Redkokdo med južnoslovanskimi arheologi ima šc tako široko znanje, da lahko sam napiše zgodovino svoje dežele v antiki. Takšne moderne sinteze nimajo ne Slovenija ne Hrva- ška. ne Srbija, pri čemer se jc treba še dodatno zavedati, da je BiH ne le velika, ampak geografsko, etnografsko in zgodo- vinsko tudi zelo raznovrstna dežela z zapletenim zgodovinskim razvojem. V antiki je bila razdeljena na provinci Dalmacijo, kamor je sodil dobršen del države, in Panonijo, ki so ji pripadali severni deli Bosne. Ena od odlik knjige je tudi v tem. da se ni ognila nobeni problematiki. Ne glede na to. kako je avtorju uspelo prikazati posamezna zgodovinska poglavja - in jasno je. da jc vsakemu, ki znanstveno raziskuje, določena tematika bolj. druga manj blizu - je v monografiji mogoče najti vse, kar se tiče BiH v antiki: če že kaj ni izčrpno obdelano, je gotovo vsaj nakazano ali na kratko omenjeno. Knjiga jc razdeljena na dva glavna dela. Prvi obsega zgodovinski oris dežele do konsolidacije rimske oblasti v Iliriku. V poglavju Iliri in Rimljani avtor obravnava najzgodnejše stike med obema ljudstvoma, o katerih poročajo grški in latinski viri različne kakovosti in obsega. B. si skuša iz pogosto nasprotujočih si drobcev ustvariti tu bolj. tam manj podrobno sliko razvoja t. i. ilirskih plemen na ozemlju bodo- čega Ilirika. V drugem poglavju obravnava različne faze rimskega osvajanja Balkana ter v tretjem rimsko okupacijo in organizacijo Ilirika. Prvi del knjige je mnogo krajši od drugega (ki obravnava zgodovino BiH po antičnih civitates), saj obsega lc 74 strani. B. je v njem navezan skoraj izključno na grške in latinske vire in na sekundarno strokovno literaturo, od katere upošteva zelo izčrpno južnoslovanske avtorje in ključna oz. sintetična dela tujih strokovnjakov, ki so pisali o zgodovini Dalmacijc in Panonije v antiki (poleg starejših, kot so bili Patsch. Evans idr., predvsem Pavana. Alfoldyja, Mocsyja in Wilkcsa); nekaterih tujih analitičnih študij izrecno ne omenja, vendar je to razumljivo, saj sc v tem delu knjige nc spušča v podrobno analizo problemov. V njem B. podaja oris zgodovine bodočega Ilirika do avgustejskega obdobja, ki jc znana le v zelo sumarni in fragmentarni obliki. Gre za zelo zapletena vprašanja, od katerih skoraj nobeno ni zadovoljivo rešeno: kdo so sploh Iliri, kako sc je razvijala ilirska država, zakaj sc ime Ilirik prenese na ves Balkan in celo na vzhodnoalpsko območje, zakaj različni antični avtorji locirajo ista plemena na različno ozemlje, kakšen je bil dejanski uspeh Oktavijanovih ilirskih vojn v letih 35-33 pr. Kr.. vprašanje identifikacije pri Strabonu, Pliniju in Apijanu naštetih ilirskih plemen, problem razdelitve province Ilirika na Dalmacijo in Panonijo - vsa od naštetih vprašanj so še nerešena, od tod mestoma nenatančnost in nejasnost, vendar sc B. vseh dotakne in predlaga rešitve, ki upoštevajo tudi nova dognanja. Neprecenljive vrednosti pa je drugi del knjige, ki v ccloti temelji na avtorjevem dolgoletnem arheološko-topografskem delu ter suverenem poznavanju vseh pomembnih epigrafskih, antičnih literarnih in drugih primarnih virov. To jc sinteza njegovih številnih topografskih, arheoloških in epigrafskih raziskovanj BiH. ki jih je v zadnjih nekaj desetih letih redno objavljal v strokovnih glasilih Zcmaljskcga