Cerkvene zadeve. f Jožef Weingerl, imeniten slovenski kmet (Konec.) V vernem srcu prebiva tudi vselej goreča ljubezen do lastnega naroda, do maternega jezika in domače zemlje. Kdor je pokojnega poznal, bo rad pritrdil, da je bil Jožef Weingerl goreč rodoljub, navdušen Slovenec, kakoršnih je slovenska meja malo imela. Za njegovih mladih dnij se je ime Slovenec le z zaničevanjem imenovalo. Pa prisli so drugi časi. Tudi Slovenci so se vzbudili. Med prvimi buditelji v Jarenini je bil tudi Weingerl. Ko so začele «Novice» v Ljubljani izhajati, si jih je naročil in jih pridno prebiral, dokler ni začel 1. 1867. v Mariboru izhajati «Slov. Gospodar.* katerega naročnik in vesten bralec je bil do smrti. Naročen je bil tudi na nemškega «Pilgerja» in na «Venec eerkvenih bratovščin,* «Mohorjan* pa je bil že od početka družbe. Sploh je v svojem življenju mnogo bral, zato pa je tudi veliko znal. Marsikdaj se je s hvaležnim srcem spominjal pok. kanonika in dekana jareninskega, Fr. Cepeja, ki so prvi kot duhovnik v Jarenini budili narodno zavest in ljubezen do slovenSčine. Rad je tudi pripovedoval o svetih bratih Cirilu in Metodu, ki sta se nekdaj v Jarenini mudila in Slovence učila. Weingerl pa ni bil mož, ki bi skrival svoje slovensko mišljenje, kakor še mnogi dandanes delajo, ki se celo sramujejo svoje slovenske matere in zaničujejo narod, iz katerega so vzrastli, in jezik slovenski. Kadar so prišle volitve občinske, ali v državni in deželni zbor, tedaj je šel vsikdar na volišče. Bil je od 1. 1861. s pokojnim, njemu enako gorečim narodnim kmetom, Jožeiom Zupancem skoraj vedno volilni mož, zadnjič leta 1896., ko je kot 831eten starček pri volitvi v Mariboru oddal svoj glas poslancu Robiču. Ko so Slovenci v Pesniei leta 1897. za 2 glasa propadli pri prvotnih volitvah za državni zbor, ga je to silno bolelo. Zraven ni mogel, ker je takrat bil bolan. Pri volitvah je stal trdno kot hrast zo katoliško in slovensko stvar, tudi takrat, ko sta znana liberalca Seidl in Brandstiitter še gospodovala v mariborskem okraiu. Še letošnje leto, meseca maja, je pokazal s sijajnim vzgledom pri občinskih volitvah v Pesnici, kako se mora Slovenec potegniti za vero in narodnost svojo, če je tudi že blizu groba. Peljal se je kot 851eten častitljiv starček na volišče, bil tudi ud volilne komisije in se }e neustrašen potegoval za to, da bi Pesnico še dalje vladali krščanski in slovenski možje, in je tako osramotil vse tiste mlajše posestnike, ki so pristopili k nemškutarjem ali pa ostali doma. Ko so kljub temu vendarle Slovenci propadli, ga je to bolelo bolj kot katerega drugega. Dostikrat ie tožil, kaj bo, ako mlajši rod ne bo bolj značajen, bolj krščansk. Za nasprotnike pa je molil, da bi jim sv. Duh razsvetil pamet, da bi spoznali svojo zmoto in ostali v bodoče pošteni krščanski Slovenci. Zares prekrasen vzgled rodoljubnega moža! Bil je 50 let odbornik občine Pesniee in }e kot tak tudi umrl. Tudi je bil predsednik cerkvenega konkurenčnega odbora. Meseca maja ie začel nevarno bolehati. Dobil je srčno vodeniko. V bolezni je bil neizmerno potrpežljiv, ves udan v voljo božjo. V veliko tolažbo mu je bila pridna njegova žena, ki mu je tako lepo stregla, domači duhovniki, ki so ga skoraj vsak dan obiskali, in pridni sosedje, ki so ga radi prihajali tolažit. Sv. zakramente je dostikrat v svoji bolezni s posebno pobožnostjo prejel. Navadno je rekal: «Naj bo, kakor je božja volja!» V bolezni je imel vedno ovit sveti rožni venec okrog rok in ga je do zadnjega molil. Lepo je bilo njegovo življenje, lepa in vspodbudna je bila zato tudi njegova smrt. Mirno je v Gospodu zaspal dne 24. oktobra ob pol deseti uri predpoldne. Domači gospod kaplan še ga pride obiskat, pa ko opazi, da se smrt bliža, začne z domačimi moliti mrtvaške molitve in ko jih dokonča, vzdihne zadnjič bolnik in za vedno zatisne oči, ustnice pa mu obda prijeten smehljaj. Duša njegova pa je šla uživat obilnega plačila v nebesih. Pogreb njegov je bil dne 26. oktobra. Udeležba je bila velikanska, vsakdo še ga je hotel spremiti na zadnji poti. Vodili so ga preč. g. proSt ptujski, Jožef Flek v spremstvu peterih duhovnikov. V cerkvi so mu izpregovorili prekrasen pogrebni govor, tako da nobeno oko ni ostalo suho. Potem smo ga spremili na pokopališče. Domači pevski zbor mu je zapel ganljivo nagrobnieo, zvon njegov pa je bolj kot kedaj žalostno pel ta dan svojemu največjemu dobrotniku v zadnje 8lovo. Oče Weingerl sedaj že počiva v hladnem grobu. Bog je bil z njim vse dni njegovega življenja ter mu je dal dočakati visoko starost 85 let. Veliko je dobrega storil v svojem življenju Bogu v čast, ubogim v prid. Bog le daj, da bi duh Weingerlov vladal vedno v Jarenini in da bi njegovi rojaki nikdar ne pozabili njegovega krasnega vzgleda. Spomenik njegov pa naj krasijo v zlatih črkah besede nagrobnice, ki ga tako lepo označujejo: Bil Jezusu si srčno vdan Ljubezni svete ves užgan; Slovenski rod svoi Ijubil si Iskreno svoje žive dni. Lep6 si živel, srečno vmrl, Zat6 sladko počivaj zdaj, Pri Jezusu, Mariji tam Zasluženi uživaj raj! Ciriljev.