na mrtvih dan brli nocoj v Tomaju in bori. . . bori. . . trepetajo v gaju . ..
Kje v mesečini slavčki so, slavulje? Nekdo spet sipi je v noč srca dragulje.
Jesen med kamni
Kostanji rdečerumeni, tihe lipe smaragd zgubile so, prelepe krone. Slonim ob pilu blažene Madone, poslušam srca Njenega utripe.
Gospa prekrasna, dobra Mati božja, med kamni temi v siva se okrožja
jesenska dvigam — in kot izven časa oba sama sva s Sinom sredi Krasa.
Kras žari
Pozimi Kras žari srebrno sivo in sonce z zlatim sijem ljubi drago, kjer mah zelen je, potok zmrzel z žago, kjer vrana črna gre čez pusto njivo.
A v jutru v rdečih kepah zmrzla slana iskri se in oranžnega fazana
v borovju vidiš plavo plahutati. V pepelu išče zubljev stara mati.
Božični večer
Od slane kraško polje je srebrno, obrobljajo vasice temni bori, ledena burja skozi veje ori, ob kalu vidiš plaho, rdečo srno.
na mrtvih dan brli nocoj v Tomaju in bori. . . bori . . . trepetajo v gaju . ..
Kje v mesečini slavčki so, slavulje? Nekdo spet sipi je v noč srca dragulje.
Jesen med kamni
Kostanji rdečerumeni, tihe lipe smaragd zgubile so, prelepe krone. Slonim ob pilu blažene Madone, poslušam srca Njenega utripe.
Gospa prekrasna, dobra Mati božja, med kamni temi v siva se okrožja
jesenska dvigam — in kot izven časa oba sama sva s Sinom sredi Krasa.
Kras žari
Pozimi Kras žari srebrno sivo in sonce z zlatim sijem ljubi drago, kjer mah zelen je, potok zmrzel z žago, kjer vrana črna gre čez pusto njivo.
A v jutru v rdečih kepah zmrzla slana iskri se in oranžnega fazana
v borovju vidiš plavo plahutati. V pepelu išče zubljev stara mati.
Božični večer
Od slane kraško polje je srebrno, obrobljajo vasice temni bori, ledena burja skozi veje ori, ob kalu vidiš plaho, rdečo srno.
Po gmajni plahutajo črni vrani in zbirajo se tetrevi, fazani,
da Krista počaste . . . Obraz človeka pa je teman kot lice tega veka.
Vida Taufer I Smrt na vasi
Prišla je črna smrt v našo vas. Uboga žena je pred njo zaspala. Leži na odru v pražnjem oblačilu, krog nje je vonj po cvetju in kadilu. V življenju se je reva le jokala, o mračni bedi tožil je njen glas.
Kropijo jo . . . in gruče žen in mož stoje molče ob oknih njene sobe, prinašajo ji zadnjikrat pozdrave, si brišejo oči, strme v daljave . . . Večerni soj zelenkaste svetlobe se plazi čez široke vence rož.
Lončene sklede gledajo s polic. Iz njih ne bodo roke zajemale. Nič več ne bodo ustne se sklonile, leseni rožni venec poljubile. Noge ne bodo več zvečer klečale. Za vedno je ugasnil v prsih klic.
Pozabljen kmalu bo na njo spomin. Na vrtu mrtvih večni sen bo spala. Šumel bo gozd . . . orali bodo njive, zavel bo veter čez oblake sive, jesen bo z velim listjem trepetala, a njej ne bo prinesla bolečin.