ACTA HISTRIAE
30, 2022, 4
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185ACTA HISTRIAE 30, 2022, 4, pp. 757-1232
UDK/UDC 94(05) 
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper
Società storica del Litorale - Capodistria
ACTA HISTRIAE
30, 2022, 4
KOPER 2022
ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
V čast Salvatorju Žitku 
In onore di Salvator Žitko
In honour of Salvator Žitko
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
ISSN 1318-0185                UDK/UDC 94(05)             Letnik 30, leto 2022, številka 4
e-ISSN 2591-1767
Darko Darovec
Gorazd Bajc, Furio Bianco (IT), Stuart Carroll (UK), Angel Casals Martinez (ES), 
Alessandro Casellato (IT), Flavij Bonin, Dragica Čeč, Lovorka Čoralić (HR), 
Darko Darovec, Lucien Faggion (FR), Marco Fincardi (IT), Darko Friš, Aleš Maver, 
Borut Klabjan, John Martin (USA), Robert Matijašić (HR), Darja Mihelič, Edward Muir 
(USA), Žiga Oman, Polona Tratnik, Jože Pirjevec, Egon Pelikan, Luciano Pezzolo (IT), 
Claudio Povolo (IT), Marijan Premović (MNE), Luca Rossetto (IT), Vida Rožac Darovec, 
Andrej Studen , Marta Verginella, Salvator Žitko
Urška Lampe, Gorazd Bajc, Lara Petra Skela, Marjan Horvat, Žiga Oman
Petra Berlot
Urška Lampe (angl., slo.), Gorazd Bajc (it.), Lara Petra Skela (angl., slo.)
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica del Litorale - Capodistria© 
/ Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for 
Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment / Istituto IRRIS 
di ricerca, sviluppo e strategie della società, cultura e ambiente©
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, SI-6000, Koper-Capodistria, Garibaldijeva 
18 / Via Garibaldi 18, e-mail: actahistriae@gmail.com; https://zdjp.si/
Založništvo PADRE d.o.o.
300 izvodov/copie/copies
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije / Slovenian 
Research Agency, Mestna občina Koper
Koprsko pristanišče (avtor: Salvator Žitko, 1962) / Porto di Capodistria 
(autore: Salvator Žitko, 1962) / Port of Koper (author: Salvator Žitko, 1962).
Redakcija te številke je bila zaključena 15. decembra 2022.
Odgovorni urednik/
Direttore responsabile/
Editor in Chief:
Uredniški odbor/ 
Comitato di redazione/
Board of Editors:
Uredniki/Redattori/
Editors:
Prevodi/Traduzioni/
Translations:
Lektorji/Supervisione/
Language Editors:
Izdajatelja/Editori/
Published by:
Sedež/Sede/Address: 
Tisk/Stampa/Print: 
Naklada/Tiratura/Copies:
Finančna podpora/
Supporto finanziario/
Financially supported by:
Slika na naslovnici/
Foto di copertina/
Picture on the cover:
Revija Acta Histriae je vključena v naslednje podatkovne baze / Gli articoli pubblicati in questa rivista sono inclusi nei seguenti indici di citazione 
/ Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: CLARIVATE ANALYTICS (USA): Social Sciences Citation Index (SSCI), 
Social Scisearch, Arts and Humanities Citation Index (A&HCI), Journal Citation Reports / Social Sciences Edition (USA); IBZ, Internationale 
Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) (UK); Referativnyi Zhurnal Viniti 
(RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL); DOAJ.
To delo je objavljeno pod licenco / Quest'opera è distribuita con Licenza / This work is licensed under a Creative Commons BY-NC 4.0.
Navodila avtorjem in vsi članki v barvni verziji so prosto dostopni na spletni strani: https://zdjp.si.
Le norme redazionali e tutti gli articoli nella versione a colori sono disponibili gratuitamente sul sito: https://zdjp.si/it/.
The submission guidelines and all articles are freely available in color via website http: https://zdjp.si/en/.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
Volume 30, Koper 2022, issue 4
VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS
Darja Mihelič: Korenine piranske družine Petrogna/Petronio (1257–1350) ..............
Le radici della famiglia Petrogna/Petronio di Pirano (1257–1350)
The Roots of the Petrogna/Petronio Family of Piran (1257–1350)
Marijan Premović: Banditry in Zeta in the Balšić Period (1360–1421) ....................
Brigantaggio a Zeta nel periodo dei Balšić (1360–1421)
Razbojništvo v Zeti v času Balšićev (1360–1421)
Dušan Mlacović: Koper v poznem srednjem veku: opažanja o mestu in 
njegovih portah po pregledu knjig koprskih vicedominov s konca 14. stoletja .................
Capodistria nel tardo medioevo: osservazioni sulla città e le sue 
porte dopo una disamina dei quaderni dei vicedomini 
capodistriani della fine del XIV secolo
Late Medieval Koper: Observations about the Town and Its Portae 
from a Survey of the Books of the Koper Vicedomini from 
the End of the 14th Century
Darko Darovec: Knjiga koprskih kapetanov Slovanov (1587–1724) ........................
Il libro di capitani degli Slavi di Capodistria (1587–1724)
The Book of the Koper Captains of the Slavs (1587–1724)
Lovorka Čoralić: Zadarski plemić Josip Antun Fanfonja – zapovjednik 
mletačkih prekomorskih pješačkih postrojbi u 18. stoljeću ........................................
Il nobile Giuseppe Antonio Fanfognia di Zara – comandante delle 
formazioni di fanteria oltremarina della serenissima nel settecento
Nobleman of Zadar Joseph Anthony Fanfognia – Commander of 
Venetian Overseas Infantry Units in the Eighteenth Century
Claudio Povolo: Violenza e inimicizie tra cinque e seicento. Due pratiche 
sociali nella loro dimensione antropologico-giuridica ................................................
Violence and Enmity between the 16th and 17th Centuries. Two Social 
Practices in their Legal Anthropological Dimensions
Nasilje in sovražnost v 16. in 17. stoletju. Družbeni praksi 
v pravno-antropološki dimenziji
757
799
819
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
909
855
933
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
Žiga Oman: Sosedje in sovražniki: reševanje sporov pred ljubljanskim 
mestnim svetom v zgodnjem novem veku (1521–1671) ............................................
Vicini e nemici: risoluzione dei conflitti davanti al consiglio comunale 
di Lubiana nella prima età moderna (1521–1671)
Neighbours and Enemies: Dispute Settlement before the Ljubljana Town 
Council in the Early Modern Period (1521–1671)
Tilen Glavina: »Lakomen volk in uničevalec Kristusove vere.« 
Vergerijane (1550): povod ali rezultat pregona 
Petra Pavla Vergerija? ................................................................................................
«L’avido lupo e distruggitore della fede di Christo». Le Vergeriane (1550): 
pretesto o conseguenza della persecuzione 
di Pier Paolo Vergerio?
“A Greedy Wolf and Destroyer of the Faith of Christ.” Le Vergeriane (1550): 
A Cause or a Result of the Persecution against 
Pier Paolo Vergerio?
Furio Bianco: Tra storia e stampe popolari in età moderna. Perfetta, 
e veridica relatione, delli processi criminali, et essecutioni delli 
medesimi, fattasi contro li tre conti, Francesco Nadasdi, Pietro 
di Zrin, e Francesco Cristofforo Frangepani (1671) ..................................................
Between History and Popular Print in the Modern Age. Perfetta, 
e veridica relatione, delli processi criminali, et essecutioni delli 
medesimi, fattasi contro li tre conti, Francesco Nadasdi, Pietro di 
Zrin, e Francesco Cristofforo Frangepani (1671)
Med zgodovino in ljudskim tiskom v novem veku. Perfetta, e veridica 
relatione, delli processi criminali, et essecutioni delli medesimi, 
fattasi contro li tre conti, Francesco Nadasdi, Pietro di Zrin, 
e Francesco Cristofforo Frangepani (1671)
Borut Klabjan: Za boga, narod in domovino! Katero? Vprašanje verskih, 
narodnih in državnih pripadnosti ter vloga češke in moravske 
duhovščine v Istri pred in po prvi svetovni vojni .......................................................
Per dio, nazione e patria! Quale? La questione delle affiliazioni religiose, 
nazionali e statuali e il ruolo del clero boemo e moravo in Istria prima 
e dopo la prima guerra mondiale 
For God, Nation and Motherland! Which One? The Question of Religious, 
National and State Affiliation, and the Role of Czech and Moravian 
Priests in Istra before and after World War I
Andrej Rahten: Josip Vilfan v prvem desetletju panevropskega gibanja ..................
Josip Vilfan nella prima decade del movimento paneuropeo
Josip Vilfan in the First Decade of the Paneuropean Movement
1057
1015
1075
1039
973
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
Martin Bele: Prispevek k podrobnejši osvetlitvi družinskih vezi in mladostnih 
let dr. Antona Korošca – družina in mladost Bižikovega Toneta ................................
Contributo a una delucidazione più dettagliata dei legami famigliari e degli 
anni giovanili del dott. Anton Korošec ‒ la famiglia e la gioventù di Tone Bižik
Contribution to a More Detailed Exposure of Family Relations and 
Younger Years of Dr. Anton Korošec – Bižik Tone
Urška Lampe: Tajna misija Josipa Smodlake v Rim: prvi poskus neposrednega 
sporazuma med Jugoslavijo in Italijo, oktober 1945–januar 1946 ..............................
La missione segreta di Josip Smodlaka a Roma: il primo tentativo di 
accordo diretto tra la Jugoslavia e l’Italia, ottobre 1945-gennaio 1946
The Secret Mission of Josip Smodlaka to Rome: The First Attempt at a Direct 
Agreement between Yugoslavia and Italy, October 1945–January 1946
Ana Šela: Delovanje slovenske službe državne 
varnosti v osemdesetih letih 20. stoletja ...................................................................
Il funzionamento del sloveno servizio di 
sicurezza nazionale negli anni ottanta 
Functioning of the Slovenian State Security Service in the 1980s
Aleš Maver: Narod na preklic? Oblikovanje beloruske identitete 
v primerjavi s slovensko ............................................................................................
Una nazione a revoca? La formazione dell’identità bielorussa 
a confronto con quella slovena
A Nation to Recall? Formation of Belarusian Identity 
Compared to the Slovenian Case
Marjan Horvat: Uporabe ljudskih pravljic v legitimizaciji političnih 
ideologij 20. stoletja: nenavadni primer slovenske verzije pravljice 
Repa velikanka in jugoslovanski samoupravni socializem .........................................
