SLOVENSKI GLASNIK Izhaja 1. in 15. dne v mescu. Lepoznansko-podučen list. Velja za celo leto 3 gold. Vreduje in na svillo daje: Anton Janežič. St. 9. V Celovcu 1. aprila 1861. VII zv. Slovencom. (Zložil Fr. Svetličič.) Glej! led se taja, sneg kopni, veselo Se vse budi, kar je pod njima spalo; Vse berstje, listje, cvetje je pognalo, Kar ljubo solnce zemljo je ogrelo. Po dolih, berdih vse je oživelo; Iz germa v germ glasi se petje zalo, Na talih trat zeleno ogrinjalo Marljivo vidim letati čebelo. Kedaj pa nam došla bo doba mila, Da nas iz spanja bode prebudila, Ko topla pomlad pevke po dobravi? Kedaj bo domoljubja ogenj sveti Prešinil nas , da jamemo hlepeti Po tem le, kar je v blagor ocetnjavi? Zamorjeni cvet. (Dalje.) ^ Nesrečna žena, ktero je Martin pripeljal v grad, Valentinu ni bila neznana. Kot bi trenil, se mu oživi spomin na pretekle vesele (Ini: misel zbuja misel, kot se val za valom vzdiguje, ako potegne sapa po mirnem jezeru. Da bi si umiril nemirno serce, in se odkrižal misel, se vsede za mizo in vzame knjigo, v kteri je bral vsaki večer. Več strani je že prebral, ali le oči so gledale znamnja, duh je hodil drugod, pozneje tudi ni več prebračal listov, le stermo je gledal v nje. Čez nekoliko časa hitro ustane, si poraAna lase s čela, vzame luč in gre tiho po perstih v sobo, kjer je ležala tuja žena. Zdravnika še ni bilo tu, ena dekla je bila pri njej, da ji je pokladala merzle rutice na glavo. Valentin pošlje deklo iz sobe po nekaj. Ko je sam, stopi k bolni, se nagne eez njo in posluša njeno težko sapo; prime jo za roko in jo klice s trepecim glasom: „Marija, Marija! ali me ne poznaš?" Na ta glas sicer odpre kalne očesi, ga pogleda in spet zamiži. Pogled je bil tako merzel, da je Valentin vidil, da se ne zave več in da ga ne pozna. Ker je dekla nazaj prišla, vzame on svečo in gre v svojo sobo. Tu stopi k oknu in gleda zamišljen na jasno nebo in v smrekove gozde, ki so se s snegom pobeljeni svetili v mesečini. Da bi se mu ohladilo vroče čelo, odpre okno; zunaj je pihala merzla sapa, in to mu je dobro delo. Težko glavo si nasloni v roke in izdihne: Sam Bog večni ve, ali bi bil kdaj srečen ž njo. Oblečen kot je bil, se verze v svoj naslonjač, sveča na mizi je pa z dolgim utrinkom gorela. Kot oblaki, ki jih podi vihar, so se dervile misli po njegovi glavi. Počasi so se umirile, kol hudournik, ki iz stermih planin pridere na ravno. Valentin malo zadremlje, med tem pa, ko trudno truplo počiva, hiti duh čez hribe in doline, ter poišče znanih krajev. Valentin hodi po lepem vertu : naj h pše domače in tuje cvetlice tu cvetijo, tiči v koščatih vejah skriti žvergo-lijo in prepevajo. Pomladni vefrič si igra z mladimi peresi in gorko solnce sije. Valentin hodi po vertu in vodi za roko lepo deklico, in vse lepote lega raja se strinjajo v njenih ljubeznjivih oreh. Ali naenkrat pre-strejo tamni oblaki jasno nebo, tiče umolknejo in cvetje vene ter odpade. Valentin stoji naenkrat sam, ali zdaj ne stoji več v^ lepem vertu, temuč na bregu razdraženega morja. Cerni valovi butajo serdito ob pečovje, le malo zvezd sveti na tamnem obnebju in še te so ru-deče kot kri. Zapuščen stoji kraj morja in gleda slermo na kipeče valove — zdaj se prikaže majhen čoln in v njem tista deklica iz rajskega verta, valovi jo nesó h kraju, kar se pripodi grozen val, pokofilje čoln z deklico in ko jo val verze na pesek njemu pred noge, vidi, da to ni deklica iz verta, ampak bolna žena, ki je prišla nocoj v grad. Merzla sapa, ki je pihala skoz odperlo okno, ga je prebudila iz teh sanj. Petelini so že jeli peti, ko se je ves truden vlegel v posteljo. Ko je drugo jutro Martin stopil v sobo, se je prebudil Valentin