Življenje  s  k n j i gami,   2 0
Josip Osti
Igra zrcal
(O romanu Ivana Lovrenoviča Potovanje Ivana Frane Jukiča)
Prozaist, esejist in publicist Ivan Lovrenovic je rojen leta 1943 v Zagrebu. Del otroštva in mladosti je preživel v Mrkonjič Gradu, kjer je končal osemletko in tam, po končani gimnaziji in študiju na Filozofski fakulteti v Zagrebu, do odhoda v Sarajevo, leta 1976, živel in delal. Pozornost širše javnosti so pritegnili in tudi danes pritegujejo njegovi eseji o kulturni zgodovini Bosne in Hercegovine ter lucidni publicistični teksti o aktualnih dogajanjih. Ti so, žal, preusmerili pogled z njegove izvirne literature. Lovrenovic pa je poleg knjige potopisne poezije iz leta 1975, in zgodb, ki jih je objavljal v literarnih revijah, leta 1977 objavil zelo zanimiv roman z naslovom Potovanje Ivana Frane Jukiča. Zdi se mi, da je prav ta roman, ki je bil leta 1984/85 uvrščen tudi v zbirko Sodobna književnost narodov in narodnosti BiH v petdesetih knjigah, danes mogoče brati in tolmačiti celo ustrezneje njegovi vsebini kot prej. Tako v kontekstu ukvarjanja Ivana Lovrenoviča s kulturno zgodovino Bosne in Hercegovine ter tudi v kontekstu današnjih političnih dogajanj v njej. Ne da bi ob tem spregledali mero soglasja in ubranosti vsebine in jezikovnega izražanja v romanu, zaradi katerih je po eni strani zgodovinsko zanesljiv, po drugi pa človeško pretresljiv ter umetniško prepričljiv in močen.
V Bosni in Hercegovini so živeli in, kljub vsemu, kar se je tam zadnja leta dogajalo, žive, in, če bo ostala celovita, nedvomno tudi bodo še naprej živeli pripadniki več narodov, različnih veroizpovedi in kulturnih tradicij. Lovrenovic si je od začetka vojne v BiH, pa tudi po davtonskemu premirju, vestno prizadeval prav za celovito in enotno Bosno in Hercegovino. Zato lahko njegovo literarno-družbeno zavzetost primerjamo z angaž-majem osrednjega lika v romanu Potovanje Ivana Frane Jukiča.
Sodobnost 2003 I 1307
Josip Osti:  Igra  zrcal
Kljub temu da se nam zdi tovrstna primerjava zunaj obzorja same literature. Ni mogoče spregledati niti tega, da so sodobna dogajanja v Bosni v marsičem podobna dogajanjem v času, opisanem v romanu. Kajti zdi se, kot da se dogodki na tem ozemlju, čeprav enkrat kot ohranjanje velikega turškega cesarstva, drugič pa kot poskus ustanavljanja Velike Srbije, zrcalijo eni v drugih. Podobno se eden v drugem zrcalita avtor romana in njegov lik, ki ni izmišljen, temveč priklican iz zgodovine in oživljen v romanu. To potrjuje podobnost njunih pogledov na državnost Bosne, na človekove pravice in svobodo ljudi v njej ter njihovo enakopravnost z drugimi narodi oziroma njuno usklajeno razumevanje bosenskega patriotizma. Prav zaradi te igre zrcal lahko danes beremo, razumemo in tolmačimo Lovrenovicev roman drugače kot prej.
Čeprav je neredko izbira zgodovinskih oseb za lik dela pogojena z manjšo ali večjo sorodnostjo pisatelja z njimi in pogosteje s simpatijami kot antipatijami do njih, v literaturi ne poznam veliko podobnih primerov duhovnega soglasja avtorja z likom. Posebno, ker tu ne gre za pisateljevo projiciranje lastnega duhovnega habitusa in kroga njegovih obsesivnih idej v lik, bodisi da ta s prvoosebno govorico razkriva avtobiografičnost ali pa si jo s pisateljevo govorico v tretji osebi prizadeva prikriti, temveč za njegovo restavriranje z največjo akribijo oziroma z opiranjem na dostopne podatke iz njegovega življenjepisa in z navajanjem njegovih izvirnih tekstov. Ob tem se je Lovrenoviču zgodilo, kar se večini pisateljev ne dogaja, da gaje življenje, pozneje, soočalo z izkušnjami, ki so podobne tistim, s katerimi se je, v svojem času, soočala zgodovinska osebnost, pretočena v lik romana. Da, v pogojih obnovljene zgodovine, v življenju, ne le v literaturi, potrdi ne le svojo soglasnost, temveč tudi podobnost z angažiranim intelektualcem, kar je mladi bosanski frančiškan Ivan Frane Jukič, rojen 1818, umrl 1857, o katerem piše, kot narodno usmerjen bosanski patriot, tako po svojem delu kot tudi po svojem delovanju, resnično bil.
