RAZPRAVE  IN  ČLANKI
Horst Dippong UDK 811.163.6'367.626
Univerza v Hamburgu
Tehnika oziralne zveze in oziralni zaimki
Menim, da naj bi vsaka skladenjska teorija, tudi zgolj opisna, morala razložiti, zakaj se besede nahajajo v nekem redu, zakaj imamo besedilo in ne samo besed ter zakaj razumemo besedilo.
Moj odgovor bi bil, da so besede povezane s pomočjo vezniških tehnik. Zato, ker uporabljam nekatere pojme drugače, kot jih razume slovenska jezikoslovna tradicija, bi rad na začetku na kratko razložil paradigmatične osnove, iz katerih izhajam.
Skladenjski model, ki ga v nadaljevanju na kratko predstavljam, je nastal kot raziskovalni projekt v slavističnem seminarju Univerze v Hamburgu pod vodstvom Volkmarja Lehmanna ob sodelovanju avtorja prispevka v letih 1994-1997. Naloga projekta je bila razviti tehniko skladenjskega opisa, ki bi jo lahko uporabljali tudi na osnovni stopnji pouka tujega jezika, v našem primeru Nemcev, ki se učijo ruščino.' Našemu modelu je najbližji model Smisel Tekst (MST) Igorja Mel'čuka. Od njega se razlikuje predvsem po tem, da naš model teži k večji preprostosti. V smislu razlikovanja med opisno (descriptive) in razlagalno (explanatory) adekvatnostjo, ki ju je uvedel Chomsky, se naš model omejuje samo na opisno. Z njim opisujemo površino stavkov. Kadar želimo pogledati globlje, se naslonimo na druge modele, kot so formalizem generativne slovnice ali Mel'čukov MST. Za najsplošnejše izhodišče mi služi trditev, daje človeški jezik v smislu pojma language Saussurja ali language competence Chomskega sestavljen iz dveh komponent: celote kognitivnih konceptov o stvarnosti in zvez med njimi, tj. leksike I, ter celote tehnik, s pomočjo katerih nastajajo kompleksnejši kognitivni koncepti. Ti dve komponenti se v jeziku v smislu Saussurjevega pojma langue uresničujeta kot besednjak (leksika II) in skladnja. Drugi jezikovni podsistemi, kot npr. oblikoslovje, imajo zgolj sekundami značaj za širitev možnosti besednjaka in/ali skladnje. Posledica tega je, da so, če opredelimo status besede kot enoto besednjaka, bistvenega pomena (a) semantične lastnosti, (b) (mogoči) položaji besede v stavku (npr. stavčni členi), (c) preostale skladenjske funkcije besede ter šele na zadnjem mestu (d) morfološke oznake besede (npr. tip sklanjatve).
Za samo teoretično izhodišče skladenjskega modela pa mi služi trditev, da je skladnja (predvsem) »skladanje« avtosemantičnih besednih oblik. Dve obliki sta povezani pod pogojem, da ima vsaj ena od njiju sposobnost, da si podredi obliko druge besede (tj. podreditve) ali pa samo sebe podredi drugi obliki (tj. samopodreditve). Kot opisni skladenjski model predstavlja ta model različico
Prispevek je nastal na pobudo lektorice Simone Kranjc med XXXIV. SSJLK (1998). Za njen pouk bi se ji na tem mestu rad zahvalil. Prav tako se zahvaljujem prof. Eriki Kržišnik ter ostalim udeležencem jezikoslovnega simpozija za kritične pripombe. Zahvala velja tudi Eckhardu Grothu in Moniki Pemič z Univerze v Hamburgu za njune pripombe v razširjeni verziji, Moniki Pemič tudi za pomoč pri prevodu prispevka v slovenščino.
'   Natančneje glej Lehmann, Dippong, 1998.
265 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45,1999/2000, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
odvisnostne skladnje (dependency syntax). Obe sposobnosti besed 'tako podreditev kot samopodreditev' sta odvisni od praznega mesta v leksikalnem opisu besede.
Obstoj praznih mest je pogoj za povezavo dveh besed med seboj. Prazno mesto besed kot enoto besednjaka imenujemo spremenljivka x besede a, v izvajanju označimo z a (x), konkretno obliko b tega X (uresničevanje v stavku) pa z a (x ] x = b). Spremenljivka besede ima vedno semantično vlogo.^ Odgovorna je za povezave, vendar sama po sebi nima lastne smeri povezave (podreditev i ali samopodreditev t). Hierarhično višjo obliko-* imenujemo glavo zveze (angl. head), drugi del pa argument (angl. argument ali modifier). To pomeni, da se spremenljivka v stavku lahko uresničuje kot argument (primer I) ali pa glava (primer 11)" povezave.