in njegove perve besede so bile: ,,Kako je danas bolniku? je prišel zdravnik?" „„Zdravnika sem pripeljal ob eni čez pol noči. Moral sem dolgo nanj čakati, ker ga ni bilo doma. Zdravnik bi bil tu, če ji bo pa mogel kaj pomagati, to je drugo vprašanje. Kakor se meni dozdeva, ima sam malo ali pa nič upanja, dasiravno je zdaj na jutro revi malo odleglo, vsaj ji kri ne gio tako v glavo in tudi sapa je malo lohkejša. Jaz nisem učen na to in tudi dobro vem, da je vse v božjih rokah, ali vendar mislim, da bo kmalo treba trugo delali. Ravno tako bolezen je imel Ribčev Jernej, pa ga je v dveh dneh spravilo pod zemljo, akotavno je bil močen kot Rus. Tudi njega je strašna Močina kuhala in nobenega ni poznal, še mene ne, ki sva bila vendar že od mladih nog bolja prijalla, kot mjena brata"". „Kaj pa vendar pravi dohtar, ali je upanja ali ne, da bi ozdravela?" „„Jaz ne morem nič iz njega spravili. Na vse moje vprašanja rame privzdiguje in molči, in ravno to. -38- se mi zdi slabo znamnje, ker dohtar je sicer prav raz-govoren. Ali prašfijte ga sami, znabili da Vi kaj več zveste od njega, kot jaz"". Valentin ni na to nič odgovoril, se je počasi napravil in je šel na lov, kakor je bila njegova navada. Ko je bil že daleč v gozdu, zazvoni pri fari merliču. Žalostni glns mu je pretresel vse ude in serce ga je zabolelo. Nehote prime za klobuk in zdihne : „Bog ti daj gori v nebesih srečniših dni, kot si jih uživala na tem revnem svetu. Nikoli bi ne bil verjel, da boš kdaj kot revna tujka umerla pod mojo streho*. Ko pride domu se je ravno dohtar odpeljal in Martin je izbiral deske za trugo. Valentin ga pokliče v svojo sobo ter mu reče: „Martin! osedlaj mi konja neutegoma, ker mislim iti malo od doma. Znabiti me ne bo ene dni nazaj; skerbi ti, da bole merUča spodobno pokopali in da bo vse v redu, pazi tudi na malega Riharda, da se mu kaj ne zgodi". Čez pol ure je Valentin že jezdil iz grada. Kot blisk ga je nesel spočiti konj po dolini, ustavi se še^ le, ko pride iz doline na razpotje. Tu premišljuje, kam bi jo zavil, ker do zdaj je jezdil le tje v en dan brez pravega cilja. Ko tako premišljuje, mu pride na misel nekdanji sošolec Tomaž Burja, ki je kake štiri ure od tod imel svoje posestvo. Vedno sta si bila dobra pri-jalla, da si tudi nisla bila v vseh rečeh edinih misel. Kar sta zapustila ljubljanske klopi, se nista več vidila; Valentin se je bil že večkrat napravljal iti obiskat svojega prijalla, pa ne vem, ali bi se bilo zgodilo tako kmalo, ko bi se ne bilo to v gradu pripetilo. Dolgo jezdi ob Kerki, potem jo zavije v stran in kmalo zagleda pred sabo gradič svojega prijatla. Jelo se je že mračiti, ko prijaha do grada-, po stermi cesti sta se na malih saneh dričala dva zala dečka. Eden je bi! za spoznanje veci, sicer pa sla si bila podobna, kot jajce jajcu, tudi v obleki. Starisi se je vsedel spredej na sani, da jih je z nogama ravnal, drugi se je zadej sede pervega z rokama oklenil okoli pasa in tako sta šla kot blisk po stermem bregu. Potem sta z velikim trudom vlekla sani na breg, tu sla se spet usedla in kričaje sta na novo dričala navzdol, da se je vse za njima kadilo. Da sta se časih v sneg prekucnila, to ju ni veliko motilo; skobacala sta se iz snega in sme-jaje sta se dalj« vozila. Z hišnega praga ju je z dopadljivim očesom gledal mož Valentinove starosti v navadni kmečki obleki, le da je bila iz boljega blaga in lepše izdelana. Valentin zdaj prijezdi do hiše, stopi s konja in gre proti možu; ta mu gre naproti ter ga prijazno pozdravi. „Tomaž!" „„Vćilentin !" * in stara prijatla se objameta. Dečka sta zdaj tudi bliže prišla, ko sta vidila tujca, in stareji sin si ni dal vzeti, da je