413 Roman KUHAR Oddelek za sociologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Milica Antić Gaber (ur.), Živa Humer, Slavko Gaber, Jasna Podreka, Sara Rožman, Irena Selišnik, Iztok Šori, Veronika Tašner, Pavel Zgaga Zahtevna razmerja: spol, strukturne ovire in priložnosti Znanstvena založba Filozofske fakultete (Zbirka: Razprave FF), Ljubljana 2015, 201 stran, 14,90 EUR (ISBN 978 961 237 718 2) Leta 2012 in 2013 so v Franciji po­ tekali množični protesti proti nameri takratne francoske vlade, da sprejme zakon, ki so ga popularno imenovali »poroka za vse«. Družbeno institucijo zakonske zveze so razširili tako, da so se vanjo lahko enakopravno vključili tudi istospolni pari. Francija ni bila prva država, ki je sprejela tovrstno za­ konodajo, vendar je bila ta spremem­ ba prelomna točka za neokonserva­ tivna družbena gibanja v Evropi in širše, saj so v okviru protestov, ki jih je organiziralo združenje Manif pour tous, uspela lansirati sicer povsem iz­ mišljeno idejo – v trumpovskem času bi temu rekli alternativno dejstvo – o »teoriji« oziroma »ideologiji spola«. Ta je postala prazen označevalec in dežurni krivec za najrazličnejša druž­ bena vprašanja, ki se tako ali drugače dotikajo spolnega in/ali seksualnega reda – od vprašanja reproduktivnih pravic do spolne vzgoje v šolah in ne nazadnje istospolnih porok. Tisto, kar je v osrčju gibanj, ki se zoperstavljajo »gendru« (besedo »gender«, ki jo pri nas prevajamo kot družbeni spol, po­ gosto uporabljajo kar v izvirni obliki, da bi s tem poudarili ponovno ideo­ loško kolonizacijo, ki jo vsiljujejo (fe­ ministične) elite in politične elite v Bruslju), je »zdravorazumsko« prepri­ čanje, da so neenakosti med spolo­ ma odpravljanje in da so stvari glede spolne enakosti preprosto šle preda­ leč in prek vseh razumnih meja. Svo­ jo mobilizacijsko moč črpajo iz neka­ kšne »zasičenosti« s feminizmom, ki se v 21. stoletju zdi anahronističen in nepotreben, hkrati pa uspešno vzpo­ stavljajo idejo, da je sodobni femini­ zem zgolj še zarota, ki želi dokončno izbrisati spolne razlike in vzpostaviti nekakšno »gender družbo«, kjer spol bodisi ne bo obstajal ali pa bo pov­ sem fluiden in v ničemer stvar biolo­ ške determinacije. Knjigo Zahtevna razmerja: spol, strukturne ovire in priložnosti lahko beremo kot racionalen in streznjen odgovor na omenjeno naraščajoče neokonservativno in populistično gi­ banje v Evropi in širše, ki – čeprav se dotika zgolj slovenskega prostora – jasno in predvsem empirično uteme­ ljeno prikazuje spolno strukturiranje sodobne slovenske družbe, s katero se izrisuje neuravnotežena delitev moči in odgovornosti na različnih po­ dročjih – od politike, izobraževanja, dela do družinskega življenja. Knjiga je jasen prikaz dejstva, da neenako­ sti med spoloma niso odpravljene in da nove razmere – med katere mo­ ramo zagotovo šteti prej omenjeno PRIKAZI, RECENZIJE TEORIJA IN PRAKSA let. 54, 2/2017 414 TEORIJA IN PRAKSA let. 54, 2/2017 analizo, ki zajema večdesetletno ob­ dobje. Ob tem so neizogibno trčili ob staro težavo različnih metodoloških pristopov, ki vedno ne omogočajo neposrednih primerjav skozi čas, a kljub temu izrisujejo relativno konsi­ stentno podobo o spolni strukturira­ nosti slovenske družbe. Zaključki posameznih analiz, ki prikazujejo premike, zamike ali fi­ ksnost določenih družbenih struktur, nekoga, ki vsaj s strani spremlja spol­ no strukturiranost sodobnih družb, ne presenečajo: ugotovitve o ohra­ njanju odnosov moči, neformalnih mrež in »maskulinih« pravil igre, ki predvsem ženske (lahko pa še ko­ ga, če pogledamo prek hegemone moškosti ali binarnosti spolov, česar knjiga sicer ne naredi) izključujejo iz različnih polj ali jim pri njihovem na­ predovanju postavljajo ovire v obliki različnih prozornih stropov, sten ali lepljivih tal, so predvidljivi. Lahkotno bi sicer knjigi lahko poočitali, da ne prinaša bistvenih novosti, a tovrstna ocena bi bila prenagljena: knjiga je namreč v izhodišču zastavljena kot analiza obstoječega stanja, pri čemer njena prednost ni