Književni pregled En relisani »Prešeren« 6. Notranja forma Prešernove verzije Od Rošlina in Verjankota. K zunanjim, filološkim, optično dojemljivim spremembam, ki ločijo Prešernovo pesem od narodne, skušajmo dognati vsaj nekaj onih novih notranjih lastnosti, ki niso vidne že na prvi pogled, ki jih ni mogoče dojeti in formulirati po Štrekljevem načinu. Skandirajmo par Prešernovih verzov, na pr. četrti do sedmi verz: u — | u — | U — | U —.To so jambski verzi. Vsa Prešernova pesem ima jamb-ski, rastoči ritem, metrično pravilne jambe. Kaj pa prvi trije verzi? Ali imajo isti ritem kot vsi drugi: Kak hoče bit'? kaj hoč'va strit? Ti si premlad se oženit', Jest sim prestara se možit'; njih metrična slika je: ------U-H--U- — u u — || — u — — u u — u || — u — Prvih treh verzov ne moremo citati ali skandirati v jambskih stopicah, če jim nočemo delati sile; ločijo se od vseh ostalih verzov, imajo bolj živahen in hitrejši ritem, in so izjeme, ki imajo čisto poseben, značilen ritem in zvok. Izjemi sta tudi 28. in 58. verz Prešernove redakcije, kjer nosita naglas prva zloga slično kot v prvih treh verzih. Narodna pesem pa ima v prvem verzu pravilne jambe, nima jih pa ne v drugem in ne v tretjem, in tudi v ostalih verzih najdemo le bolj redko pravilne jambe, medtem ko so pri Prešernu na splošno metrično pravilni jambi zakon. Zato ima tudi narodna pesem od Verjankota drugačen ritem, kakor Prešernova pesem. Raznolikost ritma se sliši že v prvem verzu. Skušajmo dognati ritmične člene in skupine prvega verza Prešernove redakcije in narodne pesmi! S pokončnimi črticami bomo ločili stopice, z dvojno pokončno črto bomo označili odmore, z oglatimi oklepaji ritmične člene in skupine. Prešernov verz se glasi in bere: Kak ho L če bit? U — kaj hoč' va strit u — Pri narodni pesmi pa dobimo sledečo sliko: Oh kaj u — c va, U kak J L c va U _| lub' moj sin U — Slične metrične in ritmične razlike bi mogli ugotoviti skoraj pri vseh verzih. Bistvo razlike smo že označili: narodna Od Verjankota ne pozna literarnega »pravilnega" jamba, ustvaril ga je šele Prešeren; narodna pesem se je recitirala, bila je recitativ, ki ga je narodni pevec pel, v starih časih morda s spremljevanjem kakega nam neznanega godala, ali ga sicer recitiral z muzikalno varijaeijo glasu, o kateri danes nič ne vemo. Prešernova pesem pa je dobila umetno, literarno in pravilno jambsko obliko, njegova pesem se bere in recitira brez spremljajoče melodije, ne potrebuje je, ker je pesnik položil v njo samo svoj ritem, čisto posebno in osebno zvočnost in besedno melodijo. Opozorimo naj še na Prešernove rime in asonance, ki jih narodna varijanta nima, ali vsaj ne v istem obsegu kot Prešernova. Že v prvem verzu je Prešeren zvočno zaostril materino vprašanje z dvodelnostjo verza, ki kaže v začetku sunkovito, enozložno asonanco na a, na koncu pa enako rimo na i, kakor je sploh 232 spremenil mirni, počasni ritem prvih treh verzov narodne pesmi v hitrejšega, s katerimi je označil v uvodnih akordih vso ostrino razmerja med materjo in sinom. Le čitajte in prisluhnite prvim trem verzom obeh varijant! V narodni pesmi slišimo mirno objektivno pripovedovanje ali recitiranje narodnega pevca, v Prešernovi pesmi pa nagle in ostre besede, ki jih mati sinu govori. S to ugotovitvijo smo prišli