za posebno uporabo - 19, 20, 340 Divizioni: Nemški: - ogledniški rezervni dopolnilni ko­ lesarski - 340 - rezervni dopolnilni konjeniški - 20 Dobaj - 94 Dobrajc Friderik - 312 Dobrajc Mirko - 313 Dobrava - 35, 36, 215, 220, 260, 274, 397 Dobravc Katja-Panja - 368/14 Dobrovci - 192, 197, 225, 315, 316 Dobrovlje - 21, 61, 86, 172 Dobrovski grad - 185 Dolenjska - 47, 107, 130, 131, 133, 135, 136, 137, 138, 139, 141, 147,154, 158, 171, 204, 205,206, 213', 214,215,222, 229, 230,269, 292, 311,318,338, 375, 399, 403, 421, 422, 423 Dolič - 70 465 Dolinšek Tončka (p. d. Hlebov dom) -7 5 , 110,368/15 Dolšak Pepca - 274 Domadenik - 25 Domadenik Ludvik - 240, 242 Domžale - 90, 258, 348, 403 Don (borec) - 55 Donačka gora - 376 Dorfmeister Anton - 27 Dormann Matthias - 183, 184, 204 Dornik (p. d. Dumik) - 166 Dornikovi hlevi - 177 Doršak - 259 D ortmund - 27 Dospiva Ladja - 288 Dovič Roza - 155, 239 Dovže - 36,46,47, 53, 54, 55, 56,60, 62, 91, 92, 102, 103, 104, 105, 106, 131, 186, 214, 215, 227, 232, 233, 240/11, 259, 264, 298, 306, 307, 327,331,335, 336, 337, 361, 368/5, 373 Draksler Ivan - 284 Drakslerjevi - 273 Drame Silva-Nada, Zlatolaska - 264, 278, 279, 283, 368/5 Drauland - 231 Drava - 106, 289, 300, 301, 315, 345, 394 Dravinja - 277, 280 Dravograd - 49, 73, 232, 233, 263, 310, 314, 334, 375, 376, 393, 396, 397 Dravska dolina - 231, 310, 396, 403, - 423 Dravsko p o lje- 117,190,192,196,246, 351,352,355,359,374,375,376,389, 398, 402 Dravšnik Friderik - 128, 129 Drobnič Mira - 246 Drobnič Mirko - 246 Družetič Stevan - 170 Drvanja - 365, 366 Drvenik Mirko-Niko - 107, 108, 280, 283, 333 Držečnik Peter - 325 Duh (Št. Janžnad D ravčam i)-368/16 Duh Jože - 246 Dular Franc - 323 Dunaj - 107, 121, 123, 124, 130, 134, 140,148,149,150,151,153,154,155, 156, 169,170, 171, 198, 199,203,206, 207, 226, 309, 397, 421,422 Dunaj Alojz-Jastreb - 381 Duplek - 342, 376 Dtiseldorf - 23 Dvornik Marija - 194, 239, 313, 315, 316 Dvornik Olga (por. Fajfar) - 192, 315 Dvornik Simon- 316 E Eberle Polde-Jamski - 244, 377 Edi (mitraljezec) - 240/10, 368/14 Egger - 235 E la s - 183, 184, 185 Elbej - 161 Ernežnikovi - 35, 36, 81, 161 Ertl Marija - 193, 194, 196, 197, 199 Ertl Marija (hči) - 197 Ertl Mihael - 106, 107, 121, 122, 123, 150, 153, 176, 189, 190, 191,193, 194, 195, 196, 197, 207, 224, 229, 293, 400/6 Ertl Milka - 197 Ertl Miloš-Rigo - 107, 167, 197, 264, 353 Ertl Tinka - 193, 194, 197 Ertl Vojmir Blaž - 197 Ertlovi - 109, 154, 155, 156, 164, 165, 172, 193, 198, 238, 242, 310 Esih Terezija - 219 Exel - 57 F Fabriški gozd - 100, 111 Fajdiga Mirko - 375 Fala - 285, 330 Faleš Amalija - 166 Faletič Janez-Brko - 60, 116, 130, 164, 240/3, 264, 353, 381 Falež Marija - 192, 311 Falon - 333 Fartek - 184 Fasching Alojz - 82, 260 Ferk Ivan (p. d. Pristovnik) - 400/3 466 Ferlan Ivan - 293 Ferlin Jože - 246, 294 Ferlin Marija - 294 Ferlinovi - 294 Ferš Olga - 312 Fessier Willi - 363 Fijavž - 236 Fijavž Alojz - 166, 309 Fijavž Jernej - 304 Filipančič - 240 Filipič Berti-Jakec - 32, 93, 246, 314, 385 Filipič Helena - 166 Filipič Janez-Gašper — 104, 105, 130, 156, 200, 203, 244, 308 Fischer - 56 Fischer Ferdo-Mojka - 167, 172, 184, 222, 223, 229, 399 Flis Darinka - 192 Flossenburg - 171, 242, 296 Forneci Marija (p. d. Bučnik) - 302, 303, 309, 323 Forneci Štefka-Sonja - 48, 49, 52, 53, 56, 57, 80, 81, 85, 95, 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164, 186, 187, 188, 189, 230 Fornecijevi - 224, 225, 248 Forte Karel - 375 Fošt nad Oplotnico - 270, 273, 321, 400/11 Frajhajm - 307 Fram - 30, 185, 308, 349, 367 Frangeš - 192 Frankolovo - 109, 111, 124, 140, 248, 316, 338, 421 Fras Dragica - 312 Freund Alojz - 334 Frigula - 239 Frohnleiten - 89, 94, 96 From Slavko - 32 Fuchs Avgust - 195, 196, 240, 347 G Gaberšek - 353 Gaberšek Franc - 400/8 Gabrovec Jakob - 134 Gačnik - 246 Gajšek (oče) - 161 Gajšek (sin) - 161 Gajšek Jože-Jožko - 106 Gajšt Avgust - 192, 316 Gajšt Marija - 316 Gallenhofen - 110 Gams Slavko-Branko, Lipe - 105, 173, 240/8, 247, 399 Gandetova Micka - 274 Garbus Gregor - 305 G artner - 84 Gasteiger (vila) - 269, 298 Gasparič Maks-Šandor, Andrò, Jernej - 106, 165, 175, 177, 223, 244, 245, 246, 294, 309, 311, 314, 351, 400 Gašper (borec) - 306 Gašper Pavel (p, d. Zgornji Ločnikar) - 54 Gašperlin Franc-Mihec - 267,338,404 Gegenbande (protibande, raztrgan- ci): - E lsa-2 1 - K arl-2 1 - Ludwig - 21 - Martin - 21 - Philip - 21 - Stephan - 21 - Treff - 21 Gerečnik Elizabeta - 198 Gerečnik Ivan - 121,154,155,198,293 Gestapo - 24, 27, 30, 36, 45, 55, 71, 94, 108, 113, 125,131,158,163,167, 169, 177, 178, 179, 181, 185,186,189,190, 191, 193, 194, 195, 196, 197,198,203, 227, 229, 230, 239, 240, 242,243,260, 261, 293, 294, 313, 315, 316,317, 345, 346,347,366,367,377,378,380,383, 384, 385, 386, 387, 396,407,421,422, 423 Giuguti Albert - 382 Glavni Štab NOV in POS - 13, 87, 117, 134, 135, 136, 139,141,204,205,256, 361, 362, 421 Glavno poveljstvo slovenske parti­ zanske vojske - 10, 11, 12, 14, 15 Glazer Viktor - 25 Glazerjevi - 75 Glažuta - 25, 51, 121 467 Globovnik Anton (p. d. pri Grmovih) - 273 Gnec - 350 Gočova - 381 Godec Anton - 242 Godemarci - 104 Gojsnik Franc - 290 Golavabuka - 51, 71, 80, 96, 104, 105, 185, 217, 218, 220, 233, 237, 240/4, 15, 269, 303, 335, 364, 368/1, 370, 372, 297, 400/1,2 Golčman Karel - 273 Golež Jadviga-Špela - 246, 311 Golica - 138 Goljat Katarina - 55, 91 Golmann - 279 Golob Ida - 246 Golob Jakob - 359, 400/5 Golob Jože-Grega - 44 Golob Milko-Jožko - 106, 115, 126, 130,174,223,244, 309, 359,399,400 Golob Slavko - 359 Golob Tinka - 359 Golob Vinko - 106, 126, 264, 359 Gologranc Anton-Maks - 397 Gologranc Jože-Jurček - 260, 299, 345, 368/14, 374 Gonars - 229 Gorenak Jožefa - 274 Gorenje - 80 Gorenje - 97 Gorenjska - 17, 19, 20, 21, 23, 52, 72, 87, 90, 117, 135, 136, 140, 154, 171, 172, 227, 255,266, 295, 318, 330, 338, 339, 340, 364, 368, 378, 379,401,421, 423 Gorica - 309 Gornja Radgona - 181 Gornji Dolič - 232, 233, 292 Gornji Grad - 18, 235, 283, 339 Gornji Razbor - 35, 258, 259 Goropečnik Blaž-Adam - 60 Goršek Franja-Vida - 192, 293, 296 Goršek Stefan-Caki - 167, 173, 174, 222, 223, 237, 240/8, 245, 247, 307, 399 Gorup Jože - 360 Gosak (Alojz Ladinek) - 100 Gošnjak Ivan - 130 Göttle Hans - 83, 84 Gozdnik - 21 Graber - 124 G rabner Bernard-Dušan - 232, 362 Grace Jožica - 314 Grace Lojze - 314 Gracej - 334 Gracej Andrej - 125 Gračič pri Zrečah - 102 Gradec (Graz) - 17, 27, 31, 32, 33, 37, 93, 106, 118, 153, 155, 165, 169, 171, 219, 226, 246, 285, 288, 301, 314, 367, 381, 382, 421 Gradišče v Halozah - 203 Gradišče v Slovenskih goricah - 244 Gradiše - 114, 240/13, 305, 335, 360 Grajena - 31 Graška gora - 21, 35, 131, 215, 259, 260, 373 Grat Ladislav-Kijev - 131, 215, 216, 232, 362 Gravner Avgust - 294 Grbec Ema-Dana - 246, 311 Gregl - 327 Gregor (borec) - 353 Gregorc Anton - 217 Gregorc Ivan-Sej - 156, 217, 367 Gregorn - 372 Greif Marija - 191, 193, 196 Gričnik Alojz - 166, 180 Gričnik Ivan - 35 Gričnik Janez (p. d. Kumer) - 400/3 Griese Bernhard - 331, 339 Gril (Mala Mislinja) - 224 Gril (Šmartno na Pohorju) - 27 Gril Karel - 233 Grobelnik - 349 Grobelnik Blaž - 298 Grobelnik Filip (p. d. Kotnik) - 1'66, 279, 344, 349, 368/7, 388, 389 Grobelnik Genovefa - 110 Grobelnik Ignac - 83 Grobelnik Rajko - 358 Grobelnik Veronika - 279 Grogi Albert - 361 Grubelnik (Hudi kot) - 186 Grubelnik (Lehen) - 95 Grubelnik Alojz (p. d. Levovnik) - 400/9 468 Grubelnik Bogomir-Friček, Marko - 270, 299, 325, 327, 341 Grubelnik Jože (p, d. Stepišnik) - 400/10 Grubelnik Jože (p. d. Švic) - 341, 342 Grubelnik Rajko-Dušan - 360, 396 Grubelnik Rozika (p. d. Švicevi) - 325, 341 G runtner (glej tudi Pukl Gustav) - 349 Grupa odredov: - I I ,- 11, 216, 398 Grušovje - 270, 271, 406 Gustinčič Anton - 106, 193, 245, 246, 294 Gutmann Franc - 162, 163 H H aberm ut Ivan - 185 Habjan Franc - 124 Habjan Vlado - 226 Hadela Slavko - 296 Hafner Valentin-Bojan - 353 Hajnrih Marija - 31, 33, 72, 93, 94 Haloze - 203, 342, 377 Hambo (gestapovec) - 179 Hans - 196 Hanželič Ivan - 242, 243 Hardek - 242, 243 Hari (Nemec iz Wroclawa) - 358, 359, 363, 368/14 Harn Mirko - 365, 367 H artenstein - 98, 236 Hartm an Ivan (p. d. Golob) - 240/13, 305 Hartm an Miha (p. d. Marolt) - 51, 96 H artm ann Karel - 282 Hebjenk (glej tudi Strmčnik Franc) - 335 Helbl Rupert - 360, 396 Herič Alojz - 32 Herle Franci-Nande - 60, 126, 138 Herman (s Koroškega) - 283 Hertlein Willy - 339 Himmel (gestapovec) - 158, 186 Himmler H ein rich -9 ,89,90,140,171, 421 Hirš Bogomir - 383 Hirš Karel-Drago - 381 H itler Adolf - 10,35,50,58,74,89, 111, 124,160,166,179,219,271,272,287, 302, 399, 401 Hitlerjugend - 22 Hlebce Jože - 192 H ochreiner - 291 Hocker Johann - 267 Hoče - 24, 30, 33, 192, 297, 398 Hohkraut Rudolf-Dolf - 44, 49, 61, 67, 81, 116, 117, 128, 232, 240/1, 3, 398 Hojnik Franc-Krištof - 273 400/9 Hojs Daniel-Ljubo - 156, 177, 178 Hojs Friderik-Krpan - 367, 381 Holc Jože - 365, 366, 367 Homec nad Kamnikom - 73 Horvat Franc - 243 Horvat Ivan - 193, 296 Hotinja vas - 236 Hovnik Ana - 345, 347 Hovnik Franc - 345, 347 Hovnik Jožefa - 345 Hovnik Marija - 345, 347 Hovnik Miha (p. d. pri Smreki) - 361, 362 Hovnikovi - 247, 346 Hrastje nad Pekrami - 154, 191, 242 Hrastnik - 86 Hrastnik (fant iz Ribnice) - 327 Hrastnik Amalija - 338 Hrastnik Simon - 338 Hren Feliks - 109 Hren Franc - 166 Hren Jože-Aki- 240/16, 257, 258, 264, 304, 305, 336, 368/14 Hribernik - 327, 333 Hrovat Bogdan-Miha - 260, 264, 341, 352, 369, 403 Hrovat Jože-Maks - 215, 338 Hrvaško Zagorje - 202 Hrvati - 130, 133, 134, 137, 138, 147, 149,153,154,169,173, 174,185,199, 203, 207, 256, 369 Hrvaška - 149, 177, 178, 185, 199, 200, 201,202,207,223,256,291,318,352, 374, 401 H übner (glej tudi Berložnik Hannes) -2 7 469 Hudi kot nad Ribnico -5 1 , 80, 95, 96, 100, 106, 166, 186, 225, 236, 299, 308, 324, 334, 335, 343, 347, 366, 368/12, 13, 372, 375, 389, 396 Hudi vrh - 83, 102, 274, 400/5 Hudinja - 75, 84, 178, 180, 182, 235, 265, 303, 304, 305, 343, 406, 423 Hudinja (potok) - 304 Hudopisk Tone-Zvone - 44, 103, 105, 108, 118, 130, 173, 174,216,223,237, 240/3, 8, 264, 275, 399, 403 Hugo (gestapovec) - 159 H utter (vila) - 125 I Ibi Jelka - 247, 314 Iglič Ivan-Boris - 368/14 Ikovic Andrej - 151 Ilich Milovan-Kostja - 162, 163 Irgolič - 243 Iršič Franc - 110 Iršič Rado - 155, 169, 240/9 Iršič Rajmund - 179 Iršič Roza - 350 Istra - 172, 255 Italija - 126, 133, 138, 139, 147, 161, 171, 206, 213, 222, 228, 255,375, 399, 406, 421, 423 Ivajnšič Slavko-Rigo, Boris - 31, 105, 133, 156, 177, 