ESLOVENIA LIBRE Glasilo Slovencev v Argentini Leto LXXXI | 3. avgusta 2022 - Buenos Aires, Argentina | Št. 14 www.svobodnaslovenija.com.ar MLADINSKA MISIJONSKA SKUPINA Septembra leta 2021 nas je iz Slovenije poklicala koordinatorka Programa POTA. Program POTA je mladinsko misijonsko prostovoljstvo, ki vsako leto (že 15 let) organizira različne projekte za mlade na misijonih na Madagaskarju, v Ukrajini, Indiji, itd. Delajo skupaj z Katoliško Mladino. Od lanskega leta imajo novo poslanstvo in tudi strategijo/cilje - med temi je nastala ideja, da bi se povezali s Slovenci v Argentini in skupaj sodelovali na enem projektu. Mladim v Argentini nam je bila ta ideja zelo všeč, saj je prvič da imamo možnost organizirati misijon. Zelo smo veseli, da bomo lahko pomagali in spremljali najbolj potrebne ljudi! S pripravo smo začeli januarja meseca. Imeli smo eno srečanje na mesec preko zoom-a s prostovoljci iz Slovenije. Tako smo se počasi začeli spoznavati in skupaj delati. Poleg tistih srečanjih s Slovenci, se Argentinci tudi srečavamo osebno po domovih ob sobotah ali nedeljah. Iz Slovenije se je udeležilo 8 mladih, iz Argentine pa nas gre 7: • argentinska ekipa: Mica Mehle, Tania Oblak, Cami Taboada, Mica Hanjže, Zofi Bokalič, Ivan Urbančič, • slovenska ekipa: Ajda Černe, Ana Skledar, Tia Rožman, Jerica Ledinek, Žiga Gorjanc, Manca Petrič, Urška Ferlež, Pia Bonča • naš duhovni vodja in spremljevalec: g. Toni Burja CM Na misijon bomo šli v provinco Misiones, v mesto Eldorado. Tam nas bo sprejela s. Cristina Grilj, ki nas je z zelo dobro voljo spremljala pri pripravi misijona. Potovali bomo od 29. julija do 7. avgusta. V Misiones bomo obiskovali in spremljali družine iz skupnosti “El Buen Pastor” in “Nuestra Señora del Rosario”, pripravili smo dejavnosti za otroke iz župnije “San Miguel Arcángel”, praznovali praznik “Nuestra Señora del Iguazú” in tudi otroški dan. Hvaležni smo vsem, ki ste nam pomagali z darovi, da smo lahko omogočili ta projekt. Zbirali smo nepokvarljivo hrano, šolske potrebščine, obleko, itd. Veliko ljudi nas je gmotno podprlo, tako iz Slovenije kot tudi iz Argentine. Zofi Bokalič Svobodna Slovenija PREDSTAVITEV FILMA “TO SMO MI” Mladina Našega doma V soboto 16. Julija 2022 ob 20.30 uri se je vršila predstavitev dokumentarnega filma mladine Našega Doma. Vsi bivši predsedniki so dobili posebno vabilo za praznovanje tega slavja in so se mu v lepem številu odzvali. Zbralo se je okrog 250 ljudi, med njimi otroci Balantičeve šole, mladina Našega Doma, letošnji mladinski odbor, bivši odborniki, starejši člani Našega Doma in člani drugih domov, da bi vsi skupaj praznovali to predstavitev. Dom je bil krasno okrašen; tema večera je bila hollywoodska premiera. Ob vstopu, je bilo možno se sprehoditi po rdeči preprogi, kjer je paparac čakal da bi posnel sliko. V zgornjih prostorih je bila pripravljena razstava s fotografijami mladine skozi leta in vmes prazni listi ter flomastri s katerimi so gostje lahko napisali dobre zelje in pozdrave za mladino. Okrog dvorane so se bleščali reflektorji in na odru je bil LED zaslon, na kateremu so se razkazovale različne slike preteklih letih mladinskega delovanja. Na belo oblečene mize so prijazni mladci in mladenke pridno nosili pijačo, okusne sendviče, empanade, ter golaž ki ga je pripravil Igor Zupanc s pomočjo mladine. Za zaključek pa smo se posladkali z domačim pecivom. Po jedi, letošnji ter lanski predsedniki mladinskega odseka: Leila Erjavec, Luka Ravnik, Anika Urbančič, Nace Kržišnik, so pozdravili navzoče in pokazali prvo poglavje digitalnega filma v katerem so se izvajali različni pogovori in intervjuji. Ko se je to prvo poglavje končalo, predsednik našega doma, Marjan Godec, je povabil celoten odbor mladine na oder, kjer jih je čakalo presenečenje. V imenu odbora je podaril mladini kip, ki ga je ročno izklesal gospod Tone Oblak. Kip je iz lesa oblikovan kot logotip mladine, in je res dragoceno darilo. Po tem je bilo posnetih več edinstvenih fotografij; skupna slika letošnjega odbora, slika mladine, in tudi slika bivših predsednikov in predsednic mladine Našega doma. Kasneje, pa smo s torto in šampanjcem nazdravili mladini, za mnoga leta naprej. Večer pa se je zaključil s prosto zabavo, priložnost za klepet in ples, da bi skupaj praznovali lepo in uspešno predstavitev projekta. MMAT Fotografije: Alenka Modic Več fotografij si lahko