že k neki drugi pomembni razliki med narodno in Prešernovo pesmijo. Vsebina, snov je v obeh ista: grajska moritat, izrazito ba-ladni motiv z dramatičnimi efekti brez subjektivnih liričnih elementov. A kako pripoveduje to moritat narodni pevec in kako Prešeren? Predvsem ugotovimo sličnosti in enakosti obeh: moritat je samo ena in ista, godi se v grajskem mil je ju. Dejanje je v obeh pesmih koncentrirano, enotno, nikjer ne sega pesnik v pripovedovanje s subjektivnim razmišljanjem, nič lirike, nič subjektivnosti; vse je zgolj objektivno pripovedovanje o krvavem dogodku, v obeh pesmih istega dogodka, ki se vrši zdaj, tu, pred nami, pred našimi očmi. Kar je bilo pred tem dogodkom — umor Verjankovega očeta in brata — se omeni le mimogrede in služi samo za motivacijo, zakaj se Verjanko brani materine možitve z Rošlinom. Tudi o tem, kar je dogodku, ki ga balada opisuje, sledilo, nobene besede več! Torej dogodek sam zase in gol se živo ponazoruje pred nami, tako kot se je izvršil, krvav dogodek med mračnimi grajskimi zidovi, sam vase zaključen. Pesnik je samo objektivni pripovedovalec in stoji tam daleč nekje ob strani dogodkov, samo gleda in opisuje; pesnikova osebnost ni priključena dogodkom, stoji izven njih, je iz njih izločena. To velja za narodno pesem in za Prešernovo balado! A vendar so razlike med njima, razlike, ki se tičejo pesnikovega ustvarjanja. Ugotovili smo že metrične, ritmične in zvočne razlike, torej eno stran pesnikovega dela. Zdaj nam je govoriti o razlikah v pripovedovanju, o razlikah v slogu. Varijanto A recitira ljudski pesnik v svoji govorici, v kmečki govorici, pogovor med grajsko materjo in grajskim sinom nima nič grajskega kolorita, pogovarjata se tako kakor kmečka mati in kmečki sin, nič ovinkov, nič ljubeznivosti, vse naravnost, na kratko, hitro in ostro, kakor govori človek, ki ni navajen mnogih besedi, kakor govori kmet. Berimo one štiri verze varijante A, kjer se pogovarjata mati in sin tisto usodno jutro, ko se ima izvršiti umor: . . Kaj vam pravim mati moja, Zakaj vi tak dolgo ležate? Jes prejd zdrava ne bom De bom pila z' gerne gore vodo. Kratek pogovor, skope besede, oba vesta: zdaj gre na življenje in smrt, in govorita le to, kar je najbolj nujno, nikakega prikrivanja resnične, do skrajnosti napete situacije. Kako vse drugače pri Prešernu. Iz štirih verzov narodne pesmi je nastalo pri Prešernu osem verzov: „Kaj pravim, ljuba mati vi! Visoko sonce že stoji, To vaša s'cer navada ni, De b' tako dolgo v' posflji bli." Sin ljubi! bolna sim hudo, Oh, boljši meni pred ne bo, De pila merzlo bom vodo, Ki v' čemi gori se dobo. 233 To ni več ista mati kot v narodni pesmi, to ni več isti sin; sicer gre tudi med njima boj za blago, na življenje in smrt, a kako vse drugače se suče njun pogovor: zdaj smo v čisto drugem svetu, zdaj smo v grajski dvorani, kjer nagovarja izprijena grofica sina, ki mu streže po življenju, z „ljubi sin", in viteški sin, ki se pripravlja, da ubije materi moža, ji odgovarja z „ljuba mati". Nadaljevanje tega pogovora ima v narodni pesmi zopet štiri verze, pri Prešernu pa šest: Kaj boš imel orožje, „Kaj jemlješ ti orožje, sin? Saj so gore mirne? Sej v černi gori ni zverin, Obena tica nej brez perutja 'Z dežele zbežal je Turčin." Tud jes ne bom brez orožja. „Peruti