V tekstu z naslovom Literatura bosenskih frančiškanov Lovrenovič pravi: "Jukičevo življenje in delo se uvrščata v sam vrh frančiškanske in sploh bosensko-hercegovske kulturnopolitične in literarne zgodovine. V svojem kratkem življenju (živel je manj kot štirideset let) je bil učitelj, zgodovinar, geograf, etnograf in začetnik številnih kulturnih pobud (tudi ustanovitelj prve bosensko-hercegovske literarne revije Bosanski prijatelj), politični borec in plodovit pisatelj. Podobno kot pri številnih revolucionarjih je bila tudi njegova usoda mučeniška: zaradi njegovih političnih idej so ga pregnali iz Bosne, kamor se ni nikdar več vrnil. Umrl je v tujini, daleč od prijateljev in znancev. Vse, kar je napisal, priča tudi o prirojeni nadarjenosti: živahnost sloga in jezika, zanimivost pripovedovanja. Tudi po svojih potopisih, ki se tudi danes berejo kot vznemirljive literarne stvaritve, se uvršča med najboljše bosensko-hercegovske prozaiste.
Ko gre za literaturo, so med bosenskimi frančiškani od trinajstega stoletja, ko je opažena njihova navzočnost v Bosni, do danes, najpomembnejše osebnosti Matija Divkovič, Ivan Frane Jukič in Grgo Martič. Matija Divkovič kot utemeljitelj frančiškanske literature in eden izmed prvih zagovornikov enotnega
Sodobnost 2003 I 1308
Josip Osti:  Igra  zrcal
knjižnega jezika. Jukič, ki si je prizadeval za "osamosvojitev literature od religije", in Martic, ki je življenje posvetil "literaturi z jasnimi umetniškimi pretenzijami", sta bila oba narodno in bosensko usmerjena. "Literarno delo bosenskih frančiškanov", pravi Lovrenovič v omenjenem tekstu, "tako v slogovnem kot tudi v idejno-tematskem in literarnozgodovinskem oziru, je integralno umeščeno v širši in splošnejši kontekst in pojem starejše hrvaške literature, z določenimi prepoznavnimi posebnostmi njenega bosensko-hercegovskega segmenta". Na to značilnost, posebno po propadu bosenske samostojnosti, s katero je propadla tudi zelo vplivna tako imenovana bosenska cerkev, krivoverna tako za katoliško kot tudi za pravoslavno, je po Lovrenovičevih besedah vplivalo to, da so "na relativno malem prostoru, eni poleg drugih, živeli ljudje z istim etničnim izvorom, jezikom, vendar pripadniki treh ver: muslimanske, katoliške in pravoslavne". V takšnih okoliščinah je bila frančiškanska dejavnost usmerjena predvsem v "ohranjanje katoliške vere" in v "močnejše povezovanje Bosne z evropskim zahodom". Za to in tudi za obrambo bosenske identitete svojega naroda znotraj "Bosne kot zgodovinske celote" sije prizadeval prav Ivan Frane Jukič.
