Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 ‘ Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO: 34135 Trst, Vdcolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 10.000 Letna inozemstvo .... » 15.000 Letna inozemstvo, USA dol. 18 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Wk Leto XXXI. - Štev. 13 (1546) Gorica - četrtek, 29. marca 1979 - Trst Posamezna številka Lir 200 Klic k poboijšanju Pred kongresom goriške Jezusov klic k pokori: »Čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju« je še vedno veljaven klic za vsakega kristjana, ki hoče tuzemsko življenje usmeriti v večnost. Po besedah sv. pisma je sedaj za nas čas odkupitve, čas milosti in božjega usmiljenja. Človek mora spoznati znamenja časov tudi za svoje notranje duhovno življenje. Tako z ene strani spozna in prizna svojo grešnost pred Bogom, z druge strani pa se spreobrne k Bogu. Ta spreobrnitev zahteva tudi spravo človeka z Bogom. Spreobrnjenje pomeni predvsem nravno spremembo človeka, ki nastane v posamezniku kot posledica delovanja božje milosti in njegovega sodelovanja z milostjo. Spreobrnjenje je odziv človeka na božji klic, odgovor na božjo ljubezen in božje usmiljenje. Človek po spreobrnjenju postane iz grešnika pravičen ter deležen božjega življenja. Poznamo tri načine spreobrnitve, pobolj-šanja, odpuščanja grehov ter sprave z Bogom. Prvi način je osebno spreobrnjenje, drugi način spokorno opravilo in tretji način zakrament sprave ali sv. spovedi. OSEBNO SPREOBRNJENJE Prvi način je osebno spreobrnjenje, ki obstaja v poboijšanju in novem ravnanju na zunaj, naznotraj pa v novi povezavi z Bogom. Ta način je najbližji vsakemu človeku in pogoj, da nadaljuje svojo pot spreobrnitve do zakramentalne odveze v Cerkvi. Greh je namreč, kakor vemo, zlo proti vsej Cerkvi, proti vsem njenim udom, ki hrepenijo po večji popolnosti in zedinjenju z Bogom. Greh škoduje najprej grešniku samemu, ker ga odteguje od večnega cilja, škoduje pa tudi Cerkvi, ker preprečuje, da bi se Cerkev pokazala kot znamenje med narodi in bi se na zunaj pokazala božja svetost Kristusovih izvoljencev. Zato vodi pot notranje spreobrnitve grešnika k spravi ne samo z Bogom, temveč tudi z drugimi ljudmi. Pogosto je pot k sočloveku težja kot pot k Bogu, a kljub temu se je ne smemo bati ali jo opuščati. Poboljšanje naj se kaže zlasti v novem načinu življenja. Prav pa je, da mu dodatno še razna spokorna dela, npr. post, zdr-Žek pri hrani in pijači, zdržek pri kajenju, odpoved plesu, zabavam, prizadevanje za Večjo strpnost v družini, za prijaznost do drugih, za potrpežljivost v bolezni in rasnih preizkušnjah, v pomoči drugim, v delitvi miloščine potrebnim posameznikom, slasti pa v korist revnih in zapuščenih ljudi, lačnih otrok, ter za potrebe Cerkve. Opravljanje teh del vpliva na naše poboljšanje in nas utrjuje v dobrem, obenem Pa z njimi zadoščujemo za zlo, ki smo ga z grehi povzročili. Tako rastemo v dobrem ter se pridružimo trpečemu Kristusu, ki se še vedno razodeva v svojih trpečih udih Cerkve. Po tej poti se nam odpustijo manjši grehi, toda za velike grehe je potrebna še zakramentalna spoved. SPOKORNO OPRAVILO V CERKVI Drugi način naše spreobrnitve je lahko tudi v obhajanju spokornega opravila v cerkvi, ko je zbrano cerkveno občestvo. Tako pri sv. maši, takoj v začetku pred obhajanjem svetega bogoslužja iskreno pridamo pred Bogom svojo grešnost in prosimo Boga za odpuščanje. Med spokorna opravila spada sedaj po Prenovljenem obredniku tudi skupna pri-Pfava na sveto spoved. Nikakor ne smemo kamenjati teh spokornih opravil z zakramentom sprave. Pri teh opravilih se grelnik pripravlja na notranje spreobrnjenje tn sl sam zaželi zakramentalne sprave kot Potrdila za svoje poboljšanje in odpuščanje grehov. Spokorna opravila pomagajo za vedno bol]ši sprejem zakrametna sprave in za Postopno razumevanje moralnih