L’uso dei racconti popolari nella legittimazione delle ideologie politiche 
del novecento: l’esempio insolito della versione slovena del racconto 
La rapa gigante e il socialismo di autogestione jugoslavo
The Use of Folktales in the Legitimization of Political Ideologies of the 
20th Century: The Unusual Case of the Slovenian Version of the Folktale 
The Gigantic Turnip and Yugoslav Self-governing Socialism
Polona Tratnik: The Pre−Enlightenment Formation of the Emerging Modern 
Scientific Episteme and Building Community from Mythical Discourse .........................
La formazione pre-illuministica dell’emergente episteme scientifica moderna 
e la costruzione della comunità partendo da un discorso mitico
Predrazsvetljensko oblikovanje modernega znanstvenega epistema in 
grajenje skupnosti iz mitskega diskurza
1215
1095
1159
1115
1185
1137
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1015
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
»LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« 
VERGERIJANE (1550): POVOD ALI REZULTAT PREGONA 
PETRA PAVLA VERGERIJA?
Tilen GLAVINA
Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Garibaldijeva 1, 6000 Koper, Slovenija
e-mail: tilen.glavina@zrs-kp.si
IZVLEČEK
Vergerijane (Le vergeriane), objavljene leto po begu škofa Petra Pavla Vergerija v 
Švico, predstavijo korespondenco Girolama Muzia z Vergerijem v triletnem obdobju, 
in sicer med letoma 1546 in 1549. O prvih obtožbah krivoverstva je Muzio koprskega 
prijatelja iz otroštva obvestil januarja 1546. Muzio v svojih pismih večkrat pozove 
Vergerija, naj se vrne na pravo pot katoliškega nauka in s tem popravi svoje grehe, 
saj bi lahko Vergerijeve ideje o reformaciji negativno vplivale na koprske meščane. 
Muzio je z močno podporo koprskega tabora Ottonellu Vidi napisal kar sedem pisem, 
pet mestu Koper, tri bratrancu Marcu Nuziju in eno redovnicam v Kopru. Skupna točka 
teh pisem je bila kritika škofovega stališča v odnosu do papeštva, koncepta svobodne 
volje, zakramentov, Svetega pisma in kulta svetnikov. Muzievi kampanji proti Vergeriju, 
da bi prišlo do njegove odstranitve iz škofovske službe in preprečitve nevarnega pro-
zelitizma, so se pridružile tudi druge pomembne osebnosti: Antonio Elio, pater Pietro 
di Giovanni, Vincenzo Fedeli, Giovanni Della Casa, Annibale Grisoni in Tommaso 
Stella. V prispevku je poudarek na vlogi enega najvplivnejših italijanskih kardinalov 
16. stoletja – Alessandru Farneseju, ki je iz ozadja načrtno krmilil Vergerijev pregon. 
Ključne besede: Peter Pavel Vergerij ml., Girolamo Muzio, Le vergeriane, Alessandro 
Farnese, Koper, 16. stoletje
«L’AVIDO LUPO E DISTRUGGITORE DELLA FEDE DI CHRISTO». 
LE VERGERIANE (1550): PRETESTO O CONSEGUENZA DELLA 
PERSECUZIONE DI PIER PAOLO VERGERIO?
SINTESI
Le Vergeriane, pubblicate un anno dopo la fuga del vescovo Pier Paolo Vergerio 
in Svizzera, presentano la corrispondenza tra Girolamo Muzio e il Vergerio scambiata 
durante un periodo di tre anni, più precisamente tra il 1546 e il 1549. La prima volta 
che Muzio informò il suo amico d’infanzia capodistriano delle accuse di eresia mosse 
contro quest’ultimo fu a gennaio del 1546. Nelle sue lettere, Muzio esortò ripetutamente 
Received: 2022-11-03                            DOI 10.19233/AH.2022. 9
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1016
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
il Vergerio a tornare sulla retta via della dottrina cattolica per redimersi ed evitare che le 
sue idee sulla riforma protestante potessero contaminare i cittadini di Capodistria. Mu-
zio, con il forte appoggio del campo capodistriano, scrisse ben sette lettere a Ottonello 
Vida, cinque alla città di Capodistria, tre al cugino Marco Nuzio e una alle monache di 
Capodistria. Il punto comune di queste lettere era la critica della presa di posizione del 
vescovo in relazione al papato, al concetto di libero arbitrio, ai sacramenti, alla Bibbia 
e al culto dei santi. Ad aderire alla campagna di Muzio contro il Vergerio per ottenere 
la sua rimozione dal vescovado e prevenire il pericoloso proselitismo furono altre figure 
importanti, tra cui Antonio Elio, padre Pietro di Giovanni, Vincenzo Fedeli, Giovanni 
Della Casa, Annibale Grisoni e Tommaso Stella. Il presente contributo mette in evidenza 
il ruolo di uno dei più autorevoli cardinali italiani del Cinquecento, Alessandro Farnese, 
il quale manovrò la persecuzione del Vergerio da dietro le quinte. 
Parole chiave: Pier Paolo Vergerio il Giovane, Girolamo Muzio, Le Vergeriane, Alessan-
dro Farnese, Capodistria, Cinquecento
UVOD
V Milanu je Girolamo Muzio 12. januarja 1546 prejel pismo Petra Pavla 
Vergerija, ki je želel ponovno navezati stike s svojim istrskim prijateljem.1 V tem 
obdobju je Vergerij živel pri kardinalu Ercolu Gonzagi v Mantovi. Muzio se je začel 
zavedati, da sta njegovo vedenje in heretično delovanje povzročala negativne odzi-
ve na papeškem dvoru in da si je z njima nakopal kar nekaj vplivnih sovražnikov. 
V tridesetih letih 16. stoletja je Vergerij kot apostolski nuncij v Nemčiji deloval 
predvsem kot pobudnik sklica splošnega koncila, ki bi rešil versko shizmo.2 Leta 
1536 je bil s pomočjo kardinala Ercoleja Gonzage, ki je podpiral njegovo kandi-
daturo, imenovan za koprskega škofa:3 »V teh zadnjih letih sem veliko pripomogel 
k temu, da je koprski monsinjor postal škof v svoji domovini« (Ercole Gonzaga 
Cristoforu Madruzzu 30. januarja 1546 (Murphy, 2007, 132)).
Vergerij je prvič obiskal Mantovo novembra 1537 in se tja vnovič vrnil leta 
1539. Schuttejeva trdi, da je prav njegovo srečanje z Ercolejem Gonzago bilo tudi 
Vergerijev prvi stik z reformatorskimi idejami (Schutte, 1988, 180–181). Sicer pa se 
je Vergerij zbližal z luteransko doktrino med potovanjem po Franciji v družbi kardinala 
Ippolita d‘Esteja. Njegova privrženost do reformnega gibanja, ki je sovpadala z idejami 
1 Nazadnje je Muzio pisal Vergeriju iz Nice 19. februarja 1542 (Muzio, 1551, 45–49). 
2 V zvezi z Vergerijevo nunciaturo in organizacijo tridentinskega koncila ter kronološko negotov verskona-
zorski razvoj, prim. Pobežin, 2018, 59–89. 
3 H končni določitvi Vergerijevega škofovanja je pripomogel kralj Ferdinand Habsburški, ki je v pismu 
12. avgusta 1536 papežu Pavlu III., cesarju Karlu V. in kardinalu Clesu predlagal Vergerijevo kandi-
daturo pri nasledstvu Defendenda Valvassorija na čelu koprske škofije (Schutte, 1988, 144). 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1017
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
spiritualov,4 se je močneje zakoreninila v času njegovega bivanja v Kopru med le-
toma 1541 in 1545. Zaradi vse glasnejših obtožb, da se je navzel heretičnih idej, je 
moral mesto proti koncu leta 1544 zapustiti. Pet let kasneje je bil Vergerij odstavljen 
in izobčen.5 Kot predpostavlja Gregor Pobežin: »je Vergerij kot exul Christi ostal 
4 Spirituali so bili člani reformnega gibanja znotraj Rimskokatoliške cerkve med letoma 1530 in 
1560. V literaturi se gibanje včasih imenuje tudi evangelizem. Evangelizem pa je bilo versko gi-
banje, ki se je razvilo v obdobju pred tridentinskim koncilom in je nameravalo nadaljevati proces 
prenove znotraj rimske Cerkve v skladu s pristnim evangeličanskim duhom, ne da bi zaničevalo 
možno pot zbliževanja z luteransko doktrino (Osculati, 2013; Fragnito, 1972).
5 O razlogih za propad Vergerijeve škofovske kariere prim. Schutte, 1988, 293–325; Pierce, 2003, 23–50; 
Cavazza, 2013; Pobežin, 2018, 74–76; Marinčič, 2018, 81–82.
Slika 1: Peter Pavel Vergerij ml. (Wikimedia Commons).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1018
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
tako rekoč brez vsega: brez svoje škofije, brez uspešne kariere visokega cerkvenega 
dostojanstvenika, brez vira sredstev, pravzaprav celo brez domovine – in čeprav 
se je v svojem novem okolju »na novo našel« in mu je uspelo v Tübingenu zgra-
diti novo kariero pri vojvodi Württemberškem, so nanj tudi kasneje padale sence 
dvoma, ali ni bilo njegovo spreobrnjenje nemara le posledica zamer do papeštva« 
(Pobežin, 2018a, 112). 
Po besedah kardinala Alessandra Farneseja in beneškega nuncija Giovannija 
della Case je bil eden glavnih razlogov za to, da je papež Pavel III. Vergeriju odredil, 
da mora zapustiti Koper, klevetanje najvplivnejše kardinalske družine 16. stoletja, 
družine Farnese. Priči, Loschi in fra Giovanni Angelo, sta trdili, da je škof Vergerij 
govoril o obscenosti pri papeškem banketu in primerjal rimski dvor z bordelom 
ter trdil, da je imel papež hčerko z eno od priležnic. Vendar je družino Farnese 
najbolj ranilo Vergerijevo širjenje govoric, da je Pier Luigi Farnese (papežev sin in 
oče Alessandra F.) posilil Cosima Gherija, mladega škofa iz Fana, ki naj bi zaradi 
javnega sramu in govoric (čeprav ni dokazov za to) storil samomor z zastrupitvijo. 