Valentinovega konja peljal v hlev, mlaji je pa tekel materi povedat, da so gosta dobili. (Dalje prihodnjič.) Mythologične drobtine. (Po narodnih pripovedkah naznanja Dav. Terstenjak.) O kukovici. Kukovica je popotna ptica, toraj symbol časa in mladoletja. Kot ptica časa in potovanja je postala prerokovavna. Slovenski otroci uprašujejo kuka- vico, ko jo pervokrat v mladem letu peti začujejo, kako dolgo jim bo živeti. Število let pa odločujejo po številu, kolikorkrati zakuka. Ker v zmladlelku zemlja spet jame roditi, je kukovica tudi symbol rodovitnosti, sreče, obilno s t i. Zato pripovedujejo, da mu nikdar ne zmanjkuje denarjev, ako jih ima onda v žepu, ko pervokrat v zmladlelku kukovico začuje. Polski lelopisec Prokosz (Staropolska kronika. War-, szawa 1825, str. 113.) piše, da se je boginja Živa spremenjala v kukovico. To hoče reči: Živa je bila boginja mladoletne zemlje — mladoletne rodovitnosti, in kukovica kot ptič mladoletni njen symbol. Ker pa se prerokovanje in bajanje kakor tudi dajmonslvo dotikajo, tako je kukovica tudi postala ptica/ hudega — zlega principa. Primeri nemško prislovico: „Geh zum Gukuk"! Sedaj zapopadamo, zakaj ima kukovica po serbskih narodnih povestih in pesmah cerno, žalostno stran. Serbska prisiovica: „Ti kukovica*!: pomenja to kar: „ti nesrečnež", in „kukaven stan' = ' žalosten stan. (Obširniše glej Grimm deutsche Myth. 2. Auflage, 2. B. str. 1088.) Slovenske narodne pesme slaro babo primerjajo kukovici ; toraj bitju neveselemu, otožnemu, hudobnemu. Vdeba imenujejo Slovenci „kukovčinega hlapčeka", ker navadno pred kukovico v naše kraje prihaja. Že sem na drugem mestu omenil, da je po slovenskih narodnih povestih tudi v deb prerokovaven ptič.*) Ako prav pomnim , sem v Ljubljani v mostovžu muzejnem vidil iz kamna napravljeno ribo z vdebjo glavo. Riba je symbol vode, iz vode pak so tudi stari Slovenci prerokovali (beri moj članek „0 vodi" v Glasniku); toraj združeni symbol kaže na prerokovavne božanstvi. O šterkD. O tem ptiču sem že v „Glasniku* pisal in rekel, da se veli tudi Bogdal, in otroke v hišo prinaša. On je tudi oznanovavec vigredi, in Polaki ga posebno častijo. Polsk plemič je ujel šterka, kteri je na njegovi strehi blizo dimnjaka gnjezdo imel, in mu medeno rinko okoli vrata obesil z napisom: Haec ciconia Ex Polonia. V jesen je šterk odletel v južne kraje. Ko pa se je pomlad spet približevala, je hodil plemič vsak dan gledat, ali se šterk še ni povernil v svoje staro gnjezdo. In res nekega dne prileti z rinkico okoli vrata. Plemič ga vlovi, da pogleda, ali je res taisti, kteremu je on rinko z gori imenovanim napisom okoh vrata obesil, — in glejte čudo: rinka je bila iz zlata in je imela napis: * India cum doniš Remiltit ciconiam Polonis. Tako daleč potuje ta palhetični ptič. Pravijo, šterk svoje mlade na herblu nosi, da jih letati uči ali ne-varšini otima, če žuga kaka nesreča hramu, na kte-rem stanuje. Zavoljo tega pobožnega značaja je šterk srečonosen ptič. Kjer si šterk gnjezdo napravi, tam je sreča pri hramu. Kdor pervega šterka zvigredi vidi, ta gotovo obogati. Zato smo otroci v zmladlelku, ko *) Vdeb tudi ve najti koren, s kterim se lehko vrata zlate gore odprejo. Ta vera se nahaja pri Nemcih in Slovanih. Nemci imenujejo koren: Springwurzel; glej Vemaleken» Mythen und Bräuche, str. 140. — 39 - so šterki mimo moje domačije letali na Ogersko in Polsko, cepetali in kričali Rada, rada, radaf Šlerk, šlerk, šlerk! Zlati stric brez berk Daj nam zlata, zlata 1 Kot srečodelivca in zakladonoša ga tudi poštujejo nemške povesti, in ga imenujejo A deb o ar*), srečo-noša. Beseda ad, od, ead pomenja po Grimmu (Geschichte der deutschen Sprache