Ta vezniška tehnika — leksikalna tehnika — je najpomembnejša, ne pa tudi edina. Obstaja položaj, ko obe besedi nimata spremenljivk za izražanje semantične vloge ah pa je 'a' beseda brez nje in 'b' poved. S tem se bom ukvarjal v nadaljevanju.^
1 Oziralna tehnika in druge tehnike tvorjenja povedi
Imamo dve tehniki, ki se ju lahko uporablja poljubno, in sicer a) leksikalno ter b) konjunkcionalno in prepozicionalno.
V leksikalni tehniki ima beseda ali besedna oblika (n. Wortform, r. slovoforma) spremenljivke, npr. brati (x, y); Churchillov (x), ljubiti (x, y); x in y sta spremenljivki leksemov brati, Churchillov oz. ljubiti. Uresničevanje teh spremenljivk kot konkretnih (besednih) argumentov ali glav v konkretnih stavkih je skladenjsko povezano s konkretnimi besednimi oblikami brati: sem bral, Churchillov: Churchillovo, ljubiti: ljubi itn. Primera:
(1) Tone^ je bral Churchillovo avtobiografijo^
(2) TonCj je bral, (da) Romeo Ijubi^ Julijo
lahko grafično prikažemo:*
Ta vloga se v strokovni literaturi različno označuje. Eden izmed prvih, ki so jo opisali, je bil Charles Fillmore, imenoval jo je globinski sklon (deep case).
^ V našem modelu lahko kot najvišji stavčni člen nastopa samo povedek. Osebek ali natančneje besedna oblika, iz katere je sestavljen osebek, je podrejen povedku oziroma besedni obliki, iz katere je sestavljen. V primeru Študentka bere opišemo bere kot bere (x/x = študentka). Prilastek ali natančneje besedna oblika, iz katere je sestavljen, je povezan s samostalnikom. V primeru mlada študentka (bere) opišemo mlada kot mlada (x I x = študentka). Zato ker je študentka povezana z bere, mlada pa ne, je študentka višja oblika kot mlada in povezava med študentka in mlada se pokaže kot samopodreditev besede mlada. S črkami x, y, z so poimenovane spremenljivke.
To je običajen položaj pri pridevnikih in prislovih.
^   Seveda obstajajo še drugi skladenjski pojavi, kot je npr. priredje, ki ga tu ne bom obravnaval.
* »avtobiografijoybratj & xchurchiiiovo« beri: »besedna oblika avtobiografijo uresničuje y-spremenljivko besede brati in istočasno (»&«) x-spremenljivko besedne oblike Churchillovo« ali: »besedna oblika avtobiografijo je y-argument besede brati in istočasno (»&«) x-glava besedne oblike Churchillovo«.
266
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45,1999/2000, št. 7-«
RAZPRAVE   IN   C L A N K
V zgornjih primerih so vse zveze med besednimi oblikami leksikalne. V tem preprostem skladenjskem modelu smer povezave — katera beseda povezuje (podredno ali samopodredno) katero — ni pomembna. Pomembno je samo, da zveza je. Leksikalna tehnika zveze je poljubna zato, ker jo lahko uporabljamo tako za zvezo med besedami (1) kot tudi za zvezo med besedo in stavkom (2).'
Enako velja tudi za konjunkcionalno in prepozicionalno tehniko, za katero je značilna uporaba predlogov in veznikov, t. j. besednih vrst, katerih bistvo je v vezniški funkciji.* V primeru povezave stavkov se omejuje samo na veznike.' Besede z vezniško funkcijo imajo lahko še dodatne semantične funkcije, npr. kot krajevni ali časovni predlogi, vendar v nobenem primeru ne nastopajo kot stavčni členi.
^ v slovenski slovnični tradiciji se pogosto razlikujeta medbesedni (tip 1) in medstavčni veznik. Za medstavčne veznike v našem modelu veljajo samo priredni vezniki kot v primeru 3. Podredni vezniki da, če itn. povezujejo podredni odvisnik z eno besedo nadrednega stavka, ne pa s stavkom. Odvisnik v primeru 2 je predmetni odvisnik, zato ker uresničuje y-argument besede brati. Ker že obstaja povezava med brati in stavkom s pomočjo leksikalne tehnike, uporaba veznika ni nujna in je zato v mnogih položajih bolj svobodna. Veznik tukaj nakazuje povezavo, ki obstaja tudi brez njega. Ce obstaja povezava samo s pomočjo veznika — kot v primeru 4 —, je veznik obvezen.
* Za razliko od pojma 'vezniške besede' v slovenski tradiciji uporabljam tu pojem 'vezniške besede' v smislu 'besede raznih besednih vrst z nalogo povezave avtosemantičnih besed med seboj ali avtosemantične besede s stavkom'. Očitno je, da se vezniki in predlogi razlikujejo glede na semantične in druge lastnosti (npr. ali ima vpliv na sklon povezujočih oblik ali ne). Toda ujemajo se v dveh pomembnih faktorjih. V nobenem položaju niso stavčni členi (tj. nikoli niso avtosemantični) in v vsakem položaju so odgovorni za to, da obstaja povezava med avtosemantičnimi besedami, ki brez njih morda ne bi obstajala. To seveda tudi pomeni, da ima pojem vezniške besede drugi status kot pojma veznik aU predlog. Če rečemo, da ima beseda vezniško funkcijo (je vezniška beseda), še nismo opredelili, kateri besedni vrsti pripada, veznikom, predlogom ali morda kateri drugi.