Govorilo se je, da se je incident zgodil maja 1537 v času obiska Piera Luigija v 
Fanu, govorice pa so se začele širiti novembra 1537. Gheri je umrl septembra 1538. 
Schuttejeva želje, da bi govorice pometli pod preprogo, ne pripisuje samo Farne-
sejem, ampak tudi Della Casi, ki je bil kot biseksualec zaskrbljen, da bi se sprožile 
govorice tudi o njegovi homoseksualnosti6 (Schutte, 1988, 295–296). Pio Paschini 
navaja prvo omembo tega dogodka v pismu Ercoleja Gonzage ferrarskemu vojvodi 
Ercoleju II. d‘Esteju, 25. novembra 1537 (Paschini, 1925, 56; prim. tudi Fragnito, 
1972, 788). O Vergerijevih zamerah na papeškem dvoru in grajanju rodbine Farnese 
tudi Silvano Cavazza: 
Že zdavnaj je bilo znano, da je bil navajen govoriti skrajno odkritosrčno. Že 
leta 1538 je nuncij v Benetkah zapisal, da “le Bog ve, kako slabo govori o 
vseh”. Prvi, ki je Vergerija obtožil, je bil gvardijan frančiškanov v Kopru, in 
sicer jeseni leta 1544 neposredno Pavlu III. Obtožba je zadevala neizpodbitne 
zgodbe, ki jih je razširil glede papeža in njegovega sina Pier Luigija. Temu 
je kmalu nato (13. decembra) sledila obtožba krivoverstva, ki so jo omenjeni 
redovniki in drugi štirje predstojniki koprskih samostanov predali nunciju Gi-
ovanniju Della Casi. Tako se je začel neskončno dolg proces pred inkvizicijo 
(Cavazza, 2013, 14–15).
 
Čeprav je papež pričakoval, da bodo Vergerija leta 1545 aretirali, se je Della 
Casa zavedal, da beneške oblasti ne bodo dopustile rimskim odposlancem zapreti 
6 Della Casa je v začetku svoje cerkvene kariere napisal nekaj homoseksualnih verzov iz rokopisa Capitolo 
di messer Giovanni della Casa sopra il forno, ki je očitno krožil po dvorih leta 1528. V Vergerijevem na-
padu na Della Casov indeks prepovedanih knjig Il Catalogo di diverse opere, et libri, li quali come heretici 
[…] se je skliceval prav na njegov rokopis s homoseksualno vsebino, kar naj bi ustavilo Della Casovo 
kardinalsko kandidaturo (Schutte, 1988, 326).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1019
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
škofa njihove države samo na podlagi sumničenj, klevetanja ali herezije, saj bi 
bila taka aretacija z beneškega pravnega vidika sporna. Zato je Della Casa posku-
šal z Vergerijem doseči sporazum, da bi pristal na osebno opravičilo papežu, na 
kar je Vergerij (v začetku) tudi pristal. Če bi Vergerij obljubo izpolnil, bi javno 
opravičilo in podreditev gotovo pomirila družino Farnese, Della Casa pa mu je 
priporočil, naj za nekaj časa zapusti Koper (Campana, 1908, 174). Ker pa je Ver-
gerij na vse pretege odlašal s svojim odhodom v Rim, je to Alessandra Farneseja 
ponovno vznemirilo. Kardinal je od beneškega nuncija zahteval zapisnik procesa 
in izdal odredbo o Vergerijevem uradnem zagovoru v Rimu. Zapisnik je prispel v 
Rim 2. maja 1545: 
Slika 2: Kardinal Ercole Gonzaga (Wikimedia Commons).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1020
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
V pismu Vaše Prečastitosti z dne 21. mi je bilo naloženo, da me seznanite s celo-
tnim dosedanjim procesom proti koprskemu škofu. V zapisniku je tudi del, ki se 
nanaša na obrekovanje, še posebej na blatenje presvetlega gospoda vojvode iz 
Castra [Pier Luigi Farnese, op. a.] v odnosu do škofa iz Fana [Cosimo Gheri, op. 
a.] (Ronchini, 1853, 117).
Vergerij se ni menil za kardinalove pozive in je še naprej odlašal z odhodom 
v Rim. Najprej se je ustavil v Ferrari in nato v Mantovi pri kardinalu Ercoleju 
Gonzagi.7
Tako se je konflikt z rimskimi oblastmi še zaostril, Vergerij pa je postajal čedalje 
bolj odvisen od Ercolejeve zaščite. Najbolj ju je zbližala sovražnost do družine Farne-
se. Vergerij je tako od aprila 1545 bojkotiral številne pozive iz Rima in zavrnil vabilo 
na zagovor pred beneškim Sant‘Uffizijem. Gonzagi in Vergeriju se je uspelo začasno 
dogovoriti s Farnesejem, da se je ta na poti v Trident in Worms (srečanje s Karlom V. 
glede odprtja koncila) 23. aprila 1545 ustavil v Mantovi pri Ercoleju. Dogovorili so 
se, da bo proces vodil Girolamo Morone, papeški legat v Bologni. Med čakanjem na 
Farnesejevo odločitev je Vergerij do leta 1546 večino časa preživel v benediktinskem 
samostanu San Benedetto pri Mantovi in bival v Gonzagovi rezidenci, kjer je imel 
na voljo veliko humanističnih in teoloških del, s katerimi se je prvič srečal (Murphy, 
2007, 132–133). Ker ni bilo odziva kardinala Farneseja, je Vergerij avgusta 1545 
predlagal, naj se zadeva, če Moroneju ne bi uspelo izpeljati procesa, prepusti Giovan-
niju Grimaniju, oglejskemu patriarhu, pri katerem je imel več možnosti za uspešen 
razplet. Vendar je Farnese Vergerijevo zadevo začasno zanemaril, saj so potekale 
priprave na koncil. Čeprav je papež Pavel III. koncil napovedal za 15. marec 1545, 
je bilo treba nemške protestante prepričati, naj se ga udeležijo. To nalogo si je zadal 
Karel V., da bi se na podlagi zbora v Wormsu med nemškimi protestanti ustvarilo 
upanje o možnosti dogovora in rešitve t. i. nemškega verskega vprašanja. Zato se je 
kardinal Farnese v začetku poletja srečal s cesarjem, ki mu je razkril svojo dvojno 
namero, in sicer sklic zbora v Wormsu pod pretvezo dogovora med protestanti in 
pripravo na vojno proti Schmalkaldski zvezi. Tako sta papež in cesar sklenila skrivni 
pakt, da bo v primeru vojne s Schmalkaldsko zvezo  papež zagotovil podporo Karlu 
V. (Jedin, 1961).
Kardinal Farnese je februarja in marca iz Rima poročal legatom na Triden-
tinskem koncilu o poteku dogovarjanj glede zagovora škofa Vergerija, ki se je 
spretno izmikal in izgovarjal. 
Kar se tiče koprskega škofa, v zvezi s čigar zadevami je njegova Svetost 
že pred meseci prejela različna poročila, ki v verskem pogledu niso dobra, 
je bilo beneškemu nunciju naloženo, da ugotovi, kakšna je resnica. S tem 
7 Kljub temu, da Vergerij ni nastopil pred sodniki, imamo nekakšen oris njegove obrambne strategije 
iz traktata Otto difensioni, sestavljenega poleti 1546 kot odgovor na obtožnice sojenja in objavljen 
šele po njegovem begu iz Italije v Baslu pri Jakobu Kündigu leta 1550 (Cavazza, 2006, 128).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1021
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
namenom je zaslišal nekaj prič in jih poslal v Rim. Jasno je bilo ugotovljeno, 
da mora avditor apostolske kamere po svoji dolžnosti zahtevati, da se prej 
imenovanega škofa pokliče na zagovor. Ker je slednji to slutil, je njegovo 
Svetost prosil, da ne bi bilo treba, da pride v Rim osebno, temveč da se 
postopek nadaljuje, kjer bi bilo zanj lažje. V tem mu je njegova Svetost ugo-
dila in zadevo zaupala bolonjskemu legatu, o katerem je rekel, da je z njim 
zadovoljen, čeprav mu potem ni bilo do tega, da bi to možnost izrabil. Ko je 
njegova Svetost to slišala in izvedela, da škof še naprej postopa podobno, 
kot so bila navajala poročila, je odločila, da se nadaljuje s postopkom, ki 
ga je že začel avditor kamere. Zato je prišlo do novega sklepa, in sicer da 
se mu poda opozorilo; morda se je prav zato odločil, da pride v Trident. 
Vse to sem želel napisati, zato da bi Vaša prečastita Gospostva vedela, kako 
napreduje zadeva in kako njegova Svetost ni odklonila škofove želje, da ne 
pride na zagovor v Rim; kajti glede na to, da je njegova sveta Blaženost 
rekla, da je sedaj o zadevi treba govoriti z odposlanci, si Vam dovoljujem 
poslati karseda hiter odziv.
Iz Rima dne 3. februarja leta ‚46
Ponižni služabnik kardinal Farnese (ASV, Carte Farnesiane 9, 61r–62v).
Kar zadeva škofa Vergerija, sem že v prejšnjih sporočilih pisal o poteku 
njegove zadeve; zdaj dodajam, da v primeru, ko bi se on ne želel priti za-
govarjat v Bologno, kjer se je zadeva vrnila v ponovno obravnavo, in ko bi 
se Vašim prečastitim Gospostvom ne zdelo, da bi ga k temu prisilili – v tem 
primeru bo sprejel, če bo beneškemu nunciju in patriarhu (ali njegovemu 
namestniku) naloženo, da skupaj izpeljeta ali zaključita njegov postopek, 
zaradi katerega je pripravljen priti v Rim. Tako ne bi imel razloga za obža-
lovanje, če bi zaradi finančne nezmožnosti ali kakšne druge ovire njegova 
nedolžnost ostala skrita. Če se bodo Vaša prečastita Gospostva odločila za 
eno ali za drugo možnost, prosim, da me o njej obvestijo, da bo komisija 
takoj poslala breve […].
Iz Rima dne 7. februarja leta ‘46
Vaših prečastitih in presvetlih Gospostev
Ponižni služabnik kardinal Farnese (ASV, Carte Farnesiane 9, 64r–66v).