resnic. Med spokorna opravila lahko naštevamo Osebno pokoro, pobožno opravljanje kritega pota ln molitev žalostnega dela rožnega venca. ZAKRAMENT SV. SPOVEDI Tretji način sprave z Bogom doseže grešnik v zakramentu sv. spovedi. Na nevidni način doživi človek notranje spreobrnjenje: nebeški Oče sprejme izgubljenega sina ali izgubljeno hčer; Kristus vzame vernika v svoje varstvo in Sv. Duh ga posveti v nov tempelj svojega bivanja. Vernik je tako deležen božjega življenja, da postane kvas za duhovno rast drugih in znamenje posvečenja Cerkve, Jezusovega skrivnostnega telesa. ODLOČILNOST ZADNJE URE Jasno je, da se človek ne more zanašati na zadnjo uro, ker ne ve, kdaj pride in kako pride. Kristus pravi, da pride kakor tat, zato bodimo vedno pripravljeni. Drugi vatikanski cerkveni zbor uči, da postane vpričo smrti uganka človeškega bivanja najtežja. Človeka mučijo ne le bolečine in napredujoči razkroj telesnih sil, ampak tudi, in to še bolj, strah pred večnim uničenjem. Človek pa ima v sebi začetek večnosti, v veri spoznava, da ga je Bog ustvaril za blaženi cilj onkraj groba. Še več, da bo veren človek deležen Kristusove zmage nad grehom in smrtjo ter njegovega veličastnega vstajenja. Na vse to pa se mora človek pripraviti že v tuzemskem življenju. Sedaj je čast milosti, vzklika starozavezni prerok. »Iščite Gospoda, dokler ga je mogoče najti, kličite ga, dokler je blizu! Naj zapusti brezbožnež svojo pot in hudobnež svoje misli. Naj se vrne h Gospodu, in se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ker obilno odpušča.« Prerok Izaija ne govori samo o božjem pozivu k spravi, temveč tudi o neskončnem božjem usmiljenju. Bog odpušča, če se človek kesa in prizna svoj greh, čeprav je ta greh še tako velik: »Pridite, pravdajmo se, govori Gospod, če so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg; če so rdeči kot baker, bodo beli kakor volna.« Tudi Jezus poudarja v svojem evharističnem govoru: »Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel.« Torej sprejme vsakogar, če se z vero nanj obme. Desnemu razbojniku je na križu obljubil raj, ker mu je izpovedal vero. V zadnjih trenutkih življenja se Bog v svoji veliki ljubezni lahko še skloni k človeku. Toda tudi v tem primeru mora človek sodelovati z milostjo. Brez te milosti sprave pa ni moč doseči večnega življenja. Zato se odprimo božji milosti. Pomagala nam bo k prerojenju in nam v odločilnem trenutku prehoda v onstranstvo omogočila, da bomo z apostolom Janezom mogli vzklikniti: Pridi, Gospod Jezus! DR. JOŽE MARKUŽA Slovenske skupnosti Določeni trenutki naše zamejske narodno politične stvarnosti kažejo na potrebo po osvetlitvi. Gre za razne volivne odločitve (te bodo v kratkem spet na dnevnem redu), za mejne situacije ob nastanku in preobrazbi določenih političnih formacij. Gre pa tudi za vsakodnevno politično stvarnost, ki se javlja v delovanju posameznih političnih skupin ali strank. In to velja v polni meri tudi za stranko slovenske manjšine v Italiji, za Slovensko skupnost. To še posebej ob njenem kongresu, ki pomeni predvsem preverjanje opravljenega dela in določitev smernic za bližnjo bodočnost. Ce tu pišemo o notranjem organizacij sko-političnem delu neke stranke, je to predvsem ne toliko zaradi strankarskega značaja in vloge, ki jo tudi SSk kot taka ima, pač pa zaradi dejstva, da je v našem času in prostoru slovenska stranka v Italiji edino tako telo te vrste. Zato ne gledamo nanjo v kaki »partijski« luči ali pod vidikom ozkega strankarstva, ki ga Slovenska skupnost niti nima in ga ne more imeti. Naše zanimanje zanjo izvira čisto preprosto iz dejstva, da v njej vidimo tisto edino silo, ki zmore v današnji stvarnosti delovati v korist celotne slovenske manjšine tako kot zahtevata čas in razmere, v katerih živimo. POGLED NAZAJ Pretekla so štiri leta, odkar se je po nekdanji SDZ ustanovila v Gorici