Svobodnjaki zavrnjeni!
Podobno kakor na deželni skušajo svobodnjaki tudi na zvezni ravni očrniti Dvojezično trgovsko akademijo v Celovcu. V deželnem zboru se je pritoževal poslanec Schretter, na zvezni ravni pa ga posnema tretji predsednik parlamenta mag. Haupt.
17. marca 1995 je svobodnjaška parlamentarna fakcija na ministra za pouk in umetnost, takrat je to bil dr. Schölten, naslovila enajst (11) vprašanj v zvezi z Dvojezično trgovsko akademijo. Menila je, da je šola predvsem v zvezi z dijaki iz Slovenije ravnala kaznivo, kajti zaradi njih da so na TAK nedovoljeno uredili dodatne razrede, zaradi česar je država utrpela finančno
škodo. Pa tudi očitek, da mnogo dijakov na TAK ne obvlada v zadostni meri obeh jezikov, je bil zavit v parlamentarno vprašanje.
Odgovor zveznega ministrstva je za svobodnjake pravi polom.
V odgovoru z dne 16. maja ministrstvo ugotavlja, da so bili vsi dijaki sprejeti na šolo po veljavnih zakonskih določilih in da pouk prav tako poteka skladno z zakoni. Posebej pomembna je ugotovitev, da zaradi dijakov iz Slovenije ni bilo treba odpreti dodatnih razredov in da tudi neupravičenih paralelnih razredov ni bilo, zatorej tudi nobenih neupravičenih stroškov. Zato, tako ugotavlja ministrstvo, tudi ni treba proti odgovornim na
šoli uvesti sodnih postopkov.
Manjšinska glasnica in državnozborska poslanka Zelenih Terezija Stoisič je v zvezi s svobodnjaškim napadom na dvojezično TAK v Celovcu poudarila, da je zvezno ministrstvo potrdilo uspešnost te šole, ki je postala zgleden projekt koroškega šolstva. Gradiščanski Hrvati o takšni šoli lahko še vedno samo sanjajo.
Stoisičeva je poučevanje označila kot vzorno, kajti dvojezično znanje v gospodarskih predmetih je za prekmejno gospodarstvo Koroške velikega pomena in od usposobljenih dvojezičnih absolventov trgovske akademije bo imela korist vsa dežela. F. W.
Pohvala založbi Drava
Razstava v Napoleonstadlu o kace-tu na koroški strani Ljubelja sodi med najbolj obiskane v Celovcu. Prejšnji teden si jo je ogledal tudi minister za znanost dr. Rudolf Schölten in jo izrecno pohvalil kot pomemben prispevek k razbijanju tabujev in spoznavanju zgodovinskih pojavov in njihovega vpliva na usodo posameznika in krajev. Med ogledom sta ga dr. Peter Gstettner v imenu koroškega komiteja »Mauthausen Aktiv« in mag. Josef Zaus-nig kot avtor dokumentarne knjige o taborišču na Ljubelju »Der Loibl-Tunnel - Das vergessene KZ an der Südgrenze Österreichs« seznanila z raziskavami in ozadji tega temnega segmenta v koroški zgodovini.
Dr. Helga Mračnikar, ravnateljica založbe »Drava«, ki je Zausnig-govo knjigo izdala in založila, je ministru predala izvod. Dr. Schölten je delovanje založbe »Drava« primerjal z delovanjem celovške
univerze in dobesedno dejal, da »Drava s svojimi pobudami razburja. Bilo bi povsem nesmiselno, če bi od založbe pričakovali po-mirjevanje, kajti pomirjeni smo že v zadostni meri«. Minister je založbo pozval, da s svojim pomembnim delom nadaljuje, kajti »mi potrebujemo nemir, ki naj prepreči, da se nam celo petdeset let po koncu nacizma še vedno nekatere stvari dobesedno zaraščajo«.
Predstavitev prepotrebne dokumentacije
Ni veliko zgodovinsko-dokumen-tarnih knjig na Koroškem, ki bi že pred svojim izidom in predstavitvijo naletele na tolikšno zanimanje, kot je dokumentacija o ljubeljskem kacetu. Odmev občinstva nanjo je bil presenetljiv. Knjigo in avtorja je predstavil univ. prof. dr. Peter Gstettner, ki je posebej opozoril na to, da se za zaraščeni ka-
cet niso začeli zanimati zgodovinarji, ampak sociologi.
Zausnig se pri svojem delu ni usodno opiral na dokumente SS in nemških nacističnih uradov, ampak je vanj vključil predvsem tiste priče, ki so tako ali drugače morali živeti z realnostjo kaceta - priporniki, sosednji kmetje, esesovski pazniki, žandarji in drugi. Zgodovine kaceta namreč ni hotel napisati iz vidika nacističnih oblastnikov, ampak je njim nasproti postavil doživetja in izkušnje prizadetih.
Knjiga se bere kot izredno zanimiv in napet roman, je pa vendar dokumentiran prikaz nacističnega in herenfolkovskega zločinstva ter upornosti trpinov iz skoraj vse Evrope in domačega slovenskega prebivalstva, ki je edino pomagalo jetnikom.
Knjigo dobite v obeh slovenskih knjigarnah.
Franc Wakounig
SLOVENIJA IN EU
{m
«ju
Kmalu podpis sporazuma
Kot kaže, bo Slovenija po hitrem postopku sprejeta v pridruženo članstvo Evropske zveze. Po intenzivnih pogajanjih v preteklem tednu, na katerih so predstavniki Slovenije in Evropske zveze dorekli tudi sodelovanje in odnose na kmetijskem področju, so predstavniki 15 povezanih držav v ponedeljek z redkimi pripombami (Grčija, Avstrija) prepustili besedilo dogovora v odločanje stalnim predstavnikom petnajsterice.
Italija, ki je kar 6-krat preprečila dodelitev mandata Sloveniji za pogajanja, v tem trenutku po besedah zunanje ministrice Agnellijeve nima pridržkov, do Slovenije pristopa širokogrudno, pričakuje pa pravočasno izpolnitev italijanskih nacionalnih interesov v slovenski Istri.
PODELITEV NASLOVOV NA UNIVERZI
v
Častni doktor V. Oman!
25 let je minilo, odkar je bila ustanovljena Univerza za izobraževalne vede v Celovcu. Bila so potrebna leta borbe za to ustanovo in navezujoč na tisti pionirski čas je rektor univerze dr. W. Dörfler podelil šestim osebam častne naslove. Svečanosti je prisostvoval tudi zvezni minister za znanost dr. Rudolf Schölten.
Častna senatorja sta postala Hans Sima, bivši deželni glavar, in Leopold Guggenberger, ki je že 19 let župan mesta Celovec. Hans Sima se je v svojem nagovoru zahvalil za priznanje, ki ga je dobil »čeprav pozno, a vendarle«.
Naslov častnega doktorja pa so podelili akademskemu slikarju Valentinu Omanu in poudarili njegovo angažiranost za človečnost in razumevanje. V njegovih delih je človek neizčrpen vir »umetniško-arheološkega raziskovanja« in vselej v ospredju. Valentin Oman je v zahvalnih besedah (tudi v slovenščini) poudaril, da šteje to priznanje tudi kot priznanje slovenski narodni skupnosti.
Častnemu doktorju in veliki osebnosti Valentinu
Omanu naše iskrene častitke!
KOMENTAR
Piše Sonja Wakounig
Narodni svet koroških Slovencev je na zadnjem občnem zboru sklenil spremeniti način voljenja svojih vodilnih organov. Nov način bo sicer neprimerno dražji od prejšnjega, toda za NSKS vsekakor zdrav, saj bo odslej vsaj videz, da ne bodo glasovali samo tisti zaupniki, ki so neposredno iz centrale dobili vabila na občni zbor in kjer ni bil kriterij volja društev ali organizacij, ki bi poslala svoje zastopnike ali »poslance«. Doslej vse lepo in prav.
člani komisij dostikrat nimajo pojma o kakšnih volilnih seznamih v svojem okrožju in da so prišli do naslovov »komisarjev« ko devica do otroka.
Največji hec pa so seveda glasovnice. Oborožene z žigom Narodnega sveta in brez sence kakršnegakoli resnega in neodvisnega nadzorstva so praktično brez vrednosti, saj jih je mogoče v centrali »naštrikati« skupaj z odgovori toliko, kolikor se jim bo bo zdelo prav. In s tem je vsakršna volilna udeležba zunaj dosega kontrole in zasebna zabava ter zaposlitvena terapija funkcionarjev Narodnega sveta, ki mrzlično iščejo možnost za način, kako bi si »demokratično« prisvojili edino zveličavno pastirstvo za slovenske ovce.
Ob zadnjem ljudskem štetju je 14.100 ljudi navedlo slovenščino kot občevalni jezik. Tudi če izvzamemo otroke do 14. leta: kje so ostali? V resnici jih je menda celo okrog 40.000, ki znajo slovensko, če je to res kriterij za volilno udeležbo. Ob tem je volilna pravica za
Kako»naštrikati«volitve?
Zapletati pa se začne, ko se za volilno udeležbo skuša argumentirati z »narodnim parlamentom«, »zbornico«, »poenotenjem«, »demokratičnim zastopstvom« (za vraga, ali je Avstrija 50 let dopuščala nedemokratično voljene strukture?).
Način prvega kroga volitev je, milo rečeno, vsaj neresen, da ne uporabim primernejšega izraza. Naslove volivcev zbirajo vsekakor drugače, kot so bili najavili. Mnogim pošljejo glasovnico enostavno po pošti, v zanašanju, da ljudje reklamno gradivo navadno pomečejo v koš. Ali pa ti glasovnico kar stisnejo v roke s pripombo »kar vzemi, saj je ni treba vrniti«. In po mnenju NSKS je tak človek »sprejel ponudbo«. Prav tako niso samo člani tako imenovanih komisij tisti, ki vneto pobirajo naslove, in objavljeni termini so prav tako brez veljave. Da ne govorimo o tem, da
mladoletne seveda več kot vprašljiva zadeva.
Zagovorniki odprte in multikulturne družbe in sožitja, pripadniki Zveze slovenskih organizacij, si ne bomo dovolili poseganja v delovanje in v svoje demokratično voljene strukture od katerekoli druge organizacije bodisi v Avstriji ali pa v tujini. Svojo legitimacijo imamo dovolj izkazano po vseh pravilih in zakonih (samo precej ceneje). Vendar toliko demokracije je za NSKS že preveč. Propagiranje njegove odprtosti je zaenkrat žal samo verbalni akt, njegova politika še vedno brezupno desno od desnice, imena kandidatov za predsednika pa še vedno ne dajejo upanja za spremembo, pa čeprav je bil npr. dr. Pavle Apovnik nekoč podpredsednik ZSO. »Pozabimo že enkrat to,« je odprt gospod Apovnik.