178, 342 Ivančič Maks - 32, 76, 93 Ivančič Tomaž - 296 Ivanka (glej tudi Ocvirk) - 163 Ivanuša Franc - 315 Ivanuša Milan-Vencelj - 270, 273, 274, 321, 322 Iztok (kurir) - 241 J Jäger H erbert - 218, 219, 248 Jaklinova - 30 Jakob Franc - 317 Jakobovi, p. d. (glej tudi Zapečnikovi) - 324, 325, 341, 342, 357, 366 Jakopin Ivan - 197 Jamnik Lenart (p. d. Jonk) - 299, 301, 325 Jamnik Vinko-Beli - 105, 106, 107, 247, 380, 382 Jam nikar Franc,- 71, 72, 118, 130, 229 Jam nikar Ivanka - 71 Jamnikarjevi - 335 Jamšek Franc - 294, 296 Jančar Sima - 106 Jančič Karel - 102 Jančič Marija - 125 Janez (Ravne na Koroškem) - 390 Janež Rudi-Živko - 274 Janežič Franc - 315 Janise Martin-Timošenko - 167, 368/8, 389 Janko (borec iz Srbije) - 106 Janko (trgovski pomočnik iz Slove- njega Gradca) - 161 Janko Vincenc-Harkov - 31,44,46,48, 49,51,52,54,60,61,67,70,74,76,77, 80, 81, 92, 105, 107, 114, 116, 117, 118, 123, 127, 131, 137, 139, 161, 172, 186, 213, 214, 216, 222, 230, 231, 232, 240/3, 12, 262, 264, 267, 303, 322, 323, 332, 334, 341, 35^, 357, 361, 362, 368/11, 369, 370, 388, 390, 399, 403, 405,422 Janški vrh pri Ptujski gori -3 1 , 33 Janžev vrh - 297, 299 Janževski vrh nad Ribnico - 218, 225, 298, 299, 301, 314, 323, 324,325,326, 327, 338, 350, 353, 358, 359, 368/11, 392, 393, 397, 400/10, 13 Janžič - 58, 59, 82, 84, 91 Japelj Mirko - 239 Jarenina - 311 Javhovi - 400 Javorič - 83 Javorje - 162, 163 Javornik B ernard - 35, 36 Javornik Franc - 50 Javornik Ivan - 290 Javornik Karel - 180 Javorški vrh - 330 Jelen (Razborca) - 298, 372 Jelen (Šmiklavž pri Slovenjem Grad­ cu) - 128, 129, 298 Jelen Anton - 286 470 Jenčič Danica - 314 Jenčič Drago - 314 Jenčič Milka - 314 Jeras Josip-Branko - 43,44, 48, 53, 60, 68, 116, 117 Jerič — 110 Jernej Jože-Bones - 306 Jeromel Anton — 35, 125 Jerom el Jože - 36, 224, 298 Jesenas pri Virovitici - 155, 202 Jesenice - 58, 381, 382 Jeseničnik - 91, 236 Jesenjak - 60 Jesenk (Pameče) - 185, 397 Jesenk (Sv. Trije kralji) - 27 Jevšnik Adolf-Lvov - 258, 264, 289, 353, 400/1, 403 Jevšnikar Ivan - 106, 108 Jevšnikar Jože-Saša - 106, 108, 134, 296 Jevšnikar-Bračko Milka - 108, 134 Jevšnikarjevi - 246 Jeza Janez-Najden - 226, 227,229,374, 377 Jezerski vrh - 53 Jonk (glej Jamnik Lenart) Josipdol - 24,95,96,109, 112, 113,115, 159, 160, 214, 225, 236, 269, 274, 298, 299,322, 223, 325, 330, 343,345,350, 357, 384, 391, 392, 407 Jugoslavija - 16, 23, 27, 41, 42, 43, 121, 135, 149,171, 172, 187,206,339,401, 406 Juhart Franc - 50, 58 Juhartovi (glej tudi Kovše) - 344 Jungbauer - 238, 268 Junker - 359 Jurač Alojz - 35 Jurač Peter (p. d. Osrednik) - 96 Jurgovo - 29, 100, 102, 103, 166, 272, 274, 286, 330, 400/5 Jurišna vas nad Slovensko Bistrico - 56 Jurko Gašpar (p. d. Globokar) - 32 Jurkovič Vojmir - 106, 192, 246, 294, 295 Jurkovičeva - 259 Jurše Jože (p. d. Cebej) - 29, 32 Juvan Ivan-Gorki - 44, 60, 68 Juvan Jože - 161 Juvan Jurij - 161 K Kac Avgust - 111, 312 Kac Jože - 192, 316 Kacafurova koča - 114 Kajzarjevi (Selnica ob Dravi) - 93 Kajzer Andrej - 218 Kajzer Ignac-Nace (p. d. Lesjak) - 314, 360, 392, 393, 396, 397 Kajzer Julčka - 314 Kajzer Norbert-Bogdan - 314 Kajzer Štefan - 314 Kajžar (na Orlici) - 327, 360 Kajžar (nad Mislinjo) - 82 Kajžar (v Slovenskih goricah) - 315 Kajžarjev graben - 360 Kalnik - 201 Kamenik Alojz - 235 Kamenik Franc-Svit - 93, 94 Kamenik Marija - 180 Kamenitec - 29, 71, 74, 83, 217 Kamna gora - 124 Kamnica - 192, 239, 246, 293, 294, 295, 296, 310, 315 Kamnik - 13, 21, 44, 73, 135, 258, 403 Kanonik Franc - 35 Kapfenberg - 240 Kapla na Kozjaku - 226, 229 Kapun - 25 Kapun Gita - 192 Karasjuk Herman - 316, 372 Karbunovi - 82, 218, 259 Kardelj Edvard - 11 Karničnik Ančka - 364 Kasjakov gozd - 219 Kasper Reinhard (p. d. Šrot) - 180, 334, 335 Kastelic Ivan - 83 Kastelic Olga-Marjetka - 43 Kauc - 327, 358 Kaudek - 160 Kavčič Vera - 314 Kebelj - 151, 186, 270, 273, 290, 292, 321, 400/9 Keber (Janževski vrh) - 325 471 Keber Franc - 80 Kejić Božidar - 204 Keki (gej Verčnik Ivan) Kerenčič Anton - 376 Kerenčič Manica - 342, 366 Kerenčič Marica-Jelka - 342, 366 Kerin Milka-Pohorska Milka - 34, 53, 105, 111, 117, 123, 240/1, 3 Kert Milan (glej Ertl Miloš-Rigo) Ketiš Dita - 313 Kidrič Boris-Peter Kalan — 11, 228, 378 Kim - 303 Kimberg pri Gradcu - 367 Kink Maks-Sandi - 25, 26, 316 Kisovec - 44 Kladivar Jože-Leon - 352 Klančnik - 94, 182 Klančnik Dolf - 305 Klemenc Lenart - 59, 85, 96, 114, 158, 400/4 Klevž (glej Rotovnik Jurij) Klinc Anton - 50, 58 Klinc Brigita - 295 Klinc Jože - 293, 294, 295 Klinc Jožef - 294 Klinc Ludvik - 295 Klinc Rozalija - 296 Klinčevi (Kamnica) - 246 Klinčevi (p. d. pri Kosu) - 273 Klopni vrh - 25, 26, 28, 29, 71, 84, 85, 100, 110, 114, 181, 182, 185, 198 Kmetijska šola Maribor - 366 Kmetovi - 294 Knaflič Bogdan-Ljubo - 106, 154, 155, 190, 199, 229, 230, 354, 358 , Knez Rudi-Silas - 221, 240/12, 361, 375, 377 Knežević Marija - 124, 148, 150 Knific Jože-Iks - 54 Knifičevi - 72 Kobi (brata) - 376 Kociper Stane - 105, 128, 129 Kočevje - 248 Kogalovi - 314 Kogelnik Avgust - 179 Kohlbacher Simon - 234, 400/16 Kokalj Anton-Zvone - 60 Kokalj Franc-Zvonko - 353 Kokol Franc (p. d. Spodnji Bari) - 59, 240/7, 337 Kokol Ivan-Ilja - 311 Kokolj Alojz-Gordan - 167, 240/16 Kokotovič Andrija - 150, 151 Kokovič Petar - 150, 151 Kokra - 339 Kolar - 84' Kolar (Resnik) - 103 Kolar Martina - 312 Kolar Milan - 312 Kolarič - 314 Kolman (gestapovec) - 196 Kolman Alojz-Marok - 13, 87 Kolman Anton-Tonček - 303, 347, 389, 391 Kolman Elizabeta - 166, 347 Köln - 22 Kölner Hans - 247 Kolovrat - 13, 18, 21 Kolše (rudnik) - 43 Komel Franta - 33, 60, 61, 62, 67, 68, 70, 71, 72, 74, 76, 77, 85, 95, 97, 98, 111, 112, 114, 116, 117,123,126, 131, 133,137, 139,213, 214, 215,216,218, 222, 228, 229, 236, 240/8, 256, 262, 263, 264, 271, 274, 275,283,309,341, 342, 353, 355, 357, 361, 362,363, 366, 369, 373, 398, 399, 402, 403, 405, 422 Komisija - 52, 53, 57, 59, 62, 80, 85, 91, 92, 114, 157, 158, 159, 160, 225, 240/2, 261, 262, 298, 316, 330, 389 Komisijski jarek - 83, 100 Komisijsko sedlo - 82, 84, 99, 268, 269 Komunistična partija Slovenije - 21, 177, 313, 319, 342, 351, 354, 355,356, 382, 385, 401, 403 Končnik - 60 Konrad - 360 Konšak Martin - 93, 94, 95 Kop (Hudi kot) - 341, 342, 372, 392 Kop (nn Lobnici) - 224 Kop Vinko - 341 Kopivnik - 80 Kopnik (Hudi kot) - 335, 372 Koprivna - 44, 46 Koprivnik Alojz - 51 Koprivnik Amalija - 35 Koprivnik Gregor - 98, 103 472 Kopri vrik Jože (p. d. Vavpot, pri Ja­ nezu) - 71, 98, 235, 283, 344, 368/7, 389 Koprivnik Jure - 298 Koprivnikar Ivan (p. d. Adam, pri Pa- rabeli) - 36, 110, 400/8 Koprivnikar Jože-Bruno - 353 Koprivnikar Jože - 103 Koprivnikar Rahela (p. d. Adam) - 54 Koprivnikar Stanislav - 36 Koprivšek Valentin-Edo - 138 Koprovi - 225 Kopušar.Jože-Žovi - 275 Koražija Franc - 238, 239 Korbun Franc - 106, 245 Koren A \ gust - 282 Koren Marjan-Rene - 358 Korena - 244, 376 Korenčan dr. Andrej - 164, 165 Kores Ivan - 164, 181 Kores Martin - 197 Koritno - 51, 274, 306, 322, 400/12 Korman (Kumen 14) - 98 Korman Leopold (p. d. Bergauer) - 110, 164, 181 Korošak Anton - 167 Koroščevi — 274 Korošec dr. - 242 Korošec Alojz - 275 Korošec Antonija (p. d. Likuž) - 75, 96, 367, 368/4 Korošec Ivan - 343 Korošec Jože-Gril - 126 Korošec Jože - 312, 313 Korošec Maks - 382 Korošec Martin - 32, 94 Korošec Štefan - 124 Koroška - 12, 15, 16, 20, 31, 36, 42, 45, 53, 54, 72, 92, 107, 117, 131, 135, 136, 137, 138, 162, 171, 204, 205,214,220, 227, 229, 230, 231, 244, 245,248,256, 266, 295, 306, 324, 343, 357,362, 370, 374, 376, 377, 378, 380, 382, 383, 398, 401, 407, 421, 422, 425 Koroška vas - 97, 179, 182, 186, 217, 219, 273, 284, 365, 366, 367 K orpar - 397 Korpus: NOVJ: - IX. - 339 Kos - 80 Kos Amalija - 274 Kos Karel - 316 Kos Stanko - 227 Kosi (kurir) - 61, 68 Kostanjska planina - 12 Kostič Sava - 202 Košar Anton - 312 Košičevi - 304 Košnjak Rudolf - 127, 128 Košutnik Roman - 246 K o t- 50, 58, 80, 127,153, 164,185, 196, 244, 270, 273, 307, 308, 321, 368/10 Kotlje - 44 Kotnik (Gradiše) - 114 Kotnik (Ljubnica pri Vitanju) - 110 Kotnik (Razborca) - 217 Kotnik (Skomarje, glej Grobelnik Fi­ lip) Kotnik Anton - 26, 187 Kotnik Berta - 50 Kotnik Franc - 125 Kotnik Ivan (p. d. Kunej) - 57, 159, 161, 162 Kotnik Justa - 28 Kotnik Mihael (p. d. Škodnik) - 129 Kotnik Tončka - 113 Kotnik Valentin - 35 Kotnik Viktor-Vejak - 24 Koudela Kamil - 288, 289 Kovač Ivan - 35 Kovač Jože - 154 Kovač Peter - 400/15 Kovačec Franc-Mitja - 312, 313 Kovačič (pek) - 192, 316 Kovačič-Žaucer Andrina-Irena - 361 Kovačič Ivan-Gandi - 270, 278, 279, 299, 343, 365 Kovše (Lobnica) - 32 Kovše (p. d. Juhart, Skomarje) - 71, 111, 236 Kovše Anton - 109 Kovše Ferdinand - 185 Kovše Jakob - 110 Kovše Karl - 74, 75 Kovše Martin - 259, 272 Kovše Matija - 110, 112 473 Kovše Matilda (p. d. Juhart) - 298, 368/9 Kovše Simon - 110 Kovše Tinka -7 5 Kozar Stanko - 336, 367 Kozel Tonček-Krim - 308 Kozjak - 178, 288 Kozjansko - 13, 14, 135, 136, 204, 338 Kozje - 206 Kozomurc - 162 Kožlj - 286 Kožuh Stanko - 167 Kraber - 111 Kračun Davorin - 275 Kračun Gustika - 284 Kračunovi - 274, 277, 278, 283, 284 Kraigher Dušan-Jug - 11, 13, 15, 42, 52, 86, 116 Krajgoliše - 109, 114 Kralik Franta - 288 Kralj - 372 Kraljevci - 202 Kramariča - 46, 62, 131, 222, 398 Kramberger - 297 Kramberger Franc - 24 K ram berger Karel - 154, 191, 242 K ram berger Terezija - 154, 242 Kranj - 339, 340 Kranjc Avgust-Krivčev Marjan - 237, 240/15 Kranjc Franc - 272 Kranjc Franc-Gašper - 274 Kranjc Ivan - 265, 293, 294, 295, 296, 310, 319 , 341, 351, 378 Kranjc Ivan (Pobrežje) - 311, 312 Kranjc Jože - 125 Kranjc Stanka - 312 Kranjc Štefka - 237 Kranjčevi (glej Marzel) Krasna - 203 Krasnik Marija - 192, 315, 316 K rautberger Karl-Gagovič - 50,52, 80 Krebl Alojz - 82 Kremljak Karel - 343 Kremžarica - 80,94,105, 108,111, 124, 148, 179, 364, 368/11, 370, 397 Kremžarjev vrh - 74, 80, 364, 392 Krenker (p. d. Ledinek, na Brdah) - 371 Krenker Anton-Švejk - 240/10, 371 Krenker Martin - 110 Kresnice - 52 Krevh (pod Kremžarico) - 397 Krevh Marjan - 270,283,284,317,399 Kripe Viktor - 24, 182 Kristan Justina (p. d. Vodovnik, Špic- parkelj) - 368/3 Kristan - 325, 326, 327 Krivec - 54, 247, 307 Krivec Heina - 159, 188 Križ - 59 Križevci pri Ljutomeru - 105 Križevec pri Stranicah - 219, 235 Križevnik Terezija (p. d. Smagej) - 400/10 Križnik Stjepan-Tekstilac - 20, 201, 202 Kropej Jože - 97, 343, 365, 366, 367 Kropej Jurij - 97 Kropej Marija - 367 Kropej Martin - 219 Kropejevi (Koroška vas) - 367 Krpač Franjo-Hubert - 397 Krpan (borec) 