Poštnina platana v gotovini. X. leto. Štev. 2. V Ljubljani, dne 18. januarja 1930. Telefon štev. 3040. GLASILO UDR. VOJNIH INVALIDOV KRALJEVINE JUGOSLAVIJE OBLASTNEGA ODBORA V LJUBLJANI List izhaja 1. in 15 v mesecu. Posamezna številka I Din. — Naročnina mesečno 2 Din.Rokopisi se ne vračajo Nefrankira-na pisma se ne sprejemajo. — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani. — Št. Peterska vojašnica. Telefon štev. 3040. Pravilnik je izšel. Iv novemu invalidskemu zakonu je bilo treba pravilnika, ki je pred kratkim izšel. Z njim so pojasnjena nekatera vprašanja, ki so nam bila do-zdaj kolikortoliko nejasna. Pravilnik ima 34 členov, ki se tičejo le bolj važnih vprašanj iz invalidskega zakona. Pojasniti hočemo nekatere zadeve, katere smatramo s pravilnikom za pojasnjene. — Pri priznavanju invalidnosti se vpoštevajo tudi obolenja in bolezni, ki so nastopile spričo ran, poškodb ali pohab. Ker pravi invalidski zakon, da se ustavi invalidnina vsem onim, ki so priznani radi bolezni za invalide z odločbami po 1. oktobru 1915 je jasno, da je za take smatrati le one, katerih bolezni so se same od sebe pojavile, ne pa tudi one, ki imajo bolezni od ran ali poškodb. Naše prvotno naziranje je bilo torej pravilno. Nekatera sodišča so se ozirala samo na to, da so bolezni, in so izdala invalidom odločbe, da jim invalidnina ne pripada. Ako so med dotičnimi invalidi tudi taki, katerih bolezni izvirajo od ran ali poškodb naj skrbe, da svoje bolezni naknadno opravdajo, da bodo dobili invalidnino. Popolnoma nepravilno se je tolmačila določba glede državnih uslužbencev-dnevničarjev. Smatralo se jih jc za aktivne državne nameščence, čeprav se popolnoma nič ne razlikujejo od drugih civilnih delavcev-dninarjev. Pravilnik pa je to vprašanje natančno pojasnil; ker pravi izrecno, da dnevničarji, ki so nameščeni pri državnih ali samoupravnih oblastvih, dobijo invalidnino. Seveda se ravna ista po višini mesečnih plač, kakor pri drugih uslužbencih s plačami na teden, 14 dni ali mesec. Ne dobijo pa dnevničarji-invalidi v državnih in samoupravnih službah dodatkov k invalidnini. Dalje je važno to, da oni invalidi in vdove, kateri prejmejo odkupnino, ne morejo dobiti nikdar več nobene enkratne podpore bodisi za gospodarstvo ali sploh za okrepitev svojega gmotnega stanja. Razume se, da je pri tem smatrati ravno-tako brezobrestno posojilo. Sicer pa določa že invalidski zakon sam, da dotični, ki dobe odkup invalidnine, obdrze samo še zdravljenje in ortopediranje, vse druge pravice pa jim odpadejo. Čudno, da jim ni pridržana še naprej brezplačna ali polovična vožnja. Vsekako pa mislimo, da bi se jim morala dovoliti posebno brezplačna vožnja, kadar potujejo radi ortonediranja ali zdravljenja. Ravnotako kot za invalide-dnevničarje, velja tudi za vdove-dnevničarke pogoj glede prejemanja invalidnine. Ako je vdova v državni ali samoupravni službi dnevničarka v pisarni ali pa kot delavka v tovarni, dobiva tudi vdovsko pokojnino po padlem ali umrlem možu, seveda brez doklad. Tudi njeni prejemki se ravnajo po višini plače. Upokojenke, ki dobivajo poleg civilne pokojnine draginjske doklade za otroke, jih ne morejo dobivati poleg invalidnine. Kljub mnogim pojasnilom glede podlage za siromašnost, je to vprašanje še vedno precej nejasno. Invalidski zakon, posebej pa še dodatni zakon govori, da se pri invalidih vpošteva za pridobitev pravic oni davek, ki ga je plačeval on ali njegova zadruga za časa njegove onesposobljenosti ali smrti. Pravilnik pa govori o nekih predpisih sedanjega zakona o neposrednih davkih ter o slučajih začasnih