ogledate na sledeči povezavi. Prvi teden v Argentini BODI ZDRAVA DOMOVINA… Po dolgih 19 urah potovanja smo prispeli do naše prve postaje - Buenos Aires. Pričakal nas je sončni zahod ter topli sprejem in takoj smo se počutili kot doma. Tekom tedna smo spoznali slovensko skupnost ter vse mlade, ki gredo z nami na misijon. Skupaj smo imeli priprave, kjer smo se tudi malce bolj spoznali med sabo. V soboto, 25. junija, smo v osnovni šoli Franceta Prešerna na Pristavi praznovali Dan slovenske Državnosti. Praznovanje smo pričeli z dviganjem argentinske in slovenske zastave in peli obe himni. Gospa Andrejka Papež Córdoba, voditeljicašole, je spregovorila nekaj besed o ljubezni do rodne domovine in tudi o ljubezni do argentinskega naroda. Učenci šestega, sedmega in osmega razreda so pričeli z nastopom. Kaj je narod? Zakaj praznujemo Slovenijo? Ob 31. obletnici Slovenske samostojnosti se še vedno spominjamo in proslavljamo Slovenijo, njeno zgodovino, navade in govorimo materin jezik. Počutimo se in smo, Slovenci in Argentinci. Mlajša skupina nam je pokazala prelepe pokrajine in slovenske narodne noše. Razstavo so tudi pripravi z zemljevidom in risbami, ki so jih oni sami prekrasno pobarvali. Tudi učenci ABCja so nam pokazali kako z igrami in v dobri družbi se lepo učijo Dan državnosti na Pristavi Poleg skupne priprave so nas naši novi prijatelji večkrat peljali raziskovat. Videli in spoznali smo marsikaj. Tudi sami smo se v molitvi in premišljevanju pripravljali na teden v misijonu. V sredo smo se udeležili dogodka “noche de caridad”, kjer smo delili hrano brezdomcem. Hvaležni smo, da smo pred misijonom lahko preživeli en teden v glavnem mestu Argentine, da smo se lahko pripravili na naslednji teden in bili malo turisti na drugem koncu sveta. Ana Skledar slovenski jezik. Najmlajši so nam pa zapeli in zaplesali tako lepo, da nam je kar prišlo do srca. Hvaležni smo pa predvsem našim učiteljicam in vzgojiteljicam, ki se vsako soboto brezplačno in neizmerno trudijo za naše otroke. Bog živi našo Slovenijo! Alenka Vivod Pisano STRAN 2 3 . AV G U S TA 2 0 2 2 | S V O B O D N A S L O V E N I J A IN MEMORIAM | Vladimir Kos 18. julija 2022 je v 99. letu starosti umrl duhovnik jezuit, misijonar, pesnik, prevajalec in esejist prof. dr. Vladimir Kos. Umrl je na Japonskem, kjer je bil več kot 60 let misijonar. Bil je največji pesnik slovenske emigracije. Veliko njegovih pesniških zbirk je izšlo pri Slovenski kulturni akciji v Argentini, pogosto so njegove pesmi objavljali tudi v Svobodni Sloveniji in v Zbornikih Svobodne Slovenije. V Sloveniji je bil spoznan šele po osamosvojitvi. V matični domovini je bil prejemnik Zlatega reda za zasluge za književni opus, prispevek k slovenski kulturi in jeziku ter človekoljubna dejanja (1994) in nagrade Prešernovega sklada za pesniški zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi (2004). Rodil se je v Murski Soboti 2. junija 1924, a ko je bil še dojenček se je družina preselila v Maribor. Med drugo svetovno vojno, ko so Nemci zasedli Štajersko, je s ponarejenim potnim listom odšel v Ljubljano, kjer je končal šesti razred klasične gimnazije. Italijanski fašisti so ga odvedli v taborišče Gonars, kjer je ostal deset mesecev. Ob vrnitvi je dokončal gimnazijo z maturo. Pridružil se je domobrancem in pri njih ostal do konca vojne. Maja 1945 se je umaknil na Koroško. Nekaj mesecev je živel v begunskem taborišču Peggetz pri Lienzu. Ko je spoznal, da Angleži vračajo domobrance v Jugoslavijo, je pobegnil v Italijo ter odšel v semenišče pri Padovi. Predstojniki so ga poslali v Rim, kjer je doktoriral iz teologije na univerzi Gregoriani. Novo mašo je pel v Rimu leta 1950. Pridružil se je jezuitom zaradi njihove svetovne vizije. Najprej so ga poslali na Irsko, kjer je v jezuitskem noviciatu izpopolnjeval svojo angleščino in se pripravil za odhod v misijone. Leta 1956 je odšel na Japonsko ter postal profesor angleščine, nemščine in filozofije na katoliški univerzi Sofia v Tokiu, hkrati pa deloval kot misijonar v revnem predmestju Tokia. Pomagal je sirotam, revnim družinam in bolnim otrokom, ki niso imeli denarja za zdravljenje. Sodeloval je tudi pri gradnji doma za revne ostarele. Vladimir Kos je poezije začel pisati že kot študent. Prvi dve pesniški zbirki, Marija z nami je odšla na tuje in Deževni dnevi, sta izšli v taborišču Peggetz na Koroškem. Leta 1955 je v