DEMOKRACIJA NSKS
Izjava Kluba slovenskih študentk in študentov na Dunaju
Kot organizacija z več desetletji trajajočo nadstrankarsko tradicijo z navdušenjem sprejemamo vašo odločitev za odprtje vaše organizacije. Vendar se čudimo, da se za demokratizacijo ene same organizacije (tudi če je to Narodni svet) porabi toliko denarja in energije. Prav zaradi tega sumimo, da se za tem postopkom skriva le pot v
etnično zbornico. In stališče KSŠŠD do etnične zbornice (Pernthalerjev model) je tako na Dunaju kot tudi na Koroškem znano. Pričakovali bi si od naših zastopnikov, da bi bili do tako imenovane »baze« odkriti in ne bi poskušali zlorabljati demokratizacije za monopolizacijo oblasti!
ŽALNA SEJA SAZU V UUBUANI
Počastitev dr. Boga Grafenaueija
Govor predsednika SAZU dr. Franceta Bernika
Pretekli petek so se v Ljubljani v ožjem krogu poslovili od umrlega akademika prof. dr. Boga Grafenauerja. Koroške Slovence je na žalni seji Slovenske akademije znanosti in umetnosti zastopal vodja Slovenskega znanstvenega inštituta dr. Avguštin Malle. O osebnosti akademika Grafenauerja in njegovem znanstvenem delu sta spregovorila dr. Emilijan Cevc in predsednik SAZU dr. France Bernik, katerega besede objavljamo:
Danes se z občutkom velike izgube za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti poslavljamo od našega rednega člana in staroste slovenskih zgodovinarjev prof. dr. Boga Grafenauerja. Njegova smrt seveda ne pomeni izgube le za Akademijo in za zgodovinsko stroko, temveč za slovensko humanistiko v celoti. Predvsem pa pomeni njegov nenadni odhod najhujšo izgubo za njegove najbližje, ki jim v imenu navzočih in v svojem imenu izrekam iskreno sočutje.
V našo zavest se je akademik Bogo Grafenauer zapisal z nekaj dejstvi svojega življenja, o katerih kot človek druge stro-
ke še upam povedati nekaj besed. O njegovem znanstvenem opusu bo govoril akad. Emilijan Cevc, tajnik razreda za zgodovinske in družbene vede.
Najprej:	akademik Gra-
fenauer se je poklicu znanstvenika zgodovinarja zapisal izjemno zgodaj in nepreklicno, v pravem pomenu usodno. Dokazov za to je več. Enega najdemo že na začetku njegove znanstvene kariere, ko je dal cilju svojega raziskovalnega hotenja, torej lastnemu cilju nedvoumno prednost pred zgodovino. Neposredno po nemškem ujetništvu in italijanski internaciji je namreč zbral toliko moči, da je še med drugo svetovno vojno napravil doktorat znanosti in istega leta - leta 1944 - izdal svojo prvo samostojno knjigo Boj za staro pravdo.
Druga posebnost njegovega znanstvenega optisa je nenavadna obsežnost in raznovrstnost, morda kar univerzalnost. Predmet Grafenauerjevih znanstvenih raziskav je tako tematika naselitve Slovencev in drugih južnih Slovanov na Balkan in v Vzhodne Alpe, nastanek prvih slovanskih držav, zlasti Karantanije, kot oblikovanje
južnoslovanskih etničnih skupin v srednjem veku. Potem je tu zgodovina slovenskih kmečkih uporov v fevdalni dobi in nazadnje razvoj Slovencev, zlasti narodni, posebej še na Koroškem, skozi novi vek do 19. in 20. stoletja.
Grafenauerjevo težnjo po sintezi pa dopolnjuje še tretja značilnost njegovega znanstvenega dela, ki je hkrati značilnost njegove osebnosti, njegovega značaja. Grafenauer je dosledno, neredko brezobzirno branil svoja strokovna stališča in kot tak sogovornikom praviloma ni popuščal. Ker mu je znanost pomenila poleg iskanja resnice tudi uresničevanje lastne, to je svobodne in neodvisne identitete, s strogostjo argumentov ni prizanašal.
Tak je bil in ostal v naši zavesti.
Pred tednom dni je akademik Bogo Grafenauer sklenil življenje, včeraj smo ga pospremili k večnemu počitku, danes pa smo se v njegovi in naši hiši zbrali k zadnjemu pietetnemu slovesu od njega. Izkažimo mu še enkrat resnično spoštovanje in počastimo ga z minuto molka.
Slava njegovemu delu in spominu!
DEMOKRATI NA OBISKU V CELOVCU:
0 manjšinah, Sloveniji in jedrski elektrarni
Minuli ponedeljek je EL gostila Demokratsko stranko in tako nadaljevala niz srečanj s slovenskimi parlamentarnimi strankami. Težišči pogovora sta bila manjšinska politika in aktualni politični razvoj v Sloveniji. Delegacijo Demokratske stranke sta vodila predsednik Tone Peršak in članica glavnega odbora Danica Simčič.
Demokratska stranka Slovenije, po besedah Peršaka, podpira prizadevanja za skupno zastopstvo manjšin in za slovenski mandat v deželnem zbom in v parlamentu. Pri tem opozaija na parlamentarne izkušnje Madžarov in Italijanov v Sloveniji, ki da so zelo pozitivne tudi za večino in ki pomagajo odpravljati številne travme. Nadalje je Peršak poudaril, da mora Slovenija bolj kot doslej pospešiti gospodarsko sodelovanje s koroškimi Slovenci, ki so že v Evropski zvezi in bi bili prav zato lahko pomemben most med Slovenijo in evropskim tržiščem.
Prav tako sta potrebni podpora kulturnemu udejstvovanju narodne skupnosti in medijska oskrba, predvsem to velja za sprejem slovenskih televizijskih oddaj in urejeno dostavo slovenskih časopisov tostran Karavank.
V slovenski politiki se Demokratska stranka pojmuje kot moč sredine. Trenutna dokaj nenavadna koalicija po njenem prepričanju ne vlada, ampak je učinkovita samo pri razdeljevanju oblasti, hkrati pa politični spori poglabljajo razkol med Slovenci,
ki je občuten že od konca 2. svetovne vojne. DS v prihodnji vladi ne bo sodelovala s skrajnimi levimi in desnimi strankami, kot koalicijski partnerji zanjo pridejo v poštev liberalni demokrati, krščanski demokrati, ljudska stranka, celo Janševa socialdemokratska stranka bi bila kljub svoji dvoličnosti, da kot leva stranka deluje na desnem robu političnega spektra, možen partner.
Glavni zunanjepolitični cilj DS je približanje Slovenije Evropski zvezi, hkrati pa mora Slovenija v smislu lastne identitete krepiti interese v vzhodni Evropi in tudi v okviru EFTA. Avstrija je zanjo interesantna tudi zaradi izukušenj s pridruževanjem Evropski zvezi, seveda pa je naša država za Slovenijo pomemben gospodarski in politični partner.
Usoda JE Krško
Slovenija želi najkasneje do leta 2020 dokončno zapreti jedrsko elektrarno v Krškem. Po oceni Demokratske stranke pa se bo to zgodilo prej, kajti s posebnim zakonom je slovenski parlament že uredil zbiranje sredstev za ukinjanje nuklearke. Izstop iz jedrske energije pa otežuje pomanjkanje alternativnih energetskih virov. Trenutno se kot takšni ponujajo edinole termoelektrarne, ki pa zaradi visokih emisij strupenih plinov hudo bremenijo okolje, stroški za razžvepljevalno napravo, kakršno bi potrebovali v Šoštanju, pa so izredno visoki.
Peršak je navzoče novinarje presenetil z informacijo, da Hrvaška v zameno za zaprtje Krškega načrtuje gradnjo dveh novih jedrskih elektrarn. To pa ne bi bil samo dodaten problem za Slovenijo, ampak tudi za Avstrijo. F. VV.
Podpisan akcija proti visokotirni železnici skozi Rož uspešno poteka. Tudi v Kotmari vasi so ljudje trumoma podpisali protestno resolucijo
Kuhinja v gradu barona Borna
V tej kuhinji so jedli vsi višji uslužbenci firme Universale, uslužbenci Državne gradbene uprave, oficirji SS in policije. Prva kuharica je bila Thekla Schmiedl, doma iz Mölltala v Avstriji. Ker je bila mlada in samska, so se okrog nje vrteli esesovci in drugi nemški civilisti, pa tudi Riko Ankele, Nemcem udinjani domačin. Sicer je bila lepa, le noge je imela »debele kot slon«. V svoji sobi, nasproti pisarne slovenskih merjevcev (inž. Čerin in dr.), je imela radijski aparat in večkrat poslušala tuje radijske postaje. Bila je veselega značaja in pogosto je hodila na zabave z esesovci in nekaterimi Slovenkami, ki so bile zaposlene v gradu ali pa v civilnem taborišču. Ko so v zimskem času 1943/44 interniranci čistili sneg, jim je naskrivaj dala kak kos kruha ali cigareto. Zaradi nosečnosti je v maju 1944 odšla domov in se na Ljubelj ni več vrnila. Imela je fotografski aparat, katerega je v februarju 1944 posodila Janku Tišlerju, daje lahko slikal kaznjence in taborišče.
Ekonom ali »nabavni« je bil gestapovec Weiss, doma iz Miinchna. Pred prihodom na Ljubelj je bil ekonom pri niirn-berški firmi Fritz Schlie s sedežem v Črnučah pri Ljubljani. Tu je spoznal črnopolto in precej močno Slovenko, ki ga je prišla obiskat tudi na Ljubelj, stanovala pa je v vili za gostilno v Črnučah. Ko so spomladi 1. 1943 partizani v gostilni ubili nemškega vojaka, so Nemci slovenske delavce osumili zveze z njimi. Po končanih delih na progi Laze-Šentvid je Weiss prišel na Ljubelj, s seboj pa je potegnil še nekaj Slovencev. V Črnučah je nakradel precej stvari, nekatere so prek delavcev »zašle« celo med partizane.