oprostitvah davčnih objektov ter o preseganju mesečnih dohodkov. Torej je le smatrati, da se vpošteva tudi sedanji davek ali sedanji tedenski in mesečni dohodki. Mogoče je tako, da se vpošteva davek za časa bnesposobljenja le v onih slučajih, ako so sedaj siromašni, takrat pa niso bili. Pravilnik tudi našteva vse one predmete, ki jih je smatrati še za nerešene in jih mora invalidsko sodišče vzeti v prvi vrsti v pretres. Med temi omenimo slučaje reducirancev po specijalni komisiji iz leta 1923* Kot nerešene je smatrati še vedno one predmete reducirancev, ki niso mogli vložiti obnov zato, ker jim sodišča niso navedla vzrokov, zakaj so bili reducirani. Tudi smo imeli slučaje, da je bilo uradno za- ukazano popraviti odločbe višjega sodišča iz go-I tovih razlogov. Pri nas je bilo menda nekaj takih slučajev, da j jc višje sodišče odbilo od prve instance odobrene j obnove onim, ki so bili reducirani radi zboljšanja j bolezni ali poškodbe kljub temu, da je bilo po ob-i novah s pregledi dokazano, da njihove poškodbe j še obstojajo, bodisi nespremenjene ali celo po-j slabšane. Kakor smo poizvedeli, so bili dotični I piedmeti odkazani v ponovno presojanje, a še nerešeni. Pričakujemo, da bodo dotičnim pravice s ponovnimi odločbami priznane. Nova invalidnina teče že od 1. januarja 1930. Izplačana pa bo šele tedaj, ko posameznik dobi novo pravomočno odločbo invalidskega sodišča. Pripomnimo, da se mora vsak predmet poslati tudi višjemu invalidskemu sodišču v Beograd. Dotlej pa prejemajo oni, ki so dobili pri sedanjih prijavah potrdila za prejemanje po 1. oktobru 1929, še vedno poprejšnjo staro invalidnino z do- j kladami. Mogoče je, da bo nova invalidnina celo manjša v kakem slučaju, posebno pri 50-odstotnih invalidih, ki po novem ne bodo prejemali več dodatkov. Ako bi kdo po starem več prejel kot mu po novem letu gre, je v pravilniku določeno, da mu razlike ne bo treba vračati. S tem v zvezi je tudi to, da je računovodstvo z januarjem t. 1. nekaterim malenkost pri prejemkih utrgalo. Sedaj pa, ko se je pojasnilo, da ne bo treba ničesar vračati, bodo s februarjem dobili odtegljaj doplačan, nadalje pa 'celo staro invalidnino. Nadalje izraža pravilnik izrecno, katere osebe izgube popolnoma vsako zaščito toraj, da so že po zakonu samem reducirane brez vsakega ponovnega presojanja? To so vsi invalidi, ki imajo manj kot 30 odstotkov nesposobnosti. Ker je izrecno rečeno, da zgube taki invalidi pravico do vseh vrst zaščite je jasno, da invalidom izpod 30 odstotkov ne spada tudi nobeno zdravljenje in ortopediranje. Smatrati jih je, da sploh niso več invalidi. Ravnotako je s civilnimi in vojaškimi invalidi (iz mirne dobe). Sorodniki, ki so dobivali pravice po umrlih invalidih bolnikih izgube vse pravice. Vendar pa lahko vporabljajo uvodni člen inv. zakona in pravilniki, ki določata, da je za priznanje invalidnosti vpoštevati tudi bolezni, ako so nastale od ran, poškodb ali pohab. Toraj tudi sorodnikom ne more prestati zaščita ako dokažejo, da je imel umrli invalid' bolezen od kake rane ali poškodbe in da ni dotična bolezen bila pojavljena sama od sebe. Invalidnina prestane teči tudi vsem invalidom, ki niso siromašni. Pri tem ni nobenih izjem glede višine procentov. Nesiromašni lahko izgubi invalidnino ako je ioo-odstotni z dodatkom ali pa samo 30-odstot-ni invalid? Pač pa ti invalidi dobe druge pravice po zakonu kakor zdravljenje, proteze, vožnjo, ki nimajo pogoja siromašnosti. Pravilnik pravi, da se mora izdati takim ne-siromašnim invalidom sklepe o priznanju drugih pravic razen invalidnine. Dozdaj so dobivali nesiromašni