Argentini izšla pesniška zbirka Križev pot prosečih. Leta 1960 je izdal pesniško zbirko Dober večer, Tokio, ki je prva slovenska knjiga izdana na Japonskem. Do slovenske osamosvojitve so Kosove zbirke izhajale v Buenos Airesu: Ljubezen in smrt (1971), Spev o naši gori (1978), Tisoč in dva verza (1991). Po osamosvojitvi so njegove pesmi in zbirke izhajale tudi v Sloveniji: Cvet ki je rekel Nagasaki (1995), Eseji z japonskih otokov (1997), O, svetloba, voda, zrak (1999), O nebesih pel bom (2006), Gora Fudži, čuješ serenado? (2008) med drugimi. V Sloveniji je izšlo okoli dvajset Kosovih pesniških zbirk, njegove pesmi so pogosto objavljene v raznih revijah, posebno v tržaški Mladiki in v argentinskem Meddobju. Stroka je Kosa uvrstila kot »največjega pesnika slovenske emigracije«. Zaspančkaj, veliki človek Zaspančkaj, veliki človek, in luč utrni! Pozabi! Nocoj naj stroji atomski teko brez Tebe do zore. Pozabi blazne napore, da streš srebrni sijaj, ki obdaja Kristovo Lice! Skrivnost skrivnosti smehlja se… Zaspančkaj, veliki človek! Armada strojnikov čaka na nove smernice. Vladimir Kos (Zbornik Svobodne Slovenije, 1955) ODTISI 7 - 2022 DE DÓNDE SOS? Ko smo se pred skoraj dvajsetimi leti preselili v Slovenijo, ni bilo srečati kaj turistov, ki bi govorili kastiljščino. Ne v Ljubljani ne v drugih prominentnih turističnih destinacijah po Sloveniji. Bilo je dosti japonskih skupin, pa italijanskih ali nemških, ni pa bilo špansko govorečih. Tudi posameznikov ne. Morda kak študent, ki je preko Erazmusa prišel na izmenjavo. Ko so turistične agencije pripravljale večdnevna potovanja po Evropi, Slovenija ni bila eden izmed ciljev. Prednjačile so hrvaške, ki so privabljale na morje, v Dubrovnik in še kam. Iz Zagreba so potem organizirali še enodnevni skok v Ljubljano, morda v Postojnske jame ali Bled, pa nazaj. Sčasoma je bilo zaslišati na Prešernovem trgu tudi kastiljščino. Ne samo iz Španije; tudi iz Rosaria, Córdobe ali Kolumbije. Vedno bolj številni so bili posamezniki. Skupinsko so bolj redki, čeprav so tudi skupine Japoncev upadle in izginile. Predvsem v času pandemije in po njej. Z Miriamino kolegico in sestro ter nečakinji iz Argentine se podamo na Bled. Odločimo se, da gremo na otok z ladjico z motorjem na električni pogon. Ko čakamo na vkrcanje, beseda da besedo in zvemo, da je tudi gospa, ki je zraven, Mehičanka. Da je prišla še s prijateljico in možem; ta pa je Bosanec, ki je nekaj let preživel v Sloveniji. Sicer pa vsi živijo v Združenih državah. In tako se vsi večinoma pogovarjamo v kastiljščini in izmenjavamo doživetja. Navdušenje nad spoznanim jih mika, da bi se naselili v Sloveniji. Pa pride kapitan, mlad fant in izreče običajen pozdrav in dobrodošlico v angleščini. Ko mu razloživa, da smo večinoma špansko govoreči, izstreli: »¿De dónde sos?« Kar sapo nama zapre. Eeepa, tega se pa ni naučil na tečaju v Sloveniji! In ko spozna, da sva argentinska Slovenca, pravi: »Potem bomo pa še kakšno rekli na poti!« Tako zvemo, da je svetovni popotnik, da je bil večkrat po Argentini in spoznal marsikaterega rojaka. Pa da bo še šel. Marsikaj je videl; bil je tudi na Bomboneri in na Monumentalu. A na steklenem vetrobranu je imel modrorumen grb … Zvemo, da mu je ime Jure, da je z Bleda doma. »A, Blejčan«, mu rečem, pa me s ponosom popravi: »Ne Blejčan, ampak Blejec! (blej'c)«. Pouči me, da so tisti, ki imajo blejske korenine in so tam rojeni, Blejci; oni drugi, priseljeni, pa le Blejčani. Prepoznavanje Slovenije se znatno povečuje in marsikateri turist se vrne in ponovno uživa slovenske naravne in kulturne lepote. To tudi spodbudi povpraševanja po možnosti, da se tujci, ki imajo nekaj pod palcem, odločijo za vlaganje v turistično dejavnost. V zadnjem času sta se kar dve solidni hotelski verigi s španskim kapitalom zanimali in tudi sklenili pogodbe z znanimi ljubljanskimi hoteli. Med drugim je k podpisu pripomoglo tudi to, da je mir, čistoča, urejenost in prijetno vzdušje naredilo pozitiven močan vtis na podpisnike iz tujine. GB OkrOgle OBLETNICE | Vinko Vodopivec (1878-1952) Pred 70 leti, 29. julija 1952, je v Vipavi umrl duhovnik Vinko Vodopivec, eden najbolj plodnih in najbolj priljubljenih slovenskih skladateljev, hkrati pa tudi eden najbolj zaslužnih za ohranjanje slovenske pesmi in besede, zlasti na Primorskem. Čeprav je bil samouk je avtor več kot 1200 glasbenih del, med katerimi izstopa