tičica ima, Plavute ribica ima, Junak z' orožjem se obda." Tam v varijanti A le par kratkih, skopih besedi, tu pri Prešernu se zopet pogovarjata dva kultivirana človeka, ki govorita v vljudnih in lepih prispodobah. Skratka: v obeh baladah ista snov iz grajskega življenja, a Prešeren je dejanje presadil tudi v grajsko govorico, dejanju iz grajskega miljeja je dal tudi grajski kolorit. Prešeren je presadil pesem zopet v tisti milje, odkoder je zajeta snov. Tam v narodni pesmi gola brutalna resničnost brez olepševanja, boj za blago, vse napeto na eno samo struno, pri Prešernu je brutalnost zakrita in zavita v sladko govorico „ljubi sin", „ljuba mati", ovita v grajsko vljudnost in uslužnost, omiljena z lepimi primerami, ki jih govori in rabi izobražen, kultiviran človek — družabni ton grajske gospode. Kaj je pri pesmi bolj bistveno, snov ali pesniška stran? Vsebina ali ritem, zvok, melodija, stil? Ali nimamo v primerjalni literarni zgodovini primerov, da sta dva pesnika obdelala slifno in celo isto snov in sta vendar napisala vsak svojo umetnino? „Das musikalische schwebt mir tiefer vor der Seele, wenn ich mich hinsetze, ein Gedicht zu machen, als der klare Begriff vom Inhalte, iiber den ich kaum mit mir einig bin." To je napisal S c h i 11 e r , ki je vedel o umetniškem ustvarjanju pač nekaj več ko težaki, ki se trudimo ob Prešernovih verzih. Snov ni torej bistvena in značilna, značilno in bistveno je „das musikalische", tudi niso bistveni „pravilni" jambi, troheji, anapesti itd., ki morejo biti le abstraktne sheme in shematična pomagala, da dosežemo ritmične, zvočne, melodične posebnosti umetne ali narodne pesmi. Ce je tedaj Prešeren narodno pesem Od Verjankota tako „posnažil", da niso njegove spremembe dojemljive samo filološko, temveč tudi akustično, ne samo dojemljive po pravilih pozitivistične metrike, ampak tudi ritmično, zvočno, melodično, ali je potem njegova pesem še vedno narodna pesem samo zato, ker je moritat ista? Kdor hoče odgovor, naj prebere še enkrat Schiller-jeve besede: „Das musikalische schwebt mir tiefer vor der Seele... als der klare Begriff vom Inhalte ..." * Prešernova pesem Od Rošldna in Verjankota je izšla v tretjih bukvicah Kranjske Čbelice. Par let pozneje, ko je Prešeren pomagal Emilu Korvtku pri zbirki Slovenske pesmi krajnskiga naroda, je pisal Vrazu 19. julija 1838 sledeče: „Emil Korvtko beabsichtiget ein Bandchen Volkslieder in unserer Muttersprache herauszugeben... Namentlich werden die od lepe Vide, od Rošlina in ihrer besse-ren urspriinglichen Gestalt erscheinen..." Za Korvtkovo zbirko slovenskih narodnih pesmi ni dal Prešeren prednosti svoji redakciji, temveč njih „b o 1 j š i prvotni obliki." V cenzurnem izvodu Korvtkove zbirke, ki se danes hrani v 234 drž. knjižnici v Ljubljani (ms. 480. zv. II., list 18) imamo „boljšo prvotno obliko", ki jo radi popolnosti gradiva in za primerjanje objavimo kot varijanto C. S posebnim tiskom bomo zopet označili vse razlike od prvotnega Rudeževega zapisa. Tudi varijanta C je pisana s Prešernovo roko v bohoričici in se glasi: C. ROŠLIN IN VEJRJANKO. „Kaj hočva,1 kak ftotfva1 moj ljubi sin? Ti si premlad se oženit, Jasi sim prestara se možlt!" „ „Vzemite, mati! koger č'te; 5 Le hudiga Roslina ne; Rosiki je sovražnik moj, Ker mi je očeta, brafca