6SI W40Q Ab Arhitektov bilten Glasilo Društva arhitektov Ljubljane Ljubljana, 1978 glavni in odgovorni urednik: Janez Koželj Arhitektura Ljubljane - Aleš Vodopivec diplomsko delo v seminarju prof. Ravnikarja druga popravljena izdaja prva izdaja - AB, št. 21, december 1974 tisk Mestni muzej, Idrija Ponatis je omogočila Iskra, Ljubljana naziv objekta: projektant: leto izdelave načrtov: leto gradnje oz. prezidave objekta: investitor oz. naročnik: naslov: Ljubljanski grad prvič omenjen 1144» današnja oblika v glav¬ nem iz 16. in 17. stoletja razgledni stolp 1848 deželni knez 1. pogled z Zvezde 2. pogled z Brega 3. konzolni pomoli (16. stol) 1 1. pogled z Gornjega trga 2. prerez 3. tloris pritličja Stiski dvorec 1629 Stiski opati Stari trg 34 2 Frančiškanska cerkev Marijinega oznanenja verjetno arhitekt iz Lombardije 1646 - 166o Konrad pl. Russenstein in mestni svet Prešernov trg 1. južno pročelje 2. glavni oltar - delo Franoesca Robbe (1736 - 38) 3. tloris 3 1. pogled z severne fasade 2. poslikava stropa, Giulio Qauglio (17o3 - 06) 3. tloris Stolnica sv. Nikolaja Andrea Pozzo 17oo - 17ol 17oo - 17o8 škofija na pobudo operozov med Ciril - Metodovo ul. in Pogačarjevim trgom . 4 1 . pogled na Zahodno fasado 2 . portal - delo Luke Kisle ja in Angela Poz- za ( 1714 ) 3. tloris prvega nadstropja Semenišče Carlo Martinuzzi 1708 - 177o Škofija Dolničarjeva 4 5 1. pogled 2. portal Hotel Pri divjem možu - stanovanjska stavba prezidava iz dveh stavb 1. 1742 Ciril Metodova 21 6 Rotovž - mestna hiša Peter Bezlaj 1484 , prezidava Gregor Maček 1717 - 1718 sedanja oblika me.stna uprava Mestni trg 1 1. pogled 2. balkon 3. tloris pritličja 7 Liechtenbergova hiša prezidava 174o Karel Jožef grof Liechtenberg - prezidava Mestni trg 9 1. pogled 2. portal 3. glava nad portalom (prva pol. 16. stol.) 8 1. pogled z Mestnega trga 2. arkadno dvorišče 3. portal Reyeva hiša novo pročelje med 175° in 6o Ludvik Anton pl. Reya - preureditev Mestni trg lo 9 1. pogled 2. arkadno dvorišče 3. podkapni venec prezidana iz dveh stavb 1673 - 75 Stefan pl. Graffhaiden - prezidava Stari trg 3 10 Schvveigerjeva hiša 1755 - pročelje Matija Henrik pl. Schvveiger - prezidava Stari trg 11 a 1. pogled 2. nosilec balkona nad portalom 3. zunanjščina stopnišča 11 1 . pogled 2. zunanjščina stopnišča - med 175o in 60 Erbergova hiša prezidana med 175o in 60 pl. Erberg iz Dola - prezidava Stari trg 9 12 1 . pogled 2 . detajl portala CJrsini - Blagajeva hiša med 175 o in 60 - prezidava grof Anton Jožef Orsini pl. Blagaj Stari trg 21 13 Šentflorjanska cerkev 1672 soseska Starega trga Gornji trg, Ulica na grad 3. tloris 1. pogled 14 1. pogled 2. kapela Frančiška Ksaverija (1666 - 69) 3. tloris Šentjakobska cerkev, nekdanja jezuitska cerkev sezidana 1613 - 15, predelana 17ol in 1866 jezuiti s podporo magistrata Levstikov trg 15 1. pogled 2. stopnišče, freske - Herrlein (1786) 3. tloris 1. nadstropja Grubarjeva palača Gabrijel Gruber 1773 - 1782 Gabrijel Gruber Zvezdarska 1 16 Zoisova palača prezidana iz več stavb med 1765 in 7o trgovec Michel Angelo Zois Breg 22 1. pogled 2. portal (1798) 3. tloris 3. nadstropja 17 Pri vitezu pročelje med leti 1765 in 177o Breg 2o 1. pogled 2. portal 3. varovalni kamniti odbijač na vogalu stav¬ be 18 1. pogled 2. portal 3. utrjen zid v pritličju (srednji vek) barokizirano pročelje okrog 1. 175o Joseph Langer - prezidava Salendrova 6 1. pogled 2. portal iz 1. 1567 Križevniška komenda, redovna hiša nem. vi¬ teškega reda samostansko poslopje 1579 - prezidano v baroku nemški viteški red - komtur Lenart pl. Frumentin Gosposka 18 20 1. pogled 2. pogled 3. tloris Kriaevniška cerkev Domenico Rossi 1714 Ouidobald Starhemberg, komtur. nem.viteškega reda Trg francoske revolucije 21 1. pogled z Novega trga 2. portal 3. tloris pritličja Lentovž - SAZU 1774 - prenovljena, trakt ob Gosposki ul. porušen po potresu Novi trg 3 22 1. pogled z Gosposke ul. 2. portal Auerspergova palača - Mestni muzej prezidava 1642, grof Janez Andrej Auersperg Gosposka 15, Salendrova 2 23 1. pogled na empirsko pročelje 2. veža 3. tloris pritličja Auerspergova hiša prva polovica 18. stol. Anton Jožef grof Auersperg Novi trg 5 24 1. pogled 2. ornament na fasadi 3. portal Barbova palača - Delavski dom 174o - prezidava Franc grof Lichtenberg Novi trg 2 25 1. pogled 2. portal 3. tloris 1. nadstropja Vviesendrova hiša pročelje iz 1. 1741 Franc Jurij vViesender pl. Vviesenfeld Gosposka 4 26 Barbova palača verjetno Matija Ferski prezidava med 1755 in 56 grof Andrej Daniel pl. Waksenstein Gosposka 3 1. pogled 2. stopnišeni stolp na dvorišču 3. tloris veže in stopnišča 27 Ursulinska cerkev, cerkev sv. Trojice neznan 171fa - 1747 konvent. sv. Uršuline in veletrgovec Jakob Schellenburg Trg revolucije 1. pogled 2. veliki oltar, delo Francesca Robbe (1744) 3. tloris 1. pogled 2. pogled Lambergov dvorec - Muzej ljudske revolucije (Cekinov grad) 1752 grof Volbenk Herbart Lamberg Celovška e. 23 29 Deželno gledališče - Opera inž. J.V. Hrasky, arh. A.J. Hruby 1692 deželni odbor Župančičeva 1 1. pogled 2. timpan, Ganglovi kipi (l&9o - 92) 30 poslopje deželne vlade - danes IS 1894 - 1898 deželni odbor Prešernova c. 1. pogled s Prešernove c. 2. vhod 3. tloris nadstropja 31 1. pogled s Krekovega trga 2. podkapni venec Mahrova hiša stavbeni mojster Matija Dobravec sredi 19. stoletja Ferdinand Mahr . Krekov trg lo 32 Rodolfinum - Narodni muzej arh. Resori 1888 deželni odbor Trg narodnih herojev 1 3. tloris pritličja 1. pogled Narodni dom - Narodna galerija arh. Skabrout 1893 1896 Cankarjeva 2o 1. pogled 2. prerez 34 1. pogled z brega Ljubljanice 2. zmaj in razsvetljava na mostb. Zmajski most inž. Jurij Zaninovich 19oo - 19ol Mestna občina ljubljanska Resljeva c. 1. pogled 2. fasada ob Stritarjevi ul. 3. tloris mezzanina, Filipov dvorec arh., Theyer Leopold 1896, Graz 1897 Ph.ylipp Schreyer Stritarjeva 9 36 1. pogled 2. detajl okna v drugi etaži Kresija arh. Theyer Leopold 1898 meščanska imovina Stritarjeva 6 37 Urbančeva hiša - Centromerkur arh. Friedrich Sigmundt 1902 1903 — prva veletrgovska hiša v mestu Trubarjeva 1 1. pogled s Prešernovega trga 2. vhod 3. tloris pritličja Stanovanjska hiša Kranjske hranilnice (Nemška hiša) ahh. Ernest Schafer 1913 1913 - 1914 Kranjska hranilnica (Krainische sparkasse) Gradišče lo 1. pogled s Titove c. 2. načrt fasade ob Titovi c. 3. tloris pritličja K^ASNSOC LAO&M. ) ,v*v 61 1. pogled . 2. zvonik 3. prerez in tloris Cerkev Sv. Mihaela na Barju arh. Jože Plečnik 192o - 1928 1939 - 194o prispevki soseske 62 1. pogled 2. notranjost 3. tloris Cerkev Sv. Frančiška v Šiški arh. Jože Plečnik 1926 1926 - 1927 prispevki soseske Verovškova ul. 63 "Peglezen" - stanovanjska stavba arh. Jože Plečnik 1933 1933 - 1934 inž. Matko Prelovšek Poljanska 1 1. pogled s Krekovega trga 2. Plečnikova skica 3. tloris pritličja 64 IT TT n ► § » # -**■ - i* fr * s <4 m * L- ■ . i <• f I I I } |— ■ t * 1 Lt. j Lj i * J I»| p-, j * * 1. pogled, z Gosposke ulice 2. detajl okna v čitalnici 3. tloris Narodna in univerzitetna knjižnica arh. Jože Plečnik 193o - 1931 1936 - 194o vlada v Beogradu na pobudo Turjaška 1 študentske akcije 65 1. glavni vhod - stebriščna lopa 2. poslovilna kapelica 3. tloris vhodnega dela Žale arh. Jože Plečnik 1937 - 1939 1-937 - 194o Mestna občina ljubljanska Med hmeljniki 2 66 1. pogled s Hribarjevega nabrežja 2. pogled proti Stritarjevi ulici 3. | detajl ograje na mostu Tromostovje arh. Jože Plečnik - le stranska mostova (osredni most zgrajen 1. 1842) 1931 1932 Mestna občina ljubljanska Prešernov trg, Stritarjeva ulica 67 Tržnica arh. Jože Plečnik 1939 1939 - 194o Mestna občina ljubljanska Adamič - Lundrovo nabrežje 1. pogled z brega Ljubljanice 2. arkade pred mesnicami 1. promenada v Tivoliju, 1931 2. Trnovski pristan, 1934 3. Cojzova cesta, 1927 arh. Jože Plečnik Mestna občina ljubljanska arh. Jože Plečnik Mestna občina ljubljanska Most preko G-radaščice v Trnovem, Čevljarski most, 1931 Vegova ulica, 1929 1 . 2 . 3 . 70 1. Levstikov trg z Marijinim stebrom, 1923 2. Ulica na grad, 3* Trg.francoske revolucije, 1929 arh. Jože Plečnik Mestna občina ljubljanska 71 1. pogled v adaptirano samostahsko dvorišče 2. adaptiran samostanski trakt 3. tloris Križanke arh. Jože Plečnik 1952 1953 MIO Trg francoske revolucije 2 72 1. Pogled na vrstno zazidavo 2. hiša Franceta Tomažiča 3. tloris pritličja Vrstne hiše v Bermotovi ul. arh. France Tomažič 1931 1931 - prve vrstne hiše v Ljubljani Vzajemna zavarovalnica Dermotova ulica 73 1. pogled z Miklošičeve ul. 2. stanovanjska enota 3. tloris 1.nadstropja stanovanjska stavba Vzajemne zavarovalnice arh. Franc Tomažič 1934 - 1935 1934 - 1936 Vzajemna zavarovalnica Miklošičeva 17 74 1. pogled 2. okna v 1.nadstropju 3. tloris pritličja Zadružna gospodarska banka arh. Ivan Vurnik 1921 1922 Zadružna gospodarska banka Miklošičeva 8 __ 1. pogled 2. vhod v stavbo (plastika - Lojze Dolinar) 3. tloris pritličja Delavska zbornica arh. Vladimir Šubic 1926 1927 - 1928 Delavska zbornica Miklošičeva 26,28 76 1. pogled z ulice 2. pogled z vrta 3. tloris pritličja Stanovanjska vila arh. Vladimir Šubic X93o 1931 Vladimir Šubic Levstikova 16 77 1. pogled s Titove c. 2. pogled s Kidričeve ul. 3. tloris 5. nadstropja (nebotičnik) Nebotičnik arh. Vladimir Šubic 1930 - 1933 1931 - 1933 Pokojninski zavod Kidričeva 1, 3 } 5 78 1. pogled z Igriške ul. 2. fasada ob Gregorčičevi ul. 3. tloris 1. in 2. nadstropja "Mali nebotičnik" - stanovanjska stavba arh. Herman Hus 1931 1931 Kranjska hranilnica Igriška 3 79 1. pogled s Kidričeve ul. 2. sv. Jurij - plastika na fasadi 3. tloris 1. nadstropja Djukičev blok arh. Jože Sivec 1935 Adolf Leo Dukic in Evgen Štern Kidričeva 4, 6 80 1. pogled 2. vhod 3. tloris Modema galerija arh. Edvard Ravnikar 1939 1939 - 1951 Banovina Cankarjeva 15 I 1. pogled 3. tloris tipične etaže Gospodarski svet - Rep. sekretariat za pro¬ met in gospodarstvo arh. Stanko Rbhrman 1948 1949 Republiška uprava Gregorčičeva 25 82 1. pogled s Kidričeve ul. 2. zasteklitve 3. tloris tipične etaže Poslovna stavba Impex arh. Edo Mihevc 1953 1955 Impex f Ljubljana Beethovnova 11 83 1. pogled z Ajdovščine 2. obešena fasada - aluminij 3. tloris tipične etaže Poslovna zgradba Metalke arh. Edo Mihevc 1959 1963 Metalka, Ljubljana Dalmatinova 2 r 1. pogled, z Ajdovščine 2. detajl fasade 3. tloris tipične etaže Palača glavne zadružne zveze arh. Emil Medvešček 1954 1955 - 1956 Glavna zadružna zveza, Ljubljana Titova 19 85 1. pogled s Šubičeva ul. 2. portal (Zdenko Kalin in Karel Putrih.) Poslopje Ljudske skupščine SRS arh. Vinko Slanz 1954 - 1958 - 196o Skupščina SRS Šubičeva 4 86 f Dvorana A Gospodarskega razstavišča arhitekti: B . Simčič, I. Arnautovič, M. Mi¬ helič 1954 - 1954 - 1958 Gospodarsko razstavišče, 1juhiJana Titova 5o 1. pogled s Titove c. 2. velika dvorana 3. tloris Razstavni paviljoni C na Gospodarskem raz¬ stavišču arh. Milan Mihelič 1966 1967 Gospodarsko razstavišče, Ljubljana Titova 5o 1. pogled na celoto 2. pogled 3. tloris paviljona Stanovanjski stolpnici SB 1 in SB 2 arh, Milan Miheli5 1969 1970 - 1971 SGP Pionir, Novo mesto in GIP Gradis, Ljub¬ ljana Kersnikova ulica _ 1. pogled s Kersnikove ul. 2. zahodna fasada 3. tloris tipične etaže 89 1. pogled s Krekovega trga 2. pogled s Kopitarjeve ul. 3. tloris tipične etaže v upravni stavbi Zgradba ČZP ljudska pravica arh. Edvard Ravnikar 1958 . 1958 - 1961 ČZP ljudska pravica Kopitarjeva 2 90 1. pogled s Šubičeve ul. 2. notranji prostor trga s plastiko (Tihec 3. tloris celotne zasnove Trg revolucije arh. Edvard Ravnikar od 196o dalje od 1962 dalje stolpnici - sprva Izvršni svet, kasneje Ljubljanska banka in Iskra trgovski objekt - različna trgovska podjet¬ ja/kasneje Emona Trg Revolucije - med Šubičevo in Erjavčevo 91 1. pogled z juga ^ I 2. pogled z Gregorčičeve ul. 3. tloris tipične etaže Stanovanjski objekt A na Ferantovem vrtu arh. Edvard Bavnikar 1964 - 1967 1967 - 1969 GP Tehnika, Ljubljana Gregorčičeva ul. 92 1. pogled na severno fasado 2. pogled na južno fasado 3. tloris tipične etaže Stanovanjski objekt B na Ferantovem vrtu arh. Edvard Ravnikar 1964 - 1967 1967 - 1969 G-P Tehnika Rimska ul. 93 1. pogled z Jamove ul. 2. vute nad pritličjem Gradbena fakulteta Univerze v Ljubljani arh. Edvard Ravnikar 196o - 1963 - 1969 Izobraževalna skupnost SRS Jamova 2 94 Učne delavnice ZMG arh. Savin Sever 1962 - 1963 Zavod za gluho mladino, Ljubljana Bežigrad 8 1. pogled s severa 2. fasadna obdelava 3. tloris 95 1. pogled z vhoda 2. fasadni pas 3. tloris Tiskarna Mladinske knjige arh. Savin Sever 1963 - 1966 Mladinska knjiga, Ljubljana Titova 145 96 1. pogled s Titove o. 2. tloris tipične etaže v poslovni stolpnici 3. tloris celotnega kompleksa Poslovni stolpnici in veleblagovnica Astra arh. Savin Sever 1963 - 1964 1964 - 197o Astra Titova 77, 79 97 Tehnično turistični center AMZ Slovenije arh. Savin Sever 1967 1968 AMZ Slovenije Titova 138 1. pogled s Titove e. 2. pogled z juga 3. tloris prvega nadstropja 1. pogled z juga 2. vhod 3. tloris pritličja Trgovska hiša arh.' Miloš Bonča 196o 1964 Sklad za zidanje stanovanjskih hiš občine Ljubljana Šiška Celovška 111 99 1. severna fasada 2. vhod 3. tloris tipične etaže Stanovanjski blok arh. Stanko Kristl 1959 Univerza v Ljubljani Janežičeva ul. 100 Vzgojnovarstvena ustanova Mladi rod arh. Stanko Kristl 1972 1972 Skupščina občine Ljubljana - Bežigrad Savsko naselje 1. pogled z juga 2. pogled na bivalne enote z balkoni 3. tloris pritličja 101 Stanovanjsko naselje Murgle arh. France . Ivanšek od 1965 dalje od 1965 dalje IMOS, Ljubijana Murgle 1. pogled v notranji prostor naselja 2. stanovanjska enota 3. tloris stanovanjske enote - tip 5c 102 J vil m.:-* 1. pogled z brega Ljubljanice 2. izrez fasade 3. tloris nadstropja Stanovanjski stolpnici arh. Oton Jugovec 1965 1968 - 197o SGP Zidar, Kočevje Moste, soseska Selo 103 Stanovanjski blok S-8 arh. Ilija Arnautovic 1972 1973 GIPOSS, Ljubljana Celovška 266, 268 1. zahodna fasada 2. vhod 3. tloris nadstropja 104 uvod V uvodu se zdi potrebno razložiti zakaj je to delo nastalo, torej njegov namen. Iz te¬ ga pa sledi tudi kako je nastajalo. S tem se želimo izogniti nekaterim