invalidi ter državni uslužbenci odločbe, da ne izpolnjujejo pogojev po invalidskemu zakonu. Pravilnik pa zahteva, da se morajo izdati sklepi o priznanju ostalih vrst zaščite. Kdor izmed takih invalidov ima odločbo, da ne izpolnjuje pogojev po zakonu in ne bo dobil v doglednem času drugačne, naj se sam pobriga za njo. To pa velja le za vojne invalide ne pa tudi za vdove, sirote ali stariše, ker isti ako niso siromašni po invalidskem zakonu ne dobijo pravic do nobene vrste zaščite? Znano je, da po sedanjem invalidskem zakonu izgube vse pravice zaščite tudi vojne žrtve, ki bivajo stalno v inozemstvu (izven naše države). Pravice si lahko pridobe nazaj samo ako se najdalje v 3 letih povrnejo za stalno domov. Pravilnik pojasni, da se tri leta računajo od dneva odhoda ne pa morebiti od datuma, ko je bil razglašen sedanji invalidski zakon? Mnogo imamo ljudi v inozemstvu, ki so že 3 leta ali še več v drugi državi. Mogoče ne mislijo j biti tam za vedno in se bodo enkrat le še povrnili? Dotični pa so svoje pravice že izgubili in ne bodo mogli več dobiti zaščite. Dovoljenje, ki so ga imeli nekateri od ministrstva za uživanje invalidnine v inozemstvu po prejšnjem zakonu toraj ne velja več. Pravilnik pravi nadalje, da ni treba klicati vsakega invalida na ponovni pregled sedaj ko se s prevajanjem na nov invalidski zakon odrejajo novi procenti (po novi naredbi). Sicer pa pove že sam invalidski zakon, da komisija glede na prejšnjo diagnozo na sedaj predloženo zdravniško spričevalo in prejšnje spise od-rejuje nove procente. Komisija stori to lahko brez invalidove navzočnosti, pokliče pa ga le tedaj ako smatra, da ga je potrebno pregledati. (V Celju so klicali menda vse?) Glede invalidov bolnikov z najmanj 30 odstotki, ki obdrže edino pravico zdravljenja, smo že enkrat pojasnjevali katere listine jim je predložiti ako prosijo za zdravljenje. Pravilnik našteva j dotične listine. Pa tudi za obče prijave po invalidskem zakonu za prevedbe našteva vse potrebne listine. Ker so vse prijave itak že minule, ne bomo več pojasnjevali. Tako smo nekoliko obrazložili vse važnejše zadeve, ki nam jih je pojasni! in raztolmačil pravilnik. Kako je z nami? Naše stanje nikakor ni povoljno ter imamo mnogo želj, da bi se popravilo. V različnih vprašanjih čutimo potrebe, si prizadevamo, da bi jih dosegli toda nimamo nobenega izgleda. Ako stopi Človek med zbrane vojne žrtve, se mu pritožujejo 7 različnimi zadevami. Eden ne doseže tega, drugi zopet ne onega in iz celega položaja je posneti mizerno stanje. Vsak vpraša najprvo kdaj bo pričel dobivati novo zvišano invalidnino? Pripada jim že od novega leta naprej, toda prevedbenih rešitev v doglednem času še ni pričakovati. Stara invalidnina teče naprej, toda zelo veliko jc takih, ki je več ne dobivajo. Ni samo to, da je mnogo reducirancev, ki imajo izpod 30 odstotkov nesposobnosti, ali pa vojaških in civilnih invalidov, glavno zlo so povzročili davčni cenzus, sodnijske kazni in vzrok bolezni. Ti trije vzroki so strašno decimirali invalidske vrste. Davčni cenzus je postavljen na maksimum 120 Din neposrednega davka na zemljišče, zgradbe, obrte, poklic in glavnico. S tem je smatrati ves davek, kakoršnega sploh vojne žrtve plačujejo? Če pomislimo na prometni davek od poklica, je skoro nemogoče, da ga ne bi plačeval letno preko 120 Din če količkaj obratuje. Zato je praksa pokazala, da trafikanti z malenkostnimi obrati, in različni drugi obrtniki, ki se komaj za silo preživijo, niso smatrani za siromašne. Imamo tudi slučaje pri kmetih in posestnikih, da so poprej plačevali okoli 10 do 15 Din neposrednega