353 Kršina Ivan - 226 Krušedol - 202 Krvavec - 295 Ksela Jožefa - 94 Ksela Linka-Jasna - 29, 31, 32, 33, 70, 72, 76, 81, 93, 94, 105, 116, 118, 398 Ksela Vinko (oče) - 32, 93, 94 Ksela Vinko (sin) - 94 Ksela Zora - 93;94 Kselman Anica - 193, 196 Kselman Mirko - 153, 191, 193, 194, 196 Kselmanovi - 196 Kubecki - 243 Kuharič Ludvik - 243 Kuharič Teodor-Božo - 243 Kumen nad Falo - 26, 98, 102, 104, 109,110,166 Kumer Anton - 290 Kumer Franc - 400/4 Kumer Lojzek - 280 K unej-4 7 , 49, 53,81, 161 Kurja vas - 28 474 Kurnik Adolf - 27, 28, 29, 59, 84, 114, 120, 151, 152, 159, 162, 163, 188, 260 Kurnik Rudolf - 151 Kustrovi - 274 Kušče Jože - 296 Kuščič Jože - 193 Kuternik - 327 Kuzman (Vitanje) - 304 Kuzman Karel - 98, 112 Kuzmin - 202 Kvas Franc - 219 Kvas Mile - 160 Kvasovi - 304 Kveder Dušan-Tomaž- 10, 51, 53, 60, 73, 88, 130, 240/1, 6 Lacio Dušan - 155 Lačarak - 202 Lačna gora - 218 Ladinek Marija-Majda - 397 Ladinekovi - 368/16, 393, 396 Ladinik Franjo - 333 Lakovnikovi (Verdnik Oskar) -47,53, 128, 173, 215, 373 Lakovšek Ivan-Rok - 247, 396, 397 Lakožič - 110 Lamperčnik - 29 Lancova vas pri Ptuju - 106 Langesvald - 95 Lanzendorf - 203 Lasič Dušan-Sinanovič Miloš - 170 Lasina - 85, 320 Lasnik Jože - 124 Laško - 226 Latas Andrej - 134, 155, 169 Lautar (glej Lovec) Lavret Valentin - 233 Lavrič Stane - 400/1 Lavričeva koča - 74 Laze pri Velenju - 71 Laznica pri Limbušu - 242 Ledinek - 314 Ledinek Mirko - 312 Legat - 382 Legen - 51, 80, 110, 120, 128, 217, 222, 240/9, 13, 305, 317, 349, 376, 399 Lehen pri Ribnici na Pohorju - 48, 52, 70, 80, 81, 90, 95, 100, 109, 110, 112, 115, 130,158,160, 179, 182, 188, 224, 225, 230,283,297, 302, 303,309, 322, 323, 324, 330,342,350, 357,358, 360, 368/3, 13, 381, 387, 396, 406 Leiseder Rudolf - 71 Lemmer (gestapovec) - 170 Lempl Tone-Dušan - 71, 128, 286 Lenarčič M ilan-24,109,113,236,269, 298, 322 Lenardon Stane - 72, 106, 108, 109, 121, 123, 130,148, 149, 153, 154, 155, 156, 190, 191, 192,216, 226,237,238, 239, 240, 240/14, 241, 248, 352 Lenart - 244, 311,381 Lencl - 325 Leoben — 153 Lepoglava - 220 Lepšina Betka - 274 Lepšina Jože - 75, 77, 103, 274 Lepšnik - 299 Les pri Moravčah - 13 Lesce - 382 Lesjak (glej tudi Ignac Kajzer-Nace) - 392, 393 Leskovar Janez - 270 Leskovec - 20, 396 Lešje pri Majšperku - 201 Lešnik (Planina nad Vuhredom) - 323 Lešnik Avgust - 192 Lešnik Franc - 107, 154, 192, 295, 316 Lešnik Ivan - 193, 296 Lešnik Ivan-Pohor - 239 Lešnik Jože - 192, 294, 296 Lešnik Marija-Mimika (p. d, Kolarič) - 273, 321, 400/11 Letnik Alojz - 294 Letonja Vlado-Janez - 31 Letuš - 44, 86 Levec Peter - 33 Levovnik Franc - 269 Levovnik Marija - 345, 347 Levovnikovi — 346 Likavec Ivan - 243 Limbarska gora - 205, 292 Lim buš - 24,33,164,190,191,240,241, 242, 312 475 Limbuška grapa - 25 Lindič Marija - 73, 107, 238 Lintner Tone - 240/14 Lipetov bunker (tehnika) - 399 Lipoglav Anton - 290 Lipoglav Franc - 290 Lipuž Simon (p. d. Šimek) - 321 Litija - 52, 135, 160, 161, 227, 340 Ljubljana - 17, 44, 172, 226, 227, 229, 255, 339, 369, 376, 382, 392, 403, 405 Ljubljanska pokrajina - 13, 14, 136, 223, 255, 266, 338, 368 Ljubnica na Hudinji -77, 83, 111, 180, 217 Ljubno ob Savinji - 45 L jutom er- 118, 181,243,288,342, 351, 355, 374 L obnica- 32, 110, 127, 166, 167, 185, 186, 224, 235, 320, 368/15 Lobnica (potok) - 25 Lobnik pri Železni Kapli - 42 Ločnikar Jernej - 77,98, 180, 220, 221, 368/9, 388, 389, 391 Ločnikov graben - 330 Loibner - 282, 301 Lojze (borec) - 353 Loka pri Mengšu - 381 Lorenci - 95 Lormanje - 54 Loška gora - 309, 349 Lovec (p. d. Lautar, glej tudi Plevnik Feliks) - 130, 236,283, 302, 303,322, 323, 324, 330,. 334, 391 Lovrenc na Dravskem polju - 32, 33 Lovrenc na Pohorju - 24, 26, 102, 113, 118, 127, 178, 182, 195, 198,217,218, 219, 235, 268, 286, 292, 301, 302, 314, 315, 319, 330, 343, 393, 407 Lovrenška jezera - 83, 268 Lovše Vojko-Rak - 311 Lovše Zora - 246 Lubajnšek - 307 Luckmeier (gestapovec) - 159 Luče - 129, 196, 235, 373 Ludranski vrh nad Črno - 42, 306 Luka (borec) - 163 Lukanja - 28, 29, 50, 75, 83, 100, 102, 104, 112, 183,218,267,268,321,330, 331 Lunežnik Martin - 59 Lungerhausen (nacist) - 297 Lupša Janko-Danilo - 240/10, 334, 344, 367, 381, 383, 384 Lurker Otto - 22 Lutart - 335 Luže - 43, 45 M Maček - 110 Madžarac Bogdan - 153 Madžarska - 220, 384 Maglica - 241, 295 Maglica Jože - 295 Maglica Martin - 295 Maglica Milan - 295 Maglica Rudi - 295 Mahovšek Ivan - 218 M ahrenberg (glej tudi Radlje ob Dra­ vi) - 183 Majer - 229 Majer Č rtom ir- 226,227,229,374,377 Majer Franjo - 229 Majhen Maksimiljan - 367, 381, 380 Majland - 28, 29 Majšperk - 201, 203 Mala gora - 77, 338 Mala Kopa - 114, 214, 220, 330, 372, 391,425 Mala Loka - 90 Mala Mislinja - 70, 102, 224, 240/14, 15,400/10 Mala Nedelja - 178, 246, 381 Malec Albin - 97 Malec Jože - 309, 321 Malec Karel - 97 Malej - 334, 358 Mali Črni vrh - 330 Mali Ivan-Bruno - 60, 264, 353, 368/8 Mali Jernej-Don - 60 Marčičevi - 274 M arenberg (glej tudi Radlje ob Dravi; - 96, 292, 301, 334, 335 Maretič Anton - 296 M aribor - 16, 17, 19, 20, 22, 23, 24, 25, 31, 37,41,44, 50,52, 57,62,68,71,73, 75, 76, 80, 86, 87, 93, 94, 96, 98, 99, 476 100, 102, 105, 106, 107, 108,118, 120, 121, 122, 123, 125, 126, 128, 129, 130, 133, 134, 135, 140, 148, 149, 150, 151, 152, 153, 155, 156, 158, 159, 164, 166, 167, 168, 169, 170, 172, 175, 176, 177, 178, 180, 181, 184, 185, 186,187, 189, 190,191, 192,194, 195,196,198,199, 206, 218, 219, 223,224, 226,228,229, 231, 232, 233, 236,237,238,239, 240, 241, 242,243, 245,246, 248,260, 263, 265, 270, 279, 282,283, 285,287,288, 290, 291, 292,293, 294, 295,296,297, 299, 301, 307, 309, 310, 313,318, 319, 331, 335, 337, 341, 342, 345,346, 347, 351, 352, 359, 264, 365, 366, 368/8, 373, 376, 379, 381, 382, 384,385, 386, 391, 392, 397, 399, 400/6, 7, 16, 401, 403, 405, 407, 421, 422 Maribor: - Beograjska ulica - 190 - Betnavska cesta - 193 Bolfenška cesta - 153 - Cesta XIV. divizije - 155 - Cesta zmage - 153, 242 - Dupleška cesta - 294 - Einspilerjeva ulica - 134 - Engelsova cesta - 154, 293 - Glavni trg - 400/7, 16 - Gorkega ulica - 400/6 - Gosposvetska cesta - 295 - Gvajčeva ulica — 311, 312 - Kadetnica - 154 - Koseskega ulica - 154 - Linhartova ulica - 148, 153 - Masarykova ulica - 312 - Medvedova ulica - 295 - Mejna ulica - 191 - Meljska cesta - 311 - Meljski hrib - 296 - Metelkova ulica - 242 - Moskovska ulica - 155 - Narodni dom - 165 - Partizanska cesta - 154, 155, 169 - Ptujska cesta - 155, 239 - Radvanjska cesta - 198, 232 - Restavracija Orel - 366 - Rotovški trg - 192 - Ulica heroja Šercerja - 153, 195 - Ulica ob železnici - 154 - Vrtnarska ulica - 154 - Židovska ulica - 296 M ariborska koča - 25, 121, 286, 287 Marija Trost - 32 Marinc Franc - 32, 110, 167, 185, 186, 286, 287 Marinič Alojz - 314 Marinič Dragica-Lovorka - 312, 313 Marinškovi - 277, 280 Marjan (borec) - 50, 288, 289 Marjeta na Dravskem polju - 196,291 Markelj Ivanka - 191, 194, 296 Markljevi - 154 Markovič Borivoj - 202 Markovski gozd - 237 Markuš - 110 Maroh Jože - 122, 154, 191, 193, 194, 196 Marolt - 396 Marovšek Adolf - 357, 358 Martinčič Ivan-Vanja - 44, 46, 68, 70, 77, 85, 91, 116, 117 Marzel Aleks (p. d. Kranjc) - 51, 104, 240/4, 247 Marzel Franček - 104 Marzel Helena-Štajerska Lenčka - 104, 240/8, 284 Marzel Ivan-Mijo (p. d. Kranjčev) - 104, 128, 371,400/1 Marzel Ivan - (p. d. Črnivnik) - 240/15, 247 Marzel Jože - 104, 220 Marzel Maks - 104 Marzel Marija - 104 Marzel Micka - 104 Marzel Štefka - 104 Masten Ivan - 242, 243 Matevž (borec) - 368/2 Matijevčev Karel - 261, 262 Matko - 52 M auher - 388 M authausen - 26,72,94,108, 169, 171, 188, 242, 294, 341, 355 Mayer H erbert - 271 Mazovec Franc-Risto - 139 Medič Ivan-Silvo - 60,61, 70, 115, 116, 139, 215, 257, 261, 264, 352, 353, 403 Medved (Janževski vrh) - 325, 359 Medved (Mislinja) - 82 477 Medved Marija - 312 Medved Zvonko - 247 Medvedce - 200 Medvešček Maks - 106, 175, 192, 245, 246, 296 Medvešček Milan - 148 Megla Gustek - 104, 105, 133 Megla Rudolf - 104, 167 Megla Vinko - 104 Mejačevi - 323, 324, 346, 347 Melaher Jože-Zmagoslav - 376, 377 Memiševič Rešo - 150 Mencin Jožica - 296 Mencin Roza - 246, 294, 296 Mengeš - 339, 381 Menih Jože-Rajko - 161 Menina planina - 60, 61, 62, 230, 257 Mernik Anton - 75, 219, 368/4 Mernik Ema - 97, 98, 367 Mernik Franc - 97, 367 Mernik Jurij - 179, 367 Mernik Tonček - 96, 97, 98, 272, 274, 275, 365, 366, 367 Mernikovi - 342, 365, 367 Mešič - 173 Mezgec V inko-Rajko-71,72,107, 115, 216, 240/3, 264, 275, 278, 283, 353, 368/2 Mežica - 42, 45, 46 Mežiška dolina - 138, 268, 376 Mežnar (Razborca) - 217 Mežnar (Šmiklavž pri Slovenjem Gradcu) - 361 Miha (komandir) - 43 Mihelič Jakob-Savo - 270, 275, 335, 358, 372 Mihelič Rudi-Jernej - 260, 261, 299, 389 Mihev Ferdinand - 180 Mikek Pavel - 220, 344, 349, 367, 381 Miklavc (Ribnica) - 314, 323, 342, 347 Miklavc Alojz - 324, 325, 400/7 Miklavc Darinka - 326, 346, 347 Miklavc Gregor (p. d. Planski Kralj) - 368/12 Miklavc Viktorija - 284, 323, 324, 325, 326, 341, 345, 346, 347, 400/7 Miklavčevo (Hudi kot) - 186 Miklavž na Dravskem polju - 33, 107, 154, 192, 197, 242, 293, 295,296,310, 315, 316, 359, 389 Mikuž Metod - 375 Milan (iz Slovenskih goric) - 366 Mile (borec) - 55 Mileta dr. Ante - 72, 73, 106, 108, 109, 118 Miloš (borec) - 283 Mirkovič Živan - 202 Mimica - 106 Mislinja - 24, 25, 27, 34, 48, 51, 54, 55, 57,58,59,70, 81,82, 85,100,103,105, 113, 118, 120, 125, 157, 158,160, 161, 163, 173, 178, 180, 186, 187, 188,225, 227, 232, 233, 235, 240/7, 11, 259, 264,291, 305, 318, 319, 330, 335, 336, 337, 368/3, 397, 400/8 Mislinjska dolina - 34, 46, 53, 58, 62, 98, 105, 173, 175, 207, 235, 259, 306, 371, 373, 376, 398, 399, 403, 423 Mislinjska koča - 62 Mislinjski jarek - 67, 70, 159, 160, 400 Mislinjsko sedlo - 50, 319, 320, 333 Mithans Rajko-Miško - 128, 129, 133 Mlakar - 28, 29, 32 Mlinarič Ludvik-Ivanov - 50 Močivnik - 173 Močnik Klara - 313 Modraže - 203 Modrič - 127, 270, 274 Modrinjak - 195 Modrinjak Franc - 193, 195, 196 Modrinjak Ivan - 193, 194, 195, 196 Modrušan Lucija - 296 Modrušan Paskval - 296 Mogu Ivan-Marko - 54, 338 Mohorič Anton - 359 Molan - 111, 112 Molek Jakob-Mohor - 205 Monđelovac - 202 Monigo-Treviso - 229 Moravci pri Bučkovcih - 105 Moravče - 30 Moravska dolina - 403 Moravško - 21, 61, 133, 137, 138, 139, 147, 213, 215, 222, 256, 398, 399,400, 421 Moskva - 369 Mostnar - 215 478 Moškon Antonija - 239 Moškon Martina - 239 Motnik - 86 Mozirje - 234, 339 Mozirska koča - 60, 61, 62 Mozirska planina - 60,61, 70,222,229, 259, 307, 400 