nesporazumom, do katerih bi sicer lahko prišlo pri branju teksta ali pregledovanju zbranega gradiva. Vsa naša. kulturna preteklost, v katero vse¬ kakor sodi tudi prehojena pot stavbne dejav¬ nosti je realnost našega naroda, dokaz nje¬ govega obstoja, obenam pa tudi izhodišče za prihodnost. Toda njen osnovni smoter je do¬ sežen šele tedaj, ko smo jo ljudje priprav¬ ljeni in sposobni razumeti, se pravi, ko lahko uresniči svojo pripovedno moč. Prizadevamo si, da bi ohranili arhitekturno dediščino v čim bolj avtentični podobi, to¬ da za pristno doživljanje arhitekture ni do¬ volj , da ta le fizično obstaja ali ohranja svojo prvotno podobo. Potrebno je, da jo prepoznamo kot odraz časa in prostora v ka¬ terem je nastala, potrebna je torej naša namera, vzpodbuda, informacija k spoznava¬ nju in razumevanju tega, kar je izza kon¬ kretne površine. šele spoznavanje okolja spreminja svet pred¬ metov po sebi v svet predmetov za nas. Spoz¬ nava in razumevanje sta po svojem bistvu aktivna procesa. Učinkom okolja smo sicer izpostavljeni na vsakem koraku, toda šele naša aktivna vloga v procesu spoznavanja nam omogoča vzpostaviti stik, komunikacijo s predmeti, ki nas obdajajo. Razumljivo je, da človek spremlja aktivno le tiste procese, ki se jih zaveda, oziroma imajo zanj določen pomen. Zato ostaja velik del okolja in dogajanja, znotraj katerega živimo, v naši zavesti povsem neregistriran. V naj večji meri ima tako usodo prav fizično okolje, ki nas obdaja na vsakem koraku, nam ta korak tudi podzavestno usmerja in tako sodoloča naše bivanje in delovanje v prosto¬ ru. To delo naj bi torej v neki meri odvzelo a- nonimnost okolju v katerem se vtaplja. Pripovednost zgodovine ni le suhoparno po¬ dajanje ali preverjanje preteklih, dejstev, se pravi objektivne danosti, temveč predvsem izgrajevanje lastne resnice na podlagi pre¬ teklih dogodkov. Že sama interpretacija zgo¬ dovinskih dogodkov je nujno subjektivna. Subjektivna je kot odraz sprejemanja tiste objektivne danosti, ki je lahko del naše projekcije v prihodnost. Preteklost ali trenutna sedanjost sta izhodišče za tisto, kar izgrajujemo v prihodnost. 105 Koliko to lahko velja tudi za prehojeno pot stavbne stroke ali arhitekturne dejavnosti, je potrebno posebej opredeliti. Morda prav zato, ker gre za stroko, ki ne pozna pojma resnice. Že s tem, da posega na področje umetnosti je vrednotenje arhitekturnih stva¬ ritev izven logike, ki je sicer osnova naše¬ ga mišljenja in vrednotenja znotraj vseh znanosti. Na mesto logike stopi ideologija. Če smemo reči, da je vodilo tudi tega dela iskanje "resnice" arhitekturne stroke, to¬ rej ne le njene logike temveč tudi ideolo¬ gije, je potrebno opredeliti, kaj s tem lahko razumemo. Gre za analizo del, ki jim pripisujemo umet niško vrednost. Vsako tako delo razpada po Hartmannovem mnenju v svojem bistvu na dva dela: na takoimenovani prvi plan (Vorder- grund) in drugi plan (Hintergrund). Prvi plan je materializacija oziroma zunanja po¬ javnost drugega plana. Lahko rečemo drugi plan se realizira v prvem planu (glej sli¬ ko) . Prvi plan arhitekture je njena zunanja for¬ ma, lupina, sploh vse kar nas kot rezultat človeških naporov fizično obdaja in kar i- menujemo prostor. To je tista objektivna danost, ki je pred nami, ki govori sama za sebe že s svojo prisotnostjo in pojavnost¬ jo. Nobene interpretacije je ne morejo pov¬ sem opisati, ker je preveč bogata po svoji pripovednosti in tudi govori vsaki genera¬ ciji na svojstven način. To bogastvo pripo¬ vedovati pa odraža tudi globino drugega pla¬ na in na ta način umetniško vrednost prvega. Oblika, ki je pred nami, je jezik nekega mišljenja. To pa je zopet rezultat okolja in pogojev, v katerih je delo nastajalo in dobivalo svojo podobo. Prav to ozadje umet¬ niškega dela je takoimenovani drugi plan po Hartmannovi razčlenitvi. V njem se nahaja vse od genialnosti ustvarjalca do produkcij¬ skih odnosov, ki so obvladovali obdobje v katerem je delo nastajalo. Že Marx in Engels sta opozarjala na to, da estetska vrednost dela ni samo rezultat u- metniške potence ustvarjalca. "Če primerja (Stirner) Rafaela z Leonardom da Vincijem in Tizianom, potem lahko vidi, kako zelo je umetnine prvega pogojeval razcvet Rima, do katerega je prišlo pod florentinskim vpli¬ vom, kako zelo pogojuje dela drugega sta¬ nje v Firencah in dela tretjega pozneje či¬ sto različni razvoj Benetk. Rafaela so, prav tako kot vsakega umetnika, pogojevali teh¬ nični napredek umetnosti, ki je bil dosežen pred njim, organizacija družbe in delitev dela v njegovi lokalnosti in končno tudi de¬ litev dela v vseh deželah, s katerimi je ob¬ čevala njegova lokalnost. Ali bo individuum kot Rafael razvil svoj talent, je popolnoma - odvisno od povpraševanja, ki je spet odvis¬ no od delitve dela in od razmer omike ljudi, ki iz nje izhajajo." (vir 21, str. 258) 106 Če se sprijaznimo s takim načinom analizira¬ nja arhitekturne stroke postane delo zahtev¬ nejše. Potrebno je raziskovati ozadje, oko¬ liščine, v katerih je delo nastajalo. S tem,' da je delo družbeno pogojeno, obenem pa pre¬ živi prilike katerih rezultat je, postane konstitutivni element zgodovine in v tem so tudi njegova pripovedna moč, vrednost in bo¬ gastvo (vir 13). V umetnosti, kamor sodi vsaj delno tudi ar¬ hitektura ni napredka, kot ga poznamo v zna¬ nosti. Novejših del ne moremo primerjati s predhodnimi. Vsako delo je odraz časa, v ka¬ terem je nastajalo in kot tako neprimerlji¬ vo. Možno je le zasledovati kontinuiteto miš¬ ljenja, doživljanja in tehnologije, ki so podlaga ustvarjalne dejavnosti. Vsako delo je rezultat vseh predhodnih spoznanj in kre¬ ativnosti ustvarjalca. V stavbni dejavnosti Ljubljane lahko sledi¬ mo kontinuiteto do samih začetkov meščanske naselbine, nekje do srede 13. stoletja. Raz¬ voj stroke ni bil nikdar tako revolucionar¬ no prekinje, da bi v svojih temeljih lahko povsem zanikal preteklost. Vsak prikaz stavb' ne dejavnosti skozi tako obsežno obdobje je lahko le parcialen. Tako to delo ni in noče biti dokončna "resnica" o stavbni dejavnosti v Ljubljani, temveč je le opozorilo na to, da so mnogi faktorji, ki jih radi pozablja¬ mo, vplivali na njen razvoj. Arhitekt ali' stavbni mojster je neredko pri tem odigral tudi stransko vlogo. Pričujoče delo skuša prikazati predvsem sovisnost razvoja stavb¬ ne dejavnosti z razvojem produkcijskih odno¬ sov, gospodarskim položajem mesta, lastni¬ štvom, socialno strukturo ali pa tudi z na¬ rodnostno zavednostjo meščanov. Delo je razdeljeno na šest poglavij. Deli¬ tev navezujemo na tiste prelomnice, ki so se odrazile tudi v zunanjem izrazu (prvem planu) arhitekturne stroke. ozadje prvi plan pojavna idealnost - realnost smer ustvarjalne dejavnosti (vir 9) 107 Ljubljana se je razvijala v okviru mnogih vplivov in sprememb od srednjeveškega ob¬ zidja mesta z arhitekturo, ki je bila pov¬ sem utilitarnega značaja, pa preko baročne¬ ga mesta, ki se je ponašalo z zunanjo for¬ mo arhitekturnih stvaritev, do današnjega mesta moderne dobe, v katerem se arhitek¬ turi zazdi, da poleg zunanje estetske vred¬ nosti potrebuj e še moralno vsebino kot op¬ ravičilo svojega obstoja. Pričujoč zapis torej ne more biti dokončna analiza vsega zgodovinskega ozadja, ki je določalo razvoj stroke, skuša biti le nekaj drugega kot zgolj opozorilo na "estetsko" vrednost (pr¬ vi plan) okolja, ki nas obdaja, predvsem pa opozorilo na dejstvo, da je ozadje odloču¬ jočega pomena tudi za ocenjevanje umetniške vrednosti nekega dela. 108 — ■ i * . _ — —-- - : - — ' ■ ■ — srednji vek Idealne pogoje za nastanek srednjeveškega mesta predstavljata osrednja trgovska pot, ki je vodila od morja preko Ljubljanske kot¬ line v Slavonijo ter Madžarsko in Ljubljani¬ ca, kot hrbtenica te poti, vkljenjena med grajski hrib in ostanek antičnega emonskega obzidja. Potreben je bil le še interes last¬ nika ljubljanskega gradu (str. 1), koroške¬ ga vojvode, frankovskega Spanheima, ki je imel v rokah ljubljansko posest, da je postala Ljubljana konec 13. stol. že 2 £iana kot mesto z mestnim pravom in obzidjem. Nepredvidena rast mesta in dejstvo, da so bi¬ la tako gradnja kot kasnejša vzdrževalna dela mestnega obzidja veliko finančno breme za nastajajoče mesto, so pogojili edinstve¬ no podobo srednjeveške Ljubljane: "vtis treh obzidanih mest in izvrstnega gradu nad nji¬ mi" (vir 18, str. 2o). Zgodovinarji si še da¬ nes niso povsem edini v kakšnem časovnem zaporedju so bili obzidani posamezni mest¬ ni predeli, kar pa za ta prikaz niti ni po¬ membno. Zanimivo pa je, da še danes lahko dokaj verodostojno pregledamo talno shemo srednjeveškega mesta, kljub temu, da je bila večina njegovih stavb prezidana, ob¬ zidje pa porušeno konec 18. stoletja. Krivina grajskega hriba in struga Ljublja¬ nice sta pomenili izhodiščno urbanistično os okrog katere sta nastala dva predela ob¬ zidanega mesta: Stari trg in Mesto (glej sl. 1). Pravilnejša talna zasnova Novega trga, na levem bregu Ljubljanice, kot tret¬ jega predela srednjeveške Ljubljane, izvira iz prislonitve zahodnega roba na ravno stranico emonskega zidu ter na nasprotni strani regulirano pristaniško obrežje Ljub¬ ljanice. 111 Šele kasneje, ko je tila Ljubljana že glav¬ no mesto Kranjske in je imela svojo škofi jo r so si trije stanovi: plemstvo, duhovščina in meščani tudi prostorsko razdelili mesto in tako dali prvotni naključni razdelitvi not¬ ranjo vsebino. Stari trg je obdržal prvotni značaj trgovske in obrtniške naselbine. Južni del je spadal pod gospostvo deželnega kneza, kar kaže tudi urbanizem tega predela. Rožna in Hrenova uli¬ ca z okolico ter Vožarski pot imajo namreč bolj urejeno zasnovo. Hiše so tu manjše in nižje in so bile večinoma lesene še tja do 18. stoletja. Ves ostali del Starega trga so sestavljale patidenške hiše, tj. stare meš¬ čanske hiše, ki so segale do Čevljarskih vrat. Ta so zapirala najožji prostor med grajskim gričem in Ljubljanico. Ra tem mestu (v višini današnjega Čevljarskega mostu) je zborovala skupščina vseh meščanov, sprva na prostem, na takoimenovanem.Komunu, nad katerim so kasneje na oboku postavili prvo mestno hišo, ki je postala tudi zunanji simbol mestne gosposke. Mesto je segalo od Čevljarskih vrat do sever¬ nega obzidja, ki je povezoval grad in Ljub¬ ljanico preko prostora, kjer je danes Kre¬ kov trg. Ta predel je ob svojem nastanku sl. 1) obzidje srednjeveške Ljubljane 112 menil le razširitev stisnjenega Starega rga. Ko pa je bila 1461 ustanovljena ljub¬ ljanska škofija in je dotedanja cerkev sv. Nikolaja postala stolna cerkev, se v Mestu pojavi vrsta korarskih hiš. S prisotnostjo frančiškanskega samostana je ta predel do¬ bil značaj duhovne razidence. Novi trg je na južnem delu omejevalo obzid¬ je, ki je povezovalo Komendo nemškega viteš¬ kega reda (današnje Križanke) z Ljubljanico. Na njegovem severnem robu se je konec 15. stoletja pojavila rezidenca namestnika de¬ želnega kneza, vicedomska hiša (na prosto¬ ru današnjega univerzitetnega poslopja). Kmalu se ji je na Novem trgu pridružila še deželna hiša, ki je privabila v ta predel doseljence plemiškega porekla in tako dala dokončen plemiški pečat temu delu Ljubljane. V. srednjeveškem mestu je stavbna dejavnost morda bolj kot kdajkoli kasneje neposreden rezultat produkcijskih odnosov in material¬ nih okoliščin. Ti odnosi se gibljejo v is¬ tem okviru do ustanovitve Academie operosorum, ki sovpada in tudi pogojuje,nastanek baroka v Ljubljani, torej do obdobja, ko se odnosi spremene do te mere, da postane tudi odnos meščana do umetnosti in kulture drugačen. To pa vpliva na družbeno vlogo stavbarja, arhitekta, kiparja in kamnoseka. Mestno obzidje je determinanta srednjeveške¬ ga mesta. Kot varovalni element omogoča raz¬ voj trgovine in obrti, obenem pa ju po čud¬ nem naključju celo pogojuje. Od leta 1415 so prišli Turki pred mestno obzidje skoraj vsako leto skozi nekaj desetletij. Obzidje pa ni imelo obrambne vrednosti le za mesto samo, temveč je predstavljalo strateško obrambno linijo za habsburške dedne dežele. Njena po¬ membnost se je odražala v obliki privilegijev, 113 ki so jih bili deležni le meščani. Med meš¬ čanske obveznosti je namreč sodilo utrjeva¬ nje in straženje obzidja, gradu in ostalih utrdbenih naprav, ter plačevanje davka. Ti privilegiji so zagotovili meščanom popoln monopol nad trgovanjem v mestu. V začetku. 