SN A LE D TVARJANJ ED IŠČINA: SOUS E P Priročnik IC IPA RT A NIH TIV E PL S N IH DOGODKOV Plesna dediščina: soustvarjanje participativnih plesnih dogodkov Naslov izvirnika: Dancing Heritages: Co-creating Events of Practice Izvirnik dostopen na: https://doi.org/10.3986/9789610510611 Uredile: Anja Serec Hodžar, Rebeka Kunej, Adela Pukl, Anja Jerin Oblikovanje in prelom: Darja Klančar, www.darkadesign.si Prevod iz angleščine: Andreja Golob Jezikovni pregled: Rok Janežič Izdal: ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut Za izdajatelja: Mojca Kovačič Založil: ZRC SAZU, Založba ZRC Za založnika: Oto Luthar Glavni urednik Založbe ZRC: Aleš Pogačnik Prva e-izdaja. Ljubljana, 2025 Publikacija je izšla v okviru projekta Dance as ICH: New Models of Facilitating Participatory Dance Events (Dance – ICH, št. 101056200), ki ga sofinancira Evropska skupnost v okviru programa Ustvarjalna Evropa. Izid publikacije je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije v okviru programa Folkloristične in etnološke raziskave slovenske ljudske duhovne kulture, št. P6-0111. Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA. Dance - ICH projektni partnerji: ASTRA National Museum Complex, CEMPER Centre for Music and Performing Arts Heritage in Flanders, Hellenic Folklore Research Centre of the Academy of Athens (HFRC–AA), Museums of Southern Trøndelag (MiST), School of Physical Education and Sport Science of the National and Kapodistrian University of Athens (NKUA–SPESS), Slovenski etnografski muzej (SEM), Norwegian Centre for Traditional Music and Dance (Sff), Hungarian Open Air Museum (SKANZEN), Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU). Prva e-izdaja je pod pogoji licence Creative Commons CC BY-NC-ND 4.0 (razen za tisto gradivo, ob katerem so posebej navedeni drugačni pogoji rabe) od novembra 2025 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610510628 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 257629699 ISBN 978-961-05-1062-8 (PDF) KAZALO 04 Uvod 07 Norveška 14 Slovenija / Slovenski etnografski muzej 20 Romunija 26 Madžarska 32 Slovenija / ZRC SAZU 39 Grčija 46 Zaključek 48 Smernice UVOD Tone Erlien Myrvold V okviru projekta Ples kot Novi modeli omogočanja participativnih plesnih Anja Serec Hodžar dogodkov (Dance–ICH) nas je pot zanesla čez velik del Evrope (od Norveške in Mieke Witkamp Belgije do Slovenije, Romunije, Madžarske in Grčije), na njej pa smo se seznanili z izjemno pestrostjo plesnih tradicij, skupnosti in praks. Ta pobuda ni povezala zgolj kulturnodediščinskih institucij, raziskovalcev in umetnikov. V prvi vrsti je spodbudila tesno sodelovanje s skupnostmi, ki smo jih povabili k soustvarjanju procesa ohranjanja dediščine. Glavni poudarek našega dela je sprememba paradigme: premik od dojemanja nesnovne kulturne dediščine kot nečesa, kar zgolj prikazujemo, do nečesa, kar živimo, delimo z drugimi in soustvarjamo. V tem procesu nas je zanimalo, kako lahko muzeji in kulturne ustanove postanejo aktivni facilitatorji in ne zgolj prikazovalci živega izročila. S preoblikovanjem muzejev in institucij v mesta srečevanj bi lahko postali prostori sodelovanja, vključevanja in opolnomočenja, v katerih bi se tradicionalno znanje prenašalo z izkustvenim učenjem, sodelovanjem in dialogom. Lokalni in regionalni primeri, predstavljeni v tem priročniku, kažejo, kako se z aktivnim sodelovanjem v procesu varovanja krepi občutek pripadnosti dediščini. In prav občutek, da je dediščina skupna vsem, je ključen za trajnostni prenos nesnovne kulturne dediščine, še posebej v sodobnih družbah, ki jih pestijo kulturni, družbeni in finančni izzivi. Namesto da bi se lotili snovanja povsem novih pristopov, smo raje pokazali, kako je mogoče aktivirati in preurediti obstoječe mreže, prizorišča in odnose, da bi ples ostal pomemben del življenja skupnosti. Opazili smo skupno točko: če institucije prisluhnejo, soustvarjajo in krepijo kulturne prakse, te uspešno živijo naprej. Z aktivnostmi projekta nam je uspelo poglobiti razumevanje trajnostnih modelov ohranjanja nesnovne kulturne dediščine. Preučili in dokumentirali smo participativne pristope, ki smo jih prilagodili razmeram na terenu, obenem pa so primerni tudi za globalna okolja. Naš nabor orodij – vključno s priročnikom, Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 4 smernicami, razstavami in mednarodno mrežo – je premišljeno uskladiti. Ta priročnik na vzorcu šestih zasnovan za strokovnjake, skupnosti in načrtovalce razstav in študij primerov ponazarja, kako je koncept politik, kot praktična pomoč za prihodnje pobude. razstave s participativnim plesnim dogodkom plesnim To delo neposredno spodbuja različne skupnostim pomagal pri nadaljevanju njihovih praks, cilje trajnostnega razvoja (CTR): predvsem z ustvarjanjem novih priložnosti za prenos plesne dediščine in njeno večjo prepoznavnost. CTR 4: Kakovostno izobraževanje z učenjem o dediščini Predstavljamo šest različnih primerov, kako lahko muzeji CTR 10: Socialno in politično vključevanje in dediščinske institucije odigrajo ključno vlogo pri CTR 11: Močnejše in odpornejše skupnosti s pomočjo vzpostavitvi trajnostnih struktur za ohranjanje plesa kot kulture žive dediščine. CTR 17: Učinkovita medsektorska in čezmejna Predlagani model trajnostne strukture, imenovan partnerstva. razstava s participativnim plesnim dogodkom, vključuje Če več kot zgolj dogodek. Prvič, dogodki so umeščeni v participacijo pri plesu postavimo v ospredje – ne kot odrsko uprizoritev, temveč kot stalen prostor in se redno ponavljajo. Drugič, vključujejo skupno prakso – zagotovimo prenos plesne tradicije ter vzpostavljanje facilitatorja, ki deluje po načelih prilagodljivega upravljanja, v vlogi podpornika omogoča dolgoročno mostov med generacijami, družbenimi skupinami in strokami. Uporabljene metodologije poudarjajo vzdržnost in prispeva k prepoznavanju vrednosti pobude od spodaj navzgor, občutek pripadnosti in kulturno dediščine. Kulturne ustanove in njihovi facilitatorji posredništvo v skladu z načeli Unescove konvencije iz kulturne dediščine lahko k plesnim skupnostim pomembno prispevajo s tem, da njihove prakse vključijo leta 2003. v lastne organizacijske strukture, ne da bi pri tem V tem okviru predstavljamo nov koncept, razstavo posegali v samo izvajanje nesnovne kulturne dediščine. s participativnim plesnim dogodkom (ang. events of Za nadaljnje raziskave bo ključnega pomena dolgoročno practice exhibition), s katerim raziskujemo, kako preučevanje teh pristopov v različnih kontekstih ter integrirati koncept plesa, kot ga razume posamezna odpiranje vprašanj o razdelitvi vlog v soustvarjalnih lokalna skupnost, njena stališča do plesne dediščine in procesih in trajnostnih strukturah, zlasti v zvezi s sodelovanje lokalne skupnosti v procesu ohranjanja žive financiranjem in viri. plesne dediščine ter kako dediščino približati muzejskim obiskovalcem. Gre za skupek soustvarjalno pripravljenih razstavnih elementov, premišljeno izbranih dogodkov in participativnih plesnih dogodkov ter dialoga med razstavljenimi elementi, plesom in plesalci. Koncept razstave s participativnim plesnim dogodkom prepleta plesne vsebine, razstavne elemente, kurirane dogodke in participativne plesne dogodke ter povezuje plesne skupnosti, obiskovalce in muzejske strokovnjake. Za doseganje trajnostnega cilja, tj. ohranjanje plesa v muzejskem prostoru, je treba vse te koščke mozaika Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 5 Študije primerov so predstavljene v ločenih poglavjih glede na osnovno dejavnost posameznega projektnega partnerja – od muzejev do raziskovalnih inštitutov ter univerz. Za boljšo preglednost in primerljivost so vsa poglavja enako strukturirana. Razdeljena so na naslednja podpoglavja: Uvod; Naša skupnost; Metodologija; Rezultati, rešitve, občinstvo; Razmišljanja, izzivi in koristi za vse udeležence. Med izvajanjem projektnih dejavnosti smo ugotovili, da strokovnjaki in raziskovalci ključne pojme definirajo različno. Zato smo pri vsaki študiji primera izpostavili pet ključnih izrazov z razlago, kako jih razumejo sodelujoči v konkretni študiji primera. Ti izrazi so soustvarjanje, facilitator, participativen, prenos in skupnost. Za navedbo interpretacij smo se odločili, ker imajo v izbrani peterici držav različne pomene, kljub temu da projekt poteka na istem kulturnem področju znotraj skupnega evropskega prostora. V njih se namreč odražajo jezikovne, kulturne in institucionalne razlike, zato smo prepričani, da nas tovrstna raznolikost ne samo bogati, marveč je bistvena za osmišljeno evropsko sodelovanje. V tej luči se nam ustvarjanje enotne definicije ni zdelo smiselno. Vabimo vas k razmisleku o izpostavljenih modelih, k njihovemu kritičnemu preizpraševanju, razširitvi konceptov in nadaljnjemu razvijanju. Razprava presega zgolj ples: razpravljamo o tem, kako lahko skupnosti in institucije sodelujejo pri oblikovanju trajnostne prihodnosti za našo skupno, živo kulturno dediščino. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 6 NORVEŠKA Tone Erlien Myrvold Uvod V tej študiji primera sta sodelovala dva projektna partnerja, oba s sedežem v Trondheimu na Norveškem. Prvi je Norveški center za tradicionalno glasbo in ples (v nadaljevanju Sff), ki ga je Unesco uradno priznal kot nevladno organizacijo za varovanje in promocijo nesnovne kulturne dediščine v okviru Unesco Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine. Skrbi za spodbujanje, ohranjanje in prenos norveške tradicionalne glasbe in plesa kot pomembnih izrazov kulturne identitete s sebi lastnimi značilnostmi. Drugi partner so Nacionalni glasbeni muzeji, ki delujejo v okviru Muzejev južnega Trøndelaga (MiST), ene največjih kulturnih ustanov na Norveškem. Pod okriljem tega partnerja delujeta Muzej popularne glasbe Rockheim in Glasbeni muzej Ringve, ki sta odgovorna za nacionalno dokumentiranje in predstavitev širokega spektra žanrov norveške glasbene dediščine. To vključuje skrb za ohranjanje zgodovine norveške glasbe in glasbil ter za upravljanje in širjenje snovne, nesnovne in digitalne glasbene dediščine države. Sff je na podlagi pol stoletja sodelovanja s skupnostmi razvil metodološki pristop za vključevanje nosilcev nesnovne kulturne dediščine v prenos plesnega znanja, razvoj konceptov ohranjanja dediščine, mreženje, soustvarjanje arhivov ljudskega plesa in glasbe ter njihovo razširjanje. Muzeja Rockheim in Ringve kot del mreže MiST intenzivno sodelujeta z izobraževalnimi ustanovami ter vsako leto prirejata številne javne dogodke. V obeh z veseljem opažajo, koliko radosti in smeha prinašajo obiskovalcem priložnosti, da se tudi sami zavrtijo, in kako različni glasbeni slogi vplivajo na telesne gibe ter plesne stile. Ples je naravni del glasbe – in obratno, zato je kot živa dediščina že dolgo stalnica v muzejskem programu. Naša ciljna skupina je plesna skupnost v Trondheimu, ki s plesom in igranjem na tradicionalne instrumente še danes ohranja skupni repertoar družabnih plesov Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 7 Fotografija 1: Razstava s participativnim plesnim dogodkom Gammel groove. Muzej Rockheim, Trondheim, Norveška, 2024. Foto: Jana Pavlova. iz regije. Za prebivalce Trondheima in okolice so lokalne plesne zabave že dobro stoletje samoumevni prostori za druženje. Pomemben cilj projekta je bil podpreti navedeno skupnost pri vzpostavljanju stikov z novimi izvajalci in občinstvom kot izhodišče za trajnostno zasnovane razstave s participativnim plesnim dogodkom, ki bodo lahko v prihodnje mesta srečevanj za prenos plesa kot kulturne dediščine. Naša skupnost Na Norveškem so skupnosti za ohranjanje plesne dediščine sicer majhne glede na lokalno okolje, a hkrati močno vpete v širši regionalni kontekst. Naša skupnost združuje različne skupine in plesne zvrsti, ki jih skupaj imenujemo trøndersk gammaldans. Plesne skupnosti iz Trondheima in okolice ohranjajo tradicionalne ljudske plese, kot so valček, reinlender (šotiš), mazurka, polka in pols (poseben vaški ples iz naše regije), ter norveške različice swinga, fokstrota, počasnega plesa (slow dance) in one-stepa – torej plese, ki so jih plesali v preteklih stoletjih, a jih izvajajo še danes. Naša skupina je zajemala člane iz 15 različnih organizacij ter več posameznih ljubiteljev, ki pomembno prispevajo k ohranjanju ter razvijanju tradicionalne plesne in glasbene prakse v sodobnem času. Plesne skupine zgoraj navedene plese redno izvajajo na neformalnih tedenskih vajah. Težava, ki jo pogosto izpostavljajo člani skupnosti, je pomanjkanje primernih prizorišč za kakovostne, neformalne in medgeneracijske plesne zabave. Že desetletja so plesna srečanja – neformalna in načrtovana – namenjena predvsem starejšim generacijam, čeprav mlajši jasno izražajo potrebo po primernejših prostorih za plesno druženje. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 8 V okviru razstave smo delovanje naše skupnosti podprli Fotografija 2: Srečanje s plesnimi inštruktorji. Muzej Rockheim, s prirejanjem medgeneracijskih plesnih zabav, pri čemer Trondheim, Norveška, 2024. Foto: Jana Pavlova. smo posebno pozornost namenili otrokom in mladim. Ta pristop se je izkazal kot uspešen pri vključevanju novih članov v dediščinsko skupnost. Obe ustanovi – tako Ringve/Rockheim kot Sff – sta prepoznali, da so mlajše generacije ključna ciljna skupina za spodbujanje vključenosti, zastopanosti in raznolikosti. Poleg tega so tudi študenti in mladi, odrasli po pandemiji COVID-19, potrebovali zbirališča, ki spodbujajo občutek pripadnosti skupnosti. Metodologija Norveška partnerja v tem projektu sta aktivno sodelovala pri izvajanju osrednjega projekta, kar je vključevalo terensko delo in soustvarjalni proces s plesno skupnostjo v Trondheimu. Za projekt izbrano skupnost so sestavljale skupine, posamezniki ter glasbene skupine in prostovoljna združenja, ki delujejo znotraj žanrov gammeldans in swing. Na podlagi ankete, ki smo jo poslali izbrani skupnosti v Trondheimu, smo v dvomesečno terensko delo in šestmesečno soustvarjanje s skupnostjo vključili skupno 15 plesnih skupin in glasbenih ansamblov. Na štirih večjih srečanjih, ki so potekala v muzejih, smo s pregledno Fotografija 3: Plesni tečaj. Muzej Rockheim, Trondheim, Norveška, izmenjavo ugotovitev, intervjujev in skupinskega dela 2024. Foto: Jana Pavlova. izpostavili tri ključna vprašanja: 1. Kako bi opisali svojo organizacijo in sebe? 2. Kako vam lahko pomagamo? 3. Kaj si obetamo? Udeleženci so izmenjali ideje in delili izkušnje, iz katerih so se v naslednjih mesecih razvile številne nove zamisli za nadaljnje terensko delo in soustvarjalne aktivnosti. Vsako srečanje se je zaključilo z brezplačno plesno zabavo, ki je bila odprta za vse zainteresirane. Živa glasba priljubljenih lokalnih skupin je pritegnila več sto plesalcev, tako mladih kot starejših. Z dokumentiranjem terenskega dela, soustvarjalnih srečanj in plesa smo zbrali bogat in dragocen arhiv, ki je bil uporabljen za razstavo, raziskave ter prenos plesne dediščine. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 9 Rezultati, rešitve, občinstvo Med terenskim delom in soustvarjalnim procesom s skupnostjo smo opredelili nekaj skupnih vprašanj in ciljev: 1. Potreba po ustreznih dvoranah za plesne dejavnosti oz. zbirališčih za različne skupine znotraj skupnosti. 2. Ustanovitev plesne hiše v Trondheimu, ki bi vsem plesnim skupnostim zagotovila dostop do prostorov za vaje. 3. Pridobitev kakovostnih oz. bolje izobraženih inštruktorjev. 4. Izvajanje kakovostne glasbe, tako v živo kot v digitalni obliki, za potrebe poučevanja oz. vaj. 5. Pridobitev novih članov za razširitev in rast skupnosti. 6. V sodelovanju s prostovoljci izboljšati podporne sisteme za več glasbenih in plesnih vsebin v šolah in kulturnih šolah (za popoldanske dejavnosti otrok po pouku). 7. Kako izboljšati ekonomski vidik prostovoljskih skupnosti in hkrati izkoristiti sinergije sodelovanja z institucionalnimi partnerji? 8. Kako z organiziranimi dogodki povečati prepoznavnost in priljubljenost ljudskega plesa, zgraditi prepoznavno trženjsko strategijo ter v javnosti povečati splošno znanje o ljudskem plesu in njegovem pomenu? Fotografija 4: Turneja po šolah. Nypvang skole, Trondheim, Norveška, 2025. Foto: Nypvang skole. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 10 Fotografija 5: Razstava s participativnim plesnim dogodkom Ungdommelig dansefest. Muzej Rockheim, Trondheim, Norveška, 2024. Foto: Celina Gallo. Na podlagi teh izhodišč so bili ob upoštevanju plesne in glasbene skupnosti skupaj oblikovani konkretni predlogi. Navedene ključne pobude so bile uresničene z vzpostavitvijo usklajevalne platforme, s prirejanjem velikih plesnih dogodkov z uglednimi glasbeniki in vzpostavitvijo dolgoročnih zbirališč z živo glasbo za različne plesne sloge, iz katerih bo zrasla skupnostna plesna hiša v Trondheimu. Projekt poudarja tudi izobraževanje učiteljev, učencev in skupnostnih organizacij prek plesnih in glasbenih delavnic. Načrtovane so tudi šolske turneje z mladimi inštruktorji, ustvarjanje šolskih plesnih paketov ter usposabljanje študentov kot inštruktorjev. Pri izvajanju ključnih aktivnosti smo si prizadevali za premišljen pristop s skupno odgovornostjo za rezultate, voditeljem iz skupnosti pa smo prisluhnili tudi v fazi načrtovanja in med izvajanjem ukrepov. Rezultat tega so bili trije veliki plesni vikendi v Rockheimu, ki so vključevali seminarje, plesne zabave z vrhunskimi plesnimi glasbeniki, tečaje za plesne učitelje ter tečaje plesa za učitelje in vzgojitelje v vrtcih. Izpeljali smo šolske turneje, prispevali k promociji tradicionalnega plesa in glasbe v času svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah ter potrebe skupnosti zastopali na srečanjih s kulturnimi ustanovami, politiki in raziskovalnimi mrežami na regionalni ravni. V norveškem okolju smo koncept razstave s participativnim plesnim dogodkom izvajali s posredovanjem znanja širši javnosti, učencem, mladostnikom ter plesnim navdušencem in z zagotavljanjem dvoran oz. prostorov za srečevanja. Vse to je obenem dober način za ozaveščanje javnosti o pomenu plesa, saj kaže, kako sta tradicionalna glasba in ples pomembno področje družbene trajnosti tako za starejše kot mlajše generacije, in vzpostavlja prostore, kjer lahko poskrbimo za dobro počutje in rekreacijo z glasbo in plesom. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 11 Razmišljanja, izzivi in koristi za in Sff, ki morajo kot nacionalne institucije kulturne dediščine delovati v skladu s svojim poslanstvom in vse udeležence pristojnostmi. Postopek priprave seznama je potekal V tem projektu smo spoznali veliko skupnost plesalcev soustvarjalno, tj. v sodelovanju z drugimi akterji v mestu, ljudskih plesov in swinga ter glasbenikov iz obeh žanrov. vključno s projektnimi partnerji, in z močnim vplivom Vzpostavljanje skupnih prostorov za tako raznoliko aktualne kulturne politike, da bi karseda učinkovito skupnost je bilo dobro sprejeto in je v skupnosti izpostavil izzive, s katerimi se danes sooča sodobna spodbudilo številne pozitivne sinergije. družba. Z vidika boljšega razumevanja pričakovanj in potreb S tem dolgotrajnim procesom od spodaj navzgor, v skupnosti glede ohranjanja plesnih dvoran in prizorišč središču katerega je skupnost, je skupnost pridobila celoten proces ocenjujemo kot uspešen. Terensko delo orodja za boljše prepoznavanje in premagovanje izzivov in soustvarjalni proces sta norveški projektni skupini pri prenosu lokalnega plesnega znanja. Institucije smo prinesla dragocen vpogled v razmere na terenu ter pridobile dragoceno znanje o oblikovanju in vodenju omogočila boljše prilagajanje projekta željam, obetom in trajnostnih modelov facilitiranja za soustvarjanje pomislekom skupnosti. strategij za varovanje plesa kot žive dediščine ob Čeprav je bil proces soustvarjanja ukrepov, ki naj bi jih podpori dediščinskih skupnosti. izvajali v Trondheimu, za večino skupnosti novost, je bilo zanimanje za sodelovanje v projektu veliko: člani so aktivno sodelovali v procesu, v katerem smo želeli ponuditi priložnost vsem idejam, ne da bi vnaprej predvideli končne rezultate. Omenimo še, da vloge partnerskih institucij skupnostim nismo razkrili vse do drugega srečanja. Šele takrat smo jim predstavili naša osnovna pričakovanja ter postavili temelje za nadaljevanje projekta. Odprtost procesa je omogočila, da smo prejeli povratne informacije, ki so izpostavile nasprotujoče si vloge, elemente tekmovalnosti, nejasne namene in cilje projekta. Kljub vsem izzivom nam je uspelo razširiti in izboljšati načine, kako plesnim skupnostim, ki so nosilci nesnovne kulturne dediščine, ponuditi podporo in vire. Prav tako smo vzpostavili odprt dialog med skupnostjo in institucijami. S tem smo dosegli glavni cilj svojega dela: dolgoročno in poglobljeno sodelovanje s plesnimi navdušenci in skupnostjo. Rezultat našega terenskega dela in procesa facilitiranja je bil seznam konkretnih ukrepov za izvajanje v Trondheimu. Ta seznam je bil odraz potreb in želja skupnosti ter zamisli in virov muzejev Ringve, Rockheim Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 12 Soustvarjanje opredeljuje partnerstvo, pri katerem obe strani že na začetku projekta opredelita svoje potrebe in cilje ter si prizadevata za njihovo skupno uresničitev. Skupnosti morajo imeti večjo vlogo in moč kot pri običajnih participativnih projektih, hkrati pa je pomembno doseči cilje tako institucije kot skupnosti. Končni rezultat sodelovanja mora biti skupna odgovornost obeh – skupnosti in institucije. Facilitator je nevtralna oseba, ki skupini ljudi pomaga razumeti njihove skupne cilje ter jih podpira pri njihovem načrtovanju in doseganju. Facilitator ni v poziciji avtoritete in njegova naloga ni posredovanje svojega strokovnega znanja. Namesto tega vzpostavlja strukture in procese, ki bodo skupini pomagali pri predstavljanju njenih zamisli. Participativen pomeni, da ljudem omogočamo sodelovanje ali vključitev v dejavnost. Gre za pristop ali metodo, pri kateri se prakse, procesi ali dogodki razvijajo sodelovalno z udeleženci – zlasti z nosilci tradicije in izvajalci nesnovne kulturne dediščine. To pomeni, da udeleženci niso zgolj v vlogi tistih, ki prispevajo, temveč so soustvarjalci z dejanskim vplivom na odločitve, vsebino in izvajanje. Gre za proces od spodaj navzgor, ki temelji na enakopravnem dialogu, vzajemnem učenju in skupni odgovornosti, pri čemer institucije delujejo kot facilitatorji oz. podporniki in ne kot usmerjevalci. Prenos: Skrb za to, da se utelešeni elementi nesnovne kulturne dediščine nenehno razvijajo – od izvedbe do izvedbe in med prenašanjem od človeka do človeka oz. z generacije na generacijo. Skupnost: »Sestavljajo jo ljudje, ki cenijo posamezne vidike kulturne dediščine ter jih želijo z javnim delovanjem ohranjati in prenašati prihodnjim rodovom« (Svet Evrope, 2005). Dediščinska skupnost ne sovpada nujno z lokalnimi ali etničnimi skupnostmi, temveč s t. i. skupnostjo prakse. Razen skupne dediščine ni nujno, da se člani skupnosti prakse med seboj poznajo ali imajo druge skupne prakse ali interese. Z drugimi besedami, dediščinsko skupnost sestavljajo vsi, ki so tako ali drugače povezani z nesnovno kulturno dediščino. To v primeru glasbenih in plesnih praks vključuje glasbenike, plesalce in občinstvo, pa tudi druge povezane posameznike, kot so organizatorji dogodkov, izdelovalci kostumov, člani lokalne skupnosti, prijatelji in družine. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 13 SLOVENIJA / SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ Adela Pukl Uvod Anja Jerin Slovenski etnografski muzej (v nadaljevanju SEM) opravlja naloge nacionalnega Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine in skrbi za implementacijo Unescove Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji. V sklopu svojega dela ves čas sodeluje z nosilci nesnovne kulturne dediščine na terenu, ki so s svojimi aktivnostmi predstavljeni v Registru nesnovne kulturne dediščine. Del registra je tudi plesna dediščina, ki je še živa in ima aktivne nosilce, ki skrbijo za njen razvoj in prenos. Plesno tradicijo Slovenije tvorijo različni plesi. Nekatere plešejo le še na nastopih folklornih skupin, medtem ko sta sotiš in šamarjanka še vedno živa. Oba sta od leta 2021 vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine. Plešeta se v paru, spontano ob različnih priložnostih, npr. na gostijah, družinskih srečanjih, porokah, valetah, maturantskih plesih in veselicah. Najdlje sta se ohranila na območju Prekmurja, kjer za lokalno prebivalstvo predstavljata pomemben identifikacijski element. Številni plesalci plešejo v folklornih skupinah, kjer od najmlajših do najstarejših generacij ustvarjajo različne koreografije. Te predstavljajo njihovo ustvarjalnost, ki hkrati temelji na tradiciji. Folklorne skupine imajo pomembno vlogo pri prenosu znanj in ozaveščanju o prisotnosti plesnega izročila Prekmurja, ki nato ob dobri glasbi spontano zaživi na številnih praznovanjih in prireditvah. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 14 Fotografija 1: Snemanje pedagoškega filma v studiu za razstavo Ples – Živa dediščina Evrope v gibanju, Ljubljana, Slovenija, 2024. Foto: Adela Pukl, dokumentacija SEM. Naša skupnost Plesno skupnost sestavljajo fantje in dekleta, moški in ženske vseh starosti, ki se skupaj zavrtijo na praznovanjih, zabavah in nastopih folklornih skupin. Med njimi so tudi profesionalni plesalci, a večina se s plesom ukvarja ljubiteljsko v prostem času. Prva folklorna skupina v Beltincih je bila ustanovljena leta 1938. Danes na tem območju deluje več skupin, katerih člane povezujejo prijateljstvo, predanost in želja po ohranjanju ter spoznavanju prekmurskih ljudskih plesov, glasbe, šeg, pesmi in iger. Ples vedno spremlja tudi živa glasba – včasih je to samo harmonikar, drugič pa kar cel ansambel. Na razstavi Ples – Živa dediščina Evrope v gibanju je bila plesna dediščina predstavljena tudi na videoposnetkih, ki prikazujejo, kako jo dojema in živi lokalna plesna skupnost. Pomembno vlogo imajo plesni učitelji, ki svoje znanje prenašajo na osnovnošolce, srednješolce in odrasle plesalce. Uporabljajo različne metode poučevanja, ki jih prilagajajo različnim starostnim skupinam. Zelo pomemben del prenosa tovrstnega znanja poteka tudi v okviru družin. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 15 Metodologija Plesna skupnost, s katero smo sodelovali v procesu priprave razstave in spremljevalnih dogodkov v SEM, ohranja dediščino, ki je še vedno živa in se prenaša iz roda v rod. Z nosilci smo se o sodelovanju dogovarjali na sestankih, na katerih je beseda tekla o plesnih tradicijah, prenosu znanj, njihovem delovanju, pomenu ohranjanja dediščine za lokalno skupnost in splošni vpetosti plesa v njihova življenja. V pogovorih s predstavniki nosilcev dediščine (Kulturno društvo Marko Beltinci) smo prepoznali, da si sodelovanja v projektu želijo in da jim predstavitev lokalne dediščine v drugem okolju (v Ljubljani) veliko pomeni. Skupaj smo načrtovali potek snemanj in nato posneli videogradivo za razstavo (predstavitveni, pedagoški in dokumentarni film). V procesu priprave vsebin za razstavo se je med nami razvilo medsebojno zaupanje in spoštovanje. Rezultat je razstava, s katero se identificirajo tako nosilci kot kustosi muzeja. Fotografija 2: Obiskovalci muzeja se lahko naučijo plesati sotiš z interaktivno predstavitvijo, Ljubljana, Slovenija, 2025. Foto: Adela Pukl, dokumentacija SEM. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 16 Rezultati, rešitve, občinstvo Najpomembneje se nam je zdelo nosilcem omogočiti predstavitev in muzealizacijo njihove dediščine tako, kot Plesno dediščino Prekmurja – plesa sotiš in šamarjanka – jo vidijo in razumejo sami. Tako je bila odločitev o izboru smo v okviru razstave postavili v nov, muzejski kontekst. glasbenika – harmonikarja –, tempa igranja in snemanja In ravno muzealizacija plesa kot nesnovne kulturne ob živi glasbi njihova. dediščine je predstavljala največji izziv. V celotnem procesu smo ves čas upoštevali želje plesne Zavedati se moramo, da je muzej institucija, ki je odprta skupnosti in pripravili vsebine, ki bodo na razstavi v SEM tudi takrat, ko so plesalci v šolah in službah, kar pomeni, tudi po zaključku projekta. Tu gre za velik prispevek da ne morejo plesati ves čas odprtosti muzeja. Zato je interaktivnih vsebin, ki širijo vedenje o plesni (nesnovni) treba za muzejske obiskovalce pripraviti tudi vsebine, dediščini. In kot so zapisali člani plesne skupnosti: ki bodo čim bolj celovito prikazale ples, ljudem pa »Zelo smo ponosni, da smo imeli priložnost sodelovati s skozi osebno izkušnjo približale dediščino. Temu smo Slovenskim etnografskim muzejem pri ustvarjanju razstave namenili vsebine virtualne interaktivne delavnice in plesnih dogodkov. Za naše društvo je bila to čast, učenja osnovnih korakov obeh izbranih plesov, katerih saj smo lahko širši javnosti predstavili svojo predanost snemanje je pomenilo izziv za vse vpletene: plesalca, ohranjanju kulturne dediščine, hkrati pa tudi svojevrsten kustosinji in snemalca. nov izziv, kako folkloro predstaviti na drugačen, nekoliko Za plesni par je bilo snemanje zahtevno, saj gre za bolj sodoben način.« ljubiteljska plesalca, ki s plesom živita že od malih Pomemben del razstave je predstavljalo tudi pet nog. To pomeni, da o korakih in gibih ne razmišljata, participativnih plesnih dogodkov, namenjenih otrokom, temveč je ples nezavedno del njunih misli in gibnih dijakom/študentom, odraslim ter strokovnjakom. Na izrazov. Od njiju smo pričakovali razčlenitev osnovne teh dogodkih v muzeju so se udeleženci pod vodstvom variante plesov na posamezne dele. Za snemanje je bila članov plesne skupnosti učili plesati sotiš in šamarjanko. bistvenega pomena dobra priprava (predhodni sestanki Ure so bile prilagojene predznanju, starosti in številu in testno snemanje), priprava scenarija in uskladitev udeležencev. Ob usvajanju novih veščin smo se vsi ciljev. odlično zabavali. Fotografija 3: Razstava s participativnim plesnim dogodkom v Slovenskem etnografskem muzeju, Ljubljana, Slovenija, 2025. Foto: Anja Jerin, dokumentacija SEM. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 17 Razmišljanja, izzivi in koristi Fotografija 4: Odrski nastop plesne skupine ob odprtju razstave, Ljubljana, Slovenija, 2024. Foto: Miha Špiček, dokumentacija SEM. za vse udeležence Razstava o plesu je v SEM nekaj novega, saj gre pri plesu za nesnovno kulturno dediščino, ki jo je najtežje opredmetiti in predstaviti (muzealizirati). Ves čas smo se trudili, da bi plesa predstavljali ne samo kot nekaj, kar plešejo folklorne skupine, temveč kot nekaj, kar ljudje plešejo spontano in za kar ni potrebna posebna noša oz. folklorni kostum. To smo uspešno predstavili v virtualnih interaktivnih vsebinah, na razstavi pa je plesna skupnost želela svoja plesa delno prezentirati v kostumih iz določenega obdobja. Temu nismo oporekali, temveč smo na razstavo vključili štiri kostume, v katerih člani folklorne skupine izvajajo svoje odrske nastope. Sodelovanje s plesno skupnostjo in posamezniki je bilo za nas muzealce poseben izziv, saj smo se morali za skupen cilj vsi vpleteni marsikaj naučiti in se prilagoditi. Jelka Breznik je bila naša glavna vez s plesno skupnostjo. Svojo izkušnjo je opisala takole: »Sodelovanje v projektu (terensko delo, postavljanje razstave, plesni dogodki …) mi je bilo v veliko veselje, priznanje, ponos ter priložnost za izmenjavo mnenj in sodelovanje s strokovnjakinjami, od katerih sem Fotografija 5: Prenos znanja plesne dediščine na mlajšo generacijo se lahko veliko naučila. Zanimivo je bilo usklajevanje v osnovni šoli, Beltinci, Slovenija, 2021. Foto: Adela Pukl, mnenj, a najpomembneje je bilo delati z enako dokumentacija SEM. mislečimi ljudmi, ki cenijo drug drugega in imajo skupen cilj: ohranjanje kulturne dediščine.« Ples in glasba sta neločljivo povezana elementa. drugih pa se, kot je zapisal obiskovalec, »s prvoosebno Prav v procesu sodelovanja s plesno skupnostjo izkušnjo učenja ljudskega plesa razbijajo nekateri se je pokazalo, kako pomembna je živa glasba – stereotipi, povezani s plesno dediščino. Ljudski ples v pa naj bo to igranje celotnega ansambla ali samo različnih oblikah je v Sloveniji še danes podvržen določenim igranje na harmoniko. S tem je bila poudarjena oblikam stereotipizacije in celo stigmatizacije. Zato takšni živost plesa, ki se manifestira v različnih variacijah nastopi v urbanih okoljih pripomorejo k razgrajevanju in omogoča razvoj novih oblik z nenehnim negativnih kontekstov ljudskega plesa in plesnih skupnosti. vračanjem h koreninam. Ob živi glasbi smo izvedli Vesel bi bil, če bi bilo še več takšnih možnosti!« plesne dogodke za otroke, študente in odrasle. Za nekatere je to le ena od priložnosti za druženje, pri Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 18 Soustvarjanje pomeni skupno razvijanje nečesa novega ob upoštevanju mnenj vseh vpletenih. Facilitator je oseba, ki na srečanjih ali razpravah skupini pomaga, da učinkovito sodeluje, usklajeno komunicira, prepozna skupne cilje in načrtuje poti za njihovo uresničitev. Pri tem ohranja nevtralnost, kar pomeni, da ne zavzema določenega stališča. Participativen pomeni, da ljudem omogočimo dejavno sodelovanje pri odločanju o načinu izvajanja določene dejavnosti. Prenos je proces, s katerim se znanja, veščine in prakse prenašajo med posamezniki ali skupinami. Lahko poteka linearno ali horizontalno. Skupnost obsega ljudi, skupine ali posameznike, ki ustvarjajo, ohranjajo, varujejo in prenašajo dediščino. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 19 ROMUNIJA Simona Malearov Uvod Raluca Ioana Andrei Teodora Verza Brașov na desnem bregu reke Olt, je rezultat obsežnega raziskovalnega dela Romunska študija, ki je obravnavala fantovsko skupino iz vasi Rucăr v okrožju muzeja ASTRA. Rucăr je romunska skupnost z bogato plesno kulturo, ki ohranja in prilagaja ljudsko izročilo, med drugim elemente družabnega plesa. Skupnost se nanaša na skupino ljudi, ki živijo na določenem geografskem območju in se redno družijo ter ustvarjajo vezi na podlagi sosedstva, kulture ali skupnih običajev. Skupina je bila izbrana zaradi svoje izjemne organiziranosti in delovanja, ki se v marsičem razlikuje od drugih sodobnih skupnosti. Plesi, ki jih izvaja skupina – moški ples fecioreasca, parna plesa poșovoaica (hațegana) in șchioapa (învârtita) ter skupinska plesa jiana in sârba –, so nepogrešljiv del zimskih praznovanj. Gibi in koraki posameznih plesov se prenašajo iz generacije v generacijo, predvsem z opazovanjem in posnemanjem. Izkušeni člani skupine prevzemajo nalogo poučevanja mlajših ter jim pomagajo osvojiti plesne tehnike in obenem razumeti pomen tradicije. Muzej aktivno podpira skupino mladih, ki ostaja predana ohranjanju teh šeg. Bogastvo nesnovne dediščine pa se ne kaže le v plesu samem, temveč tudi v spremljajočih elementih – kostumih, vzklikih, glasbi in koreografiji. Glavni cilj je bil povečati prepoznavnost plesne skupnosti, pritegniti turiste in jim približati šege dediščinske skupnosti. Muzej pri tem deluje kot posrednik med skupnostjo in širšim občinstvom ter tako pomembno prispeva k ohranjanju in promociji lokalnih posebnosti. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 20 Fotografija 1: Vaje v kulturnem domu, Rucăr, Romunija, 2023. Foto: Karla Roșca. Naša skupnost V Rucărju prenos plesa prek dejavnosti fantovske plesne skupine poteka kot rezultat aktivnega prevzemanja kulturne dediščine s strani lokalne skupnosti. Skupina z rednimi nastopi ohranja šege letnega kroga, ki imajo izrazito kolektivni značaj. Njihovo delovanje je tesno povezano z osrednjimi obdobji zimskih praznikov oz. s praznovanji, ki imajo v skupnosti posebno simbolno vrednost in zaznamujejo ponoven začetek letnega cikla. Vsako leto v začetku decembra se samski fantje in dekleta zberejo pri enem izmed članov skupnosti (gostitelju) in oblikujejo skupino z natančno določenimi vlogami. Do božiča skupaj vadijo ter se naučijo celoten repertoar plesov in vzklikov. Na božični večer gredo fantje koledovat po vasi, na koncu pa tudi pred hiše neporočenih deklet, ki se jim nato pridružijo. Na božični dan, na god svetega Janeza in ob prazniku Treh kraljev se celotna skupnost zbere v kulturnem domu na popoldanskem plesnem nastopu skupine. Na silvestrovo zaplešejo še Fotografija 2: na križiščih in ob vaških vodnjakih, da v prihajajočem letu v vasi ne bi zmanjkalo Zemljevid območja študije primera. vode. S temi dejavnostmi skrbijo za neprekinjenost izročila ter ohranjanje in obnavljanje tradicije. Eden izmed razstavnih prostorov je v celoti nastal v procesu soustvarjanja s člani plesne skupnosti. Prispevali so dele tradicionalnih noš, sodelovali pri oblikovanju postavitve in izbrali arhivske fotografije, za katere menijo, da najbolje predstavljajo njihovo skupnost. V razstavnem prostoru so predstavljeni tudi rezultati terenskega dela in arhivskih raziskav, ki so potekale med letoma 2022 in 2024. To je bila podlaga za dokumentarni film, posvečen fantovski skupini, v katerem nastopajo kot osrednji protagonisti. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 21 Metodologija Pri študiji primera je bila uporabljena metodologija, ki je vključevala terensko raziskavo, analizo glasbenega in koreografskega repertoarja ter preučevanje specifičnih prizorišč. Neposreden stik s člani fantovske folklorne skupine in lokalno skupnostjo je razkril globoke povezave med glasbo, plesom, obrednimi praksami in prostori, kjer potekajo vaje ali praznovanja. Glasbeni repertoar je bil obravnavan z vidika njegove vloge pri oblikovanju in ohranjanju tradicionalne identitete. Muzej ASTRA je nesnovno dediščino skupine dokumentiral in promoviral s sodelovanjem s fantovsko skupnostjo: z dogodki, delavnicami in zagotavljanjem različnih oblik podpore, s čimer je okrepil prepoznavnost skupnosti. Člani skupnosti so se dejavno vključili v delovna srečanja, prispevali arhivsko gradivo in vzpostavili dialog, ki temelji na lokalnem znanju ter pristopu »od spodaj navzgor«. Avdio- in videoposnetki so obogatili razumevanje regionalne kulturne identitete ter poudarili pomen lokalnega plesa kot sestavnega dela evropske dediščine. Skupnost je z velikim ponosom izkoristila priložnost, da svoje običaje predstavi tudi na razstavi. Rezultati, rešitve, občinstvo Dediščinske skupnosti in širša javnost, ki so želeli spoznati različne oblike plesa, so se lahko aktivno vključili v vse participativne dogodke. Zato so bila v muzeju postavljena plesišča, kjer so lahko udeleženci aktivno sodelovali, se učili in hkrati uživali. Plesi, ki so jih predstavile dediščinske skupnosti: învârtita, hațegana, fecioreasca in jiana, so ponazorili bogastvo in raznolikost snovne in nesnovne Fotografija 3: Fantovska skupina iz Rucărja, Romunija, 2022. Foto: Dumitru Andrei. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 22 kulturne dediščine skupnosti. Udeleženci so z ritmičnimi gibi odkrivali posebnosti plesnih slogov različnih etničnih skupin. Cilj razstave s participativnim plesnim dogodkom je bil predstaviti evropske plese z vzpostavitvijo interaktivnega in izobraževalnega prostora. V okviru teh dogodkov je potekala živahna kulturna izmenjava med plesalci in občinstvom, spodbujali smo medkulturni dialog in promovirali ples kot obliko kulturne dediščine. Med dogodki smo z vprašalniki in neposrednimi intervjuji zbirali vtise udeležencev. Številni obiskovalci so izpostavili, da jih je pritegnila možnost učenja tradicionalnih plesov na plesišču. Nekateri so poudarili, da so začutili močnejšo povezanost z romunskimi tradicijami, posebej pa so jih navdušile tesne vezi med udeleženci, pozitivno vzdušje med plesom in po njem ter pristnost doživetja. Učinkovito tržno komuniciranje razstave je pritegnilo raznoliko občinstvo – od plesnih navdušencev in strokovnjakov do splošne javnosti, vključno z najmlajšimi, mladimi in odraslimi. Promocijska strategija je bila zasnovana tako, da bi dosegla čim širši krog obiskovalcev, pri čemer so bili uporabljeni tako spletni kot klasični komunikacijski kanali ter promocijski in informativni mediji na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni. Naš namen je bil ustvariti povezavo med obiskovalci in nacionalnimi tradicijami ter poudariti pomen plesa pri ohranjanju kulturne identitete in spodbujanju medkulturnega povezovanja. Dogodki so bili zasnovani tako, da so bili dostopni in poučni ter da so spodbujali radovednost in aktivno sodelovanje občinstva. V splošnem je bil cilj participativnih dogodkov spodbuditi spoštovanje in razumevanje participativnih plesnih tradicij iz Romunije kot sestavnega dela evropske kulturne dediščine. Fotografija 4: Fantovska skupina na participativnem plesnem dogodku, Sibiu, Romunija, 2024. Foto: Silviu Popa. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 23 Razmišljanja, izzivi in koristi za kulturne edinstvenosti Rucărja, v tem primeru predvsem s pomočjo tradicionalnega plesa in glasbe. vse udeležence Številni obiskovalci so izrazili željo po sodelovanju na Od skupno petih vasi občine Viștea danes plesni prihodnjih dogodkih, kar kaže na vse večje zanimanje skupini delujeta le še v dveh – v vasi Rucăr in Viștea za tovrstno kulturno dediščino ter večjo zavezanost k de Jos. Zanimanje za koledovanje, tradicionalne plese ohranjanju in promociji tradicionalnih lokalnih plesov. in fantovske skupine je upadlo, njihovo število pa se S pomočjo interaktivne razstave smo nesnovno vztrajno zmanjšuje. Sredi 20. stoletja je imela skoraj dediščino predstavili na nov in dostopen način; z razlago vsaka vas v regiji Țara Făgărașului svojo skupino. Glasba in prikazom predmetov ter znanja smo ustvarili bogato, in ples sta bila nekoč ključna elementa družabnega večplastno in enotno sliko plesne dediščine. življenja in medgeneracijskega povezovanja, saj so ljudje vseh starosti z veseljem prenašali in ohranjali izročilo. Eden večjih izzivov, s katerimi smo se soočili, je bila Fotografija 5: Fantovska skupina na participativnem plesnem dogodku, zadržanost nekaterih članov skupnosti do sodelovanja Sibiu, Romunija, 2024. na dogodkih zunaj njihovega domačega okolja, denimo Foto: Silviu Popa. v muzeju. Rešitev smo našli v organiziranju vaj in spoznavnih srečanj, s katerimi smo udeležencem pomagali, da so ob stiku z novimi formati postali bolj sproščeni. Spodbujali smo jih tudi k aktivnemu vključevanju v načrtovanje dogodkov, s čimer so pridobili samozavest in prevzeli ključno vlogo pri promociji lastnega izročila. Izbrana študija primera kaže, da romunske šege sestavljajo enoten in prepoznaven sistem, ki je – čeprav izhaja iz dolgoletnega izročila – odprt za nove pristope. Naša vloga je aktivno sodelovati pri promociji skupnosti, njihovih šeg in izročila ter prispevati k ozaveščanju članov skupnosti o vrednotah, ki jih imajo, ter o tem, kako bi jih lahko uporabili v svojo korist in korist drugih skupnosti. Poleg tega izvajamo različne izobraževalne in kulturne aktivnosti, s katerimi želimo preprečiti nadaljnji upad zanimanja za tradicionalne plese. Med njimi so tudi plesne delavnice, namenjene predvsem mladim, ki jih spodbujajo k učenju in ohranjanju šeg, ki še živijo v dediščinskih skupnostih. Organizirani dogodki so pomembno vplivali na udeležence, saj so jim ponudili priložnost, da s plesom izrazijo svojo ustvarjalnost in posredujejo svoje znanje. Širši javnosti so omogočili odkrivanje in spoštovanje Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 24 Soustvarjanje je proces sodelovanja, v katerem kulturne ustanove skupaj z javnostjo ali vključenimi skupnostmi sooblikujejo vsebine, interpretacije ali kulturne izkušnje. Temelji na aktivni izmenjavi znanja, pogledov in vrednot ter poudarja sodelovanje in vključevanje. S soustvarjanjem obiskovalci iz pasivnih prejemnikov postanejo aktivni partnerji pri oblikovanju pomena in vrednosti dediščine. Facilitator je kulturna ustanova, ki ima dolžnost omogočiti dostop do kulture, spodbujati aktivno udeležbo in skrbeti za razvoj medkulturnega dialoga. V tej vlogi presega okvir ohranjanja in razstavljanja dediščine, saj ustvarja nova okolja za posredovanje znanja, sodelovanje in soustvarjanje ter tako postaja katalizator za socialno vključevanje, neformalno izobraževanje in razvoj skupnosti. Participativen pomeni aktivno vključen v oblikovanje procesa – bodisi neposredno bodisi prek organizacije, politik ali prihodnjega razvoja ustanove, združenja ali neformalne skupine – v korist skupnosti. Participativen pristop je pogosto ključni vidik zagotavljanja trajnosti projekta ali rasti institucije; participacija se izraža v treh oblikah: podpora družbenih elit, odnos obiskovalcev ter vključenost lokalne skupnosti. Prenos se nanaša na proces sporočanja, ohranjanja in medgeneracijskega prenosa kulturnih, zgodovinskih in simbolnih vrednot, povezanih z dediščino. Ne gre le za fizično ohranjanje predmetov, temveč tudi za ohranjanje in širjenje njihovih identitetnih in izobraževalnih pomenov s kulturnim posredovanjem, strokovno interpretacijo in predstavitvijo javnosti. Skupnost je skupina ljudi, ki imajo enake interese, kulturne prakse, geografsko poreklo ali etične in politične ideale ter skupno dediščino. Člani skupnosti se ravnajo po istih pravilih, njihova dejanja pa so skladna z dejanji drugih. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 25 MADŽARSKA Márta Bokonics-Kramlik Uvod Dóra Pál-Kovács Na Madžarskem je strokovni koordinator za implementacijo Unescove Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine Madžarski muzej na prostem. Ustanova je v času svojega delovanja vzpostavila široko mrežo skupnostnih in strokovnih povezav, postala središče znanja na področju varovanja dediščine ter ustanovila Direktorat za nesnovno kulturno dediščino. Direktorat med drugim vodi nacionalni seznam nesnovne kulturne dediščine ter pri tem tesno sodeluje s skupnostmi, ki to dediščino živijo in ohranjajo. V skladu s cilji projekta smo izbrali občino Sárköz, ki je na nacionalnem seznamu nesnovne kulturne dediščine od leta 2012. Poleg bogate plesne tradicije je regija znana po drugih področjih ljudske umetnosti. Značilen parni ples sárközske plesne tradicije je csárdás, katerega počasna in friss različica je še vedno del kulturne dediščine. Ples csárdás je v tej regiji zelo globoko zakoreninjen in v zadnjem času doživlja velik razcvet. Ljudska umetnost v regiji odraža cilje Konvencije iz leta 2003: prenaša se iz generacije v generacijo, razvija se v skladu z družbenim in kulturnim kontekstom ter ostaja ključen del identitete skupnosti. V ospredju dogodkov razstave je bilo posredovanje znanja z uporabo metod muzejske vzgoje, utemeljenih na izkušnjah plesne skupnosti. Cilj je bil spodbuditi zanimanje za obiskovanje muzejev pri otrocih in odraslih ter razviti razumevanje in doživljanje umetnosti in plesa. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 26 Fotografija 1: Friss csárdás iz regije Sárköz, Szentendre, Madžarska, 2024. Foto: Balázs Farkas-Mohi, Madžarski muzej na prostem. Naša skupnost Sárköz je posebna kulturna regija v spodnjem toku Donave na Madžarskem. Kulturno identiteto prebivalcev zaznamujejo značilna tradicija tkanja in vezenja, s perlicami okrašeni ovratniki, pisani kostumi iz kakovostnih materialov, značilni modni dodatki, narečje, ljudske pesmi in plesi. Regija ohranja bogato tradicijo skupnostnih praks, pri čemer je eden glavnih načinov učenja medgeneracijski prenos znanja. Plesno znanje se prenaša v t. i. plesnih hišah, plesnih skupinah in na dogodkih, kot so žetveni plesi. Zaradi prizadevanj plesnih hiš lokalne plese poučujejo tudi institucionalizirano, kar pomeni, da jih učijo v šolah in kulturnih centrih, odprtih za otroke in odrasle, ne glede na spol. Poleg plesnih hiš in dvoran tradicionalno plesno kulturo, ki vključuje sárközski csárdás, pogosto prikazujejo na odru. Priljubljenost odrskih nastopov in plesnogledaliških predstav narašča. V okviru razstav s participativnimi plesnimi dogodki so plesi, med njimi sárközski csárdás, predstavljeni kot večplasten kulturni pojav. Skupnost je obiskovalce muzejskih izobraževalnih programov povabila k aktivnemu doživljanju tradicije prek plesnih in pevskih delavnic ter rokodelskih dejavnosti. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 27 Metodologija Eden ključnih ciljev terenskega dela je bil raziskati vlogo plesa v vsakdanjem življenju skupnosti ter prepoznati lokalne metode prenosa znanja. Madžarski muzej na prostem je na podlagi tega oblikoval programe, ki jih lahko brez časovne omejitve izvajajo tako člani skupnosti kot muzej. Sodelovali smo z različnimi starostnimi skupinami, vključno z osnovno- in srednješolci ter starejšimi ljudmi z demenco. Fotografija 2: Skupni ples na razstavi v Madžarskem muzeju na Za starejše je bil cilj izboljšati kakovost življenja ter prostem, Szentendre, Madžarska, 2024. Foto: borsi, Madžarski muzej fizično in duševno počutje z vključevanjem plesa v na prostem. terapevtske reminiscenčne dejavnosti. Za srednješolce smo pripravili program ozaveščanja, kjer so lahko primerjali različne plesne dogodke nekoč in danes ter tako spoznali pomen plesa kot načina druženja in vzpostavljanja odnosov. Pri mlajših otrocih smo spodbujali vključevanje v ples kot obliko svobodnega izražanja in uživanja v gibanju. Fotografija 3: Plesalci in glasbeniki iz skupnosti vabijo goste k plesu, Szentendre, Madžarska, 2024. Foto: borsi, Madžarski muzej na prostem. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 28 Rezultati, rešitve, občinstvo V povezavi z razstavo s participativnim delom so potekali številni dogodki, ki so obiskovalcem omogočili vpogled v skupnostni značaj madžarske plesne tradicije ter raznolikost njene nesnovne kulturne dediščine. Nekateri programi so bili odprti za javnost, kar je omogočilo udeležbo vsem obiskovalcem muzeja, medtem ko so bile muzejskovzgojne dejavnosti posebej namenjene otrokom in starejšim. Udeleženci so lahko skozi lastno telesno izkušnjo spoznali plesno dediščino regije Sárköz. Predstavitev skupnosti iz te regije je še dodatno okrepila občutek pripadnosti med njenimi člani. Dogodki v okviru razstave so povečali prepoznavnost nesnovne dediščine, izpostavili njeno raznolikost ter skupnosti omogočili, da svojo kulturno dediščino na neposreden in živ način približa obiskovalcem muzeja. Pri delu s starejšimi osebami z demenco so vključili znane plese v paru ali v krogu, ki so jih prilagodili tako, da so jih lahko udeleženci izvajali tudi sede. Ples kot veččutna dejavnost, ki združuje glasbo, vizualno kuliso, telesni stik in gibanje, dokazano pozitivno vpliva na počutje oseb z demenco, krepi kognitivne funkcije (npr. spomin) in prispeva k boljšemu razpoloženju, je pa tudi dobra telesna vadba. Program za srednješolce je temeljil na pripovedih, ki izvirajo iz skupnosti Sárköz. S primerjavo preteklih in sodobnih plesnih dogodkov so dijaki spoznali raznolikost plesnih praks ter njihov pomen kot oblike druženja in komunikacije. Ob predstavitvi tradicionalnih noš so spoznali tudi vidike neverbalne komunikacije, ki jih omogoča ples. Program se je zaključil z razpravo, v kateri so lahko izrazili svoja mnenja o pomenu plesnih dogodkov nekoč in danes. Fotografija 4: Prenos znanja med generacijami, Szentendre, Madžarska, 2024. Foto: Balázs Farkas- Mohi, Madžarski muzej na prostem. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 29 Med poletnimi počitnicami so otroci, udeleženci mogoč, zato smo program ozaveščanja prilagodili in počitniških taborov, obiskali razstavo, si ogledali izvedli neposredno v šoli. S seboj smo prinesli izbrane videoinstalacijo in se z navdušenjem vključili v svobodno muzejske predmete, ki smo jih predstavili mladostnikom plesno ustvarjanje. Skupinska vaja se je odlično obnesla in s tem vzpostavili oprijemljivo povezavo z muzejem. kot način povezovanja otrok, obenem pa jih je naučila, Zavedali smo se, da je pozornost generacij Z in Alfa kako se izražati z gibanjem in plesom. težko pritegniti in še težje ohraniti. Že od začetka Ti programi so obiskovalcem muzeja in različnim smo vedeli, da bodo učenci najverjetneje preveč skupinam ponudili priložnost za neposreden stik s sramežljivi, da bi plesali pred celim razredom, zato skupnostjo nosilcev nesnovne kulturne dediščine, da smo ubrali drugačen pristop: namesto učenja plesnih »ujamejo nesnovno«. korakov smo jih spodbudili k razmisleku o vlogi plesa pri vzpostavljanju odnosov in družabnosti. Izpostavili Razmišljanja, izzivi in koristi za smo njihove lastne izkušnje, ustvarjalnost in sposobnost reševanja problemov namesto suhoparnih faktografskih vse udeležence podatkov. S to obliko programa so mladi izboljšali svoje Razstava, obogatena s participativnim plesnim komunikacijske spretnosti in veščine sodelovanja; dogodkom, je poudarila pomen sodelovanja in skupnosti okrepili smo tudi njihovo zanimanje za plese in muzej. v naših programih. Aktivno vključevanje udeležencev nam je omogočilo globlje razumevanje tako verbalnega kot neverbalnega znanja, ki se prenaša s plesom. Pomembno vlogo je imela tudi prisotnost skupnosti, za katero je prenašanje in ohranjanje tradicije nekaj naravnega. Doseganje mlajših generacij ostaja nenehen izziv za skupnosti nesnovne kulturne dediščine, a skupno razviti programi odpirajo nove priložnosti za prenos teh znanj. Kot primer si oglejmo izkušnje z dejavnostmi za različne starostne skupine. Raziskave potrjujejo, da ima ples za osebe z demenco številne pozitivne učinke: izboljšuje razpoloženje, zmanjšuje tesnobo, spodbuja kognitivne sposobnosti ter krepi občutek povezanosti in socialne interakcije. Fizično izboljšuje ravnotežje, koordinacijo in splošno dobro počutje, izpostaviti pa velja tudi večjo samozavest. Eden izmed izzivov je bilo fizično stanje nekaterih udeležencev (gibalna oviranost, uporaba invalidskih vozičkov), vendar smo to uspešno premagali z izvajanjem plesov v sedečem položaju. Rešitev se je izkazala za presenetljivo učinkovito in posledično nihče ni bil izključen. Delo s srednješolci je zahtevalo drugačen pristop. Zaradi Fotografija 5: Plesni kovček, nepogrešljiv dodatek na plesnem dogodku v sklopu razstave. Szentendre, Madžarska, 2024. šolskega urnika organiziran obisk muzeja namreč ni bil Foto: Fruzsina Arkhely, Madžarski muzej na prostem. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 30 Soustvarjanje pomeni skupno delo članov skupnosti in muzejskih delavcev pri procesu načrtovanja in izvajanja v besedilu opisanih programov. Facilitator je muzejski pedagog, ki pri razvoju muzejskih izobraževalnih dejavnosti subtilno usmerja srečanja in olajšuje potek dejavnosti, vendar se ne postavlja na nobeno stran in ostaja nepristranski. Participativen označuje ključni koncept celotnega projekta, ki poudarja pomen sodelovanja pri razumevanju nesnovne kulturne dediščine in spodbuja sodelovanje oz. participacijo namesto pasivnih, predstavitvenih dogodkov. Prenos se v širšem smislu nanaša na posredovanje sporočila plesa bodisi v okviru nesnovne kulturne dediščine bodisi s pomočjo muzejskih izobraževalnih dejavnosti. Skupnost v obravnavanem madžarskem primeru označuje nosilko dediščine, uvrščene na nacionalni seznam nesnovne kulturne dediščine. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 31 SLOVENIJA / ZRC SAZU Rebeka Kunej Uvod Glasbenonarodopisni inštitut, ki je bil ustanovljen leta 1934 in deluje v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (v nadaljevanju ZRC SAZU), hrani obsežno zbirko terenskih zvočnih posnetkov, ki so jih posneli raziskovalci inštituta, in se še vedno dopolnjuje. Inštitutska prizadevanja so usmerjena tudi v pridobitev in arhiviranje zunanjih zvočnih zbirk slovenske ljudske glasbe, ki so v lasti drugih institucij in posameznikov. Danes je raziskovalno delo inštituta usmerjeno na dve glavni področji. Prvo zajema preučevanje podob slovenske identitete s pomočjo ljudske glasbe in plesa ter raziskovanje meja teh pojavov in njihove povezanosti v odnosu do drugih kultur. Drugo področje pa raziskuje načine, kako se sodobna ustvarjalnost prepleta z glasbeno in plesno dediščino ter kako interpretira sodobne pojave. Inštitut svoje raziskovalno delo dopolnjuje s postopnim digitaliziranjem analognega arhiva zapisov slovenskih ljudskih pesmi, plesa in glasbe ter z omogočanjem dostopa javnosti do zbirk prek platforme Etnomuza. Etnomuza je digitalni prostor Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, v katerem je predstavljeno zvočno, rokopisno, slikovno in videogradivo, ki je vezano predvsem na ljudsko glasbeno in plesno dediščino slovenskega prostora. Objavljeno gradivo je izbrano, umeščeno v zaključene celote ter opremljeno z metapodatki in spremnimi študijami. Uporabnikom omogoča predvsem vpogled v pretekle glasbene prakse in z njimi povezane družbene pojave, hkrati pa je lahko vir za nadaljnje študije ali (po)ustvarjalne dejavnosti. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 32 Fotografija 1: Na podlagi posnetkov harmonikarja so se glasbeniki folklorne skupine vključili v soustvarjalni proces, ki je povezal tradicijo in sodobno interpretacijo lokalne plesne dediščine, Horjul, Slovenija, 2024. Foto: Rebeka Kunej, ZRC SAZU. Naša skupnost Projekt Ples kot nesnovna kulturna dediščina (Dance–ICH) je bil usmerjen v sodelovanje z deležniki v občini Horjul. Naša dediščinska skupnost je Fotografija 2: Ljudske plesne multimodalna, zato smo se lokalnemu okolju prilagajali glede na njegove viže, ki jih je posnel ljudski godec Rudi Sečnik (1907–1991), so bile specifike in potrebe. izhodišče za sodelovanje med inštitutom in lokalno skupnostjo. V Osnovni šoli Horjul smo v sodelovanju z učitelji pripravili več učnih ur, Foto: © Zasebna zbirka. posvečenih predstavitvi glasbene in plesne dediščine območja. Predstavili smo naš inštitut in projekt ter poslušali nekaj arhivskih posnetkov. Skupaj smo plesali različne ljudske plese in ustvarjali pripadajočo glasbeno spremljavo. Vrhunec je bil nastop učencev na božičnem sejmu. Podoben pristop smo ubrali tudi z malčki iz vrtca ter pedagoškim osebjem obeh omenjenih vzgojno-izobraževalnih ustanov. V okviru folklorne skupine smo večinoma sodelovali z glasbeniki. Za izhodišče smo uporabili stare posnetke harmonikarja, ki so nam služili za nov soustvarjalni proces. Posnetke smo posredovali umetniški vodji folklorne skupine kot izhodišče za njeno koreografsko interpretacijo plesov na odru. V zasedbi violine, klarineta, harmonike in kontrabasa smo skupaj ustvarili plesne melodije. Mladi glasbeniki so jih nato predstavili na nastopu poustvarjalcev ljudskega glasbenega izročila. Poustvarjena glasba je spomladi 2025 postala izhodišče za soustvarjanje razstave s spremljajočimi participativnimi plesnimi dogodki. Participativni dogodki niso bili namenjeni le lokalni skupnosti, temveč vsem, ki jih zanima plesna dediščina horjulske doline. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 33 S postavitvijo razstave v Horjulu smo želeli pritegniti in vključiti tudi širše lokalno prebivalstvo – vsaj posredno, saj na najširšo lokalno skupnost gledamo kot na dediščinsko skupnost. Metodologija Izhodišče za sodelovanje z lokalno skupnostjo so bili posnetki iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, ki so bili skupnosti, iz katere izhajajo, do takrat neznani. Gre za posnetke Rudija Sečnika, po domače Cankarjevega. Že pred leti se je zavedal, da je treba ohraniti ljudske plesne melodije iz njegove mladosti. Zato je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja melodije sam odigral na diatonično harmoniko, jih posnel na kaseto ter s tem rešil pred pozabo in izgubo. Kaseto s posnetki je podaril svoji sestri, ki jo je pozneje predala vnukinji. Po srečnem naključju se je kopija znašla v arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. Zvočno gradivo, ki je neposredno povezano s plesno dediščino kraja in je bilo doslej povsem prezrto, je postalo temelj za sodelovanje s horjulsko lokalno skupnostjo. Projekt Dance–ICH smo predstavili različnim deležnikom v skupnosti (občini, osnovni šoli in kulturnemu društvu, v okviru katerega deluje folklorna skupina). Na podlagi pogovorov s posameznimi interesnimi skupinami ter njihovih potreb in želja smo začrtali nadaljnje sodelovanje, iz katerega so izšle naslednje pobude: sodobne glasbene poustvaritve (oživljanje posnetkov), uporaba plesnih viž za participativne otroške dejavnosti, povezane s pogovori o dediščini, in lokalna razstava za ozaveščanje o kulturni dediščini. Fotografija 3: Participativni plesni dogodek za otroke, tako plesalce kot glasbenike, ki je potekal med božičnim sejmom na osnovni šoli. Horjul, Slovenija, 2023. Foto: Rebeka Kunej, ZRC SAZU. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 34 Fotografija 4: Na odprtju projektne razstave v Horjulu, Slovenija, aprila 2025 je domača folklorna skupina predstavila posebno točko. Foto: Nace Kunej. Rezultati, rešitve, občinstvo Za izhodišče razstave s participativnim plesnim dogodkom smo uporabili zvočne posnetke in izbran nabor plesnih melodij. Prvi sklop v okviru razstave s participativnim delom je bil neposredno povezan z zvočnimi dokumenti, zato je lahko potekal že pred uradnim odprtjem skupne razstave projektnih partnerjev. Glavni cilj pobude je bil deležnike spodbuditi, da svojo glasbeno-plesno dediščino prepoznajo kot nekaj svojega ter jo interpretirajo v skladu s svojimi potrebami in željami, tudi če te odstopajo od naših pričakovanj. V vzgojno-izobraževalnih ustanovah v občini, to je v vrtcu in šoli, smo izvedli delavnice, s katerimi smo v spoznavanje lokalne plesne dediščine vključili skoraj vse otroke, stare od 3 do 15 let. Delavnice so bile starostno prilagojene: z malčki smo se pogovarjali o plesni tradiciji in plesnih navadah, si ogledali dokumentarni film ter zaplesali nekaj ljudskih plesov. V osnovni šoli so se učenci izbranih razredov pri rednem pouku naučili več plesov. Vrhunec je bil javni nastop, na katerem so otroci svojo plesno dediščino predstavili vrstnikom, staršem in širši skupnosti ter jo tako živo prenesli v današnji čas. Po dobrem odzivu otrok in učiteljev smo se odločili še za tretji sklop dogodkov: plesne delavnice za učitelje in vzgojitelje. S pridobljenim plesnim znanjem in veščinami so pedagoški delavci bolje pripravljeni na vključevanje lokalne plesne in glasbene dediščine v izobraževalni proces, kar bogati pouk in krepi ohranjanje kulturne dediščine. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 35 Folklorna skupina, ki deluje v okviru edinega aktivnega kulturnega društva v občini, je k soustvarjanju dogodkov pristopila nekoliko drugače. Glasbena sekcija skupine je poustvarila posnetke Rudija Sečnika in poskrbela, da so melodije odmevale tudi zunaj domačega kraja. Zelo uspešno so jih predstavili na nastopu poustvarjalcev ljudske glasbe in osvojili priznanje na državni ravni. V okviru nekaterih razstavnih dogodkov (odprtje, delavnice) so plesalci folklorne skupine prikazali sodobne koreografije, na drugih pa so glasbeniki zaigrali Sečnikove ljudskoplesne melodije. Drugi sklop razstave s participativnim plesnim dogodkom je bil neposredno povezan s projektno razstavo. V obojestransko zadovoljstvo smo za opolnomočenje lokalne skupnosti razstavo gostili tako v prestolnici kot v njenem domačem okolju. Razstava je bila torej na ogled na dveh lokacijah – v Ljubljani in Horjulu. V Ljubljani so participativni dogodki v okviru razstave zajemali predvsem animacijske in plesne delavnice za naključno občinstvo, v Horjulu pa so bili dogodki ciljno usmerjeni k lokalnemu prebivalstvu in prilagojeni različnim starostnim skupinam: od malčkov iz vrtcev, ki so si ogledali razstavo in zaplesali, do upokojencev, kjer so participativno izkušnjo nadomestila pričevanja o preteklosti in pogovori o plesanju nekoč. Ogled razstave je tako postal tudi prostor oživljanja plesnih spominov. Fotografija 5: Pogovor z najmlajšimi prebivalci o lokalni plesni dediščini je dragocena izkušnja in obenem pedagoški izziv. Razstava s participativnim plesnim dogodkom v vrtcu, Horjul, Slovenija, 2024. Foto: Andreja Naglič Kumer, © OŠ Horjul. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 36 Razmišljanja, izzivi in koristi za kulturne dediščine, ker bi jo tako učinkoviteje prenesli na otroke in s tem ohranili za prihodnje rodove. vse udeležence Najdragocenejši prispevek projekta je vzpostavitev Kot raziskovalno ustanovo nas je projekt obogatil z novih sodelovalnih odnosov med raziskovalno ustanovo novimi spoznanji o tem, kako lahko sodelujemo z lokalno in lokalno dediščinsko skupnostjo. Vezi in pozitivne skupnostjo. Izkazalo se je, da je za obe strani koristno, če izkušnje, pridobljene s tem projektom, so lahko trdna jasno izrazita svoje potrebe in želje. podlaga za nadaljnje sodelovanje. Kot smo predvidevali, je bil odziv lokalnih oblasti pozitiven. Ponudile so načelno in, ko je bilo treba, tudi praktično podporo – z zagotovitvijo potrebne infrastrukture in razstavnih prostorov. Veseli so bili, da so lahko v občinski stavbi gostili evropsko razstavo in da so bili ena od skupnosti, predstavljenih v vsebini razstave. S ponosom jih je navdalo tudi dejstvo, da bo njihov kraj predstavljen v drugih evropskih državah. Ključno je bilo, da smo k sodelovanju pristopili na neakademski, deloma stvaren in pragmatičen način ter prepoznali njihove konkretne potrebe: odkrivanje lokalnega plesnega izročila, vzpostavljanje javnega diskurza o plesni dediščini ter zagotavljanje dodatnih kulturnih vsebin za prebivalce. Na začetku sodelovanja smo menili, da bo najmanj zahteven del projekta sodelovanje z lokalno folklorno skupino, ki ima bogate izkušnje s poustvarjanjem plesne dediščine na odru. Toda procesi soustvarjanja so se pogosto znašli v primežu različnih interesov obeh strani. Folklorna skupina je namreč vpeta v dejavnosti, ki jih določa kulturna politika za ljubiteljsko kulturo, ta pa je v produkcijo uprizoritvenih umetnosti usmerjena tekmovalno. S tem so povezane tudi prioritete folklorne skupine, namreč ocenjevalcem ponuditi privlačen program interpretiranja plesnega izročila, ki ni nujno povezan z lokalnim okoljem. S tega vidika se zvočno gradivo in lokalna plesna dediščina za koreografa v folklorni skupini nista izkazala kot dovolj privlačna podlaga za novo odrsko koreografijo. Po drugi strani so ravnatelj, učitelji in vzgojitelji kljub omejitvam učnega načrta v svoje programe vključili lokalno glasbeno in plesno dediščino. Izrazili so željo, da bi tudi sami poglobili svoje znanje s področja lokalne Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 37 Soustvarjanje: V kolaborativnem procesu smo sproti prilagajali in usklajevali potek dela. Pri rezultatih projekta smo si prizadevali, da bi kar najbolj izpolnili pričakovanja vseh deležnikov, skupne odločitve pa upoštevale raznolikost interesov. Facilitator: Inštitut je prevzel vlogo facilitatorja, ki je povezoval dve različni, a prepleteni področji: arhivsko zvočno in plesno dediščino ter lokalno dediščinsko skupnost. Participativen: Participativni pristop je potekal na različnih ravneh: od individualnega vključevanja posameznikov do institucionalnega sodelovanja z občinskimi organi, izobraževalnimi ustanovami in formalnimi strukturami kulturno- umetniškega društva. Prenos: Projekt je omogočil različne oblike prenosa dediščine in izmenjave znanja: od participativnih izkušenj plesalcev in glasbenikov do posredovanja lokalne dediščine prek razstav in lokalnih medijev ter digitalizacije analognih zvočnih posnetkov, ki so s tem prešli v virtualno okolje. Skupnost: V tem primeru so dediščinsko skupnost sestavljali posamezniki različnih starosti, interesov in želja. Znotraj lokalne skupnosti smo opredelili več skupin, ki so bile obravnavane kot enakovredni elementi skupne dediščinske skupnosti. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 38 GRČIJA Zoi N. Margari Uvod Maria I. Koutsouba Z uporabljenim pristopom smo izpostavili prispevek k trajnostnemu upravljanju grškega plesa in dediščinskih skupnosti akademskih institucij, kot sta Grški folklorni raziskovalni center Akademije v Atenah (v nadaljevanju HFRC-AA) in Fakulteta za telesno vzgojo in športne vede na Nacionalni in Kapodistrijski univerzi v Atenah (v nadaljevanju S/DPESS-NKUA). V središče študije smo postavili hibridno referenčno skupnost, ki v skladu z etnografskimi raziskavami deluje kot katalizator pri zagotavljanju trajnosti in odpornosti plesa in plesnih praks kot žive dediščine v Grčiji. Na podlagi ugotovitev centra HFRC-AA, ki je nacionalni dokumentacijski center za grško ljudsko kulturo ter se ukvarja z etnografskimi, folklorističnimi, antropološkimi in etnološkimi raziskavami, je bil izpostavljen pomen specializiranih plesnih učiteljev pri vseh vidikih doživljanja plesa kot žive dediščine. Njihov pomen je poudaril tudi center HFRC-AA, ki se ukvarja z zbiranjem, dokumentiranjem in preučevanjem izrazov kulturne dediščine. Študija obravnava tudi prakse za podporo trajnostnega upravljanja, ki jih uporabljajo organi javne uprave in skupnosti (lokalne/nadlokalne, diasporske, hibridne) z namenom ohranjanja ter prenosa tradicionalnih znanj in veščin. V tem okviru je HFRC-AA prepoznal odločilno vlogo te skupnosti ter temeljito preučil njene povezave z drugimi skupnostmi plesne dediščine v Grčiji. Poleg tega je bila v sodelovanju z najstarejšo in največjo državno univerzo v Grčiji S/DPESS-NKUA izvedena poglobljena analiza. S/DPESS-NKUA zagotavlja celostno in interdisciplinarno okolje za študij plesa, pri čemer se opira na dolgoletno tradicijo poučevanja, raziskovanja in arhiviranja plesa kot žive dediščine na različnih stopnjah izobraževanja. Osredinili smo se na skupnost plesnih učiteljev, katere delovanje in razvoj v tem okviru nenehno spodbujamo. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 39 Fotografija 1: Spodbujanje sinergij med institucionalnimi okviri in samoniklimi dediščinskimi skupnostmi s pomočjo javne folklore in soustvarjalnih metodologij med delavnico Ples kot živa nesnovna kulturna dediščina 21. stoletja. Od plesne etnografije do plesnega pouka: plesno znanje, raziskovanje, prenos, predstavitev in vloga plesnih strokovnjakov, ki jo organizira Grški folkloristični raziskovalni center Akademije v Atenah. Atene, Grčija, 2023. Foto: Thanos Kinigaris. Zato je bila v okviru projekta Ples kot nesnovna kulturna dediščina (Dance–ICH) kot referenčna skupnost opredeljena skupina (sestavljena iz specializiranih plesnih učiteljev, študentov, diplomantov in podiplomskih študentov), ki deluje kot jedro, okoli katerega se povezujejo institucije, javna uprava in dediščinske skupnosti. Ta skupnost je bila izbrana kot hibridni model za ponazoritev trajnostne interakcije in soustvarjalnih pristopov k plesu kot živi dediščini. Naša skupnost Plesni učitelji, študenti in diplomanti, specializirani za tradicionalni grški ples na S/DPESS-NKUA, sestavljajo skupnost, ki deluje kot dinamična vez med lokalno, nadlokalno in diasporsko plesno dediščino. Vsi navedeni imajo vlogo katalizatorja pri varovanju plesa kot žive nesnovne kulturne dediščine ter bistveno prispevajo k prepoznavanju, dokumentiranju, raziskovanju, ohranjanju, promociji, krepitvi, prenosu in revitalizaciji grškega tradicionalnega plesa in plesnih praks. Ta hibridna referenčna skupnost z več kot 2500 člani v celoti izpolnjuje pogoje, ki jih določa Unescova Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003. Njeni člani dejavno sodelujejo s številnimi lokalnimi/nadlokalnimi skupnostmi, diasporskimi in hibridnimi dediščinskimi skupnostmi. Večina jih prihaja z obrobnih območij Grčije in se je z grškim tradicionalnim plesom srečala že pred vpisom na univerzo v družinskem krogu ali znotraj skupnosti oz. prek osebne izkušnje. Tudi tisti brez formalnega predznanja so ples praviloma poznali kot dinamičen in sodoben element grške kulturne identitete. Študentje, ki se vpišejo na študijsko Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 40 smer s poudarkom na grškem tradicionalnem plesu, kot osrednjo temo svojih etnografskih projektov pogosto izberejo lastne skupnosti ali slabo raziskane regije ter dokumentirajo plese in prakse, ki so bile doslej redko obravnavane. Člani te hibridne skupnosti, ki izhajajo iz raznolikih etnokulturnih okolij, se povezujejo in prepletajo prek etnografskih in izobraževalnih praks ter odražajo večplastnost grškega kulturnega izraza. V okviru študije primera je bil poudarek na dokumentiranju, analiziranju in podpiranju njihovih dejavnosti, pri čemer je bila poudarjena njihova ključna vloga v obdobju po Konvenciji. Spremljali smo jih na tradicionalnih plesnih prireditvah, prazničnih, slavnostnih in izobraževalnih srečanjih v lokalnem in urbanem okolju ter v novih hibridnih oblikah, kot so odprtodostopni plesni tečaji. Vse to potrjuje, da se vitalnost skupnosti razvija in da je dolgoročno vzdržna. Fotografija 2: Razvijanje koncepta razstave s participativnim plesnim dogodkom prek soustvarjanja in sinergij: člani osrednje dediščinske skupnosti med sodelovanjem in plesom s člani lokalnih, nadlokalnih, diasporskih in hibridnih plesnih skupnosti med delavnico Ples kot živa nesnovna kulturna dediščina 21. stoletja. Od plesne etnografije do plesnega pouka: plesno znanje, raziskovanje, prenos, predstavitev in vloga plesnih strokovnjakov. Atene, Grčija, 2023. Foto: Zoi N. Margari. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 41 Metodologija V grški študiji primera so si sodelujoči partnerji prizadevali spodbujati sinergije med institucionalnimi okviri in lokalnimi dediščinskimi skupnostmi s pomočjo javne folklore in soustvarjalnih metodologij. Proces se je začel z vrsto srečanj, na katerih so se člani osrednje dediščinske skupnosti (v nadaljevanju ODS) seznanili s sodobnimi varstvenimi okviri, posodobljenimi v skladu z nacionalnimi in mednarodnimi predpisi, ter spoznali participativne pristope k upravljanju kulture. Poleg tega smo se osredotočili na participativne modele Fotografija 3: Participativni plesni dogodek v okviru razstave raziskovanja, v katerih je ODS prevzela aktivno vlogo pri Ples – Živa dediščina Evrope v gibanju. Atene, Grčija, 2025. zastopanju glasov oz. mnenj izvajalcev plesne dediščine. Foto: Eleni Filippidou. Strukturirane razprave so razkrile izzive, povezane z institucionalizacijo in muzealizacijo, ter spodbudile soustvarjalne pristope, prilagojene skupnostno vodenemu upravljanju dediščine. Sodelovanje je doseglo vrhunec na delavnici Greek Dance–ICH (14.–16. december 2023), na kateri so člani ODS skupaj z lokalnimi, nadlokalnimi, diasporskimi in hibridnimi skupnostmi zasnovali razstave s participativnimi plesnimi dogodki. Vsi deležniki so nato sodelovali pri soustvarjanju razstavnega gradiva (panojev, filmov) in oblikovanju plesnih dogodkov, kar je omogočilo celostno predstavitev plesa kot žive dediščine. V ta namen je bila sprejeta postopna participativna metodologija: a) razvoj modelov facilitiranja, b) opredelitev in načrtovanje vzorčnih primerov ter c) soustvarjanje trajnostnih razstavnih smernic. S tem celostnim pristopom se je okrepila aktivna vloga skupnosti pri ohranjanju plesa in njegove žive dediščine. Fotografija 4: Participativni plesni dogodek v okviru razstave Ples – Živa dediščina Evrope v gibanju. Atene, Grčija, 2025. Foto: Maria I. Koutsouba. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 42 Rezultati, rešitve, občinstvo Z aktivnim vključevanjem članov skupnosti v oblikovanje razstave je projekt spodbujal pristop od spodaj navzgor Izvedba razstave s participativnim plesnim dogodkom kot protiutež tradicionalnim paradigmam upravljanja je pomenila inovativen poskus spodbujanja dediščine od zgoraj navzdol. participativnega vključevanja v ohranjanje grškega tradicionalnega plesa in plesa kot žive nesnovne Z vidika občinstva so dogodki pritegnili različne kulturne dediščine. Dogodki so postali dinamična skupine udeležencev: od akademikov, znanstvenikov in stičišča, kjer so se nosilci dediščine, plesni praktiki, oblikovalcev politike do lokalnih kulturnih združenj, šol, raziskovalci in kulturni menedžerji povezali z namenom klubov in splošne javnosti. Strateška promocija razstave soustvarjanja trajnostnih modelov za prenos in je poudarjala njeno dostopnost in vključujočnost, tako revitalizacijo plesnih tradicij. Z interaktivnimi razstavami, da so lahko člani skupnosti v predstavitvah prepoznali nastopi v živo in strukturiranimi razpravami je tudi lastne življenjske izkušnje. Usmerjene aktivnosti projekt poskušal premostiti vrzeli med akademskimi ozaveščanja, ki so vključevale kampanje v digitalnih institucijami in samoniklimi kulturnimi skupnostmi ter medijih in partnerstva z lokalnimi organizacijami, so poudariti dejavno vlogo lokalnih in nadlokalnih akterjev omogočile, da so dogodki uspešno nagovorili tako pri upravljanju dediščine. ožjo kot širšo javnost ter pokazali pomen grškega Na delavnici v Atenah, ki jo je organiziral center tradicionalnega plesa v sodobnih družbeno-kulturnih HFRC-AA ob podpori S/DPESS, so bili predstavljeni kontekstih. Vključitev performativnih elementov v različni pristopi k obravnavi plesne dediščine, ki so razstavni okvir je povečala sodelovanje obiskovalcev in vključevali etnografske študije primerov, avdiovizualno jih iz pasivnih gledalcev spremenila v aktivne udeležence dokumentacijo in prenos utelešenega znanja. v procesih prenosa dediščine. Sodelovanje članov ODS je bilo ključnega pomena pri strukturiranju teh dogodkov. Kot posredniki med institucionalnimi okviri in krajevnimi plesnimi praksami so omogočili participativni soustvarjalni proces, ki je okrepil delovalnost izvajalcev plesne dediščine. Njihov prispevek je zajemal demonstracijske plesne ure, ustna pričevanja in razmišljanja o tem, kako nesnovno kulturno dediščino vpeti v institucionalizirane okvire, ne da bi pri tem izgubila svojo fluidnost in prilagodljivost. Glavni rezultat je bila formulacija prilagodljivega modela facilitiranja, s katerim smo dobili prožen metodološki okvir za vključevanje lokalnih/nadlokalnih skupnosti in diasporskih dediščinskih skupnosti v pobude za ohranjanje plesa. Model facilitiranja temelji na treh medsebojno povezanih stebrih: i. etnografsko sodelovanje in dokumentiranje, Ples – Živa dediščina Evrope v gibanju. Atene, Grčija, 2025. Fotografija 5: Participativni plesni dogodek v okviru razstave ii. participativno soustvarjanje dediščinskih dogodkov in Foto: Zoi N. Margari. iii. politično zagovorništvo za trajnostno kulturno upravljanje. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 43 Razmišljanja, izzivi in koristi za modelov upravljanja dediščine, je ostalo odprto vprašanje, kako te pobude institucionalizirati, ne da vse udeležence bi pri tem ogrozili njihov samonikli značaj. Kot možna Razstava s participativnim plesnim dogodkom je odprla rešitev je bila sprva sprejeta odločitev, da bo projektna edinstveno priložnost za opazovanje in kritično presojo razstava stalna postavitev, ki se bo tudi po zaključku dinamike participativnega upravljanja dediščine v projekta nadaljevala kot trden, a prilagodljiv steber realnem okolju. Eno ključnih spoznanj projekta je bilo izkustvenega pristopa k plesu in plesnim praksam kot prepoznavanje bistvene vloge ODS kot kulturnega živi dediščini. posrednika. S krmarjenjem med institucionalnimi Ob upoštevanju teh pomislekov smo v projektu okviri in krajevnimi dediščinskimi skupnostmi so člani namenili prednost ohranjanju prožnih, participativnih facilitirali osmišljene dialoge, usklajevali različne metodologij javne folklore, ki poudarjajo skupnostno dediščinske pripovedi ter se zavzemali za bolj vodene pristope pred togimi institucionalnimi okviri. vključujoče politike ohranjanja plesa. Poleg tega so člani ODS pomagali vzpostaviti Med glavnimi dosežki je izstopala krepitev vloge trajne mreže kulturne konvergence med lokalnimi/ lokalnih, nadlokalnih, diasporskih in hibridnih nadlokalnimi, diasporskimi in hibridnimi skupnostmi dediščinskih skupnosti. Z aktivnim sodelovanjem so plesne dediščine ter skupnostmi prakse v Grčiji in te skupnosti ponovno delovale v lastnih nesnovnih tujini. Te mreže so bile zasnovane, da bi: a) s prispevki kulturnih izrazih. Udeleženci so izpostavili, da jim skupnosti sproti bogatile vsebino razstave in b) je participativna razstavna platforma omogočila sistematično spodbujale nove tematske razširitve mreženje, izmenjavo izkušenj ter krepitev procesov razstav s participativnimi plesnimi dogodki, s čimer bi medgeneracijskega prenosa znanja, kar je povečalo zagotovili trajno kulturno interakcijo in medsebojno zaznano vrednost in odpornost grškega tradicionalnega krepitev. plesa. Na splošno je projekt osvetlil transformativni potencial Kljub uspehom smo med izvajanjem projekta naleteli na participativnega varovanja dediščine in pokazal, da so več izzivov. Največja težava je bila uskladitev različnih prožnost, krepitev vloge skupnosti in trajnostni modeli pričakovanj deležnikov. Akademski in institucionalni ključni za ohranjanje in oživljanje plesa kot žive kulturne partnerji so se zavzemali za izvajanje strukturnih dediščine v sodobnem svetu. Ker se politike na področju strategij varovanja dediščine, številni plesni izvajalci dediščine še vedno razvijajo, so izkušnje, pridobljene pa so oklevali, saj so se bali, da brez jasno opredeljenih v tej študiji primera, dragocen vir za zagotavljanje, okvirov ali strokovne podpore ne bodo mogli polno da bodo prizadevanja za varovanje dediščine ostala sodelovati v dediščinskem procesu. Poleg tega se je uglašena s potrebami in željami skupnosti, katerim so izkazalo, da je izrazito akademsko okolje, v katerem so namenjena. bili zasnovani participativni dogodki in razstava (HFRC- AA in S/DPESS-NKUA), pri nekaterih obiskovalcih in plesnih skupnostih sprva vzbudilo zadržanost. Strah pred institucionalizacijo je bil povezan z možnostjo pretirane regulacije, ki bi lahko dolgoročno zavrla organski razvoj plesnih praks. Pomemben izziv je bila tudi dolgoročna trajnost. Čeprav so dogodki uspešno pokazali izvedljivost participativnih Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 44 Soustvarjanje: To je kolaborativen proces, v katerem institucije in skupnosti skupaj oblikujejo in izvajajo prakse in ukrepe za upravljanje in varovanje dediščine ter v procesu izmenjujejo znanje in odgovornosti. Facilitator: Posameznik ali institucija, ki s podpiranjem dialoga, participacije ter dostopa do informacij in virov omogoča skupnostno vodene prakse. Participativen: Metodološki pristop, ki aktivno vključuje skupnosti kot enakovredne partnerje pri načrtovanju, odločanju in izvajanju procesov upravljanja in varovanja dediščine. Prenos: Neprekinjen proces prenašanja kulturnega znanja, veščin in praks med generacijami ali znotraj skupnosti. Skupnost: Skupina ljudi, ki prakticira in si deli posebne kulturne izraze, povezane z njihovo identiteto in kontinuiteto, ter igra ključno vlogo pri varovanju dediščine. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 45 ZAKLJUČEK Tone Erlien Myrvold Projekt Ples kot nesnovna kulturna dediščina (Dance–ICH) je bil zasnovan kot Anja Serec Hodžar mednarodna pobuda za trajnostno varovanje plesa kot nesnovne kulturne Mieke Witkamp dediščine, ki temelji na soustvarjalnih pristopih med muzeji, raziskovalnimi institucijami in lokalnimi skupnostmi. Iz vseh študij primerov izhaja, da je ključnega pomena zagotavljanje dolgoročnega prenosa plesnega znanja in ohranjanje vitalnosti tradicionalnih plesov v sodobnih kontekstih. Končni cilj projekta je opolnomočiti dediščinske institucije v aktivne facilitatorje plesne dediščine ter vzpostaviti trajnostne modele sodelovanja, ki temeljijo na participaciji, soustvarjanju in vzajemnem spoštovanju med institucijami in skupnostmi. Obe strani – institucije in skupnosti – sta močno zavzeti za sodelovanje. Institucije prispevajo strokovno znanje, infrastrukturo, dostop do financiranja in možnosti za večjo prepoznavnost, skupnosti pa izkustveno znanje, čustveni naboj in ustvarjalno energijo. Kljub razlikam v pričakovanjih in pristopih obeh strani so odprti, pregledni in prilagodljivi procesi omogočili obojestransko zadovoljstvo s projektom. Skupnosti si denimo želijo predvsem večjega priznanja, večjo vključitev v odločanje in soustvarjanje vsebin, institucije pa iščejo načine, kako živo dediščino vpeti v svoje okvire, ne da bi jo pri tem prekomerno komodificirale ali institucionalizirale. Sodelovanje je potekalo v različnih okoljih – od mestnih središč do podeželskih skupnosti – in je vključevalo številne deležnike: vrtčevske in šolske otroke, plesne skupnosti, folklorne skupine, odrasle in predstavnike lokalnih oblasti. Časovni okvir posameznih dejavnosti je običajno obsegal od enega do dveh let, v večini primerov pa so bili v tem času že vzpostavljeni temelji dolgoročnih partnerstev. Finančno ogrodje je bilo odvisno od evropskih sredstev, institucionalne podpore in lastnih prispevkov skupnosti, zato se je bilo treba med projektom sproti prilagajati finančnim virom, ki so bili na voljo. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 46 Vloge partnerjev so bile jasno opredeljene: institucije Partnerstvo z zunanjimi akterji (šole, občine, društva, so zagotavljale organizacijske, logistične in podporne združenja, raziskovalne in izobraževalne ustanove) funkcije ter pogosto delovale kot posredniki med se je izkazalo za bistveno, saj je omogočilo širšo različnimi skupinami, medtem ko so skupnosti prispevale prepoznavnost projekta, zagotovilo dodatna sredstva in vsebine in igrale vlogo aktivnih (so)ustvarjalcev okrepilo medsebojne povezave. Vzajemni dialog, ki smo programov. Kljub številnim dobrim praksam so se ga ohranili tudi po koncu projekta, je plod vzpostavljenih pojavili nekateri izzivi, med njimi pomanjkanje zanimanja odnosov, odprte komunikacije, skupnih vrednot in mladih, stereotipi o ljudskem plesu, omejen dostop pripravljenosti za sodelovanje pri novih pobudah. do infrastrukture in negotovo financiranje. Reševanja Največja dodana vrednost projekta je prav v oblikovanju teh težav smo se lotili s participativnimi metodami, trajnostnih modelov sodelovanja med institucijami in terenskim delom, organiziranjem dogodkov na znanih in skupnostmi, ki ne temeljijo le na enkratnih dogodkih, dostopnih lokacijah, vključevanjem lokalnih mentorjev ampak na dolgoročnih odnosih, kjer ima skupnost ter prilagajanjem pristopov različnim starostnim in glavno vlogo pri ustvarjanju, predstavljanju in interesnim skupinam. prenašanju žive dediščine. Izvedbeni načrt je bil zasnovan tako, da je omogočal prožno izvajanje v okviru realnih zmožnosti. Dogodki so bili modularni, prilagodljivi in s posluhom za lokalne potrebe. Vsebine in pristope smo redno izboljševali s sprotnimi evalvacijami projekta na podlagi anket in z neposrednim dialogom. Vsak dogodek v okviru razstave s participativnim plesnim dogodkom je vključeval refleksijo o doseženem in oceno uspešnosti, kar smo uporabili kot podlago za prihodnje aktivnosti in nadgradnje. Predstavniki institucij smo skrbeli za usklajevanje srečanj, vabila, komunikacijo, ureditev prostorov, osnovno financiranje in logistiko. Potrebe skupnosti najbolje razumemo, če z njimi neposredno sodelujemo na terenu, s pogovori, z delom v njihovem okolju in upoštevanjem njihovih želja. Uporaba lokalnega arhivskega gradiva, osebnih zgodb in ustnega izročila pomaga vzpostaviti zaupanje, iz katerega se stkejo pristni odnosi. Skupnosti so v času izvajanja projekta razvile različna orodja – od učnih metod in načinov za premagovanje stereotipov do organiziranja dogodkov in delavnic. Institucije pa so razvile orodja za predstavitev žive dediščine na razstavah in participativnih plesnih dogodkih, vzpostavile digitalne platforme in zasnovale nove načine vključevanja javnosti v dediščino. Uvod Norveška Slovenija/SEM Romunija Madžarska Slovenija/ZRC SAZU Grčija Zaključek Smernice 47 SM ERN IC E ZA Š ZST AVE S PART TUIC RA DIJE IN IPA PRIMEROVTIV Za kulturne delavce N v institucijah kulturne dediščine in člane IM plesnih skupnosti I P LE IMI SN ODK DOG OUS I, S A TV JER N E S PLESNIMI SKUPNOSTMI KAJ JE RAZSTAVA S PARTICIPATIVNIM KAJ JE POSEBNOST TAKŠNIH PLESNIM DOGODKOM? RAZSTAV? Razstava s participativnim plesnim dogodkom združuje Pri razstavi: ples, razstavo in sodelovanje skupnosti z namenom • skupnost odloča, kako bodo njen ples, glasba in ohranjanja plesnih tradicij ob pomoči dediščinskih dediščina predstavljeni, slišani in doživeti, institucij. Obsega soustvarjanje razstavnih vsebin, plesnih dogodkov in participativnih plesnih praks ter s • omogočimo prostor za spontane, izkustvene in interaktivne elemente ob zavedanju, da je ples »živo« tem povezuje plesalce, njihove skupnosti, strokovnjake gibanje, ki ga je težko »ujeti« v vitrine, za dediščino in obiskovalce. Tovrstna razstava je lahko orodje za medgeneracijski prenos znanj in ohranjanje • je poudarek na grajenju odnosov in skupnem plesne dediščine ter obenem prostor za dialog in ustvarjanju razstavnih vsebin. kulturno vitalnost. Predvsem pa je priložnost za krepitev delovalnosti skupnosti in njene prepoznavnosti. KORAKI V PROCESU SOUSTVARJANJA 1. KORAK: PRIPRAVA NA SODELOVANJE – RAZMISLEK O LASTNI VLOGI IN MOTIVACIJI 2. KORAK: NAJPREJ SPOZNAJTE SKUPNOST – TERENSKO DELO 3. KORAK: S SODELOVANJEM DOLOČITE SKUPNE CILJE 4. KORAK: VIRI 5. KORAK: POMAGAJTE PRI OBLIKOVANJU FORMATA 6. KORAK: SKUPAJ SE PRIPRAVITE NA RAZLIČNE CILJNE SKUPINE 7. KORAK: OCENITE SODELOVANJE 8. KORAK: PRIPRAVITE NAČRT ZA OBDOBJE PO RAZSTAVI 1. KORAK: PRIPRAVA NA ER SODELOVANJE – RAZMISLEK N ICE Z O LASTNI VLOGI IN MOTIVACIJI KOT NOSILEC PLESNE DEDIŠČINE SE VPRAŠAJTE: KOT STROKOVNJAK ZA Ali potrebujem zunanjo DEDIŠČINO SE VPRAŠAJTE: pomoč pri prenosu in A Š Zakaj želim sodelovati s to ohranjanju svoje dediščine? skupnostjo? Česa se nadejam od TU DIJE Kakšne so odgovornosti sodelovanja? Katere moje ustanove pri ohranjanju pomisleke ali omejitve imam? dediščine? Sem pripravljen na proces, ki PRIMEROV zahteva čas, prilagodljivost in ZA OBA: deljeno avtoriteto? Odkrito spregovorite o svojih pričakovanjih in omejitvah Sporočilo plesnim skupnostim: (npr. financiranje, čas). Povsem upravičeno je, če želite določeno plesno znanje ali prakse ohraniti izključno znotraj skupnosti in jih ne želite deliti. 2. KORAK: NAJPREJ PUSTITE PROSTOR ZA Sporočilo plesnim skupnostim: SPOZNAJTE SKUPNOST – NEPRIČAKOVANE DOGODKE Vzpostavili smo prostor, v TERENSKO DELO katerem lahko izrazite svojo Na Norveškem so institucije proces začele z anketo, sledili vizijo, pomisleke in česa se Terensko delo pomeni druženje s nadejate. Pri terenskem delu ne so sestanki, plesni dogodek plesno skupnostjo in vzpostavitev gre le za »preučevanje«, temveč pa čisto na koncu. Svoje cilje ST zaupanja, razumevanje njenega za vodenje spoštljivega dialoga so predstavili šele na drugem delovanja in neposredno učenje in odnosa med obema stranema. srečanju, tako da so plesalci lažje VA plesa: na vajah, nastopih, med odgovorili na vprašanja, kot so: neformalnimi srečanji in s pogovori. Kako vam lahko pomagamo? Kaj R JE Cilj je spoznati skupnost, različne si obetate v prihodnosti? skupine znotraj nje, njihove plesne navade, načine prenosa znanja, N E S 02 potrebe in poglede. Terensko delo UPORABA ARHIVSKEGA GRADIVA postavlja temelje za osmišljeno in V Romuniji je muzejsko osebje enakopravno partnerstvo. delilo arhivsko gradivo, da bi PLESNIMI SKUPNOSTMI spodbudilo pogovore, pri čemer je dialog temeljil na lokalnem znanju. 3. KORAK: S I DO SODELOVANJEM IM DOLOČITE SKUPNE SN CILJE LE Vzemite si čas za skupno opredelitev I P ciljev sodelovanja ter uskladitev IM pričakovanj, potreb in možnosti. N Opredeljeni cilji naj odsevajo potrebe IV ER RIM AT OV I skupnosti, kot so ponovna oživitev E P N R dediščine, vključevanje mladih, IP DIJ AZS krepitev javne ozaveščenosti, IC dokumentiranje, medgeneracijski RT PA E S TAV prenos znanja in ustvarjanje prostora za plesno prakso. 4. KORAK: VIRI Sporočilo plesnim skupnostim: Razmislite o potencialnem PREDEN NADALJUJETE S vplivu sodelovanja z dediščinsko PROCESOM, SE SKUPAJ VPRAŠAJTE: institucijo – tako pozitivnem kot Ali imamo potrebno znanje in negativnem. Imate kakršnekoli vire? KULTURNI POSREDNIKI pomisleke? O njih se posvetujte So finančna sredstva V Grčiji so plesni učitelji z dediščinskimi strokovnjaki. zagotovljena? delovali kot kulturni posredniki Imamo dovolj časa in zadostne ter povezovalni člen med zmogljivosti? ustanovami in skupnostmi. So na voljo ustrezni prostori? Olajšali so dialog, usklajevali dediščinske pripovedi ter se zavzemali za vključujoče VZPOSTAVLJANJE ZAUPANJA varovanje dediščine. V Romuniji so bili nekateri plesalci sprva zadržani glede sodelovanja 04 z muzejem. Muzej se je odzval z uvodnimi srečanji, da je ustvaril VNIMI PLE prijetno vzdušje in spodbudil PATI SN aktivno sodelovanje. ICI RT IM I D 5. KORAK: POMAGAJTE SKRBNO NAČRTUJTE SKUPNE PRI OBLIKOVANJU AKTIVNOSTI FORMATA V Slovenskem etnografskem UPOŠTEVAJTE, DA JE PLES muzeju so bili ključnega pomena UTELEŠENA GLASBENA, testni posnetki in odprta DRUŽABNA IN MINLJIVA komunikacija pred snemanjem AKTIVNOST, ZATO PRESEZITE pedagoškega filma, saj se plesalci OKVIR STATIČNE RAZSTAVE. SKUPAJ RAZIŠČITE: pogosto gibljejo instinktivno interaktivne postavitve in niso navajeni nastopati pred Sporočilo plesnim skupnostim: (videoposnetki, kotički za kamero. Vaša aktivna udeležba je med skupni ples), izvajanjem projekta ključna. plesne dogodke kot PRILAGODITEV VSEBIN NA Pri odločanju naj vas vodi že dopolnitev programov ob RAZSTAVI ZA ČIM BOLJŠO pridobljeno znanje. razstavi, ki združujejo ples in IZKUŠNJO živo glasbo, Ker je med odpiralnim časom zgodbe (kostumi, plesne izkušnje v živo, se je inštrumenti, fotografije), Slovenski etnografski muzej predmete, ki pripovedujejo muzeja težko vedno zagotoviti IPATIVNIMI P in druge možnosti. odzval z virtualnimi interaktivnimi RTIC delavnicami za obiskovalce. PA S 6. KORAK: SKUPAJ SE E PRIPRAVITE NA RAZLIČNE POPELJITE RAZSTAVO IZVEN ZIDOV AV INSTITUCIJE CILJNE SKUPINE V Sloveniji so s postavitvijo ST Razstava naj bo prilagojena različnim razstave v občinskih prostorih AZ ciljnim skupinam, od najmlajših do in z delavnicami v lokalni šoli z najstarejših, ljudem s posebnimi vsebinami razstave dediščino vrnili R potrebami in ciljnim skupinam z med skupnost ter ljudi ponovno različnim predznanjem o plesni povezali z njihovo plesno dediščino. IN dediščini. V PLES ZA BOLJŠE POČUTJE O SKUPAJ: Na Madžarskem so plesne prilagodite besedila in formate za večjo dostopnost, delavnice, namenjene vsem ER 06 zagotovite alternative za generacijam, vključevale poseben starejše ali manj mobilne program za ljudi z demenco. M obiskovalce, Vključeni so bili tako stoječi kot redno preverjajte, ali so vaše sedeči plesi, kar je omogočilo, da RI dejavnosti vključujoče, in jih so lahko vsi udeleženci krepili tako P po potrebi prilagodite. telesno kot duševno zdravje. ŠTUD IJE 7. KORAK: NIC E Z OCENITE SODELOVANJE PO REALIZACIJI RAZSTAVE SE SKUPAJ A Š OZRITE NA IZVEDENO SODELOVANJE TU DIJE IN RAZMISLITE O NASLEDNJIH VPRAŠANJIH: Kaj je bilo uspešno in kaj bi lahko IN PRIMEROV izboljšali? Kakšen vpliv je imelo sodelovanje na ohranjanje plesa? IPA Kako lahko izkušnja vpliva na pobude za prihodnje aktivnosti? TIV N IM SN LE DKI 8. KORAK: PRIPRAVITE , S NAČRT ZA OBDOBJE OUS I P PO RAZSTAVI TV UKREPE ZA OHRANJANJE PLESA NADALJNJE SODELOVANJE AR JE TREBA REDNO IZVAJATI TUDI V JE PRIHODNJE. RAZSTAVA NE POMENI Na Norveškem se je ZAKLJUČKA PRIZADEVANJ, LAHKO JE sodelovanje po razstavi s N IZHODIŠČE ZA: participativnim plesnim E S P stalne plesne delavnice, dogodkom nadaljevalo s izobraževalne programe, šolskimi turnejami, promocijo tradicionalnega plesa in glasbe LESNIMI SKUPNOSTMI potujoče programe za šole in skupnostne centre, na svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah ter digitalne arhive ali virtualne razstave za dostop diaspore, zastopanjem interesov skupnosti v kulturnih, političnih 08 na dostopnih lokacijah. in akademskih mrežah. stalne prostore za plesno prakso