Slovenska skupnost (SSk). Po ustanovnem občnem zboru leta 1975 smo imeli leta 1977 prvi redni pokrajinski kongres stranke. V tem času se je SSk pridno oprijela za delo in zaorala v ledino našega narodnega udejstvovanja. Morala se je soočati z vsakovrstnimi problemi ter nalogami. Poleg reorganizacije in notranjega dela (ustanovitev sekcij, poživitev delovanja, nabiranje članstva itd.) je morala mlada Slovenska skupnost delovati predvsem navzven. Delo v upravnih in izvoljenih telesih, sodelovanje s strankami, pogajanja in razgovori — vse to je nujno, rekli bi lahko vsakodnevno delo neke politične stranke. Dodati pa je treba še vse kaj več: tu predvsem mislimo na volivne nastope. Že po nekaj mesecih svoje ustanovitve na Goriškem je morala trdo prijeti za delo pri občinskih in pokrajinskih volitvah. Na slednjih je sicer doživela prvo razočaranje, ko je izgubila mesto v pokrajinskem svetu. Malo kasneje se je skupno s tržaško SSk oblikovala v deželno politično stranko po prvem deželnem kongresu v Devinu. Sledile so prve skupne volitve, ko je SSk po celi deželi nastopila na volitvah za parlament in se kljub ostri nasprotni propagandi lepo uveljavila s skoraj deset tisoč glasovi od Trsta prek Gorice in cele videmske ter pordenonske pokrajine do Belluna. Leto 1978 je bilo odločilno vo-livno leto, ko je SSk ponovno izvolila svoje predstavnike v deželni svet in tudi v goriški pokrajinski svet, kjer je na glasovih še veliko pridobila. Vse to je Slovenska skupnost morala opraviti v par letih svojega obstoja. Med tem je v Gorici pripravila proslavo tridesetletnice samostojnega slovenskega političnega nastopanja, ustanovila je mladinsko sekcijo, dejansko je organizirala manjšinsko srečanje v Attemsovi palači in s tem položila temelje za sodelovanje narodnih manjšin v Italiji v evropski razsežnosti. Slovenska skupnost je vedno te- Smrt voditelja republikancev • Kardinal Rugambwa je v glavnem mestu vzhodnoafriške države Tanzanija v Dar es Salamu odprl novo duhovsko semenišče. Tako je sedaj v Tanzaniji za 25 škofij pet semenišč, kjer se oblikuje domača duhovščina. Andreotti to pot res ni imel sreče. Komaj je sestavil novo tristrankarsko vlado, že je smrt to vlado v temeljih omajala. Na posledicah možganske kapi je v ponedeljek 26. marca v zgodnjih jutranjih urah umrl voditelj republikanske stranke Ugo La Malfa, star 76 let. V prvi Andreottijevi vladi je bil podpredsednik in minister za proračun. Ni še znano, s kom ga bo Andreotti nasledil. Pogreb je -bil preteklo sredo 28. marca v Rimu. La Malfa je bil ateist in je to rad žila za plodne stike s predstavništvom koroških Slovencev in pri tem odločno sodelovala v deželnem okviru pri obisku Narodnega sveta koroških Slovencev tako na Koroškem kot pri nas. Obenem je veliko prispevala za vzpostavitev stvarnih stikov z matično domovino, posebej v goriškem obmejnem prostoru. To KORAK NAPREJ je bilo le nekaj bežnih Nova Andreottljeva vlada skupaj s predsednikom republike Pertinijem (v sredi ob ministrici Anselml) takoj po zaprisegi. Nekaj dni nato pa je na posledicah možganske kapi umrl podpredsednik vlade Ugo La Malfa poudarjal. Zato je imel pogreb izrazito civilen značaj. Svojcem tudi ni bilo všeč, da je nuncij Carbone, ko je pristopil k mrtvaškemu odru, blagoslovil pokojnikovo truplo. La Malfov sin Giorgio je nato izjavil, da družina ceni izraz spoštovanja, ne pa tega dejanja. Papež Janez Pavel II. js svoje sožalje poslal predsedniku države Pertiniju in dejal, da moli za pokojnika. Ugo La Malfa je bil močna politična osebnost, zelo izveden zlasti v finančnih in gospodarskih vprašanjih. Vse življenje je bil odločen protifašist. Najprej je pripadal stranki »Partito d’Azione«, od leta 1946 pa je bil član republikanske stranke. Dolgo vrsto let je bil njen glavni tajnik, nato pa do smrti njen predsednik. Že leta 1945 je prvič postal minister, kar