Weiss je pogosto odhajal k ljubici v Črnuče z izgovorom, da gre nabavljat hrano. Na Ljubelju je bil zelo ohol in če mu je kdo nasprotoval ali ga ni pozdravil s Heil Hitler, mu je zagrozil z gestapom. Nekega poznopomladanskega dne 1. 1944 so ga na poti proti Ljubelju napadli partizani, a je uspel pobegniti. 30. sept. 1944 so ga partizani mobilizirali in ga po »pridigi« o njegovem ponašanju spet izpustili. Toda bil je nepopravljiv. Vohunil je za slovenskim tehničnim osebjem v gradu: inž. Čerin in tehnika Kožuh in Cedilnik so bili aretirani dva dni pozneje, 2. oktobra, in odpeljani v Begunje.
3. maja 1945 je elektrikar Ivan Valant iz Lesc dobil nalog, da s šoferjem Antonom
Čukom odpelje z Ljubelja v Črnuče velik transformator in elektromotor, katera si je firma Universale izposodila. Z njima je šel tudi Weiss, pri vrnitvi pa je s seboj vzel svojo ljubico. V Kranju jim je sin politika Brodarja, ki je prej baje delal na Ljubelju, svetoval, naj nikar ne hodijo proti Kranjski gori, ker je to že nevarno področje, a ga niso poslušali. V Podbrezjah so naložili še dve ženski. Na ovinku v Zapužah pa so nenadoma zaškripale zavore in zaslišalo seje povelje za strel. Partizani so napadli, ker so mislili, da so konzole, ki so se videle zadaj na tovornjaku, nemške čelade. Weiss je bil na begu težko ranjen z dvema streloma, ranjena pa je bila tudi njegova ljubica. Valant se je skril za kolesa, šofer in obe ženski pa so ostali v tovornjaku. Partizani so Valantu pokazali Weissovo sliko v SS uniformi. O tem Valant ni vedel nič, ker ga je poznal samo kot civilista. Težko ranjenega Weissa je pozneje odpeljal na Jesenice radovljiški zdravnik dr. Šarec, kjer je baje umrl, njegova ljubica seje drugi dan s kolesom vrnila v Črnuče, šofer Čuk pa je odšel s partizani; Valant mu je dal celo svoj nahrbtnik.
V gradu sta bili zaposleni še dve snažilki in pomočnici v kuhinji: Mara Mežek iz Tržiča -vse do 7. maja 1945, ko je odšel s kaznjenci na Koroško, je hodila z rapportfiihrerjem Binderjem - in Govekar Marija, kije 1. nov. 1944 odšla delat v tržiško lekarno. Proti koncu vojne so kuhinjo iz gradu preselili v civilno taborišče in z njo tudi Marijo Dovžan iz Sv. Ane, ki je bila v njej zaposlena za pomožna dela.
Policijsko-orož-niške oborožene sile na Ljubelju
Zaradi partizanske akcije 30. junija 1942 na civilno taborišče v Podljubelju (pri Šubertu), so Nemci že pred prihodom internirancev postavili dve policijski baraki. Vanju se je 21. maja 1943 vselilo 31 policistov iz 6. čete 19. SS policijskega regimenta iz Tržiča. 24. maja se je število povečalo za 28 mož, 3 dni pred prihodom prvih internirancev (31. maja) pa je policijska posadka štela že 60 mož.
20. junija se je moštvo povečalo na 82 mož, pripadali pa so »Polizeisicherungskompanie Alpenland am Loibl«, včasih
pa so zapisali tudi »St. Anna unter dem Loibl«. Pod upravo iste policijsko-vamostne čete je spadal tudi oddelek straže v kaznilnici v Begunjah, imenovan »Wachzug Vigaun«. Pred prihodom drugega transporta internirancev (pred 16. 7. 1943) je posadka narasla na 130 mož. 15. julija so poslali 10 policistov za stalne stražarje k civilnemu taborišču na koroško stran Ljubelja.
Poveljnik policistov je bil najprej poročnik Steiner, še nekako »znosen«, spomladi 1. 1944 pa gaje zamenjal kapetan Franz, doma iz Gradca. Bil je zelo grob in zagrizen nacist. Imel je adjutanta in osebno stražo.
V	času od 1. avg. do 31. okt. 1943 je bilo na južni strani 100 policistov, na severni pa so v oktobru njihovo število povečali na 20. Od konca julija 1943 so namreč internirance, zastražene z esesovci, vsak dan vozili s tovornjaki na delo preko Ljubeljskega prelaza na severno stran (1.367 m) in jih zvečer vračali.
V	oktobru je bilo koncentracijsko taborišče na koroški strani že toliko zgrajeno, da so vanj že namestili skupino internirancev. V decembru 1943 je bilo v njem že okrog 220 internirancev, a so jih kljub temu še vozili preko prelaza vse do 18. marca 1944, v začetku 100, potem 70, nato 50 in zadnje tri dni le 20, ob tem pa se je stalno število internirancev na severni strani povečalo na 325.
V	decembru 1943 in januarju 1944 je bilo na južni strani 110, na severni pa 15 policistov. Jeseni 1. 1943 so zanje na južni strani zgradili še tretjo barako.
Policija je imela nalogo predvsem na slovenski strani držati t. i. »zunanjo stražo«, medtem ko je do jeseni 1944 na koroški strani ni bilo. V začetku so jo sestavljali pretežno nemški državljani. Hodili so v patrole proti Zelenici, potem na planine Korošico in Prevale, včasih tudi na Kofce in v zasedah varovali cesto od taborišča do izvoznega rova nekdanjega živosrebrnega rudnika pod Laj-bom (okrog 3 km južneje od taborišča), in to vedno kadar so esesovci peljali internirance v Tržič, bodisi po hrano ali pa za nakladanje cementa, gradnjo garaže, prevzem pošte, prihod novih in odhod obnemoglih internirancev itd. Južno od Lajba do predilniške žage pa so cesto in njen okoliš kontrolirali orožniki iz orožniške postaje pri Ankeletu pri Sv. Ani.
V	juniju 1943 je policijska patrulja 20 do 30 mož na Zelenici ubila enega partizana, drugemu pa je uspelo pobegiti. Na dejanje je bil ponosen mlad orožnik, Poljak. Da bi se policisti ne nastanili tudi v koči na Zelenici, sojo partizani 23. junija 1943 požgali.
Poleti 1. 1943 je bilo na orožniški postaji pri Ankeletu 22 mož pod poveljstvom 45-letnega orožniškega mojstra Gustava Schweickhardta, doma iz Suiza v pokrajini Baden. V svojih mesečnih poročilih od avgusta do oktobra 1943 je med drugim zapisal, da je njihova glavna naloga uničevanje partizanov (imenovali so jih seveda »banda«), zavarovanje ljubeljske ceste in kontrola oseb. Poročal je tudi, da je 24. sept. 1943 patrulja odšla v zasledovalno akcijo na Zelenico in daje 14 dni pozneje njegovih 7 orožnikov sodelovalo skupaj s tržiškimi orožniki v hajki na področju Dobrče (južno od Begunjščice). V poročilih je vedno dodal, da je sodelovanje orožnikov s policijo in esesovci na Ljubelju dobro.
V	letu 1944 partizani orožnikom pri Sv. Ani, pa tudi policistom in esesovcem, na cesti Ljubelj-Tržič niso dali miru, čeprav so bili le-ti številčno močnejši in bolje oboroženi.
9. jan. 1944 so bili od drobcev granate ranjeni 3 orožniki, med njimi tudi poveljnik žen-darmerije, 5. julija je padel
orožnik Walter Siegel, 5. avgusta pa je bil težko ranjen sam poveljnik Gustav Schweik-hardt, ki je 14. avgusta ranam podlegel. S tem je bilo konec njegovih mesečnih poročil.
Zaradi povečanega števila internirancev in tujih delavcev (Italijanov in Hrvatov iz takratne Paveličeve NDH), predvsem pa zaradi pogostejših partizanskih akcij v Ljubeljski dolini in okolnih področjih, se je število policistov do konca vojne gibalo od 100 do 140 mož.
Policijske barake so stale na desni strani ceste pod kuhinjo civilnega taborišča. Za policijske potrebe je Državna uprava postavila še dve garaži in hlev, v katerem so redili tudi do 30 prašičev, kajti krompirja je bilo dovolj, in namesto da bi ga dajali za hrano internirancem, so z njim krmili prašiče. Zanje je skrbel civilni delavec, doma iz Poljanske doline, ki je ob koncu vojne pobegnil na Koroško. 7. maja 1945 so Nemci poklali preostale prašiče, pri tem pa so jim pomagali italijanski civilni delavci, ki so za nagrado dobili nekaj mesa.
Poleti 1. 1944 so policisti okoli civilnega taborišča zgradili še bunkerje, in to ob cesti in na vzhodni strani - proti Košuti, kjer so postavili tudi visok stražarski stolp. Zunaj tega pa so posekali še vsa drevesa v pasu širine 50 metrov. Straža je bila v bunkerjih samo ponoči. V eni od barak je bila jedilnica, po hrano pa so hodili v sosednjo kuhinjo za civilne delavce.
Policisti in orožniki so bili oboroženi s puškami in brzostrelkami. Neki policisti so nosili tudi pištole. Posadka je imela še dva težka in pet lahkih minometrov, težje in lažje strojnice in puške-tromblonke. Nedaleč od barak so imeli še mali top PAK - 2 cm, s katerim so včasih streljali proti vrhu Begunjščice.
Se nadaljuje
SPOMINSKA SVEČANOST
Loibl-KZ Nord
Ljubelj - severno taborišče
Nedelja, 10. junija 1995 ob 9. uri za carinskim poslopjem
9.00 Glasbeni nastop moškega pevskega zbora SPD Borovlje in (morda) godbe na pihala Stahlklang iz Borovelj
9.00 Polaganje vencev francoske delegacije ob vhodu v predor
9.15	POZDRAV
Govor notranjega ministra dr. Casparja Einema govor dež. glavarja dr. Christofa Zernatta govor boroveljskega župana dr. Helmuta Krainerja za tem:
ODKRITJE INFORMACIJSKIH TABEL govor: Jean Baptiste Mathieu, zastopnik francoskega nacionalnega združenja internirancev v Mauthausnu.
