MIRKO RUPEL
Bibliografija, (j. popis knjig in sestavljanje urejenih seznamov knjig in drugih slovstvenih izdelkov (razprav, člankov, leposlovnih prispevkov itd.), je postala (»h stalnem naraščanju knjižne produkcije, zlasti pa ob zmeraj obilnejšem številu periodičnih publikacij nadvse pomembna pomožna veda za vsakršno raziskovalno in strokovno delo. Postala je tudi temelj moderni dokumentacij i.
Prezamudno bi bilo, ko bi hoteli prikazati, kako «e je bibliografija razmahnila po «vetu, kakšen pomen prisojajo medim rod mi bibliografski dejavnosti, kako si je Unesco prizadeval in si še prizadeva, da bi po vsem svetu organiziral bibliografsko delo, ali ga tam, kjer ga še ni. v življenje poklical. Omejiti se hočemo na našo slovensko bibliografijo in na naše knjižnice. Zato je treba umeti naslov knjižnice in bibliografija« predvsem v smislu: Naše knjižnice in naša bibliografija. Tako je tudi prav, zakaj nacionalna bibliografija je temelj in izhodišče za vsakršno mednarodno bibliografsko sodelovanje. In za nacionalno bibliografijo Bino sami poklicani, njena izdelava nam je naravnost dolžnost, če hočemo veljati za kulturen narod.
Ni naključje, če je naša bibliografija do osvoboditve bila prava pastorka. Tudi je docela razumljivo, če je v avstrijskih časih tako bilo. Za dobo stare Jugoslavije pa nam je razumljivo šele tedaj, če se «pomnimo, da ta tudi slovenskega naroda ni priznavala. Ne smemo sicer trditi, da bi v prejšnjih časih sploh ne imeli bibliografskih publikacij, in zasluge naših prvih bibliografov", zlasti Frana Simoniča in Janka Šletbingerja niso majhne. Vendar ni bilo sredstev za objavo bibliografije, pa ni čuda, če bibliografsko delo ni bilo organizirano in je bilo potemtakem nesistematično. Niti knjižni pridelek v dobi med obema vojnama ni zajet v tiskani objavi.
Šele po letu 1945, ko je naša osrednja knjižnica dobila ne le ustrezno ime (Narodna in univerzitetna knjižnica), temveč tudi ustrezno organizacijo, med drugim tudi poseben bibliografski oddelek, in seveda tudi potrebna sredstva, je za slovensko bibliografijo nastopila nova doba. Pod naslovom Slovenska bibliografija je začela izhajati naša nacionalna bibliografija, ki ob-
javlja, kar je v enem letu izšlo v naši republiki, a upošteva tudi slovenski tisk zuinaj nje in (isto. kar so Slovenci izdali v tujili jezikih.
Slovenska bibliografija je izšla prvič leta 1048 ter zajela knjižni pridelek od leta 1945 do l‘)47, zatem so sledili zvezki za vsako lelo posebej (za 1948. 1949. 1930 itd.). Velik napredek in važno prelomnico pomeni Slovenska bibliografija za leto 1951, ker je poleg knjig začela zapisovati tudi članke in leposlovje v časopisju in zbornikih. S to razširjeno vsebino je do danes dosegla leto 1958, v tiskarni je zvezek za 1959. a pripravljen je tudi lelnik I960. Zastoj je nastal v letih, ko so tiskarne zaradi preobremenjenosti odlagale lisk takih del. ki so — kakor naša bibliografija imela razmeroma maloštevilno naklado, a so zahtevala ne čisto gladek stavek. Vrzel \ letnih bibliografijah l')45 do 1950. v katerih so zabeležene samo knjige (ne pa članki in leposlovje v časopisju in zbornikih), je bila odpravljena s tem, da je prav letos (1963) izšel poseben zvezek s tem dodatnim gradivom.