16. stoletja, ko Turška nevarnost še ni mi¬ nila "je cesar Maksimilijan v prid Ljublja¬ ne omejil svobodno trgovino v taki meri (tritedensko obvezno vskladiščenje tranzit¬ nega blaga in prodaja v mestu), da se je pritožil celo Dubrovnik" (vir 18. str. 25). Ža tuje trgovce je postalo tako mesto pov¬ sem nezanimivo in so se ga začeli izogibati. Kdor ni bil meščan ni imel možnosti zasluž¬ ka v mestu. Meščan pa je lahko postal le svobodnjak, ki je imel mojstrsko pra/ico, imel meščansko hišo in plačal mestni gospos¬ ki pristojbino. Na robu mesta so prebivali tudi plemiči in duhovščina, ki pa so bili v strukturi mestnih previbalcev v manjšini. Dninarji in posli so sicer živeli znotraj obzidja, niso pa imeli nikakršnih pravic. Tudi plemiči niso uživali meščanskih privi¬ legijev. Njihova gosposka je bila deželno glavarstvo s sedežem v deželni hiši. Mesto tako za botagejše stanove ni bilo zelo priv¬ lačno. Iz povedanega sledi, da so torej strateška in prometno ugodna lega mesta oziroma nje¬ govo obrambno zidovje, prav tako kot nje¬ gove gospodarske posledice, v veliki meri vplivali na socialno strukturo prebivalcev mesta in v končni posledici torej tudi na potrebo po stavbni de javnosti. Na njeno vsebinsko zasnovo in fizično materializaci¬ jo- Socialno strukturo, srednjeveških prebivalcev Ljubljane je težko natanko opredeliti, ker ne poznamo zanesljivih podatkov. Iz kasnej- 114 ših ocenitev (glej vir 74, str. 279) pa je mogoče 'sklepati, da so bili vsekakor v pre¬ moči meščani, med katere sodijo predvsem ro¬ kodelci, medtem ko sta bila druga dva stano¬ va - plemstvo in duhovščina številčno mnogo šibkejša. Poleg tega je bilo. maloštevilno plemstvo tuje narodnosti. Prostor, ki ga je oklepalo mestno obzidje je bil omejen, iz česar izhaja, da so bile ulice v mestu tesne, hiše pa ozke. V zgo¬ dnjem srednjem veku so bile vse hiše lese¬ ne, po potresu 1511 in velikem požaru 1524, ki je uničil večino hiš na Novem trgu, pa je mestni stavbni svet prepovedal gradnjo hiš iz lesa. Ko je bilo na začetku 16. stoletja mesto že strnjeno zazidano, Ljubljana skoraj ni veš poznala lesene gradnje. Zaradi kas¬ nejše barokizacije mesta pa nobena od teh stavb ni ohranila svoje originalne podobe v celoti. Ker pa so vse stavbe ostale v te¬ meljih iste, je možna rekonstrukcija sred¬ njeveške parcelacije, ki obenem z znanim enakomernim gabaritom kaže na načelno ena¬ kopravnost tedanjih meščanov. Izstopajo le večje parcele privilegiranih stanov (duhov¬ ščine in plemstva) na mestnem robu. sl. 2) ostanek obzidja na Krekovem trgu 115 Osrednji kopenski žili, ki sta tekli vzpored¬ no z Ljubljanico (Gosposka ulica na levem bregu in os Stari trg - Mestni trg na desnem) sta predstavljali z občasnimi razširitvami v trge temeljni prostor za trgovske in obrtniš¬ ke posle. Vsak meščan je moral imeti poslovne prostore ob ulici ali trgu, ki sta bila vir zaslužka. Ker je bil prostor skopo odmerjen je veljalo nepisano pravilo, da ne sme imeti nobena hiša na ulični strani več kot tri ok¬ na v etaži. Tako so meščani pozidali tudi dvorišča kjer so bile sobe za služinčad oz. pomočnike, medtem ko je imel lastnik hiše svoje prostore na cestno stran. Vhod v sta¬ novanjski del je bil navadno iz ozke ulice, ki je delila sosednji stavbi in predstavlja¬ la prečno povezavo glavne prometne poti z gradom oz. Ljubljanico. Ti prehodi, ki niso nikjer presegli širine treh čevljev so brani¬ li pred širjenjem požara, obenem pa so služi¬ li kot odvajalna kanalizacija v Ljubljanico. "Močo izpod neba in streh brez žlebov so pomnožile še gospodinje, ki so skozi okna na cesto izlivale pomije, praznile nočne po¬ sode in odmetavale smeti in vso mogočo uma¬ zanijo. Pa tako ni bilo le v temnem srednjem veku. Še v prosvetljeni dobi konec 18. sto¬ letja je stranka iz najvišjega nadstropja izlila skozi okno umazano vodo" (vir 2o, str.74). Ker so bile hiše s krajšo stranjo obrnjene na ulico, je za srednjeveško Ljub¬ ljano značilen "gotski poskočni ritem hišnih zatrepov" (vir 53, str; lo), ki je ohranjen do danes na Gornjem trgu (sl. 3). Konec 15. stoletja je bila ustanovljena lju¬ bljanska škofija. Tako dobimo v začetku 16. stoletja eno najpomembnejših stavb srednjeve¬ ške Ljubljane, škofisjki dvorec (sl. 7 - baro kizirana zunanjščina). Beseda dvorec označu¬ je njegovo samostojnost na vse štiri stra¬ ni v sicer strnjenem mestnem tkivu meščan- 116 skih hiš. Prvotna podoba je spremenjena, os-f tal je le njen originalni obseg ter poševna okrepitev vogalov, ki kaže na zgledovanje po utrdbenih arhitekturah. Ista arhitektura je vplivala tudi na gradnjo sosednjega Codel- lijevega kanonikata, ki je nastal nekako v istem obdobju. Utrdbene naprave in deželnp ter škofijsko središče s svojimi reprezentativnimi stav¬ bami so bili zgled meščanski zidavi. Zna¬ čilna meščanska hiša tega obdobja v Salen- drovi ul. 6 (str. 19), sicer kasneje baroki¬ zirana, kaze v pritličnem pasu utrjen zid po zgledu fortifikacijskih naprav. Drobne člene, zlasti portale je povzela meščanska hiša po cerkveni arhitekturi, značilni kon- zolni pomol kaže na zgledovanje po grajskih zgradbah, poševnine kot utrditev pritličnega pasu na zgledovanje po utrdbenih napravah. Osrednja pozornost je bila usmerjena na kam¬ noseške detajle, tako, da se je pomembnejši delež tujega vpliva prenesel na naša tla skozi kamnoseške delavnice, kjer so imeli v tem obdobju pfimat italijanski mojstri. Trgovina, ki je bila v drugi polovici 15. stoletja v rokah južnonemškega kapitala, se je namreč sredi 16. stoletja gospodarsko bolj navezala na Benetke in ostalo Primorje, 8l. 3) Gornji trg 117 kar pomeni povečan vpliv italijanskih trgov¬ skih rodbin in s tem vpliv italijanske grad¬ bene dejavnosti. Tudi za utrdbene naprave so bili v tem času odgovorni izključno ita¬ lijanski mojstri. Vse 16. stoletje odraža kvantitativno premoč profanih stavarskih nalog, čeprav doživi arhitektura kvalitetni vrhunec le v plemiš¬ ki arhitekturi. Povprečna meščanska hiša ni¬ ti ne razplaga z dovolj velikim zemljiščem, da bi se lahko razvila do velikosti kot to uspe višji družbeni plasti z dvorci. Na po¬ lovici 16. stoletja je opazno postopno zdru¬ ževanje ozkih meščanskih hiš v večje enote. Plemstvo in bogato trgovstvo si je zažele¬ lo zraka in sonca ter boljših higienskih pogojev v svojih stanovanjih. Z združevanjem sosednjih stavb in zazidavo predaha med nji¬ mi, ki omogoča uvedbonove okenske 03i, se je zasukalo sleme stavbe vzporedno z ulico in namesto koničastih zatrepov se proti ce¬ sti obrne kap streh, ki ustvarja enotnejši cestni prostor. Mesto, ki je bilo do tega obdobja organizi¬ rano po nemškem mestnem pravu, nastopi te¬ daj lastno kulturnotvorno pot s slovenskim protestantizmom (Primož Trubar), ki doseže višek v sedemdesetih letih. Reformacija je zbudila deželno zavest in njeno delovanje je bilo vzrok, da so vodilni meščani "v veliki meri čutili z maso med katero so nastopali, eno" (vir 44 . str. 7o). Ko še je reformacija sprevrgla v političen boj za deželno avtonomijo, je deželni knez leta 1597 naselil v Ljubljano jezuite, ki naj bi kot šolniki odigrali osrednjo vlogo v protireformacijskem boju. Posledica je bi¬ la uvedba jezuitske gimnazije in'povečanje števila samostanov. Katoliška verska obno- 118 va predstavlja osrednje gibalo stavbarske umetnosti po vzorcih renesančne Italije ter s tem ponovno prevlado cerkvene arhitekture na začetku 17. stoletja..1615 je bila pos¬ večena cerkev sv. Jakoba (str. 15)> 1646 pa je bila začeta zidava auguštinske cerkve Marijinega oznanenja (str. 3). V. profani arhitekturi je bil prehod stolet¬ ja manj viden, tako da zidava Stiškega dvo¬ rca predstavlja osamljen pojav (str. 2). Plemiške zidave v tem obdobju ni, ker je protireformacija obračunala tudi s protesta¬ ntskimi plemiči, ki so bili v tridesetih letih prisiljeni zapustiti mesto. Tudi gmo¬ ten položaj meščanov v tem obdobju ni bil zavidljiv. Čeprav je bila Ljubljana umaknje¬ na od osrednjih dogodkov tridesetletne voj¬ ne, se ni mogla povsem izogniti finančnim bremenom. Ponovni gospodarski vzpon, ki je vezan na naraščajoči pomen veletrgovskega kapitala, je dosegla Ljubljana v drugi polovici 17. stoletja. Stavbarska dejavnost se je tedaj izkazala tako v profani kot v cerkveni ar¬ hitekturi. Dokončana je bila cerkev Mariji¬ nega oznanenja, obenem pa še je gradila pa¬ lača Turjaških knezov, takoimenovani Knež¬ ji dvorec, ki je predstavljal največjo pro¬ si. 4) kamniti odbijač na Gornjem trgu 119 fano arhitekturo tedanje Ljubljane. Višji stanovi so tako tudi v 17. stoletju ostali pobudniki kvalitetnejših realizacij v stav¬ bni stroki. V mestu je bila opazna nadmoč večjih zasnov, ki so potisnile v ozadje srednjeveško ozko meščandro hišo. Dospeli smo do obdobja, ko se srednjeveški utilitarni značaj stavbne dejavnosti prevesi v dekorativno-simboličnega, ko stavbarjeva naloga preneha biti le gola materializacija naročnikovih zahtev, temveč postaja vedno bolj izraz naročnikovega odnosa do kulture in umetnosti. Ustanovitev Akademije operozov oznanja prihajajoče obdobje, v katerem-kul- tumo umetniški interes prehaja v domeno naprednejših meščanskih krogov in pomeni sinonim za splošno priznani ugled in spoš¬ tovanje. sl. 6) Mestni trg 18, M. Perski, pol.18.st. sl. 5) Mestni trg 17, M. Perski, 1748 120 barok V Ljubljani "je nastalo kulturno ozračje, ki je bilo na prehodu iz 17. v 18. stoletje tako nasičeno, kakor nikdar poprej in do zad¬ njih dveh desetletij nikdar pozneje (napisa¬ no leta 1938, opomba p.). Kot leto kulturne dozorelosti se smatra splošno leto 1693". (vir. 40, str. 17°) Gospodarska ustalitev, konec turškega oble¬ ganja in kulturna naslonitev na italijansko območje so leta 1693 privedli do ustanovit¬ ve Academie oporosorum. Njeni člani so ust¬ varili v Ljubljani kulturni center, ki je dobil svoj zunanji izraz v organizirani ak¬ ciji za prenovitev mesta. Deželanski ponos, ki ga je v mesto prinesla reformacija ter absolutizem protireformacij- skega obdobja se zrcali v gradbeni vnemi, ki je brez sentimentalnosti rušila staro na račun novih idealov. Nosilci naprednih arhitekumih idej so os¬ tali tudi v tem obdobju cerkveni krogi,ka¬ terim je uspelo sezidati nekaj trajnih spo¬ menikov baročne dobe. Prvo veliko del 0 , ki so se ga lotili je bila stolnica (str. 4). Njena zidava, za¬ četa 17oo, je bila pod vplivom stavbinske- ga odseka Akademije operozov in je povsem italijansko delo. Tako načrti kot poslikava notranjosti so bili delo italijanskih moj¬ strov - Andreja Pozza in Giulia Quaglia. Ko se je generalna sinoda šest let za tem odločila za zidavo semeniške zgradbe, je bilo delo zopet poverjeno italijanskemu mojstru - Carlu Martinuzziju (str. 5). 121 Gigantski portal, delo luke Misleja in Qua- gliove freske,v knjižnici, ki je sprejela knjige operozov, kažejo na vodilno vlogo cerkvenih krogov v umetniško kulturni sfe¬ ri tedanje Ljubljane. Italijanski mojster je izdelal načrt za križevniško cerkev, ki predstavlja prvo baročno centralno cer¬ kev v Ljubljani, a je bil med zidavo del¬ no spremenjen (str. 21). Prisotnost stav- binskega odseka operozov je zopet mogoče opaziti pri zidavi uršulinske cerkve (str. 28), ki je nedvomno ena najkvalitetnejših del baročne Ljubljane. Obenem predstavlja tudi prvi večji poseg izven mestnega ob¬ zidja, ki ni mogel ostati dalj časa brez pravega urbanega obeležja. Kot dominanta praznega prostora pred obzidanjem je cer¬ kveno pročelje terjalo kasnejši nastali trg, ki je dobil svoje prostorske razsežno¬ sti šele 3 postavitvijo Kazine. Z zidavo trnovske cerkve so redovi izpolni¬ li svoj stavbni program v prvi polovici stoletja, ko je pokazala svoje stavbne spo¬ sobnosti že mestna gosposka. Razcvet profanega stavbarstva v Ljubljani zavestno kaže visok življenski standard baročnega obdobja. Absolutistična državna oblast je tedaj s posebnimi privilegiji pos¬ peševala razvoj manufaktur v mestu. Kljub temu je funkcija mesta ostala posredovanje blaga. Tako je še vedno prevladoval "tran¬ zit nad eksportno proizvodnjo" (vir 18, str. 41 ), kar ni moglo imeti za posledico zaznavnega porasta prebivalstva. Socialna struktura je še vedno odražala premoč ro- . kodelcev. Izgleda, da je gradbena vnema meščanov pome¬ nila tedaj zunanji videz pripadnosti višji družbeni plasti. Pregled investitorjev več- 122 jih prezidav znotraj obzidanega mesta (glej str. 8 - 27) tudi resnično kaže, da so bili tega sposobni skoraj brez izjeme le mešča¬ ni tuje narodnosti. V mnogih primerih je verjetno prav to pripomoglo k zidavi, ki je presegla okvire finančnih sposobnosti meščanov, obenem pa je ostala večkrat na nivoju nedorečnih, zgolj formalnih rešitev, ki so se zadovoljevale z zunanjo veličino. "Največkrat je bilo tako, da zunanje velič- je palač in patricijskih hiš ni bilo v nobe¬ nem pravem razmerju do notranje opreme, ki je bila, v kolikor ni prišla od zunaj, zelo enostavna, dostikrat naravnost siromašna. Umetnost pač še ni zajela potreb vsakdanje¬ ga življenja in tudi rokedelstvo se ni povz¬ pelo do umetniškega razumevanja" (vir 2o, str. 181). Nadzidava tretje etaže, nova fa¬ sada in morda še veža ter stopnišče so pri¬ povedovali človeku s ceste o lastniku stav¬ be. Zato se baročna doba ni dotaknila urba¬ nistične zasnove mesta. S prezidavanjem meš¬ čanskih srednjeveških hiš se je spreminjala predvsem podoba ulic v stavbnih masah, ki so tedaj tvorile strnjen zaključen prostor. Meščanstvo je iskalo vzore za svojo stavbno dejavnost predvsem v cerkvah iz mestne oko¬ lice. Vhodna veža stavbe na Novem trgu št. 5 (str. 24) "v načelu sorodna šmarnogorskim kapelam, je prvi monumentalni primer te vrste v mestu" (vir 57, str. 46). Vtis nje¬ ne globine povečuje oženje prostora v smeri dvorišča, kar je ena izmed prevar, ki jih vsebuje meščanska hiša, da bi prerasla res¬ ničnost svojih dimenzij. Dinamična rast stebmega stopnišča omenjene stavbe kaže, da je nepoznani arhitekt obvladal tudi pros¬ torske razsežnosti, ki se prelivajo na tem mestu skozi štiri etaže. "Nagnjenost k rža- tivnemu vertikalizmu (v primeri s širokimi bavarskimi proporci)" (vir 57, štr. 176) je 123 verjetno po eni strani odraz pomanjkanja prostora znotraj obzidja, ki bi le v izjem¬ nih primerih dopuščalo nagnjenost k horizon¬ talam, po drugi strani pa izraz želje po iz¬ kazovanju osebne pomembnosti, kot rezultat neenakosti meščanov v 18. stoletju. Višino stavbe so povdarjali včasih pilastri med. okni, drugič pa takoimenovane table, ki so povezovale vertikalne okenske osi. Proti koncu stoletja so opazni že elementi,ki so izposojeni iz antike in oznanjajo konec ba¬ ročne dobe. Ka dvoriščni strani je poiskušal baročni stavbar doseči vtis varljive višine s stop- niščnim jedrom, ki se je pogosto približe¬ val zasnovam cerkvenih stolpov (str. 12,27). Medtem ko je v obzidanem mestu ostal povda- rek na izgradnji vrhnje etaže in prenovitvi fasade, veže ter stopnišča in ko je segla adaptacija interiera le do osrednjega salo¬ na, je plemstvč uresničevalo svoje gradbene ideale izven mestnega obzidja, sredi večjih parkovnih zasnov. Sredi 18. stoletja se je pojavila Koslerjeva hiša z glavnim pročeljem na ulice in s parkonl za stavbo, nato pa še Lambergov dvorec (str.29), sredi zelenja, prislonjen na pobočje Rožnika. V sedemdesetih letih je Gabrijel Gruber gra¬ dil v mestu hidravlično in mehanično šolo, v kateri je kasneje tudi poučeval. Ne zdi se mi toliko pomembno, da je Gruber uvedel s to palačo v mesto tekoimenovani kitasti ali čopi slog, kot dejstvo, da je - kot eden najbolj izobraženih meščanov tedanje Ljubljane - priznal polnovrednost notranjosti palače (str. 16). Njegova pozornost je bila sicer tudi tu usmerjena predvsem na stopnišče, pri katerem je ostalo bistveno "vseh form v tem, da spremljajo obiskovalca ko se vzpenja" 124 (vir 57, str. 147), pa vendar se zdi, da je avtor polagal vsaj toliko pozornosti kot zu¬ nanjemu izgledu stavbe, tudi prostorom, ki oklepajo stopnišče. Tudi pri zidavi javnih reprezentančnih zgradb se je konec 17. stoletja kazala še relativ¬ na naklonjenost