' Tako razlikovanje predlogov od veznikov kakor tudi njihovo razlikovanje od drugih besednih vrst (v primeru veznikov posebno od členkov, v primeru predlogov od prislovov) je včasih zelo težak problem, ki se ga tu ne bom podrobno loteval. O klasifikaciji besede ki bom govoril v nadaljevanju.
267
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   CLANKII
Primera
(3) Videl sem jo v sobi in^° dolgo (sem) z njo govoril.
(4) Će bo deževalo, piknik odpade, prikazana grafično:
Vse zveze, označene s puščicami, obstajajo zaradi vezniških besed. V nekaterih primerih določena beseda zahteva posebno vezniško besedo, npr. »Tone je bral o Cankarju; Tone je bral, da Romeo ljubi Julijo«. V takšnih primerih je leksikalna tehnika zveze odločilna. Leksikalna tehnika prevladuje nad drugimi tehnikami.
Od zgornjih dveh tehnik se v osnovi razlikuje oziralna tehnika. Oziralne besede so stavčni členi v stavku in hkrati vežejo svoj stavek kot celoto navzgor:"
(5) ... deklica, katere brata sem videl,...
Grafično prikazano:
268
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   ČLANKU
Med deklica in sem videl ne obstaja nikakršna leksikalna zveza, nimamo pa tudi vezniških besed, ki ne bi imele statusa stavčnega člena, predloga oz. veznika. Odvisnik je povezan z deklica s pomočjo besede, ki se v svojem stavku ne nahaja hierarhično zgoraj — kot funkcionalna beseda v povedku —, ampak kjerkoli hierarhično spodaj.
Odnos med deklica in katere (##) ne razlaga zveze med samostalnikom in podrednim stavkom, saj se ujemata samo v spolu in številu, ne pa tudi v sklonu. To pomeni, da zveza tukaj ni skladenjska,'^ ampak smiselna, besedilotvorna. Ujemanje tu sicer služi koherentnosti besedila, ni pa sredstvo skladenjske povezave znotraj stavka. Izraz slednje je samo sklon, medtem ko ujemanje v spolu in številu ni nujno izraz skladenjskih razmerij.
Zato lahko opišemo (5) kot (5"):
Oziralna beseda ima dvojno funkcijo: je »običajni« samostalnik, pridevnik ali prislov in v tej lastnosti je v svojem stavku »običajni« stavčni člen. Hkrati je odgovorna za to, da je ves stavek povezan z nadrednim samostalnikom. Ti dve lastnosti se razlikujeta druga od druge. Zveza med katere in brata je običajna leksikalna zveza, medtem ko zveza med deklica in odvisnikom ni leksikalna zveza niti zveza, pri kateri bi nastopale sinsemantične vezniške besede. Osnova takšne zveze je sposobnost povezovanja, ki jo imajo avtosemantične oziralne besede. Jasno je, da se oziralna tehnika razlikuje od drugih, »standardnih« tehnik. In jasno je tudi, da zveza oziralne tehnike obstaja zaradi posebne lastnosti oziralnih besed. Toda ta lastnost je še nejasna. Skušali jo bomo pojasniti z novim pogledom na sistem oziralnih besed, ki temelji na kompleksnejši teoriji skladnje.'^
2 Sistem oziralnih besed v slovenščini
Zdi se, da ima slovenščina posebej zanimiv sistem oziralnih zaimkov. Po mojemu mnenju ima zanimiv sistem oziralnih besed — avtosemantičnih besed z zmožnostjo povezovanja —, toda samo en oziralni zaimek,''' to je kater- v polni obliki in ki (kiga, ki mu ...)v kratki.
'" Problem, ali gre tukaj za zvezo s stavkom ali za zvezo med konkretnimi besedami, puščam ob strani.
'' Stavke in povedi obravnavam kot hierarhično organizirane. Hierarhično najvišji je povedek stavka, osebek je višji od prilastka zato, ker je vezan neposredno na povedek, prilastek pa le posredno itn. Pravimo, da se konstituent nahaja zgoraj ali spodaj v hierarhični strukturi stavki in da se odvisnik veže navzgor na eno izmed besed glavnega stavka itn.
'2 Strinjam se z mnenjem I. Mel'čuka. Glej Mel'čuk, 1988: 25-26.
" Ta posebnost oziralne tehnike — dvojna funkcija oziralnih besed in lastnost, da sta vezani ne besedi, ampak stavek in beseda — odpira vrsto vprašanj, ki jih v tem članku puščam ob strani.