ponarodela pesem »Žabja svatba«, med cerkvenimi pa »Božje milostno Srce« in »Najvišji, vsemogočni Bog«. Življenje Vinka Vodopivca Rodil se je 16. januarja 1878 v Ročinju na Goriškem. Njegov oče Vincenc je bil učitelj in organist. Vinko je bil prvi od enajstih otrok. Kasneje se je rad pošalil, da je bil njegov oče modrijan: ker so se pisali Vodopivec, mu je dal ime Vinko! Zaradi očetove službe se je družina leta 1881 preselila v Podgoro, kjer je Vinko obiskoval ljudsko šolo. Kot otrok je opazoval svojega očeta pri igranju na orgle, oče pa je spoznal njegovo nadarjenost za glasbo in bil njegov prvi učitelj. Z dvanajstim letom je Vinko že gladko igral orgle in spremljal cerkveno petje. Gimnazijo je obiskoval v Gorici, kjer se je Vinko naučil tudi igranja violine, klavirja, viole in tamburice ter se lotil komponiranja. Po maturi leta 1898 je stopil v bogoslovje, novo mašo je zapel 21. julija 1901. Svojo prvo kaplansko službo je dobil v očetovi rojstni vasi Kamnje na Vipavskem. Leta 1906 je za dobro leto in pol postal kaplan v Črničah, septembra 1907 pa je postal župnik v Kromberku, kjer je delal do svoje smrti. Med prvo svetovno vojno se je moral za dve leti umakniti v Cerknico. Po vojni se je vrnil v Kromberk ter skupaj s farani delal pri obnovi porušene vasi. Bil je dober duhovnik, predan svoji službi in faranom. Poleg dušnopastirske službe je bil skladatelj, zborovodja in neutrudni kulturni delavec. Vinko Vodopivec je umrl 29. julija 1952 v vipavski bolnišnici. Pokopali so ga pri cerkvi Sv. Trojice v Kromberku. Na pogrebu je pelo 18 zborov, igrale so tri godbe, kolona pogrebcev pa je bila dolga dva kilometra. Vodopivčevo delo • Skladatelj Njegova prva skladba »Večer«, na besedilo Josipa Stritarja, je nastala v Podgori leta 1893, ko je bil Vinko tretješolec, torej star petnajst let. Prvo cerkveno skladbo »O salutaris hostia« je objavil leta 1902. Leta 1909 je pri Katoliški bukvarni v Ljubljani izdal zbirko »Moški zbori«, naslednje leto pa izdal prvo spevoigro »Kovačev študent«. Med prvo svetovno vojno je v Cerknici komponiral pesem »Žabja svatba«. Neprenehoma je ustvarjal. V samozaložbi je med drugimi izdal zbirko evharističnih pesmi »Kristusu Kralju« (1926). Napisal je veliko Marijinih pesmi (več kot sto), deset lavretanskih litanij za mešani zbor in trideset ljudskih napevov za lavretanske litanije. Ustvarjal je vse svoje življenje: njegov obširen opus obsega preko 1200 del, vendar ni popoln. Pogrešanih je okoli 300 skladb, za katere je znano, da jih je ustvaril. Pisal je maše, skladbe za mešani zbor, spevoigre, koračnice ter orkestralne in tamburaške skladbe. Vodopivčev doprinos k slovenski glasbi se ne kaže toliko v umetniškem presežku, temveč bolj v melodični navdahnjenosti in narodnobuditeljski drži v dobi fašizma. Njegove skladbe so še vedno sestavni del programa slovenskih posvetnih in cerkvenih pevskih zborov. V njegovo čast je bil leta 1953 ustanovljen Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec. • Sestavljalec pesmaric V težkih letih fašizma sta prof. Emil Komel in prof. Jožko Bratuž pomagala župniku Vodopivcu pri sestavljanju štirih dragocenih pesmaric: »Božji spevi« (1929), »Gospodov dan« (1930), »Svete pesmice« (1932) in »Zdrava Marija« (1933). Založila jih je Goriška Mohorjeva družba, ki se je pod italijansko vlado borila za svoj obstanek. • Ustanovitelj pevskih zborov, zborovodja in organist Že v bogoslovju je Vinko Vodopivec vodil zborovsko petje in opravljal službo organista. V vseh vaseh, kamor je bil poslan za dušnopastirsko delo, je ustanavljal pevske zbore in orkestre: - Leta 1902 je v prvi kaplanski službi v Kamnjah na Vipavskem ustanovil mešani pevski zbor in tamburaški orkester. - Leta 1906 je bil premeščen v Črniče. Tudi tam je ustanovil in vodil mešani pevski zbor. - V Kromberku je takoj po prihodu leta 1907 ustanovil Slovensko kulturno izobraževalno društvo, v katerem so bili ženski, moški in mešani zbor, dramsko društvo in tamburaški zbor. - V Lokah je ustanovil pihalni orkester. • Kulturni in narodni delavec Po končani prvi svetovni vojni je Primorska ostala pod Italijo. Za ohranjanje slovenske besede so nastajala prosvetna društva, pevski zbori in dramske skupine. Vodopivca so pevovodje kar zasipali s prošnjami za nove skladbe. Ko je fašizem sklenil zatreti in izbrisati slovensko kulturo na Primorskem se je Vodopivec z vsemi silami posvetil