sevemorenesančnemu, staro- nemškemu načinu zidave, ki pa ga je itali¬ jansko šolani okus operozov kmalu uspel preglasiti. Prav zato preseneča podatek, da Kartinuzzijev načrt za mestno hišo ni bil odobren (vir 75, str. 22o) in je bil . k delu povabljen domači mojster Gregor Ma¬ ček. Toda ko je v drugem desetletju 18. sto¬ letja nastal čelni trakt rotovža, se je na fasadi pojavil poleg domačih sestavin tudi "močno italijanski detajl, ki ga je mojster porabil pač zaradi okusa odločilnih ljub¬ ljanskih krogov" (vir 57, str. 37), kar kaže na odločilen vpliv operozov (str. 7). Arkadno dvorišče je postajalo vedno bolj obvezni sestavi del meščanske hiše in pred¬ stavlja poskus sinteze meščanskih možnosti in plemiških realizacij. Zato arkadno dvo¬ rišče rotovža ni bila posebnost reprezentan¬ čne zidave. Omenjen motiv na dvorišču stav¬ be Mestni trg lo (str. 9) označuje tak po¬ jav že iz začetka 17. stoletja, kar je nov sl. 7) Škofijski dvorec, Ciril Metodova 4 125 dokaz za to, da je sicer povsem baročna stavba nastala dejansko že v prejšnjem ob¬ dobju in dobila sedaj le novo zunanjo lice. Večje javno delo, ki je kazalo na priprav¬ ljenost mestnih očetov, da bi kulturno u- metniško obogatili mesto, je tedaj postav¬ ljen Robbov vodnjak kranjskih rek pred mestno hišo (sl. 8). Od tedaj sestavljajo stolnica, škofijska palača, mestna hiša in vodnjak z obeliskom.baročni kompleks, ki je ostal sinonim Ljubljane do današnjih dni. V 18 . stoletju je mestni svet izgubil večino svoje samostojnosti, tako da so po¬ slej o usodi mesta odločali državni organi. Rezultat njihove fiziokratkse usmerjenosti je bil trud za regulacijo Barja, ki je nu¬ dil mestu veliko komunalno delo - izgradnjo Gruberjevega prekopa. V okviru centralizirane habsburške države je proti koncu stoletja mesto začelo izgub¬ ljati na pomenu. Ljubljana je kmalu dobila značaj malega provincialnega mesta, k čemur je pripomoglo tudi 4000 beračev, ki naj bi se potikali po mestnih ulicah (vir 2o, str. 21 ). Podatek je kar težko verjeten, saj je imelo mesto z bližnjo okolico tedaj pri¬ bližno loooo prebivalcev. Ne glede na to pa sl. 8) Robbov vodnjak kranjskih rek, 1751 126 postane razumljivo, da je gradbena dejavnost začela zamirati. Zasebni drevored barona Žiga Zoisa (na mestu današnje Cojzove ceste), ki ga je lastnik namenil sprehajališču za Ljubljančane, je tako edini javni prostor, ki so ga pridobili meščani proti koncu 18. stoletja. Cehovska pravila, ki so urejala pravice in dolžnosti zidarskih mojstrov v času razc¬ veta profane arhitekture, so izgubljala svojo veljavo vzporedno z zatonom stavbne vneme. Ko so pomočniki začeli sami prevze¬ mati delo je postalo mesto povsem neatrak¬ tivno za doseljevanje novih stavbnih mojst¬ rov. Oba mojstra, ki sta tedaj delala v mestu (Ignacij Prager in Andrej Menini), sta se nekajkrat pritožila deželni vladi, dokler ta ni uvedla globe za stranke, ki so oddaja¬ le delo neizučenim zidarjem. Italijan Menini je tedaj celo dobil dovoljenje za poučevanje pomočnikov in vajencev, a je po. .nekaj letih zaradi pomanjkanja dela zapustil mesto. Ko¬ nec stoletja označuje doba "... birokrats¬ kega absolutizma, ki hoče do potankosti poz¬ nati vse dejanje in nehanje slehernika. Pov¬ sod in v vse se vtika in za vse se moraš izkazati z dovoljenjem ..." (vir 2o, str. 123). Neurejenost gradbenih razmer je tako pogojila ustanovitev gradbene, gasilne in olepševalne komisije, ki je po letu 1784 skrbela za novogradnje v mestu. Potrjevala je vse načrte pred začetkom zidave. Mesto pa je tedaj živelo že v vzdihljajih in tako tudi komisija ni imela veliko dela. Mestno obzidje je v tem času postalo že zelo zanemarjeno, saj je bila turška nevarnost že davno mimo. Okrožna oblast je leta 1787 ukazala mestni občini naj podre vse utrdbe¬ ne naprave, s čemer je padla pregrada med starim mestom in rastočim predmestjem, ki je 127 po številu hiš in prebivalcev že preraslo matično jedro. Relativno stagnacijo mesta prekine šele francosko gospostvo na prelomu stoletja. Nove ureditve, ki dajo poleta individualnim sposobnostim posameznika, so spodbuda za nadaljni razvoj mesta in vplivajo tudi na razvoj stavbne dejavnosti. sl. 9) Lattermanov drevored sl.10) Wolfova 4, litoželezna fasada 128 19.stoletje Ko je prišla Ljubljana leta 18o9~, kot del avstrijskega ozemlja, pod francosko gospos¬ tvo, je bilo mesto v gospodarskih težavah. Bogastva iz prejšnjega stoletja ni bilo več, trgovina in obrt pa sta le životarili. To se je spremenilo, ko je Napoleon dodelil Ljubljani vsaj za kratko obdobje položaj središča večje upravne enote. Mesto sicer ni dobilo upravne samostojnosti, toda v tis¬ tem trenutku mu je nov položaj omogočil več¬ ji premik v družbeno političnem in socialno ekonomskem razvoju. Trgovini je bila kmalu odprta nova pot. Navezala je stike z matič¬ no Francijo, na.drugi strani pa z Orientom. V interesu francoske kulturne politike je bila Ljubljani priznana enakopravnost slo¬ venskemu jeziku, obenem pa ji je dala prvo visoko šolo. Oboje je v duhu meščanov osta¬ lo kot ideal tudi po letu 1813, ko so Fran¬ cozi zapustili Ljubl^ino. Mestna slika se v obdobju štirih let ni to- . liko spreminjala z zidavo, kakor z ozelenit¬ vijo javnega prostora. Ob Ljubljanici je bil zasejan orehov drevored (imenovan Šolski drevored), nekdanji tržni prostor za ško¬ fijsko palačo je bil spremenjen v javni vrt, nastal' je zametek današnjega botaničnega vrta, inženir Blanchard pa je napravil na¬ črt drevoreda, ki bi v celotni dolžini me¬ ril preko en in pol kilometra in bi potekal ob današnji Celovški cesti do Lambergovega dvorca (Cekinov grad), od tam pa skozi Tivo¬ li proti današnji Cankarjevi cesti ter na¬ to do mesta, kjer danes stoji operno gleda¬ lišče. Po odhodu Francozov se je za ta pro¬ jekt zavzel guverner Latterman, tako,da so realizirali del načrta, ki je danes znan pod imenom Lattermanov drevored. Z omenje¬ nimi posegi so parki in nasadi zgubili pri¬ vaten značaj ter so prešli pod mestno upra¬ vo. Med svobodomiselne francoske posege, ki so vplivali na nadaljni postopek stavbne dejav- 129 nosti šteje predvsem ukinitev cehov. Razpust gradbene, gasilne in olepševalne komisije je bil le začasnega značaja in je bila komi¬ sija po vzpostavitvi starega političnega . stanja kmalu obnovljena. Ukinitev cehov pa j.e imela daljnosežne posledice za stavbno stroko. Nihče ni več skrbel za šolanje va¬ jencev in kvaliteta dela je bila prepuščena naključni izobrazbi zidarjev. V času franco¬ ske. okupacije je delal v mestu le en- stavb¬ ni mojster (Ignac Prager, sin Lovrenca Pra- gerja, ki je bil eden- najuspešnejših stav¬ barjev baročne dobe - vir 64), z gradbeno stroko pa si je služilo kruh še blizu se¬ demdeset neizučenih delavcev. Takšna stroš¬ kovna raven in neurejene razmere znotraj stroke seveda niso mogle dati omembe vred¬ nih rezultatov. Pragerju se je-kasneje pri-, družil-še italijanski mojster Franc Coponi. Zaradi krize, ki je zajela stavbarstvo in ker ni bilo dovolj dela za oba mojstra je Coconi zapustil mesto. Kmalu zatem je umrl še Prager in mesto je ostalo brez stavbnega mojstra. Leta 1833 je prišel v Ljubljano Anton Treo in tu položil izpit za mestnega stavbnega mojstra. Njegova rodbina je skozi tri gene¬ racije dala mestu več stavbenikov. Edini do¬ mači mojster iz polovice 19. stoletja je Matija Dobravec. Znane so tri njegove stavbe, ki pa ne izstopajo od ostalih del iz tega obdobja, temveč so zanimive le kot delo edi¬ nega slovenskega mojstra (str. 32 ). Nazadovanje v stavbni umetnosti po baročnem obdobju je sovpadalo tudi z dekadenco v ki¬ parstvu (vir 44). Kot sočasen pojav kaže to na vzroke v zunanjih okoliščinah, ki jih je pogojevala provincialna zaostalost mesta znotraj Avstrijske države. Plašni individua¬ lizem tedanjega meščana je iskal izraz pred¬ vsem v slikarski umetnosti (meščanski port¬ reti in romantične pokrajine - vir 18). Magistrat, ki je po povratku Avstrijcev pre¬ dstavljal politično oblast v mestu, je v nasprotju z interesi mestnih očetov iz 18. stoletja, kazal več zanimanja za javna dela. Konec dvajsetih let 19. stoletja so začeli tlakovati glavne mestne ulice in položili so osrednji odtočni kanal v tedanji Slono¬ vi ulici (današnja Čopova ul.). V času pred kongresom "svete zveze" v Ljub¬ ljani, ki sta se ga udeležila tudi avstrij¬ ski cesar in ruski cesar, so pred vicedom¬ skim dvorcem uredili Kongresni trg (današ¬ nji Trg revolucije), ki je postal zaključe¬ na Celdta leta 1837 s postavitvijo kazins¬ kega poslopja. Županova vloga je postala v tem času pomemb¬ nejša kot prej. Župan Hradecki je izrabil to priložnost in vložil mnogo truda v izsu¬ ševanje Barja. Grubernij je dal pobudo za ozelenitev tedanje Dunajske ceste (današ¬ nje Titove) vse do Save, obenem je zahteval, da se rušijo vsi trije mostovi, ki so tedaj povezovali bregova Ljubljanice in se zgra¬ dijo novi. Prvi je prišel na vrsto Špital¬ ski most (srednji most današnjega Trcmosto- vja - str. 67), ki je bil v najslabšem sta¬ nju. Gradil ga je beljaški stavbenik Janez Pice, ker v mestu ni bilo stavbenika, ki bi bil sposoben prevzeti takšno delo. Po kons¬ truktivni plati je zanimiv predvsem Hradec- kega most, ki je stal na mestu današnjega Čevljarskega mostu in je bil zaradi slabe¬ ga finančnega stanja mestne uprave zgrajen šele 1867- To je bil prvi litoželezr^L most v mestu (sl. 11). Načrte zanj je izdelal nadinženir Johann Hermann z Dunaja (vir 49, str. 79). Po plečnikovi zaslugi je most oh- sl.ll) litoželezni most, J. Hermann, 1867 131 ranjen še do danes na drugem mestu - veže Poljanski nasip z Zaloško cesto. Prevoz ogrskega in hrvaškega žita, blaga iz Trsta in premoga iz Zagorja so povečali promet po Ljubljanici. Postal je intenziv¬ nejši kot kdajkoli prej. Križevniška in Sa- lendrova ulica sta bili preutesnjeni in kmalu nista zmogli vsega prometa, ki se je odvijal po poti med pristaniščem na Bregu in onim na Savi. Mestna uprava je zato od¬ kupila Cojzov drevore'd in uredila današnjo Cojzovo cesto. V tem času je gubernij že pripravljal situa¬ cijski načrt mesta, ki bi omogočal gradbe¬ ni, gasilni in olepševalni komisiji .nadaljno parcelacijo mesta in določanje stavbnih črt. Načrt ni bil povsem prilagojen obstoječim gradbenim linijam, zato so mestni organi odlagali z odločitvijo, dokler niso nanj po¬ zabili. Finančno breme, ki bi ga pomenile potrebne korekture obstoječega stanja in kompleks¬ nejše reševanje mestne problematike, je bi¬ lo za mestno upravo še nesprejemljivo. Najglobji poseg v razvoj Ljubljane 19. sto¬ letja je bila izgradnja železniške zveze. Dunaj - Trst. Ko so se v štiridesetih^letih začeli dogovarjati o organizaciji, finansi¬ ranju in trasiranju železniške proge so se Ljubljanski trgovci zavzemali za zvezo, ki bi potekala skozi Ljubljano. Večini mešča¬ nov je železnica pomagala najti pot iz pro- vincionalne zaostalosti. In ko je leta 1849 pripeljal vlak iz Celja v Ljubljano,je res¬ nično pomenil blaginjo za mesto. Nihče pa si ni predstavljal, da bo razcvet mesta ta¬ ko kratkotrajen. Ko je osem let potem dobi¬ la železniška proga dokončno podobo in je vlak pripeljal do Trsta, je postal Ljublja¬ nski kolodvor le vmesna postaja med Jadran¬ skim morjem in osrednjo Evropo.'Tovorni pro¬ met se je znižal za.5°$ in več. Trgovina, ki je bila vir dohodkov srednjeveške Ljub¬ ljane, je sredi 19. stoletja obrnila mestu hrbet. 132 Železniška zveza je tako pomenila za mesto brezposelnost, ki je naraščala do 7 ° let preteklega stoletja. V'mestu tedaj skoraj ni novogradenj. Edina večja stavba je bila sezidana konec 60 let. To je bila hiša Lu¬ ke Tavčarja na Ajdovščini (gl. sl. 14), zgrajena po načrtih arh. Tietza. Položaj delavcev v mestu je poslabšal še požar, ki je uničil sladkorno rafinerijo na Poljanah. Edina možna rešitev gospodarskih težav mes¬ ta bi bil razvoj industrije s pomočjo želez¬ nice, ki je omogočala relativno cenen dovoz surovin in odvoz izdelkov. Zato je dal ljub¬ ljanski občinski svet na razpolago zemljišče med Tržaško cesto in železniško progo za no¬ vo tobačno tovarno, ki je nastala tam že leta 1873 (glej sl. 12). Bila je ponos*mes¬ tu in to je izkazovala s svojo monumentalno zasnovo. Ob otvoritvi je našlo-v njej zapos¬ litev looo delavcev, to število pa se je kasneje podvojilo in tako dokazalo upravi¬ čenost obstoja tovarne. sl.12) Tobačna tovarna, 1873 sl.13) Cukrarna na Poljanah,obnovljena 1858 133 Z otvoritvijo Gorenjske železnice je postala Ljubljana pomembno železniško križišče (vir 18), s čemer so se delno'izboljšale gospodar¬ ske razmere. V istem času, leta 1873 je bila ustanovljena Kranjska stavbna družba in prevzela osrednjo vlogo v stavbni dejavnos¬ ti Ljubljane do konca 19. stoletja. Družba je razpolagala z velikim kapitalom, ki je bil ves domač, a skoraj brez izjeme nemški. Pri tem ne gre prezreti njegove domačnosti, kar pomeni, da ga želijo njegovi lastniki akumulirati v mestu in tu tudi obdržati. S tem nujno zraste kvaliteta dela v katerega je ta kapital investiran. Ves dotedaj znani tuj kapital Ljubljani ni prinašal kvalitet in napredka, saj so videli njegovi nosilci - v mestu predvsem možnost za akumulacijo, le redko pa tudi okolje za trajnejše investi¬ cije. Z naraščanjem prebivalstva v mestu, ki je tedaj doseglo že blizu 3o.ooo meščanov, je naraščal tudi stanovanjski primanjkljaj. Zato je Kranjska stavbna družba že takoj ob ustanovitvi kupila veliko zemljišče med da¬ našnjo Titovo, Prešernovo, Cankarjevo in Gregorčičevo cesto, dve leti kasneje pa še zemljišče na Vrtači. Družba je začela z ak¬ cijo za izgradnjo najemniških stanovanj, ki prinašajo rento lastniku stavbe. Kljub' temu, da je bilo torej osnovno vodilo druž¬ be naložba denarja, oz. profit, njena dejav¬ nost ni usmerjena v maksimalno intenziteto zazidave. Zato lahko štejemo predel ob Can¬ karjevi cesti, ki je bil končan najprej, sl.14) hiša L. Tavčarja, arh. Tietz, 1868 134 11 ..o še vedno med najlepše kvarte našega mesta. Skrbno zazidan, zelo zazelenjen in nizek je velikopotezno plemenit z. lepimi cestami kot s Prešernovo cesto, Tomšičevo in njenimi vzporednicami" (vir 33 , str. 5 )» Zdi se, da je imelo velik vpliv na kvalite¬ to zazidave predvsem tehnično