V zvezi s koprskim škofom, ki je rekel, da bi se raje zagovarjal v Benetkah 
kot v Bologni, kamor je najprej želel, bo komisija prek monsinjorja nuncija 
poslala breve o eni ali drugi možnosti, da bo Vaše prečastito Gospostvo 
vedelo, da odsotnost beneškega patriarha ne sme vplivati na izvršitev tega 
ukaza. To bodo Vaša prečastita Gospostva temu škofu lahko dala vedeti, 
kolikor ne bo že odpotoval proti Benetkam. 
Iz Rima dne 13. marca leta ‘46
Vaših prečastitih in presvetlih Gospostev
Ponižni služabnik kardinal Farnese (ASV, Carte Farnesiane 9, 72r–72v).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1022
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
KOPRSKI UPOR IN GIROLAMO MUZIO
Vergerij se je sočasno soočal s težavami v svoji škofiji. Koper je bil v tistem 
času razdeljen na dva tabora, in sicer na njegove podpornike in nasprotnike. Med 
prvimi in aktivnejšimi nasprotniki je bil pater minoritskega reda Girolamo (Geroni) 
Bonaventura iz Zadra, oče gvardijan frančiškanskega samostana sv. Ane v Kopru, 
ki je že 3. januarja 1544 skupaj s preostalimi koprskimi patri pisno obvestil beneški 
svet deseterice o Vergerijevi hereziji. Podpisniki pisma so bili pater Francesco 
Garzonio s Krka, gvardijan sv. Frančiška, pater Benedetto, gvardijan samostana sv. 
Gregorja, kjer so imeli sedež frančiškani tretjeredniki, ki se je podpisal v glagolski 
pisavi, pater Vincenzo da Marano, dominikanski prior sv. Dominika, in pater Gio-
vanni Angelo iz Cremone, prior servitov:
Vaša presvetla Gospostva naj vedo, da je tukaj, v mestu Koper, sedem samostanov: 
pet za brate in dva za nune. Njihovo postavitev je podprla in z njo soglašala naša 
slavna država v želji, da bi tam prebivali posvečeni ljudje in tako častili Boga 
[…] in bili zvesti katoliški cerkvi ter imenitni beneški državi […]. Gospodje, v tem 
mestu je v Gospodovo čredo vdrl lakomen volk in uničevalec Kristusove vere. In 
ta volk je Peter Pavel Vegerij, škof teh krajev (ASVe, Santo Uffizio, b. 4, fasc. 1). 
Patri so trdili, da je Vergerij že nekaj časa skrivaj nagovarjal ljudi k luteranski 
veroizpovedi. Zavračal naj bi obstoj vic, zmanjšal pomen birme, se posmehoval 
posvečenju oltarjev in cerkva, čeprav ga je še vedno opravljal proti plačilu, kritiziral 
post in izbiro določene prehrane med postnim časom velike noči ter trdil, da sv. 
Krištof in sv. Jurij nista bila prava svetnika. Poleg tega je v koprski katedrali javno 
pridigal o nepotrebnosti proščenja k sveti Luciji, Apoloniji, Agati, Barbari in drugim 
svetnicam ter podvomil v neomejeno moč papežev. Vergerij je tudi prepovedal pridi-
go nekega koprskega duhovnika v katedrali na dan vseh svetih, ki je želel ugovarjati 
škofovim trditvam in posvariti pred nevarnostmi luteranstva. Celo v času adventa je 
Vergerij v pridigah zatrjeval, da v mestu ni luterancev, čeprav je bil sam tisti, ki jih 
je novačil med ljudstvom. Patri so pismo končali z opombo, da je bilo navedenih 
samo nekaj primerov o dogajanju v Kopru. Med meščani je bilo veliko Vergerijevih 
nasprotnikov, vendar si nihče ni upal na glas obtožiti škofa, saj so njegovi prijatelji 
in družinski člani grozili potencialnim nasprotnikom. Zato so koprski patri pozivali 
svet deseterice, naj apostolski nuncij imenuje predstavnika v Kopru, ki bi sprožil 
preiskavo in imel polna pooblastila pri razrešitvi osumljenih heretikov ter posledično 
priskrbel dodatno dokazno gradivo in pričevanja proti Vergeriju.
Zanimiva sta tudi opazka in prepričanje, ki je vladalo med kleriki v Kopru, in sicer 
da je bil Trst luteranski prav zaradi škofa Pietra Bonoma: »Tukaj imamo slabe sosede 
Tržačane, ki so skoraj vsi luteranci, in to njihovo zmoto je povzročil škof; do tega 
je prišlo zato, ker se na začetku ni ukrepalo glede tistih, pri katerih bi bilo treba; v 
tem mestu bo kmalu tako, če Vaše Gospostvo ne bo ustrezno ukrepalo« (ASVe, Santo 
Uffizio, b. 4, fasc. 1).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1023
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
Slika 3: Pismo minoritskega patra Girolama Bonaventura iz Zadra iz samostana sv. 
Ane v Kopru (ASVe, Santo Uffizio, b. 4, fasc. 1).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1024
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
Poleg koprskih cerkvenih krogov so se nad Vergerijem vrstili očitki tudi s strani 
meščanov, med katerimi je bil celo neki Ambrosio di Loschi, ki je 15. oktobra 1546 
neposredno pisal papežu Pavlu III. s hudim obremenilnim pričevanjem zoper koprske-
ga in puljskega škofa (Vergerijevega brata Giovannija Battiste) in ga pozval k njegovi 
odstranitvi iz škofije. Pismo dobro ponazarja stanje duha med nekaterimi meščani v 
takratnem Kopru: 
Papežu Pavlu III.
Glede na resnost te zadeve, presveti poglavar Cerkve in preblagi Pastir, saj je 
o nadvse pomembnih in meni povsem tujih rečeh (o katerih imam zdaj namen 
pisati vaši Svetosti) pisal človek edinstvene inteligence, izjemne izobrazbe in 
kar največjega izraznega daru, sem se odločil, da napišem to, kar sem se zdaj 
namenil napisati. Naloge, ki je za moje skromne zmožnosti tako težka, ne bi 
nikoli sprejel brez velikega strahu, če me ne bi prej opogumili in v zaupanju 
utrdili vsemu svetu znani vaša blagost in dobrotljivost. Obenem me je k temu 
močno spodbudila uboga in zelo nesrečna Istra, kjer je zdaj škof in pastir, v 
resnici pa nadvse pohlepen volk Peter Pavel Vergerij, ki bo (če vaša Svetost ne 
bo takoj urno ukrepala) v najkrajšem času naredil, da ta dežela ne bo več prav 
nič poslušna rimski Cerkvi. To bo dosegel ne samo v tem ubogem in nesrečnem 
mestu, temveč tudi v vsej istrski deželi, tako da njeni prebivalci v prihodnosti 
ne bodo več izkazovali (kot so v preteklosti) tiste popolne poslušnosti, vere in 
vdanosti, kot se v slavo tega presvetega sedeža spodobi, je treba in je prav.
Ta škof hodi dan in noč po Istri, kjer seje nadvse zmotna in umazana luteranska 
krivoverstva, in četudi v svoji škofiji o tem ne pridiga odprto, saj sicer tam ne bi 
mogel bivati razen na skrivaj, s pismi ter s krivoverskimi in sumljivimi knjigami 
nikoli ne neha spodbujati nekatere svoje privržence (katerih število je vsak dan 
večje), ki hočejo vztrajno širiti in sejati Lutrova skrajno zmotna stališča. Tako 
kot v drugih krajih njegove škofije je tudi tukaj v Kopru nekaj njegovih učencev, 
ki odkrito na trgih in na javnih mestih blatijo Jezusa Kristusa in njegovo nevesto 
rimsko Cerkev in zanikajo posredovanje svetnikov ter pravijo, da zaobljubljanje 
svetnikom pomeni ravno toliko kot zaobljubljanje ob latrini, da so vice iznašli 
duhovniki in patri, da odpustki niso nič drugega kot kraja in javni uboji.
Presveti oče, strašno se mi trga srce, ko o tem pišem vaši Svetosti, a vseeno vam 
hočem povedati: Tukaj v Kopru so tudi takšni, ki zanikajo celo zakrament oltarja. 
O tem, ali  zaničujejo nadalje ostalih šest zakramentov Cerkve, naj presodi vaša 
Svetost. Ti njegovi hudičevi učenci nenehno hujskajo uboge preprosteže, ki bi se 
radi uprli vaši Svetosti, ki jo predstavlja poglavar svoje Cerkve tukaj na zemlji. 
Poleg tega nesrečni škof, ki ga je Bog zapustil, v svoji zavrženosti z veliko vnemo 
skrbi za to, da bi v Kopru ter v vseh krajih njegove škofije in prav tako v krajih 
njegovega brata puljskega škofa v postnem času pridigali krivoverski pridigarji 
luteranske sekte. Po končanem postu je škof uredil tudi, da v Kopru pridiga 
brat iz reda servitov z imenom Ambrosio Platina iz Cremone, provincial treviške 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1025
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
marke, ki je naokrog sejal prekrasen razdor. O tem sem poročal v pismih, ki 
sem jih poslal v Benetke prečistitemu legatu vaše Svetosti. Pisal sem o zmotah, 
stališčih in spisih, ki se predstavljajo v pridigah in ki jih v Kopru razširja hudič 
v podobi patra. Menil sem, da je treba na to pokazati, toda predstavljam si, 
da Vas legat ni nič obvestil, saj bi je morda ne odnesel nekaznovan. Bog naj v 
svoji (in moji) dobroti poskrbi, da odslej tako kužna bolezen v postnem času s 
svojo luteransko doktrino ne bo ubijala ubogih duš. Povsem sem prepričan, da 
bo vaša Svetost, ki je nadvse previdna in modra, ukrepala s takojšnjo urnostjo, 
v nasprotnem primeru se ne bo mogel začeti jubilej (ki ga mora vaša Svetost 
po božji previdnosti odpreti in podeliti obilo milosti in darovati za krščansko 
republiko). Z lastno roko se bo lahko prepričala, da je vse, kar ji pišem, res, 
posebej pa to, da bo Vergerij vzrok za propad in pogubo; govorim o uporu Istre 
proti rimski Cerkvi in vaši Svetosti. Preblaženi oče, tadva brata škofa, ki imata 
v oblasti skoraj vso Istro, sta v duhu eno in eno v mislih; dan in noč sta oprezna 
in se trudita, da bi se vsi prebivalci Istre strašno pogubili in da bi se toliko in 
toliko duš uprlo vaši Svetosti.