Letno bibliografijo izdaja Narodna in univerzitetna knjižnica, a doslej izšle zvezke je založila Državna založba Slovenije s podporo republiškega Sklada za pospeševanje založniške dejavnosti. Dodatek za leta 1945	1950 pa je izdala in založila
Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Slovensko bibliografijo sestavljajo višji znanstveni sodelavec Janez Logar, višja bibliotekarka Štefka Bulovec in knjižničarka Ančka Posavec.
/e iz povedanega lahko razberemo, kaj prinaša letna bibliografija. V vsakem zvezku sta dva poglavitna razdelka: prvi zajema časopisje in kn ji fie, drugi članke in leposlovje r» časnikih in zbornikih. V prvem so po abecednem redu popisani časniki in časopisi, potem knjige, nato muzikalije in zase dela slovenskih avtorjev v drugih jezikih, izdana zunaj SR Slovenije. Ta razdelek dopolnjujejo razni pregledi: časopisje in knjige po strokah, knjižne zbirke, statistike. Ni morda odveč opozorilo, da so pri časopisju iti knjigah v drobnem tisku dodane opombe, ki dopolnjujejo glavni bibliografski opis ter navajajo npr. čas izhajanja, uredniški odbor, naslov' izvirnika (pri prevodih), ocene in referate o knjigi ipd.
Drugi razdelek, ki obsega nekako dve tretjini knjige, je urejen po strokah. Tu najdeš zapisan vsak količkaj pomemben članek in leposlovni prispevek, pa naj je izšel v reviji ali v časniku, v biltenu ipd. Na ta seznam člankov je treba prav posebej opozoriti, zakaj naši strokovnjaki premalo poznajo ta del
Slovensko bibliografije in se ne zavedajo, kako jim lahko pomaga. koliko časa lahko prihrani. Naj za zgled pokažem, koliko člankov je navedenih v lelni bibliografiji za 1958 pri nekaterih strokah (vseli naslovov strok je 502): mladinska organizacija 68, delavsko samoupravljanje 54, turizem in gostinstvo 111, narodopisje 73, fizika 4-4. tehnika prometnih sredstev 83, gozdarstvo 69, čebelarstvo 53. balet 43, biografija 872. zgodovina narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji 257 člankov.
Po teli številkah si lahko vsaj približno predstavljamo, koliko bogastva je zbranega v pregledni obliki. Lahko povem, da je od leta 1945 do 1958 v naši bibliografiji evidentiranih kakih
125.000	člankov in leposlovnih prispevkov. Seveda to niso prav vsi članki, ki so v omenjenem razdobju kje pri nas izšli, zakaj ravno pri taki bibliografiji je hibiiografova odgovorna naloga, da trezno presoja in pravilno izbira. Menim, da je v naši bibliografiji dosežena prava mera glede na naše potrebe v sedanjosti in prihodnosti.
Morda se komu zdi odveč, da navajam te stvari, ki naj bi jih vsakdo izmed nas poznal, saj nam je ali naj bi bila bibliografija kakor vsakdanji kruh. A dovolite mi. da pokažem nekaj slevilk. pa mi bo morda le kdo pritrdil, da ni tako odveč opisovati našo letno bibliografijo. Kakor beremo v članku direktorja Državne založbe Slovenije Ivana Bratka (Naša sodobnost 1962, 825) so do lanskega leta prodali Slovenske bibliografije: za 1954. leto 376 izvodov, za 1955. leto 339 izvodov, za 1956. leto 264 izvodov. za 1957. leto 252 izvodov. Od naklade 600 (za leto 1957) je torej bilo prodanih dvestodvainpetdeset izvodov! Od teh 252 izvodov jih je Narodna in univerzitetna kn jižnica kupila 100 ter jih porabila za zameno s tujino. Morda je kak izvod kupila katera od slovenskih knjigarn (teh je 84 in vsaj polovico takih, ki bi jim Slovenska bibliografija presneto prav prišla), morda si jo je nabavil tudi kak privatnik. Pa tudi če ni ostala v nobeni knjigarni in je ni v nobeni privatni knjižnici, potem so naše knjižnice kupile vsega — 152 izvodov. Knjižnic pa je v Sloveniji okoli 2000, če štejemo tudi šolske. Glede na to naj vsakdo sam presodi. kakšen je odnos naših knjižnic in kajpak tudi knjižničarjev do naše nacionalne bibliografije. Pa uvajamo v knjižnice dokumentacijo, uvajamo informacijsko službo, v srednjih šolah dajejo vse mogoče maturitetne naloge itd. — povečini vse brez Slovenske bibliografije! Tedaj je razumljivo, da sc mi je zdelo potrebno, malce obširneje spregovoriti o naši Slovenski bibliografij i.