Mrakič A dolf- 106, 175, 192, 246, 293, 294, 295 Mravljak (p. d. Kauc) — 225, 358 Mravljak Dušan-Mrož - 49 Mravljak Ivan - 183 Mravljak Viktor (p. d. Vidman) - 220, 327,400/11 Mrzli studenec - 83,151, 164, 182, 187 Mrzlica - 21 Miiller-Hacius dr. - 266 Müller Rudolf - 271 Mumelj Franc - 24, 182 München - 295 Mura - 342 Muršak Ivan - 55, 107 Muršak Štefka - 312 Murščak v Slovenskih goricah - 381 Muršič Franc - 110 Mürzuschlag - 108 Mussolini - 111 Muta - 317 Muzej narodne osvoboditve Maribor - 120, 240/6 N Naberžnik - 302 Nadgrad - 151, 164, 165, 308 Nagernik Franc - 163 Nagi - 99, 268 Namestnik - 94 Namestnik Nuša - 94 Napotnik - 162 Narodna zaščita - 247 Nataša - 378 Navršnik - 235 Navršnik Franc - 35, 36 Navršnik Metod - 103 Nazarje - 86 Nemčija - 48, 89, 119, 122, 134, 152, 359, 369 Nemec Ivan-Vojko - 105, 107, 118, 244, 246, 342, 351, 355, 377,378,379, 380, 381, 382, 384, 385, 387 Nič Nevenka - 312 Nikitič Stevan - 155, 170 Notranjska - 135, 171, 269, 403 Nova Dobrova pri Zrečah - 367 Nova v as-7 3 , 121, 149, 153, 172, 192, 194, 312 Novak Franc - 161 Novak Karel - 375, 376, 382, 383 Novak Matija - 56 Novo mesto - 390 O Obadovi - 304 Oberski Terezija - 271 Oblastni komite KPS za Štajersko - 54, 311 Obreht Srečko - 122, 153, 191, 192, 193, 195, 196 Obretan - 306 Obrul Albin - 218 Ocvirk (glej tudi Ivanka - 163 Ocvirk Micka - 349 Oddelki: nemški: - lovski Šoštanj - 27 - ogledniški Slovenj Gradec — 3.18 - 48. oklepni lovski gradbeni — 318 Oder Franc - 50 Odredi: NOVJ: - Gorenjski - 295 - Kamniško-savinjski — 13, 14, 60, 61, 63, 86, 228, 374, 398, 421 - Koroški- 362 - Pohorski - 236, 240/14, 255, 256, 257, 261, 262, 263, 264, 265,267, 268, 269, 270, 272, 273, 274, 275,276,281, 282, 283, 284, 285, 286, 288,289,290, 292, 298, 299, 303, 306, 307,308, 311, 314, 318, 319, 321, 322, 323, 324, 325, 326, 327, 328, 329, 337, 338,341, 342, 343, 344, 345, 346, 347, 349,350, 352, 354, 355, 356, 357, 358, 359,360,361, 362, 364, 365, 366, 368, 368/2, 5, 8, 479 11, 370, 371, 372, 374, 375, 379, 380, 381, 382, 383, 384, 385, 386,387,388, 390, 391, 392, 394, 395, 397,399,400, 400/12, 401, 402, 404, 405, 406, 407, 423, 425 - Štajerski - 135, 136, 139, 204, 213, 422 Nemški: - lovski vermanšaftski - 368, 373, 392, 396 - 18. lovski - 20, 340 Oglar - 100 Ogrin - 91, 236 Okoška gora - 290 Okraji: Nemški: - Brežice - 119, 237 - Celje - 87, 119 - M aribor - 119, 285 Okrogar Tone-Nestl - 43, 392 Okrožja: OF in KPS: - kamniško - 14 - koroško - 398 - litijsko - 14, 260 - ljutomersko - 341, 352, 380 - m ariborsko-260,311,341,351,375, 380, 382, 387, 400, 407, 423 - ptujsko - 341, 351,355, 380,382,400 - radgonsko-ljutomersko - 365, 375, 382, 407, 423 - revirsko - 14 - ribniško - 352 - šaleško-mislinjsko - 16, 31, 36, 41, 46, 70, 82, 104, 105, 128, 159, 161, 173, 221, 245, 247, 303, 307,350, 352, 355, 361, 374, 398, 399, 400 Nemška: - brežiško - 16 - celjsko - 16, 237, 297 - kamniško - 12, 339 - ljutomersko - 206 - mariborsko - 237 - 18. vojno - 19, 20, 373 - ptujsko - 16, 237 - trboveljsko - 237 Okrožni komite KPS: - Maribor - 41, 177, 228, 240/8, 309, 311, 312, 341, 342, 365, 400, 407 - Mežica - 377 - šaleško-mislinjskega okrožja - 350, 356 Okrožni odbor OF M aribor - 41, 137, 246, 385 Olstrak Alojzija - 33 Olstrak Slavica - 93, 94 Olstrak Tone-Zvonko - 29, 31, 32, 33, 70, 72, 93, 94, 118, 398 Olusky Svetislav-Pop - 170 Oman Sonja - 198 Operativne cone: - I. - dolenjska - 10 - II. - notranjska - 10 - III. - alpska - 10 - IV. - štajerska - 10, 11,12, 13,14, 15, 16,17,20,21,22,34, 37,41,47,51,54, 57, 58, 60,63, 68,70,73,80, 85,86,87, 88, 89, 116, 118, 124, 129, 133, 134, 135, 136, 137, 139, 160,161,172,176, 203, 205, 206, 213, 221, 227,228, 229, 230, 234, 239, 240/1, 6, 14, 243, 255, 256, 257, 260, 262, 263, 264, 272,285, 292, 306, 339, 340, 350, 352, 357, 361, 362, 370, 372, 373, 374, 379,385, 387, 388, 390, 392, 398, 399, 400,401, 402, 404, 406, 407, 421, 422, 425 - II. NOV in PO Hrvatske - 177, 200, 202 Operativni štab za uničenje band - 255 Oplotnica-25,28,80,83,118,125,127, 151, 153, 164, 165, 185, 186,218,267, 270, 271, 274, 277, 279, 280, 281,282, 284, 291, 305, 307, 308, 309, 319, 321, 330, 331, 352, 400/11, 14 Oplotnica (potok) - 330 Oranienburg - 296 Orešnik - 154 Orlica - 301, 303, 323, 325, 327, 341, 342, 360 Ormož - 191, 201, 242, 243, 314, 348 Osankarica - 9, 49,53,75,83, 125, 151, 164, 183, 185, 267, 316, 319, 330 Osijek - 149, 150 Osirnik Miha (p. d. Brek) - 327 Oskar (borec, skojevec) - 116 Osojnik Franc-Kostja - 31 Osojnik Jaka - 366 4 8 0 Osojnik Štefan-Aleks - 43, 44 Osrajnik - 188 Osrajnik Ivan (Šošnar) - 300 Osrednik - 327 Ostrovska Milica - 156, 189, 226, 375 Ostruh na Planini - 35, 51, 217 Ostruhovi - 344 Ostruščica - 84, 99, 330 Osvald Jože - 115, 188, 343 Osvobodilna fronta - 21,23,30,31,32, 33,58,87,88,89,97,98,107,115,116, 119, 126, 128, 134, 140, 156,157, 160, 162, 166, 168, 171, 175, 176,177, 186, 192, 193, 195, 196, 203, 229,237, 240, 242,243, 244,246, 247,256,263,266, 294,296,297,298,310,313,315,316, 317,319,337,341,342,351,354,356; 367, 368, 378, 379, 380, 382,385,401, 405, 406, 407, 423 Ošlak Ferdinand - 59, 82 Otiški vrh - 107, 188, 237, 375 Otopašić Cvijo - 170 Ovčar Albin - 159, 188 Ovčar Franc - 341 Ovčarjevi - 304 OZNA - 386 Ozvaldič Anton - 232 Ožbalt - 229 P Pačnik (sin) - 284 Pačnik Jože (p. d. Sp. Vidmar)-71,75, 97, 98, 279, 344, 367, 388 Pačnik Pongrac - 35 Padeški vrh - 35, 112, 166, 186, 217, 219 Padežnik Alojz - 102, 218 Padežnik Vida - 192 Pajenk Jože - 101 Pajenk Karel (p. d. Rdečnik) — 161, 162 Pajič Lazar - 202 Pajtler (glej tudi Ladinek) - 361 Pajtler Franc - 178 Pajtler Jurij - 180 Pajtler Milivoj - 312 P ak a- 35, 178, 179, 235, 236 Paka (reka) - 109 Pallua Gali - 268 Pameče - 178, 185, 217, 343, 345, 346 Pammer - 301 Pankerts Anton - 152 Papič Krista - 93 Park na Moravškem - 60 Pasterk Franc-Lenart - 42 Pavli Ciril - 30 Pavlič Alojz - 275, 277 Pavlič Matija - 30 Pavlič Terezija - 98, 166 Pavlovci - 315 Peca - 42, 43, 44 Peče dr. - 31, 32 Peče Tatjana - 94 Pečetovi - 31, 32 Pečnik - 57, 85, 160 Pečolar Marija - 161 Pečovnik Ivan - 358 Pečovnik Peter - 27 Peh - 236 Peklar Maksim-Fonzi - 54, 55, 106, 107, 153, 240/10, 270, 275, 277, 278, 299, 344, 371, 374 P e k re -122,156,172,190,191,240,312 Pekrska gorca - 312 Per Danica - 361 Perger (tovarnar) - 54, 159, 261, 262 Permanšek (pri Srnjaku) - 42 Perše Peter - 55, 58 Peršetov vrh - 330 P eru š-314, 363, 396 Peruš Alojz-Oče naš - 363 Pesek - 29, 49, 71, 74, 77, 83, 103, 122, 123, 125,148, 151, 154,156,172,173, 176, 182, 198,214,215,217,218,226, 240/10, 256, 259, 261, 262, 274, 320- Pesek Franc - 24, 26 Pesje pri Velenju - 198 Pesnica - 55, 107, 376 Pesnik - 325 Petan Slavko-Nace - 364 Petek Franc-Florjan - 283, 363 Petelinšek Anton - 235 Petelinšek Franc - 274 Petrič Franc - 103 Petrijanec - 220 Petrun - 188, 323 481 Petrun Leopold - 90,109,322,323,391 Petrun Rozika - 391 Petruška - 344, 367 Pevec Mara - 192 Pfeifer Olga - 239 Piberčnik Franc - 315 Pigner Ivan-Cvetko - 311 Pihler Janko-Don - 31, 43, 198 Pihler Matija-Savo - 198 Pintar Vladimir-Slavc, Robin - 50, 51, 55 Pintarič - 243 Pinter Franci - 75, 97, 98, 275, 280 Pirher Aleksander-Aco - 311, 366 Pirher Milena - 311 Pirtovšek Rudi - 246 Pisnik Alojz-Ris - 303 Piščanec Rudi - 31, 72 Plačnik - 110 Plajh Tone (p. d. Vrnikov) - 274 Planica nad Framom - 185, 320 Planika - 287 Planina nad Šmartnim na Pohorju - 32, 35, 59,75, 125, 126, 166, 200, 218, 224, 307 Planina nad Vuhredom - 96, 220, 314, 333, 334, 335, 368/12, 400/11, 15 Planina nad Zrečami - 51, 75, 97, 102, 103, 166, 180, 182, 186, 217,219,221, 225, 308, 349, 368/6 Planinc Ivan-Ludvik - 336, 337, 368/5 Planinčevi - 277 Planinka - 49, 51, 52, 84, 99, 100, 104, 240/12, 303, 319, 320, 330 Plninšec Avgust - 160 Planinšec Franc (p. d. pri Petru) - 54, 240/11 Planinšec Viktor - 54, 240/9 Planski Kralj (glej tudi Miklavc Gre­ gor) - 67 Plava garda - 226, 227, 228, 256, 351, 352, 354, 355,374, 375,376,377,378, 379, 380, 381, 382, 383, 384,385, 386, 387, 390, 401, 402, 407, 423 Plaznik Franc - 57, 85, 160 Plešič - 330 Plešivčnik Jože (p. d. Radmanov) - 62 Plešivec - 259 Plešnik Anton-Murat - 299, 370, 371 Pleteršek Mihael - 27, 28, 29, 58, 59, 82, 84, 91, 114, 158, 159, 160, 161, 163, 188 Plevnik Alojz - 50 Plevnik Amalija (p. d. Lautar, pri Lov­ c u )-368/13 Plevnik Feliks (p. d. Lautar, pri Lov­ cu) - 70, 110, 160, 368/13 Plevnik Ivan - 56, 85, 91, 100, 114, 115, 157, 158, 159 Plevnik Vinko - 303, 368/8 Pliberšek Vlado - 312 Ploj Milan - 367, 381 Plom berger Frančiška - 295 Plomberger Ludvik-Sova - 107, 154, 155, 192, 199, 241, 295, 316 Plomberger Silva - 182, 295 Plombergerjevi - 295 Pobrežje - 192, 293, 294, 296, 310, 311, 312 Poček - 185 Podgorci pri Ormožu - 348 Podgorje - 46, 70, 129, 161, 173, 259, 360 Podgrad - 151, 164, 308 Podgrašek - 277 Podlesek Albinca - 348 Podlesek Peter - 314, 323, 324, 326, 345, 346, 347, 348, 368/8 Podlesnik Srečko - 224 Podobnik Alojz-Rok - 60, 61, 95, 130, 223, 240/1, 3 Podoficirska šola Maribor - 318, 330, 340 Podoficirska šola Slovenska Bistrica - 318, 330, 340 Podrežnik Franc - 190 Podvelka - 70, 95, 115, 230, 289, 302, 314, 322, 324, 326, 341, 342, 360, 392 Podveršnik Johann - 27, 28, 29, 58, 59, 84, 120, 161, 179, 260 Pogačnik - 33, 358 Poganac na Kalniku - 201 Pogladič Franc (p. d. Lazar, pri Sr­ čku) - 47, 240/4, 397 Pogladič Franc-Srček - 53 Pogladič Justina (p. d. Lazar) - 50, 53, 240/4 Pogladič Martin - 269, 274 Poglajen Drago - 240/14, 256, 257, 263, 264, 274, 275, 278, 279, 321, 322, 323, 325, 330, 353, 364, 368/11, 369, 383, 390, 391, 392, 396, 400, 400/1, 403 Poglajen Franc-Kranjc - 34, 136, 139, 156, 204, 240/14, 256, 257, 260, 262, 263 Poglajen Jože - 368/14 Poglajen Vencelj-Miško - 240/14 Pok Antonija - 90, 109 Pokrajinska komisija VOS za severno Slovenijo - 375, 379, 380, 381, 382, 383, 384, 402 Pokrajinski komite KPSkza Gorenj­ sko - 385 Pokrajinski komite KPS za severno Slovenijo - 134, 171, 221, 245, 246, 247, 260, 292, 303, 309, 350,351,352, 355,356, 361,374,376,378,379,381, 384, 385, 399, 400, 421, 422 Pokrajinski komite KPS za Štajersko - 11, 14, 133, 136, 138, 139, 362, 387 Pokrajinski odbor OF za Štajersko - 355 Polančič Julka - 245 Polanec - 36 Polčeta Srbov in Hrvatov - 200 Polenik Helena-Jelka - 80, 108, 179, 364 Polenik Ivan - 183 Polenik Karel-Luka - 80, 179, 364 Polh Franc-Izak - 53, 70, 71, 82, 118, 128, 161, 286, 355 Polič Alojz - 54, 55, 107 Polič Ivan - 107 Poljčane - 109, 140, 203, 248, 421 Poljska - 90, 359 