I, Aull, 468) zaklad, zalo ime znanega nemškega vojvoda Odoacer (Odoa-ker, pozneje zbrušeno v O tok ar) se je po ravno tistem slavnem jezikoslovcu izvirno velelo: Odo vacar, Ead-vacar in pomenja: Schätzehüther**). K nemški ad, od, ead — thesaurus, primeri serbsk. adija, po Vuku Goldschmuck.. Jeli sem tudi spada nemško odegun, dives? (Glossar Gassar). e kraijiiiii ali sterika. Pri štirskih in koroških Slovencih se steržek tudi kraljic veli. O njem sem čul sledečo povest. Ptiči so sklenili, da tistega za kralja izvolijo, kteri bo nar više zletel. Vsi ptiči se vzdignejo-, tudi nar manjši, steržek, kteri svoje gnjezdice v zemeljskih luknjicah ima, ne zaostane. Ker je le majhen, se med letenjem šterku pod perje skrije, česar vendar šterk ne zapazi. Vsi ptiči so že opešali, samo orel in šterk sta še krožila v neskončnem zračnem morju. Ali tudi šterk opeša, in orel sam še leta v nehotični višini. Ko se šterk na zemljo spušča, mu steržek izpod perja zleti in se derzne z orlom meriti. Ko tudi orel opeša, ostane steržek zmagavec in hoče kralj biti, ali drugi ptiči so zvedeli za njegovo goljufijo, in so ga hteli ubiti. Steržek pa se skrije v gosto germovje, da maščevanju uide. Zato je tudi dobil psovavno ime kraljic, ker kralj je ostal orel. Pri Nemcih se veli Zaunkönig, in enaka povest je tudi v onih krajih Nemčije znana, kjer so svoje dni Slovani stanovali (glej Kuhn, märkische Sagen str. 2933- Kakor mi je g. prof. Majciger povedal, je ta povest tudi v Kranjski gori znana. Sonet. (Zložil Gr. Krek.) Minuli so prezgodaj dnevi sreče, Ko me roke so materne gladile, Veselja dosti v persih obrodile. Ki ga kalile niso rane žgece. Občudoval livade sem cvetece. Po nebu sem prešteval zvezde mile; Le one so takrat me veselile, Po njih oziral sem se hrepeneče. boar = nošec, gotb. b ai ran, nositi, gr. ^epsiV, slov. berem, zato: Branih or, Waffenträger, Dalibor, der weithin tragende, Katibor; iz berem je bremen, das Gesammelte, rusk : b e r e m n a j a, mulier gravida , itd. Grimm ima adebär, ciconia (Deutsch, worterb. s. v.) Veli se ie tudi heilbot, nuntius salutis. **) Kakor Arabljani mislijo, da je šterk bil pervlje človek, tako tudi Litvini pravijo, da se šterku ne sme nič zalega storiti, ker je v drugih krajih človek, (glej Schwenck, Myth. der Slaw. str. 129.) Pa čase zlate večnost je zakrila, Spomin samo za sabo je pustila, Ki ranjeno serce še oživljuje. Za me zdaj ah! Erot verige kuje. Strasti odpira žrelo se grozeče. Iz serca upanje je šlo cveteče. Človek toliko velja, kar placa. (Spisal J. Mencinger.) III. Prihodnji dan je bila nedelja. Pred deseto mašo^ in tudi po maši se nič diuzega ni pripovedovalo in presojevalo, kakor sinočna dogodba v Rezini hiši. Sta-rejim možem se je Matevževo ravnanje zdelo nespodobno; nekterim mlajšim se je Matevž zdel neumen, ker dekle bolj ljubi kot denar; dekleta so ga pa večidel hvalile. Reze ni bilo pri deseti maši, Matevž je pa stal med tovarši enacih let, kakor njih pervec in poglavar, na videz veselega obraza. Tovarši, ki so ga poprej toliko v časti imeli, so ga malo ogovarjali; nekako milovaje so ga gledali, in tudi med njimi ni tekla govorica, ker vsacemu je v mislih bilo le to, kar se je z Matevžem godilo; vpričo njega si pa upali niso o tej reči govorili. Bilo je vsem tesno pri sercu, nar bolj pa Matevžu, ki ni govoril in tudi ni pazil na njih govorjenje, kakor se tudi ni oziral na dekleta memo-gredoče, ki so ga radovedno pogledovale, ali se je kaj spremenil od sinoči. Obernjene je pa imel Matevž OČI na očeta Krucmana, ki je pod lipo pred pokopa-hščnimi vralmi imel okoli sebe zbrano kerdelo mož, ki so poslušali njegove nasvete in sodbe. Vsako nedeljo