se je kasneje večkrat ponovilo. Za poslanca je bil izvoljen osemkrat, zadnjič leta 1976. Morda največji vzpon na svoji politični poti je doživel 22. februarja letos, ko ga je Pertini poveril s sestavo nove vlade. Vendar v poskusu ni uspel. Nato ga je Pertini naprosil, naj bi prevzel mesto podpredsednika v peti Andreottijevi vladi in La Malfa je Pertiniju, na katerega ga je vezalo globoko prijateljstvo, ustregel. Zato je La Malfova smrt za Andreottija hud udarec. Pokojni politik je bil edini, ki je dajal novi vladi kolikor toliko veljave in političnega ugleda. Trenutno ga v tem nihče ne more nadomestiti. Lani Moro, letos še La Malfa; Italija postaja tako vedno bolj igračka v rokah politikantov, ki ne iščejo koristi ljudstva, ampak zgolj svojo uveljavitev. omemb važnejših mejnikov dela iz vrst Slovenske skupnosti. Nismo seveda posebej naštevali vsega delovanja naših izvoljenih predstavnikov v posameznih izvoljenih svetih. Podčrtamo naj le, da prav svetovalci SSk na vseh ravneh vedno nastopajo za naše pravične in upravičene zahteve, za dosego globalne zaščite, za obrambo naše zemlje. Zadnje leto karakterizirajo še zlasti velike akcije za dosego globalne zaščite Slovencev v Italiji, saj čakamo na uresničitev 6. člena republiške ustave že dobrih trideset let! Naša stranka je po svojih predstavnikih v vseh forumih (direktno še posebej po članu rimske komisije) vedno prispe- (nadaljevanje na 2. strani) Občinske volitve na Koroškem V nedeljo 25. marca so ivolili po občinah na avstrijskem Koroškem. Poleg glavnih strank, socialistične, ljudske in manjšinske svobodnjaške, so nastopile tudi samostojne slovenske liste in sicer v 23 občinah južne Koroške. V deželnem merilu je najbolj opazen napredek socialistične stranke, saj je zbrala 49,9 odst. glasov po koroških občinah. Ljudska stranka je sicer napredovala za 1,1 odst. tj. na 30,6 odst. glasov, toda ta porast se nanaša le na Celovec, kjer si je na prejšnjih 16 občinskih mest pridobila še 5 in jih sedaj ima nekako kot socialisti tj. 21. Slabo se je odrezala svobodnjaška stranka. Izgubila je 3,8 odst. glasov in jih ima sedaj po občinah v deželnem merilu 10,3 odstotke. Najslabše pa so koroške občinske volitve izpadle za komunistično stranko, saj je od skupnih 26 mest po občinah izgubila polovico. Slovenske samostojne liste pa so spet zabeležile precejšen uspeh. Medtem ko so pred petimi leti dobile skupno 3.908 glasov, so jih sedaj v še dodatnih štirih občinah prejele še 560. S tem se je število samostojnih slovenskih odbornikov povečalo od prejšnjih 40 na 44 sedanjih. Seveda je del slovenskih glasov tudi tokrat šel k socialistični stranki, npr. v Bil-čovsu, kjer je za župana znani veljak Han-zi Ogris. Prav tako tudi v Selah, kjer je do pred kakim letom županoval ugledni slovenski socialist Herman Velik. Mnogi slovenski ljudje, ki so si ustvarili v tujih strankah svojo življenjsko kariero, se ji seveda ne morejo odreči čez noč. In dokler privabijo kaj slovenskih glasov, jih tuje stranke še vedno podpirajo. Korošci so pač pogrešili, da se že v poivojnih letih niso odločili za samostojno nastopanje in so vedno zaupali »velikim« strankam in ideologiji. Toda tudi po tridesetih letih utapljanja v tujih političnih organizacijah je vendarle geslo o zaupanju v lastno moč začelo prinašati svoje sadove. Nauk, ki kaže, da se mora slovenski človek opirati predvsem na lastne moči in tudi v političnem življenju, zato da je lahko enakopraven sogovornik, partner drugim silam. Škofijski in župnijski sveti KAREL MAUSER Tržaški g. škof je v svojem postnem pismu nakazal nekaj smernic, ki se jih je treba držati, da bo imelo naše delo zaželene uspehe pri gradnji naše cerkvene skupnosti. Po njegovem mnenju bi se moralo naše prizadevanje osredotočiti na tri področja in sicer: evangelizacijo, soudeležbo v Cerkvi in človeško solidarnost. O