Polki: Nemški: - 14. SS policijski - 291, 318,319, 330, 331, 335, 338, 339, 368 - 19. SS policijski - 23, 255, 318, 330, 339 - 18. deželnih strelcev - 20, 330, 331, 340 - 184. deželnih strelcev - 340 Polšak Martin - 316 Polšak Matija - 192 Pongrac pri Grižah - 89 Ponikva - 140, 421 Ponoviče - 52, 80, 81, 86, 161, 227 Popijal - 247 Poropat Franc - 107, 154, 155, 192, 246, 294, 312, 313 Postružnik Jože - 184 Pošnik - 182 Potočnik - 239 Potok pri Kokarjah - 337 Potovšek Karel-Ambrož - 222, 223, 303, 399 Potrč Stane-Iztok - 312, 313 Povše Franc - 35 Pozne Adi - 274, 321 Pozne Feliks - 274, 321 Požarnik Anton (p. d. Zakržnik) - 364 Požarnik Jože - 28 Požarnik Jurij (p. d. Turičnik) - 96, 217, 364, 368/1 Pragersko - 200, 201 Praprotnik Cvetka-Štefka, Anica - 244, 309, 351, 355, 378, 380 Praprotnik Jože - 240/16, 336, 337 Prebold - 24 Prednik Mihael (p. d. Jerič) - 110, 185 Preglau Štefka - 30 Prekmurje - 204 Preloge - 270, 290, 349, 423 Preložnik Gregor - 124 Premšak Günter - 27 Premzl Ivan - 390 Premzlovi - 192 Prestor Marija-Minka - 52, 80, 81 Prevalje - 71, 376 Prevolnik Ernest - 159 Prevolnik Franc - 35 Prevolnik Slavka - 247 Prevolnikovi - 56 Prevolšek Norbert-Triglav - 344, 345, 346, 347 Pri golažu - 46 Pri koštrunčku - 215, 373 Pri soncu - 243 Pri Srnjaku - 92, 306 Pri tablah - 267, 268 Pridgar (glej tudi Tretjak Ivan) - 51, 317, 397 Prihova - 270, 271, 274, 297, 406, 423 483 Prijatelj Kristina - 376, 377 Prijedor - 171 Pristava na Limbarski gori - 205 Pristovnik Milka - 349 Pristovnik (p. d. Brbretovi) - 273 Prižnik Franc - 95 Prlekija - 104, 105, 107, 133, 156, 165, 167,177, 178, 206, 214, 365, 381, 382 Prleški Lojzek (glej Špilak Ferdi­ nand) Prodanovič Desančič - 202 Prošt - 335 Ptuj - 106, 200, 201, 203, 243,246,291, 342, 351, 359, 381, 383, 402 Ptujska gora - 32, 33, 76, 93, 201, 202, 203 Ptujsko polje - 376, 400 Pučnikove sestre (pri mlinu) - 274 Pudgar Branko - 232 Puhalj Boža - 296 Puhalj Ciril - 296 Puhalj Kancijan - 294, 296 Puhalj Mirko - 295 Puhalj Peter - 296 Pukl Gustav (p. d. Gruntner) - 272, 273, 274, 277, 279, 282, 283,284, 349, 358 Pukl Gusti - 273 Pukl Henrika (ali Erika) - 272, 274, 282, 349 Pulko Elica - 312 Pulko Jože - 108 Puncer - 161 Pungart - 47, 48, 52, 53, 59, 67, 70, 74, 173, 261,269, 372,400/14 Pungartnik Ivan - 353,368/14,400/11 Pupis Anica - 107, 154, 242, 293 Pupis Bojan - 106 Pupis Franc - 106, 107, 153, 154, 155, 156, 191, 196, 199, 242, 293 Pupisovi - 109, 164 Pur - 325 Pur Viktor - 325 Pusovnik Jože-Volan - 34, 49, 60, 62, 68, 74, 118, 130, 161, 174, 184, 223, 229 Pustoslemšek Janez - 283 Puščava pri Lovrencu - 26, 72, 330 Pušelj - 337 Pušenci - 242 Pušic Josip - 155, 170 Pušnik Anton (p. d. Kopnik) - 96, 368/12 Pušnik Betka - 54,56,240/11,335,336 Pušnik Ciril (p. d. Krištan) - 400/13 Pušnik Franc (Dovže) - 54, 56, 224, 298 Pušnik Franc (pri Vitanju) - 304 Pušnik Franc (Sv. Anton nad Vuhre­ dom) - 343 Pušnik Ivan - 56 Pušnik Lenart (p. d. Žvancer) - 314, 368/10 Pušnik Ludvik-Janez - 54,56,106,215, 222, 240/11, 245, 286 Pušnik Viktor - 182 Pušnikovi (Rak) - 96, 396 R Rače - 225, 381, 390 Radakovič Lazar - 155, 169, 170, 171 Radana vas - 281 Rader Ivan (p. d. Krivic) - 120 Rader Jože - 165 Rader Tone-Jasko - 98, 165, 245, 373, 374, 309, 314, 352, 365, 366, 367, 400/1 Radizel - 30 Radlje ob Dravi (glej tudi Marenberg) - 96,152,183,300,301,317,345,360, 392 Radman - 361 Radman Andrejc - 161 Radmirje - 215, 363 Radomlje - 348 Raduha - 230 Radvanje - 33, 134, 154, 156, 190, 192, 238, 293, 313 Rahne Slavko-Deževnik - 60 Rajhenburg - 197 Rajkovič Rado - 155, 170 Rajšp Ludvik - 367, 381 Rak Elizabeta (p. d. Pušnikova) - 361 Rak Ludvik - 84 Rakovec - 74, 98, 100, 102, 125, 265, 389 Ramftl Oto - 127 Ramšak - 100, 235 Ramšak B arbara - 180 Ramšak Franc - 240/7 Ramšak Ivan (p. d. Vaukan) - 36, 82, 91 Ramšak Pavel - 109, 110, 236 Ranftl Ivan - 316 Ranković Aleksandar-Marko - 202 Ratajc Albin-Bine - 264,275,278,353, 368/14, 403 Ratajc Polde - 154 Ratej Nada - 193, 196 Rath - 362 Ravensbrück - 94, 197, 242, 293, 294, 296, 347, 367 Ravne na Koroškem - 44 Ravnik Ivan - 112 Ravnjak Ivan - 27, 219 Ravnjakovi - 35 Razbor - 16,34,47,49,62,72,163,222, 259 Razborca - 26, 58, 59,60, 82, 102, 120, 160, 187, 217, 218, 240/7, 272, 292, 298, 306, 335, 364, 374 Razborški jarek - 187 Razpotnik - 131 Razvanje - 33, 192, 197, 239, 315, 316, 366 Rdeča arm ada - 33, 171, 203, 206, 231 Rdeči breg - 388, 390 Rdečnik (glej tudi Pajenk Karel) - 47, 161 Rebič Milenko - 202 Rebolj Dušan-Bor (Mali Bor) - 137, 216 Recenjak - 178 Rečica ob Savinji - 220, 259, 339, 399 Redarstvena policija Alpenland - 21, 57, 99 Reiser - 122, 172, 240 Rek - 50, 217 Rek Ivan - 96 Remšak Pavel - 35 Repas - 83 Repas Peter - 84 Resineda - 155 Resnik - 35, 71, 74, 75, 83, 98, 99, 102, 103,112,166,180,217,235,273,279, 282, 284, 298, 308, 344, 350, 367, 368/6, 7, 388, 389, 391, 400/3 Rešnjak Radovan - 107, 121, 134, 154, 155, 169, 170, 171 Ribar Ivo-Lola - 47 Ribče - 52, 81, 161 Ribičič Mitja-Ciril - 13, 34, 87, 135, 204, 256, 257, 361, 362, 370, 400/1, 401, 402 Ribnica na Pohorju - 71,80, 81,92, 96, 98, 99, 118, 125, 140, 154, 156, 158, 160,166,179,188,214,217,218,224, 225, 230, 236, 269, 272, 283, 284, 292, 298,299,301,302,303,309,314,317, 318,319,320,321,322,323,324,325, 326,327,330, 331,333,334,337,338, 341,342, 345,346,347,350,351,357, 358, 359, 360, 365, 368/4, 8, 13, 372, 375, 381, 384, 391, 392, 296, 400/7 Ribniki - 28, 29 Ribniška jezera - 48 Ribniška koča - 71, 236, 361 Ribniško sedlo - 56, 59, 85, 99, 102, 188, 214, 259, 260, 320 Richter Henrich - 24, 182 Ričnik - 225 Riedl - 46, 47 Rihtarič Stanko - 137, 342 Rim - 376, 383 Ring Franc - 35 Robič Miro - 242 Robnik Fedor - (p. d. Čander) - 368/15 Robnikov vrh - 259 Robnikova domačija - 334 Rog (Kočevski) - 61 Rogla - 51,70,74,75,77, 83, 84,98,99, 102,103,182,235,262,286,316,320, 343, 350, 388, 391 Rogoza - 192 Rojc Ivan-Bogdan - 43, 44, 47, 48, 51, 54, 61, 105, 116, 117, 126, 138, 215, 230,240/1,3,257,258,259,260,.261, 262,263,264,287,289,290,298,303, 304, 305, 335, 336, 356, 358, 359, 368/14, 371, 403 Rojic Vida - 203 Rojko Ivan - 161 Rojnik Karel - 247 485 Rojs Srečko-Niko - 55, 244, 311, 352, 382, 400 Romih Polde - 239 Ropotar Martin - 84 Rösener Erwin - 9,17,23, 99,171, 172, 255,268,269,287,290,291,318,319, 320, 331, 335, 339, 340, 368, 379 Rošar Ema - 349 Rošer Dominik - 125 Rošer Franc - 35 Rošpoh - 294 Rotovnik Ivan - 305 Rotovnik Jurij (p. d. Klevž) - 305 Rotovnik Karel - 317 Rozman Edvard - 56 Rozman Ferdinand - 26 Rozman Franc - 26 Rozman Franc-Stane - 10, 14, 15, 16, 34,35,36,42,43,44,46,47,48,49,50, 51, 52, 53, 55, 60, 73, 80, 81, 86, 104, 159, 160, 161, 240/1, 2, 4, 6, 7, 9, 15, 261,273, 368/10, 12, 398, 404 Rozman Marija - 26 Rozmanovi - 246 Rožanc Ivan-Silvo - 306 Rožej (p. d. Velunjškovi) - 49, 161 Roženičnik (p. d. Pik) - 163 Roženičnik Frančiška - 163 Roženičnik Ivanka - 162, 163 Roženičnik Jožica - 163 Rožič Alojz - 289 Rožič Jože - 29, 217 Rožič Miha - 400/5 Ruper Peter - 154 Rupnik Lev (ml.) - 382 Rus Ivan - 191, 194, 196 Ruše - 24, 25, 26, 30, 31, 32, 33, 70, 71, 72,75,93,94,103,106,118,178,179, 185, 186, 235, 240/8, 246, 285, 289, 291, 368/15, 398 Ruška koča - 24, 25, 28, 58, 76, 118, 121,122,179,198,285,286,287,288, 289, 406, 423 Rute - 43 Rutnik Jože - 179 S Sadek Anton - 225, 226 Sadek Terezija - 75 Sagadin Zvonko - 76, 93 Sagmeister Franc - 360 Saharavski - 84 Sajko Rezi - 246 Sajkovi - 33 Salzburg - 17 Samec (Hudi kot) - 80, 372 Samec Justa - 154, 155, 197, 293, 346 Samobor - 149 Sava - 86 Sava (reka) - 52, 124, 130, 131, 136, 139, 161, 222, 228, 339, 398 Savatovič Dušan - 155, 169 170 Savinja - 20 Savinjska dolina - 13,15,27,53,54,86, 135,137,139,151,186,204,213,214, 222,227,258,307,311,319,338,339, 378, 397, 399, 403, 422 Scharf Ivan - 282 Schepfknecht - 321 Scherbaum - 151, 152 Schilhorn - 219 Schmied - 324 Schneegestöber (glej tudi Snežni me­ tež) - 310, 318, 328, 329, 331, 406, 423 Schupnek Anton - 280 Schweiz dr. - 219 Sedovec - 330 Sedovnik Franc - 82, 185, 292, 293 Sedovnikov vrh - 392 Seitl Anton - 48, 52, 57, 59, 62, 81, 82, 85, 157, 158, 159, 188, 240/2, 261 Seitl Anton (ml.) - 160 Seitl Franc - 59 Seitl Ivan - 57, 158 Seitl Jože - 57, 59, 81, 85, 158 Seitl Jože (ml.) - 188. 189 Seitl Viktor - 158, 159 Seitlovi - 92, 261, 262 Sekirnik Janko-Simon - 135, 256 Sekirnik Sabina - 311 Sekolec Franc - 376 Sele - 361, 362 Selnica ob Dravi - 44, 93, 298 Senič Jože - 317 Senjorjev dom - 48, 59, 215 Sepp Johann - 24, 25, 84, 179, 287 Sestrže - 201 Sevnica - 135 Sevšek Franc - 317 Sevšek Ivan - 179 Seyfried - 170 Sicilija - 117, 119, 135, 171 Silić Dinko - 155, 169, 171, 172, 207 Silič Nikola - 155, 169 Silny Jože - 288 Sinanovič Miloš - 170 Sirk Pavle-Bregar - 368/14 Skerlovnik Anton - 358 Skerlovnik Ivo-Smolar - 219,263,270, 283,299,300,301,302,323,324,325, 326, 327, 333,341,343, 344,350,353, 358, 360, 364, 368/2, 388, 391,400/1 Skočir Matija - 59 Skočir Tonček-Crni - 106, 107, 247, 314, 380 Skočirjev gozd - 322 Skočirjeva žaga - 325 SKOJ - 116, 149, 168, 175, 216, 246, 285,290, 312,313,352, 355,356,403 Skoke - 192, 241, 295 Skomarje - 71, 74, 75, 77, 83, 98, 99, 109,110,111,112,124, 140,166,178, 180,217,220,235,236,273,277,282, 298, 308, 342, 344, 349, 365, 367, 368/7,9,375,381,387,388,389,391, 407 Skrbič Ludvik-Gorazd - 190 Skrivni hriber - 50,59, 83, 84,85,159, 188, 268 Skrlovnikovi - 186 Slana Katica - 107, 148, 149, 153, 241 Slapar Tomaž-Tugo - 42, 135,136,137 Slapnik Miha - 111 Slatinek (Skomarje) - 349 Slatinek Ivan - 360 Slatinšek Stanislav - 59, 82, 84, 91, 114, 160, 161, 163 Slavko (borec iz Srema) - 121 Slekovec Milica - 312 Slemnik Martin-Balant - 173 Slemnik Tone-Urh - 380 Slinkar - 325 Slivnica - 30, 225 Slodej Matija - 98 Slokan Rija - 295 Slokan Vida-Iskra - 240 Slovenci - 19, 58, 169, 188, 231, 246, 268,272, 288,300,317, 348,393,403 Slovenija - 16,33,41,90, 119,135, 136, 152,171,172,205,206,226,265,348, 355,375,380,382,383,385,399,401’ 406 Slovenj Gradec - 20, 24, 25, 26, 27, 46, 49, 57, 85, 90, 96, 105, 108, 118, 120, 124, 130, 131,148,152,158,161,163, 166,173,179,185,187,230,231,232, 233, 234, 236, 240/2, 247, 259, 260, 263,291,292,297,305, 306,317,318, 337,340,345,346,354,360,361,362, 368,370,372,373,375,376,396,399, 400 Slovenja vas - 359 Slovenska Bistrica - 17, 20, 29, 56, 71, 80, 126, 152, 200, 217, 224, 239, 263, 270,286, 291,305,307,308,318,337, 368, 396 Slovenska narodna pomoč - 243 Slovenska protifašistična ženska zve­ za - 247 Slovenske gorice - 31, 55, 117, 140, 