delu in navezal stike z raznimi skladatelji po Sloveniji in začel zbirati cerkvene in nabožne pesmi. Tudi sam je neprenehoma ustvarjal. Publicist in pisatelj Jožko Kragelj je o Vodopivcu napisal: »Vinko Vodopivec je Čedermac na glasbenem polju: podobno kot je znameniti beneški kaplan ohranjal narodno zavest s pisano besedo, tako je on z glasbo. V času fašističnega raznarodovanja je hranil primorske zbore s svojimi skladbami«. Pripravil: Jože Jan Viri: Wikipedija, Slovenska biografija, Monumenta musica slovenica, Zoran Slejko: Vinko Vodopivec, Ognjišče, Obrazi slovenskih pokrajin STRAN 3 S V O B O D N A S L O V E N I J A | 3 . AV G U S TA 2 0 2 2 100 LET ASTORJA PIAZZOLLE V okviru letošnjega Ljubljana festivala se je 27. julija v Križankah odvil edinstven koncert, posvečen lanski 100. obletnici rojstva Astorja Piazzolle. Harmonikar Marko Hatlak je skupaj z zasedbo FUNtango, solopevcema Bernardo Fink Inzko in Markom Finkom ter plesalcema Niko Bagon in Mihom Vodičarjem navdušil številno občinstvo z izvedbo nekaterih izmed najbolj znanih Piazzolovih del (Concierto para Quinteto, Yo soy María, Oblivion, Libertango), posameznih skladb C. Guastavina (Cortadera, plumerito, La flor de aguapé), M. Gomeza Carrilla (Bailecito cantado) in R. Galliana (New York Tango), kakor tudi lastnih kompozicij (Tango v somraku, Bolečina). Preplet vznemirljive in energične instrumentalne glasbe, pristnega in čustvenega petja in čutnega plesa je ustvaril čudovito koncertno vzdušje. Uvodi v skladbe in prikaz besedil s prevodi so pripomogli k boljšemu dojemanju argentinske pokrajine in družbenega življenja prejšnjega stoletja. Skladbe so zazvenele v vsej svoji polnosti tudi zaradi izvrstne spremljave klavirja, violine in kontrabasa, ki so za trenutke delovali povsem solistično. Solopevca, ki sta odraščala v Buenos Airesu, sta z veliko mero domačnosti in ognjevitosti vokalnim delom znala vdihniti pravo življenje, plesalca pa sta dopolnila predstavo z vrhunsko izvedbo standardnega tanga. V Sloveniji imata tango glasba in ples že nekaj desetletno tradicijo in ob taki zasedbi ni bilo nobenega dvoma, da bo v prijetni poletni noči prava umetnost našla svoj prostor pod zvezdami. L.P. Foto: Mediaspeed, Ljubljana Festival archive PARK ZNANIH SUHOKRANJCEV SE ŠIRI Odkritje spominskega obeležja Slavku Glihi na rojstni hiši v bregu 7 Dolžan ni samo, Kar veleva mu stan, Kar more, to mož je storiti dolžan. - S. Gregorčič 19. maj 2022 je bil za Žužemberk in našo občino slovesen dan. Po skoraj dveletnih pripravah je bila ob veliki zavzetosti Kmetijskega inštituta Slovenije in v sodelovanju z občino Žužemberk izvedena spominska seja in nato odkrita spominska plošča zaslužnemu Suhokranjcu, priznanemu agrarnemu ekonomistu in dolgoletnemu uspešnemu direktorju KIS-a Slavku Glihi. Z obeležjem na rojstni hiši Breg 7, pred nekdanjo Sirkovo čevljarsko delavnico, smo se oddolžili spominu na moža, ki je krojil slovensko agrarno politiko, v srcu pa nosil skrb za dobrobit Suhe krajine. Pa se najprej sprehodimo skozi njegov življenjski krog. Kdo je bil Slavko Gliha? Slavko Gliha se je rodil 7. marca 1940 v Žužemberku, v obrtniško-kmečki družini. Po domače se je reklo pri Sirkovih. V družini je bilo pet otrok ; Slavko je bil četrti in prvi fant, kar je posebno očetu, čevljarskemu mojstru, veliko pomenilo. Osnovno šolo je začel obiskovati s šestimi leti ; bil je odličen učenec, vedoželjen, iznajdljiv in delaven. Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano s kmečkim delom. V svoji knjigi Moja pota je zapisal: »Moja glavna zadolžitev, ki sem jo prevzel za sestro Elzo, je bila paša živine, sicer pa sem moral pomagati pri vseh kmečkih delih. Težko je bilo zdevanje detelje v kozolec, zmetavanje mrve na pod in v senik , bosonogo pobiranje snopov po strnišču in nakladanje sena ob rojih obadov v poletni vročini, ko so bili konji nadvse nemirni…. Rad pa sem kosil travo, kopal krompir in vodil konje pri oranju. Moja najbolj priljubljena poljščina je bila krompir, saj sem že kot otrok imel svojo njivo v Gmajni.