evangelizaciji sem kratko že spregovoril. To pot bi rad podal nekaj misli o soudeležbi v Cerkvi, to je o sodelovanju laikov in duhovnikov pri gradnji cerkvene skupnosti. Škof Bellomi meni, da je treba priskočiti na pomoč družini, pomagati ji do pravega čutenja s Cerkvijo, pri socialnem delu v šoli in v mestni četrti, v odprtosti do vseh družin, zlasti do tistih, ki živijo v težkih razmerah. Pravo dušnopastirsko skrb za družino je mogoče uresničiti samo v župniji in po župniji. Zato je prav župnija tisti kraj ali tista skupnost, kjer naj pride do prava soudeležbe duhovnikov in laikov pri delu v dušnem pastirstvu. Škofijsko zborovanje v decembru lani je pokazalo, da so načini za dosego tega cilja številni, da sta pa dva načina, ki zagotavljata posebno učinkovitost. G. škof pravi, da je prvi način dan po župnijskih svetih, drugi pa po Katoliški akciji. NEMOČ CERKVE BREZ SODELOVANJA LAIKOV Aktivno sodelovanje laikov v Cerkvi ni nekaj novega. Dobro vemo, kako Apostolska dela pripovedujejo o laikih, tj. o ne-duhovnikih, ki so z vso vnemo oznanjali Kristusa. Pozneje je med kristjani ta apostolska vnema ponehala. Počasi je prišlo do tega, da je laik v Cerkvi onemel. Zdelo se je, da so za Cerkev odgovorni samo papež, škofje in duhovniki. Bila je zelo poudarjena razlika med poslanstvom hierarhije, tj. papeža in škofov, ki naj bi učili in vodili, in poslanstvom laikov, ki naj bi poslušali in ubogali. Govorilo se je kvečjemu o sodelovanju laikov pri hierarhičnem apostolatu, kakor so včasih razumeli Katoliško akcijo. Zadnji koncil je pa tu prinesel marsikatero novost. Poudaril je seveda bistveno razliko med posvečenimi pastirji, kakor so škofje in duhovniki. Prav tako pa je poudaril, da je vsa Cerkev, vse božje ljudstvo In vsak krščeni, v kolikor je deležen Kristusovega življenja, deležen tudi njegove trojne službe: duhovniške, učiteljske In vodstvene. V Kristusu in Cerkvi ni nobene neenakosti, čeprav so nekateri po Kristusovi volji postavljeni drugim za učitelje, oskrbnike božjih skrivnosti in pastirje, vendar pa med vsemi vlada enakost glede dostojanstva in glede dejavnosti, ki je skupna vsem vernikom v graditvi Kristusovega skrivnostnega telesa. Razlikovanje namreč, ki ga je Gospod postavil med posvečenimi služabniki in ostalim božjim ljudstvom, vključuje povezanost; saj so pastirji In drugi verniki, kolikor drug drugega potrebujejo, med seboj v tesni zvezi. Koncilski dokument takole pravi: Pastirji naj si po Kristusovem zgledu medsebojno služijo in naj služijo drugim vernikom, tl pa naj pastirjem in učiteljem radi nudijo svoje sodelovanje. Tako vsi pričujejo za čudovito edinost v Kristusovem telesu. Posvečeni pastirji, nadaljuje koncil, naj priznavajo in pospešujejo dostojanstvo laikov in njihovo odgovornost v Cerkvi. Radi naj uporabljajo njihov nasvet, z zaupanjem naj jim izročajo naloge v službi Cerkve In naj jim pustijo svobodo in področje dejavnosti, vlivajo naj jim celo poguma, da se lotevajo del tudi na lastno pobudo. Z očetovsko ljubeznijo in pazljivostjo naj gledajo na pobude, prošnje in želje, ki jih predlože laiki. Iz teh zaupnih odnosov med laiki in pastirji je treba pričakovati mnogo dobrega za Cerkev: tako se namreč v laikih krepi čut za lastno odgovornost, pospešuje se vesela dejavnost In laže se sile laikov pridružijo delu pastirjev. Ti pa si morejo, podprti z izkustvom laikov, ustvarjati jasnejše in primernejše sodbe tako v duhovnih kakor v časnih rečeh. Na ta način more celotna Cerkev, okrepljena s silami svojih udov, učinkoviteje izpolnjevati svoje poslanstvo za življenje sveta. Koncil še posebej omenja ustanove, ki jih je Cerkev za to določila, da laiki resnicoljubno, pogumno, modro, s spoštovanjem in ljubeznijo povedo svoje mnenje o tistih stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve. In katere so te ustanove? Za sodelovanje laikov sta določeni