vodstvo druž¬ be, v katerem so se zvrstili stavbeniki - Viliem Treo, Anton Wolf in Gerlach. Člani upravnega odbora družbe so sedeli tudi v občinskem svetu in so imeli kot najpremožnej ši občani velik vpliv na odločitve mestne uprave o razvoju mesta. V vsem tem času pa so se v mestu nadaljevala javna dela. Nadaljevali so s tlakovanjem Cest, urejali so kanalizacijo, zasebna pli¬ narna je omogočila začetke javne razsvetlja¬ ve, 189 o leta pa je mesto zgradilo vodovod, ki je nadomestil zastarele in nehigienične vodnjake. Tudi ostale gradbene zadeve so prešle popolnoma v roke mestne uprave. Grad¬ bena, gasilna in olepševalna komisija je bi¬ la ukinjena. Od 60 let dalje je bilo mestni upravi predloženih več regulacijskih načrto^ ki naj bi omogočili kompleksnejše urejanje mesta. Toda neodločnost gradbenega odbora, ki je bila posledica nesposobnosti mestne uprave, da bi razumela potrebo po celovitej¬ šem načrtovanju mestnega prostora, je botro¬ vala nadaljni nenačrtni stavbni dejavnosti. Mesto je kljub velikemu številu predlogov ostalo brez regulacijskega načrta. Zidave so nastajale ločeno, brez konteksta z osta¬ lim mestom. Izjemno je bilo že omenjeno de¬ lovanje Kranjske stavbne družbe,ki je nap¬ ravila svoj urbanistični zasnutek zazidave zahodnega dela mesta. To se še vedno kaže v njegovi podobi, ki odraža načrtno ureditev . v duhu Haussmanovih urbanističnih reform Pariza (vir. 33)« Večje palače ali trgi predstavljajo osrednje ambiente mesta, rav¬ ne pregledne ceste pa povezavo med njimi. V osemdesetih letih je prešla deželna in ob¬ činska uprava v slovenske roke. Takrat je znana že tudi akumulacija slovenskega kapita¬ la. To se je moralo odraziti v stavbni stroki Ljubljana je kot središče slovenskega poli¬ tičnega in kulturnega življenja porajala po- 135 trebe po novih mestnih in deželnih ustanovah, ter po stanovanjih. Močan ekonomski dejavnik je bila v tem obdobju Kranjska hranilnica, ki je podprla večino zidav javnega značaja v zadnjih 15 letih pred potresom; zgrajeno je bilo Muzejsko poslopje (str. 335»Filharmo¬ nična družba je gradila koncertno dvorano(sl. 15)» zgrajeno je bilo operno gledališče (str. 3o), upravno poslopje Kranjske hranilnice (sl. 16), Narodni dom (str. 3^-) • Kljub temu, da so bili tedaj meščani že narodno prebu¬ jeni in so iskali svojo lastno identiteto, je gradnja v tej dobi brez nacionalnega obe¬ ležja. Vzrok moramo iskati predvsem v tem, da so bile vse gradnje delo tujih avtorjev. Tako sta sinonim za kvaliteto v stavbarstvu predstavljala Dunaj in Graz. Intenzivno pre¬ novo mesta v nacionalno središče je preki¬ nil potres 14. aprila 1895. S svojim rušil¬ nim sunkom je ponudil pobudnikom stavbne dejavnosti priložnost za lasten izraz v ok¬ viru nacionalnih teženj in socialne sredine mesta. sl.15) koncertna dvorana Filharmonične družbe sl.16) poslopje Kranjske hranil., V. Treo 136 po potresu Narodnostno obarvana klima Ljubljane, ki je prevzela tudi del meščanstva, naj bi zasen¬ čila njeno avstrijsko provincialno naravo, značilno.za sredino 19. stoletja. Mesto se je začelo ponašati kot neuradna prestolnica Slovencev. Mestna uprava je "skušala Ljub¬ ljano na vseh področjih usposobiti, da prev¬ zame vlogo urednega glavnega mesta. Učili so se v mnogočem pri bolj razvitih Čehih in po možnosti oddajali dela češkim strokovnjakom, vzdrževali zveze z drugimi Slovani in posebej z vodstvi jugoslovanskih narodov (vir. 18, str. 54). Meščani so hoteli materializirati svoje ide¬ je in manifestirati svojo nacionalno pripad¬ nost tudi v stavbni stroki. In prav potres jim je dal priliko za to, ko jim je napravil prostor v mestu. Porušil je preko desetino hiš, vse ostale pa so bile potrebne temelji¬ te obnove. Občinski svet pa ni dovoljeval gradnje dok¬ ler ni bil sprejet regulacijski načrt. Me- stnauprava se je namreč zavedala, da obnova mesta v novem, slovenskem narodnostnem duhu ni možna brez načrtne dejavnosti. Tako ozna¬ čuje popotresno obdobje predvsem trud za iz¬ delavo regulacijskega načrta. To delo je bi¬ lo zaupano stavbinskemu odseku, ki si je po¬ iskalo strokovno pomoč na Dunaju. Tamkajšnje društvo inženirjev in arhitektov je predlaga¬ lo več strokovnjakov, ki so bili pripravlje¬ ni sodelovati pri izdelavi regulacijskega načrta Ljubljane. Med njimi je bil tudi arh. Camillo Sitte, še danes ena najzanimive jših osebnosti urbanistične stroke. Njegova knji¬ ga "Der Stadtebau nach seinen kiinstlerischen Grundsatzen" , 1 . 1895 že šesto leto v javno- 137 sti, je bila prelom urbanistične prakse 19. stoletja in je ohranila svojo prvotno vred¬ nost do danes. Sitte se je potegoval za delo v Ljubljani, da bi dokazal pravilnost svojih teoretskih izhodišč. V svoji ponudbi mestnemu županu si je celo dovolil opozoriti na neizkušenost ostalih konkurentov (vir 69). Že septembra je obiskal Ljubljano in tu predaval o svo¬ jih predlogih za načrt mesta. "Lev našem matematičnem stoletju je prob¬ lem širjenja in ureditve mest postal zgolj tehnično vprašanje. Toda tak pristop k prob¬ lemu je enostranski, ker zanemarja njegovo umetniško stran, ki je prav tako pomembna" (vir 36, str. 1). Sitte torej ni želel propagirati tehničnih dosežkov stroke, tem¬ več je hotel predvsem ustvariti dobro in lepo okolje, kar je bila posledica analiz srednjeveškega urbanizma. Ortogonalna mreža ulic, ki lahko nastane le na risalni deski in ima edino opravičilo v prometnih' teorijah je bila Sitteju.simbol nerazumevanja človeš¬ kih potreb in občutij v mestnem prostoru. Ulica je v Sittejevem planu bivalen prostor, kjer ljudje preživljajo del svojega časa, torej socialna pridobitev meščanov, prostor, ki je enakovreden zaprtemu prostoru. Iz njegovih teoretskih izhodišč izhaja, da naj bi osnovo za ureditev Ljubljane predstav ljalo staro mestno jedro z grajdn podobo, ki naj bi kot dominanta dajala enoten značaj vsemu mestnemu prostoru. Ista misel je vodi¬ la tudi marsikatere kasnejše posege v urba¬ nizem Ljubljane.. Novonastajajoče mestno tkivo naj bi se prilagajalo obstoječim pro¬ metnim tokovom, konfiguraciji terena in se zlilo s starim mestnim jedrom v organsko celoto. 138 Sitte je priznaval socialno sredino na svoj¬ stven način. Pri načrtovanju ga ni toliko zanimala specifičnost konkretnega di ene¬ ga prostora kot skoraj abstrakten : druž ’i prostor, ki ga je želel oblikovati kot trajno človeško vrednoto. Umetnost je imela zanj univerzalen in množičen karakter. V. te¬ danjem urbanizmu je bilo tako pojmovanje povsem neznano in je ostalo zaradi svoje neoprijemljivosti redkost urbanistične prak¬ se vse do danes. Zupanova naklonjenost Sittejevemu predlogu verjetno ne izvira iz njegovega prepričanja ali celo poznavanja Sittejevega teoretičnega dela, temveč predvsem iz vabljivosti ponud¬ be po finančni plati. Sitte se je odpovedal vsakršnemu honorarju ali nagradi in je zah¬ teval le povrnitev stroškov za risanje in za potovanje v Ljubljano (vir 69 ). Županu se je zdelo, da je Sittejev predlog "konservativen pri urejanju starega mesta in računa z dejan skimi razmerami, katerih ne more prezreti, razmeroma mala občina kakor je naša Ljublja¬ na' 1 - (vir 69 , str. 76 ). Zdi se, da je mestna uprava zaupala Sitteju izdelavo dokončnih načrtov ne da bi razumela vsebinsko zasnovo njegovega predloga. Poleg Sitteja sta na lastno pobudo izdela¬ la načrte še Maks Fabiani in Anton Wolf, tedanji vodja Kranjske stavbne družbe. Stav¬ bni urad ni pripisoval Wolfovemu načrtu no¬ bene vrednosti. Na intervencijo občinskega sveta pa je bil načrt kljub temu nagrajen, kar pomeni, da je bila kranjska stavbna družba še vedno močan finančni in politični element v mestu. Fabianijev načrt je odraz urbanistične stro¬ ke tiste dobe (sl. 17 ). Cesta kot prometno tehničen pripomoček je bila osnova mestne 139 sheme. Širina ceste je določala višino za¬ zidave. Z okrožno cesto je razrezal mesto na dva dela. Centralho mesto znotraj cestnega venca je ohranjalo trinadstropni gabarit ba¬ ročne dobe, medtem ko naj bi se ostalo mes¬ to širilo z vilami ali dvonadstropnimi stav¬ bami izza okrožne ceste. Sam venec z drevo¬ redom na obeh straneh cestišča naj bi bil tako hrbtenica prometnih tokov, kot polno¬ vredni prostor sprehajalcev. Fabianija je zanimala tudi preložitev želez¬ niške proge in kolodvora, ureditev tržnic na bregovih Ljubljanice ipd. Danes,ko po daljšem časovnem odmiku primer¬ jamo Fabianijev predlog s Sittijevim, se zdi, da je slednji vnesel v projekt več takih vrednot, ki jih pogrešamo še danes. Obenem je prepustil mestu svoboden, organ¬ ski razvoj v bodočnost. Fabijanijev predlog odraža njegovo poglobljeno znanje in vero v trajnost tehničnih pridobitev. Mnogo njegovih predlogov je bilo utemeljenih in kasneje reliziranih, seveda pa so nekatere zamisli s časom postale tudi brezpredmetne. Ponekod so ga zapeljale ambicije, da bi dal mestu dokončno podobo. Na čelu mestne uprave je liberalec in narod- sl.17) regulac. načrt Lj.,Maks Fabiani,1895 njak Ivan Hribar nasledil župana Petra G-ras- selija. Njegova politična usmerjenost je ver¬ jetno botrovala nenaklonjenosti Sitteju, ki je razvidna iz njune korespondence (vir 69). Morda ga je že narodnostna zavednost in pan¬ slavizem nagnil k rojaku Fabianiju. Nobeden od predloženih načrtov ni bil spre¬ jet v celoti. Nalogo za izdelavo dokončnega regulacijskega načrta je zato dobil stavbin- ski urad pod vodstvom načelnika inž. Jana Duffeja v sodelovanju z občinskim svetoval¬ cem inž. Ivanom Hraskjrem. Župan Hribar je tedaj obvestil Fabianija, da njegov načrt ni bil sprejet, da pa "je v njem mestni stav- binski urad pri izdelovanju splošnega raz- širjevalnega in regulačnega mestnega načrta našel mnogo migljajev, ki so mu delo olajša¬ li in mnogo vodilnih misli, ki so se sprejele v oni načrt, kateri je odobril občinski svet" (vir 69, str. 76). Tudi Fabiani je kasneje potrdil, da so potrjeni načrt ne razlikuje mnogo od njegovega predloga. Sittijev pred¬ log je bil kmalu pozabljen. Regulacijski načrt, ki je bil dokončno spre¬ jet 1696, pa ni dovolj natančno določil se¬ vernega dela Ljubljane. Kljub temu je že trasa Dunajske ceste (današnja Titova c.) ponekod razrezala zemljišča Kranjske stav- sl.18) regulac. načrt Lj.,Maks Fabiani,1899 141 trne družbe. Seveda se je družba takoj pri¬ tožila in mestna uprava je zahtevala podrob¬ nejši načrt tudi za ta del Ljubljane. Prvi osnutek je izdelal stavbinski urad, a ga me¬ stni stavbni odsek ni sprejel. K delu je bil povabljen zopet Fabiani, ki je priteg¬ nil še Ivana Jagra.Njun načrt je bil sprejet leta 1899 (sl. 18).Kot je razvidno iz virov je bilo mestno zemljišče v tem obdobju že docela v zasebni lasti raznih stavbnih moj¬ strov ali družb. Zato je vsako načrtovanje povzročalo burne reakcije, saj se ni bilo mogoče izogniti razkosanju stihijsko nagrab¬ ljenih zemljišč. Fabianijev načrt je bil deležen kritike v takšni meri, da ni prišel v poštev za realizacij o.Tudi dobrih deset let kasnejši predlog Cirila M. Kocha (sl. 19) je doživel slično usodo. Zato je bil v začetku drugega desetletja na¬ šega stoletja razpisan natečaj za ureditev severnega dela mesta. Da bi se izognili opi¬ sanim težavam so bile obstoječe stavbne črte in meje parcel obvezne natečajne konstante. Občinski svet ni bil pripravljen odkupovati zemljišč, da bi omogočal načrtno zidavo. Končni plan, ki je bil kasneje sprejet sta na podlagi drugonagrajenega natečajnega pro¬ jekta (avtor arh. Schmidinger, sl. 2o) izde¬ lala inženirja stavbnega urada Duffe in sl.19) regulac. načrt C. M. Kocha, 1911 142 143 Štembov. Načrt skoraj ni posegal v obstoječe stanje, temveč je bil le njegova pravna po¬ trditev. V času Hribarjevega vodstva mestne uprave je bil za mesto značilen intenziven komunalni razvoj, kateremu je botrovala prav osebna zavzetost župana. Mnogo truda je bilo vlože¬ nega v dokončno ureditev kanalizacije, ure¬ dili so mestno smetišče, odprli so ljudsko kopel, obratovati je začela Mestna elektrar¬ na, ki je omogočila napeljavo električne ce¬ stne železnice. Po načrtih Aldfreda Kellerja je bila 1. 1913 urejena betonska struga Ljub¬ ljanice (sl. 21), zgrajen je bil Zmajski mo¬ st (str. 35), Mestna vrtnarija je skrbela za izgled Tivolija, Zvezde in drugih nasadov. Urejevanje obrežja Ljubljanice je zadalo smrten udarec nekaterim edinstvenim baročnim 81.20) regulac. načrt P. Schmidingerja, 1912 sl.21) betonska struga Ljubljanice, 1913 stavbam in odstranilo vžhodno stranico Nove¬ ga trga. V arhitekturi se kaže "protislovje med polo¬ žajem Ljubljane kot kulturnega in politične¬ ga središča slovenskega naroda in njenim uradnim položajem kot glavnega mesta ene izmed najmanjših avstrijskih provinc" (vir 18, str. 59). Po potresu se je v Ljubljani že uveljavil vpliv slovenskega gospodarstva, ki je dobil svoj zunanji izraz z ustanovitvijo Mestne hranilnice ljubljanske. V mestnem središču pa je bil še vedno vpliven namški kapital, ki je s pomočjo Kranjske posojilnice in Kranjske stavbne družbe dajal izraz vsej stavbni dejavnosti. Tu so še vedno gradili graški arhitekti. Nadaljevali so predpotres- no dejavnost, ki je iskala estetske vredno¬ te v historičnih stilih. Značilni stavbi za njihovo dejavnost sta Filipov dvorec (str. 36) in hiša meščanske imovine (Kresija - str. 37). Tudi naročilo za nov deželni dvo¬ rec je šlo najprej v Linz (vir 28). Delo avstrijskih arhitektov je tudi nemško gle¬ dališče (str. 42), ki ga je zidala Kranjska stavbna družba v sodelovanju s Kranjsko hra¬ nilnico in stanovanjska stavba Kranjske hra¬ nilnice (str„ 39), ki je zrasla takoj ob gledališču. Nekatera večja dela so prevze¬ mali češki avtorji, verjetno na pobudo me¬ stne uprave, ki je hotela na ta način iz¬ raziti svojo narodnostno pripadnost. Pri tem pa njihovo delo po kakovosti ne prese¬ ga stvaritev avstrijskih arhitektov. Na prelomu stoletja je nastala sodna palača (str. 43), ki je postala simbol moči mestne uprave. Na Hribarjevo pobudo je bil v njeni okolici spremenjen regulacijski načrt. Župan je želel, da bi pred sodno palačo nastal trg, v ponos mestu, enoten po arhitekturni zasno¬ vi. Magistrat je tudi tokrat iskal pomoči pri Fabianiju. Fabiani je tako dobil prilož¬ nost, da je vsaj' v predelu med današnjo Ti¬ tovo cesto in Kolodvorsko ulico uresničil del svojega regulacijskega načrta. Marsikaj, kar je predvidel, tudi tu ni nikoli nastalo, toda kot Slovenec po rodu je dal temeljno podobo slovenskega predela Ljubljane. V mestu se £ tedaj že uveljavila slovenska buržuazija, ki je dobivala kapital predvsem s podeželja. Nemškemu kapitalu se je uprla z dvema denarnima zavodoma - Kmetijsko posojil¬ nico in Ljudsko posojilnico. In ne po naklju¬ čju so najbolj zavedni slovenski premožni meščani Ljubljane združili svoj kapital na prostoru okrog sodne palače, na prostoru med mestnim jedrom in železniško postajo. Sloven¬ ski kapital je tako sezidal svoj lastni mestni predel, zavestno drugačen od ostale¬ ga mesta. Čeprav je prinesel secesijo v Ljub¬ ljano Fabiani (str. 44 - 47) z Dunaja, je tu dobila poseben pomen v kontrastu z avstrij¬ skim načinom zidave. S svojim izvirnim prog¬ ramom, ki je sicer nastal na Dunaju in je vsebinsko zanikal pretekle tendence in nače¬ la, je postala secesija, potem ko je bila prenešena v Ljubljano, zunanji izraz sloven¬ skega narodnjaštva. Fabiani, sicer kozmopolit in ostali arhitekti, ki so se uveljavili v slovenskem delu Ljubljane v večini niso bi¬ li narodnjaki, saj nekateri sploh niso bili slovenske narodnosti. Toda zdi se, da so bi¬ li iskani predvsem zaradi izkazane secesij¬ ske slogovne opredelitve, ki se je že na prvi pogled ločila od nemško zidane Ljublja¬ ne. Ornament kot najizrazitejša oznaka gibanja v Ljubljani je zašel pri Fabianijevih sodob¬ nikih v skrajnosti (Koch - str. 49 - 53, 145 Vancaš - str. 55 - 57 ), toda s tem je po¬ stavil toliko vidnejšo pregrado med stavbno dejavnost nemškega kapitala in domače napore. Mesto je s priključenimi predmestji tedaj vsebovalo že preko 40000 prebivalcev, kazal še je stanovanjski primanjkljaj in permanentna potreba po stavbni dejavnosti. Nastopilo je obdobje prve svetovne vojne, ki je dokončno izkristaliziralo zahtevo po združitvi Jugoslovanov v lastni državni ce¬ loti. S tem pa je bila razbita dvojnost mesta, ki je skušalo živeti svojo lastno kulturno in politično življene znotraj tuje¬ ga gospodstva. 