MEMORIAM GDK: 902.1 PROF. ZDRAVKO TURK (1 904-1991) Visoka starost in huda bolezen sta podrli še en steber razvoja slovenskega gozdar- stva. Saj smo nekako slutili, drug drugega smo spraševali, kako je kaj z njim. Zadnje tri mesece ni več mogel prihajati med nas, medtem ko nas je prej, čeprav težko bolan, vedno z veseljem obiskoval. Življenje prof. Zdravka Turka, gozdar- skega praktika, univerzitetnega učitelja in raziskovalca je bilo pestro in plodno. Doma je bil sredi gozdov, v Novem kotu (19. 11. 1904), na meji s Hrvaško, blizu Prezida. že zgodaj, ko mu je umrl oče, je moral sam skrbeti za domačijo in domače. V Novi kot se je vsako leto znova vračal, vedno z busolo, merilnim trakom in trasirkami, da bi v domačih gozdovih kaj postoril. Skrb za gozd mu je bila skoraj prirojena. Pravili so, da so najlepše smreke okrog Lazca Turka- ve. Vse, kar je delal, je delal vestno in zagnano. Maturo na realk! v Ljubljani, di- plomo gozdarskega študija v Zagrebu, državni strokovni izpit, oficirsko inženirsko šolo, vse je opravil z najboljšimi ocenami. t:red vojno je bil šef gozdne uprave v Cabru, kjer je že tudi raziskoval na področju urejanja gozdov. V partizanih je bil inštruk- tor minerjev, iz internacije je pobegnil. V prvih povojnih letih je bil operativni gozdar- ski strokovnjak v Gorici, Črničah, Novem mestu in Ljubljani. Morda kakšen gozdar ni poznal Zdravka Turka, vsi pa vedo za Turkovo frato v Trnovskem gozdu, čeprav so jo po krivici pripisali prav njemu. Pozneje je opravljal odgovorne naloge v takratnem ministrstvu oziroma v glavnih direkcijah za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije. V najhujših planskih letih je skrbel za izvrševanje plana gozdne in lesne proizvodnje Slovenije. Morda je prav zato tudi pri svojem poznejšem ravnanju vedno upošteval tesno povezanost gozdarstva in lesarstva. že uveljavljenega strokovnjaka so v začetku petdesetih let poklicali na Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo in nato na mlado gozdarsko fakulteto v Ljub- ljani. Tu je na področju izkoriščanja gozdov deloval do upokojitve leta 1975, pa tudi še po njej. Z nasveti in članki se je zavzemal za stroko, zlasti za svoje strokovno po- dročje vse do zadnjih dni. še v jesenski številki Gozdarskega vestnika je objavil čla­ nek o standardih. Na področju izkoriščanja gozdov je bil vsestranski in vedno tam, kjer je bilo stro- kovno, raziskovalno in pedagoško delo go- zdarstvu najbolj potrebno. Iz številnih sa- mostojnih objav in neumornega pisanja v Gozdarskem vestniku, Lesu in drugod vidi- mo, s čim vse se je ukvarjal. Njegovo raziskovalno delo je moralo biti neposredno uporabno v gozdarski praksi, rešitve pa strogo gospodarne. S številnimi tečaji in seminarji si je prizadeval prenašati dosežke svojih raziskav v prakso. Mnogi gozdarji se spominjajo njegovih tečajev o pripravi roč- G. V. 5191 269 nega orodja za delo ali o krojenju in klasi- fikaciji gozdnih lesnih sortimentov. S kolik- šno zavzetostjo je vedno znova poskušal uveljaviti standarde gozdnih lesnih sorti- mentov, ker brez njih stroka ni več stroka. Ko so ročno orodje zamenjale motorne žage, je izdelal metodike za proučevanje dela z njimi in raziskoval njihovo uporab- nost. Vsi gozdarski strokovnjaki so uporab- ljali njegovo metodike kalkulacij cene stroj- nega dela v gozdarstvu. Natančno je prou- čeval drzanje, lupljenje in delo na centralnih mehaniziranih skladiščih pa tudi delež in uporabnost lubja. Zadnje njegovo veliko delo je bilo urejanje večjezičnega slovarja strokovnih izrazov s področja pridobivanja gozdnih proizvodov in gozdnih prometnic. Seveda ne smemo pozabiti njegovega ob- sežnega pedagoškega dela na dodiplom- skem in podiplomskem študiju gozdarstva pa tudi lesarstva in kmetijstva. Posebej se je Zdravo Turk uveljavil v Društvu inženirjev in tehnikov gozdarstva Slovenije in Jugoslavije in je bil zaradi zaslug za društvo povsod izbran za čast­ nega člana. Uspešno je deloval v jugoslo- vanskem zveznem fondu za znanstveno delo in bil predsednik skupnosti gozdarskih fakultet in inštitutov. Prvi je organiziral se- stanke sekcije za izkoriščanje gozdov, ki še vedno delujejo. Sodeloval je in tudi organiziral redne sestanke profesorjev za izkoriščanje gozdov evropskih gozdarskih fakultet. Zaslužen je za tesno sodelovanje med avstrijskim in slovenskim gozdar- stvom. Vestno in dosledno je opravljal šte- vilne naloge pri upravljanju Biotehniške fa- 270 G. V. 5/91 kultete, vse do dekana. še bi lahko našte- vali. Za svoje neumorno delo je bil odliko- van z redom zaslug za narod 3. reda in z redom bratstva in enotnosti s srebrnim vencam. Biotehniška fakulteta mu je za življenjsko delo podelila Jesenkovo prizna- nje . Življenje je prof. Zdravka Turka naredilo odpornega, trdoživega, trdnega. Bil je vztra- jen, včasih tudi trmasto vztrajen , če je bilo treba uveljaviti svoja strokovna stališča. Za stroko je bil nadvse zavzet in vedno je storil vse za njen razvoj; bolelo ga je, če so bili drugi mlačni. Do sodelavcev je bil strog pa vendar manj kot do samega sebe. Površno- sti pri delu, pa tudi v odnosih med ljudmi ni prenesel. Kritičen je bil zato, da bi poma- gal do uspeha. Ljudi okrog sebe je imel rad. Tega ni vedno pokazal, a vesel je bil njihovih uspehov, žalosten ob neuspehih. Spominjamo se njegovih iskrenih čestitk ob vsakem napredovanju ali večjih objavah. Spominjamo se čokolad, ki jih je delil ob praznikih ali vrečk z jabolki, ko so jablane na njegovem vrtu obrodile. Zdravko Turk je bil družaben človek: spomnimo se, kako živahno se je vrtel na gozdarskih plesih, kako ni zamudil nobene proslave na fakul- teti, nazadnje srečanj upokojencev - celo letos ob novem letu - kako rad je obiskal znance. Dosleden je bil pri delu, pošten v odnosih z ljudmi, zavzet, pravijo, tudi pri igrah. Zaradi vsega tega in zaradi njego- vega prispevka slovenskemu gozdarstvu se ga bomo še dolgo spominjali. dr. Marjan Lipoglavšek