predvsem dve: prva Je škofijski pastoralni svet, druga pa župnijski pastoralni svet. DVE VAŽNI USTANOVI Če so se zdeli škofijski in župnijski pastoralni sveti v začetku bolj obrobnega značaja, jih ima sedaj Cerkev za zelo važno mesto, kjer naj prihaja do dialoga in soodgovornosti vsega božjega ljudstva pri izvrševanju poslanstva Cerkve. Vse božje ljudstvo je aktivni in odgovorni nosilec poslanstva Cerkve, zato v škofijskem pastoralnem svetu izraža škofijsko skupnost okrog skupnega pastirja. Prav tako je vsa župnija aktivni in odgovorni nosilec poslanstva Cerkve. Župnik se pa ne more mesec za mesecem istočasno dogovarjati z vsemi verniki, kako bodo oznanjevali božjo besedo, ljudi posvečevali in vodili v božje kraljestvo. Dogovarja se s tistimi, ki predstavljajo občestvo, z zastopniki občestva, ki so novi koncilski organizem v župniji, to je župnijski svet. POLOŽAJ V TRŽAŠKI ŠKOFIJI Nadškof Santin je kmalu po koncilu postavil škofijski pastoralni svet. Štel je 60 članov, med katerimi je bilo 12 Slovencev. V začetku je kar dobro šlo. Svet je celo pripravil pastoralni načrt, ki pa je zbudil precej nezadovoljstva, ker niso bile upoštevane posebne potrebe slovenskih vernikov. Ta načrt je praktično ostal na papirju, ker je škofijski svet le posvetovalni organ, ne pa izvršni. Po treh dobrih letih je prišlo do novega sveta; člani so bili povečini izvoljeni po župnijah in organizacijah. A z novim škofijskim svetom delo kar ni šlo več od rok. Nismo našli prave poti, še posebno ne ker je med tem časom prevzel vodstvo škofije apostolski administrator in nato še novi škof. In pri teh nerešenih vprašanjih se je delo zataknilo ter zastalo. To še bolj, ker je bilo v pripravi škofijsko zborovanje. Slovenci smo takoj začutili potrebo, da sami ustanovimo svoj svet, saj imamo številne zadeve in vprašanja, ki se ne dajo in znajo rešiti pri skupnem škofijskem delu. Kljub nezaupanju in tudi nasprotovanju smo prišli do medžupnijskega svčta, ki pa žal ni izzval pričakovanega zanimanja. Ni prišlo do zaželenega in potrebnega sodelovanja. Naši ljudje se namreč radi umikajo še tako skromnim odgovornostim v Cerkvi in v cerkvenem življenju. Zelo se bojijo, kaj bodo rekli drugi, ali pa pričakujejo, da bodo ti drugi opravili naše delo. Jasno je, da se s tem dejstvom in takimi zaključki ne moremo zadovoljiti. Nekaj bo treba le ukreniti. V preteklosti so se naši verni ljudje zadovoljili s skrbjo za svojo dušo — Reši svojo dušo! —, a danes to več ne zadostuje. In skrb za svojega brata? Ali te to nič ne zanima? Kako je torej z župnijskimi sveti? So bili ustanovljeni po vseh župnijah? Delujejo? Kako je v mešanih župnijah, zlasti v Trstu? Skupaj z italijanskimi verniki, ali sami? To so nekatera vprašanja, za katera še vedno iščemo odgovora. Zadovoljiv odgovor bi kaj kmalu našli, če bi duhovniki iahko računali na večjo zavest soodgovornosti pri naših vernikih in na večjo pripravljenost za pomoč pri delu v župniji. DR. LOJZE ŠKERL TEBIM 00 TEOM ■ Tridesetletno vojno stanje med Egiptom in Izraelom se je v ponedeljek 26. marca zaključilo s podpisom mirovne pogodbe med Izraelom in Egiptom v Wash-ingtonu. Pogodbo sta podpisala za Izrael predsednik vlade Begin, za Egipt Sadat, kot priča pa predsednik ZDA Carter. Arabske države so na pogodbo odgovorile z grožnjami zahodni Evropi, zlasti Vel. Britaniji in Zah. Nemčiji, na arabskih ozemljih, zasedenih od Izraelcev, so pa voditelji oklicali dan žalovanja in razglasili splošno stavko. ■ V Avstriji so bile preteklo nedeljo občinske volitve na Koroškem ter deželno-zborske na Salzburškem in na Spodnjem Avstrijskem. Povsod so socialisti na glasovih pridobili. O volitvah na Koroškem poročamo na drugem mestu. Na Salzburškem je Ljudska stranka izgubila en sedež, a ohranila večino; na Nižjem Avstrijskem so socialisti napredovali za dve mesti in imajo sedaj 27 