Zapiski
ZAPISKI IN OPOMBE
3. NAŠI KNJIŽNI PREVODI IZ LUZIŠKE SRBŠČINE. V knjigi lužiškosrbskih ljudskih pravljic »Leteča ladja« (1959) sem zapisal, da je to »prva knjiga iz slovstva Lužiških Srbov med Slovenci« (140). Po mojem sedanjem znanju to ni res. »Leteča ladja« je vsaj tretja knjiga iz lužiške srbščine, prevedena v slovenščino.
Prvo tako knjigo predstavlja 5. snopič Gabrščkove »Slovanske knjižnice« (1893). Tu je Simon Gregorčič ml. prevedel dve »humoreski« in eno »povest«. Za nobeno ne navaja pisateljev. Tudi Simoničeva Slovenska bibliografija jih ne razrešuje. Na enega izmed pisateljev je opozoril France Bevk v drugi knjigi iz lužiške srbščine (1930). Avtor humoresk je (časovno) prvi lužsrb. humorist Miklaws Bjedrich, pišoč pod psevdonimom Radlubin (1859—1930). Brez posebne oblikovalne moči, z majhnim um.etniškim prizadevanjem, brez globine in na zelo preprost način je pisal zabavne, rahlo humoristične zgodbe in anekdote iz vaškega življenja, brez izrazite časovne, nacionalne ali celo socialne barve. Vedra živahnost in nezahtevnost njegovih humoresk je v časnikih in koledarjih budila predvsem ljubezen do branja in do živega jezika. Nekaj humoresk, ki jih je kakih petdeset, je izdal tudi v drobnih zbirkah.
Gregorčič je prevajal po prvih objavah. Prva humoreska »Cesarja je šel gledat« ima v izvirniku naslov »Na zlotym kwasu« (»Na zlati poroki«). Prevajalec je postavil zgodbo na Dunaj v čas sfebme poroke cesarja Franca Jožefa. Ni dvoma (izvirnik mi ni na razpolago), da Radlubin Lužičana ni pošiljal ogledovat si dunajsko cesarsko mesto in tujega cesarja, ampak da ga je poslal na zlato iporoko nemškega cesarja Viljema I. v Berlin. Ta lužiški popotnik je motivni prednik našega Matajevega Matije. Crtica je izšla 1882 v časopisu Lužica. Naslednje leto je prav tam izšla druga prevedena Radlubinova humoreska »Skoržba« (»Pravda«, v prevodu »Pravdar«). Iz istega letnika istega časopisa je »povest« »Preužitkar« (v izvirniku »Wumenkar«) neznanega mi pisatelja J. M. Sporosowega.
Druga knjiga iz lužiške srbščine v islovenščini, je »Ponesrečena zaroka in druge povesti« istega pisatelja Radlubina, ki jo je prevedel France Bevk (Trst, 1930). Naslovna črtica je »Rozkalany slub« iz zbirke »Serbska knihownja« (1918), črtice »Stara jablana« (»Stara jablučina«), »Preizkušnja srčne žile« (»Pruha wutrobineje žyly«) ter »Zdravo knajpanje« (»Strowe Kneippowanje«) pa so iz iste zbirke 1914. Kdaj so bile omenjene črtice objavljene prvikrat (mogoče šele v imenovanih zbirkah), nisem mogel ugotoviti.
Obe knjigi prinašata prevajalcev splošen oris Lužice in njenih prebivalcev ter še pKasebno lužiškosrbskih nacionalnih in kulturnih prizadevanj. Bevkov epilog, ki vsebuje v vezani in nevezani besedi tudi nekaj prevodov iz lužiške poezije, je doslej najobšimejša informacija o lužiškosrbskih slovstvih v slovenščini.
(Literaturo o predmetu mi je ljubeznivo dal univ. prof. ing. P. Jušič iz Zagreba. Bili so to izpiski iz različnih del ter knjigi J. Golabek, Literatura serbsko-lužioka, Katowice, 1938, ter J. Pata, Zawod do studija serbskeho pismowstva, Budysin, 1929.)