181,204,244,246,265,311,365,366, 367,376,377,378,380,381,400,403, 407, 421, 422 Slovenske Konjice - 71, 124, 140, 164, 219,224,270,271,275,277,279,280, 282,286,292,305,307,317,331,390, 392, 422 Slovenski poročevalec - 58 Slovensko primorje - 136, 172, 255 Smagej (Mala Mislinja) - 240/14 Smodivnik - 53 Smogavec - 29, 32, 185 Smogavec Jože - 125 Smolnik - 24,27,29,32,71,75,84,110, 127, 164, 167, 224, 235, 368/15 Smrečno - 27, 28, 307 Smrekovec - 131, 137, 138, 163, 215 Snežni metež (glej tudi Schneegestö­ ber) - 319, 328, 329, 337, 338, 344, 345, 347, 368/11, 400/13 Sodin Ludvik - 124 Sojič Mladen - 202 Sokol - 228 Sokol Marija - 178 487 Sokolski dom - 30, 118, 121, 122, 140, 285, 286, 287, 288, 289, 406, 423 Sollero - 324 Sollero Edvard - 299, 301, 302, 326 Sollero Gottfried - 350 Somrek Neža (p. d. Vivod) - 400/14 Somrek Tone (p. d. Vivod) - 274 Sopelšnik - 188 Sošek Jakob - 259, 264 Sotla - 20 Sotler Milica - 364 Soušek Jaroslav-Zdeno - 288, 289 Špindler Dušen-Špiro, Martin, Kovač - 105, 107, 164, 165, 177, 246, 294, 309, 311, 341, 342, 351, 355, 365, 377, 378, 381, 382, 384, 385, 386, 387 Splihal Anton - 51, 56, 110 Spodnja Ložnica - 305 Spodnja Savinjska dolina - 234 Sodnja Štajerska - 17, 18, 21, 22, 23, 46, 57, 89, 90, 99, 102, 119, 120, 122, 133,140, 152, 168, 172, 198,223,224, 238, 266, 268, 269, 310, 337, 368,369, 378, 379, 405, 421 Spodnja Volčina - 55 Spodnje Dovže - 330 Spodnje Podgorje - 360 Spodnje Vetrno - 295 Spodnje Zreče - 280 Spodnji Bari (glej tudi Kokol Franc) - 59, 337 Spodnji Dolič - 215 Spodnji Javor - 163 Spodnji Kotnik - 350 Spodnji Razbor-42,46, 53,57,81,128, 159, 161 Spodnji Vidmar (glej Pačnik Jože) Srbi - 130, 133, 134, 137, 138, 147, 148, 153, 154, 169, 173,174, 185,199,203, 207, 256, 369, 403, 422 Srbija - 123, 181, 200, 202 Srček (glej tudi Pogladič Franc) - 54, 62, 103, 111, 240/4, 307 Srečo (iz Solčave) - 240/1 Srem - 202 Sremska Mitroviča - 202 Sršen Rudolf - 382 Stalin - 23, 355 Stalingrad - 10 Stančič Hilda - 154, 191, 242, 297 Stangl - 56, 57, 187 Stani Jože - 33 Stankovič Borisav-Čulavka - 150, 151 Stante Peter-Skala - 11, 15, 43, 52, 80, 81, 87, 133, 138, 139, 161, 171, 213, 240/1, 352, 356 Stara Glažuta - 29, 84, 96, 103, 104, 159, 400/4 Stara Kri vaj a - 202 Stara Slemena - 111 Starčevič Ratko - 170, 171 Stari trg pri Slovenjem Gradcu - 105, 230, 234, 248, 422 Starše na Dravskem polju - 190 S teierh o f- 170 Steinberger - 277, 282 Steindl Franz - 19, 47,48, 99, 119, 120, 126, 127, 140, 234, 235, 239,241, 266, 268, 269, 270, 272, 279, 282,283, 284, 286, 287, 290, 291, 318, 330,331, 335, 337, 338, 368, 369, 370, 372,373,274, 379,385,387,388,391,392,396,397, 400/16, 425 Steiner (brata) - 84 Stenica - 111, 217 Stepišnik - 326, 327 Stocker - 279, 280 Stojanovič Kosta - 148, 149 Stoparce - 200 Strajnšak Anton - 382 Stranice - 77, 124, 125, 166, 217, 219, 316, 349 Stranski vrh nad Lukanjo - 35 Strasser Jo se f- 165, 307 Straža - 274 Stražar Alojzija - 193, 240 Stražar Anton-Karlo - 191, 194, 196, 238, 240, 241, 295 Straže pri Mislinji - 110, 240/9 Strmčnik Franc (p. d. Hebjenk) - 333, 343, 344, 407 Strmčnik Ivan (p. d. Popijalovo) - 240/9 Strnad Anton - 323 Strnišče - 291, 359 Strohm eier Anton - 190 Strohm eier Sepp - 385 Stropnik Ignac - 155 488 Stropnik Karel - 155 Struckl Matthias - 169 Strupfl Franc - 231 Studenci pri M ariboru- 154,191,192, 194, 195, 240, 240/8, 296, 297 Subotič Nikola - 202 Sušnik dr. Fran - 376 Sv. Ambrož pod Krvavcem - 295 Sv. Andraž - 237 Sv. Anton - 76, 182,326, 327,334, 335, 338, 343, 347, 351, 358, 390, 393, 397 Sv. Areh na Pohorju - 28, 76, 140, 224, 287, 291, 292, 308, 315, 400/12 Sv. Barbara - 188, 354 Sv. Benedikt - 365, 366 Sv. Bolfenik - 100, 325, 330, 396 Sv. Florijan - 36, 330 Sv. gora - 13 Sv. Helena - 260 Sv. Jakob - 295 Sv. Jederta - 173 Sv. Jošt - 258 Sv. Križ na Kozjaku - 289 Sv. Križ pri Belih vodah - 131 Sv. Kunigunda - 27, 75, 76, 95, 96, 97, 98, 99, 140, 178, 217, 219, 225, 272, 273,274,282,283,285,298,330,365, 367, 368/4, 374, 375 Sv. Lenart - 325 Sv. Miklavž pri Ormožu - 315 Sv. Peter (Malečnik) - 377 Sv. Primož - 76, 80, 96, 110, 180, 183, 314, 347, 351, 361, 363, 364, 368/10, 16, 390, 391, 393, 396, 397, 400/2, 4, 402, 425 Sv. Radegunda - 222, 399 Sv. Rupert - 260 Sv. Trojica pri Moravčah - 138, 213 Sv. Urban - 294 Sv. Urh - 200 Svečko - 82 Svečko Jože-Matija - 96, 400/4 Svenšek Ludvik-Bojan - 106,122,154, 156,189,191,194,195,197,200,203, 238 Svetina Jože - 236 Svetina Mihael - 349 Svetinje - 181 Sykora H erbert - 114 Sykora Luitpold-24,81,109,113, 114, 115, 125, 140 Sykora Walter - 114 Š ŠabederIvan - 246 Šahman Franc - 162 Šajsnik - 334 Šaleška dolina - 27, 71, 258, 286, 403 Šargan (glej tudi Vojinovič Aleksan- dar-Vojiri) - 123 Šarh Alfonz-Iztok - 54, 90 Šarm an Anton - 217 Šavc (Razborca) - 59, 82 Šavc Anton-Mitja - 396 Šavc Jože-Mirko - 167, 173, 283, 334, 388 Šebar dr. Dušan - 284, 314 Šega Marija - 127, 185 Šegatin Valentin-Mirko - 60 Šeliga Jože - 152 Šem peter v Savinjski dolini - 227 Šemrovova - 364 Šentilj pri Mislinji - 25, 51, 56, 58, 59, 70, 75, 91, 92, 110, 187, 330, 345 Šentilj v Slovenskih goricah - 189, 190, 265, 293, 374 Šentiljski jarek - 382 Šentjanž pri Dravogradu - 397 Šentjur pri Celju - 106, 159, 376 Šentvid - 303 Šerbak Štefan - 217 Šiker Rudolf-Hanibal - 165, 166, 194, 195,196,237,239,241,242,248,293, 341, 351, 378 Šiklarica - 85, 400/4 Šimic Martin - 148, 149 Šimic Rudi-Hinko - 123, 124,148,149, 150, 156,176,181,182, 200, 201, 202 Šipek - 61, 86, 136 Šircelj Ivo-Tine - 34 Šisernik Branka - 399 Šisernikovi (Legen) - 399 Škalske Cirkovce - 34 Škedelj Vlado - 106,107,109,153,155, 164, 193, 194, 224 Skedenj - 111 489 Škorjanec Marija (p. d. Breznik) - 274 Škrinjar Marjeta - 58 Šlander Vera - 86 Šm artno na Pohorju - 27, 28, 32, 48, 55, 56, 75, 200, 291, 320, 330 Šmartno ob Dreti - 258 Šmartno pri Slovenjem Gradcu - 36, 111,118,128,129, 180,185,186,236, 291, 306, 360, 370 Šmartno v Tuhinjski dolini - 86 Šmid - 246 Šmihel - 131 Šmiklavž pri Slovenjem Gradcu - 36, 47, 53, 60, 131, 173, 215, 222, 240/2, 259, 260, 307, 373, 376 Šmon Avgust - 397 Šmon Franc - 218 Šnofl - 246, 312 Šober - 289 Šošnar - 301 Šošnar (glej Osrajnik Ivan) Šoštanj - 25, 27, 46, 82, 91, 131, 162, 163, 186, 258, 303, 324 Španarjevi - 304, 343 Španec (borec) - 130 Španović Petar - 151 Spenga Jakob - 27 Špengler Jakob - 55 Špesovo selo - 154 Špicko (kurir) - 240/16 Špilak Ferdinand-Prleški Lojzek, Su- hač Lojzek - 98, 225, 245, 273, 274, 278, 321, 353, 367 Špindler Ciril - 105 Špitalič - 1 11 Šreklovi - 274 Šrot (glej tudi Kasper Reinhard) - 220, 333, 334, 335, 407 Št. Florijan - 49, 131 St. Ilj - 286 Št. Janž nad Vuzenico - 95, 234, 291, 335, 368/16, 400/3, 9 St. Vid nad Šoštanjem - 131, 163, 222 Št. Vid nad Valdekom (Završe) - 25 Št. Vid pri Vuzenici - 314, 317, 334 Štajerska - 11,12,13,14,15,16,17,19, 20, 37, 47, 87, 89, 90, 107, 118, 133, 134,135,136,138,139,167,171,172, 204,205,227,228,237,246,248,255, 265,266,285,291,292,296,318,339, 340, 355, 361,368,375, 376,380,381, 384, 385, 386, 387,401, 404,406,423 Štajerska domovinska zveza - 18, 19, 22, 24, 33,51,88, 110, 111, 119, 124, 217, 224, 266, 272, 370 Štalekar Ivan (p. d. pri Gampretu) - 400/2 Štaleker Rudi - 372 Štefan (borec) - 55, 62 Štefane Ivan - 219 Štefane Janez - 97 Štefe Anton-Kostja - 13 Šterman Jože - 315 Štibler Ferdo-Ivan, Jug - 44, 49, 62, 128, 247, 355, 397 Štiftar Franc-Andrej - 90 Štiftar Jože-Božič - 383, 384 Štinjek Franc (p. d. Elbej) - 26, 160, 187 Štraus Mirko-Brko - 342 Strigi Janez-Žuti - 34 Štrihovec - 190 Strucelj Franc-Cigo - 270 Študa pri Domžalah - 44 Štuhec Anton - 104 Štuhec Ernest - 346 Štuhec Martin-Prlek - 104, 105, 106, 126, 130, 240/10, 275, 283, 326, 333, 341, 346, 347, 364, 381, 382 Štuhec Vida - 107, 154 Štuhec Vinko - 105,107,108,154,178, 341, 347 Štuhec Vlado - 106 Šularjeva lovska koča - 400/4 Šuligoj Franc - 110 Šumik - 287 Šurc Jože-Gojko - 128, 167, 247 Šurc Martin-Vili - 167 Švaganec Ferdinand - 127 Švajger - 175 Švajger Avgust-Vlado - 106 Švajger Jakob (p. d. Bezjak) - 98 T Tajnikar Nande (p. d. Greguš) - 273, 274, 321,322, 400/12 490 Tajnikar Pepca (p. d. Greguševa) - 273, 274 Talany Jože-Milko - 365, 366,367, 381, 382 Taler Herman - 185, 186 Tarabič Lazar - 155, 170 Tarzan (kurir) - 321, 322 Tasič Jože - 110 Tepanje - 224 Tertinek Jože - 122,154, 191,193,194, 196 Tesennfitz - 152 Tezno pri M ariboru - 93, 107, 134, 192,238,239,293,295,297,310,315, 316 Thum - 269 Thum (grof) - 265 Tihomir (Hotimir) - 343 Tillinger Franc - 195, 240, 296 Tinč Henrik - 24 T in je -125,126,127,140,224,225,271, 291, 330 Tisnikar - 82 Tlaker Ivan-Luka - 240/14, 361, 370, 380, 382, 400/1 Tolsti vrh - 35, 102, 104, 125, 164, 292, 303, 343 Tomaška vas - 104, 173, 404 Tomazin Peter-Skala - 43 Tomažič Brico - 397 Tomažič Janez - 288, 289 Tomažič Jožef Ivan (mariborski škof) - 376 Tomažičevi - 359 Tomšič Ivan-Toko - 60 Tončič Metod - 193, 296 Tratnik Ferdo - 239 Trbonje - 232, 233, 234 Trbovlje - 20,44,87,223,285,297,358, 382, 397 Trebnje - 44, 227 Tretjak (Razborca) - 59, 224, 247, 259 Tretjak Ignac (p. d. Maček) - 400/4 Tretjak Ivan (glej tudi Pridgar) -5 1 , 368/1 Tretjak Jože-Jošt - 240/13, 399 Trglav Oto-Grom - 31, 161 Trije kralji - 25,27,29,32,58,125,126, 127, 133,140,186,224, 287,290, 307 Trije žeblji - 25 Trinklovi - 397 Trobej Marica - 258 Troblje - 247, 396 Trojane - 90 Trost - 82 Trpotek - 334, 335 Tržič - 295 Tschauner Otto - 278, 282 Tuhinjska dolina - 138, 214, 222, 403 Turičnik (p. d. Strmčnik) - 75, 185, 215, 240/15, 370, 371, 372, 373, 392, 407, 425 Turiška vas - 128, 129, 173, 178, 180, 232, 233, 247, 308 Turjak - 186 Turk Hilda-Dunja, Turica -7 1 , 72, 73, 74, 105, 106, 107, 108, 109, 124, 148, 149, 150,153, 154,156,164,165,167, 190, 191,192,216,238,264,270,290, 299, 333, 341, 353, 364, 368/5, 398, 400/6, 403 Turk Ivan - 106, 107, 149, 154, 165, 190, 191, 192, 242, 297, 400/6 Turk Otmar - 106, 107, 154, 242, 297, 400/6 Turkovi - 73, 153 Turner - 25 Tušek Jože-Dušan - 191, 192, 368/8 Tuškovi - 192 TV 21 - 400 TV 22 - 400 TV 23 S - 223, 307, 400 TV 31 S -307, 338,400 U Ugovec - 270 U iberreither Sigfried - 18, 224, 266, 268, 269, 290, 400/16 Ukermarck - 94 Ukrajina - 90 Ulrih Tone-Kristl -"16, 31, 36, 46, 49, 53,70, 81,82,105,118,128,129,161, 162,175,221,222,245,247,284,352, 355, 361, 374, 400 Umek Jože-Zepel - 403 Umpfenbach - 297, 385 491 Uran (Lehen) - 324, 350 Uran Andrej - 299, 358 Uran Anton (p. d. Junker) - 326 Uran Ferdinand (p. d. Sedovnik) - 400/2 Uranič Ivan-Drago - 43,131, 138, 