sedežev, Ljudska stranka pa 29. Vse kaže, da se socialistom letošnjih državnozborskih (volitev, ki bodo v maju, ni treba bati. ■ Val nasilja se je v Italiji pretekli teden nadaljeval. V Rimu je bil ubit 51-letni časnikar in urednik revije »Osservatore politico« Mino Pecorelli. Odgovornost za umor si je prisvojil »Nuovo nucleo anar-chici«. V Cuneu je postal žrtev atentata industrijec Attilio Dutto. Atentat naj bi bile izvedle rdeče brigade. V Padovi pa so trije neznanci surovo pretepli 48-letnega profesorja tamkajšnje univerze Odona Longa. Povzročili so mu zlom roke in doživel je hud možganski pretres. Prof. Lon-go je aktiven član komunistične partije; ni čuda, da mu je tudi glavni tajnik PCI Berlinguer poslal solidarnostni telegram. ■ Zaradi domnevnih nepravilnosti pri finansiranju nekaterih družb petrokemij ske-ga koncerna SIR se je znašel v zaporu podravnatelj zavoda Banca dltalia, Mario Sarcinelli, guverner iste banke Paolo Baffi pa je prejel sodni poziv. Aretacija je naravno izzvala val reakcij v italijanskem bančnem in političnem svetu. H Janez Pavel II. je v Vatikanu sprejel voditelje judovskih organizacij iz ZDA, Latinske Amerike, Evrope in Izraela. Papež Poljak je tragedijo judovskega ljudstva med zadnjo svetovno vojno od blizu doživljal. Leta 1939 je bilo na Poljskem 3.200.000 Judov; ob koncu vojne jih ni bilo niti sto tisoč. Vsi ostali so končali v zloglasnih nacističnih taboriščih. Papež je v govoru poudaril, kako blizu smo si kristjani in Judje. Drug drugemu moramo pomagati, da se bomo poznali in se razumeli. ■ Pred 20 leti je malteški viteški red na prošnjo sedaj odstavljenega perzijskega šaha in na priporočilo papeža Janeza XXIII. ustanovil v perzijskem glavnem mestu Teheranu bolnišnico z imenom »Fa-timska Gospa«. Bolnišnica je imela 160 postelj. Ko je ob zadnjih dogodkih iransko zunanje ministrstvo opozorilo vodstvo bolnišnice, da ne more zagotoviti osebne varnosti nobeni osebi v tej ustanovi, je malteški red ukinil bolnišnico ter odpoklical 27 zdravnikov ter bolniške sestre. Zemlja sem in večnost NOVICE IZ SLOVENIJE Ljubljana prehitela Trst Po zadnjih številkah je Ljubljana presegla 300.000 prebivalcev in tako prehitela Trst; mesto, ki je zaradi svojega nacionalizma in šovinizma obtičalo po zadnji vojni v nekakšnem ozemeljskem žepu in docela izgubilo svojo nekdanjo vlogo izhodišča za Srednjo Evropo. Večje število prebivalcev seveda še ni samo po sebi znak razvoja nekega mesta. Ljubljani manjka predvsem mednarodna vloga. Je brez tujih konzulatov (razen avstrijskega), v čemer je mnogo na slabšem kot pred zadnjo vojno. Nasproti temu pa ima Trst še vedno precej tujin konzulatov (Avstrija, Belgija, Brazilija, Danska, Salvador, Francija, Gabon, Zah Nemčija, Vel. Britanija, Grčija, Guatemala, Honduras, Jugoslavija, Libanon, Malta, Norveška, Nizozemska, Portugalska, San Marino, Senegal, ZDA, Južna Afrika, švedska, Švica, Turčija)., Težavna pot kaset beneških pesmi v Ljubljani Na straneh ljubljanskega »Dela« so bralci kritično ocenili ravnanje oddelka Produkcija kaset in plošč pri RTV Ljubljana, posebno pa še neustrezna pojasnila odgovornega urednika tega oddelka Dušana Velikavrha, češ da sta bili kaseti »Beneška Slovenija - včeraj« in »Beneška Slovenija -danes« povsod v Sloveniji na razpolago. V resnici pa jih ni bilo. Iz kritik in odgovorov je mogoče posneti, da naj bi po mnenju odgovornih pri omenjenem oddelku RTV Ljubljana ne bile dovolj »komercialne«. Zato jih je ta oddelek izdal le v nakladi 1.000 primerkov. Sicer je že stara pesem, da v Ljubljani vse, kar je ljudskega slovenskega, menda ne vleče, se ne prodaja z uspehom. V resnici pa gre za odtujenost odgovornih ljudi slovenski ljudski in umetnostni kulturi. Zakaj tudi tuje kasete, s posnetki svetovno znanih pevcev in vseh mogočih zahodnih »produkcij« v slovenskem prostoru ne gredo v prodajo kar same od