« Šolanje je nadaljevalna Srednji gradbeni šoli v Ljubljani. Po maturi je začel opravljati službo honorarnega geometra na Glavni zadružni zvezi, vendar se je po letu dni odločil nadaljevati izobraževanje. Da bi zaslužil in spoznal tujino, je poleti 1962 skupaj s prijateljem Marjanom Leganom delal v Nemčiji, v vrtnariji in gradbeništvu. Takole se je spominjal življenjske izkušnje : »Po enem mesecu dela in s 500 prihranjenimi markami sva odšla v gradbeno podjetje Main Asfalt v Hanauu , v deželi Hessen. Nastanjena sva bila v barakah. Podjetje se je ukvarjalo s polaganjem asfalta pred hišami, bloki, na cestah in dvoriščih. Delala sva v koloni. Ta je obsegala tovornjak z orodjem in pripreženim kuhalnikom za liti asfalt. Dobila sva leseni jarem za ramena z dvema vedroma na verigah. V vedrih smo nosili vroči asfalt iz kuhalnika v tretje nadstropje. Bilo je pošastno težko in hkrati nevarno.« Leta 1964 je diplomiral na Biotehniški fakulteti, leto kasneje pa še na prvostopenjskem študiju ekonomije. Zaposlil se je na Kmetijskem inštitutu Slovenije, najprej kot raziskovalec, v letih od 1982 do 2003 pa je kot zelo uspešen direktor strokovni in poslovni sloves inštituta dvignil na zavidljivo raven. Naj omenimo njegovo delo na področju agrarne ekonomije. Že v začetku kariere se je spopadel s problematiko produktivnosti dela v kmetijstvu in izpostavil potrebo po povečanju kmetij. V času, ko je politika kmete preganjala, je verjel ,da je mogoče s preusmeritvijo hribovskih kmetij prirejati mleko za trg in zagotoviti njihovo preživetje. Prof. dr. E. Erjavec je v imenu Društva agrarnih ekonomistov na spominski seji med drugim povedal : »Močno strokovno sled pa je pustil predvsem na makro vprašanjih, ki zadevajo razvoj kmetijstva in kmetijske politike. Njegovo delo o povojnem razvoju produktivnosti kmetijstva je eno temeljnih del pred osamosvojitvijo. Jasno je pokazal, da takrat, ko je takratna komunistična oblast izpustila ideološki objem in pustila kmetijam ekonomsko delovati, tedaj tudi zasebno kmetijstvo poveča obseg pridelave in postane bolj produktivno.« Slavko Gliha je s svojo razgledanostjo, občutkom za stvarnost in z analitskim pristopom sooblikoval kmetijsko politiko. Sodeloval je pri pripravi številnih strateških dokumentov in bil neizprosen, a konstruktiven kritik napak in stranpoti. Je avtor številnih strokovnih člankov in publikacij. Funkcijo direktorja je opravljal kar 21 let, z veliko požrtvovalnostjo in zanosom. Sedanji direktor KIS-a prof. dr. Andrej Simončič je na spominski seji v gradu povedal o svojem predhodniku tudi tole : »Kot direktor je bil zelo dober gospodar. V skromnih razmerah je uspel pridobiti različne finančne vire za obnovo večjega dela infrastrukture KIS-a : izgradnjo Selekcijskega centra za krompir v Mostah pri Komendi, izgradnjo nove stavbe Centralnega laboratorija ter povečanje in temeljito obnovo Paviljona v Ljubljani. Z enako skrbnostjo kot naložbam se je posvetil tudi kadrovski prenovi Inštituta. Ker je bil strog do sebe, redoljuben, pošten in predan delu, je to pričakoval tudi od sodelavcev. Na prvo mesto je postavljal delavnost in poštenost.« Pri zaposlenih je gojil kulturo pripadnosti kolektivu ; posebno skrb je posvečal mladim, ki jih je spodbujal k izobraževanju in izpopolnjevanju v tujini. Rad jih je opominjal k pravilni in razumljivi rabi slovenskega jezika. Njegova vloga pedagoga in mentorja je bila neprecenljiva za številne mlade raziskovalce na začetku kariere v KIS-u. S spoštljivostjo je ocenjeval zgodovino Inštituta. Ob njegovi 100-letnici je bil izdan bogat Zbornik. Ob 85- letnici pa so v Dragi pri Loškem Potoku odkrili spominsko ploščo drugemu direktorju Jakobu Turku. V Mojih potih je zapisal : »Jakob Turk je bil prvi Slovenec, ki je diplomiral s področja tehnične kemije. Ploščo smo postavili leta 1983 na poslopju Krajevne skupnosti Draga. Odkril jo je profesor Adamič. Inštitutarji smo se tja pripeljali z avtobusi. Domačini so postavili mlaje z napisi dobrodošlice in pripravili srnin golaž za vse prisotne. Odkritja se je udeležil tudi slavljenčev sin dr. Srdan Turk in njegov vnuk dr. Žiga Turk.