'"* Kot že omenjeno, govorim tu samo o samostalniških oziralnih besedah. Kakršen kot tudi kadar, kjer itn. bi lahko klasificirali kot oziralne pridevnike in prislove, ne pa kot oziralne pridevniške in prislovne zaimke.
269
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
V nadaljevanju bom pokazal, zakaj mislim, da kdor ni zaimek, temveč samostalnik. Nato bom razložil, zakaj mislim, da lahko opisujemo ki kot veznik in kot oziralni zaimek, ter zakaj dajem prednost drugemu opisu. Nazadnje bom prikazal — ob domnevi, da je ki zaimek in ne veznik — ki in kater- kot samo en zaimek
2.1 Zakaj je kdor oziralna (vezniška, povezujoča) beseda?
V znanstveni literaturi'^ je nesporno, da je kdor etimološko spoj dveh besed: vprašalnega zaimka kdo in praslovanskega veznika že, katerega refleks lahko vidimo v -r. Zaradi tega -r lahko kdor uporabljamo kot vezniško besedo. Morfem -r vloži v leksikalni potencial besede funkcijo veznika, ki se mu podrejajo stavki. Istočasna raba druge vezniške besede skupaj z kdor se zdi izključena. Če uporabljamo formalizem generativne slovnice, lahko opišemo zgodovinski starocerkvenoslovanski (levo) in današnji položaj tako:
Po generativni slovnici obstaja v vsakem stavku t. i. pozicija 'complementizer' (C), tudi tedaj, kadar v stavku ta pozicija ni izpolnjena s podrednim veznikom.'* Pravimo, da je stavek kot celota projekcija C-ja s stavkom kot argumentom. »Pravi« stavek se nahaja v IP (inflectional phrase), kjer vse besede dobijo svoje skladenjske znake (npr. sklon). Včasih je potrebno, kot na primer pri našem problemu, da se ena konstituenta premakne v SpecC [raising ali move-a v generativni terminologiji).
V starocerkvenoslovanščini (primer levo) lahko opišemo tkc tudi kot členek. To pomeni, da me (pri tej analizi) ni v poziciji C-ja. V primeru oziralnih zaimkov uxe, eaome ... analiza tega nesamostojnega me kot členka ni mogoča, če nam kot skladenjski model služi generativni formalizem. ?Ke lahko analiziramo kot besedotvorni morfem — v tem primeru sam po sebi ni beseda — ali pa kot C —v tem primeru kot veznik. Ker obstaja tudi samostojni Me, se zdi ustrezna klasifikacija /Ke kot veznika."
'^ Tako že Breznik, 1916: 105.
'* Glej npr. Stechow-Stemefeld, 1988.
O že kot členku in vezniku v ruščini glej Dippong, 19%.
270
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Z omenjenim premikom konstituente ne izgubijo svojega statusa kot stavčni členi, kdor ostane osebek, komur predmet, kakršen prilastek in tako naprej. Istočasno so besede zaradi -r tudi vezniške. Zdi se, da se -r še nahaja v poziciji C-ja.'** Za našo razlago pa je bistvena njihova dodatna vezniška funkcija, ki predstavlja »oziralnost« (»konjunkcionalnost«, »povezujočnost«) teh oziralnih besed.
2.2 Nekaj misli, zakaj kdor ni zaimek
Besedna vrsta zaimkov obsega razred besed, ki se (razen osebnih zaimkov) glede na tip sklanjatev vedejo enako. Seveda so v tem v morfološkem smislu zaimki podobni tudi samostalnikom ali pridevnikom, kar pomeni, da ta znak ne zadostuje za razmejitev zaimkov od samostalnika in pridevnika. Istočasno se zaimki bistveno razlikujejo po semantičnih (referencialnih) in besedilotvomih lastnostih. V naslednjem koraku si bomo ogledah kdo in kdor — položaj s kaj in kar je žal bolj kompleksen — kot samostalnika in ne kot samostalniška zaimka." Za to navajam dva argumenta.
Nesporno je, da zaimki nimajo lastnega pomena, ampak dobijo konkretni pomen v konkretnem položaju iz situacijskega konteksta ali sobesedila. Kaj pomeni ali na koga kažeta on, ta, ni odvisno od besed on, ta, ampak od situacije. Zaimek ne referira, ampak deiktično (kazalno) — v situacijskem — ali anaforično — v besedilnem kontekstu — kaže na nekoga ali nekaj. Primer 1:
Deiktičnost zaimkov je omejena na kazalne zaimke. Zato lahko opredelimo kot bistveni definirajoči znak zaimkov, da so anaforični:^'' zaimek kaže na samostalnik, zaimek nadomešča ime.