sebe, ampak šele potem, ko so prek reklame na radiu in posebno na televiziji slovenski javnosti vsilili primeren okus. če bi torej RTV Ljubljana imela kaj čuta in uporabila svoj »komercialni« propagandni stroj tudi za prodajo kaset beneške al,i koroške in sploh slovenske ljudske pesmi, bi uspeh gotovo ne izostal. Spet nov primer liberalnega in malomeščanskega ravnanja in duha, ki se je v Sloveniji razbohotil po zatonu socialističnega realizma; bolna zagledanost v tujstvo, cenena mednarodnost in puhlo svetovljanstvo, preziranje slovenskega duhovnega in kulturnega izročila. Duh samoupravljanja, ki nedvomno vsebuje tudi smisel slovenske kulturne samobitnosti, ne pa tujskega posnemanja, očitno na to področje še ni prodrl. Kot svojo 102. publikacijo je Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu ob prvi obletnici pesnikove smrti izdala gornjo knjigo. Kot 102. publikacijo... Ozrem se v stekleno knjižne omaro pred seboj in štejem: 1, 2, 3, 4... 10... 20... 40... 80... 100... 102. Tako dolga vrsta. Ali je to mogoče? Saj je to že knjižnica! Ko je bil Mauser prvič tiskan v dijaškem listu »Mentor« 1938 in je dobil celo honorar ter je bil od urednika dr. Lovrenčiča povabljen na dom, se je pozneje izrazil tako: »Moja sreča je bila tolikšna, da je nisem imel kam deti. S tem hipom je bila odločena moja pot.« Pot pisatelja in pesnika in Slovenca — in zato seveda težka pot do groba v tujini po dvojnem krivičnem izgonu iz domače dežele. Iz posmrtne pietete do pokojnega je bilo mogoče z darovi prijateljev, ki so jih prispevali ob pesnikovem pogrebu namesto venca na grob izdati to odlično knjigo ob prvi obletnici pesnikove smrti kot naj lepši šopek na njegov grob. Gorše je upodobil Mauserja v glini. Ko je Mauser videl svoj kip, je vzkliknil: »Še nikoli se nisem tako zavedel, da sem zemlja, kakor ob pogledu nase, upodobljenega v glini.« Občudoval je lepoto kipa — saj je imel posluh za vso umetnost — še bolj pa je bii presunjen od pregloboke resnice: Prah si. Ali ga je ta zavest strla? Ne — ker človek ni samo glina, prst, zemlja, je tudi duh, še več, večni duh, seveda v smislu bodočnosti: premica z enim neomejenim koncem. O tem nam govori ta zbirka: človek duh in prah. Knjiga ima naslov »Zemlja sem in večnost« — kakor VIII. poglavje v knjigi. Zemlja sem in večnost. Iz tega kroga se ne uteče. Monizem; materialni ali duhovni ne bo človeka ne razložil ne odrešil. Vsako tako prizadevanje je nesrečno otepanje z neodstranljivimi sencami. Zato prisluhnimo pisatelju in pesniku Mau-serju, kako rešuje svoj problem, svoj in naš: vsak človek je zemlja in večnost, če se zaveda ali ne, če hoče ali noče. Mauser se je zavedal teh neizbežnosti in jim je skušal dati konkretno pesniško obliko, s pesniško besedo je izrazil, kar je čutil in mislil. Tako je ta knjižica ali knjiga nekak Vademecum za človeka XX. stoletja, ko se po strašnih katastrofah počasi bliža osnovnemu vprašanju: Kaj je človek? Pred več desetletji so pravili: XX, stoletje — stoletje otroka. Zdaj se to spoznanje zgošču-je v obliko: stoletje človeka, človeške osebe in njenih neodtujljivih pravic, če naj bo človek — človek, ne robot ali žival ali suženj ali samo snovni vijak v nekem stroju, pa tudi ne ponesrečen Nietzschejev nadčlovek, ki je padel v blaznega podčloveka, ko je pogazil vse moralne meje, prosil bogove blaznosti, učil trdoto, krutost: kar pada, suni, kar je šibko zdrobi, bratje, bodite trdi, usmiljenje je krepost šibkih itd. Nadčlovek je postal polčlovek, ležal brez razuma deset let na postelji, švigal s srepimi in morda slepimi očmi, kričal ob menjavi vremena, reševala ga je od njega zaničevana krepost: usmiljenje njegove matere in sestre, ki ga edini do smrti nista zapustili. Ubogi nadčlovek in njegovi nauki, ki jih nekateri še po katastrofi druge svetovne vojne — v kateri se je odlikoval nadčlovek Adolf Hitler,