10.15	Odhod udeležencev skozi predor na slovesnost, na kateri bo govoril predsednik RS Milan Kučan.
Drage bralke, spoštovani bralci
V ponedeljek, 8. maja, je bila v mestnem gledališču v spomin na konec druge svetovne vojne prireditev »Zeit und Gedächtnis«. Glavni govornik večera je bil univ. prof. dr. Klaus Amann. Njegov govor ni bil »slavnosten«, kakršne čuje-mo po dolgem in počez v deželi, ampak nagovor v najbolj plemenitem smislu besede, primeren povodu in prireditvi. V uredništvu smo se odločili, da ga objavimo v celoti.	Uredništvo
Zeit und Gedächtnis
Das Musikstück, das am Beginn dieses Abends stand, stammt aus der Oper »Der Kaiser von Atlantis« von Viktor Ullmann. Ullmann, ein Schüler von Arnold Schönberg, hat diese Oper 1943 im Konzentrationslager Theresienstadt geschrieben. 1944 wurde Ullmann, ebenso wie der Autor des Librettos, Peter Kien, nach Auschwitz deportiert. Dort sind beide ermordet worden.
Der Kaiser von Atlantis glaubt sich im Besitz der absoluten Wahrheit. Er zwingt seine Wahrheit den Menschen mit Krieg und Terror, mit solcher Grausamkeit auf, daß schließlich selbst der Tod die Gefolgschaft verweigert. Er tritt erst wieder in sein Amt, nachdem der Kaiser seinen Anspruch, Herr über wahr und falsch, über Leben und Tod zu sein, aufgegeben hat.
Der* 8. Mai 1945, der Tag der Kapitulation der Nazigeneräle, der Tag, an dem gegen 9.30 Uhr die Vorausabteilung der britischen Streitkräfte in Klagenfurt eintraf, dieser Tag ist, parabelhaft gesprochen, auch der Tag, an dem der Tod wieder in sein natürliches Recht eingesetzt wurde. Eingesetzt von Millionen alliierter Soldaten, zehntausenden von Widerstandskämpfern und Partisanen, die ihr Leben hingegeben haben, um die Herrschaft jener zu brechen, die sich zu Herren über Leben und Tod aufgeschwungen hatten. Die Blutspur dieser Herrschaft zieht sich über den ganzen Kontinent und darüber hinaus. Sie ist in das Gedächtnis der Völker eingegraben für alle Zeiten.
Zorn und Scham
Zugleich ist dieser Tag der Ursprung für eine gespaltene Erinnerung, der Ursprung für unversöhnliche Erfahrungen, die in konkurrierenden Empfindungen und in konkurrierenden Erzählungen bis heute lebendig sind. Es ist der Tag des Sieges und der Niederlage, des Zorns und der Scham, der Befreiung und der Besetzung, der Tag
auch, an dem die Wahrheit unwiderruflich sich gegen den Standardsatz »Davon haben wir nichts gewußt« durchzusetzen begann. Es ist der Tag, den womöglich nur die Inhaftierten, die Verfolgten, Deportierten und die im Widerstand als Befreiung erlebten, und es ist auch der Tag, an dem die Täter, die Mitläufer und Zuschauer von gestern, die bis zum Schluß aus Regimetreue, Durchhaltewillen, Unentschlossenheit, Gehorsam oder Angst das Funktionieren des Staatsterrors ermöglicht haben, sich plötzlich als Opfer fühlten und sei es als Opfer ihrer Überzeugung und ihrer Pflichterfüllung. Daß beinahe jeder Angehörige oder Freunde zu beklagen, Verluste an Hab und Gut, Schädigungen an Leib und Seele hinzunehmen hatte, ist unabweisbar; ebenso der kollektive Wunsch, das Geschehene ungeschehen zu machen, indem man das Vergangene vergangen sein läßt, nicht mehr davon spricht, nicht mehr daran denkt. Primo Levi, der Auschwitz überlebt und doch nicht überlebt hat, beschreibt in seinem Buch »Ist das ein Mensch« wie die Erinnerung und der Versuch, sie wegzuschieben, Opfer und Unterdrücker über das Ende des Dritten Reiches hinaus schicksalhaft verbinden;
Wer im Tiefsten verletzt worden ist, neigt dazu, die Erinnerung daran zu verdrängen, um den Schmerz nicht zu erneuern; und derjenige, der diese Wunden zugefügt hat, drängt seine Erinnerung in die Tiefe ab, um sich von ihr zu befreien, um sein Schuldgefühl zu erleichtern.
Hier befinden wir uns [...] vor einer paradoxen Analogie von Opfer und Unterdrücker, und es ist äußerst wichtig, daß wir das klar sehen: Beide sitzen in derselben Falle, aber es ist der Unterdrücker und nur er, der sie zuschnappen läßt.
Josef Friedrich Perkonig, der mit den Machthabern des Dritten Reiches enger verstrickt war als er es nachträglich wahrhaben wollte, hat diesen kollektiven Zwang, die Erinnerung zu verdrängen, im Kärntner Alma-nach 1946 stellvertretend formuliert, ein Zwang übrigens, der nicht nur Opfer und Täter bestimmt, sondern genauso jene, die als Mitläufer das Schmiermittel der Mordmaschine waren:
Die gesellige Neigung des Österreichers, nun erkennen es viele, und es werden ihrer immer mehr werden, gehört der Welt, sie gehörte ihr stets, sie war nur eine Zeitlang verdunkelt von einer anderen Neigung des Augenblicks; gemessen an dem langen Bestände Österreichs war es wirklich nur ein Augenblick, so schmerzlich lange er auch zu sein schien. Wir werden ihn vergessen.
Vergessenwollen
Das Tausendjährige Reich, das für die Opfer und nicht nur für jene in den Lagern und Gefängnissen, tatsächlich 1000 Jahre zu dauern schien, schrumpft in der Erinnerung des Dichters zu einem Augenblick, der alsbald vergessen sein wird. Doch, noch etwas ist bemerkenswert an der Äußerung Perkonigs. Der Wunsch zu vergessen hat dem Dichter, ausgerechnet ihm, die Rede so verschlagen, daß er
vom Schrecken jener 1000 Jahre nur noch als von einer »Neigung« sprechen kann, einer Neigung, die die wahre Natur der Österreicher nur verdunkelt habe. Hier, im Begriff der Verdunkelung legt die Vergangenheit, die doch vergangen und vergessen sein soll, dem Dichter gegen seine Absicht eine Erinnerungsspur in den Text und verrät, wie prekär der Vorsatz zu vergessen ist. Das Verdrängte setzt sich unbewußt, gegen den Willen des Vergessenwollenden, in seiner Sprache durch.
Bei diesem unserem Vergessenwollen möchte ich einen Augenblick verweilen. Es beginnt bei der Anonymisierung der Opfer. Wenn wir das, was jeder einzelne von uns als gespaltene Erinnerung in sich trägt, gemeinsam öffentlich benennen sollen, versagt uns die Sprache. Die in bester und lautester Absicht errichteten Denkmäler tragen dann Inschriften wie: »Den Opfern von Krieg und Gewalt gewidmet« -im begriff des »Opfers« alles nivellierend und auslöschend, was die Realität des Dritten Reiches ausmachte.
Wo, frage ich, findet sich in dieser Stadt eine Erinnerung an die deportierten und ermordeten Juden Kärntens, wo kann man an einem öffentlichen Ort ihre Namen lesen, so wie man in jeder Kärntner Gemeinde die Namen von Gefallenen und Vermißten der Weltkriege lesen kann. Nach den Forschungen von Hermann Schneider lebten im März 1938 mehr als 100 jüdische Familien in Kärnten. Mit dem bis heute verharmlosend »Kristallnacht« ge-
nannten Pogrom vom 9. November 1938 begann auch hier der systematische Terror gegen sie. Das Bethaus in der Platzgasse wurde zerstört, Geschäfte geplündert, Wohnungen ausgeräumt. Dem Terror folgten Vertreibung und alsbald auch Mord. Jene, die zu alt und zu gebrechlich waren um zu fliehen und jene, die den Zeitpunkt der Flucht versäumten, wurden deportiert. »Besonders tragisch« schreibt Schneider, »ist der Fall des Klagenfurter Kaufmannes Felix Preis, Schwerkriegsversehrter, Abwehrkämpfer und Träger hoher Tapferkeitsauszeichnungen, der im Vertrauen auf entsprechende Zusicherung in Klagenfurt blieb und dann mit seiner Familie ums Leben kam.« Der Raubzug, den eine gar nicht so kleine Zahl von Kärntner Mitbürgern unter dem Titel »Arisierung« gegen das Eigentum dieser Menschen ins Werk setzte, markiert das Umfeld einer Schuld, die eben nicht nur darin besteht, daß man einen Juden eigenhändig erwürgt hat, eine Schuld, die fortbesteht, so wie die Häuser, Liegenschaften und Wälder, an denen sie haftet. Daß der Kärntner Heimatbund und die sogenannte Bodenvermittlungsstelle an diesen Aktionen beteiligt waren, weist auch darauf, daß Antislawismus und Antisemitismus in Kärnten Hand in Hand gingen. 1951 lebten von den ehemaligen Angehörigen der jüdischen Kultusgemeinde vor 1938 noch vier Personen in der Landeshauptstadt, in ganz Kärnten waren es neun. »Wir aber hatten« schrieb Jean Amery, der wie Primo Levi Auschwitz überlebt und doch nicht überlebt hat, »Wir aber hatten nicht das Land verloren, sondern mußten erkennen, daß es niemals unser Besitz gewesen war. Für uns war, was mit diesem Land und seinen Menschen zusammenhing, ein Lebensmißverständnis. Wovon wir glaubten, es sei die erste Liebe gewesen, das war, wie sie [...] sagten, Rassenschande.«
Srečanje ravnateljev
V soboto, 20. maja, je društvo ja je prišlo že drugič, saj so lani ravnateljev koroških gimnazij koroški ravnatelji bili v gosteh imelo v gosteh ravnatelje ljub- v Ljubljani, ljanskih gimnazij in predstavni- Po sprejemu v Evropski hiši, ke šolskih oblastil v Sloveniji, ki gaje kot zastopnik zadržane-Do takega prijateljskega srečan- ga župana priredil mestni svet-
nik Ebner, je 11-člansko delegacijo ljubljanskih gostov skupno s 15 koroškimi ravnatelji vodil po starem Celovcu mestni svetnik Jandl; nato pa je dr. Scherbantin izredno zanimivo prikazal koroško zgodovino ob izkopaninah na Štalenski gori.
Srečanje je izzvenelo ob skupnem kosilu - priredil gaje deželni glavar dr. Zernatto, zastopal pa gaje vicešef deželnih uradov ddr. Anderwald - in strokovnih pogovorih na vrhu Štalenske gore z željo, da bi pedagogi in dijaki medsebojne stike med Slovenijo in Koroško še nadaljevali in poglobili ter stkali zveze na raznih ravneh.
