Pesmi z juga
Morju.
Ko sem poslavljal od tebe se. morje, legal k pokoju je majev večer, v nagljih se kopalo daljnje obzorje, tihe popevke šumel je zefir.
Mračno je bilo oko ti orjaško, prsi so dihale k nebu bolest, čakale neme so novega svita, da ti osolnči cilj zelenih cest . . .
Kje je to solnce? Prosiš nestrpno, da ga prikliče pravice ti glasl Ni gal — Pohota celo je zastrla žarek, ki venčal slovenski je Krasl —
Naša zemlja.
Novih Benetk želi Italijan! Javornikei pol in idrijske gore z žico preplel je, pota zazidal, v gozdih snežniških poje sekira, v šumi logaški so mine nastlane — novih Benetk želi Italijan. —
Doli v Benetkah pa vode šumljo! Vzdramili klici so hraste in bore — iz domačije čez rnorje poslane — majejo rame, da zid se podira, ki ga pohlep je soseda sezidal — doli v Benetkah že vode šumijol
Vipavska.
Letos v trtje polno solnce kri potaplja, z medom jagode napaja — to bo kapljai —
A pod trto sivi  kamen,
in pod karnnom sivi gadje
v korenine se zajedli,
cepili so s strupom grozde —
da se tujec jih napije,
ki pohoten pride v goste. —
Tone Gaspari v