Sestava in izdajanje letne bibliografije pa gotovo ne more biti vse, kar naj opravimo na bibliografskem področju. Zato naj spregovorim še o drugih in nadaljnjih nalogah naše bibliografije ali bolje (ker se ponavadi bibliografije sestavljajo tam, kjer so knjige, torej v knjižnicah), o nalogah naših knjižnic glede na bibliografijo.
Obrnimo zdaj pogled v Narodno in univerzitetno knjižnico, *orej tja, kjer sestavljajo letno in tekočo bibliografijo, kakšno delo bi ta knjižnica lahko še opravljala glede na bibliografijo. Vnaprej pa naj podčrtam, da ne bodo ta izvajanja nikaka kritika tega, kar delajo v Narodni in univerzitetni knjižnici ali naj bi še delali ali sprožili, temveč je to zgolj teoretično razpravl janje, zakaj uresničenje načrtov, ki jih bom naštel, bi bilo odvisno od najrazličnejših pogojev, predvsem od večjega števila bibliografov in izdatnejših sredstev.
Kakor veste, se v Narodni m univerzitetni knjižnici sestavlja tekoča bibliografija (mesečna), ki izhaja v Knjigi. Želel bi le, da bi Knjiga redno izhajala in z njo naša bibliografija, zakaj drugačne rešitve za sprotno objavljanje našega razmeroma skromnega knjižnega pridelka skoraj ne vidim.
Za letno bibliografijo, ki sem o njej uvodoma nekaj več povedal, l)i si vsi želeli hitrejšega in rednega izhajanja. Namignil sem, zakaj smo v zaostanku. Morda se bo zdaj, ko bo Narodna in univerzitetna knjižnica sama prevzela ne le izdajanje, temveč tudi založbo letne bibliografije, stvar dala pospešili, da bomo sčasoma lahko vrinili tiskarni v enem letu še drugi letnik bibliografije. Glede načina bibliografskega opisa, glede razvrstitve snovi, skratka glede tehničnih vprašanj menim, da bibliografija’ ustreza sodobnim zahtevam. pa ne bi imel večjih pripomb. Kvečjemu bi omenil, da bo treba rešili vprašanje pri opisu tako imenovanih korporativnih spisov in uskladiti v njej popis knjig s popisom knjig pri katalogizaciji.
Idealno bi bilo. ko bi mogli vsakih 5 ali 10 let izdati za nazaj nacionalno bibliografijo, obsegajočo vsaj knjižni pridelek (eh 5 ali 10 let. Taka, recimo, 10-letna retrospektivna bibliografija bi zelo olajšala iskanje. Vendar za zdaj. ko se še otepamo z letno bibliografijo, na take stvari ne moremo misliti.
Dopolnilo letne bibliografije bi bil seznam periodičnega tiska, ki bi izhajal letno, takoj po koncu koledarskega leta npr. v januarju. Ta naj bi natanko beležil, katere številke in zvezki periodične publikacije so izšli v koledarskem letu. kateri časnik ali časopis je začel na novo izhajati, kateri je zamrl ipd. Zaradi
I0t)
tujine, ki jo tak bibliografski seznam zanima, bi kazalo dodati naslov v kakem tujem jeziku.