« Za svoje delo je Slavko Gliha prejel številna priznanja. Med pomembnejšima sta Častni znak RS za zasluge v korist razvoja kmetijstva v Sloveniji, za dolgoletno vodenje Kmetijskega inštituta in za prispevek pri ohranjanju kulturne dediščine – ter Jesenkovo priznanje Biotehniške fakultete za znanstveno- raziskovalno delo na področju agrarne ekonomike. Čeprav si je Slavko Gliha postavil svoj dom v Črnučah, je bil in je ostal rodni Žužemberk do konca njegovega življenja vir moči, dela, idej, prijateljskih vezi, spodbud, počitka in spominov. Njegov svet v Žužemberku je bila manjša hiša z vrtom ob rodni domačiji, s kletjo, drvarnico in brajdo, pa z ročno izdelano leseno tablico z napisom SIRKOVI ; vinograd v Borštu in gozd v Čepljah. Vse je bilo zgledno urejeno in obdelano. Ponosen je bil na zemljo, na njene sadove in vloženo delo, najbolj pa na svojo družino: ženo Marjanco, hčerko Nadjo, sinova Andreja in Petra, na vnuke in pravnuke. Življenje pa mu ni prizanašalo : kljuboval mu je s pogumom in delom. Njegov prispevek k razvoju Suhe krajine je velik in viden na številnih področjih. Kot predsednik Odbora je vodil projekt obnove žužemberškega gradu, izjemnega kulturnega spomenika. Uspelo mu je, da je iz razvalin zaživel pred propadanjem zaščiten, delno že funkcionalno uporaben, zgodovinsko dragocen grad, ponos Žužemberka in Dolenjske. Zaslužen je tudi za izdajo zbornikov Žužemberški grad. Vsestransko je deloval na področju vinogradništva ; ob vhodu v Ambasado zweigelta v grajski kleti raste trta te vrste, ki jo je simbolično zasadil prav on. Slavko Gliha je bil večkrat gost Osnovne šole Žužemberk, v kateri se je začela njegova pot učenosti. Iskrivo humoren, a trden v vrednotah dela , poštenosti in odgovornosti se je znal približati šolarjem in učiteljem. Leta 1995 je z navdušenjem podprl nastanek šolskega muzeja » Naši znani Suhokranjci ». Imel je veliko dobrih idej, povezanih z ohranjanjem naravne in kulturne dediščine , ki smo jih v šoli uresničevali z raziskovalnimi nalogami in projekti. Na primer : zbiranje starih tiskov, raziskovanje ledinskih imen, ladja Žužemberk, cerkvica sv. Miklavža…. Naj izpostavim še njegov prispevek k postavitvi Parka znanih Suhokranjcev na trgu v Žužemberku. Bil je aktiven in predan član strokovne skupine Občine Žužemberk, ki je vodila vsebinsko, arhitekturno in finančno zahteven projekt. Iz Ljubljane je redno prihajal na naše seje. Kot moder svetovalec, zanesljiv v argumentih, preudaren v odločitvah in zelo uspešen pri pridobivanju donatorjev je zaslužen, da nam je v petih letih uspelo v parku sredi trga postaviti kulturni prostor zgodovinskega spomina in suhokranjske identitete. Med 40 znanimi Suhokranjci je tudi njegovo ime. Leta 2019, ob zaključku projekta in odkritju zahvalne plošče donatorjem, je spregovoril spodbudno in tehtno : »Naj bo Park znanih Suhokranjcev v ponos ljudem in v hvaležen spomin na pomembna dela znanih ter zaslužnih Suhokranjcev, pa tudi korak k popravi krivic tistim, ki so bili zamolčani…« Slavko Gliha je bil leta 2006 imenovan za častnega občana Občine Žužemberk, leta 2013 pa je bil razglašen za znanega Suhokranjca. Poslovil se je avgusta 2020. Njegova želja, da bi padli v 1. svetovni vojni dobili spominsko ploščo na žužemberškem pokopališču, je naš dolg njegovemu spominu. Pobudo, da se Slavku Glihi postavi obeležje na rojstni hiši, je dala akademska kiparka mag. Alenka Vidrgar leta 2020, sicer avtorice obeležij v Parku ZS in v Muzeju ZS v OŠ Žužemberku. Kmetijski inštitut Slovenije in Občina Žužemberk sta se odzvala in tako je steklo delo strokovne skupine, v kateri so bili še : mag. Ela Žilič, g. Vlado Kostevc, mag. Alenka Vidrgar in g. Tomaž Lah. V četrtek, 19. 5. 2022, je potekal spominski dan, ki so se ga udeležili številni sodelavci KIS-a, občani in sorodniki. V polni grajski kletni dvorani smo prisluhnili dr. Simončiču , dr. Erjavcu in županu, ki so orisali življenje in delo uglednega agrarnega ekonomista in častnega občana Slavka Glihe. Sledil je voden ogled Parka znanih Suhokranjcev in pot do Brega 7, Glihove rojstne hiše, kjer je potekal program. Nastopili so Vinogradniški pevski zbor in učenci OŠ Žužemberk, nato pa je bilo odkrito spominsko obeležje z reliefno podobo zaslužnega Suhokranjca S. Glihe. Izdelala ga je kiparka A. Vidrgar. Zaključek slovesnosti je potekal v atriju gradu. Družabno srečanje s pogostitvijo in pokušino vin so lepo pripravile članice Društva kmečkih žena Suha krajina, Društvo vinogradnikov in Turistično društvo Suha krajina. Veselo, gostoljubno in z iskrami spominov na človeka, ki jih je podpiral kot strokovnjak in domačin. Spominsko obeležje Slavku Glihi naj povezuje ljudi in kraj ter širi Park znanih Suhokranjcev. Prispeva pa naj tudi k sožitju med ljudmi, krepi našo ljubezen do domovine, slovenskega jezika in rodne Suhe krajine. Mag. Jelka Mrvar STRAN 4 KOLEDAR 6. avgusta PGV Pevsko glasbeni večer 7. avgusta Misijonska veletombola 14. avgusta Romanje v Lourdes 