V primerjavi s tem ima kdor svoj lastni pomen. Kdor pomeni »VSAK ČLOVEK, KI^^ (ima lastnosti/dela/...) x«, ali »TISTI ČLOVEK, KI (ima lastnosti/dela/...) x«. To pomeni, da ima kdor
'* Mislim, da so kdor, kakršen, kadar itn. danes vsak zase ena beseda in ne dve (sinhrono *kdo+r; *kakšen+r, »kdaj + r ...), kar pomeni, da se samo zdi, da se -r nahaja v poziciji C-ja. Pozicija je prazna in je ne moremo izpolniti z veznikom tipa da, če .... Oziralni zaimki kdor, kadar ... se vedejo popolnoma enako kot ki/kater-, ki je edina oziralna beseda brez -r. Izključitev veznika ni splošno (v vseh jezikih) potrebna, je pa pogosta. Glej npr. pogovorno nemško: »Mir ist egal, gegen wen daß ich spiele.« — Dobesedno: »Vseeno mije, proti komu da igram.«
Odvisno od variante generativne slovnice bi bilo tudi mogoče misliti, da se -r nahaja dejansko v poziciji C-ja, kar pomeni, da bi bil spoj kdo z -r v eno besedo skladenjski (podoben spoju glagola in njegovih finitnih znakov) in ne morfološki proces kot npr. izpeljava prislova iz pridevnika. Vendar ta opis sinhrono ni prepričljiv. Prav tako v slovenščini ni potrebno, da bi pozicija C-ja v oziralnih konstrukcijah imela veznik, gl. konstrukcijo s kater-.
" Podobno lahko kot samostalniške obravnavamo posamostaljene zaimke. Pridevniški zaimki ostajajo le kakršen, kolikrien in prilastkov homonim zaimka kater- (čigar).
^ Ali kataforični, kar pa v našem kontekstu ni bistveno.
^' Velike tiskane črke mi služijo tu za označevanje pomena; glede na to so kdor in »vsak/tisti, ki« sinonimi ali kvazisinonimi s pomenom VSAK ČLOVEK, KI.
271
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 7-8
RAZPRAVE  IN   ČLANKI
referenco, kakor jo imajo samostalniki v nasprotju z zaimki. Slovenski kdor ima nespecifično nefinitno ali generično referenco, kakor imajo lahko samostalniki nespecifično nefinitno ali generično referenco (Kit je sesalec). Primer 2:
Ta tip reference — generična ali nespecifična nefinitna^^ — bi lahko klasificirali kot tretjo možno funkcijo zaimkovih besed, poleg nereferirajoče kazalne in anaforične funkcije. Glede na to se kdor obnaša bolj podobno besedi kit kot besedama on ali ta. Predlagam, da določimo funkcijo anaforičnosti^^ kot definirajoči znak zaimkov. To pomeni, da imamo besede, ki so oziralne, besede, ki so anaforične, ter besede, ki so oziralne in anaforične. Primer 3:
Moja ugotovitev je, da je kdor samostalnik, ki ima lastnost oziralnosti.^*
3 Status besede ki in njena paradigma
3.1 Zakaj ki lahko klasificiramo kot oziralni zaimek in kot veznik in zakaj je oboje pravibiol
V velikem delu znanstvene literature je ki klasificiran kot oziralni zaimek.^' Ki pa lahko klasificiramo tudi kot veznik.^ Mislim, da sta obe mnenji sinhrono pravilni — odvisno od slovnične teorije in od razdelitve pristojnosti med morfologijo in skladnjo v slovnični teoriji. Ki je bil zaimek
^ Lyons, 1980: 187-210.
Kar zadeva funkcijo kazalnosti kazalnili zaimkov, je ta ontološko primarna, sistemsko pa zgolj sekundarna.
Govorimo samo o oziralnem zaimku. Vprašalni ali poljubnostni kater- se vedeta drugače.
^ V primeru kdo bi bila argumentacija podobna. Mislim, da je pojem vprašalni zaimek contradictio in adiecto. Kdo ne sprašuje po imenu (v besedilu), ampak po osebi v stvarnosti, tj. referira na neznani (in mogoče neobstajajoči) del stvarnosti. Beseda ali kaže anaforično na drugo besedo ali pa sprašuje po čem v stvarnosti, ne more pa delati obojega hkrati.
272
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
do 19. stoletja in zdi se zelo verjetno, da bomo v 21. ali 22. stoletju imeli ponovno samo eno znanstveno klasifikacijo — klasifikacijo ki kot veznika. Danes se zdi, da sta sprejemljiva oba opisa. Kateri opis izberemo, je manj odvisno od jezikovnih podatkov in bolj od teoretičnih premišljanj, v nasprotju s preteklim in možnim prihodnjim položajem.