je mož imel pod lipo posvetno pridigo za sosesko , in prav radi so ga poslušali, ker imel je Krucinan pervo besedo v vseh rečeh. Ni bil sicer župan, pa župan ni mogel nič skleniti, dokler ni Kiucman pristopil na njegovo stran. Tudi v premoženji so ga prekosili ne-kteri kmetje; vendar niso imeli vece veljave, kakor stari skušeni mož. Da je Krucman zadolženo hišo. ki jo je prejel od očeta v hudih letih, spravil na dober stan, da je imel terdno, delavno družino in vedno srečo pri opravilih, ker je vse storil o pravem času, in da so se besede, ki jih je izustil v bolj važnih zadeval) , večidel vselej poterdile : to vse je pripomoglo možu k veliki časti in dobremu imenu v soseski; njegovega sveta so vsi iskali, in nič ni bilo v soseski narejenega in sklenjenega, kar bi ne bil poprej Krucman poterdil; in čeravno mož ni bil prost nekakega napuha, ki se je razodeval v noši in govorjenji, je bil vendar obče čislan in dopadlo je ljudem, da se možki Krucman tudi možko vede. Ko se je družba okoli Krucmana nekoliko razkropila , pristopi Matevž v krog poslušavcov. Ko ga Krucman ugleda, reče še lekaj besedi možem za slovd, zapusti jih z Matevžem, in preden je Matevž usta odperl, spregovori Krucinan: „Kakor ti berem na obrazu, bi me rad za svet prašal. Ako je beseda važna, pa stopiva h kerčmarju na kak bokal. Vino da človeku dobre pametne misli, če ga zmerno piješ; pri vinu se vse bolj vjemajo misli in besede, in hitreje človek pre- — 40 — vdari, kaj bi bilo dobro in prav. Vso pamet nam pa zmeša, če ga preveč pijemo. Tebe že poznam in hvalim te, ker se ogiblješ pijancev in tovaršem daješ dober izgled''. Pri teh besedah stopita čez prag vaške kerčme, in jo zavijeta berž po stopnjicah v zgornjico. Ko sedela za mizo, reče Matevž: „Nar prej vas zahvalim, da ste me sinoči tako ljubeznjivo zagovarjali ; prosim vas, da bi še enkrat s leto govorili in jej omečili serce, če je mogoče, potem bi vas pa prašal, kaj mislile, zakaj so teta sinoči delati holli zadnje sporočilo? Krucman je skozi okao gledal, kot bi Matevža ne poslušal. Ko je pe izgovoril, pravi Krucman! „Ako hočeš zvediti uzrok sporočila, poglej skozi okno". Matevž je moža kaj čudno pogledal; vender ozre se skozi okno. Pogled je bil nagel, pa tako je Matevža omamil, da ves zmeden in bled čične nazaj na stol. Kerčmi nasproti je stala hiša njegove tete, in vidil je Matevž skozi odperto okno, kako je dacar zraven tete sedel za pogernjeno mizo in razrezoval pečeno piško. „Zdaj pa vse vem", je djal Matevž, „teta se može in zvijačo so si izmislili, da so me tako gerdo iz hiše spodili. Vse je zgul)ljeno!" Prime se za čelo in jeza mu stopi v obraz. „Kaj se boš jezil, čemu žaloval", pristavi Krucman kozarec nalivaje, teti možilva ni ubranili, in tebi ni poinag.4i. Danes pij, zanaprej se pa trudi in trudi, kakor si se do zdaj; voljno prenašaj terpljenje, nabiraj denar, potem si hišo kupi in nekaj zemlje, pa dohodi pametno gospodinjo. Varuj se nepoštenih polov in neumnosti. Nar bolj nespametno bi pa bilo, ako v tacih revnih okoljščinah, v kakoršnih si zdaj, na ženitev misliš, in kteremu koli dekletu bele gradove obetaš, ko še stergane bajte nimaš". „To vem tudi sam", pravi Matevž malo razdražen po terdih Krucmanovih besedah. „Bi pa li mogli teto kaj pregovoriti? Včeraj sem bil nagel; ako pa vi kaj pripomorete, bodo teta nekaj odjenjali, nekaj pa jaz; in teta se omožijo, jaz pa ostanem pri hiši. Pa kdo bi bil mislil, da se hočejo teta zopet možiti, in ravno dacarja jemati. Ta dacar ni kaj pošten človek, kakor sem slišal na Dolenskem". „Vendar teli dopade", Krucman odgovori. „Ženske imajo svojo vero o možeh. Skusiui pa zavoljo tebe, ker te čislam, telo