muzeja in Akade- mije znanosti in umetnosti Bill. Poselitvena območja različnih ilirskih plemen v antiki, rimskodobnih civitates. obravnava po vrstnem redu od juga proti severu. O tem delu knjige skorajda ni mogoče pisati, treba ga je brati. Avtor je sam prehodil in preiskal, mestoma tudi sondiral celo vrsto bosansko-hcrccgov- skih arheoloških najdišč, ki so večinoma težko dostopna in nekatera med njimi odmaknjena od modernih prometnih povezav. Kakor je arheološko karto Bill - impozantno delo v več zvezkih - težko uporabljati, tako jc knjiga Bojanovskcga pregledna in jasno zasnovana. Opis se začenja z agrom mesta Epidaurum (zdaj Cavtat), s Trcbinjem in okolico, pa z območ- jem plemena Daorsov, kjer se je razvil municipij Diluntum, s tremi civitates jugov/hodne Hercegovine (Glinditiones, Melcu- mani, Deraemistae). Sledi ager mesta Naronc (zdaj Vid pri Metkoviču) z I jubuškim in okolico, dolina reke Rame in zgornje Neretve. To so bile civitates v Hercegovini. Sledijo plemenska središča v osrednji in vzhodni Bosni; med številnimi so posebej važne respublica Aquarum S... v llidži pri Sarajevu, municipium Bistuensium v dolini zgornjega Vrbasa in rimsko mesto v Rogatici: col. KIS ... dalje plemen- ske civitates Podrinja: municipium Malvesutiutn v Skelanih na Drini, center rudarstva v Domaviji in gornje Podrinje z municipijem S... Skoraj 200 strani je posvečenih zahodni Bosni: tu so področja različnih ilirskih plemen v notranjosti Bosne, Delmatov, Dicionov, Mezejev, Japodov in drugih. Problem ubikacijc Dclminija obravnava avtor v posebnem poglavju in skladno z razvojem stroke revidira tudi svoje prejšnje hipoteze. Izčrpno obravnava tudi razvoj rudarstva v antični Bosni, razdeljenega med Dalmacijo in Panonijo, mejo med obema provincama in vrsto drugih problemov. Sledi osem kratkih, vendar zelo koristnih dodatkov: rimska vojska v Dalmaciji in Panoniji. konzularni bencficiariji v obeh provincah, osem kohort Brevkov, vojaški tabor v Gračinah pri Ljubuškem. kratek oris verovanja pri starih Ilirih, antična topografija BiH. onomastika vojaštva na ozemlju Pagus Scuna- sticus in v Naroni ter razširjenost vladarskih gentilnih imen v notranjosti Dalmacijc. Na koncu knjige so kratek povzetek v nemščini, bibliografija in indeksi. Nemški povzetek je mnogo premalo, da bi si tuji bralec sploh lahko ustvaril sodbo o knjigi, zato bi bilo nujno potrebno, da bi v okviru ANUBiH ali i;akšne druge ustanove delo izšlo tudi v enem od širši strokovni javnosti dostopnih tujih jezikov. Knjiga Bojanov- skcga sodi v vrh južnoslovanske arheologije in verjetno ni pretirano reči, da med mlajšimi kolegi ni nikogar, ki bi imel dovolj znanja in bi vsestransko obvladal zahtevne pomožne vede arheologije in antične zgodovine, da bi si upal napisati sintetično delo, kakršno jc pričujoča monografija. Mimo tc knjige ne more nihče, ki se ukvarja z zgodovino Balkana. Marjeta ŠAŠEL KOS Gian Luca Gregori: Brescia romana. Kicerclie di prosopo- grafia e storia sociale 1. I documenti. Vetera 7 (a cura di S. Pancicra). Casa cditricc Quasar. Roma 1990. 