Besede zahvale ob srečanju so izrekli ga. Irena Bahovec (za slov. šolsko ministrstvo), ravnatelj Jure Gregurevič (za skupnost srednjih
šol v Ljubljani) in upokojeni ravnatelj Stane Virtič, za koroško stran pa dir. Harald Schinner (večerna gimnazija), dr. Reginald
Vospernik (slovenska gimnazija) in deželni šolski nadzornik mag. Hans Isop (deželni šolski svet).
Dr. Reginald Vospernik
10 let Rdečega križa v Borovljah
Desetletnico obstoja je preteklo nedeljo praznovala boroveljska postojanka Rdečega križa. Njeno operativno območje obsega celoten spodnji Rož in posebej ponosni so v Borovljah na »svoje zdravnike«, ki zgledno sodelujejo z Rdečim križem. Vrhu tega pa so se svojčas, ko so koroški zdravniki zaradi mezdnih peripetij stavkali, postavili na stran prebivalstva in bili zaradi tega deležnih krepkih očitkov zdravniškega
stanovskega ‘zastopstva.
Boroveljska postojanka Rdečega križa danes razpolaga z enim glavnopoklicnim in 35 prostovoljnimi sodelavci, vodi pa jo mestni svetnik mag. Helmut Kugi. V okviru nedeljske slavnostne prireditve so številni sodelavci boroveljskega RK sprejeli iz rok pristojnega referenta namestnika deželnega glavarja Ausserwinklerja priznanja in odličja za nesebično in odgovorno dejavnost.
110 LET SPD »GORJANCI«
110 let kulturnega in narodnega poslanstva
S slavnostjo v telovadnici ljudske šole so minulo nedeljo, 21. maja, Kotmirčani proslavili rojstni dan, to je 110 -letnico obstoja Slovenskega prosvetnega društva »Gorjanci«, ki tako sodi med najstarejša društva v deželi in je tudi najstarejše slovensko kulturno društvo na Koroškem.
Razgibano zgodovino društva so Gorjanci objavili že ob svoji stoletnici, tokrat pa so izdali lično in preprosto brošu-rico s kratkim pregledom društvenega dela v preteklih letih.
Slavnosto akademijo je pričel MePZ »Gorjanci« pod vodstvom Irene Zmitkove, predsednik društva Emil Muri
pa je med častnimi gosti Up za nadaljnje kulturno delovanje: otroški pevski zbor pozdravil župnana občine Kot-mara vas Huga Götzhaberja in podžupane, nadalje oba tajnika slovenskih kulturnih central dr.
Janka Malleja (SPZ) in Nužeja Tolmajerja (KKZ), župnika Maksa Mihorja, ravnateljico Janšo in predstavnike sosednjih društev iz Borovelj in Bilčovsa,
Kvartet Rož in moški zbor »Hollenburg« ter društev z Jezerskega in oktet »Velika planina«. Višek slovesnosti je bilo brezdvomno podeljevanje najvišjih slovenskih pevskih odličij, to je zlatih Gallusovih značk, ki jih je zaslužnim pev- Zaslužni prejemniki zlatih Gallusovih značk SPD »Gorjanci«
cem predal predstavnik Zveze kulturnih organizacij Slovenije prof. Janez Močnik.
Zupan Götzhaber je društvu čestital za visok jubilej in predvsem poudaril njegove zasluge za ohranitev domače slovenske in s tem krajevne identitete. Izrazil je upanje, da bo društvo poleg vsega prosvetnega delovanja prav to narodnopolitično
poslanstvo kot doslej opravljalo z veliko odgovornostjo in zagnanostjo.
V	prvem delu so se predstavile posamezne društvene skupine, kot so otroška in mladinska skupina, ki ju vodi Erika Muri, in Trio Lunešnik. Lepo in prav pa bi bilo, če bi se s kratkim odlomkom iz ene od iger predstavila tudi zelo dejavna odrska skupina.
V	drugem delu so nastopili gostje: moška zbora SPD »Borovlje« (vodi Roman Ver-del) in SPD »Bilka« iz Bilčovsa (vodi Mirko Lausegger), pevci »Hollenburg« (vodi Erich Widder), oktet planšarjev »Velika planina«, folklorna skupina z Jezerskega (vodi Irena Muri) in Kvartet »Rož«. Gostje seveda niso prinesli le pevskih pozdravov, ampak so jubilejnemu društvu izročili tudi spominska darila. Za konec pa so vsi nastopajoči zapeli skupno pesem »Rož, Podjuna, Zilja«.
Pri Mežnarju pa so stodeset-letnico domačega društva »Gorjanci« še dolgo proslavljali.
Franc Wakounig
ŠENTJANŽ V ROŽU
Tamburaši s sodobnimi skladbami
Prihodnje leto bo šentjanško prosvetno društvo praznovalo svojo 90. obletnico obstoja. V vsej tej dobi so z vnemo gojili igranje na tamburice. Tako seje v soboto, 13. 5.1.1., predstavila že osma generacija tamburašev. Na začetku so ta instrument vzljubili predvsem fantje. Še živeči »fantje« iz prve generacije so bili na tem koncertu tudi imenovani; to so Tona Horn-böck, Pep Schweiger in Miha Pečnik, slednji je bil tudi na koncertu. Med drugo svetovno vojno je morala tamburica v Šentjanžu utihniti. Česar nacistična drhal ni uničila, so društ-veniki skrili po domovih. Posrečilo seje, da seje »buki«, na katerem še danes igrajo, ohranil. Preživela pa je tudi ljubezen do tamburice. Domačin Hanzi Gabriel, ki sedaj živi na Duna-
OB 50-LETNICI ZMAGE NAD FAŠIZMOM vabimo na obisk
največjega ženskega taborišča RAVENSBRÜCK
od 6. do 10. junija 1995.
Berlin - Dresden - Praga Cena; 3.780 šil., prijave sprejema: Milka Kokot, tel. 0 46 3/51 43 00-40.
ju, je bil dolga leta mentor mnogim skupinam, tako tudi predhodnici sedanje skupine, katero je vodila Ivana Weiss. Vodstvo sedanje pomlajene skupine je v rokah Vere Kunčič. Ta mlada, sedaj predvsem dekliška skupina, si je zastavila nalogo, da program popestri z mnogimi sodobnimi skladbami. Pod novim mentorstvom Damirja Zajca iz Kranja ji je to dodobra tudi us-
pelo, kar smo slišali predvsem v tretjem delu koncerta.
Koncert je bil nasploh zelo posrečen. Tamburaši so se predstavili s tremi zaokroženimi deli. Kot gostje pa so se s svojim ubranim petjem predstavili simpatični mladi pevci in pevke komornega zbora De profundis iz Kranja, ki ga vodi prof. Branka Potočnik. Uvodne in spremne besede je prispeval podpredsednik društva Hanzi Wieser, ki je še posebej podčrtal pomen vsem odprte »Šuve« prenovljene stare šole v Šentjanžu. Tamburaši so to možnost v zadnjih dveh letih s pridom izkoristili. Uspešen koncert in dober obisk domačinov jih je nagradil za ves trud, ki so ga vložili v vaje vsak teden v tej hiši in za seminarja, katera jim je omogočila Slovenska prosvetna zveza. Lepa šentjanška dvorana na podstrešju »Šuve« je bila tudi primeren okvir za to prireditev. Veselimo se že naslednjega koncerta naših tamburašev.	H. JV.
SODELOVANJE GLASBENIH ŠOL
Tržaški koncert v Slovenj Gradcu
Lanska koroška ravnateljska ekskurzija k Slovencem na Tržaškem in v Benečiji je pripomogla tudi k oživitvi sodelovanja med slovenjegraško glasbeno šolo in Glasbeno matico iz Trsta, kot se tržaška glasbena šola imenuje vse od ustanovitve v letu 1909. Dejansko gre za vsestransko glasbeno ustanovo, šola sama pa je že nekaj let poimenovana po skladatelju Mariju Kogoju. Poleg tržaške ima šola enote še v Gorici, Špetru Slovenov in v Kanalski dolini; skupaj pa ima vpisanih več kot 600 mladih glasbenikov in pevcev na osnovni in sred-ni stopnji šolanja. Gostovanje kakih 50 glasbenikov na Koroškem je potekalo 13. maja. Po prihodu v Slovenj Gradec so pot nadaljevali s poučnim izletom skozi Mislinjsko in Mežiško dolino na Poljano pri Prevaljah, kjer je bila prav tisti dan spominska slovesnost ob 50-letnici sklepne zmage nad nemško vojsko v II. svetovni vojni, vračali pa so se prek Voranče-vih Kotelj in Meškovih Sel. Pozno popoldne je bil sprejem pri županu mestne občine Slovenj Gradec Janezu Komljancu. Z njim ter predstojnikom koroške enote slovenskega zavoda za šolstvo Frančkom Lasbaherjem in ravnateljem glasbene šole v Slovenj Gradcu Brankom Čepinom je tekla beseda tudi o nadaljnjem sodelovanju, ki ga zaradi nerazumljivo slabega odnosa italijanske države do slovenskih ustanov na Pri-
morskem zdaj potrebujejo bolj kot kdajkoli doslej.
Večerni koncert je bil v dvorani slovenjegraškega kulturnega doma, kjer se je po zaslugi dobre organizacije gostitelja - domače glasbene šole - zbralo dovolj obiskovalcev. Ravnatelj glasbene šole Marija Kogoja Bogdan Kralj je v uvodu podrobneje predstavil zgodovino slovenskega glasbenega šolstva v Trstu, ki jo je s prepovedjo grobo prekinil fašizem leta 1927 in je z delom lahko nadaljevala šele po osvoboditvi 1. 1945, pa tudi današnji zaskrbljujoč položaj - s poudarkom, da Slovenci v Trstu, ki zdaj dejansko sami vzdržujejo glasbeno šolo, pričakujejo več pomoči od slovenske države.
Na koncertu sta nastopili dve odlični instrumentalni skupini: šolski godalni in harmonikarski orkester - prvi predvsem s klasičnimi mojstri (A. Ivančič, A. Vivaldi, J. Strauss), in drugi, ki sodi med najboljše takšne orkestre v Evropi, s sodobnejšimi skladbami (S. Prokofjev, L. Bernstein, A. Atarov). Vodila sta jih odlična učitelja, profesorja Peter Filipič in Claudo Furlan.
Glasbeni šoli so pri izvedbi tržaškega gostovanja pomagali še kulturni dom in nekateri pokrovitelji. Zdaj je na vrsti povratni obisk slovenjegraške glasbene šole v Trstu, za ponovno gostovanje tržaških glasbenikov na Koroškem pa bi se lahko odločili tudi Ravenčani.