Potem bi bilo želeti, ko bi mogli kot nekakšen dodatek k nacionalni bibliografiji ali posebej zbirati vse, kar se v svetu piše o nas. Če bi se kdaj odločili za tako postavko v naši nacionalni bibliografiji, bi kazalo odločiti se ne le za zapis ustreznih knjig, temveč tudi člankov. Nekaj podobnega, a le knjige, zapisuje belgijska bibliografija. Da bi bilo tako delo odgovorno in zelo zahtevno, bo vsakomur jasno, če pomisli, da bi bilo treba iskati po vsem svetovnem tisku in ustrezne tiske tudi naročati.
Praksa je pokazala, da bi marsikateri veliki biblioteki na svetu prav prišla selektivna slovenska bibliografija s prevodom naslovov v tujem jeziku. Iz tekoče bibliografije bi bilo treba izbirati vsakega četrt ali pol leta tiste slovenske publikacije, ki so trajnejšega pomena in obravnavajo stvari, katerih rešitev je nam samim naložena, npr. zgodovinska, jezikovna, literarnozgodovinska. etnografska dela, izdaje klasikov ipd. Na tako selektivno bibliografijo bi morale misliti naše založbe in prepričan sem. da bi se Jim celo izplačala.
Prej ali slej bo treba rešili pri nas tiskanje katalognih listkov slovenskih knjig in drugih tiskov. S tem bi bilo zelo po-magano vsem slovenskim knjižnicam. Prihranili bi jim precej truda in časa. Listki bi sc razpošiljali naročnikom koj po izidu publikacije (npr. dvakrat ali štirikrat na mesec) in bi bili še hitrejša bibliografska informacija kakor mesečna bibliografija. Lahko povem, da v Narodni in univerzitetni knjižnici resno mislijo na tako razmnoževanje katalognih listkov, težave so le, kje najti primeren stroj, ki bi omogočil tiskanje v hiši. zakaj razmnoževanje v kaki tiskarni bi bilo ne le predrago, temveč tudi predolgotrajno, pa bi taki liistki izgubili svoj pomen, če bi knjižnice nanje morale čakati.
Vprašanja bibliografiji' bibliografij naj sc le mimogrede dotaknem. Slovenska bibliografija bibliografij se izdeluje v jugoslovanskem okviru. Prvi zvezek je izšel leta 1958 in obsega desetletje 1 ‘>4-5 do 1955. drugi je v pripravi, menda za krajše razdobji'. Kekci bi le. da bi si želeli tudi pri bibliografiji bibliografij hit rej šega izhajanja.
Brez dvoma je naloga Narodne in univerzitetne knjižnice, da vodi razvili vsega slovenskega bibliografskega dela. Pri tem imam v mislih ne samo natisnjene, temveč tudi rokopisne bibliografije, zlasti take. ki so le v določenem kraju (v določeni knjižnici) na voljo npr. v obliki kartoteke ali tipkopisa. Razvid naj
bi se raztezal tildi na bibliografije, ki so v izdelavi, saj bi tako Inliko preprečili dupliranje istega dela. Pri tem bi knjižnica lahko tudi z nasveti in priporočili koordinirala, celo tudi pospeševala bibliografsko delo. Priporočal bi tudi objavljanje takih razvidov. V Narodni in univerzitetni knjižnici hranijo npr. bibliografske naloge kandidatov, ki so opravili bibliotekarske strokovne izpite. Med njimi so povečini skrbno izdelani seznami naših splošnih in strokovnih revij. Marsikateremu strokovnemu in znanstvenemu delavcu bodo ti seznami zelo prav prišli.
