Oton Župančič:
Zlata jutra.
Z/lata jutra in zarij šumeči slapovi, rosa, razlita vsak dan v krasoti novi, ptica, v zelenih labirintih doma, ptica skrita v jasni lazur neba . . .
Jezer blesk, odblesk nebeškega morja, tiho v brezbrežje valujoča obzorja  — kamor v vesoljstvo si vrgel svetlo oko, biserni krogi vse dalje in dalje se pno,
se srečujejo s krogi duš izbranih, k tebi poslani so od obal neznanih, s tvojimi krogi se bratsko poljubljajo, v tvoje kroge se tajno izgubljajo . . .
Vse je v tebi, v tvojo dušo se lije večnost brez konca; njene harmonije — stoj in nagni pobožno nadnje uho — žarovite ti skozi prsi dero.
Vizija,
V  mesečini peketajo jezdeci na divji raj, v vriskanju fanfar vihrajo v blisku sabelj skozi gaj.
Na poljano, na prostrano boj visok izvojevat gre junak po smrtno rano, zadnjo svatbo svatovat.
Fl. Golar:
.Ljubljanski zvon" XXXV. 1915. 2.
50
J. R. Glaser: Noč.
Pesem meča in krvi do nebeških zvezd odmeva in iz sinjih ust ječi žalostna molitev dneva.
Iz srca vre val žareč, glas mrtvaške melodije se po širni plani lije, blodi, vzdiha krik ihteč.
In buči, vali se grom nad slemena in obzorja, in drhte krvava morja trkajo na božji dom:
Ali prazna so nebesa,
da ne vidijo oči
groze, ki zemljo potresa,
c-\ ali si, Usmiljeni?
J. R. Glaser:
Noč.
Opreletel je zarjo mraz in zapadla noč planine, truden jaz od bolečine skozi njo si delam gaz.
Rad imel bi dom nocoj, da ogrejem se premražen, rad bi sanjal utolažen, poleg tebe in s teboj . . .
Ah, vse drugo — prazen trud. Mrak je mojo pot zaplazil: zrem nazaj, in kjer sem gazil, s temo spet je sled zasut . . .
@&