4?*
PUSTOLOVŠČINA France  Kosmač
1
Privezanega me imate. Pustite vretenom, naj se zavrtijo, naj zdrsnejo vrvi proti dnu s svojo težo.
Hočem videti in vedeti.
Duh morja vstaja
sredi mojega sanjskega sveta,
odet v zeleno srebro.
Njegova starost
ne pozna ne gub ne let —
le valovanje in šum daljav
in nemo, krhko prisotnost.
Morda srečam kristalno pečino in v njej kot v ogledalu — svetlo čelado svoje varnosti in skoz umetne polivinile prosojno telo resnice.
739
2
Ledeno ribje oko.
Ostri kljuni jadrnic
in trebušasti kraljevski galeoni
ob zlatih čereh.
Raztrgane mreže stoletij
z zakladi — človeških kosti.
Molčeče morsko dno,
spregovori! Sklici
poštene razbojnike
in rokovnjaške poštenjake,
da dvignejo ladjevja,
otrpla od čakanja
in hrepenenja.
Napravi predstavo,
kot je še ni videl svet!
Vprezi morske konjičke, naj zdivjajo s podmornicami vse do bele sipine. Krvoločni morski psi naj požro vse zlato in srebro, naj jim izstopijo oči. Ledeno ribje oko. Mrtva krogla.
3
Držite me na mestu,
naj se svet vrti brez mene.
Morje naj zaorje čezme, naj se me oprime njegova vihrajoča griva.
Razgrnil jo bom, naj pokaže rebra potopljenih mest
740
v globinah in na plitvinah,
v svetlobi in v mraku in v temi,
jutri, včeraj in danes.
Plešite, ribice, na tišino,
v plesu ni časa za pojedine.
4
Pripelji se, razbrzdani Port Royal, potopljena prestolnica krvoločne nežnosti. Zavihraj, razcefrana zastava s črno mrtvaško glavo!
Veselimo se in se sovražimo kot otroci brez staršev, kot starši brez otrok! Vse je vnaprej oproščeno, vse poravnano, vse dovoljeno, v globinah vsemu vse prav.
Sončna ura stoji — nam na čast.
5
Počakajte in poslušajte!
To ni krvoločni kraljevski pristan.
Ne, to ni rdeča barva
koralnega grebena.
To je minij Eifflovega stolpa.
Zdaj vladajo tu zares
enakost, svoboda, bratstvo.
Picassovim golobom
smo srečno pojedli srce.
V strugi Prevertove Seine
se pretaka grenkoba.
Ribice poljubljajo s hladnimi gobčki
ostanke mavrične gotike.
Skoz rebra svete kapele
741
kličem z navdušenjem, da bi navdušil tudi vas: kako se počutite, v vodi — draga naša stara gospa?
Na asfalt bulvarjev ne bo več padlo niti jabolko spora. Tam se pasejo alge in sence. Tam svetijo le še morske zvezde. Josette in Rene, vidva se ljubita. Rene ne sme na vojsko v Alžirijo. Zato vama prostovoljna smrt ni ločitev, — komaj bežna postaja.
Duši me. Ugasnite gorečo plazmo,
da ne vidim zelenega Trocadera,
da se ne spomnim na klošarja Michela
s trotoarja pod vodometom.
Rešite me ali me pustite.
Mar mi je Pariza.
Vrnimo se na zvezde.
Tam je sto Parizov.
In eden.
6
Za nedosežnimi gorami
nekje čakajo doline
z gostimi smrekovimi gozdovi,
neizmerna naročja mahu
in hladen studenec tišine.
Zamišljena jata ribic
in položen prodnat breg.
Droban bel pesek
in pozabljena spominčica.
Prgišče nedotaknjenega,
obljubljenega življenja
za nedosežnimi gorami
bežečega časa.
742