pripeljali nazaj na pravo pot. Skusil bom, pa opravil nič ne bom. Teli ni bilo nič bolj po godu, kakor tvoj nagli terdni sklep. Sinoči si se ti jezno deržal, in teta je bila prijazna. Ko v drugo prideš do tete, se bo pa ona delala tako jezna, da te še izgovoriti ne bo pustila. Povej mi pa po pravici ime svoje neveste, ki si jo sinoči tako hvabi?" Matevž zarudi in nekako boječe izgovori: „Kaj bi tajil! Vaša Mica je«. ,Prehitel si se bil. Zdaj previdiš, kako nespametno si ravnal, da si hodil za dekletom, preden si bil gotov tetinega premoženja. Saj previdiš, da ti je ne morem dati, kakor zdaj sloji tvoje premoženje. Ako si pa dekletu s priliznjenim govorjenjem glavo zmešal, da bo zaničevala druzega ženina, da bo v vednem spominu nate z zakonom nezadovoljna , v kterega bo morebiti kmalu stopila, da bo tožila in žalovala: si ti kriv in naredil si jo močno nesrečno, in ta nesreča se ne da kmalu popraviti". „Preveč me grajate", odgovori Matevž. „Z Mico sem govoril po pameti, nisem se ji prilizoval. Pa sam ne vem, kako je prišlo, da se ljubiva. Ako je to nesreča, kaj ne morem; sama je prišla in zadela je mene bolj kakor njo. Morebiti je pa sreča, saj ne vemo, kaj nas čaka'. .Kakor svet stoji", odgovori Krucman, „se lahko previdi, da ti in Mica ne bola mogla delati zakona. , Tedaj če se hočeš spametovali, pusti mi hčer na miru. Jaz jo bom domu vzel, ako količkaj iz mesta izvem, da si ž njo govoril. Toliko si pameten, da te ni treba* dvakrat svariti. Ako pa prideš do dostojnega premoženja, ako mi pokažeš le dvanajst sto svojega denarja, dal ti jo bom z velikim veseljem". „Tedaj mi vsaj privolite, da slovo vzamem od Mice''. „Tega ni potreba", Krucman odgovori, „bilo bi tudi škodljivo. Pri priložnosti bom sam dekleta pod-' učil, saj sem njen oče, in bolje znam ž njo govoriti, kol vsakdo drugi. Pa brez zamere; te besede so očetovsko svarilo skušenega moža ; ako se ravnaš pO" mojem nauku, veliko žalostnih skušenj si prihraniš. Pa' vse upanje tudi ni preč, morebiti se teta da pregovorili, in potem bomo že vidili, kaj bo". Žalosten je gledal Matevž v kozarec, in odgovo-, rili kaj ni vedil. Krucman pa mu je povedal še mar-siklero ostro ali krotko, kakor je misel naletela. , Ko ob dveh zvonovi vabijo k popoldanji službf božji, ustaneta moža. Krucman jo zavije proli cerkvi. ' Matevž se poslovi: „Sei bom po opravilih, morebiti precej daleč, varujte mi blago in denar; jutri morebiti nazaj pridem'. Tako je djal Matevž, in naglo je kora-" kal proti veliki cesti. Med tem ko sta so Krucman in Matevž tako pogovarjala, sla se teta in dacar kaj dobro gostila s pečenkami in vinom. Kako dobre volje je bil dacar, da mu zdaj noben zaderžek ne brani v zakon jemati bogate neveste! Samo veselje se je tudi Rezi bralo na obrazu. Pa po nesreči je vidila Matevža v tistem trenutku, ko je iz kerčmarjeve zgornjice pogledal v njeno sobo. Vidila je, kako je osupnil in obledel, in ta pogled je vzel tudi njej ves mir in vso slast. Več ji ni beseda gladko tekla, in dacar je kmalu spoznal, da se je Reza v nekaj zamislila, kar ni v zvezi ž njegovo ljubeznijo. Praša jo po uzroku, zakaj se je tako zamisHla, in Reza mu odgovori, da se ne more ločiti od ljubega strička, da ne more misliti, kako bi revež med ptujimi kruha stradal, njegova teta bi pa v obilnosti vseh reči brez skerbi živela. IVe bom vživala miru in pokoja, je djala, dokler Matevž zopet ne prebiva v moji hiši: pozabili ne morem, da sem mu teta. Ako se jaz omožim, zakaj bi se on ne smel oženiti. Hiša ima prostor za vse, in tudi toliko denarja mu bom izročila, da bo dobro nevesto dobil, in srečno živel zraven mene. Dacar je ni mogel odverniti od tega namena ; in