Roman se začenja, tako kot je prvi del tudi naslovljen, na koncu poti frančiškanskega redovnika in pregnanca Ivana Frane Jukiča oziroma z njegovo predsmrtno agonijo, 20. maja leta 1857 na Dunaju, končuje pa z Epilogom oziroma z njegovo smrtjo, istega dne in na istem mestu. (Kolikor vemo, je Jukič umrl v dunajskih rovih 22. maja leta 1857, ne vemo pa zaradi česa; tudi za njegov grob se ni nikdar izvedelo.) Lovrenovič skozi Jukičeva usta, v prvi osebi in kolikor je mogoče z njegovimi besedami ter navajajoč njegove misli oziroma citate iz njegovih tekstov (tako kot v tretji osebi s komentarji objektivnega pripovednika), govori o usodi tega privrženca ilirizma in strastnega borca za ohranjanje narodove identitete in državne integritete Bosne, ki je bila razpeta med Carigradom in Rimom, pozneje tudi Dunajem. Hkrati prikazuje takratne krvave dogodke v njej. V času po razglasitvi tanzimata oziroma reform v Turčiji leta 1839, ki naj bi pospešile evropeizacijo turškega cesarstva, v Bosni pa so prinesle upor velikih in majhnih fevdalcev, s tem pa tudi dela ljudstva, ki je trajal okrog dvajset let, vse dokler ga ni krvavo zadušil Omer-paša Latas leta 1851. Omer-paša Latas, kontroverzna osebnost srbskega rodu, rojen v Liki, je, po končanih avstrijskih vojaških šolah, v Turčiji, kamor je prebegnil, užival velik ugled uspešnega vojskovodje. Najbolj seje izkazal prav v zatiranju uporov, ne le v Bosni, proti oblasti v Carigradu. Obljubljene reforme, ki naj bi privedle do približevanja vseh dežel, ki so bile pod turško oblastjo, k Evropi, torej tudi Bosne, kot tudi sam Omer-paša Latas, zelo izobražen in prijeten sogovornik, so zbudile upanje Ivana Frane Jukiča v uresničenje njegovih sanj in večletnih prizadevanj. Te je najbolj jasno izoblikoval v dvajsetih točkah v enem izmed tekstov, ki jih je napisal leta 1851. Čeprav je pred tem napisal celo pesem, v kateri hvali in povzdiguje Omer-pašo Latasa, je bila prav vsebina tega teksta razlog za njegovo aretacijo in zapor. Pokazalo seje, daje Jukič prepozno prepoznal in razkril pravi obraz Omer-paše
Sodobnost 2003 I 1309
Josip  Osti:  Igra zrcal
Latasa, surovega človeka, ki je vse podrejal svojim bolestnim ambicijam in ciljem, za uresničitev katerih ni izbiral sredstev.
Lovrenovič je v romanu s svojevrstnim pripovedniškim spiritizmom priklical in predstavil ne le duha Ivana Frane Jukiča, temveč tudi Omer-paše Latasa in še nekaterih zgodovinskih osebnosti, posebno iz vrst bosenskih frančiškanov. Seveda je Jukič kot glavni lik prikazan večstransko, jezikovno bolj plastično in prepričljivo. Drugi, z zahrbtnim, spremenljivim in krvoločnim Latasom vred, katerega postopki so usodno vplivali na njegovo usodo, so po koncepciji romana in sledeč njegovi notranji logiki stranski oz. posredni liki. Toda tudi takšni občutno prispevajo k verodostojnosti časa, ki nam gaje pisatelj pričaral tako z dogajanjem znotraj Jukiča, kot tudi z opisom tistega, kar je bilo okrog njega; to pa je usodno vplivalo na krivuljo njegove življenjske poti, ki se je prezgodaj zaprla, če povem s sintagmo pesnika Maka Dizdarja, v "okrutnost kroga".
Iz Ivana Frane Jukiča, po lastnih besedah revnega bosenskega fratra, ki so se ga bala tri cesarstva, ker si je z vsemi močmi prizadeval, da bi se njegov narod lahko prištel med narode, se v romanu usuje plaz besed; v predsmrtni agoniji vročično obnavlja svetle in temne podobe iz svojega otroštva, mladosti in zrele dobe. To žarišče njegovega življenja, iz katerega se spet razširjajo žarki svetlobe, ki posebej razsvetljujejo najpomembnejša obdobja njegove življenjske poti, kaže na samosvojo in, posebno ko gre za ekonomijo jezika, učinkovito strukturo romana. Jukičeve sveže in pogumne misli - tak je tudi njegov jezik - se prepletajo z njegovimi bolj ali manj uspešnimi prizadevanji, da bi prav s knjigo vplival na odstranjevanje nepismenosti, primitivizma in duhovne lenobe ter tako pomagal "nesrečni in gluhi Bosni" oziroma njenim ljudem. Ne da bi mu bilo žal časa in truda, veliko potuje, ne le od samostana do samostana in ne le po Bosni. To potovanje, kljub temu, da ga nenehno vodijo načela dobrega, ali prav zaradi tega, v "zlih časih" nadaljuje s tavanjem "od ječe do ječe", kot tudi potem vsepovsod. Čeprav mu je pri srcu, v Bosno, od koder je pregnan, ne more, preganjajo pa ga tudi od drugod. Svojim prepričanjem, kljub temu da so se nekatera izkazala za zablode, se ni odrekel. Ostaja vzravnan in, kot vsak upornik, sam.