215, 216, 232, 361, 362, 363, 373, 404 Uranjek - 25, 28 Urban - 246 Urbanc Jakob - 80, 160, 179, 182, 303, 368/3 Urbanci Avgust - 54 Urbanci Jože - 360 Urbančevi - 95,188,236,330,334,350, 357,358,372,381,382,383,384,385, 386, 387, 407 Urbančič Ivan-Hinko - 60, 61, 67, 68, 74, 103, 116, 157 Urbančič Stanko-Oto - 60, 116 Urbanija Maks-Darko - 81, 116 Urh - 303 Urlep Hinko-Dnjeper - 29, 31, 32, 33, 72, 359 Urlep Marija - 94 Urnaut Karel - 400/13 Uršej Vincenc - 50 Uršlja gora - 46, 71 Ušman - 327 Utovič Mato - 155, 169 V Vahtar Stefan - 102 Vajgl Pavel - 162 Vajnberger - 325 Vajngerl Henrik - 106, 245 Vajngerl Terezija-Tetka - 246 Vajs Hinko - 96 Valenčak Ferdinand-Mišo - 106, 195 Valenčak Ivan-Lord - 156, 189, 190, 191,193,195, 196,242, 293,351, 378 Valenčak Ivanka - 153, 191, 193, 195, 196 Valovca - 389 Vančo Jože - 396 Varaždin - 220, 223 Vasti Bogomir-Božo - 44, 240/1, 307 Vaukan (glej Ramšak Ivan) Vavpot (glej Koprivnik Jože) Veber Franc - 295 Veber Mirko - 312 Velenje - 94, 193, 198, 232, 235, 242, 259, 263, 294, 295, 296, 318 Velika Kopa - 58, 59, 67, 188, 368/1, 12, 372, 373 Velika Mislinja - 36, 50, 56, 91, 110, 160, 185, 236, 292, 298 Velika Nedelja - 243, 390 Veliki Lipoglav - 112 Veliki Vrh - 25,29,49,75, 83,127,287, 307, 319, 320 Veliko sedlo - 100, 373 Velunjski jarek - 161, 260 Vencelj Teodor - 312 Verčko Bine - 322, 323, 324, 384 Verčko Rozika - 90, 322, 323, 325, 384 Verčkovi - 314 Verčnik Ivan (p. d. Keki) - 284 Verdnik Oskar-Oki, Nesti (p, d. La- kovnik) - 128, 129, 167, 240/2, 373 Verdnik Štefan - 312 Verdnik Vida - 312 Vermanšaft - 18, 19, 22, 30, 100, 119, 120, 140, 223, 234, 235, 238,240,243, 248, 255,266, 268, 269, 277, 288, 290, 291,300,307,318,330,331,337,338, 340, 344, 368, 372, 373, 379, 391, 400/16 Vernečnik - 417 Vernik Miha - 225, 391, 393, 400/13 Vernjak Ivan - 343 Verona (borka) - 163 Veselič Marica - 192, 293, 296 Veseličevi - 191, 192 Veselko Ivan - 315 Veselko Štefan - 315 Vestem - 304 Vetrih (Skomarje) - 298 Vetrih Antonija (p. d, Vuk) - 273, 368/10 Vetters - 57 Vič Blaž - 59 Vidau Vlado - 197 Videm ob Ščavnici - 178 Vidergar Karel-Rastko - 264, 353 Vidman - 314, 333, 335, 338 Vidmar (pri Zrečah) - 388 492 Vidmar Anton (Bajgot) - 25,27,28,29, 58, 59, 82, 84, 91, 127, 159, 161, 162, 163, 181, 188, 260, 316, 372 Vidmar Anton (Lovrenc na Pohorju) - 24, 181, 182, 207 Vidmar Franc-71,75,344,368/6,391 Vidmar Veronika - 75, 368/6 Vidovič Luka - 155 Vidovič Marica - 188 Vigec Feliks - 316 Vigec Slavko - 30 Vigec Srečo-Volga - 24 Viltužnik - 334 Vinarje - 294 Vindiš Alojz-Dunda - 100, 107, 115, 214, 215, 240/16, 270, 275, 278, 299, 370, 371, 372, 399 Vinko (borec) - 353 Vinter Boris - 60, 61, 68, 70, 74, 75, 76, 77, 97, 102, 103, 106, 111, 112, 116, 117,124, 125, 130, 174,213,214,216, 217, 219, 222, 232, 240/8, 10, 262, 264, 270, 271, 274, 275, 278,290, 298, 301, 302, 303, 349, 353, 360, 364, 368/5, 8, 11, 369, 388, 391, 399, 403, 405, 422 Virovitica - 202 Visočnik Erna - 313 Višer - 188 Višič - 277 Višnar Anton-Miha - 71, 72 Vitanje - 29, 30, 75, 77, 83, 96, 98, 111, 118, 125,180,185,198,217,235,236, 263, 265, 272, 277, 291, 303,304, 317, 330 Vitanjske bajte - 51,285,286,334, 343, 344, 405 Vitanjsko sedlo - 83, 84, 91, 99, 102, 114, 180, 260, 269, 286, 316, 330 Vivod Anton (p. d. Spodnji Tajnikar) -3 2 2 Vivod Konrad-Radl - 274 Vizovišek Vlado - 312 Vlaisavljevič Vaso - 243 Vobovnik-Ambroževi (p. d. Mejačevi) - 314, 346 Vobovnik Alojz-Albo - 314, 335, 347, 400/9 Vobovnik Antonija - 346, 347 Vobovnik Berta - 154, 156, 191, 197, 293, 346, 347 Vobovnik Ernest (p. d. Mejač) - 71, 72, 80, 95, 115, 130, 154, 166, 183, 184, 217, 219, 262, 270,275,278, 279, 283.322, 323, 324, 325, 326,327,341, 343, 344, 345, 346, 350, 354, 368/4, 14, 372, 391, 392, 393, 396 Vobovnik Romana - 154, 347 Vodi: NOVJ: - zaščitni Zidanškove brigade - 403 Vodovnik Filip - 74, 75, 76, 82, 83, 140 Vodriž pri Šmiklavžu - 128, 161, 173, 398 Vogrinc (Lehen) - 236, 350, 357, 358, 372, 387 Vogrinc Andrej - 80, 95 Vogrinc Slavka - 240/16, 357, 368/2 Vogrinec Matko - 164 Vogt Josef - 21, 22, 23, 87, 89, 99, 100, 101,140,237,238,255,265,266,268, 269,272,286,319,378,385,405,406, 423 Vojinović Aleksandar-Vojin - 106, 121, 123,124, 130, 131, 147, 148, 149, 153,154,156, 157,164,165,175,176, 177,189,190,191,201,214,215,216, 219, 230, 231, 232, 240/8, 12, 241, 262, 264, 270, 271, 275, 283,299, 301, 302.322, 341,350,351,352,353,354, 355, 356, 364, 368/11, 369, 379, 390, 400/1, 403, 404 Vojnik - 111 Vojnovič Radivoj - 170 Voler Ivan - 35 Volksturm - 22 Volmajer Marija (p. d. Braber) - 390 Volodjevo - 155 Volovica - 330 Vom er Anka - 313 Vomer Ivan-Vanč - 246, 313, 314 Vomerjevi - 342 Vornik Ivan - 191, 242 VOS - 226,227,228,239,361,370,375, 376,379, 380,381,382,383,385,392, 402, 403, 407, 423 Vovk Anton - 35 Vraber Franjo - 226,227,229,374, 377 493 Vrabl Niko - 192, 312 Vračko Fric - 295 Vranjek Ivan - 218, 267 Vransko - 18, 90, 168, 255, 339 Vrečko Sonja - 313 Vrelenk - 95 Vresnikovi - 314 Vrh - 46, 83 Vrhloge - 200 Vrhnjak Jože - 190 Vrhole - 290 Vrhovni štab NOV in POJ - 202 Vrhovnik Franc-Gabi - 60 Vrhovšek Tone-Oskar - 397 Vuhererjevi - 274 Vuhred - 231, 270, 300, 301, 314, 317, 325,326,327,330,334,335,337,360, 361, 392, 397, 400/15 Vuhreščica - 327 Vuhreški jarek - 361 Vujčić Petar - 155, 169, 170 Vukovi (p. d. Vetrih Franc) - 127,185, 244, 270, 273, 308, 321, 368/10 Vukovič Vinko-Guzej, Miško - 105, 342,352, 366,367, 378,381,382,383, 384, 386 Vuzenica - 96, 118, 183, 184, 314, 331, 333,334, 335,347, 361,364,391,392, 296, 402, 407 W W agner - 84 W ehrmacht - 19, 73, 287, 340 Wiegele Sepp - 347 Wolf Helmut - 234 Wroclaw - 359 Z Zadravec Ferdinand - 178 Zadrečka dolina - 234, 235, 258, 259 Zagernik Ivan-Joco - 60,71, 72,73, 80, 102, 106, 108, 109, 115, 121, 122, 123, 130,147, 148, 153, 154, 156,157, 165, 174, 175,176, 177,181,182,183,191, 192, 219, 228, 238, 240/1, 3, 8, 244, 245,246, 293, 294, 309, 311,312,313, 351, 355, 385, 398 Zagmajster Jože - 102 Zagomilšek Albert - 98, 102 Zagoričnik Albert - 98 Zagorje ob Savi - 44, 86, 162, 255, 278, 316, 358 Zagožen Jože-Servac - 31, 45, 46, 48, 49, 53, 54, 61, 72, 116, 223, 229, 338 Zagreb - 135, 149, 290 Zakonjšek Rado-Cankar - 400 Zakržnik Dominik-Žani - 371 Zakržnikovi (Golavabuka) - 370, 372, 373 Zalaznik Franc-Leon - 16, 31, 36, 42, 43, 46, 47, 48, 49, 50, 53, 68, 128, 129, 161, 162, 173, 175, 244,311,352,382, 400 Zalokar Jelka (Vrhovškova) - 397 Založnik Albert - 95 Založnik Franc - 57, 59, 85, 160 Založnik Ivan - 298 Založnik Jože - 57, 85, 160, 240/5, 389 Založnik Matjaž - 178 Založnik Rudolf - 57, 62, 85, 160 Založnik Vincenc - 57, 85, 160 Zaluberšek Jože-Blaž - 167 Zamarkova pri Lenartu - 54, 106 Zapečnik Jože - 308, 368/13 Zapečnik Mira-Kresnik (p. d. Jakobo­ va) - 325, 342, 375, 384 Zapečnik Zinka (Jakobova) - 357, 384 Zapečnikova - 357 Zapečnikovi - 392 Zapotočnik - 52 Zasavje - 12, 21, 135, 137, 204 Zasavski revirji - 13, 15, 403 Zaveršnik - 225 Zavodnje - 47, 258 Zavrč - 220 Završe - 25 Završnik - 259 Završnik Jože - 95 Zbelovo - 109, 111, 112, 124, 219 Zelič Čedomir (sedaj Jagodič) - 155, 156, 202, 203 Zemljak Jožefa - 33, 93 Zemljič Ivan - 366, 367 Zgonik Mavricij - 313 494 Zgornja Bistrica - 200 Zgornja Nova vas - 200 Zgornja Polskava - 30 Zgornja Savinjska dolina - 234, 235, 397 Zgornje Dovže-9 8 , 218, 298, 306, 336, 337 Zgornje Radvanje - 166 Zgornje Zreče - 277 Zgornji Bari - 337 Zgornji Berložnik - 162 Zgornji Dolič - 35, 36, 220 Zgornji Razbor - 46, 260 Zgornji Tuhinj - 86 Zgornji Vidmar - 350, 391 Zidani most - 135, 318 Zidanšek Anton - 111 Zidanšek Miloš - 155, 169 Zimek - 274 ZKM (SKOJ) - 350, 353, 354 Zlakova pri Zrečah - 76, 277 Zlatoličje - 106, 359, 400/5 Zlodej - 125 Zloderšek - 219 Zlogona gora - 270 Zore Ivan-Doni - 167, 240/16, 299, 354, 368/5 Zorko Anica - 314 Zorko Božo - 314 Zreče - 60, 70, 75, 76, 77, 96, 97, 103, 104,111,118,140,179, 180,182,186, 217,222,225,234,235,236,272,273, 274,275,276,277,279,280,281,282, 283, 284,285,286,290,291,297, 304, 309, 319,330,331,349, 350,352,354, 365, 367, 368/2, 5, 6, 388, 390, 392, 406, 423 Zupanič Alojz-Pitja - 396 Zveza slovenske mladina (ZSM) - 247 Zvonko (borec) - 353 Ž Žabja vas - 287 Žaucer Pavle-Matjaž - 221, 240/12 244, 245, 248, 351, 376 Železnik Ivan - 317 Žerjav - 44 Zevart Janko - 167, 245, 286 Žgank Ferdinand - 98, 219 Zigart Franc-Vitez - 34, 48, 52, 53, 56, 57, 62, 71, 72, 80, 81 85, 95, 114, 115, 117, 126, 130, 131, 157, 160, 166, 173, 184, 186, 216, 231, 232, 233,240/1, 2, 3, 10, 261, 262, 264, 267, 269, 270, 275, 280, 302, 303, 322, 334, 368/8, 11,388, 389,400/13, 405 Žigart Marija - 57, 70, 81, 85, 157, 158, 159, 261 Žigartovi - 159, 261, 262 Žiger (brata) - 313 Žiger Ludvik - 364 Žiger Vlado (Iztok?) - 312, 313 Žiger Viktor - 312, 313 Žigert Branko - 312 Zivanović Borivoj - 202 Zivanovič Cvijetin - 202 Živanovič Veselin - 170 Zličar Franc-Branko - 167, 240/16, 242, 299, 300 Zličar Roman - 242, 243 Žnidarič Tone-Štefan - 244, 351, 355, 378 Zvikart Franc - 80, 181, 183, 184, 185, 368/16 Zvikart Marija - 269 Zvikartovi - 364, 370 495 Vsebina UVOD ..................... ................................................................................................ 5 I. OD PADCA POHORSKEGA BATALJONA 8. JANUARJA 1943 DO USTANOVITVE POHORSKE CETE 5. APRILA 1943 ........................... 9 Pohorje brez partizanske enote ................................................................ 9 Vojaške razmere na območju IV. operativne cone ............................... 10 Komandant Stane išče Pohorski b ataljon............................................... 14 Sovražnikove oborožene m o č i................................................................... 16 Zaviranje razvoja narodnoosvobodilnega gibanja z agenturo in raztr­ ganci ................................................................................................................ 22 Skupine in posamezniki so boj nadaljevali ............................................. 31 Opombe ........................................................................................................... 37 II. USTANOVITEV IN DEJAVNOST POHORSKE ČETE OD 5. APRILA DO 10. MAJA 1943 ........................................................................................ 41 Pohorje ima zopet partizansko č e to ......................................................... 47 Ukrepi gestapa proti povečani partizanski dejavnosti na Pohorju ..... 55 Prvomajske akcije in dejavnost čete pred ustanovitvijo bataljona .... 