ko je Reza zvečer h Krucmanu šla, je ondi z drugimi besedami razodela ravno to misel. „Kaznovali moram Matevža, je rekla, ker je bil tako terdovraten in prevzeten. Nekaj tednov se ne sme pred me pokazati. Pa kedar bo bolj ponižen, mu odpustim, vzamem ga spet v hišo ter mu pokažem, kako znam dobra biti, ako je on ponižen. Več mu bom darovala kakor je kdaj pričakoval. Zdaj pa mora nekaj časa mojo jezo občutili". Razveselila bi bila s temi besedami Matevža, pa daleč proč je bil, in v obupni žalosti je stopal po ulicah vesele Ljubljane. (Dalje prih.) — 41 O vodnem paru. (Spisal J. Tušek.) (Dalje.) Med prostovoljnim in prisiljenim izparjanjem je pa razloček, ki ga hočemo tu popisali. Pri tej govorici o izparjanju, hočemo le na vodo misliti kakor namestnico vseh tekočin; ker, kar tu velja, velja tudi pri vseh druzih tekočinah, se ve da mutalis mutandis. , Vlijmo v stekleno posodo malo vode, denimo posodo kam na zrak in kmali bomo vidili, da je vode manj v posodi, da se tedaj suši; pa druzega ne moremo nič viditi, če bi oči še tako napenjali. Zato so nekdaj, ko niso vedili tega drugač si razložiti, djali, da ima zrak nekako raztopivno moč do vode, ki se v-njem tako razpusti, kakor sol v vodi. — Vse drugače je pa, če vodo ogrejemo. Tu bomo že še kaj vidili razun, da se voda suši. Od nekdaj in povsod se vsaki dan voda pristavlja k ognju, da bi vrela; pa vender so redki, ki bi bili le kdaj pomislili, kako in zakaj tako? Toliko manj je ljudi, ki bi zamegli si razjasnili vrenje. Saj vsakdanjo stvar premišljevati, pride malo-kteremu na misel. Vlijmo v stekleno posodo vode in podkurimo jo s plamenom vinskega cveta, in vidili bomo kmalo, kako se začenja voda v posodi nekako premikati. Premika se gori in doli. Ogreti del vode so dviguje k višku, ker se vsled gorkote razteguje in tedaj lože postaja; merzleji deli pa padajo zavolj vece gostosti na dno, kjer se ogrevajo in potem spet k višku silijo. To se godi, dokler ni vsa voda enako ogrela. Med tem se pa obeša na posodo veliko mehurčkov, ki se potem vzdi-gujejo k višku skoz vodo in jo malo kalijo. Ti mehurčki so zrak, ki ga je izgnala gorkota iz vode. Ta vodi primešani zrak stori', da zamorejo v vodi živeti živali in rasti rastline. Ti mehurčki gredo skoz vodo k višku do verha. čez malo časa se pa začnejo drugačni mehurčki vzdigovati, ki gredo nekoliko navzgor, pa zginejo, ko pridejo blizo pod verh vode. Ti mehurčki so vodni par, ki se spet zgostuje v vodo, ko pride med bolj merzle vodne dele. Par v teh mehurčkih nema še tolikšine moči, da bi premagal tisk, s kterim tišči voda od vseh strani nanj. Od začetka se vzdiguje le malo tacih mehurčkov, pozneje vedno več in vselej, kader en mehurček zgine, postane nekak pok, in ker jih več naenkrat zgine, se spreminjajo ti pozamezni poki v tisto posebno cviljenje, ki se sliši, preden začne krop vreli. Ko pa enkrat začne voda vreli, pa jenja listo cviljenje in mehurčki gredo brez overe do verha in par se dviguje potem kvišku po zraku in razprostira se na vse strani kakor gazi, ki imajo vsi lastnost, da se razširjajo na vse strani, dokler tega razpenjanja terdne stene ne overajo. Med izparjanjem pri navadni gorkoti in med izparjanjem pri vrenji je tedaj ta razloček, da se pri pervem dela par le na poveršju vode, ne pa tudi na dnu, v sredi vode in povsod, kakor pri vrenji, ko se od povsod k višku dviguje veliko mehurjev narejenega para. Pri navadni gorkoti ni par tako močan, da bi tiščanje sosednih vodnih delov zamogel premagati, zamore se tedaj le na poveršju narejati; pri vrenji pa zadobi toliko moči, da se zamore narejati povsod v tekočini in tisk premagati. Moč, s ktero se par tisku ustavlja in