81.22) Ljubljanska kreditna banka, 1923 146 plečnikova ljubl{ana Po kapitulaciji Avstro-Ogrske je Ljubljana ostala upravno središče Slovenije le kratko obdobje. Slovenija je kmalu razpadla na dva sestavna dela, Ljubljansko in Mariborsko oblast, ki sta bili konec dvajsetih let zopet združeni v Dravsko banovino. Narodna zavest, ki je dala pečat obdobju pred prvo svetovno vojno, je ostala gibalo slovenskega kulturnega razvoja tudi po kon¬ čani vojni. Novoustanovljene kulturne in¬ stitucije v Ljubljani so mestu zagotavljale osrednji položaj v slovenskem prostoru,kul¬ turnim delavcem pa nujno potreben živijenski prostor. Z industrializacijo mesta je naraščala aku¬ mulacija domačega slovenskega kapitala, ki je po svojem obsegu ponekod že dosegel tuj kapital. "Pri tem pa vidimo, kako so npr. za Ljubljano značilna ravno majhna podjet¬ ja, kako pride nasprotno Maribor do izraza že pri kategorijah z najvišjimi števili zaposlencev, kar mu daje v mnogo večji meri pravi industrijski značaj, kakor pa ga ima Ljubljana. Tako npr. odpade od velikih in¬ dustrijskih podjetij z nad 5°° zaposlenci, ki jih je v vseh banovini 1?, na Ljubljano le eno (in še to tobačna tvornica - 646 de¬ lavcev) "(vir 6, str. 17). Ljubljanska in¬ dustrija velikih industrijskih obratov skoraj ni poznala, razpolagala pa je s ce¬ lo vrsto manjših obrtnih podjetij. Koncentracija domačega kapitale je spremin¬ jala podobo mestnega središča, ki se je te¬ daj že povsem premaknilo z Mestnega trga na prostor pred glavno pošto (sl. 22). Večji denarni zavodi ali redka večja podjetja so tu gradili svoje poslovno-stanovanjske ob¬ jekte. Toda pomembnejše investicije so bile še vedno redkost, tudi zaradi tega, ker je svetovna gospodarska kriza imela močne pos¬ ledice tudi za Ljubljano. Zato je iz tega 147 časa znanih precej več nadzidav večjih pa¬ lač iz obdobja avstrijske nadvlade, kot pa gradenj novih poslopij. Ljubljana je na začetku tridesetih let šte¬ la že.blizu 60 tisoč prebivalcev, to števi¬ lo pa se je še povečalo s priključitvijo okoliških občin leta 1935* Doseljevanje po¬ deželskega prebivalstva je dajalo podobo predvsem mestnemu okolišču. Parcelacija ze¬ mljišč, ki je ostala aktualna tudi v tem obdobju in "malomeščanska tesnobnost kul¬ turnih prilik sta pospeševali tip majhnih, skromnih, vsebinsko in oblikovno nepreten- cioznih arhitektonskih objektov- hišico z vrtičkom kot stanovanjski ideal, maloindu- strijsko in obrtno poslopje ... "(vir 48, str. 426). Največji vpliv na stavbno dejavnost medvoj¬ nega obdobja ima nedvomno domača arhitek¬ turna šola in njeni protagonisti. Šola je prevzela narodno zavest za osrednje izroči¬ lo svojega prizadevanja tako pri delu s štu¬ denti, kot pri ureditvi mesta v spodobno središče slovenskega kulturnega življenja. Organiziral jo je na Dunaju šolani arhitekt Ivan Vurnik kot oddelek tehniške fakultete na novoustanovljeni ljubijanski'univerzi. Pri Slovencih je postala arhitektura šele tedaj enakovredna likovnim umetnostim. Gradbena konjuktura dvajsetih let je nudila posel strokovnjakom - arhitektom, obenem pa ustvarila ugled stroki in poklicu arhitekta. Pionirji domače arhitekture so bili šolani v tujini, toda Ljubljanska šola za arhitek¬ turo, ki je leta 1921 pritegnila k sodelo¬ vanju še Plečnika, je obetala stroki lasten, avtohton razvoj. Pred prihodom v Ljubljano si je Plečnik že utrdil svoj ugled v srednjem delu Evrope. Povabilo ljubljanske univerze ga je dolete¬ lo sredi dela v Pragi. Občutek narodne pri¬ padnosti in navezanost na domovino sta bila močnejša.kot bojazen, "ki ga je včasih pre- 148 vzemala in ki jo je večkrat izrazil, da gre mogoče v umetniško smrt, ker mu domovina ne bo mogla nuditi tistih možnosti kakor Pra¬ ga" (vir 4-2, str. 5). Taka navezanost na domovino in razumevanje domačega človeka v veliki meri opredeljuje opus Plečnikovega dela v Ljubljani (str. 61 - 72). Iskanje stika z vsakdanjim življenjem in vera v moč domače arhitekturne govorice sta ga vodila v umetniško obrtne delavnice. Njegovo asket¬ sko življenje, ki je, bilo povsem podrejeno stroki, je sad krščanske religioznosti in predanosti narodu za katerega je ustvarjal. Z delom se je želel približati skromnemu prebivalstvu z relativno slabo razvito in¬ dustrijsko dejavnostjo. Od tod prefinjena rokodelska obdelava detajla, ki je prevzela osredno mesto njegove ustvarjalne dejavno¬ sti in tako zasenčila drznost na konstruk¬ tivnem področju. Njegov življenski nazor ni dopuščal industrijske umetnosti, priznal je le ročno obdelan material,pa četudi s po¬ močjo, stroja. Zdi se, da je z omenjenim poj¬ movanje estetike v stroki povsem približal nauku, ki ga je v prejšnjem stoletju širil Ruskin in je po svojem izvoru rezultat reak¬ cije na industrijsko revolucijo. Od tod Plečnikovo nasprotovanje "funkcionalizmu", ki je v omiljeni in samosvoji obliki našel prve zagovornike že tudi v tedanji Ljublja¬ ni. Plečnik v njem ni mogel najti vsebine, ki jo je pripisoval stroki (vir 29). Narodno opredeljevanje arhitekturnih stva¬ ritev s pomočjo ornamenta je privedel do skrajnosti Vurnik. Njegov objetk Zadružne gospodarske banke (str. 75), ki je zrasel v secesijskem -slovenskem delu Ljubljane, je dokument predanosti avtorja slovenskemu narodu, obenem pa dokaz brezizhodnosti in dokončnosti tovrstnih prizadevanj. Medvojni funkcionalizem je ostal na naših tleh povsem nedorečen, tako, da je vpraš¬ ljiva celo njegova oznaka. Pionirji sloven¬ skega funkcionalizma, katerih predstavnik 149 na teoretičnem področju je Vurnik, na prak¬ tičnem pa Vladimir Šubic (str. 76 - 78), so hoteli s svojim delom izpovedati diametralno nasprotno stališče Plečnikovim arhitekturnim načelom. Nedvomno je prav Šubic in generaci¬ ja., ki se je nabrala okrog njega mnogo dop¬ rinesla k razvoju gradbene tehnologije, ki je bila tedaj pri nas še v povojih. V zgolj konstruktivnem pogledu je bil njihov trud ponekod bliže mednarodnim naporom arhitek¬ turne stroke, čeprav ga v nobenem primeru ne gre primerjati s tedanjimi rezultati funkci¬ onalizma srednje Evrope. Predvsem pa jim je manjkalo inventivnosti in oblikovalskih am¬ bicij*, ki jih je dopuščala uporaba napred¬ nejše tehnologije. Poseg v širši prostor je ostal plašen, skoraj neznan, na nivoju robne zazidave preteklih obdobij. Na začetku tridesetih let so se ljubljanski arhitekti spoprijeli tudi s publicistično dejavnostjo. Izdajali so revijo Arhitekt, ki pa je zamrla že po treh letih. To je bi¬ lo prekratko obdobje, da bi njeni pobudniki razvili teoretsko podlage domače arhitektur¬ ne dejavnosti. Prispevki urednika revije, Dragotina Faturja so izjemen primer kvali¬ tetnega publicističnega dela s širokim teo¬ retskim okvirom. Časovni odmik in vzporeden razvoj stroke nam dopuščata, da danes lažje pregledamo pravi pomen Plečnikovega dela v Ljubljani. Ta se kaže zlasti v domiselni obdelavi javnega prostora (str. 69 - 71). Ljubljana je imela tedaj podobo odmaknjenega mesta z nekaj več¬ jimi objekti..Plečnik pa je skušal dati me¬ stu izraz kulturnega centra slovenskega na¬ roda. Takoj po vrnitvi v Ljubljano se je lo¬ til velikih javnih, kar monumentalnih nalog, ki so bile tuje tedanji, relativno provinci¬ alni Ljubljani. Realizacijo vsaj nekaterih zamisli mu je omogočila politika mestne up¬ rave, oziroma ravnatelj njenega gradbenega urada inž. Matko Prelovšek. Plečnikov trud ni ostal brez odmeva, saj je sovpadal z na¬ rodnostno obarvanim kulturno - političnim življenjem tedanje Ljubljane. 150 Plečnikove mikrourbanistične posebe odliku¬ jeta globok humanizem in obvladovanje pro¬ storskih razsežnosti vseh dimenzij. Ulico, trg ali nabrežje je oblikoval kot polnovre¬ den bivalen prostor meščana, kar ponuja primerjavo s Sittejevim pojmovanjem zunanje¬ ga prostora. Zapuščene bregove Ljubljanice je spreminjal v romantična sprehajališča (str. 69), z ob¬ delavo .Cojzove in Vegove ceste (str. 7o) je pokazal možnost parkovne zasnove cestne¬ ga prostora, v Tivoliju nam je ponudil me¬ stno promenado (str. 69), z monumentalnimi zasnovami mestnih tržnic (str. 68), propilej in dostopa na grad je želel doseči vtis pre¬ stolnice. 8 svojim delom je porušil tedanjo prakso robne zazidave, ki se je togo nasla¬ njala na gradbene črte in ni posegala v šir¬ ši mestni prostor. Tudi Žale, s prvotnim imenom Vrt mrtvih, so odraz Plečnikovega prefinjenega posluha za čustva domačega človeka (str. 66). Njihova urbanistična postavitev je po zamisli moč¬ nejša od mojstrsko, rokodelsko obdelanega detajla, ki ga je prehitel razvoj tehnolo¬ gije. Plečnikovi posegi v javen, mestni prostor spremljajo Ljubljančana skoraj na vsakem ko¬ raku. Njegovo delo je doseglo pred začetkom druge svetovne vojne že tak obseg, da ga ni možno analizirati na tem mestu, saj bi zah¬ tevalo samostojno študijo. Potrebno pa je opozoriti, da je dal Plečnik mestu svojstven, kvaliteten mesten, karakter trajne vrednosti.. Izrazita umetniška moč in kulturna širina, ki sta bili sad dunaj¬ skih let, sta mu omogočili, da je s svojim ' delom zasenčil trud vseh sodobnikov na ar¬ hitekturnem področju. Dokazal je, da traj¬ ne vrednote v okolju ne morejo biti le re¬ zultat tehničnih dosežkov stroke. Na tem pod ročju je ostal njegov trud v medvojnem ob¬ dobju povsem osamljen. Ogrozilo ga ni niti 151 delovanje generacije, ki jo je sam izšolal in je cesto prinesla iz tujine obilo nap¬ rednih idej. Le polagoma se ga je začela lotevati plašnost relativno šibke kulturne sredine. Zanimiv je njegov predlog "hiš pod občinsko streho", ki še zdi napreden še danes in ka¬ že na Plečnikov posluh ža socialne proble¬ me. Zamislil si je naselje kot enotno stre¬ ho, ki bi je vzdrževala občina, prav tako kot vzdržuje ceste, kanalizacijo ipd. Pod to streho naj bi ljudje zidali svobodno, po svojih željah in trenutnih potrebah. Urbanističnega reševanja celotne mestne po¬ dobe sta se v obdobju med obema vojnama lo¬ tevala le Plečnik in Vurnik. Ljubljana se je skozi vse obdobje širila brez urbanis¬ tičnega načrta. Barje je omejevalo njeno rast v južno smer, zato je mesto težilo k razvoju v smer Save, kar pa je v veliki meri omejevala železniška proga. Kar nena¬ vadno se zdi, da je bilo na urbanističnem področju mesto bolj aktivno na začetku 2o. stoletja, kot v medvojnem obdobju. "Vse je določal gradbeni zakon, za katerega in¬ terpretacijo ni bil potreben urbanist,am¬ pak predvsem geometer" (vir 31, str. 6). Problemi urbanizma so bili tedaj reducira¬ ni na probleme parcelacije. Tem za arhitek¬ ta - urbanista dokaj neugodnim pogojem sta kljubovala le Plečnik in Vurnik. Plečnik je na začetku tridesetih let na lastno pobudo, izdelal generalni načrt Ljub¬ ljane (sl. 23 ), še predno je izšel pravilnik o izdelavi regulacijskih načrtov, Vurnik pa je napravil prve regionalne analize in prometne študije. Na pobudo Franceta Steleta je ljubljanska občina razpisala leta 194-0 javni natečaj, za novo regulacijsko zasnovo Ljubljane. Sprejet je bil Ravnikarjev elaborat, ki je prinesel prve elemente modernejšega Le Cor- busierovega urbanizma.' Izdelava dokončnega 152 153 po osvoboditvi Šele z osvoboditvijo je Ljubljana postala resnično, tudi ustavno priznano državno središče slovenskega naroda. Več stoletna prizadevanja, upi in želje Slovencev so postale realnost. Kot glavno mesto Sloveni¬ je je postala Ljubljana center oblastnih, upravnih in izvršnih organov. Prva leta neposredno po osvoboditvi so si prebivalci mesta prizadevali, da bi očis¬ tili mesto zaostalosti preteklih dob. Eko¬ nomska rast, ki se je naslanjala na zaplem¬ bo večjih podjetij, zaradi sodelovanja z okupatorjem in na nacionalizacijo, je na¬ lagala stavbni dejavnosti v mestu naloge, ki so bile tako po obsežnosti kot po vse¬ bini povsem nove: planiranje industrije, stanovanj, kulturnih in športnih centrov ipd. Možnosti za afirmacijo arhitektov, ki ki so se delno uveljavili že v predvojnem obdobju, je bilo obilo zaradi številnosti nalog in zaradi nove zemljiške politike, ki je omogočala modernejši urbanistični pristop v reševanju mestne problematike. Nacionalizacije je namreč odpravila pred¬ vojno nekontrolirano rabo in ceno zemlji¬ šča. Z odpravo zemljiške rente je bil od¬ pravljen osrednji vzrok zastarelega nači¬ na robne zazidave. Sistemskim rešitvam modernega urbanizma je bila s tem odprta pot in le domači konservativnosti gre pripisati,da se je modernejši pristop k urbanističnim rešitvam uveljavil v mest¬ nem središču šele po daljšem obdobju. Koncem štiridesetih let se je slika mest¬ nega centra le polagoma spreminjala. Zna¬ nih je nekaj gradenj poslovnih ali uprav¬ nih stavb, ki pa sedaj niso več kombinira¬ ne s stanovanji. Značilen predstavnik to¬ vrstne gradnje je Kohrmanov Gospodarski svet (str. 82). Centralno planski sistem gospodarjenja ni dopuščal samostojne ini¬ ciative večjih podjetij za gradnjo poslov¬ nih ali trgovskih objektov. Vsi napori so 154 bili skoncentrirani predvsem v industria¬ lizacijo mesta,ki je postala sinonim za neodvisnost in napredek. V neposredni oko¬ lici mestnega središča je že leta 1947 zraslo eno največjih metalurških podjetij v Sloveniji, tovarna Litostroj, kasneje pa še tovarna koles in pisalnih strojev, tovarna optičnih stekel itd. Korenita sprememba gospodarskega sistema je preusmerila stavbno dejavnost na pov¬ sem druga področja. "Datumsko bomo zgodo¬ vinsko označili začetek spreminjanja stare¬ ga sistema v novi z revolucionarnim zakonom o upravljanju državnih gospodarskih podje¬ tij in višjih gospodarskih združenj po de¬ lovnih kolektivih,ki je bil sprejet 26.6. 