Franček Lasbaher
ZVEZA SLOVENSKIH ŽENA
PRIREDITVE
PETEK. 26. 5.
MOHLIČE, v ljudski šoli - Kat. prosveta, farni del. krožek
20.00	»Galicija v maju 1945«, dr. August Walzl, predavanje in pogovor
SOBOTA, 27. 5.
OBIRSKO, pri Jerebu - Alpski klub Obir
14.00	Nagradno kegljanje
ŠENTPRIMOŽ, v kulturnem domu - IKARUS, SPZ
20.00	MARIČKA - plesno gledališka predstava
LEDINCE, v kulturnem domu - SPD »Jepa - Baško jezero«, KD »Peter Markovič«
20.30	»Vse je pesem« - koncert ansambla DRAVA
NEDELJA. 28. 5.
GLINJE PRI Borovljah - Kulturring Ferlach, gostilna Antonič v Glinjah
9.15 in ob 11.00 Sv. maša, nato »Kranjska nedelja in glin-jsko žegnanje«; špecialitete iz Roža, glasba in ogled broda na Dravi
ŠMIHEL, v farni dvorani - KPD Šmihel
11.00	»Kapljica Mavrinka«, lutkovna predstava, režija Štef Merkač, glasba Lenčka Küpper in Hanzi Kežar
DOBRLA VAS, v Kulturnem domu - SPD »Srce«
15.00	Koncert »Ko nova pesem zazveni«; nast. otroški zbor, kvartet A-capella
BRNCA, v podružni cerkvi sv. Joba
19.30	Koncert Marijinih pesmi
SREDA, 31. 5.
PLIBERK, pri Brezniku - Glasbena šola
19.00	Koncert koroške glasbene šole in GŠ Slovenj Gradec
ČETRTEK, 1. 6.
TINJE, v Domu
9.30	Maša, nato slovesnost ob odprtju novega dela tinjs-kega doma, slavnostni govor dr. Erhard Busek
CELOVEC, v srednji dvorani doma glasbe - »MePZ Gallus«
20.00	Jubilejni koncert MePZ «»Jakob Petelin Gallus« pod vodstvom Jožeta Ropitza
SOBOTA, 10. 6.
ŠENTJANŽ, k&k center (bivša stara šola) - SPZ
19.00	Otvoritev k&k centra z razstavo Zorke Loiskandl-Weiss in etnološko razstavo »Odkruški koroške dediščine«
NEDELJA, 11. 6.
ŠENTJANŽ, k&k center - SPZ
10.00	Dan odprtih vrat s kulturnim in zabavnim programom TINJE, v Domu
20.00	Predavanje dr. Avguština Malleja z diskusijo »Kako so Slovenci skušali preboleti pregon«; vodi Franc Černut
Slovenski vestnik čestita:
gospodu Izidorju Oražetu z Obirskega za 40. rojstni dan; gospodu Hanziju Korenjaku iz Trebelj pri Šmarjeti za 60. rojstni dan; gospodu Folteju VVeračniku z Rut pri Medgo-rjah za 70. rojstni dan; gospe Ani Wutte iz Gluhega lesa za osebni praznik; Mariji Poles-nik iz Vogrč in Tomiju Jugu iz Železne Kaple, ki bosta prihodnjo soboto stopila pred poročni oltar, želimo obilo sreče in zadovoljstva na skupni življenjski poti; gospe Marti König iz Dvorca pri Hodišah za 40. rojstni dan; gospodu Marku Capelniku iz Libuč za osebni praznik; gospe Katarini Piček iz Semislavč za 70. rojstni dan; gospodu Stanku Vrečarju iz Stranj za rojstni dan; za osebne praznike čla-
nom društva upokojencev Pliberk: Mariji Telič, Frederi-ku Nachbarju, Fricu Kumru ter Stanku Krautu; gospe Mici Hribernik s Šajde za rojstni dan; gospe Nani Ke-lich iz Sel za rojstni dan; gospe Uršuli Sabotnik-Kurni-kovi mami za 80. rojstni dan; gospe Bernardi Majdič iz Železne Kaple za okrogli rojstni dan; gospodu VViliju Oši-na iz Železne Kaple za 34. rojstni dan; gospodu Milanu Rassingerju z Bistrice pri Šentjakobu za 18. rojstni dan; gospe Johani Zvvander-Kaj-žnikovi z Dvorca pri Hodišah za 60. rojstni dan; gospe Zofki Va-lentinič z Raven pri Rožeku za osebni jubilej; gospe mag. Geli Schellander iz Kaj-zaz pri Bilčovsu za rojstni dan,-
Gostilna Miklavž v Bilčovsu
vabi v okviru akcije rožans-kih gostilničarjev na
dneve
rožanskih
specialitet
v soboto in nedeljo, 27. in 28. maja 1995.
Čakajo vas okusno pripravljene domače jedi, kakršnih danes skorajda ne kuhajo več!
Slovensko planinsko društvo Celovec
vabi na
24.srečanje zamejskih planincev
v nedeljo, 11. junija 1995, v Štmavru pod Sabotinom ob ital.-slov. meji.
Avtobus odpelje iz Globasnice ob 6.00 zjutraj, pristop do meje mogoč. Vožnja je brezplačna.
Javite se do 2. junija pri Urški Brumnik, tel. 0 46 3/51 43 00-14.
RADIO KÄRNTEN ORF
razpisuje mladinski natečaj '95 v sodelovanju z Deželnim šolskim svetom, mladinskimi organizacijami, deželo Koroško in koroškim tiskom
BEGEGNUNG IN KÄRNTEN SREČANJE NA KOROŠKEM
1.	glasba - uglasben tekst na temo srečanja; tekst in melodija še ne smeta biti nikjer objavljena. Prispevek pošljite žiriji na kaseti. Tri kategorije (A, B in C) od 5. do 8. in od 9. do 13. šolske stopnje, mladina do 26. leta
2.	literatura - pesmi (največ tri) ali proza ali pa gledališki komad (scena)
3.	likovna umetnost - v štirih kategorijah (1.-4., 5.-8., 9.-13. šolske stopnje, mladina do 26. leta)
Teksti so lahko v obeh deželnih jezikih.
Čakajo vas nagrade in letalski poleti!
Prispevke pošljite najkasneje do 9. junija 1995 na naslov: »Begegnung in Kärnten«, Landesschulrat für Kärnten, 9010 Klagenfurt, lO.-Oktober-Straße 24
CLUB TRE POPOLI
Jezikovne počitnice v Portorožu/Piranu
Tečaj italijanščine, nemščine in slovenščine z udeleženci iz Slovenije, Italije in Avstrije
Prijave in informacije: pri Milki Hudobnik, tel. 0 46 3/51 25 28-28 od 8.30 do 17.00
OBČINA BOROVLJE
sporoča, da je puškarski muzej spet odprt do 7. oktobra 1995, od ponedeljka do petka od 10. do 13. in od 15. do 18., ob sobotah od 10. do 13.
ZVEZA
SLOVENSKIH ŽENA
ijsi
sporoča, da bo tudi letos organizirala
letovanje otrok v Poreč
Kdaj:
od 20. do 27. julija 1995 Cena:
letovanje vključno s prevozom stane 3.000 šilingov Prijave sprejema: ŽSZ (Milka Kokot), tel.: 0463/51 43 00-40
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA
Jezikovne počitnice 1995
od nedelje, 2., do sobote, 22. julija 1995
v osnovni šoli Grm v Novem mestu
Jezikovne počitnice so namenjene mladim od 10. do 16. leta. Cena: 4500 šilingov.
V ceno je vključeno:
■	tri ure pouka dnevno (razen ob sobotah in nedeljah)
■	skrbno izdelan učni program, prikrojen potrebam otrok
■	polna integracija v vestno izbrani družini z otroki v isti starosti
■	ves čas tečaja oskrba in pomoč našega spremljevalca
■	spoznavanje dežele in ljudi na kratkih izletih
■	možnost za šport in razvedrilo, srečanja z mladimi
■	prevoz v Novo mesto in nazaj
Prijave sprejema Krščanska kulturna zveza,
10,-Oktober-Str. 25/III, 9020 Celovec, tel. 0 46 3/51 62 43.
Radio Koroška
SLOVENSKE ODDAJE
Četrtek, 25. 5
06.30 Praznična
Petek, 26. 5.
18.10 Kulturna obzorja
Sobota, 27. 5.
18.10 Od pesmi do pesmi - od srca do srca
Nedelja, 28. 5.
6.30 Dobro jutro na Koroškem
18.00 Dogodki in odmevi
Ponedeljek, 29. 5.
18.00 Šmarnice v živo iz cerkve pri Božjem grobu
Torek, 30. 5.
18.10 Otroška oddaja
Sreda, 31. 5.
18.10 Društva se
predstavljajo 21.04 do 22.00 Glasbena odaja
Dober dan, Koroška
NEDELJA, 28. 5.
13:30 ORF 2
PONEDELJEK, 29. 5.
16:20 TV SLO 1
PREDVIDENA VSEBINA
■	Slovenščina v obratih: jo skupna Evropa podpira ali zavira?
■	Ob slavju tudi skrb za bodočnost: 110 let prosvetnega dela »Gorjancev« v Kotmari vasi.
■	Za satirične bodice, ki merijo v družbene napake, je Janko Messner prejel »1. Zlati Aritas« trienala satire, humorja Aritas, Šmarje '95.
■	Nekateri med najbolj znanimi koroškimi zbori pojo v jeziku soseda: tokrat v Trgu/ Feldkirchnu.
■	»Sjejte, sjejte...«: v Zahomcu otroci še prosijo za blagoslov polj in posevkov.
■	Otroški dan v Šentprimožu v znamenju strpnosti: »... povsod rože enako cveto!«
■	Tour kviz '95: naravne lepote doma in pri sosedih.
SLOVENSKI VESTNIK
Uredništvo
Tarviser Straße 16 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija tel. 046 3/51 43 00-30,33, 34 in 40 faks 046 3/51 43 0071.
Usmerjenost lista
seštevek mnenj izdajatelja in urednikov s posebnim poudarkom na narodnopolitičnem interesu.
Uredniki
Jože Rovšek, Sonja Wakounig,
Franc Wakounig
Izdajatelj in založnik:
Zveza slovenskih organizacij na Koroškem. Tarviser Str. 16 9020 Celovec/Klagenfurt tel. 046 3/51 43 00, faks 0 46 3/51 43 00 71
_______________Tisk______________
Založniška in tiskarska družba z o. j.