Ena najtežjih in najobsežnejših nalog, ki nas čaka, pa je izdelava naše retrospektivne bibliografije. Gre za popis vsega slovenskega tiska od začetkov do osvoboditve 104-5, in to v najširšem smislu, torej ne samo tistega, kar je izšlo v slovenščini, temveč tudi tistega, kar so izdali naši ljudje (npr. Miklošič v nemščini) in kar je izšlo na našem nacionalnem ozemlju (npr. kak Uaccpietov spis). Kako potrebno je, da sestavimo retrospektivno bibliografijo, ni treba utemeljevati. Lahko mi verjamete, če njeno izdelavo razglasim za našo nacionalno dolžnost in jo po pomenu postavim v isto vrsto kakor biografski leksikon ali slovar slovenskega jezika. Naj še povem, da smo se tedaj, ko sc je sprožilo vprašanje te bibliografije, odločno postavili na stališče, naj bo slovenska retrospektivna bibliografija celota zase in ne razdrobljena v okviru jugoslovanske. Organizacijo dela je prevzela Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Skromna sredstva, ki so bila na voljo, so omogočila do zdaj popis na podlagi knjižnih skladov v Narodni in univerzitetni knjižnici, vsega
30.000	listkov. Delo pa že dalj časa počiva, ker ni sredstev ne ljudi. Tako delo se ne da organizirati zgolj s slabo plačanimi honorarci. Ce bi pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ali v naši narodni knjižnici poskrbeli za dva ali tri stalno nameščene bibliografe in primerna sredstva, bi delo v doglednem času bilo opravljeno, kakor se spodobi, se pravi, s popisom skladov še nekaterih starih bibliotek v Ljubljani in drugod, z eks-cerpiranjem iz periodičnih publikacij in s končno redakcijo. Večkrat je že l>il govor o slovenskem leksikografskem inštitutu, izdelani so bili načrti za delo v njem, posebej tudi za našo retrospektivno bibliografijo, a vse je utihnilo. Simonič je sam pred več ko pol stoletjem sestavil Slovensko bibliografijo od začetkov do 1900. Dasi vsebuje le-ta le kakih 75 odstotkov tega, kar bi po našem konceptu vsebovala danes izdelana retrospektivna bibliografija za omenjeno razdobje, jo bibliotekarji in bibliografi še danes ta dan stalno potrebujemo in jemljemo v roke. Tu se z
napredkom resda ne moremo pohvaliti! Naloga nas vseli bodi, da se zavzamemo za izdelavo slovenske retrospektivne bibliografije, sicer bomo med jugoslovanskimi republikami ostali zadnji ter morali razglasiti, da dela ne zmoremo.
Izmed drugih nalog, ki bi jih lahko prisodili centralni biblioteki, naj samo mimogrede «menim razvid redkosti v slovenskih knjižnicah, npr. inkunabul. rokopisov (srednjeveških rokopisov, korespondence znamenitih Slovencev ) ipd.
Narodna in univerzitetna knjižnica sicer ni poklicana za iz delavo specialnih bibliografij (to sodi v specialne knjižnice, kakor bom še povedal), vendar bi se lahko podrobneje bavila z bibliotekonomijo in celo uvedla dokumentacijo za to panogo. Za začetek bi kazalo zbrati bibliografijo del, ki so spravljena v tej in v drugih ljubljanskih knjižnicah. Primeren bilten bi od časa do časa obveščal interesente o novih domačih in tujih delih in člankih iz te panoge.
Kot matična knjižnica bo Narodna in univerzitetna knjižnica prej ali slej morala misliti na posebne sezname priporočenega branja (npr. za različne starostne stopnje, za določene panoge itd.).
Predaleč bi nas vedlo, ko bi hotel izčrpneje govoriti še o bibliografskih informacijah, ki naj jih daje Narodna in univerzitetna knjržniea doma in v tujino, o zamenjavi bibliografij in bibliografov, zato naj zaključim izvajanju, ki se tičejo te knjižnice, z ugotovitvijo, da je še veliko dejavnosti, ki jih bo morala razviti naša osrednja knjižnica, da pa bo odvisno predvsem od sredstev in ljudi, če jih bo res mogla.
Poglejmo zdaj. kakšne so ali bi lahko bile naloge knjižnic (razen doslej obravnavane) glede na bibliografijo. Te naloge so seveda lahko različne, kakor so tudi knjižnice različne.