V formalizmu generativne slovnice bi bil opis ki kot oziralnega zaimka in kot veznika tak:
ki = oziralni zaimek
ki = (podredni) veznik
Kot oziralni zaimek se ki (/c/-oziralnik) premakne iz stavka v pozicijo SpecC, pri tem pa pusti in situ tako imenovano sled (trace »t«) in v primeru, ko ki ni osebek, drugi del zaimka ga, mu itn. Kot veznik (fa-veznik) pa je ki 'generiran' v poziciji C-ja še in situ, to je brez premika. V tem primeru so ga, mu ... običajni stavčni členi in stavek je običajni podredni stavek z običajnim veznikom. Tehnika tvorjenja povedi je ista kot v povedi (4)^' Če bo deževalo, piknik odpade. Stavki s ki niso več oziralni odvisniki. Generativni formalizem nam ne daje jasnih znakov za to, kateri od zgornjih opisov je ustreznejši. /C;-oziralnik se zdi odgovoren za to, da nimamo veznika v poziciji C-ja : * ... ki da/ki če/ki čeprav ... ( = [/aj^^^c [da/če/čeprav, ...]^ ... ), medtem ko se fo-veznik zdi odgovoren za to, da nimamo možnosti premika konstituentov iz IP v položaj SpecC: * ... človek, ga ki sem videl ...(= ... [ga]specc [^'Ic • • •)• To pomeni, da ne moremo določiti, katera pozicija — C
Kar zadeva terminologijo, je položaj bolj jasen kot v dejanskosti. Oziralni prislovi se lahko uporabljajo tudi anaforično: V tistem mestu, kjer smo videlitvorjenka ^yer^o// pa ne (Dippong, 1999). Položaj zkdor]t nedvoumen, pri drugih oziralnih besedah pa obstajajo primeri, v katerih neanaforične oziralne besede lahko nastopajo anaforično.
2' Breznik, 1916: 105; Svane, 1958: 64; Toporišič, 1976: 279; Bajec, 1971: 181; Povodnik, 1993: 149; Derbyshire, 1993: 52; Žagar, 1994: 248.
Besedo ki najdemo klasificirano kot vezniško besedo. Zato, ker v okviru našega modela nimamo besedne vrste vezniška beseda (glej op. 8), ga je šele treba klasificirati kot člana ene ali druge besedne vrste z vezniško funkcijo. Klasifikacija ki kot oziralnega zaimka ni vprašljiva, kot predloga pa bi bila absurdna. Zanimivo bi bilo raziskati, ali je možnost klasifikacije ki kot veznika ali ne. Mislim, da je.
Glej zgoraj str. 268.
273
j[ /IK IN SLOVSTVO, Letnik45, 1999/2000, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
ali SpecC — je prazna in katera je napolnjena s ki. To pomeni tudi, da sta v tej teoriji oba opisa možna.^
Kako se razvija proces od fa'-oziralnika do fo-veznika, lahko opazujemo na primeru nemškega wo.
V standardnem nemškem jeziku se wo lahko uporablja kot oziralni zaimek kjer. In jener Stadt, wo wir uns sahen. (= V (tistem) mestu, kjer smo se videli.) — wo se nahaja v SpecC. Kajpada se v pogovornem jeziku pogosto sliši tudi Der Mann, wo sowas sagt, ... (dobesedno človek, kjer tako pravi, ...) — wo dobi v SpecC funkcijo »splošnega oziralnega zaimka«. V nižjem pogovornem jeziku in narečjih ter žargonsko pri nogometaših iz Stuttgarta se lahko sliši tudi Der Mann, der wo sowas sagt ... (dobesedno Človek, ki kjer [sic!] tako pravi, ...) — der (= ki) kot premikani konstituent (osebek) se nahaja v SpecC, wo (= kjer) je reduciran na vezniško funkcijo in se nahaja v C-ju. To je končna točka razvoja besede wo od (vprašalnega, potem oziralnega) prislova do resničnega veznika. Mogoče je razvoj besede wo podoben razvoju ki.
V položaju, ko imamo dve možni klasifikaciji, se je treba odločiti za eno. Za katero se odločimo, je odvisno od cilja raziskave. Po mojem mnenju je klasifikacija /c;-oziralnik za cilje bolj prikladna. Klasifikacija fa'-veznik se zdi skladenjsko enostavnejša, vendar bi s takim opisom pretrgali mnogo morfoloških in smiselnih zvez v sistemu jezika: (1) ki in kater- ne bi dopolnjevala drug drugega morfološko, temveč bi bila dela alternativnih sredstev tvorjenja zložene povedi; (2) obstajali bi dve vzporedni tehniki, ki bi izpolnjevali isto skladenjsko nalogo, za povezavo odvisnika z nadrednim samostalnikom bi bili odgovorni vezniška (ki) in oziralna tehnika (kater-); (3) poved s fa'-veznikom bi bila lahko brez izraženega osebka (tipa Človek, kije rekel...) v podrednem stavku itn. To seveda niso »dokazi« proti trditvi, da je ki veznik, marveč samo utemeljitev za klasifikacijo ki kot odvisnika.