Drava, Tarviser Straße 16 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija tel. 0 46 3/50 5 66. faks 0 46 3/51 43 (X) 71
ZKP - ODGOVOR NA KLEVETE
Lazniki in obrekovalci
KOMENTAR NA KOMENTAR
Spominska svečanost
Medtem ko vsa Evropa praznuje petdesetletnico zmage nad nacifašizmom in konca druge svetovne vojne, se na Koroškem s svojimi strupenimi izpadi spet pojavljajo nekateri lažniki in obrekovalci, ki očitno še niso doumeli, da se je pred pol stoletja zrušil zločinski nacistični režim, ki je izvajal nasilje brez primere nad številnimi narodi ter zakrivil nasilno smrt več kot 50 milijonov ljudi. Kakor da bi še vedno živeli v času tretjega rajha, ko je bil vsakdo, ki se je uprl nasilju in krivici, ožigosan za »bandita«, znova slišimo in beremo verbalne napade na protifašistične borce in žrtve nacizma.
Naj omenimo le tri take primere, ki pa dovolj jasno opozarjajo, svarijo in kažejo na to, kako globoko je na Koroškem še danes usidrana miselnost, ki duhovno korenini v pogubni ideologiji nedavne preteklosti:
■	Svobodnjaški politični mladostnik Grasser je protifašistične borce in še posebej partizane opsoval s »sovražniki domovine« in s to nezaslišano argumentacijo odklonil udeležbo na uradni svečanosti ob spomeniku žrtvam za svobodo Avstrije na celovškem pokopališču.
■	Nekdanji novinar Strizi, ki je že v preteklih desetletjih vedno znova izpričeval, čigavega duha otrok je, v sedanjem obujanju spominov v »Krone« skuša partizanom naprtiti krivdo za zločine nad civilnim prebivalstvom celo v časih, ko v tistih krajih organiziranega partizanstva sploh še ni bilo.
■	Bivši Hitlerjev oficir in preizkušen »strokovnjak« za blatenje protifašističnega boja Pust, ki je bil zaradi svojih žaljivih in nedokazanih trditev že ponovno sodnijsko obsojen, pa je v svojem najnovejšem časopisnem zmazku, porojenem iz njegove bolestne fantazije, partizanom podtaknil celo gnusni zločin pri Peršmanu in tamkajšnji muzej protifašističnega odpora nasploh razglasil za goljufijo.
Vsak od teh primerov je skrajno neodgovorna in v očeh slehernega poštenega človeka neodpustljiva žalitev vseh tistih, ki smo se uprli zločinskemu nacifašizmu ter s svojim
bojem in trpljenjem, premnogi pa tudi s svojim življenjem, prispevali, daje bil režim nasilja končno zrušen. Omenjenim trem in vsem podobnim izpadom pa je skupno eno: z lažmi in obrekovanji, z nedokazanimi trditvami in žaljivimi očitki omadeževati protifašistični boj in kriminalizirati posamezne člane odporniškega gibanja. Na Koroškem so v tem boju sodelovali pripadniki osmih narodov, katerih skupni cilj je bil premagati nacifašizem, ne pa uveljavljati morebitna ideološka ali nacionalna stremljenja.
Za svoje nezaslišane obdolžitve sedanji obrekovalci nimajo nobenih verodostojnih dokazov, zato se strahopetno skrivajo za fantomske »priče«, ki pa so menda že umrle ali pa baje ne upajo razkriti svoje anonimnosti.
Medtem ko vsa ostala Evropa danes protifašistične borce časti ter jim izkazuje priznanje in hvaležnost za njihov prispevek v boju za osvoboditev izpod najhujšega nasilja v zgodovini človeštva, nas na Koroškem blatijo in žalijo, nam podtikajo zločine in nas obmetavajo z očitki,, da smo sovražniki domovine.
Ali se avtorji takih izpadov res ne zavedajo, kako s svojim neodgovornim početjem škodujejo ugledu Koroške in Avstrije v mednarodni javnosti? Ob letošnji petdesetletnici zmage nad nacifašizmom je demokratična Evropa namreč še posebno občutljiva za take pojave, kakor tudi svetovna javnost ob letošnji štiridesetletnici Avstrijske državne pogodbe, ki je še vedno mednarodnopravni temelj obstoja in neodvisnosti Avstrije, s posebnim zanimanjem in z naraščajočo zaskrbljenostjo spremlja razvoj v naši državi.
V državni pogodbi, ki ima status ustavnega zakona, se je Avstrija poleg določil o spošto-
vanju človekovih pravic in manjšinske zaščite še posebej obvezala, da bo izruvala vse korenine nacizma, prepovedala vsakršno obujanje nacistične miselnosti ter skrbela za grobišča in spominska obeležja zavezniških sil, med katere nedvomno spadajo tudi koroški partizani. Zvezni kancler Vranitzky je na svečani seji vlade ob 40-letnici podpisa državne pogodbe med drugim poudaril, da so narodne manjšine v Avstriji v primerjavi z njihovo številčno močjo nesorazmerno več prispevale za utrjevanje avstrijske identitete kot pa večinski narod. V tej povezavi pa je brez dvoma treba videti tudi proti-
fašistični boj in preganjanje koroških Slovencev, na kar se je Avstrija pri pogajanjih za državno pogodbo izrecno sklicevala kot na svoj lastni prispevek za osvoboditev v smislu moskovske deklaracije, svoje priznanje in zahvalo pa je - čeprav z veliko zamudo - izrekla, ko je posamezne partizanske borce in žrtve fašizma odlikovala za njihov delež v boju proti nacifašizmu in s tem tudi za osvoboditev Avstrije.
Zato so resnični sovražniki domovine tisti, ki onečaščajo protifašistični boj in mu neutemeljeno podtikajo zločinska dejanja; tisti, ki omalovažujejo zločinski režim nacizma in zanikajo njegova uničevalna taborišča z množičnim ubijanjem nedolžnih ljudi; tisti, ki obujajo nacistično miselnost in s hujskanjem proti manjšinam in tujcem razpihujejo narodnostno in rasistično nestrpnost.
Kako prav je imel predstavnik Evropskega sveta, ki je ob otvoritvi celovške razstave »Ljubeljski predor in pozabljeni KZ na Koroškem« dejal, da je taka razstava potrebna zlasti na Koroškem, kjer je obravnavanje in premagovanje nacistične preteklosti še posebej v zaostanku!
Zveza koroških partizanov
Globoko sem se oddahnil, ko sem prvič bral v slovenskem časopisju novico o skupnem vabilu in nastopu levih in desnih (če smem tako reči) na proslavi ob 50-letnici zmage nad fašizmom. Zadoščen in vesel sem bil, da prireditelji ob takem, za nas koroške Slovence pomembnem dnevu, najdejo skupen jezik.
A razočaran sem bil že na začetku proslave, ko sem z balkona gledal, kdo zaseda prve vrste sedežev v dvorani. Zbirali so se gospodje, ki bi zaradi pitanosti in previdnosti potrebovali kar po dva stola, in se postavljali kot petelini na gnojišču. Prireditelje sprašujem, zakaj niste v prve vrste posadili partizane, zakaj ste od njih zahtevali vstopnino? Ali ni to sramota? Kako je rekel »rešenik« svojim apostolom? Preden, da bo petelin enkrat zapel, me boš ti trikrat zatajil. In to velja tudi za del prirediteljev. Saj mi je še teden dni pred proslavo eden od teh, ki boga za »klempre« iz nebes vlačijo, rekel: »Kaj pa so bili partizani? Ro-parji in morilci!«
Prav ti pa naj pobarajo svoje »fiihrerje«, kdo vse od njih je stal na častni straži ob krstah največjih jugoslovanskih komunistov! Zakaj danes hvalijo belo gardo in domobrance, vaške straže in črno roko? Ti so znali žebrati in pobijati ljudi. Zakaj takrat pred 50 leti niso ostali doma in se bojevali proti komunistom?
Zakj so jo ti junaki pobrisali na Koroško? Zakaj so prav ti največjemu morilcu Slovencev Rössenerju in bivšemu nadškofu Rožmanu omogočili varen pobeg na Koroško in še dva dni po kapitulaciji pobili in poklali pri dravskem mostu še in še partizanov, članov antihitlerje-vske koalicije? To pomeni, da so še po kapitulaciji složno sodelovali s hitlerjanci? Zakaj pa še danes noben teh gospodov noče vedeti za vsebino in pogoje premirja, ki ga je sklenil Restdeutschland z zavezniki? Govori pa se o pobitih domobrancih, katerih naj bi bilo 20.000.
V »Gorenjskem glasu« 14. marca, stran 27 in 28, pod naslovom 2. sporočilo slovenski javnosti, njeni kulturni srenji in centralnemu komiteju ZKS pa berem med drugim (dobesedno): za likvidacijo '.okoli! 9.000 vojnih ujetnikov - slovenskih domobrancev, njihovih svojcev in drugih, ki so jih Angleži v zadnjih osmih dneh maja 1945 v Vetrinju na Koroškem izročili jugoslovanskim oblastem, in ki so bili v .'glavnem! pobiti meseca junija 1945 v Kočevskem Rogu, Te-harjih in drugod,...
Pod tem sporočilom so podpisani: za Združenje ob lipi sprave Stanislav Klep, mag. Vinko Vodopivec, Vitomir Gros in Marija Vodišek.
Združene ob lipi sprave pa bi rad pobaral, ali so jim pogoji premirja znani. Morda mi morejo povedati, kaj je čakalo tiste, ki so jih zavezniki po 9. maju 1945 dobili še z orožjem. To pa bi lahko povedali gozdovi med Štajersko in Salzburško.
O
POSOJILNICA - BANK BOROVLJE - FERLACH
Povezovalna ustanova za kulturo in šport Wir fördern Sport und Kultur
Mi smo vedno v Vaši bližini Wir sind immer in Ihrer Nähe
Vaša banka s tradicijo Ihre Bank mit Tradition
Vaš partner za vsa denarna vprašanja Ihr Partner in allen Geldangelegenheiten
Veselimo se Vašega obiska / Wir freuen uns auf Ihren Besuch Hauptplatz 16, 9170 Borovlje/Ferlach,
Tel. 0 42 27/32 35, Fax: 0 42 27/33 38
Kristi Lajčahar, 9071 Kotmara vas
PISMO BRALCEV
»Schwindel und Museum«, Kärntner Krone-14.5. ‘95
Sehr geehrter Herr Pust, ich war immer ein Gegner Ihrer politischen Einstellung zur Slowenenfrage, aber ich habe diese als eine mögliche und nicht zu verhindernde Variante menschlicher und publizistischer Existenz in der Demokratie zur Kenntnis genommen und ertragen. Ihr Kommentar »Schwindel im Museum« über das SS-Masaker am Peršman-Hof überschreitet jedoch die Grenze des Ertragbaren. Er liegt auf der Ebene der Leugnung der Nazi-Vernichtungsmaschinerie in den KZs und ist eine öffentliche Verhöhnung und Verunglimpfung der getöteten Familie und ihrer Umgebung. Sie, Herr Pust, haben nicht einmal die Würde, die Namen der Ermordeten richtig zu schreiben.