V teh preteklih mesecih si je cenjeni koprski škof Peter Pavel Vergerij v istrskem 
mestu z imenom Barbana, ki spada pod škofijo brata puljskega škofa, spričo 
hudičevega hujskanja številnim zmedenim dušam, ki so bile navzoče ob tej 
pridigi, drznil povsem odprto pridigati, da je posredovanje svetnikov prazno; 
da papež nima nič več avtoritete kot kakšen preprost duhovnik; da so molitve, 
ki jih duhovniki opravijo ob kanoničnih urah, prav tako prazne in da ne služijo 
ničemur. Pri tem je duhovnike, ki so prisostvovali pri tisti pridigi, nagovarjal k 
temu, da ne bi opravljali molitev, ki jih opravljajo, se pravi vseh jutranjih, ve-
černih in nočnih molitev, temveč samo tisto, ki jo je Kristus učil in ki jo beremo 
pri svetem Mateju in se glasi: Pater noster. Toda vaša Svetost naj se ne čudi; 
če bi si jaz ne mislil, da ji bom s svojim obširnim pisanjem nadležen, bi ji imel 
povedati še mnogo drugih stvari, iz katerih bi bilo povsem razvidno, da rimska 
Cerkev skupaj s svojim poglavarjem v Italiji nima ne večjega ne bolj krutega 
sovražnika, kot je Peter Pavel Vergerij, koprski škof. Če bi bilo treba, kar se 
ponudim, da mu bom pridržal obraz pred obličjem vaše Svetosti, da se boste 
lahko z lastno roko prepričali, da je to, kar zdaj pišem o Vergeriju, resnično kot 
evangelij.
Da vpričo Boga zaključim: Vergerij se dan in noč ne ukvarja z drugim kot 
s tem, da razširja in seje luteranstvo po vaseh, taborih, mestih in še po 
drugih krajih, kamor pride, celo v gozdovih, da bi se ljudje povsod in brez 
izjeme uprli vaši Svetosti in rimski Cerkvi. Ker je torej vašo Svetost božja 
Previdnost postavila za nadvse častivrednega pastirja, ki naj slavi in utrjuje 
sveto rimsko Cerkev in ki naj širi krščansko vero ter ohranja pravičnost, mir, 
enotnost in slogo vseh vernikov in vseh katoliških ljudstev, bo z veseljem iz 
te uboge Istre v celoti odstranila tako pogubno, tako nalezljivo bolezen, da 
bi uboga ljudstva ne bila več vsa bolna, temveč bi bila še naprej zvesti in 
poslušni otroci rimske Cerkve in vaše Svetosti, kot so bila v preteklosti. Kar 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1026
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
najmočneje torej priporočam vaši Svetosti kot edinemu Očetu dobrotniku 
in nadvse varnemu pribežališču vseh vernikov to ubogo deželo, ki ji zdaj 
pretita tako strašna nevarnost in poguba. Prek prelite krvi Jezusa Kristusa, 
ustanovitelja te cerkve, v kateri je vaša Svetost zdaj najzaslužnejši vodja in 
najvišji poglavar, na kolenih prosim, da poskusite karseda hitro poskrbeti 
za to stvar in se ji posvetite, da bi se ta skrajno nesrečna dežela osvobodila 
Satanovih rok. 
Vaši Svetosti vdani in ponižni služabnik Ambrosio di Loschi, doktor svobodnih 
umetnosti 
V Kopru, dne 15. oktobra leta ‘46 (ASV, Carte Farnesiane, f. 8, 107r–108v).
 
Na podlagi različnih obtožb je proti koprskemu škofu potekalo še več preiskav, ki 
pa niso privedle do sodnega epiloga. 
V tem burnem času je Vergerij poskušal stopiti v stik z Muziem ter upal na njegovo 
podporo in pomoč, Muzio pa ga je poskušal prepričati, naj se vrne na pot pravovernega 
kristjana.
Za Božjo voljo, to so preganjanci. Ne sramujem se, nasprotno, ponosen sem – ne 
nase, temveč na Kristusa, ki me dela vrednega, da grem z njim. To je dar, kot je 
dar vera. Brat, treba se je zbuditi in spoznati zlato dobo, ki prihaja. Kristus bo 
vstal in v duhu zagotovo prišel. Kvišku glave! In ubogi tisti, ki ne morejo videti 
in spoznati […]. Kristjan sem in rekel bom skupaj s Pavlom: Želim, da bi bili vsi 
ljudje, kot sem jaz (Muzio, 1551, 6r).
 
V odgovoru, ki ga je 21. januarja 1546 poslal iz Milana, je Muzio sicer priznal, 
da mu niso bile tuje govorice o Vergerijevem približevanju protestantskim idejam. 
Lahko trdimo, da je to pismo že nakazovalo začetek verskega spora med Muziem in 
Vergerijem, ki je leta 1550 privedel do objave Muzievega znanega dela Le vergeriane 
(zbirka pisem med Muziem in Vergerijem). Muzio je po vsej verjetnosti od zadnjega 
Vergerijevega pisma iz leta 1546 pridobil zadostne informacije in potrdila pri znancih z 
inkvizicijskega sodišča o resničnosti Vergerijeve herezije, kar je pomenilo, da je takrat 
postala Muzieva prednostna naloga obsoditi in izgnati škofa Vergerija iz patrie. O Ver-
gerijevem javnem prestopu k luteranski veri piše v uvodnem poglavju tudi Giovanni 
Battista Goineo (1515–1557?) v delu De situ Histriae, ki je izšlo leta 1722 v Leidnu na 
Nizozemskem: 
V tem času naj bi Goinej napisal svoje marljivo sestavljeno delo, v katerem 
zasledimo, da pogosto z argumenti pobija Coppa in hvali Petra Pavla Vergerija, 
ki je bil škof v Kopru. Ko je namreč Coppus leta 1540 izdal svojo knjigo in je 
Vergerij izgubil škofovsko službo, je – po pričevanju Hieronima Muzija v Katoli-
ških pismih (1. knj., str. 41) – leta 1549 javno prestopil v luteranski tabor, potem 
ko je svoj strup leta 1548 že razlil med ljudstvo, kakor razkrivajo Vergerijane 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1027
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
istega Muzija. Potemtakem je razvidno, da je bilo Gojnevo delo dokončano med 
letoma 1540 in 1548. Ali naj bi skrival, da avtor – medtem ko uporablja dvo-
mljivo in za katoličane nenavadno govorico – prekomerno poveličuje samega 
Vergerija in vrstnike, enega za drugim, medtem ko v 5. poglavju, kjer omenja 
slavne Istrane, z molkom prezre Hieronima Muzija, ki je bil tedaj med Istrani 
najbolj izobražen? (Darovec, 1999, 68–69).
Muzio se je pod pretvezo reševanja Vergerijeve duše odločil, da leta 1548 z njim 
ponovno vzpostavi korespondenco. Besedilo Le vergeriane je nedvomno pristransko 
delo, saj Vergerijeva pisma oz. odgovori niso v celoti objavljeni, ampak jih Muzio 
večinoma obnovi in izpusti prav toliko, da lahko z mnenji manipulira in vodi dialog po 
svoji volji. Zato takemu besedilu, tipičnemu za epistolarno literaturo, ne moremo slediti 
dobesedno, temveč ga je treba razumeti v širšem kontekstu polemike med »javnima« 
nasprotnikoma, ki razlagata vsak svojo plat razumevanja katoliške doktrine. Tak vidik 
nam odpira še nerazrešena vprašanja (in spodbuda za nadaljnjo raziskovanje), ki bi 
izluščila neizražene nazore iz Muzievih/Vergerijevih korespondenc in »dialogih«. 
Taka dihotomija razgrinja še zastrt aspekt preučevanja dveh koprskih predstavnikov 
renesančnega humanizma.  
Muzio pojasnjuje, da je v prvem pismu zbirke Vergeriane nadaljeval diskusijo, ki 
sta jo z Vergerijem začela, ko sta se v začetku leta 1548 srečala v Benetkah. Vergerij 
je Muziu pokazal lažno pismo, ki ga je mlad študent napisal očetu, da bi upravičil 
svojo odločitev, da se spreobrne v luteranstvo.8 To pismo je sprožilo gorečo debato 
glede več občutljivih tem, med njimi je tudi Vergerijeva trditev, da so vsa pravila za 
krščansko življenje zapisana v evangelijih. Muzia pa je najbolj zmotilo to, da škof 
Vergerij ni priznaval, da je sam Jezus Kristus dodelil oblast Cerkvi:
Nič manj ni treba slediti njegovim današnjim zapovedim kot tistim izpred tisoč 
in izpred petsto let, saj je s Cerkvijo taisti Kristus, kot je bil takrat, in nikoli se 
ni pretrgala vez, s katero se je z njo združil s poroko, za katero je s svojo nadvse 
dragoceno krvjo na les križa napisal pogodbo (Muzio, 1551, 9v–12r).
Naslednja teološka točka, ki je ločila pesnika in škofa pri pojmovanju Cerkve, 
je bila ta, da je Muzio uporabljal pridevnik univerzalna, Vergerij pa katoliška. Po 
Muziu so univerzalno Cerkev, ki jo je Kristus ustanovil na Zemlji, predstavljali 
grešniki in odrešeniki. Kristus je jasno napovedal, da bo ob koncu sveta prišlo do 
delitve teh skupin. Nasprotno pa je Vergerijeva Katoliška cerkev razumela delitev 
na izbrane in duhovne (t. i. »spirituali«). Če bi to držalo, bi pomenilo, da ni delitve 
na obsojene in odrešene ob koncu sveta. Druga točka spora je bila vloga papeža v 
Cerkvi, saj je Muzio podpiral absolutno oblast papeštva nad preostalo duhovščino 
(Schutte, 1988, 354–356).
8 Muzio alla città di Capodistria, 24. septembra 1548 iz Milana (Muzio, 1551, 94v).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1028
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
Slika 4: Le vergeriane (Muzio, 1551) (SKPU; Foto: Tilen Glavina).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1029
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
Muzio je leta 1548 Vergeriju napisal še dve pismi.9 Prepričan je bil, da bi nekateri 
Vergerijevi podporniki v Kopru lahko prestopili prag luteranstva. Zato je poslal sedem 
pisem Ottonellu Vidi,10 štiri mestu Koper,11 tri svojemu sorodniku Marcu Nuziu12 in 
eno koprskim redovnicam klarisam.13 V vseh teh pismih se kaže Muzieva neusmiljena 
napadalnost do vseh heretičnih pojavov, za katerimi naj bi stal Vergerij, sebe pa je 
opravičeval tako, da je kot laik storil to, česar si kleriki niso upali. Njegov edini cilj naj 
bi bilo varovanje rojstnega mesta. 