195o pod geslom "tovarne delavcem"" (vir 4, str. 19). S tem je bilo tudi pogojeno spreminjanje državnega upravljanja v dela¬ vsko upravljanje. Družbeno politično živ¬ ljenje se je demokratiziralo z novim us¬ tavnim zakonom leta 1953 ter kasneje z zakonom o državni upravi 1956,kar je po¬ menilo decentralizacijo organov državne oblasti. Sistem gospodarskega odločanja je bil s tem prenešen neposredno na delovne orga¬ nizacije, kar pomeni začetek uveljavlja¬ nja konkurenčnega poslovanja, ki teme¬ lji na tržno blagovnih principih.Delov¬ ne organizacije so začele samostojno razpolagati z materialnimi sredstvi.Na ta način so bila zagotovljena sredstva za poslovne in trgovske površine, ki so primanjkovale v mestnem središču. Center Ljubljane je tako začel svojo nena¬ dno in temeljito preobrazbo v nov poslovno trgovski center Slovenije. Vrzeli v obsto¬ ječih stavbnih blokih so se izpolnile s poslovnimi objekti, ki še ne segajo preko medvojnega 'gabarita mestnega središča. Pos¬ lovna stavba Impex (str. 83)'ali pa palača Glavne zadružne zveze (str. 85) predstavlja¬ ta tipičen primer poslovne ali upravne sta¬ vbe tedanje Ljubljane, stavbe, ki spričo družbene ureditve ne želi priznati nadvla- 155 de upravno poslovnih stavb nad silhueto o— stalega mesta. Tudi skupščinska palača, ki je nastala v istem obdobju še ne seže v višino (str. 86), Reprezentativno funkcijo stavbe je prevzel monumentalni portal, ki obvladuje pročelje stavbe. Leta 1958 je bila Ljubljana gostitelj VII. kongresa ZKJ. Za ta namen je bila zgraje¬ na dvorana A Gospodarskega razstavišča (str. 87), ki je prvi objekt z večjo lu¬ pinasto streho na naših tleh. Ravnikarjev projekt upravne zgradbe ČZP Ljudska pravica je prvi primer povojne arhitekturno urbanistične prakse, ki je v mestnem središču pretrgala s tradicijo zvezne robne zazidave (str. 9o). Že šest let pred nastajanjem tega projekta je njegov avtor zapisal:"Umetna obrt kot domi¬ nantna tehnika arhitekturne realizacije na določeni stopnji je pri nas svojo vlo¬ go dobro opravila, če se pa ob njej misel¬ no nismo dovolj razvili in če nismo zreli, da bi umetno obrt opustili v korist napred¬ nejšega oblikovanja, je treba iskati krivdo v tem, da nismo našli novih oblik sodelo¬ vanja med arhitektom in proizvodnjo" (vir 3o, str. 2). To pot, ki je vodila od Pleč¬ nikovih prizadevanj, je Ravnikar pri ome¬ njenem projektu vsekakor prehodil. Upora¬ ba materialov v neobdelanem, grobem stanju: liti beton, steklo in prvič uporabljene plošče iz plastične mase'kažejo na napred¬ nost tehnološke obdelave, ki je dokončno pretrgala z medvojno tradicijo. Gospodarska dejavnost se je v tem času še bol,; sprostila. To pa je privabilo v mes¬ to delovno silo s podeželja. Naseljevanje prebivalstva je sledilo glavnim mestnim vpadnicam, od tod tudi izrazito obcestna zazidava Ljubljane.Šele v zadnjem obdobju se stanovanjska zidava nadaljuje tudi v notranji prostor, med mestne vpadnice. Naraščajoč stanovanjski primanjkljaj so 156 sredi petdesetih let poskušali reševati s prvimi stolpnicami. Na Ravnikarjevo po¬ budo so bile dvigajoče se vertikale postav¬ ljene na taka mesta, da so začele prevze¬ mati orientacijski okvir mestne podobe - kot oznake pomembnejših točk v mestu ali kot oznaka mestnih vpadnic (vir 19). Ko je na začetku šestedesetih let trgov¬ sko poslovno življenje Ljubljane zdživelo v polni meri in prevzelo iniciativo utri¬ pa mestnega središča, se je ze začela dvi¬ gati silhueta Metalke kot prve poslovne stolpnice v mestu (str. 84). Njena rast iznad gabarita historične Ljubljane pome¬ ni simbolno priznanje popolne samostojno¬ sti podjetij v finančno poslovnem življen¬ ju. "Metalka je zgled pisarniškega silosa, ovitega v industrijsko narejeno fasado... Časovni odmik nekaj let, od kar so jo oo- stavili, nam omogoča spoznanje, da je Me¬ talka kot pojav le nujna stopnja v razvoju, ki so ga močne industrijske države kot ZDA že davno prehodile" (vir 3,str. 17).Gre torej za žapadnjaški vzorec poslovne stav¬ be in zdi se, da omejen časovni razkorak ne izvira iz zaostalosti domače gradbene tehnologije ali projektantske prakse, tem¬ več predvsem iz nesposobnosti soočanja z dejstvom, da hodimo po prehojenih poteh zapadnega poslovno - trgovskega načina pre¬ obrazbe mestne’ podobe. Mihevčev projekt Metalke je prebil tovrstne psihološke pre¬ grade in tako dobimo že kmalu zatem nove poslovne vertikale, ki tudi simbolično ka¬ žejo na dominacijo poslovnega življenja v mestu. Zaradi še ne dovolj premaganih tehničnih ovir za razvoj proti Barju na južnem delu mesta, se je poslovni center širil proti severu, onstran proge. Železnica je še vedno pomenila nepremostljivo cezuro v me¬ stnem tkivu in tudi podvozi, ki so bili zgrajeni začetkom šestdesetih let niso pov¬ sem ukinili meje med severnim in centralnim delom Ljubljane. V istem času je bil usta¬ novljen Okrajni zavod za urbanizem, ki je izdelal osnovno urbanistično dokumentacijo. Vsi tovrstni napori petdesetih let so osta¬ li brez odmeva. Šele 1966 leta je bil spre¬ jet GUP Ljubljane, ki je bil tako prvi enoten urbanističen plan za celotno mesto po pol stoletni, skoraj stihijski rasti mesta. Natečaj za ureditev novega Trga revolucije 196o leta je imel nesluten vpliv na rast poslovno - trgovskega centra Ljubljane. Ravnikarjev prvonagraj eni elaborat z dvemi stolpnicami upravno izvršilnih organov, ki naj bi po višini prerasli druge nasta¬ jajoče volumne, je dajal poguma vsem osta¬ lim poslovnim gradnjam. Značaj novega Trga revolucije je sprva resnično pomenil maksi¬ malno ustvarjalno reprezentativno ambicijo družbe, tako po vsebini kot po obsegu (vir 15). Toda reformna gibanja v gospodarstvu, ki so dokončno sprostila tržne mehanizme in konkurenčnost, so povzročila, da je prvotni projekt doživel v 15 letih svojega nastaja¬ nja, ki je tudi danes šele na polovici svo¬ je poti, nič koliko sprememb in prilagodi¬ tev. Najbolj vprašljiva je bila vsekakor sprememba investitorja Oz. namembnosti ob¬ jektov, s čemer je bila preložena prvotna ambicija in simbolna pamenskost celotnega kompleksa na povsem nova in tuja ramena. Občutno znižanje obeh vertikalnih dominant celotnega trga, ki sta se danes tako zlili z množico ostalih poslovnih stavb mestnega središča v celoto in pa spretno preobliko¬ vana podoba prvotne zasnove sta ublažili konfliktnost novo-nastale situacije (str. 91). Kljub temu pa je sprememba prvotnega izročila Trga revolucije, ki naj bi prev¬ zelo iniciativo v mestni sliki, postavila v povsem nov, naključen okvir tudi druge vertikale poslovnih novogradenj, ki so bile sedaj primorane prevzeti prevlado v arhitek¬ turi mestnega središča. Ljubljana je v dob¬ rem desetletju zrasla v pravi trgovsko pos¬ lovni city. Ne glede na gospodarske tokove in njihov vpliv, pa je Trg*revolucije manifestacija naših stavbenih sposobnosti, sposobnosti 158 arhitekturne stroke, ki si je pridobila ugled z domačo šolo in besednjakom tudi v širšem prostoru, izven meja naše domovine. Neovirano prelivanje prostora v vse smeri in zraščenost s samostansko - cerkvenim kompleksom Trga revolucije, je dokaz dokon¬ čnega preloma s tradicijo robne zazidave. Zdi se, da je po Plečnikovih posegih v mestni prostor Ljubljane Trg revolucije prvi kompleks, ki prinaša mestnemu centru nove urbane kvalitete. Razvoj trgovskih objektov je šel v obdobju plansko tržnega gospodarstva v smeri prila¬ gajanja potrošniški psihologiji pešca. Tr¬ govske površine naj bi obogatile cestni prostor ali pa se celo zlile s peš površi¬ nami v neločljivo celoto. Od tod nujnost razvoja mas v longitudinalni smeri. Glede na potrebe po prodajnih površinah se objek¬ ti razlikujejo od paviljonskih objektov, ki skušajo -biti element cestne opreme (str. 99), pa do večjih trgovskih magazinov (str. 91 , 97 ). Stanovanjska zidava je skušala nadoknaditi svoj naraščajoč kvantitativen deficit in opravičiti rastočo ceno bivalne površine z uvajanjem novega načina oblikovanja,ki nudi človeku humanejše okolje ali za uved¬ bo nove tehnologije. Stanovanjski blok med¬ vojnih in prvih povojnih let je doživljal v največji meri preobrazbo zunanje lupine, ki je prešla od geometrijsko razgibane plos¬ kovne fasade konec petdesetih let (str. loo} do današnje organsko razčlenjene celote v volumnih (str. 92, 93). Tudi zunanji plašč stanovanjskih stolpnic je s časom pridobival na slikovitosti. Sicer pa je fleksibilnost notranje organizacije etaže, oz. svobodna razporeditev prostorov znotraj stanovanjske enote postala jedro projektantskih naporov. Racionalizacija stanovanjske gradnje je potekala v dveh smereh: s serijsko gradnjo tipskih enodružinskih hiš ali pa z montaž- 159 no gradnjo stanovanjskih blokov, oz. stol¬ pnic. Neprečentiozna arhitektura stanovanj¬ skega naselja Murgle je vsekakor uspela ustvariti kvalitetno edinstven bivalen ambient, tako v zasebni kot v javni sferi (str. lo 2 ). Na drugi strani pa je montažna gradnja dosegla vrhunec z bloki S-8 v Šiški. Projektantu je uspelo rešiti osnovni prob¬ lem togosti, ki sicer monotono obvladuje zunanji prostor pri tovrstnih gradnjah (str. lo 4 ). Nekako v obdobju nastajanja Trga revolucije so se začeli uveljavljati prvi projektanti, ki so bili šolani v povojnem obdobju pod vodstvom že doma izšolanih pedagogov. Pot naprednejšega oblikovanja z sodobnimi indu¬ strijsko obdelanimi materiali, ki je bila začrtana s stavbo CZP Ljudska pravica, je dosledno nadaljeval Sever. Projektant je bil še kot študent sodelavec pri omenjenem projektu. Z napol paviljonsko postavitvijo lahkih industrijskih objektov Učnih delav¬ nic ZMG (str. 95 ) in Tiskarne Mladinske knjige (str. 96) je drzno izpeljal začeto pot (str. 97, 98). Oblikovalske ambicije nekaterih prominentnib arhitekturnih osebnosti današnje Ljubljane so.z ozirom na hitro razvijajočo gradbeno tehnologijo že povsem mednarodnega značaja in tudi njihove realizacije ne zaostajajo za dosežki stroke izven meja domovine. Toda skozi vsa obdobja smo skušali zasledovati predvsem dela, ki so sad domačih razmer, potreb in sposobnosti in nismo iskali meril za njihovo vrednotenje v tujem prostoru, ki se je izoblikoval v drugačnih družbenih razmerah. Sodobnost je najteže postaviti v širši okvir, zato je treba dopustiti, da bo¬ do nekatera dela, ki se zde danes tuja, po¬ stala s časom povsem razumljiva in tako del naše resnice. 160 BIOGRAFSKI PODATKI ARHITEKTOV IM STAVBNIH MOJSTROV, KI SO OMENJENI V DELU: Arnautovič, Ilija (1924 - ...). Rojen v Ni¬ šu. Gimnazijo zaključil leta 1942, pravta- ko v Nišu. Nekaj časa je študiral arhitek¬ turo v Pragi, kasneje pa v Ljubljani, kjer je diplomiral pri prof. Ravnikarju leta 1952 Od tedaj živi in dela v Ljubljani. BonCa, Miloš,(1932 - ...). Rojen v Ljublja¬ ni, kjer je tudi maturiral leta 195°. Še is¬ tega leta se je vpisal na fakulteto za arhi¬ tekturo v Ljubljani. Diplomiral je pri prof. Ravnikarju leta 1958. Po študiju je bil pol leta na izpopolnevanju na Švedskem, kasneje pa je bil nastavljen kot asisten na Oddelku za arhitekturo, FAGG v Ljubljani. Costaperaria, Josip (1876 - 1951). Rojen v hrvatski vasi Krapije. Študij arhitekture je končal na akademiji lepih umetnosti na Du¬ naju leta 19oo. Nato je delal na Dunaju ne¬ kaj let v ateljeju Maksa Fabianija. Pred prvo svet. yojno je delal nekaj let v Trs¬ tu, po vojni pa se je preselil v Ljubljano. Fabiani, Maks (1865 - 1963). Rojen v Zgor¬ njem Kobdilju na Krasu. Realko je končal v Ljubijani,visoko šolo pa na Dunaju. Po štu¬ diju je bil dve leti asistent na tehniški visoki šoli v Grazu. 1394 je postal na Du¬ naju asistent in sodelavec Otta 'rfagnerja. 19o2 je bil prav tako na Dunaju promoviran za doktorja tehniških znanosti. Po končani drugi svetovni vojni se je za stalno nase¬ lil,v Gorici, kjer je ostal do.smrti. Glanz, Vinko (1902 - 1977 ). Rojen v Kotoru. Realno gimnazijo je obiskoval v Šibeniku, kjer je tudi maturiral 1921 leta. Arhitek¬ turo je študiral v Ljubljani in diplomiral pri prof. Plečniku leta 1926. Po diplomi je ostal v Ljubljani. 