davka, danes pa dosega njihov cenzus preko 120 Din. Pri tem pa so ljudje, ki faktično nimajo nobenega imetja. Čeprav imajo zemljišče, toda isto je toliko zadolženo, da ni smatrati za njihovo last. Oni so le delavci na nekem kompleksu ter se iz posestva niti živeti ne morejo. Znan nam je neki slučaj, da si je invalid kupil iz priznane mu odkupnine posestvo, katere pa Še ni dobil izplačane in dolguje še celo kupnino. Vendar pa po davčnem cenzusu ni siromašen. Invalidi izgube danes ako niso siromašni celotno invalidnino. Poprej po starem so jo vsaj polovico dobivali. Med njimi pa ni nobenega razločka kakšen je dotični invalid in kakšno je njegovo družinsko stanje? Čeprav je 100 odstoten invalid, mu pri gori obrazloženih gmotnih razmerah kljub temu invalidnina odpade. Če .pomislimo na invalidske potrebe in na gmotni položaj našega človeka ker naši kraji niso posebno produktivni, pač pa pasivni in smo v industrijskih krajih, kjer je malo takih, ki morejo živeti od posestev brez drugih zaslužkov, prizadene odvzem invalidnine vsakega invalida posebno pa težje invalide. Ravno vsled davčne podlage na ta način prizadetih vojnih žrtev pa po naši uvidevnosti lahko smatramo skoro eno tretjino. Drugi vzrok, ki dela nekaterim mnogo neprilik so sodnijske kazni. Prvotno so oblasti smatrale za vzrok izgube vse kazni iz koristoljubja bodisi povojne, medvoj- ne a!i tudi predvojne. Na ta način je zelo veliko vojnih žrtev različnih kategorij dobilo odklonitve za vse pravice. Družinski člani niti niso vedeli, za kako kazen pokojnega hranitelja, sedaj pa so bili razočarani, ko so prejeli odklonitve. Nekaj je pravilnik k invalidskemu zakonu popravil, ker je raztolmačil, da predvojnih kazni ni vpoštevati. Vendar pa je ostalo še mnogo slučajev vsled poznejših kazni, četudi so iste po bistvu včasih malenkostnega značaja. Ker te posledice jemljejo popolnoma vse invalidske pravice, prizadevajo nekatere zelo občutno. Pri tem opažamo posebno slučaje, ako taki invalidi potrebujejo proteze? Zelo težko in mučno bo, ako taki ne bodo dobivali niti te pravice? Zato vlagajo dotični invalidi milostne prošnje, za spregled kazni in priznanje nekaterih prepotrebnih jim pravic. Na žalost je tudi takih vojnih žrtev precej in to še različnih kategorij. Med njimi so tudi težki slučaji. Te vrste mnogo povečujejo odpadli stalež, zelo dobrodošlo pa je tolmačenje pravilnika, ki bo mnogo popravil. Mučni utis napravljajo nekateri invalidi bolniki. Imamo nekatere precej težke slučaje. Dobili so odklonitve za invalidnino, najbrž pa ne bodo mogli dokazati nobene činjenice direktne poškodbe po kateri jim je v vojni bolezen nastala? Za delo so nezmožni in podpora jim je bila jako potrebna in dobrodošla. Mnogi so privezani skoro stalno na postelje. Ako ne bodo ničesar dosegli, bo to mizerno vplivalo na njihov položaj. V splošnem imamo iz našega celokupnega vprašanja še marsikaj za potožiti. Čeprav gre nekaterim priznanje in invalidnina redno naprej, je mnogo drugih težav. Invalid rabi nujno protezo, pa mora nanjo čakati vsled zaostankov. Po vrstnem redu ne zaleže nobena urgenca. Za kako specijalno zdravljenje na primer v zadnjem času tuberkuloznih, se redko doseže. Učenje je prekinjeno, službe ne dobi nihče ter zastonj prosi in se sklicuje na zakonito prednost. V takem slučaju je pohabljen človek v obupnem položaju. Od občinstva, ki bi moralo kazati mnogo sočutja in pomagati invalide spraviti k eksistenci, se jih skoro nobeden ne usmili, da, čutiti je ravno nasprotno neko mržnjo do njih. Iz nič začeti nekaj samostojnega je nemogoče. Kako si moreš