Ko so Vergeriju zavrnili prošnjo, da bi prisostvoval Tridentinskemu koncilu, se je 
vrnil v Koper in nadaljeval širjenje luteranske doktrine. Tako se je javno zoperstavil 
papeštvu ter dobival vse večjo podporo pri intelektualcih in mestnem plemstvu, med 
katerimi je prevladoval sum glede verskega opredeljevanja (Schutte, 1988, 318–319). 
Muzio Vergerija ni želel neposredno napasti, vendar je ta Koper razdelil na dva 
tabora. Tako se je kot meščan moral postaviti v bran tistim someščanom, ki so še vedno 
vztrajali v katoliški veri:
Ko sem pri delitvi mojega mesta ostal tih in miren, pa nisem mogel, da ne bi izpolnil 
svoje dolžnosti dobrega meščana in dobrega kristjana. Že Solonovi zakoni so določali, 
da morajo v primeru razdora in spora v mestu tisti, ki se ne postavijo na eno ali drugo 
stran, v izgnanstvo. Zaradi tega zakona je bilo torej smiselno, da se odločim za eno od 
strani (Muzio, 1551, 177r).
V pismu Fedeliju je jasno izrazil svoje stališče do Vergerija, ki si ga je razlagal kot poziv 
na dvoboj, sicer na besedni ravni (metaforika dvoboja), ampak z vsemi pravili in postopki 
kot pri fizičnem spopadu. Prizadeli so ga Vergerijevi »napadi« v Benetkah, ko sta se srečala, 
Vergerij v spremstvu svojih privržencev in »oborožen« s knjigami, Muzio pa se je moral 
sam in »neoborožen« braniti samo z znanjem, ki ga je imel. V odgovor na take žalitve ga je 
Muzio večkrat pozval na enakopraven besedni spopad, vendar se Vergerij ni odzval:
Niti ne pričakujte, da bo proti meni karkoli pisal naravnost. Prav tako se z menoj noče 
podati v dvoboj. Doslej me je bodisi napadal s prepotentnostjo ali pa je uredil tako, 
da se je namesto njega šel borit kdo drug. Oborožen s zvezki svojih del in v močnem 
spremstvu svojih privržencev, se je v Benetkah kar sam spravil nadme, ki pri sebi 
nisem imel knjig. V teh napadih se mi je bilo precej težko braniti in obstati. Ko sem se 
jih rešil, sem ga izzval na enakopraven dvoboj in ga pozval, da se soočiva, in večkrat 
sem ga ponovno prosil. In hrabri mož se za spopad ni nikoli opogumil. Morda se bo 
hotel braniti z tistim zakonom o dvoboju, po katerem se mu kot škofu – medtem ko sem 
jaz zasebna oseba – ne spodobi pomeriti z menoj (Muzio, 1551, 164r).
9 28. maj 1548, Milano (Muzio, 1551, 38r–51r); 26. oktober 1548, Milano (Muzio, 1551, 106r–116v).
10 6. marec, 1. april, 23. april, 18. maj, 23 maj, 29. maj 1548 in 30. april 1550, Milano (Muzio, 1551, 17v–53r; 169r). 
11 10. julij in 24. september 1548, 6. junij 1549, 7. maj 1550, Milano (Muzio, 1551, 92r–101v, 120v–134v, 
145v–165v, 175r–183r). 
12 7. marec in 10. julij 1548, 8. januar 1549, Milano (Muzio, 1551, 20r–21r, 67v–70r, 137v–138v).
13 8. avgust 1548, Milano (Muzio, 1551, 71r–84r).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1030
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
Mestu Koper, Alla nobilissima città et popolo iustinopolitano, se je opravičil za 
svoja pisma, ki so povzročila precej nevšečnosti s strani inkvizicije, vendar je bilo vse 
storjeno za dobro mesta: 
Če sem v preteklosti, v za vas nesrečnih časih, s svojimi pismi povzročil, da so 
vas obiskali gospodje, patri in bratje, ki so zame nadvse častivredni, sta me k 
temu napeljala krščanska pobožnost in ljubezen do domovine, saj sem videl, 
da je tisti, ki vam je najbolj dolžan tolažbe, hkrati tudi največji razlog za vaše 
trpljenje (Muzio, 1551, 171r).
Med najodločnejšimi pri odstranitvi Vergerija s škofijskega sedeža so bili prav 
njegovi someščani: Annibale Grisoni, inkvizicijski vikar, Antonio Elio, papeški tajnik, 
ter Muzio, ki je že prekinil dolgoletno prijateljstvo in si zadal nalogo, da s svojo kore-
spondenco in spisi uniči Vergerija in širjenje luteranske herezije: 
Od Kopra do Pulja vztrajno razširja to bolezen po vsej deželi; in (kot mi je 
sam povedal), je na svojo stran potegnil tudi svojega brata [Giovanni Battista 
Vergerij] […]; karseda se potrudite in uredite tako, da bo tista strupena in 
kužna kača odstranjena od tam […]. Zdi se mi, da je zdravilo tako neučinkovito, 
da brez železa in ognja ozdravitev ne bo več mogoča […]. Gotovo imate iz 
naše domovine toliko pričevanj proti njemu, da ga boste brez dvoma zlahka 
prepričali, da laže (Muzio, 1551, 52r–55v, 103 r).
Trojica je skupaj delovala proti Vergeriju. Podporo so dobili tudi pri beneškem nun-
ciju Giovanniju Della Casi in Tommasu Stelli, škofu Salpu-Lavelliu, imenovanem »il 
Todeschino«,14 znanem pridigarju in preganjalcu heretikov. Stella je tudi pisal kardinalu 
Marcellu Cerviniu, članu Sant‘Uffizia, naj pooblastijo Grisonija, da bo uredil razmere v 
Kopru. Kmalu zatem so Grisonija imenovali za inkvizicijskega izrednega komisarja na 
območju koprske in puljske škofije (Cavazza, 2006). 
O tej obsežni inkvizicijski kampanji proti Vergeriju pričajo tudi številna Muzieva 
pisma Grisoniju in Eliju. Muzio je Eliju svetoval, naj uporabi vsa svoja poznanstva 
in vpliv v Rimu, da bi prepovedal javno Vergerijevo pridiganje v koprski škofiji. V 
začetku svoje propagande je Muzio za pomoč pri urejanju pisem prosil Grisonija, saj 
naj ne bi imel izkušenj v polemiziranju o verskih rečeh:
Ker želim, da bi to moje pismo doseglo svoj namen v več kot enem pogledu, sem 
ga najprej poslal v Cremo gospodu Otonellu [Vida], da ga najprej vidi on, zatem 
pa vam ga pošlje; posebej njemu sem napisal še pismo, polno svaril […]. Potem 
sem pomislil, da ne bi bilo napak, če bi se vi pokazali v našem mestu in malo 
ublažili tistih, ki bi nevedni radi učili druge; zato pošiljam kopijo tudi gospodu 
14 Tommaso Stella je bil kasneje, leta 1550, imenovan za koprskega škofa. Verjetno »nagrajen« za uspešno 
akcijo zoper Vergerija (Schutte, 1988, 337–350). 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1031
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
Slika 5: Pismo koprskemu škofu Tommasu Stelli (Muzio, 1571, 1) (SKPU; Foto: 
Tilen Glavina).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1032
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
Marku, mojemu bratrancu, saj nisem želel, da gre pošta čez zaliv, ne da bi se 
ustavila pri katerem od predstavnikov katoliške šole. Zelo bi bil torej vesel, če 
boste pismo videli tudi vi. In če vam ne bo pretežko, da mi kaj napišete in še 
posebej da me opozorite na tiste dele, ki vam ne bodo všeč – to me bo neskončno 
veselilo. Kajti mi, ki živimo na dvoru in med vojaki, smo lahko bolj vešči vsakega 
drugega pisanja kot tistega, ki zadeva kristjane (Muzio, 1551, 19v–20r).
Od takrat naprej je Grisonija redno obveščal o poteku svojega dela in ga spodbujal 
k širjenju svojih pisem med duhovščino. Muzio je Grisoniju potožil, da je proti luteran-
stvu in Vergeriju napisal že ogromno, vendar v Milanu ni našel ustreznega založnika, 
ki bi uredil in objavil njegovo delo. Zato je nestrpno čakal na priložnost, da bi se lahko 
vrnil v Benetke, kjer bi gradivo lahko dal v tisk: 
Kar zadeva natis teh mojih stvari […], vedite, da imam poleg teh, ki ste jih videli, 
še druge, prav tako proti luteranstvu, ki bi jih bilo skupaj ravno prav za eno 
knjigo; ob njih bi se morda ljudje otresli mnogih zmot. Toda tukaj ni nobene po-
membne tiskarne. Jaz pa bi potreboval šest ali osem mesecev, da bi se lahko mudil 
v Benetkah in izpraznil predale s svojimi spisi (Muzio, 1551, 133v).
Poleg navedenih sta Muziu pri kampanji proti Vergeriju pomagala še Pietro di 
Giovanni, koprski dominikanski frater, ki ga je redno obveščal o dogajanju v škofiji in 
mu pošiljal Vergerijeve spise,15 in Vincenzo Fedeli, tajnik beneške Signorije. V zahvalo 
je Muzio zadnjemu poslal zabavni spis16 o različnih dogajanjih in običajih v luteranskih 
mestih. 
Tako je Vergerij v začetku leta 1549 podlegel pritiskom in bil primoran zapustiti 
Koper. Zatekel se je v Valtellino, saj se je v Kopru in Padovi že začel drugi proces, ki 
ga je sestavljalo 34 obtožnic. Papež Pavel III. je Vergerija 3. julija 1549 v konzistoriju 
razglasil za odpadnika in mu odvzel škofovsko funkcijo (Schutte, 1988, 371). Muzio 
se seveda ni zadovoljil samo z izgonom in je nadaljeval svoje osebno preganjanje Ver-
gerija. Njegov odnos do Vergerija se je iz prijateljstva prelevil v rivalstvo in sovraštvo. 
