(s^   151   l^e)
D^r-akorde v nižje za »Kyrie«, ko je sklanjal pred žrtvenikom v veliki asistenci mlad mož svoje zgornje telo ter udarjaje po nedolžnih prsih molil: »mea culpa, mea culpa — — —«
Novomašnik, imenovan pater Ange-licus, daroval je takrat v prvič nekrvavo daritev, katere seje hotelo vdeležiti čudo mnogo ljudstva. Vse je hotelo videti le njega, le njega, in ko se je v gostem kadilu zabelela sv. hostija med prsti novomašnika, zgrnilo se je pričujoče ljudstvo na kolena, in mnogo oko zaro-selo se je nehote. Iz veselja? Iz ginenja? Iz spokornosti? Vsak je vedel za-se. Naposled blagoslovivši ljudi odtegnil se je duhoven radovednim očem obilnega občinstva, ki je vrelo, kakor roj iz cerkve po hribu navzdol v mesto. Nikdo se ni
kesal prišedši vsaj takrat v cerkev, in mnoge tešil je vsprejeti blagoslov obetajoč jim sreče.
Toda nikdo ni bil srečnejši, nego frater Evstahij, ki je precej po maši pričakoval duhovnika v zakristiji. Nikdo ni smel položiti roke nanj. On ga je oblačil in slačil. Sedaj se je maščeval. Drugim maščevalcem žari se oko divje besnosti, njemu svetilo se je same nadzemske sreče.
Toda kmalu zbolel je na smrt in romal v večnost. Zapuščeni vzgojenec njegov, P. Angelicus, zatrjeval mi je, da ni bilo in ne bo tako srečne smrti, kakor je bila brata Evstahija. Toda ni ga več, zastonj sem skušal tešiti prijatelja, treba je čakati, da ga ozdravi čas in spomin plemenite — osvete.
m.
silili
Moj  klavir.
jpfiri svojem klavirju
?Prerad jaz sedim,
In pesmi vesele
Ter Žale drobim.
Če žalost razriva Mi revno srce, Prežalostno pesem Mi strune done.
In ako veselja Se duh mi vedri, I struna se moja Veselo glasi,
Glasovi prikladni Srce mi teše, Zdaj sladke, zdaj grenke Rodijo solze.

Janko  Leban.
V bolezni.
flfgibogo moje ti srce, ^pNikari mi tako tožiti, |  Da-si prehudo je gorje, Katero nama je prebiti!
V bolesti silni se vijo
Od zore mi do mraka udi,
Zatreti mojo bol hudo
Zastonj zdravnikov vsi so trudi.
A tebe, revno ti srce, Ti srce občutljivo moje, Otožnost, kes, obup skele, Nadeje vse so strte tvoje! . . .
Li blizu več rešenja ni, Rešenje nama ni v daljini? Ko se telesa duh znebi, Ušla sva vsakej bolečini!
Janko Leban.