161 Gruber, Gabrijel (l?4o - 18o5). Rojen je bil na Dunaju, teološke študije pa je zak^- ljučil v Grazu. Kasneje je študiral na Du¬ naju filologijo in tam tudi poučeval latin¬ ščino na orientalski akademiji. Ko je pri¬ šel v Ljubljano je tu postal profesor meha¬ nike. Vodil je gradnjo ljubljanskega preko¬ pa. Ljubljano je zapustil po vsej verjetno¬ sti leta 1785 in odšel v Rusijo. Hus, Herman (1896 - 196o). Diplomiral je v Ljubljani pri prof. Vurniku leta 1927. Nato .je bil nekaj let pedagog na Gradbeni sred¬ nji šoli. Ivanšek, France (1922 - ...). Rojen v Lju¬ bljani. Gimnazijo je končal v Ptuju leta 1940. Arhitekturo je študiral v Ljubljani in diplomiral pri prof. Ravnikarju leta 1954. Jugovec, Oton (1921 - ...). Rojen v Maren- bergu. Gimnazijo je končal v Ljubljani 1943 leta. Diplomiral je na fakulteti za arhi¬ tekturo v Ljubljani pri prof. Ravnikarju leta 1953. Koch, Ciril Metod (1867 - 1925). Rojen v Kranju, realko je obiskoval v Ljubljani. Nato je odšel na obrtno šolo za stavbarst¬ vo v Gradec, kasneje pa na Dunaj, kjer je postal Wagnerjev učenec. Po povratku v Ljub¬ ljano je delal nekaj let pri stavbeniku Su- pančiču, nato pa je prestopil v mestno službo. Kristl, Stanko (1922 - ....). Rojen v Lju¬ tomeru, maturiral je v Ptuju leta 1942. De¬ set let za tem je diplomiral na Oddelku za arhitekturo tehniške fakultete Univerze v Ljubljani, v seminarju prof. Ravnikarja, kjer je kasneje tudi nekaj let opravljal delo asistenta. Martinuzzi, Carlo (1674 - po letu 172o). 162 Rojen na Furlanskem, v Ljubljani je živel in delal med leti 1698 in 1972o. Maček, Gregor (1682 - 174-5)- Rojen v Ljub¬ ljani - bil je polir pri zidavi ljubljans¬ ke stolnice. Postavil je več cerkva v oko¬ lici Ljubljane in dal dokončno podobo ljub¬ ljanskemu rotovžu. Medvešček, Emil (1911 - Rojen v Trs¬ tu, realno gimnazijo je obiskoval v Ljublja¬ ni. Študij arhitekture v Ljubljani med leti 1952 in 1937- Študij je zaključil v semi¬ narju pri prof. Plečniku. Mihelič, Milan (1925 - Rojen v Dol. Lazah, gimnazija v Ljubljani 194-6. Diplomi¬ ral je na Oddelku za arhitekturo Univerze v Ljubljani, pri prof. Ravnikarju leta 1954- Mihevc, Edo (1911 - ...),. Rojen v Trstu, gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, kjer je študiral tudi arhitekturo med leti 1931 in 1936, ko je študij zaključil pri prof. Plečniku. Od leta 194-6 je izredni, od leta 1958 pa redni profesor na Oddelku za arhitek turo Univerze v Ljubljani. Ferski, Matija (1681 - 1761). Rojen v Do- bersbergu ob Češki meji na Avstrijskem ozemlju. V Gradcu je delal do leta 174-7, ko je prišel v Ljubljano, kjer je ostal do smrti. Plečnik, Jože (1872 r 1957). Rojen v ljub- ljanskenf gradišču. S štirinajstimi leti je odšel za štiri leta v Gradec, kjer je ob podpori deželnega odbora študiral na obrt¬ ni šoli. 1894 je postal učenec in sodela¬ vec Otta Wagnerja na Dunaju. Nekaj časa je imel na Dunaju samostojen atelje, 1911 pa je na povabilo Jana Kotere prevzel mesto profesorja na praški državni umetno obrtni šoli. V zimskem semestru leta 192o/21 je postal redni profesor arhitekture na teh- 163 niški fakulteti Univerze v Ljubljani. Tu je delal do svoje smrti. Pozzo, Andreas (1642 - l?o9). Rojen v Tri- dentu. Jezuit, arhitekt in slikar. Ravnikar, Edvard (19o7 - ...). Rojen v No¬ vem mestu, osnovno in srednjo šolo pa je obiskoval'v Ljubljani. Arhitekturo je sprva študiral na Dunaju (1926 - 3°), nato pa v Ljubljani, kjer. je tudi diplomiral v semi¬ narju prof. Plečnika leta 1933* 1946 je po¬ stal izredni, 1958 pa redni profesor na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani. Rohrman Stanko (1899 - 1973)« Rojen v Grmu pri Novem mestu. Študiral je na visokih šolah v Pragi na Dunaju, študij pa je zak¬ ljučil v Ljubljani, pri prof. Vurniku leta 1927. Po diplomi je ostal v Vurnikovem ate¬ ljeju do leta 193 o, ko je odprl lasten ate¬ lje. Po osvoboditvi je delal v Projektivnem zavodu. Rossi, Domenico (1678 - 1742). Rojen v kra¬ ju Marco pri Luganu, delal v Benetkah. Sever, Savin (1927 - ...). Rojen v Krškem. Obiskoval je klasično gimnazijo v Ljubljani in jo zaključil 1946. Diplomiral je v Ravni¬ karjevem seminarju leta 1955. Simčič, Branko (1912 - ...). Rojen v Trstu, gimnazijo je obiskoval v Mariboru. Študij je zaključil v Ljubljani pri prof. Vurniku leta 1941. Smielowsky, Robert. Rojen v Biali (Galici¬ ja), stavbarstvo je študiral na obrtni šo¬ li v Gradcu. 1897 je opravil v Ljubljani izpit za stavbnega "'ojstra. Šubic, Vladimir (1894 - 1946). Rojen v Ljubljani, študiral v Gradcu, na Dunaju 164 in na tehnični visoki šoli v Pragi, kjer je diplomiral leta 1921. Tomažič, France (1899 - 1968). ^ojen v Ljubljani, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo in klasično gimnazijo. Takoj po ma¬ turi se je vpisal na arhitekturni oddelek Tehnične fakultete v Ljubljani. Po diplo¬ mi pri prof. Plečniku je ostal njegov asi¬ stent do leta 193o. Vancaš, Josip (1859 -B32). Rojen v Šop- ronju, 1864 se je naselil v Zagrebu, štu¬ dij arhitekture je končal na Dunaju 1883, nato pa je do leta 1921 delal v Sarajevu. 1921 leta se je vrnil v Zagreb, kjer je os¬ tal do smrti. Vurnik, Ivan (1884 - 1971). Rojen v Radov¬ ljici, maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani. 19°7 se je vpisal na dunajski TeH, kjer je študiral pri prof. KSnigu. Po diplomi leta 1912 je delal dve leti v Wagnerjevem ateljeju. 1919 leta je dobil mesto honorarnega predavatelja za tehnično risanje na ljubljanski univerzi. 1921 je kot izredni profesor organiziral oddelek za arhitekturo na tehniški visoki šoli v Ljubljani. 1957 je odšel v ookoj, ki ga je preživel v Radovljici. 165 LITERATURA: 1. Bernik, Stane: Miheličeva novejša arhi¬ tektura, Sinteza št. 5,6, 1967, str. 46-52 2. Bernik, Stane: Novejša slovenska arhitek¬ tura, uvod k katalogu ob razstavi, Zve¬ za arhitektov Slovenije, 1968 3. Brezar, Vladimir: Poslovna stavba Metal¬ ke, Sinteza št. 4, 1966, str. 17 - 2o 4. Čeme, dr. France: Ekonomika SFR Jugos¬ lavije, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1967, str. 5 - 5o 5. Gestrin, Ferdo: Oris zgodovine Ljubljane od XVI. do XVIII. stoletja, Kronika št. 3, 1963, str. 139 - 148 6. Gospodarska struktura Slovenije - Social¬ no ekonomski institut v Ljubljani, Geog¬ rafski institut na Univerzi kralja Alek¬ sandra v Ljubljani, zbirka študij št. 5, Ljubljana, 1939 7. Grabrijan, Dušan: Plečnik in njegova šola Založba Obzorja, Maribor, 1968 8. Grafenauer, Bogo: Ljubljana v srednjem ve¬ ku, Kronika št. 3, 1963, str. 129 - 139 9. Hartmann, Nicolai: Estetika, Nova filozo¬ fija umjetnosti, izbral Danilo Pejovič, Nakladni zavod MH, Zagreb, 1972, str. 29o - 3o6 10. Ivanšek, France: Arh. Josip Costaperaria Arhitekt št. 1, 1951, str. 42 - 43 11. Jenko, Jože: Ko nam je stekla prva želez¬ nica, Kronika št. 3, 1934 str. 168 - 173 12. Kos, Milko: Srednjeveška Ljubljana, knjižnica Kronike, Ljubljana, 1955 13. Kosik, Karel: Umetnost i društveni ekvi¬ valent, Marksizam i umjetnost, izbor Vjekoslav Mikecin, Izdavački centar Ko¬ munist, Beograd, 1972, str. 166 - 178 14. Košir, Fedja: 0 slovenski arhitekturi, AB št. 14, 1975,,str. 3-5 15. Košir, Fedja: Trg revolucije v Ljublja¬ ni - odziv, AB št. 6,7, 1972 str. 18 - 21 166 16. Kregar, Rado: Naša sodobna arhitektura, Arhitektura št. 3, 1931, str. 68 - 7o 17. Lajovic, Janez: Trg revolucije v Ljub¬ ljani - odziv, AB št. 6,7, 1972, str.2.1 18. Ljubljana - podobe iz njene zgodovine, založila Kronika, Ljubljana, 1962 .19. Ljubljanske stolpnice - Akant, Sinteza, št. 7, 1967, str. 79 - 82 20. Mal, dr. Josip: Stara Ljubljana in nje¬ ni ljudje, Mestni muzej v Ljubljani, Ljubljana, 1957 21. Marx, Karl in Engels, Friedrich: Nem¬ ška ideologija, I. zvezek, Izbrana de¬ la, II. zvezek, Cankarjeva založba v Ljubljani, 1971 str. 9 - 3o9 22. Mušič, Marjan: Maks Fabiani, Ivan Vur¬ nik, Edo Ravnikar, Arhitektura in čas, Založba Obzorja, Maribor, 1963, str. 3o8 - 323 23. Mušič, Marjan: Maks Fabiani, Jože Pleč¬ nik, Veliki arhitekti, III. del, Založ¬ ba Obzorja, Maribor, 1968, str. 123-164 24. Mušič, Marjan: Vprašanje regulacije slo¬ venskih mest, Arhitekt št. 7, 1952, str. lo - 15 25. Ogrin Gustav: Ljubljana pred in po pot¬ resu, Kronika št. 1, 2,1935, str. 4o-47 in 13o - 133 26. Pet let dela za Ljubljano., izdal tiskov¬ ni referat mestne občine v Ljubljani, v Ljubljani, 194o 27. Prelovšek, Damjan: ljubljanska cukrar- na, Kronika št. 1, 1972, str. 17 - 26 28. Prelovšek, Damjan: Olbrichov projekt deželnega dvorca v Ljubljani, Sinteza št. 18, 19, 197o, str. 23 - 3o 29. Prelovšek, Damjan: Plečnikova zbirka, vodnik po Plečnikovi zbirki, Arhitekturni muzej,- Ljubljana, 1974 30. Ravnikar, Edvard: Jože Plečnik in sodob¬ na slovenska arhitektura, Arhitekt št. 2, 1952, str. 1-3 167 31. Ravnikar, Edvard: Kratek oris modernega urbanizma v Sloveniji, Problemi iz ar¬ hitekture in urbanizma LRS, referat iz prvega posvetovanja arhitektov FLRJ V Dubrovniku 23. - 25.11.1950, Ljubljana, 195o, str. 5-27 32. Ravnikar, Edvard in Ivanšek, Franc: Post v/ar architecture in Yugoslavia, Year book, London, 1955, str. 121 - 136 33. Ravnikar, Edvard: Razvoj modeme Ljub¬ ljane, Arhitekt št. 1, 196o, str. 2-7 34. Sedlar, Saša: Ivan Vurnik (1664 - 1971), Sinteza št. 23, 1972, str. 25 - 27 35. Serajnik Vavken, Juša: Stavbni razvoj Grubarjeve palače v Ljubljani, Kronika št. 3, 1959, str. 174 - 185 36. Sitte, Camillo: Umetničko oblikovanje gradova, Gradevinska knjiga, Beograd, 1967 37. Slokar, Ivan: Začetki tobačne industri¬ je v Ljubljani, Kronika št. 1, 1961, str. 16 - 19 38. Smolik, Marijan: Kako so zidali seme¬ nišče v Ljubljani, Kronika št. 2, 1959, str. 9° - 96 39. Stele, France: Kulturne naloge mest s posebnim ozirom na Ljubljano, Kronika št. 3, 1938, str. 153 - 157 40. Stele, France: Ljubljana kot umetnostno središče, Kronika št. 1, 1938, str. 193 - 2o3 41. Stele, France: Ljubljana v letih 1935 - 194o, Kronika št. 4, 194o, str. 215 - 222 42. Stele, France: Od obliča do velemojstra - arhitekt Jože Plečnik, uvodni tekst kataloga ob spominski razstavi v Ljub¬ ljani 1968, Zveza arhitektov Slovenije in Narodna galerija v Ljubijani,1968 43. Stele, France: Občni zbor Zveze jugoslo¬ vanskih mest, Kronika št. 3» 1938, str. 169 - 171 168 44. Stele, France: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1966 45. Stele, France: Plečnikova Ljubljana, Kronika št. 4, 1939, str. 227 - 232 46. Stele, France: Valvasorjeva Ljubljana, Glasnik Muzejskega društva za Sloveni¬ jo, IX., 1926 47. Stele, France: Zemljepisni in zgodovin¬ ski pogoji srednjeveške Ljubljane, Kronika št. 4, 1939, str. 49 - 51 48. Šijanec, Fran: Sodobna slovenska likov¬ na umetnost - Arhitektura, Založba Ob¬ zorja, Maribor, 1961, str. 363 - 496 49. Škerl, France: Ljubljana v prvem deset¬ letju ustavne dobe 166o - 1669, Gradbe¬ na dejavnost, disertacija na filozovski fakulteti, v Ljubljani, 1936, str. 67 - 61 50. Šorn, Jože, Ljubljana in kmečki upor v letu 1635, Kronika št. 1, 1955, str. 22 - 25 51. Šumi, Nace: Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani, Mestni muzej, Ljublja¬ na, 1954 . 52. Šumi Nace: Arhitektura XVI. stoletja na Slovenskem, Slovenska matica, Ljub¬ ljana, 1966 53. Šumi, Nace: Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem, Slovenska matica, Ljub¬ ljana, 1969 54. Šumi, Nace: Dve "novi" baročni fasadi v Ljubljani, Kronika št. 2, 1959, str. 97 - lo3 55. Šumi, Nace: Dve razstavi slovenske mo¬ deme arhitekture, Sinteza št. lo, 11, 1968, str. 1-18 56. Šumi, Nace: Ljubljana - spomenik zgodo¬ vinskega urbanizma in arhitekture, Kronika št. 1, 1959, str. 36 - 49 57. Šumi, Nace: Ljubljanska baročna arhitek¬ tura, Slovenska matica, Ljubljana, 1961 58. Šumi, Nace: Ob novem predlogu general- 169 nega načrta za Ljubljano, Kronika št. 3, 1953, str. 2ol - 2o2 59. Šumi, Nace: Pregled baročne arhitekture v Sloveniji, Kronika št. 3, 196o, str. 166 - 174 60. Šumi, Nace: Urbanizem in umetnost v Ljubljani, Kronika št. 1, 1964, str. 9-16 61. Tomažič, France: Talni načrt mesta - Ljubljane, Kronika št. 2, 1937, str. 88 - lol 62. Valenčič, Vlado: Gradbeni razvoj Ljub¬ ljane od dograditve južne železnice do potresa 1. 1895, Kronika št. 3, 1961, str. 135 - 144 63. Valenčič, Vlado: Ljubljansko stavbeniš- tvo od srede 19. do začetka 2o. stolet¬ ja, Kronika št. 3, 197o, str. 135 - 146 64. Valenčič, Vlado, Ljubljansko stavbeništ- vo v prvi polovici 19. stoletja, Kronika št. 2, 1969, str. 72 - 84 65. Valenčič, Vlado: Oblikovanje Ljubljane v prvi polovici XIX. stoletja, Kronika št. 3, 1966, str. 141 - 152 66. Valenčič, Vlado: 0 gospodarski strukturi ljubljanskega prebivalstva, Kronika št. 1, 1957, str. 5-13 67. Valenčič, Vlado: 0 ljubljanskih stavb¬ nih redih, Kronika št. 1, 1967, str. 35 - 45 68. Valenčič, Vlado: Prebivalstvo in hiše stare Ljubljane, Kronika št. 3, 1957, str. 111 - 123 69. Valenčič, Vlado: Prvi ljubljanski regula¬ cijski načrt, Kronika št. 2, 1967, str. 74 - 83 70. Valenčič, Vlado: Regulacijski načrt severnega dela Ljubljane, Kronika št. 2, 1968, str. lo2 - 113 71. Valenčič, Vlado: Spremembe in dopolnit¬ ve ljubljanskega regulacijsketa načrta iz leta 1896, Kronika št. 3, 1967, 170 str. 152 - 165 72. Vilfan, Sergij: Nekaj vprašanj iz zgo¬ dovine stare Ljubljane, Kronika št. 3, 1956, str. 132 - 148 73- Vodnik po Ljubljani, sestavil in zalo¬ žil komite državnih uradnikov v Ljublja¬ ni, 1924 74. Vrhovec, Ivan: ljubljanski meščanje v mi¬ nulih stoletjih, založila Matica sloven- * ska, Ljubljana, 1886 75. Vrhovec, Ivan: Topografski opis Ljublja¬ ne, Letopis Matice slovenske za leto 1885, str. 184 - 27o 76. Vrišer, Igor: Razvoj prebivalstva na območju Ljubljane, knjižnica Kronika, Ljubljana, 1956 77. Wester, Josip: Momenti v razvoju Ljub¬ ljane od 1. 1787. - 1821. Kronika št. 1, 1934, str. 23,- 27 78. Zvdtter, Pran: Začetki ljubljanske me¬ ščanske naselbine, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1966 171 VSEBINA Katalog objektov s ' tr * 1 Uvod 1°5 Srednji vek Barok 121 19. stoletje 129 Po potresu 137 Plečnikova Ljubljana 147 Po osvoboditvi 154 Biografski podatki 161 Literatura 166 VIRI PRESLIKAVE NAČRTOV: 1. Arhitektura, revija - načrti na str. 76, 77 2. Arhitekt, revija - str. 82, 87, 9o, loo 3. Arhitektov bilten - str. 91 4. Sinteza, revija - str. 88, 89, 92, 93, 95, 97, 98, lol, lo2, lo3 5« Kronika, časopis za zgodovino - str. 5, 16, 81 6. Šumi Nace: Ljubljanska baročna arhitek¬ tura - str. 3, 14, 15, 21, 27,28 7. Arhiv Slovenije - str. 7, 17, 22, 31, 33 8. Mestni arhiv Ljubljane - str. 2, 24, 26, 34, 36, 38 - 42, 45 - 49, 51 - 57, 59 - 61, 74, 75, 78 - 8o 9. Arhiv Arhitekturnega muzeja - str. 64 10. Zapuščina P.. Tomažiča - str. 73 11. Obnova - projektivni biro - str. lo4 12. Načrt Žal, shranjeni pri arh. Vlasto Kopaču - str. 66 13. Katalog ob Plečnikovi spominski razsta¬ vi v Ljubljani - str. 62, 63, 65 14. Katalog ob Razstavi novejša slovenska arhitektura - str. 83, 84, 96, 99 — 172 201605621 C0B1SS