ZAKLJUČEK
Med renesančnimi italijanskimi pisatelji o dvoboju lahko štejemo tudi koprske-
ga pisatelja Girolama Muzia, ki si je v 16. stoletju prislužil sloves doktorja viteške 
znanosti, poznavalca časti in vrlin plemenitežev, tvorca viteških mnenj, mediatorja v 
sporih med gospodi ter avtorja znamenitega traktata o dvoboju (Il Duello del Mutio 
Iustinopolitano, 1550), v katerem je predstavil pravila in ozadja primernega posega po 
instituciji dvoboja kot posebne prakse višjih razredov pri doseganju pravice (t. i. sodni 
15 »Zagotovo bom ustrezno poskrbel, saj je tudi iz Flandrije mogoče poslati pisma v Istro in v Rim« (Fratru 
Pietru di Giovanniju, 7. januar 1549, Muzio, 1551, 135r).
16 Bruselj, 12. februar 1549 (Muzio, 1551, 141v–144v).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1033
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
dvoboj), ki pa je bila vzporedna stvarnost uradnemu sodnemu procesu (Glavina, 2019; 
Glavina, 2021).
Po Schuttejevi (1988, 359) so na rezultat dvoboja z Vergerijem nedvomno vplivale 
tudi spremembe stališč beneške oblasti do verskega dogajanja v štiridesetih letih 16. 
stoletja. Poraz protestantskih čet pri Mühlbergu leta 1547 je bil močen udarec za beneško 
politiko, ki je v tej bitki tajno delovala proti cesarstvu. Tako se je vojaški nadzor širil po 
protestantskih deželah cesarstva (a ne vseh), kar je pomenilo, da Serenissima ni mogla 
več dopustiti širjenja herezije na svojih tleh, obenem pa cerkvenim oblastem ni želela 
prepustiti popolne avtonomije (Lavenia, 2000, 61–62; prim. tudi Del Col & Paolin, 
2000, 228). Zaradi tega so 22. aprila 1547 imenovali laično delegacijo, imenovano I tre 
Savi sopra l‘eresia, da bi bolje sodelovali ter predvsem izvajali večji nadzor nad nunci-
jem, beneškim patriarhom in inkvizitorjem pri pregonu in kaznovanju heretikov na tleh 
Beneške republike. Po dveh letih so dodali tudi klavzulo, po kateri je moral biti svet 
deseterice obveščen o vsakem pravnem postopku proti uglednim osebam (Grendler, 
1983, 68–69). Kdaj bi se začel Vergerijev sodni pregon, je bilo le še vprašanje časa. 
Silvana Seidel Menchi, ki je obravnavala širjenje Erazmovih idej v Italiji 16. sto-
letja, je v fondu beneškega Santo Uffizio našla številne heretične šolske učitelje, ki so 
prispevali k širjenju reformatorskih idej v italijanskih šolah republike. Že leta 1547 
so inkvizitorji v času reorganizacije beneškega inkvizicijskega aparata pozvali šolske 
učitelje k širjenju ortodoksne doktrine in s tem implicitno izvajali prve pritiske. Leta 
1549 so že zabeležene prve obtožbe, ki se nanašajo na piranskega šolskega učitelja 
Marca Petronia, imenovanega Caldano: »[N]a videz je učil slovnico, dejansko pa krivo-
verstvo« (ASVe, Santo Uffizio, b. 8, f. 8v). Enake obtožbe je bil deležen učitelj Jacopo 
di Costantino iz koprske gramatične šole, ki naj bi pod pretvezo učenja latinščine širil 
luteranske ideje. Samo med letoma 1547 in 1549 so bili v piranski šoli zabeleženi 
štirje učitelji, ki so širili sporno doktrino. Kot glavno literaturo so učitelji obravnavali 
Erazmovo delo Colloquia, ki je služilo učenju latinščine in spoznavanju novih reforma-
torskih idej (Seidel Menchi, 1987, 122–123). Med drugim je Seidel Menchi primerjala 
inkvizicijska procesa koprskega škofa Petra Pavla Vergerija ml. in Jacopa Nacchiantija, 
škofa iz Chioggie, obtožena herezije. Zaradi podobnosti procesov je s primerjavo dveh 
konkretnih primerov prišla do pomembnih sklepov.
Leta 1549 so oba škofa v istem obdobju preiskovali zaradi suma in obtožb »lu-
teranske herezije«.17 V značilnostih preiskav je avtorica med primeroma našla nekaj 
podobnosti. Oba škofa sta bila obtožena gojenja sumljivih doktrin, na meji dogmat-
skih okvirov. Obtožnici sta se nanašali na čaščenje svetnikov, svetih podob ter dolo-
čenih cerkvenih ceremonij in tradicij, ki niso bile v skladu s katoliškim protokolom. 
Poleg tega sta bila poklicana na zagovor v Rim. Primera se razlikujeta le v sklepnem 
17 John A. Tedeschi (2003) obravnava mite o vsemogočnosti in krutosti rimske inkvizicije, ki še vedno 
prevladujejo v historiografski literaturi. Dokaže, da je inkvizicija v 16. stoletju v resnici delovala precej 
omejeno. Njen glavni namen je bil usmerjen v zagotavljanje religijske konformnosti kot neprizanesljivemu 
kaznovanju obtožencev, ki so bili obravnavani z relativno popustljivostjo. V začetku delovanja, sredi 16. 
stoletja, je inkvizicija poskušala razkrinkati protestante oziroma heretike, medtem ko se je v poznem 16. in 
zgodnjem 17. stoletju večinoma osredotočila na pregon obtožencev čarovništva.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1034
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
dejanju procesa. Vergerij se je odločil za beg čez Alpe in je bil zaradi tega razglašen 
za odpadnika in heretika ter je preostanek življenja deloval kot protestantski teolog 
na nemških tleh, medtem ko je škof Nacchianti sprejel rimski poziv in se napotil k 
papežu, kjer je bil oproščen in tako ohranil svoj ugled. Prav Vergerijev beg je bil 
razlog za njegove obtožbe. Silvana Seidel Menchi je prepričana, da če bi se Vergerij 
odločil za odhod v Rim in se kot Nacchianti podredil (in ritualno pokleknil) papeževi 
oblasti, bi bil tudi on oproščen in deležen odveze. Poleg tega avtorica navede tudi 
drugi razlog oziroma predstavi različni taktiki delovanja obeh škofov, ki sta gotovo 
vplivali na epilog procesov. Škof Vergerij je deloval v javnosti, škof Nacchianti pa na 
osebni, zasebni ravni. Vergerij naj bi izrabil škofovsko vlogo in avtoriteto za širjenje 
svoje doktrine na območju škofije, Nacchianti pa ravno obratno. Izražal je svoja stali-
šča v omejenem okolju in večina obtožnice je temeljila na pričevanjih, da je v zasebni 
sferi govoril eno, v javnosti pa deloval drugače – v skladu s katoliškimi stališči. 
Nacchianti nikakor ni nameraval povzročati škandalov v javnosti (kot je to storil 
Vergerij), čeprav so bila njegova doktrinalna stališča s teološkega vidika ostrejša 
od Vergerijevih, ampak je ta izpričeval na visoki ravni pridig, tako da ga ljudstvo ni 
razumelo, zaradi česar se sporna prepričanja niso širila med verniki. Vergerijevi go-
vori pa so bili oblikovani v preprostem in razumljivem jeziku, da bi ga vsi razumeli. 
Njegove formule in sporočila so se širili med verniki od ust do ust in ustvarili pravi 
kanal za širjenje sporne doktrine med prebivalstvom. Prav Vergerijeva komunikacija 
z ljudstvom je bila predmet obtožb, saj je bila največja škofova krivda v tem, da 
ni ločil med popolo (ljudstvom) in dotti (učenjaki) (Seidel Menchi, 1987, 68–69). 
Ločevalni element med Vergerijevo in Nacchiantijevo herezijo je bila tako njuna raz-
lična učinkovitost pri pronicljivosti heretičnih idej v družbeno tkivo. Taka učinkovita 
penetracija je bila odvisna od govorništva (eloquenza), ki je bilo ljudstvu všečno in 
razumljivo. Po vzoru Erazma Rotterdamskega je Vergerij uporabljal komunikacijsko 
reformo, ki je bila po učinkovitosti v središču italijanskega reformatorskega gibanja. 
Vergerij je podobno kot Erazem kritiziral določene običaje v cerkveni tradiciji, ki 
niso bili bistveno povezani s Kristusovim naukom. Na primer, odločno je nasprotoval 
praksi pokrivanja umirajočih in mrtvih s frančiškansko kuto, saj to (ali katero drugo 
oblačilo) ne bi vplivalo (ali spremenilo) na usodo duše v pokojnikovem telesu. Druga 
tradicija, ki ji je Vergerij nasprotoval, je bilo pojmovanje čaščenja svetnikov. Na 
ljudski ravni je veljalo prepričanje, da nekateri svetniki lahko ozdravijo določene 
bolezni oziroma preprečijo določene zdravstvene zaplete, npr. sv. Boštjan in sv. Rok 
pri preventivi in zdravljenju kuge, sv. Apolonija je bila zavetnica zobozdravnikov, 
sv. Lucija za očesne težave itd. Intenzivnemu zatekanju k svetnikom je Vergerij 
nasprotoval, saj je vernikom govoril, da Bog svetnikom in svetnicam ni podelil skrbi 
za bolezni, kot se podeljujejo posvetne službe (Seidel Menchi, 1987, 71).
Vergerijeva največja napaka je bila, da ni imel nepristranske drže pri različnih 
skupinah, ki so mesto Koper razdelile na dva tabora, kar odpira vprašanje o njegovi 
iskrenosti spreobrnjena. Muzio je v tem kontekstu navadno prikazan v negativni luči, 
vendar moramo pri razlaganju njegovih dejanj upoštevati čas, razloge in njegovo 
borbeno naravo ter neomajno držo o papeški suverenosti. Poleg osebnega dvoboja 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1035
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
z Vergerijem je Muzio izdal tudi druga dela, kot so npr. Le mentite ochiniane proti 
Bernardinu Ochinu iz Siene, Malizie bettine proti Francescu Bettiju iz Rima, Bulingero 
riprovato proti Heinrichu Bullingerju iz Züricha in Istoria Sacra proti reformatorju 
Matiji Vlačiću iz Labina.