ga poslednjič premaga, se imenuje parova razpenljivosl, ki je toliko veča, kolikor gorkeji je par. Par tedaj, če se vedno greje, nazadnje toliko razpenljivosl zadobi, da premaga tisk vode nad sabo in da uide k višku. To tiščanje vode navzdol in na vse strani pa ni vselej enako veliko, ker se ravna po tem, kako zlo tišči zrak nanjo. To pa vsak ve, da barometer ne kaže vselej enakega tiščanja zrakovega. Če pa vsled tega tiščanje vodnih delov na sosedne dele ni vselej enako, voda tudi ne more vselej pri ravno tisti gorkoti začeti vreli. Saj, kedar par zadobi tolikšino razpenljivosl, da more premagati tiščanje, ki mu brani narejati se, se bo jel k višku dvigati v podobi mehurjev. Če je tiščanje manjše, se bo jel že narejati in dvigati, ko še voda ni tiste gorkote zadobila, kakor bi jo imeti mogla pri hujem liščanji, da bi vrela. Pri manjšem zrakovem tiščanji tedaj voda poprej vre. Skušnje učijo, da celo na ravno tistem kraji ni zrakovo tiščanje vedno enako, ampak da se premika in sicer pri morji med mejami desetega dela celega zne.ska. Zato je tudi mogoče, da se kdaj zgodi, da voda že vre, ko je za celo stopinjo manj gorka, kakor po nivadi. Se ve, da pri tacih okoljšinah se ne more dovolj prekuhati grah ali meso v ravno tistem času, kakor druge krati. Gospodinja godernja čez to in uno, ker pravega uzroka ne ve. Iz tega, da se vročina vre!e vode ravna po večem ali manjšem tiščanju zrakovem, se da pojasniti marsiktera okoljščina pri vrenju. Vtaknimo gorkomer v vrelo vodo, in vidili bomo, da se živo srebro v njem kar ne premakne, dokler voda vre, če tudi hudo kurimo. Zakaj to? Saj daje ogenj vreli vodi ravno tako gorkote, kakor ji je dajal, dokler še ni vrela. Kam gre tedaj gorkota, da ni mogoče v odkriti posodi vrele vode ogreti čez 80" R.? Ta gorkota, ki jo vrela voda vedno dobiva od ognja, ki je pa gorkomer ne more občutiti, se porabljuje za izparjanje vode. Kolikor bolj se kuri, toliko več para se napravi, pa krop ne bo zavolj tega nič bolj vroč. Najprej je to zapazil leta 1702 Amontons, pa ni vodil temu vzroka, ki ga je pervi povedal škotski prirodoslovce Black leta 1762. On je bil pervi, ki je i našel, da vsako terdno telo potrebuje gotove gorkote, da zamore postati tekoče, in ravno tako vsako tekoče, da zamore postati razpenljivo, pa da ni ta množina gorkote pri dveh telesih enaka, in da le gorkota to premembo napravlja in jo mogočo dela, ker se vsako i telo verne v prejšni stan, če se dovolj ohladi. Ker I se pa ta gorkota odteguje našim pripravam, našim j občutkom, jo imenujemo zvezano gorkoto. I Prepričamo se pa prav lahko, da je ta gorkota i res skrita v parih. Napolnimo z vodo steklenico s I tankim dnom, probkov zamašek prevertajmo, ali vtaknimo i v vrat cevko iz guta-perche in skoz njo potisnimo i stekleno cevko tako, da se dobro derži in zraka ne i izpušča. Cevka naj bo na druzem koncu svederčasto i zvila. Potem zavrimo vodo, in čez nekaj časa, kedar I je narejeni par ves zrak prepodil iz posode, denimo I svederčasli cevkin konec v drugo posodo, ki je napol-I njena z merzlo vodo. Par gre iz merzle vode skoz I svederčasto cev, ki stoji v merzli vodi, in se tu spet j v vodo zgoščuje. Mora tedaj tu gorkoto oddati, ki jo I je poprej dobil le zato, da se je bil mogel narediti. Postavimo: merzla voda je imela pri zrakovi gor-; koti od 12'/4°R. od začetka 836° R. gorkote, in da je — 42 bilo 1 1/2 funtov; da je po končanem pokusu v vodo zgoščeni par njeno težo pomnožil za Vso frunta in da je bila voda zdaj 16" R. gorka. Petdeseti del funta vode smo tedaj v par spremenili in ta je imel • toliko gorkote, da je ogrel 1% funta vode za 7, 44° R, ali da bi bil zamogel ogreti O, 124