57 Priprave za ustanovitev bataljo n a............................................................. 59 O p o m b e........................................................................................................... 63 III. USTANOVITEV DRUGEGA POHORSKEGA BATALJONA IN NJEGO­ VA DEJAVNOST OD 10. MAJA DO 8. AVGUSTA 1943 ........................ 67 Ruška skupina se je vključila v bataljon.................................................. 72 Povečana partizanska dejavnost in neuspeh velike sovražnikove hajke ................................................................................................................ 73 Kurirka Sonja na razpotju.......................................................................... 80 Berložnik in raztrganci nepretrgom a na delu ....................................... 82 Krepitev NOB in okupatorjevi ukrepi ..................................................... 85 Nadaljevanje partizanskih a k c ij................................................................. 90 Padec pomembne postojanke narodnoosvobodilnega gibanja v Rušah ............................................................................................................... 93 Nepretrgani pohodi bataljona in miting pri Sv. K unigundi................ 95 Julija na Pohorju zaprto ozem lje............................................................... 99 Prizadevanja za krepitev bataljona............................................................ 104 Dejavnost bataljona na Pohorju ter med Franko lovim in Poljčanami 109 Obračun z gestapovskima vohunoma Blazinškom in Sykoro ............ 113 Krepitev narodnoosvobodilnega gibanja in Pohorskega bataljona je večala težave v sovražnikovem taboru .................................................... 116 Jocova skupina je presenetila sovražnika v Sokolskem domu na Pohorju ........................................................................................................... 121 Reševanje internirancev iz nacističnih taborišč na Dunaju ................ 123 Miting v Tinju in spopada pri Treh kraljih ............................................. 125 Tragični žrtvi ................................................................................................. 128 Odhod bataljona s Pohorja ......................................................................... 129 Preosnova enot IV. operativne cone in ustanovitev Šlandrove brigade 134 Pohod Pohorskega in Koroškega bataljona na Dolenjsko ter prizade­ vanja za ustanovitev Štajerskega o d re d a ................................................. 137 O pom be.................................................... ...................................................... 141 IV. DELOVANJE POHORSKE ČETE OD 8. AVGUSTA DO ZAČETKA OKTOBRA 1943 ............................................................................................ 147 Interniranci z Dunaja z bratom a Simič na Pohorju .............................. 148 Se ena jalova okupatorjeva »velika akcija« na P ohorje....................... 151 Velika dejavnost ilegalnih postojank ....................................................... 153 Izdaja kurirke Sonje z usodnimi posledicami ........................................ 157 V znamenju ekonomskih in manjših vojaških akcij ter dotoka no­ vincev ............................................................................................................... 164 Padec Siličeve postojanke .......................................................................... 169 Kapitulacija Italije in napredovanje Rdeče arm ade pomembna spod­ buda za hitrejši razvoj narodnoosvobodilnega gibanja........................ 171 Četa septem bra v največjih težavah ......................................................... 172 Pohodi in akcije v luči sovražnikovih poročil ........................................ 178 Obračun z gestapovskim sodelavcem Vidmarjem in spopad pri Žvikartu ........................................................................................................... 181 Gestapovske akcije proti Pohorski četi septem bra 1943 ..................... 186 Dejavnost čete v mariborski okolici in Mariboru ................................. 189 Padec Ertlove in drugih postojank ter mnogih sodelavcev ................ 193 Slovo borcev Srbov in Hrvatov s P ohorja.............................................. 199 Obnova IV. operativne cone in Šlandrove brigade ............................... 204 Opombe .......................................................................................................... 207 V. DEJAVNOST OBNOVLJENEGA DRUGEGA POHORSKEGA BATA­ LJONA OD ZAČETKA OKTOBRA DO 4. NOVEMBRA 1943 .............. 213 Zbiranje enot, vodilnega kadra in orožja ter obnova drugega Pohor­ skega bataljo n a.............................................................................................. 213 Organizacijska krepitev in povečana dejavnost pohorskih partizanov 221 Nadaljevanje težav s sovražnikovo agenturo in notranje težave enote 225 Miniranje premogovnika,-« uničenje železniških o bjektov................. 230 Akcije v Mariboru, izdaje Šikerja, Bohaka, padec Staneta Lenardona 237 Poudarek politični dejavnosti na terenu ................................................. 244 O pom be............................................................................... ........................... 249 VI. USTANOVITEV POHORSKEGA ODREDA 4. NOVEMBRA 1943 IN NJEGOVA DEJAVNOST DO VKLJUČITVE V ZIDANŠKOVO BRIGA­ DO 8. JANUARJA 1944 ................................................................................. 255 Pohod bataljona Šlandrove brigade na Pohorje .................................... 257 Združitev Bogdanovega in Pohorskega bataljona v Pohorski odred 260 Zaobljuba junaško padlem u bataljonu .......................................... .......... 267 Odred uspešen v Grušovju in na Prihovi ................................................ 270 Napad na Zreče - velika odredova preizkušnja .................................... 272 Akcija pri Sokolskem domu in Ruški koči. Ustanovitev bataljona Mitte ................................................................................................................. 285 Izdaje Šikerja, Bohaka, Kranjca in drugih so se nadaljevale.............. 293 Akcija na železnico pri Janževem vrhu in spopad v Lehnu ................ 297 Spopad z vermani na Hudinji .................................................................... 303 Spopadi v Čadramu, Frajhajmu in Kotu ................................................. 307 Polet mladine in razvoj OF spremljana z velikimi žrtvami ................. 310 Velika nemška ofenziva Schneegestöber proti Pohorskemu odredu 318 Odred pred zelo tvegano odločitvijo ....................................................... 320 498 Odred je rešila odlična obveščevalna služba .......................................... 325 Obkolitev in »česanje« P o h o rja.......................... ...................................... 330 Akcija na železniško progo, spopadi nad Vuzenico in v Dovžah ....... 331 Obnovljene zveze med okrožnim komitejem KPS Maribor in pohor­ skimi partizani ............................................................................................... 341 Žrtve izdajalca Prevolška ............................................................................ 344 Premiki s preskrbovalnimi in drugimi akcijami .................................... 348 Iz poročila sekretarja partijske organizacije odreda ............................ 350 Ekonomske akcije, vojaško in politično delo, iztirjenje vlaka ............ 357 Priprave za ustanovitev brigade, uspešno povezovanje na terenu ... 361 Štab odreda prekine zveze z okrožnim komitejem KPS M aribor in javke za dotok novincev iz Slovenskih g o ric .......................................... 365 Steindlov propagandni poziv pohorskim partizanom........................... 368 Spopadi pri Turičniku ................................................................................. 370 Zmota z vzroki in posledicami .................................................................. 374 Spopad s Steindlovimi vermani na Skomarju ....................................... 387 Poslednji dnevi odredove dejavnosti ....................................................... 392 Partizanski tisk in lite ratu ra ....................................................................... 398 Pohorski odred osnova za ustanovitev Zidanškove b rig ad e............... 401 O pom be........................................................................................................... 407 POVZETEK ........................................................................................................... 421 PREGLED VOJAŠKIH IN DRUGIH AKCIJ TER POMEMBNEJŠIH DO­ GODKOV ............................................................................................................... 426 PREGLED ŠTEVILČNEGA STANJA BORCEV POHORSKIH ENOT, ČLA­ NOV IN KANDIDATOV KPS TER SKOJ, OD 5. APRILA 1943 DO 8. JANUARJA 1944 .................................................................................................... 439 VODSTVENI KADER.......................................................................................... 440 SEZNAM BORCEV POHORSKIH ENOT OD 5. APRILA 1943 DO 8, JANUARJA 1944 .................................................................................................... 442 VIRI IN LITERATURA........................................................................................ 456 KAZALO KRAJEV, ENOT IN IM E N ................................................................ 461 VSEBINA............................................................................................................... 497 Knjižnica NOV in POS 29/1 Ureja komisija za zgodovino pri predsedstvu republiškega odbora ZZB NOV Slovenije Predsednik Zdravko Klanjšček Mirko Fajdiga POHORSKI PARTIZANI 1943 Od padca Pohorskega bataljona do ustanovitve Zidanškove - Pohorske brigade Rokopis je odobrila komisija za zgodovino na seji 17. dec. 1984 Strokovna recenzenta dr. Milan Ževart in Ivan Križnar Opremil Branislav Fajon Skice Vladimir Štimac Lektoriral Ferdo Fischer Tehnična urednica Marina Rajšter Izdala in založila v nakladi 3500 izvodov Založba Obzorja v Mariboru Za založbo mag. Marjan Žnidarič Urednik v založbi Branko Avsenak Partizanska knjiga TOZD založba Za založbo Jaroslav Skrušny Tisk in vezava tiskarna Tone Tomšič, Ljubljana 1985