vpostaviti neko trgovino, trariko ali karsibodi, ako nimaš sredstev in največkrat tudi ne zmožnosti? Potisnjen moraš biti direktno v naj-večjo bedo. In ta se vidi v velikem obsegu med vojnimi žrtvami. Mnogo naših invalidov je bilo poprej delavcev, kmečkih, rudniških, tovarniških, duševnih itd. a danes so kakor mine, niso več zmožni za take poklice. Vendar pa potrebujejo nekih dohodkov, neke preskrbe in to pri lahkih poklicih. Saj hočejo delati! Cc pogledamo lahke poklice vidimo v njih različne trdne, zdrave postave, ki bi bile lahko tudi i kaj drugega. Invalidom pa nič ne ostane. Vsak si I misli, saj če je invalid je že drugače preskrbljen? Zato naj bi se večkrat pogledalo v vrste voj-! nib žrtev, potegnilo tiste trpeče neodrešene duše, ki si ne morejo nikamor pomagati in jim poma-I galo k neke vrste preskrbi. Z vsemi prednavedenimi slučaji smo posegli malo v obči položaj vojnih žrtev. Potreba je, da povemo kaj nas teži in kaj bi se eventuelno lahko zboljšalo? Invalidsko vprašanje je res težko vpra- i Šanje, toda v mnogih slučajih, se z občnim zanimanjem da odpomoči. V takem stanju apeliramo, da se popravi kolikor je mogoče pred vsem pa napravi vse potrebno, da pridemo do vseh predvidenih nam pravic. Pregled reduciranih invalidov. Minister za vojno in mornarico je odredil, da se morajo vsi vojni invalidi, ki imajo manj kot 30% nesposobnosti, pregledati radi eventuelne sposobnosti za vojaško službo. Pregled se mora vršiti tako, da se predstavijo komisiji najprej oni, ki stanujejo v občinah v bližini štabnih komand ali polkovnih vojnih okrožij, drugi pa, ki stanujejo v oddaljenih občinah, bodo pregledani o priliki, ko se bodo vršili prihodnji nabori za dotične občine. Temu pregledu so podvrženi vsi invalidi izpod 30%, ki jih je sedanji invalidski zakon reduciral. V poštev pridejo rojstni letniki od 1881 naprej. Nekateri si predstavljajo ta pregled kot nekak invalidski pregled. Mislijo, da se jih bo na novo ocenilo in se nadejajo, da bodo dobili več procentov in tako postali zopet zaščiteni invalidi. Pojas- njujemo, da odrejeni pregled nima značaja po invalidskem zakonu in ne bo odrejal novih invalidskih procentov kakor si nekateri predstavljajo smatrajoči, da so večji invalidi oziroma, da imajo stanje toliko poslabšano, da bi morali dobiti vec procentov. Dotični izpod 30 % nesposobnosti, tedaj 20% ali 25% invalidi, ki so bili zaščiteni, so z novim invalidskim zakonom sploh reducirani in za nje ne pride več v poštev nobeno nadaljno postopanje, oni so absolutno izbrisani. S tem, da so nekako prenehali biti invalidi, je v zvezi tudi odrejeni pregled. Pregledani bodo, ako so mogoče sposobni za uvrstitev v rezervno vojaško službo. Potem pa bodo ali uvrščeni k trupi ali v pomožno službo ali pa ostali nesposobni za vsako vojaško službo, kakor bo pač spoznal pregled. _________________ Hočemo ali nočemo! Zapisali smo vprašanje in ta klic, da ga prečita vsak vojni invalid, vsaka vojna žrtev. Zapisali smo ga zato, da nam vsak odgovori. Ker če bi mogli vprašati vsakega iz obraza v obraz, bi ga vprašali in ga prisilili, da odgovori »da« ali »ne«. Ker pa tega ne moremo, pa smo zapisali. In hočemo, da se nam tudi sedaj odgovori z »da« ali z »ne«. Sentimentalnost je tukaj nepotrebna. Zato tudi ne sadimo rožic, ne iščemo blagoglasno zvenečih besed. Govorimo kot možje. Jasno, resno, odkrito. List »Vojni Invalid« hoče vedeti, ali vam je potreben, ah nepotreben. Zato, ali ga hočemo imeti, ali ga nočemo imeti. Na to se ima odgovoriti kratko z »da« ah »ne«. Zakaj druga številka »Vojnega Invalida« za leto 193° )e stoP^a PJ'e