27. avgusta Uprizoritev gledališke predstave Jeklene magnolije, ob 19:30. uri v Hladnikovem domu 4. septembra Mladinski dan na Pristavi 10. septembra Praznovanje 70. obletnice Rožmanove šole 11. septembra Mladinski dan v Našem domu San Justo 3 . AV G U S TA 2 0 2 2 | S V O B O D N A S L O V E N I J A “ ZA RAZMISLEK IN NASMEH “En dober pregovor na dan, prežene slabo voljo stran” PREGOVORI IN CITATI OGENJ Gotovo ste slišali, da je Slovenijo te dni prizadel največji požar cele zgodovine. Zaradi suše, rekordno visokih temperatur in vetra je požar v skoraj dveh tednih požgal okoli 4.000 hektarjev na goriškem Krasu. Požar je gasilo več kot 10.000 prostovoljnih in poklicnih gasilcev. Pri delu jim je pomagalo 1200 pripadnikov različnih podpornih enot. Tudi sosedne države so poslale pomoč: Hrvaška je poslala helikopterje in letala za gašenje, Romunija je poslala dve letali, Srbija dva helikopterja, Italija, Avstrija in Madžarska so poslali zračna plovila, gasilce in opremo. Čeprav je še vedno precej manjših žarišč in je na terenu še več kot 300 gasilcev za nadzor in čiščenje, je požar obvladan. Upamo, da ga bo napovedan dež popolnoma pogasil. Ogenj je pri tem požaru pokazal svojo slabo OSEBNE NOVICE POROKA V nedeljo, 31. julija sta se poročila v Ramos Mejia, v cerkvi Ntra. Señora del Carmen SONJA I. POGLAJEN in JOAQUÍN ARRÚA. Priče so bile Irena in Lojze Poglajen ter Silvina Salinas in Rodrigo Gonzalez. Poročil ju je padre Roberto Scardamaglia, somaševala sta p. Carlos Aldao in diakon fray Angel Benavides. ” stran, a brez njega bi bilo življenje skoraj nemogoče. Poglejmo, kaj nam o ognju govorijo pregovori in citati: • Ogenj, ki živi v lesu, se ne vidi, dokler se ne razgori. (indijski pregovor) • Nima smisla ugašati ognja, ko je voda že zavrela. (Nelson Mandela, južnoafriški politik in državnik, borec proti apartheidu in Nobelov nagrajenec) • Iz majhne iskre nastane velik ogenj. (slovenski pregovor) • Odsotnost je za ljubezen kakor zrak za ogenj: ugasne majhen plamen a oživi velikega. (Umberto Eco, italijanski filozof in pisatelj) • Kjer je dim, je tudi ogenj. (nemški pregovor) • Ogenj za preizkus zlata, trpljenje pa za preizkus pogumnih mož. (Seneka, rimski filozof, politik in dramatik) • Na dve reči posebno pazi: na otroke in na ogenj. (slovenski pregovor) • Razum ni kozarec, ki se mora napolniti; je svetilka, ki se mora prižgati. (Plutarh, starogrški zgodovinar in filozof) • Kovino se spozna v ognju, človeka pri vinu. (japonski pregovor) • Krivoverec ni tisti, ki gori na grmadi, pač pa tisti, ki grmado prižge. (William Shakespeare, angleški dramatik) •Če bi nevoščljivost gorela, ne bi rabili drv. (slovenski pregovor) • Srce živi, dokler ima kaj ljubiti, tako kot živi ogenj, dokler ima kaj kuriti. (Victor Hugo, francoski pisatelj, psenik, dramatik, akademik in državnik) Izbral: Jože Jan ŠTIPENDIJE ZA SLOVENŠČINO Iz Urada Vlade Republika Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu smo prejeli obvestilo, da so v jesenskem času študijskega leta 2022/23 ponovno na voljo štipendije za tečaje slovenščine, namenjene odraslim Slovencem, ki živijo v zamejstvu in po svetu. Na voljo so štipendije za naslednje tečaje: Popoldanski tečaj slovenskega jezika na spletu, jesen 2022 Povezava • štipendija krije samo šolnino, ne pa tudi bivanja • rok za prijavo: 31. avgust 2022 Jutranji tečaj slovenskega jezika na spletu, jesen 2022 Povezava • štipendija krije samo šolnino, ne pa tudi bivanja • rok za prijavo: 31. avgust 2022 Zimska šola slovenskega jezika v živo in na spletu 2023 Povezava Povezava • štipendija krije samo šolnino, ne pa tudi bivanja • rok za prijavo: 31. avgust 2022 Spomladanska šola slovenskega jezika 2023 Povezava • štipendija krije samo šolnino, ne pa tudi bivanja • rok za prijavo: 31. avgust 2022 Obvestite o teh možnostih štipendiranega študija slovenskega jezika sorodnike, prijatelje in druge poznance! Svobodno Slovenijo podpirajo | Glasilo Slovencev v Argentini Ustanovitelj Miloš Stare Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Predsednik Jure Komar Urednika: Mariana Poznič, Jože Jan Uredniški odbor: Erika lndihar, Lucijana Hribar, Cecilija Urbančič, Jože Lenarčič, Miloš Mavrič, Marko Vombergar, Tomaž Žužek Oblikovanje: Leila Erjavec, Sofia Komar SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina email svobodna.ba@gmail.com www.svobodnaslovenija.com.ar