Daß Sie in Ihrem Alter noch immer nicht zur Besinnung gekommen sind, kann ich nicht begreifen. Nach so langen Jahren kann ich Ihnen nur meine tiefe persönliche Verachtung für Ihre Einstellung und Ihre Schreibweise zum Ausdruck bringen. Wie Sie wissen, bin ich deutschsprachiger Kärntner: Ich schäme mich und es ist mir zutiefst zuwider, daß Sie meinem Volk angehören.	Prof. Dr. Robert Saxer
SLOVENSKI VESTNIK
SPORT
NOGOMET / REGIONALNA LIGA
Tekma neizkoriščenih možnosti
SAK-MARCHTRENK
V nedeljo, 28. 5. 95 mora SAK v goste v Marchtrenk.
Kapetan Christian Wölbl je prepričan: »Tudi ostali bodo še oddali točke.«
SAK - Donau Linz 0:0
SAK: Preschern, Wölbl, A. Sadjak, Škof, Blajs; Sumbe-
rac, Šmid, S. Sadjak (45. Petschenig), Eberhard, Pihorner, Lippusch (Pau-litsch)
Pričakovano težka tekma proti zadnjemu na lestvici, v kateri je imel SAK 90 minut terensko premoč. Nepričakovan pa je bil rezultat, kajti kljub temu, da se igralci zavedajo, da ni lahke tekme, so vendar računali z zmago proti Donau Linz. SAK je takoj prevzel iniciativo, imel že v prvem polčasu nešteto priložnosti - Lippusch je zadel le vratnico, ostale priložnosti je preprečil nasprotnikov vratar, nekaj pa so jih napadalci zastreljali sami.
Tudi v drugem polčasu žoga nikakor ni hotela v nasprotnikov gol. Seveda je bilo prvo razočaranje takoj po koncu tekme predvsem pri igralcih samih zelo veliko, vendar se zavedajo, da še ni nič odločeno in da
je vse še mogoče.
Dr. Ivan Ramšak: »Zavedali smo se, da ta tekma ne bo tako enostavna, kajti Donau Linz ni tako slabo moštvo, kot to kaže njihova uvrstitev. Moram reči, da smo proti njemu dvakrat zmagali z veliko sreče, tokrat pa nam je manjkal kanček sreče. Za izgovor pa imamo tudi še slabo igrišče, ki na žalost ne dopušča preciznih podaj in strelov.
Odločilni tekmi bosta zagotovo proti WAC in VSV na domačem igrišču in takrat bomo potrebovali vsakogar.«
Kapetan Christian Wölbl je bil tudi po tej tekmi optimističen in je dejal: »Takšen je nogomet. V Voitsbergu smo zmagali, čeprav smo bili slabši,
proti Donau Linz pa, ko smo bili bistveno boljši, nam ni uspelo dati gola. Trenutno smo prešibki v sredini, vsekakor pa bomo našo pravo moč pokazali že proti LUV Graz.«
PODLIGA VZHOD:
Bilčovs - Ruda	0 : 0
Globasnica - Liebenfels	1:3
2. RAZRED E
SAK II - Pokrče	2 :1
1. RAZRED D
Šmihel - Labot	2 : 0
Dobrla vas - Haimburg 1: 2 Eitweg - Žel. Kapla 6 : 0 Sele - Grebinj	1: 2
KOLESARJENJE
Peter Wrolich -
prva zmaga v pokalu
Kar je najavil že v Wolfsber-gu in prejšnji teden z drugim mestom v Velikovcu, je Peter Wrolich uresničil v nedeljo na Štajerskem - slavil je svojo prvo zmago v pokalu. Zmagal je na krožni dirki v Straßen-gelu na izredno zahtevni progi-
Za 1. mesto je bil nagrajen tudi s sto točkami, tako da v skupnem seštevku desetih najpomembnejših tekmovanj v Avstriji trenutno zaseda 2. mesto. S tem je zelo verjetno, da bo vozil na krožni dirki po Avstriji, ki se prične v začetku junija, v rdeče-belo-rdeči majici avstrijske reprezentance. Še nadalje mu na tekmovanjih želimo veliko uspeha!
ODBOJKA
Dekleta SG osvojila 3. mesto
Odbojkarice slovenske gimnazije pod vodstvom Tanje Kavčič, kateri sta bila v oporo še Richard Suppnig in Magda Er-renst, so v šolskem odbojkarskem prvenstvu osvojile odlično tretje mesto.
Na tem prvenstvu je sodelovalo nad 30 moštev iz različnih šol. Mlade odbojkarice so bile nad uspehom celo same presenečene, saj so trenirale le enkrat tedensko po dve uri.
Da bi se dekleta čimbolje
pripravila na tekme, je Tanja Kavčič ob začetku leta organizirala srečanje s skupino iz Maribora pod vodstvom Patricije Rebnak. Mariborčanke so bile močnejše in tako so se dekleta od njih veliko naučila. In pričelo se je šolsko prvenstvo.
V	prvih tekmah odbojkarice slovenske gimnazije niso izgubile niti enega seta. Tudi v tek-
so zmagale. V prvem finalnem krogu, v katerem sta igrali še moštvi iz Beljaka in Radentheina, so dosegle 2. mesto in se s tem uvrstile v drugo križno kolo. Z zmago proti Friesachu pa so se uvrstile v finale.
V	finalu jih je nekoliko zapustila sreča in kljub podpori navijačev, ki sojih pospremili v Radenthein, so izgubile obe tekmi ter zasedle tretje mesto. Kljub temu pa so bile zelo zadovoljne in srečne, saj v koroškem šolskem odbojkarskem prvenstvu tretje mesto med številnimi ekipami veliko pomeni.
KRAJEVNA, LEDINSKA IN GORSKA IMENA
Da ne gridejo v pozabo
Skoraj vsak človek ima nagnjenost do kakšnega posebnega opravila, ki ga razveseljuje in zadovoljuje. Temu pravimo hobi ali konjiček. Nas planince, čeprav nimamo kakšnih strokovnih podlag za to, zanima pomen krajevnih, ledinskih, še prav posebno pa gorskih imen. Že večkrat smo se v Slovenskem vestniku oglašali na to temo in opozarjali, da moramo naša domačinska imena obravnavati kot dragoceno kulturno dobrino in se prizadevati, da ne pridejo v pozabo.
V sedanjem času smo preplavljeni z zemljevidi, v katerih so krajevna, ledinska in gorska imena v glavnem ponemčena in tako domačinska
imena zamolčana. Znani avstrijski znanstvenik dr. Veiter je to početje pred leti ostro obsojal in ga imenoval »germani-ziranje prek zemljevidov«. Znano je, da je pri prevajanju, bolje rečeno pri ponemčevanju slovenskih imen prišlo do velikih površnosti in nesmiselnih prevodov, da omenim samo dve gorski imeni - Peč (v Karavankah) in Čmo prst (v Julijcih). Peč so napačno prevedli v nemški Ofen (peč za kurjavo), Črno Prst pa v Schwarzfinger (črn prst). Koroški Slovenci za nemško besedo der Fels ali Felsen poznamo več izrazov: peč, skala, čer ... Kot že omenjeno, s pečjo prevajalci niso imeli sreče, ker so jo napačno
prevedli v Ofen. Teh nesrečnih Ofen imamo največ na Svinški planini. Čudno pa je, daje tudi znani koroški znanstvenik dr. Kranzmayer, ki se je ukvarjal z imenoslovjem oz. pomeno-slovjem koroških krajevnih, ledinskih in gorskih imen, potrdil staro stališče, da gre pri gorskih imenih Peč za peči za ogrevanje. Na primeru imena »Sauofen« na Svinški planini je Kranzmayer ta »Ofen« takole tolmačil: »Prisojna južna skalnata pobočja se imenujejo Ofen zato, ker se v sončni vročini tako segrejejo kakor sobne peči. Tudi v vodiču »Kärntner Wanderbuch«, napisala sta ga Buchenauerjeva in Gallin, je podobna razlaga, kar
je seveda velik nesmisel. Verjetno je res tako, da kar dr. Kranzmayer potrdi, drži kot pribito. Vendar tudi on ni nezmotljiv. Tako je na primer pri imenu zaselka Dösen jugovzhodno od Malnitza po vsej verjetnosti usekal mimo, ko je to ime razlagal s slovenskim imenom desen, nemško rechtsseitig. Kdor pozna zaselek Dösen in dolino Dösental (minulo leto so imeli naši planinci izlet skozi to dolino na goro »Sauleck), mu to dvoje že po občutku oziroma po obliki terena pove, da gre tu za pomen tesen (nemško eng ali Klamm), ne pa desen.
Tudi pri krajevnem imenu Psinja vas, nemško Hundsdorf, se mnenja delijo. Kranzmayer pravi, da ima to ime zvezo s psi, ki jih prebivalci »pasjih vasi« (Hundsdorf, Pisweg, Psein) gojili za gospodo. Dru-
ga razlaga pa je, da se Psinja vas nahaja pod Sinami, torej Podsinja vas, skrajšano Psinja vas. Iz teh nekaj primerov lahko razberemo, da je v imenoslovju krajevnih, ledinskih in gorskih imen še kar precej nejasnega, kar bo treba pojasniti. Pred kratkim pa nas je predvsem konjičkarje v Slovenskem vestniku razveselila vest, da se bo Delovna skupnost Koroška 95 letos poleti med drugim posvetila tudi razpravi o imenoslovju na Koroškem in Vzhodnem Tirolskem in v zvezi s tem osvetlila nekdanji in sedanji narodnostni sestav Koroške. To je vsekakor spodbudna novica za nadaljnji potek raziskovanj in pojasnjevanj izvora naših gorskih, ledinskih in krajevnih imen, ki kar kličejo, da se ukvarjamo z njimi.
Š. L.