Ker naj bi bile knjižnice ne samo izposojevalnice, temveč tudi informacijska središča, bi bilo dobro, ko bi imele čimveč bibliografskih pomočkov. Vsaka količkaj urejena knjižnica bi morala imeti vsaj našo letno bibliografijo in po možnosti tudi bibliografijo Jugoslavije. Slovenska bibliografija bo dobro rabila tako za informacije kakor tudi za medbibliotečno izposojo (opozarjam, da so v tej bibliografiji zapisane tudi signature Narodne in univerzitetne knjižnice). V študijskih knjižnicah lahko rabi Slovenska bibliografija tudi za neke vrste katalog, če k naslovom knjig' pripišemo lastno signaturo. Nabavo drugih bibliografij pa naj narekuje ozir na bruvce. Zato. bo specialna (strokovna) knjižnica tako zase (zaradi nabav) kakor za bravce sk.ii-
šala pridobiti čim največ bibliografskih pomočkov za svojo stroko. Ker imajo tudi nekatere splošne knjižnice posebne naloge, bodo v skladu s temi nalogami skrbele za ustrezne bibliografije (tako npr. potrebuje študijska knjižnica v Kopru italijansko bibliografijo).
Pa ne samo s tem, da sc oskrbijo z bibliografskimi pripomočki, tudi aktivno, z izdelavo bibliografij bi se naše knjižnice lahko lepo uveljavile. Poudarjam, da tu ne mislim zgolj na znanstvene in strokovne, temveč na vse dobro organizirane knjižnice.
lake knjižnice bi lahko izdelovale splošne ali posebne (specialne) bibliografije: splošne npr. za določeno ozefnlje. okraj, mesto, specialne za določen predmet z njihovega območja. Nekaj zgledov: Študijska knjižnica na Ravnah bi lahko gojila splošno koroško bibliografijo, študijska knjižnica v Kopru pomorsko bibliografijo, oboje seveda s primernimi omejitvami. Ta ali ona knjižnica bi zbirala bibliografske podatke o znamenitejših ljudeh s svojega področja, npr. o pisateljih in drugih umetnikih, in sicer ne samo to. kar so sami objavili, temveč tudi, kar je o njih bilo napisano. V kaki knjižnici bodo morda pogoji za sestavo bibliografije ženske literature (tako bibliografijo na listkih ima npr. švicarska nacionalna biblioteka v Bernu). Gojitev takega bibliografskega dela bo samo povzdignila pomen knjižnice.
Še bolj so poklicane za izdelavo posebnih bibliografij strokovne (specialne) knjižnice. Tudi če niso dokumentacijska središča za to ali ono stroko, lahko veliko prispevajo. Zelo bodo pomagale svojim bravcem že s tem, če zberejo literaturo svoje stroke, ki je spravljena v drugih knjižnicah istega kraja (npr. v Ljubljani, Mariboru itd.). Tako zbira npr. knjižnica kemijskega društva kemijsko literaturo po knjižnicah v Ljubljani in drugod; knjižnica inštituta za zgodovino pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ustrezno literaturo v Narodni in univerzitetni knjižnici in drugod.
O [> o m ha : Gornjo temo je avtor obdelal kot referat za zborovanje slovenskih knjižničarjev 11.—13. oktobra 1963 v Mariboru. Pripravljal jo je v zadnjih dneh pred zborovanjem, premagovale bolečine in utrujenost, ki m n jih je povzročala bolezen; ta pa je na zadnji dan zborovanja položila v bolniško posteljo in mu v kratkem času odvzela delavnosti in načrtov prepolno življenje. Zaradi tega pokojni dr. Mirko Rupel svojega referata ni mogel v celoti napisati in ga je na zborovanju, v petek. 11. oktobra 1963 popoldne, zaključil tako. da je v prostem govoru posredoval poslušavcem svoje nadaljnje misli. V spomin na svojega mentorja in sodelavca objavljamo ta njegov zadnji in nedokončani prispevek k izgradnji slovenskega knjižničarstva.	Uredništvo