vbil,2 še sim mlu jesf komej ušel." " Mati pa ni nič marala, 10 Vzela je Roslina hudiga. Zvečer sta šla Ha v kamro spat, Verjanko je šel pod okno stat. Mati pravi: „Oj, oj lep6 blago! Al kaj pomaga, šlo bo na razdejl!3 15 Kaj pravim ti, moj ljubi mož! „Ti pojdeš v černo goro za bukvo stat, Roš vbil mlad'ga Verjankota. Oh kaj ti pravim, ljubi moj mož! Jest se bom terdno bolna sturila, 20 Bom rekla, de zdrava ne bom, De bom pila z černe gore vodo. Moj sin me nikdar še prebogal ni." Korvtkova pomanjkljiva opomba potrebuje dopolnila. O Plasmanih, posestnikih graščine Pusti Gradec južno od Črnomlja, pripoveduje Valvasor v XI. knjigi (str. 430—431, mimogrede tudi str. 148, 558, 724) sledeče: Po smrti starega Plasmana se je poročila njegova vdova z negraščakom. To je zelo bolelo starejšega sina Franca. Ko je prišel 1654 leta Franc Plasman domov, je zahteval od matere denarja. Mati mu je odvrnila, da ima njen mož, ki je šel na polje k delavcem, vse v svojih rokah, in da sama nima ničesar: Frantz Plasmann reitet zu ihm hinaus und hauet ihm mit seinem Sabel den Kopf vom Leibe. Nimmi ihn hierauf in die Hand, und als er zuriick zu seiner Mutter komt, wirft er ihr den Kopff ins Gesicht mit diesen Worten: Du alte Hur! da hast du deinen Mann! Ergetz und liebe dich „ „Kaj vam pravim, mati moja! Zakaj vi tak dolgo ležite?" 25 »Bolna sim, zdrava pred ne bom, De bom pila iz černe gore vodo." Berš v roke vzel je kangiico, Perpasal k sebi saiblico, Na ramo d/al je pušico. 30 „Kaj sini orožje boš jemal, Saj mirne so gore?" Nobena tica brez perutja4 ni, Rrez orožja tudi jesf ne bom." Pride v černo goro za bukvico, 35 K sebi pertisne pušico, Vbil je Roslina hudiga, Natočil je vroče kervi. Nate mati! pite vodo iz černe gore, Ste želeli piti mojo kri, 40 Zdaj pite kri Roslinovo." 1 prvotno: č e v a 2 vbil iz je vbil 3jv razdejl je s svinčnikom prečrtan 4 prvotno: p e r u t i a [Korgtkova roka]: Anmerkung vvahrscheinlich ist dieses Lied und das folgende Sanje geschichtlich, und Franz Plasman betreffend dessen geschichte siehe Valvasor pag. 235 nun mit ihm, wie du willst." Po umoru je zbežal Plasman na Hrvaško, a tudi tant mu ni bilo dolgo obstanka. Bil je izvrsten vojak. Končno so ga na Kranjskem ujeli in obsodili na smrt. Vendar se mu je posrečilo, da je zbežal iz ljubljanskih zaporov na Tranči zopet na Hrvaško, kjer je postal praefectus, to je nadzornik na posestvih grofa Frankopana, „hielt sich aber iibel, und musste, weil er seinem Herren viel verthan hatte, in das Gefangnifl gehen. Worinnen er auch gestorben oder vielmehr verdorben." — Vsekakor kaže naša narodna pesem na nekega rdečelasega tujca: rosso, dem. rossellino. Rdečelasim pripisuje ljudstvo hudobne lastnosti, v Gorici in tudi v bližnjih slovenskih vaseh je znan pregovor „rosso mal pello, centi diavoli per un capello". Naš vzhod si kot rdečelasca misli tudi Judeža Iškarjota, kar se jasno vidi na verzih, s katerimi je pred več ko sto leti Modrinjak stigma-tiziral narodnega izdajalca: „E r j a v kakti Judaš bodi, naj ga pes za plotom je, med Slovence naj ne hodi, ki je prav Slovenec ne." Sicer pa so že stari Rimljani pravili: „Homo ruber raro bonus — et si bonus, valde bonus." Še danes pravijo v Črnomlju „roša" bratu, ki se nebratovsko vede.5 Da smo Slovenci že