zgolj dragocen zgodovinski vpogled v delovanje spolno zaznamovanih družbenih struktur v Sloveniji, pač pa predvsem shematično urejen in empirično ute­ meljen prerez stanja. Knjiga tako s prikazom obstoječih podatkov, poja­ snjevanjem strukturnih ovir – bodisi materialnih ali simbolnih – ter s pre­ gledom institucionalnih ukrepov in njihovo analizo skozi časovno dimen­ zijo izrisuje kompleksno sliko raz­ logov, ki so privedli do obstoječega neokonservativno gibanje – zahteva­ jo nove politike in rešitve. Monografijo sestavlja sedem med seboj povezanih poglavij, ki so raz­ deljena v tri tematske sklope: druž­ bena struktura in spol, izobraževanje in položaj žensk v slovenski družbi in strukturne priložnosti in ovire pri vstopanju žensk v politiko. V uvodnem besedilu Milica An­ tić Gaber, ki je knjigo tudi uredila, za izhodišče razmišljanja o spolu kot najvztrajnejši, konsistentni in najtrd­ nejši »strukturirajoči strukturi« posta­ vi Bourdieujevo konceptualizacijo ekonomskega, kulturnega, socialnega in simbolnega kapitala. Ob tem je po­ membno dejstvo, da družbena struk­ tura – ki jo avtorji in avtorice razume­ jo bodisi v smislu polja (Bourdieu) ali institucij (Connell) – skladna z obsto­ ječim spolnim redom in da pogojuje prakso »ne samo posameznic in posa­ meznikov, ampak tudi celotnih siste­ mov, institucij oziroma polj« (str. 11). V knjigi so izpostavljena predvsem polja izobraževanja in politike, v manjši meri tudi polje družine in pla­ čanega dela, avtorice in avtorje pa za­ nima, kako in na kakšen način prihaja do prenašanja omenjenih kapitalov iz polja v polje – na primer iz izobra­ ževalnega polja v polje politike – in predvsem, kakšne izgube kapitala, ki so spolno označene, pri tem nastajajo. Odgovora na zastavljeno razi­ skovalno vprašanje ne iščejo z novo raziskavo, pač pa z obstoječimi em­ piričnimi podatki in že opravljenimi študijami, ki so razdrobljeno dosto­ pne na različnih mestih, pri čemer uporabljajo primerjalno zgodovinsko stanja, predvsem na področju poli­ tike in izobraževanja. Glede na za­ stavitev raziskovalnega vprašanja je škoda, da se avtorji in avtorice niso enako intenzivno lotili tudi drugih polj in s tem še bolj celostno pred­ stavili spolno strukturiranje sodobne slovenske družbe – tovrstno analizo zagotovo potrebujemo. Avtorice in avtorji se ob opisu in analizi obstoječega stanja izogibajo natančnejšim odgovorom, kako to­ vrstno stanje preseči in s kakšnimi politikami ga nasloviti. Tovrstna ana­ liza slednjega tudi ne omogoča. Kljub temu v prispevkih lahko razberemo nekaj namigov, kaj bi bilo treba storiti, hkrati pa je mogoče identificirati nekaj mest, kjer se zdi, da so spolne struktu­ re najbolj okamnele in zahtevajo jasno intervencijo. Mednje zagotovo spada področje družinskega življenja, kjer bi – kot poudarjata Šori in Humer – emancipatorna politika morala naslo­ viti vprašanje gospodinjskega in sploh skrbstvenega dela, ki pogosto ostaja nenaslovljeno ob bolj ali manj nespre­ menjenih praksah materinjenja in oče­ tovanja. Slednje je zaskrbljujoče tudi ob dejstvu, da so se v nekaterih poljih spremembe vendarle zgodile in bi jih bilo treba prenesti tudi na druga pod­ ročja. Polje, kjer so spremembe vidne, je zagotovo izobraževanje. Tu, kot po­ udarjata Tašner in Rožman, so ženske ne samo enakovredno zastopane, pač pa tudi uspešnejše pri zaključevanju sekundarnega in tercialnega izobra­ ževanja. Težava nastopi, ko pridoblje­ nega kulturnega kapitala ni mogoče enostavno prenesti v drugo polje, kjer so spet soočene s sistemskimi spolno zaznamovanimi ovirami. Med tovrst­ na »okamnela« polja spada polje poli­ tike, kjer – kot ugotavljata Podreka in Antić Gaber – imamo sicer dovolj pri­ mernih kandidatk, ki bi lahko zasedle pomembne politične položaje, a jih pri tem ovira dejstvo, da v svoji profe­ sionalni karieri redkeje kot moški za­ sedajo za vstop v politiko ključne vod­ stvene položaje, saj pri tem »ženske praviloma naletijo na ‘stekleni strop’, medtem ko jih moški ‘z dvigalom’ ele­ gantno prehitijo« (str. 