299 str. Izhodišče za kompleksno študijo prebivalcev antične Briksije (Brixia, zdaj Brescia) je nedavno izšla odlična publikacija ok. 1300 rimskih napisov mesta, ki jo jc v treh zvezkih serije Inscriptiones Italiae oskrbel Albino Garzetti. Grcgorijeva knjiga, katere prozopografsko gradivo bo ovrednoteno v 2. delu, ki jc v pripravi, jc sestavljena iz dveh delov. Uvodu sledi prvi. zelo kratek del. ki nosi naslov Dogodki in prinaša zgoščeno napisan zgodovinski oris mesta Briksije in mestnega agra od začetkov obstoja naselbine do konca antike. Mesto, katerega ime jc keltsko oz. celo predkclt- sko (ligursko?), je bilo eno najpomembnejših mestnih naselbin (oppidum) Ccnomanov in sc jc po rimski zasedbi razvilo najprej v cvetoč municipij (ta status je doseglo pod Cezarjem), pod Avgustom pa je postalo rimska kolonija, za katero jc Plinij Mlajši zapisal, da jc simbol tiste Italije, quae mullum adhuc verecundiae, jrugalitatis atque etiam rusticitatis antiquac retinet ac servat (ep. 1,14,3), kar bi. sodeč po skromno elegantnih stelah. ki botrujejo rustikalnim nagrobnikom pere- grinega prebivalstva, bržčas lahko trdili tudi za Emono - in šc za kakšno drugo scvcrnoitalsko mesto. Ozemlju Briksije je bila priključena gorata dežela sosednjih Trumpilinov in Kamu- nov. potem ko jih jc v letih 17/16 pr. Kr. porazila rimska vojska pod vodstvom Publija Silija Nerve. Mesto je uspevalo tudi v pozni antiki, ko jc bila v njem zgrajena vrsta cerkva, dočakalo gotsko in langobardsko oblast in dalo ime moderni Brcsciji. V drugem delu knjige si je Gregori zadal za nalogo zbrati / napisov vse znane osebe antične Briksije. ki jih je skupaj ok. 2100. Razdelil jih jc v pet skupin: v prvi so osebe, katerih nomen gentile jc nesporen, v drugi osebe, katerih družinsko ime zaradi slabe ohranjenosti napisov ni gotovo, v tretji osebe, ki nosijo le cognomen ali suženjsko ime, v četrti osebe, ki imajo t. i. peregrina imena (to so prebivalci mesta, ki niso imeli rimskega državljanstva), in v peti osebe, katerih ime ni ohranjeno. Osebe so v okviru teh petih skupin rzvrščenc po abecednem redu gentilieijev o/, osebnih imen. Pri vsaki osebi (podatki so seveda obdelani računalniško) jc navedena začetna črka gcntilncga imena, zaporedna številka tega imena in v okviru enega gcntilncga imena zaporedna številka osebe. Posebej so omenjene njene sorodniške vezi z že znanimi osebami in vsaka je kvalificirana šc glede na socialno pripad- nost (deloma že z različnimi tiskarskimi znaki) in glede na tip spomenika, ki ga je dala postavili oz. ji jc bil postavljen: npr. postavi nagrobnik skupaj s št. x, ali pa, npr., postavi oltar Minervi. Podatki o osebi so zaključeni z datacijo spomenika. Prevladujejo povsod dokumentirana imena, kot so npr. Aemilii, Caecilii, Valerii in vladarski gentiliciji, nekatera pa so tudi redka oz. ozko vezana na mesto, npr. Adiacii, Bedasii, Cabinasii, Capinii, Dugii, Lubicii, Mevii, Paccii, Savii, Ussii. Za nas zanimivi so Arruntii, gens, ki je igrala pomembno vlogo pri urbanizaciji Liburnije; zanimivo je, da je v Briksiji enkrat izpričano tudi ime Liburnius. Dragoceno je poglavje, ki je priključeno prozopografskemu seznamu in vsebuje kritične pripombe k prozopografiji. To je vrsta drobnih popravkov h Garzettijevemu branju napisov, vrsta diskusijskih predlogov, novih drobnih interpretacijskih možnosti, mestoma tudi večjih sprememb branja in razlage besedil. Knjigo zaključuje izčrpna bibliografija, omenimo pa lahko še, da so najnovejši napisi in revizija že objavljenih napisov objavljeni v Supplementa Italica n.s. 8, 1991. Avtor A. Garzetti je s tem zaokrožil svoje impozantno epigrafsko delo v zvezi z napisi iz Briksijc. Marjeta ŠAŠEL KOS Supplementa Italica, Nuova serie 7. lndici dei volumi 1-6 a cura di Ivan Di Stefano Manzella e Claudia Lega (Unionc accademica nazionalc). Edizioni Quasar, Roma 1991. 