Snežna poljana.
Ah, tako sladko,
ak, tako mehkd
poljubilo je solnce poljano,
ko vzelo od nje jc slovo . . .
»Oj, šarki blesteli mogočnega solnca,       In govorila je snelna poljana
kam ileli ste ogcnj svoj žgoči?                pa je zasnivala,
Oj, zlato, mogočno ti solnce moje,             zvezdice božje so zrle rutnjo,
kje tvoji poljubi so vroči ? . . .                 ko pokoj ncbeiki je vHvala.
Ak, solnlek preljubi, ne potnniš li vel     Pa jo zbudilo je solnlcce iaruo
dektečega mladoletja,                                 v jutru iz sladkega sna,
ti solnLek preljubi, ne poniniš li več         pa zabliščala je snežna poljana
šarečega mojega cvetja? . . .«                  kot bila bi zlata vsa.
Radoš