K. Hribernik
                       Svetiljka
    Angela se je zagledala v svetiljko.   Ako bi je ne predramili drugi,
      ki ure in ure stala vsa zamaknjena pred lučjo. Ko je bila sama,
   Preyidno potipala senčilo ali posodo nad stojalom, kjer se
je lesketalo  rumenozelenkasto  olje.  Nikdar  pa ni  zavrtela vi-
jačka. Tako predrzna ni bila nikoli. Luč nad obličasto kapico bi ji morda
skočila iz svetiljke? Na mirni luči so ji zdaj obstale oči kakor na nerešeni
uganki. Spomnila se je tudi svojega doma, kjer je brlel »čuk« na leščer-
bici, napolnjeni z ričkovim oljem. Taka mračna lučka je bila tudi Angela
sama: nikdar ji še ni zasvetila luč razuma. Bila je bebasta, a dobrega srca.
Angelin oče je bil — bodi potoženo! — grd pijanec. Umrl je na vodenici. Mati je oslabela in oddala hišico najstarejši hčeri, ki se je poročila z nekim zidarskim pomočnikom. Zet pa ni cenil lastnega doma; prodal ga je tujcu za nekaj borih bankovcev. Zidarjeva sta se nato pre-selila na Westfalsko.
Materi se je pripisala majhna izbica in nekaj korakov dolga njivica, Angela je odšla in služila pri Martinu, Stanka in revež Tomažek pa sta še bila doma, materi v nadlogo.
Ko je mati oddala Angelo Martinovim, jo je priporočila s hripavim glasom: »Angela bo že še za rabo, a Stanko in Tomažek bosta revčka!«
Pri Martinu je nosila Angela drva v naročju, vodo v škafu, krmo in steljo v košu, Potrpežljiva in mirna je bila. Kakor teče navita ura, tako je vršila svoj posel: več ne in manj ne, toda ravno toliko, kolikor je bilo treba. Nič kaj s pravim veseljem, a vendar dobrohotno. Na Marti-novi svetiljki so ji često obstajale misli. Luč ji je bila čudež vseh ču-dežev. Če je zastrmela v prižgano svetiljko, so jo Martinovi vedno opa-zovali. Sčasoma so se privadili njenega vedenja, da — celo naveličali. Navadno so jo posli sui-ovo odganjali od svetiljkc,' in Angela tudi temu ni ugovarjala.
Bolj potrpežljiva je bila ž njo teta Mica. Zavračala jc gfde priimke ter branila revico pred hudobnimi posli. Angela je bila vdana teti Miei.
Vsako jutro, ko je Mica čistila svetiljko, je bila blizu tudi Angela, češ, da ima ta ali oni opravek. Zanimalo jo je, kako se snaži steklo, pri-reže stenj, odvija strok ali čisti kovinasta mrežica. Angela je donašala Mici kanglico s kamnenim oljem ali celo dolivala olje v stekleno posodo. To ji je dalo tolik pogum, da je pri delu nekako oživela. Smela se je ukvarjati z rečjo, ki ji je bila zelo pri srcu.
Pa da bi bila le enkrat rekla Mica: »No, Angela, danes boš pa sama očistila svetiljko!«, videli bi bili, kaj zmore naša Angela, in rekli bi, nikar je ne opravljajte več! Tako si je govorila.
Prišel je pa tudi ta čas. Mica je odšla z Martinom v trg. Težko je čakala Angela te ugodnosti, da že enkrat sama poizkusi, kako se streže svetiljki.
Pripravila je kanglico z oljem in se zaprla v kuhinjo. Previdno, kakor svetinjo, je postavila svetiljko na mizo. Odvzela je senčilo, razdejala strok, očistila valček s kuhalniškim drogom, ovitim s cunjičo. Prej pa, ko je odvila strok, da prilije olje, je vzela kanglico, a pozabila ji je odvzeti zamašek. Tako je držala v eni roki strok s stenjem, v drugi pa kanglico. Da bi mogla odvzeti zamašek iz iztečne cevi, je postavila kanglico — o Bog! — na razbeljeni štedilnik — in se vrnila s strokom k svetilki. Še hoče strok nekaj priviti, ko — grozno poči in divji plamen se hipoma razgrne po prostoru.
Hlapec na dvorišču čuje prasketanje ognja in vdre s silo v kuhinjo, kjer švigajo vijoličasti plameni. Na klic »požar! požar!« prihite sosedje in se zbercjo pri Martinu. Hitro se sporazumejo. Z namočenimi vrečami zadušijo ogenj. Na štedilniku še gori olje. Udušijo ga z namočeno žaga-nico. Nesreča je bila tako ustavljena in razburjenost se je polagoma umirila.
Ubogo Angelo pa so dobili pod vrečami mrtvo. Bila je vsa črna od opeklin in skoraj ne več poznati.
Proti večeru sta se vrnila Martin in teta Mica. Globoko ju je pre-tresla grozna novica.
Zvečer so sedeli domačini vsi potrti okoli mrtvaškega odra. Doha-jali so gostje in razpravljali o različnih nezgodah. Prišla je tudi Angelina mati s Stankom in Tomažkom. Mati je ihtela in od žalosti ni mogla go-voriti. Stanko in Tomažek sta pokleknila pred mrtvaški oder. Videla sta Angelo med brlečimi svečami. Tako je bila čudna —!
Zgrozila sta se mrtve sestrice.