95). Uvodoma sem zapisal, da je delo Zahtevna razmerja: spol, struktur- ne ovire in priložnosti racionalen odgovor na strahove, ki jih uteleša t. i. »teorija spola«. Moja trditev je ka­ kopak naivna: politika delovanja, ki je utemeljena na strahu in zaroti, ne pričakuje racionalnega odgovora in ga vedno znova zavrača. Zato so Zahtevna razmerja lahko – poleg za študentke in študente in raziskoval­ ce in raziskovalke na tem področju – pomembno besedilo predvsem za tiste nove oblike feminizma in z nji­ mi povezana gibanja, ki iščejo odgo­ vore v novem družbenem kontekstu. Tu se na eni strani z queerovskim in s transspolnim aktivizmom razgraju­ je udobna ideja o enotnem subjektu – ženski, v imenu katere feminizem deluje, na drugi strani pa smo sooče­ ni z novimi politikami upora, ki jih ni mogoče zreducirati na poznane stare konservativne sile. To se je odlično pokazalo v ponovno obujeni razpra­ vi o abortusu leta 2016. Čeprav je ar­ gumentacija v marsičem morda res spominjala na tisto iz začetka devet­ desetih, so bile strategije delovanja 415 TEORIJA IN PRAKSA let. 54, 2/2017 416 TEORIJA IN PRAKSA let. 54, 2/2017 in upora proti feminističnim idejam nove. In to zahteva novo politiko, ki jih Zahtevna razmerja ne izrisujejo, temveč zgolj nakazujejo. Knjiga je sintetiziran pregled obstoječega sta­ nja in dragocena metaanaliza obstoje­ čih indikatorjev in podatkov na izbra­ nih poljih delovanja, od obstoječih queerovsko­feminističnih koalicij pa je odvisno, kako uspešno bodo upo­ rabile to knjigo kot natančen zemlje­ vid razpok v spolnem redu in spolnih režimih v Sloveniji, ki kličejo ne zgolj po krpanju teh razpok, pač pa tudi po globljih strukturnih spremembah. Naloga je tokrat toliko težja, ker boji – tako se zdi – ne bodo potekali zgolj v razmerju med neokonservativnimi in feminističnimi gibanji, pač pa tudi med starim feminizmom enotnega subjekta in novimi (post)feminizmi. Peter KUMER Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU Mary L. Gray, Colin R. Johnson, Brian J. Gilley (uredniki) Queering the Countryside: New Frontiers in Rural Queer Studies New York University Press, New York in London 2016, 416 strani, 30,00 USD (ISBN: 9781479880584) Na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko so v Severni Ameriki vznikala mo­ derna mesta, so filozofi in sociologi, med katerimi velja izpostaviti Ferdi­ nanda Tönniesa, Émila Durkheima in Georga Simmela, utemeljili teorijo urbanega razvoja. Pri opredeljevanju mest so poudarili njihovo kontrast­ nost v odnosu do podeželja. Podeže­ lje je torej dobilo svoj antipod, ki ga je predstavljal urbani prostor, čigar prebivalci naj bi posvojili edinstven, urbani način življenja. Raziskovalci so prišli do spoznanja, da je indivi­ dualizem ena osnovnih značilnosti mestnega prebivalstva. Po drugi stra­ ni naj bi podeželski prostor preveval duh kolektivizma. Ljudje na podeželju naj bi bili veliko bolj povezani med seboj, z domačim krajem in z zemljo. Medtem ko so meščani podvrženi na­ glici, je ritem življenja na podeželju bolj sproščen in umirjen. Poleg tega naj bi bile podeželske skupnosti bolj religiozne, konzervativno usmerjene in nenaklonjene vsem vrstam manj­ šin. Pomembni značilnosti življenja na podeželju naj bi bili pomanjkanje zasebnosti in večji družbeni nadzor. Sredi prejšnjega stoletja se je po­ deželje začelo modernizirati. Ruralne predele so dobro prometno in infor­ macijsko povezali, dosegla jih je urba­ nizacija. Ostre ločnice med mestom in podeželjem so se zabrisale. Razi­ skovalci so v tistem času trdili, da se je mestni življenjski stil prenesel na po­ deželje. Urbano-ruralni kontinuum je postal prevladujoči termin, ki je opi­ soval vse bolj zvezni prehod mest na podeželje. Ta koncept se je do danes močno zakoreninil v znanstvenih raz­ pravah. Danes je drzen tisti, ki trdi, da se podeželje vendarle v marsičem raz­ likuje od mest. Ob tem se pozablja na bistveno: življenjski stil je spremenljiv in prilagodljiv. Četudi je nekdo zapo­ slen v neagrarnem poklicu in stanuje