Lovrenovičev roman Potovanje Ivana Frane Jukiča lahko uvrstimo med potopisne romane ne le zaradi naslova ali poglavij med prologom Na koncu poti m Epilogom: V Dubrovniku 1884, VFojnici in v Kiseljaku, v Hanu, 1844, VVrcarju 1850,... 1851, še v Vrcarju, V Sarajevu 1952, arest, Srečanje na Savi 1851 in Pred koncem, Dakovo 1857, temveč tudi zato, ker je bil sam Jukič izvrsten potopisec.
Lovrenovič je pisal eseje o frančiškanih in frančiškanski literaturi v Bosni, prav tako pa je pisal eseje o potopiscih in potopisni literaturi. Med drugim je avtor eseja Uvod v branje sodobnega bosensko-hercegovskega potopisa, ki je objavljen kot spremna beseda h knjigi izbranih potopisov avtorjev iz BiH, leta 1984/85, v isti reprezentativni zbirki, v kateri je izšel ponatisnjen tudi njegov roman Potovanje Ivana Frane Jukiča, ki je bil medtem leta 1977 prirejen in predvajan kot radijska igra.
Sodobnost 2003 I 1310
Josip Osti:  Igra  zrcal
Življenjska drama Ivana Frane Jukiča in krvavi dogodki v Bosni sredi devetnajstega stoletja, katerih akterje bil tudi on sam, so podobni tistim, ki so se pred nedavnim dogajali nedaleč od nas, tako rekoč pred našimi očmi. Posledice tako enih kot drugih so bile, poleg številnih umorjenih in ranjenih, tudi ugašanje upov, veliko razočaranj ter množice pregnanih. To se v Jukičevih časih ni zgodilo le njemu, pred nekaj leti pa tudi avtorju romana o njem, Ivanu Lovrenoviču, ko je po odhodu iz obleganega Sarajeva živel v Zagrebu. S to razliko, da se je Lovrenoviču uspelo vrniti v Bosno, Jukiču pa to kljub željam in prizadevanjem ni uspelo vse do smrti. Tako kot se podobne želje ne bodo uresničile še marsikaterem pisatelju iz Bosne in Hercegovine, ki že več let živijo v eksilu. Če v vsakem zlu vidimo vsaj nekaj dobrega, bodo morda nekateri med njimi napisali potopisno prozo, ki bo obogatila tovrstno literaturo v BiH, katere predhodnik je bil prav Lovrenovič.
Viktor Zmegač je trdil, da je "potovanje eden izmed najbolj priljubljenih motivov v obdobju romantizma", v katerem je Jukič živel. Če je tako, potem bo tudi v našem, čeprav neromantičnem času, motiv potovanja in življenja drugje za mnogo pisateljev iz BiH (kot je to pred leti bil za številne pisatelje iz držav srednje in vzhodne Evrope) tisti, mimo katerega ne bodo mogli. Motiv, ki se bo porajal ne le zato, ker ga imajo radi, temveč predvsem iz življenjske nuje.
Potem ko je tudi sam preživel nekaj podobnega, kot se je dogajalo v Jukiče-vem razburljivem in tragičnem življenju, ki ga je v romanu opisal, Lovrenovič v svojih zadnja leta predvsem publicističnih tekstih Bosne ne idealizira. Toda njen mrak je njegov mrak, kot je to bil tudi za Jukiča. Jukič je verjel, da je sveča v tem mraku. In je to tudi zares bil. Zdi se mi, da človeku, katerega usoda je v rokah sil, ki so močnejše od njega, v, kot pravi Jukič, "mračnem svetu", ne preostane nič drugega, kot da skuša odgnati mrak s svetlobo plamenčka svojega lastnega življenja. Kljub temu, da vemo, da nobena sveča ne gori do jutra.
Sodobnost 2003 I 1311