zgodaj rdeče lase opazili kot neko posebno, značilno lastnost človeka, nam kaže pri nas tako razširjeno ime Erjavec! (Prim. Glonarjev „Slovar" sub barusa, rdečelasec, rjav). Vrnimo se k Prešernovi varijanti C. Razlike od Rudeževega zapisa smo označili s posebnim tiskom, nezaznamovane so ostale besede, ki jih je Prešeren izpustil, in besedni red, ki ga je ponekod spremenil. Na prvi pogled že moremo ugotoviti, da je v varijanti C mnogo manj Prešernovih popravkov kot v varijanti B, saj ima C štirideset verzov, torej skoraj isto število kot Rudežev zapis, ki jih ima edeninštirideset (Prešeren je izpustil 18. verz Rudeževega zapisa, ki je samo ponavljanje 12. verza). — Torej tudi za Korvtkovo zbirko narodnih pesmi je Prešeren Rudežev zapis popravljal, popravljal tedaj tisto obliko, ki jo sam imenuje „boljšo prvotno obliko". Problem zase je vprašanje, zakaj ni sprejel Prešeren Rudeževega zapisa nespremenjenega v Korvtkovo zbirko? Ali je hotel s svojimi spremembami in popravki osnažiti Rudežev zapis ondh napak, o katerih je sodil, da jih je zagrešilo zapisavčevo uho in pero, ali je hotel očistiti Rudežev zapis tiste navlake in germanizmov, o katerih je mislil, da so nastali šele pozneje vsled vpliva tujega jezika, in tako približati Rudežev zapis neki neznanki, to je neki teoretični najstarejši in najčistejši obliki? Problem, ki zahteva posebnega primerjanja in posebnega študija! Ugotovimo samo to, da Prešeren n i dal prednosti svoji pesmi od Rošlina in Verjankota (var. B) za Korvtkovo zbirko slovenskih narodnih pesmi, temveč da je določil za Korytkovo zbirko prvotni Rudežev zapis (var. A), ki ga je sicer nekoliko popravil (var. C), a ne razširil! Svoji pesmi od Rošlina in Verjankota Prešeren sam v Korvtkovi dobi ni več priznaval oblike,-to je značaja in označbe narodne pesmi. Kam je tedaj uvrstiti pesem Od Rošlina in Verjankota (var. B)? Med narodne zato ne, ker v Prešernovi redakciji že davno več nima narodne oblike, pač pa med Prešernove pesmi zato, ker ima metrične, ritmične, melodične in stilne posebnosti Prešernovega pesniškega ustvarjanja, ker je melodična, zvočna oblika verza tesno povezana s pesnikovo osebnostjo, in ker čisteje zrcali pesnikovo umetniško ustvarjanje kot zunanja oblika teksta in vsebina. Prof. Kidrič sicer trdi, da „posnažene" narodne pesmi „vkljub vsem odrazom pesnikovega prirejanja ne spadajo v knjigo s plodovi njegovega samostojnega doživljanja in snovanja" (Prešeren I, 198) in jih zato ni sprejel v I. knjigo 6 Po pričevanju kolege drja Rusa. 236 ...Prešerna", ki nosi podnaslov ..Pesnitve, pisma", ter jih je prihranil za drugo knjigo. Vsekakor dvomim, da kažeta n. pr. posvetili Blagorodni Gospodični Alojziji Crobath se predrzne te bukvice podati Dr. Prešerin ali sicer res štirivrstično Donum auctoris fiir meinen Vetter Johann Prešerin Horer der Phy,sik ki ju berem med Pesnitvami (str. 228, 248), več pesnikovega samostojnega doživljanja in snovanja ko Lepa Vida, Od Rošlina in Verjankota ter še nekatere druge ljudske posnažene; tudi bi moral g. prof. Kidrič šele dokazati, da se pesnikovo prirejanje omejuje samo na zunanje, slovnične, pravopisne in filološke spremembe, in dokazati, da se Prešernove redakcije stilno, metrično, ritmično in zvočno ne razlikujejo od osnove. A.vg. Pirjevec. 237