Muzio in Vergerij sta predstavljala dva nasprotujoča si idejna tokova, ki sta razbur-
kala družbo v tedanji katoliški Italiji. Vergerij je tisti, ki je želel reformo v doktrini in 
instituciji (tudi proti papeštvu), Muzio pa je, čeprav je delno opozarjal na nepravilnosti 
v Cerkvi, priznaval absolutno papeško moč in univerzalnost Cerkve in zagovarjal 
nepopustljivost pri pregonu heretikov. »Kajti glede resničnih zlorab, ki se dogajajo 
v cerkvi, in glede navad prelatov menim, da bi bile potrebne reforme in izboljšave« 
(Muzio, 1551, 8v).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1036
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
“A GREEDY WOLF AND DESTROYER OF THE FAITH OF CHRIST.” LE 
VERGERIANE (1550): A CAUSE OR A RESULT OF THE PERSECUTION 
AGAINST PIER PAOLO VERGERIO?
Tilen GLAVINA
Science and Research Centre Koper, Garibaldijeva 1, 6000 Koper, Slovenia
tilen.glavina@zrs-kp.si
SUMMARY
Le Vergeriane, published a year after the flight of bishop Pier Paolo Vergerio 
to Switzerland, presents the correspondence between Girolamo Muzio and Vergerio 
over the three-year period between 1546 and 1549. In January 1546, Muzio informed 
his childhood friend from Koper of the first accusations of heresy made against him 
and appealed to Vergerio in his letters several times hence to return to the righteous 
path of the Catholic teachings and thereby redeem his sins, claiming that Vergerio’s 
ideas about the Reformation could corrupt the people of Koper. Backed by strong 
support from the Koper camp, Muzio wrote no less than seven letters to Ottonello 
Vida, five to the town of Koper, three to his cousin Marco Nunzio, and one to the 
nuns of Koper, in all of which he criticised bishop Vergerio’s stance in relation to 
the papacy, to the concept of free will, the sacraments, the Holy Bible, and the cult 
of saints. Muzio’s campaign against Vergerio, aimed at achieving his removal from 
the bishopric and preventing the ‘danger’ of his proselytism, was joined by other 
prominent figures, including Antonio Elio, father Pietro di Giovanni, Vincenzo 
Fedeli, Giovanni Della Casa, Annibale Grisoni and Tommaso Stella. The present 
paper highlights the role of one of the most authoritative Italian cardinals of the 
16th century, Alessandro Farnese, who assiduously manoeuvred the persecution of 
Vergerio from behind the scenes. 
Keywords: Pier Paolo Vergerio, the Younger; Girolamo Muzio; Le Vergeriane; Alessan-
dro Farnese; Koper; 16th century
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1037
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
VIRI IN LITERATURA
ASV – Archivio Segreto Vaticano, Carte Farnesiane.
ASVe – Archivio di Stato di Venezia, Santo Uffizio.  
Barbieri, Edoardo (2000): Pier Paolo Vergerio e Francesco Negri: tra storia, storiografia e 
intertestualità. V: Rozzo, Ugo (ur.): Pier Paolo Vergerio il giovane, un polemista attraverso 
l‘Europa del Cinquecento : convegno internazionale di studi, Cividale del Friuli, 15–16 
ottobre 1998. Udine, Forum, 239–276.
Campana, Lorenzo (1908): »Monsignor Giovanni Della Casa e i suoi tempi«. Studi storici, 
17, 145–282.
Cavazza, Silvano (2006): Bonomo, Vergerio, Trubar: propaganda protestante per terre di fron-
tiera. V: Hofer, Gianfranco (ur.): »La gloria del Signore«: la riforma protestante nell‘Italia 
nord-orientale. Mariano del Friuli (GO), Edizioni della Laguna, 91–157. 
Cavazza, Silvano (2011): »Una vicenda europea: Vergerio e il caso Spiera, 1548–1549«. V: 
Guido Dall‘Olio (ur.): Per Adriano Prosperi, I: la fede degli Italiani. Pisa, Edizioni della 
Normale, 41–51.
Cavazza, Silvano (2013): »Nenavadna osebnost«: profil Petra Pavla Vergerija. Stati inu ob-
stati, 17/18, 10–26.
Darovec, Darko (1999): Stari krajepisi Istre. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 
Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije, Pokrajinski muzej.
Del col, Andrea & Giovanna Paolin (ur.) (2000): L‘ inquisizione romana: metodologia delle 
fonti e storia instituzione: atti del seminario internazionale, Montereale Valcellina, 23 e 24 
settembre 1999. Trieste, Edizioni Università di Trieste.
Frangnito, Gigliola (1972): »Gli “spirituali” e la fuga di Bernardino Ochino«. Rivista Storica 
Italiana, 74, 777–813.
Glavina, Tilen (2019): »Primer fajde v Mirandoli leta 1533«. Acta Histriae, 27, 4, 
639–672.
Glavina, Tilen (2021): »The Duel: Honour and Aesthetic of Early Modern Masculine Violen-
ce«. Acta Histriae, 29, 3, 531–560.
Grohovaz, Valentina (2000): Girolamo Muzio e la sua »battaglia« contro Pier Paolo 
Vergerio. V: Rozzo, Ugo (ur.): Pier Paolo Vergerio il giovane, un polemista attraver-
so l‘Europa del Cinquecento : convegno internazionale di studi, Cividale del Friuli, 
15-16 ottobre 1998. Udine, Forum, 179–206.
Grendler, Paul F. (1983): L‘inquisizione romana e l‘editoria a Venezia: 1540–1605. Roma, Il 
Veltro.
Jacobson Schutte, Anne (1988): Pier Paolo Vergerio e la riforma a Venezia: 1498–1549. 
Roma, Il Veltro.
Jedin, Hubert (1973): Storia del Concilio di Trento. Brescia, Morcelliana.
Jurca, Tomaž (2016): »Inkvizitorjem po Italiji: polemika Petra Pavla Vergerija ml. 
s pisci cerkvenih seznamov prepovedanih knjig«. Stati inu obstati, 23–24, 76–97.
Jurca, Tomaž (2021): Proti cenzorjem. Peter Pavel Vergerij ml. Ljubljana, Založba ZRC.
Hubert, Friedrich (1893): Vergerios publizistische Thätigkeit. Nebst einer biblio-
graphischen Über-sicht. Göttingen, Vandenhoeck & Ruprecht.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 4
1038
Tilen GLAVINA: »LAKOMEN VOLK IN UNIČEVALEC KRISTUSOVE VERE.« VERGERIJANE (1550): POVOD ..., 1015–1038
Lavenia, Vincenzo (2000): »I beni dell‘eretico, i conti dell‘inquisitore. Confische, stati italiani, 
economia del Sacro Tribunale«. V: L‘inquisizione e gli storici. Un cantiere aperto: tavola 
rotonda nell‘ambito della Conferenza annuale della ricerca (Roma, 24–25 giugno 1999). 
Roma, Accademia nazionale dei Licei, 47–94.
Lhotsky, Alphons (1971): Das Zeitalter des Hauses Österreich : die ersten Jahre der Regierung 
Ferdinands I. in Österreich (1520–1527). Wien, In Kommission bei H. Böhlaus Nachf..
Marinčič, Marko (2018): Vergerij mlajši in Primož Trubar: latinski humanizem in slovenska 
reformacija. Primerjalna književnost, 41, 2, 77–98.
Morpurgo, Alessandro (1892): Girolamo Muzio: lettura tenuta nel gabinetto di Minerva. 
Archeografo Triestino, vol. XVIII, fasc. 2, 456–486.
Murphy, Paul (2007): Ruling Peacefully: Cardinal Ercole Gonzaga and Patrician Reform in 
Sixteenth-Century Italy. Washington, The Catholic University of America Press.
Muzio, Girolamo (1551): Le vergeriane del Mutio iustinopolitano. Discorso se si conuenga 
ragunar concilio. Trattato della comunione deʼ laici; & delle mogli deʼ chierici. Vinegia. 
Appresso Gabriel Giolito de Ferrari e fratelli.
Muzio, Girolamo (1571): Lettere catholiche del Mutio Iustinopolitano, distinte in quattro libri. 
Il primo contien cose scritte in materia del Vergerio, ... Il secondo, & il terzo contengono 
lettere a diuersi personaggi in varij suggetti di religione. Il quarto ha le risposte all‘heretico 
Betti, & a Proteo suo consorte. Vi si aggiungono le Malitie Bettine; ... Con tauole, & som-
marij di ciascuna lettera. Venetia, Appresso Gio. Andrea Valuassori, detto Guadagnino.
Osculati, Roberto (2013): Evangelismo cattolico (secoli XIV-XVII). Proposte di letture. 
Bologna, Il Mulino.
Paschini, Pio (1925): Pier Paolo Vergerio, il giovane e la sua apostasia: un episodio delle lotte 
religiose nel cinquecento. Roma, Scuola tipografica S. Pio X.
Pierce, Robert A. (2003): Pier Paolo Vergerio the Propagandist. Roma, Edizioni di 
storia e letteratura. 
Pobežin, Gregor (2018): »Magna enim est spes de pace: Vergerijev spis Duae actiones secretarii 
pontificii in njegova stališča do Tridentinskega koncila«. V: Pobežin, Gregor & Peter Štoka. 
Secretarii actiones Petri Pauli Vergerii. Koper, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja, 58–89.
Pobežin, Gregor (2018a): Nihil odiosius quam nomen Italorum: Vergerij mlajši med humani-
stičnim univerzalizmom in nacionalizmom. Primerjalna književnost, 41, 2, 99–115.
Ronchini, Amadio (1853): Lettere d‘uomini illustri conservate nell‘archivio governativo di 
Parma. Parma, R. Deputazione di storia patria.
Seidel Menchi, Silvana (1987): Erasmo in Italia, 1520–1580. Torino, Bollati Boringhieri.
Sixt, Christian Heinrich (1855): Petrus Paulus Vergerius, päpstlicher Nuntius, katholischer 
Bischof und Vorkampfer des Evangeliums: eine reformationsgeschichtliche Monographie. 
Braunschweig, C.A. Schwetschke und Sohn (M. Brulin).
SKPU – Sveučilišna knjižnica u Puli. 
Tedeschi, John (2003): Il giudice e l‘eretico: studi sull‘Inquisizione romana. Milano, Vita e 
Pensiero.
Taplin, Mark (2016): The Italian Reformers and the Zurich Church, c.1540-1620. Routledge, 
Abingdon, Oxon, Taylor and Francis Group.
Žitko, Salvator (1999): Peter Pavel Vergerij in reformacija v Istri. Acta Histriae, 7, 2, 201–214.