Iška vas je bila obkoljena
(1. del)
Sedmega februarja leta 1944. Na Barju ni bilo več snega in južni veter je naglo talil zadnje ostanke snega v senčnatih grapah in globelih prostranega Mokrca in Krima. Bili so dokaj topli dnevi in teloh, prvi zvončki.
Vse je kazalo, da bo zgodnja pomlad. Tiste dneve smo se zadrževali v vasi Škrilje pod Mokrcem. Največ nas je bilo v Glavanovi in Mihelovi hiši, pa tudi drugod, saj so nas te hiše pod Mokrcem rade sprejemale. Ta dan je bil nenavadno miren in od nikoder ni bilo slišati strela. Povsod je vladala sumljiva tiši-na. Skozi vas so hiteli kurirji številnih enot, postali za trenutek, spregovorili z domačini in spet hiteli dalje. V gozdu nad »Zavrh-kom« je bila naša stalna zaseda, ki je že mnogokrat odbila sovražnika, ko je hotel vdreti v Škrilje ali Golo. Naše zasede so dajale pomoč domačinom, da so varneje obdelovali svoja polja. Tri patrulje so ta dan odšle na pot. Patrulja, ki jo je vodil mlad predrzen kurir Kovačev Frenk, se je že vrni-la iz smeri Iga, Sarskega, Klad in Pijave gorice. Niso naleteli na sovražnika in tudi opazili niso nič nevarnega. Tudi patrulja strojničarja Lojzeta Brenclja se je vrnila, ne da bi opazila kaj posebnega. Samo tretje patrulje še ni bilo nazaj, čeprav je bilo že pozno. Ta je odšla v smeri Iške vasi, vodil pa jo je rajonski obveščevalec Janez Šteblaj-Petelinčkov, doma prav iz te vasi. Skrbelo me je za Janeza, predvsem zato, ker je bil včasih pretirano pogumen, pa tudi zato, ker je bila njegova smer patrulje najnevarnejša. Šel sem na »Zazidnikov klanec«, kjer je stražil Krogarjev Janez in odkoder se je dobro videlo, če bi kdo prihajal iz Iške.
Hkrati sva opazila, da se nekdo bliža vasi. Tekel je, preskakoval grmičevje in se naglo splazil skozi živo mejo. Pritekel je do naju, zadihan se je oprl na strojnico in glasno rekel: »Iška vas je obkoljena«. Medtem, ko je prišel do sape, si je brisal pot z obraza in povedal, da so v Iški vasi domobranci, da je vas obkoljena, da je razločno slišal, kako Ijudje jokajo. Povedal je, kje ima sovražnik zasede. Naglo smo stekli h Glavanovi hiši, kjer so se rajonci zbirali h kosilu. No, za ta dan je Angelca Lešnjakova zaman pripravi-la južino, ker je nismo utegnili pojesti. Po nekaj minutah smo se zbrali vsi člani rajon-skega odbora s kurirji-delavci z rajonske tehnike, vsega enajst članov. K naši akciji so se pridružili dva kurirja iz VOS in še eden, ki je dejal, da je iz Notranjskega odreda in mu je ime Bobek. V napad nas je šlo vsega štirnajst mož. Borci so bili večinoma doma iz Iške vasi. Zbranim sem povedal, kaj je spo-ročil Janez. Še danes se spominjam, kako je
novica delovala. Ostrmeli so, prebledeli, a iz oči jim je sijala zvestoba in gnev do prekle-tih narodnih izdajalcev. Naši pogledi so se srečali. Povedano je bilo vse, saj so tovariši razumeli, da Iška vas zopet doživlja tragičen dan. V diru smo hiteli iz Škrilja. Do iške vasi je bilo normalno uro in pol hoda, toda prite-kli smo v dobrih dvajsetih minutah, ker nas je vodil Janez, ki je poznal vse bližnjice in kraje s sovražnimi zasedami. Vsak je vedel, kaj mu je storiti. V strogi tišini smo se približevali sovražnim zasedam, skrbelo pa nas.je, da morda nismo že prepozni in da so domobranci že odpeljali vaščane. Prvo so-vražno zasedo smo obšli, drugi pa smo se približali na sto metrov. Zaradi čistine nismo mogli bliže in tudi izdati se nismo smeli, da ne bi bilo to usodno za vaščane. Iz vasi je bilo slišati jok in mukanje živine. Domo-branci so vpili in hodili od hiše do hiše. Na voz s konjem, ki je stal sredi vasi, so domo-branci nakladali naropano blago. Oklenili smo se orožja in čakali ugodnega trenutka.
Videli smo, da se sovražnik že zbira in pri-pravlja na odhod. Sedaj vidimo, da je domo-brancev v vasi približno sedemdeset. S seboj vodijo ugrabljene vaščane, večinoma žen-ske. Toda ne smemo še udariti. Nekatere ruševine požganih hiš nam zakrivajo raz-gled. Na povelje: »Ko bom dal znak za streljanje, streljajte samo preko glav, da ne bomo zadeli ugrabljenih«, tako je šel živi, ustni telefon do posameznika. Domobranci se bližajo šoli izza Oblakove hiše. Tu je več praznine. Zagremelo je iz treh strojnic, br-zostrelk in pušk. Takrat pa je za nami prite-kel tovariš Gorazd, ki ni mogel zdržati, da bi akcija minila brez njega. Jurišali smo in sovražnika bliskovito pometli. Trenutek prej, ko je zagrmelo naše orožje, je barjan-ski satan Frakelj-Skalar govoril ugrablje-nim: »Molite, kasneje vas bomo za onim zidom postrelili« Kazal je z roko na obzidje Ižanske graščine. Domobranci so se začeli upirati s težkim mitraljezom in bacačem šele sredi polja, iz malega gozdiča Palmetove gorice. Ko smo pridrveli do konca vasi, vmes pa srečevali rešene, je prenehal streljati so-vražni strojničar in minometalec. Njegovi streli so bili previsoki. Na čelu bežečih je bil sam »dvanajsti apostol« - Skalar, poleg nje-ga pa faliran bogoslovec Martin Oblak doma iz Vrbljenja, Anton Platnar, po domače Se-dejev iz Iške vasi in njemu podoben Franc Petelinček - Betov, ki je sodeloval trinajste-ga januarja 1944 po izdajstvu rajona na Golem. Tu se je zelo izkazal in pomagal ujeti svojo sestrično, znano aktivistko Mari-jo Šteblaj, Petelinčkovo iz Iške. (Nadaljeva-nje prihodnjič)
MATIJA ŠKRABA