3.2 Ki in kateri sta en zaimek
Če ki klasificiramo kot oziralni zaimek, se postavi vprašanje, kako lahko opišemo razmerje med ki in kater-. Ali sta sinonima ali samo ena beseda? Ce sta sinonima, bi to bilo mogoče le v enem pomenu, namreč kot samostalniška oziralna zaimka, ne pa v drugih, ker ne obstaja vprašalni, poljubnostni itn. ki. Če predlog o sinonimnosti ni prepričljiv, kateri razlogi potemtakem govorijo za to, da obe obhki pripadata istemu zaimku? Vidim najmanj tri, ki jih bom v nadaljevanju predstavil.
(1) Tendenca slovanskih jezikov, da uporabljajo dve obliki zaimkov, kratko in polno/dolgo.
(2) Kvazikomplementama distribucija in kolokacija ki in kater-.
(3) Nepopolnost morfoloških paradigem besed kater- in ki v dejanski rabi.^'
V slovanskih jezikih je zelo običajno, da obstajata dve obliki enega zaimka, kratka in polna ali dolga. V slovenščini imamo npr. njega/ga, sebe/se itn. Zakaj ne bi bilo mogoče, da je ki kratka obhka kater-?^^ Možni ugovor bi bil, da so oblike ga, .se ... klitične, medtem ko ki ni. Nesporno drži prva trditev, medtem ko je, kar zadeva drugo, položaj bolj zapleten.'^ Ena možnih razlag bi lahko bila.
To ni pomanjicljivost teorije, temveč zgolj odsev jezikovne stvarnosti. Medtem ko je prvi opis še vedno pravilen, je drugi že pravilen. Oba opisa sta opisa dejanskih besed in njunih rab. O problemu obstoja dveh opisov za eno besedo ali konstrukcijo v istem času gl. Lightfoot, 1988.
^' Zdi se, da je prva razlaga v nasprotju z drugo in tretjo. Ali gre pri tem za dve zvrsti (kratka in polna) ene besede ali pa za paradigmo ene besede, v kateri supletivno nastopata obliki dveh etimološko različnih besed? Mislim, da proces združevanja v eno besedo še ni končan.
Etimološko, seveda, ki in kater- nista neposredno sorodna. Če hočemo videti obe obliki kot polno in kratko obliko ene besede, to pomeni, da sta diahrono sovpadli v eno besedo. Razlaga za to, da sta sovpadli kot kratka in polna oblika, je morebiti, da še obstaja možnost dvojnosti oblik zaimkove besede.
Toporišič (1976: 535) navaja seznam naslonk. V tem seznamu manjka beseda ki, vendar obstaja kategorija vezniških besed. Iz dejstva, da so oziralni zaimki vezniške besede, še ne sledi, da so klitične. Tudi kater- je oziralni zaimek, a ni naslonka. Zame ostaja odprto vprašanje, ah je (po Toporišiču in slovenskih slovnicah) ki klitičen ali ne.
274
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   ČLANKI!
da je ki klitičen, a v nasprotju s klitičnimi zaimki tipa ga, se itn. — ki so proklitični ali enklitični — samoproklitičen. Proklitičnost je v slovanskih jezikih redkejša, a obstaja.-"* Moja teza bi bila, da je ki proklitičen glede na stavek (tj. naslanja se na prvo naglašeno besedo v stavku). V generativnem okviru bi ta teza izgledala takole: ki (in tudi oziralni kater-) se premika »navzgor«, kjer postane ki proklitičen v t. i. 'fonetični obliki povedi' (phonetic form) k prvi besedi stavka zaradi fonetično praznega veznika.^^ Jasno je, da je oziralnik zmeraj na prvem mestu v stavku, ne ve pa se, zakaj je tako. Teza proklitike bi to utegnila razložiti.^^
Pojem komplementarne distribucije je iz časa praške šole pomembna metoda za odkrivanje, ali sta dva jezikovna elementa aloforma (alofon, alomorf itn.) enega elementa ali ne. Slavni primer je komplementarna distribucija alofonov [i] in [y] (h in bi) v ruščini: kjer je mogoče eno, drugo ni mogoče in obratno. Zato mnogo jezikoslovcev misli, da ima ruščina pet samoglasniških fonemov [a, e, i, o, u] in ne šest [a, e, i, o, u, y]. Distribucija ki in kater- ni popolnoma komplementarna. Kjer je skladenjsko — v sistemu jezika — mogoča uporaba ki (kar zadeva status stavčnega člena), je mogoča tudi kater-. Kolokacije (besedne okolice) teh besed pa so, nasprotno, komplementarne: kater- se uporablja s predlogi, ki redkeje. Če bi bila sinonima, bi takšna distribucija zelo presenečala, za alomorfa pa je bolj običajna.
S tem je povezan tretji razlog, morfološka nepopolnost paradigem kater- in ki v dejanski rabi. Ki je zgubil 5. in 6. sklon v standardnem jeziku — ki pri njem, ki z njim ... so zelo markirane variante; kater- se zelo redko uporablja v oblikah brez predlogov.^'' Obe paradigmi bi imeli prazna mesta, kot ena paradigma pa je paradigma besede ki/kater- popolna.