Ni pa lužiškosrbsko delo povest, ki je izšla 1126 v Ljubljani pod naslovom »Hanka«. Povest je napisala Nemka Amalie Marby (1834—^1915), ki pa je mogla biti dolnjelužiškega Todu, saj se je rodUa v glavnem mestu Dolnje Lužice Chösebüzu (nem. Cottbus). Na njen slovanski izvir kaže tudi y na koncu priimka. Vsekakor je bila vsaj ponemčena in ni v lužiščini ničesar napisala. Njeno prozno delo je izhajalo v letih 1880—1914. Kakšna je bila smer njenega pisanja, moremo sklepati po »Hanki«, ki je v izvirniku izšla 1889. Zgodba pripoveduje o lužiškem dekletu, ki se iz službe v nemškem, meščanskem krogu vrne na svoj rodni dom in se tu počasi spet vrašča v lužiško narodno in nacionalno okolje. Ideja o zvestobi domačemu jeziku, lužiško-srbskim naivadam in kmečki staxosvetnosti je podana z romantično-realističnimi sredstvi. Pisateljica zagovarja lužiško nacionalno misel. Slovenski prevod ne navaja pisateljice na notranji naslovni strani, a na zunanji naslovni strani, ki jo je narisal Henrik Smrekar, je zapisano samo »A. Marby«. Podnaslov na notranji naslovni strani »lužiško-srbska povest« bi lahko zavajal v misel, da imamo opraviti s povestjo, ki je bila napisana v lužiški srbščini. O nemštvu avtorice nas pouči le opomba pod črto na str. 12, da našo »povest piše Nemka«. (Nekaj podatkov o A. Marbyjevi ima Koschev nemški lit. leksikon, 1953.)
252
Tako predstavlja knjiga izbranih lužiškosrbskih pravljic »Leteča ladja« iz lanskega leta tretjo knjigo, ki je bila pri nas prevedena iz lužiškosrbskih slovstev.
4. SALJIVKA o zamenjani krsti, v članku »Kulturne povezave na velike razdalje« JiS IV, 123) in v razpravi »Ljudska povestica o napačni krsti« (zbornik »Alpes Orientales«, sazu, 1959, 13—32) obravnava dr. Ivan Grafenauer ljudsko povedko, kako pogrebci ob pokopu v hudi zimi zamenjajo krsto z mrličem in krsto s suhimi hruškami in namesto mrliča zagrebejo hruške. Ko razbira poročila o tem ljudskem pripovednem motivu iz Vzhodnih Alp in njihove neposredne bližine, izraža prepričanje, da mora tako ljudsko izročilo obstajati tudi v Srednji Evropi, čeprav ne more navesti za to nobenega zapisa.
Iz Srednje Evrope morem navesti šaljivko o napačni krsti iz knjige »Revna predica« (»Chuda pfadlena«, 1940, 306) češke pisateljice Jarmile Glazarove. (O pisateljici in posebej o značaju njene »Revne predice« gl. esej v slcven. prevodu njenega romana »Advent«.) Glazarovä je to povedko slišala na Valaškem. Navaja jo, kakor da se je v resnici zgodila v nekem hribovskem kraju. Valaško je pokrajina kmetov . in pastirjev med slovaško mejo ter moravsko-šlezijskim razvodjem, gorski svet gornjih tokov Bečve in Ostravice. Zgodbica pripoveduje:
V bajti nekje v hribih sta živela preužitkarja. V skrbi za poslednje reči sta si omislila suhi, bukovi krsti in ju spravila na podstrešje. Jeseni je bila izredna letina hrušk. Nasušila sta si jih toliko, da jih že.nista imela več kam spraviti. Da ne bi prišle do njih miši ali da ne bi splesnele, sta jih shranila v eno izmed krst. »Zdrava sva še,« je dejal starec, »upajva, da se nama ne bo še nič zgodilo.« Prišla je zima, snega je zapadlo do dimnika in starec je za pljučnico umrl. Ker ga niso mogli odnesti na blagoslovljeno pokopališče, so ga položili, kakor je to bila tudi sicer ob hudih zimah navada, v krsto na podstrešju, da počaka odmeke. Ko so zameti splahneli, so sosedje odnesli krsto k cerkvi in jo pokopali. Pa je prišla pwmlad. In čim več je bilo sonca, tem bolj čudno je dišalo s podstrešja. Sli so gledat, pa so videli, da so krsti zamenjali in v resnici pokopali krsto s suhimi hruškami namesto
z mrličem. Viktor Smolej