313 strani. Sedmi zvezek serije Supplementa Italica prinaša indekse k 6 zvezkom napisov iz različnih italskih mest, je torej ključ za njihovo uporabo. Vsak od zvezkov jc sicer opremljen z indeksi, ki pa nc obsegajo vseh napisov posameznega zvezka, temveč so sestavljeni posebej za napise vsakega mesta, kar pomeni, da jc treba pogledati v povprečno 5 (toliko je navadno mest, katerih napisi so objavljeni v vsakem zvezku - v 6 zvezkih jc bilo obdelanih 32 mest) delnih indeksov, če želimo v enem zvezku poiskati tiste besede, ki nas zanimajo. Ta zamudni postopek pričujoči indeksi občutno olajšajo. Zvezek indeksov ni le ponovitev in združenje indeksov iz prejšnjih zvezkov, temveč so sestavljeni na popolnoma druga- čen način in po drugih kriterijih kot že obstoječi parcialni indeksi. Napravljeni so z računalniško obdelavo podatkov in razdeljeni na osem različno obsežnih delov. Prvi del, ki obsega več kot polovico knjige, so t. i. besede v kontekstu (key words in context): zajete so vse besede iz napisov, tudi členice in predlogi, in razvrščene po abecednem redu. Pred besedo in za njo je navedeno toliko besedila od napisa, da je izpolnjena ena vrstica na strani. Na skrajni desni je šifra, sestavljena iz številk in črk, ki nadomešča citat napisa in hkrati vsebuje še celo vrsto podatkov o napisu. Ključ do razumevanja sestave teh šifer je razložen v uvodnem delu zvezka. Slaba stran teh indeksov je, da besede niso razvrščene po pomenskih skupi- nah, tako ni skupin nomina, cognomina, religio. etc., kakršnih smo navajeni v klasičnih indeksih. Besedo, ki nas zanima, je mogoče zlahka najti, le težko pa se je orientirati, če želimo dobiti pregled nad, recimo, vsemi bogovi, ki se pojavljajo v obravnavanih napisih. Prvi del indeksov je še posebej razdeljen na latinske besede, latinske fragmentarne, grške, grške frag- mentarne in na besede z nepristnih latinskih in grških napisov. Drugi del indeksov vsebuje števila, tretji del vrste spomeni- kov, na katerih je napis vklesan, npr. arhitrav, miljnik, oltar, plošča, četrti vrste materiala, iz katerega je epigrafski spome- nik. V petem delu so naštete tehnike pisave, v šestem vse datacije spomenikov, v sedmem bibliografski citati po korpusih in suplementih, periodiki, monografijah in drugih publikacijah. V osmem delu so posebej indeksirani dotlej neobjavljeni napisi, kar je posebej važno, kadar želimo imeti pregled nad skupnim obsegom napisov, ki jih uporabimo za določeno raziskavo, in se lotimo zbiranja gradiva po CIL in Ann. epigr. Zvezek indeksov jc dragocen pripomoček pri epigrafskem študiju in uporabi prvih 6 zvezkov Suppl. It., njegova senčna stran je poleg že omenjene predvsem ta, da ga ni mogoče preprosto vzeti v roke in se po njem orientirati, ne da bi bilo potrebno natančno prebrati napotke za uporabo v uvodnem delu, ki jih je treba tudi ob poznejši uporabi indeksov vedno znova konzultirati. To jc sicer nekoliko zamudno, vendar je trud poplačan s tem, da vsebujejo zelo veliko podatkov. Marjeta ŠAŠEL KOS