Literatura
Bajec A., Kolarič R., Rupel M. (1971). Slovenska slovnica. Ljubljana.
Berkeley Linguistic Society (1984). Proceedings of the Tenth Annual Meeting. Parasession on Subordination. Berkeley.
Breznik A. (1916). Slovenska slovnica. Celovec.
Derbyshire W. W. (1993). A Basic Reference Grammar of Slovene. Columbus, Ohio.
Dippong H. (1996). Zur Problematik kleiner Wortarten: Das Beispiel že. Welt der Slaven XLL 28-61.
Dippong H. (1999). Slovenisch »-koli« im Kontext der Relativpronomen und der relativischen Subordination. Linguistische Beiträge zur Slavistik aus Deutschland und Österreich. Referate des Vn. Jungslavistinnen-Treffen in Blaubeuren 1998. München 1999. 53-86.
Downing B. T. (1978). Some Universals of Relative Clause Structure. Universals of Human Language. Vol. 4. Stanford. 375^18.
^ Toporišič: (1976, 535): »Sicer je naslonslci niz laliko enklitičen, tj. se naslanja na prehodno (...), ali pa je proklitičen, tj. se naslanja na nasledno naglašeno besedo (...).
Fonetično prazne prvine so zelo pogoste v generativni slovnici, zato to ne bi bilo nič posebnega.
^ Tega ne smatram za dokončno tezo, vsekakor pa se mi zdi, da je potrebno ponovno preveriti vprašanje, ali je ki klitičen ali ne.
^' Glej npr. Povodnik, 1993a: 149 (v glavi o pridevniških oziralnih zaimkih): »Zaimek kateri rabimo le s predlogom.«
275
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 7-8
RAZPRAVE   IN   ČLANKI
Lehmanr C. (1984). Der Relativsatz. Typologie seiner Strukturen — Theorie seiner Funktionen — Kompendium seiner Grammatik. Tübingen.
Lehmann C. (1995). Relativsätze. Syntax. An International Handbook of Contemporary Research. Volume 2. Berlin. 1199-1216.
Lehmann V., Dippong H. (1998). Arbeitspapiere des DFG-Projektes »Anwendungsorientierte Syntax Russisch«. Hamburg.
Lightfoot D. (1988). Syntactic Change. Linguistics. The Cambridge Survey, Vol. I. 303-323. Lyons J. (1980). Semantik. München.
Mel'čuk L A. (1988). Dependency Syntax. State University of New York Press. Albany N.Y. Povodnik P. M. (1993a). Oblikoslovje. Priročnik z vajami. Ljubljana. Povodnik P. M. (1993b). Skladnja. Priročnik z vajami. Ljubljana.
Stechow A., Sternefeld W. (1988). Bausteine syntaktischen Wissens. Ein Lehrbuch der generativen Grammatik. Opladen.
Svane G. (1958). Grammatik der slowenischen Schriftsprache. Kopenhagen. Toporišič J. (1976). Slovenska slovnica. Maribor.
Weiss D. (1983). Indefinite, definite und generische Referenz. Slavistische Linguistik 1982. Referate des 8. Konstanzer Slavistischen Arbeitstreffens. München. 229-261.
Žagar F. (1994). Slovenska slovnica in jezikovna vadnica. Maribor.
Horst Dippong UDK 811.163.6367.626
SUMMARY
THE TECHNIQUE OF THE RELATIVE RELATION AND RELATIVE PRONOUNS
The article deals with the syntactic model for description of the relative technique. It has been developed within a variety of dependency syntax. Two possible techniques of forming sentences that can be used arbitrarily are presented: (a) lexical, and (b) conjunctive and prepositional.
The model is applied to the system of relative pronouns in Slovene. Slovene has an interesting set of relative words — autosemantic words capable of combining with others — but a single relative pronoun, viz. kater- as a full form and ki (ki ga, ki mu, etc.) as a short variant. The author focuses on the word ki, which is in linguistic literature classified either as a relative pronoun or as a conjunction. In his view, both treatments are synchronic-ally correct, depending on the grammatical model or the division of competence between morphology and syntax
in a grammatical model. Which option will be selected I
depends on the objective of research. Classifying fa' as a ; conjunction appears syntactically simpler, but it would
disrupt numerous morphological and logical relations in I
the language system: (1) ki and kaler- would not be in a .
complementary morphological relation but would belong i
to two alternative means for complex sentence forma- ^
tion; (2) there would be two parallel techniques, the .
conjunctive ki and the relative kater-, that would perform ,
the same syntactic function, viz. linking a subordinate i
clause to a superordinate noun; (3) a sentence with the I
conjunction ki could be without an expressed subject (of j
the type Človek, kije rekel ...) in the subordinate clause, j
etc. J
276
JEZIK IN SLOVSTVO, Lemik 45, 1999/2000, št. 7-8