V libijski puščavi. Roman. Angleški spisal A. Conan Doyle. (Dalje). Ziiano vam je moje mnenje«, je skomignil dragoman, «povedal sem vam ga. Če postanete, kar sem postal jaz, pridete gotovo živi v Kartum. Če pa ne — ne bote zapustili živi današnjega opoldanskega taborišča —.« Polkovnikov orlovski nos se je za par stopinj dvignil in jezna rdecica mu je zalila upadla lica. Molče je jezdil nekaj časa. Občutljiv človek je bil, posebno glede svojih naziranj o moški časti in poštenju. In dogodki zadnjih ur so še povečali njegovo razdraženost. Precej časa je trajalo, da je spet začel. «Pustimo to na stran!« je dejal končno z mirnim glasom, ki se mu je pa čulo, da se hudo premaguje. «Nekatere stvari so mogoče —, druge pa ne. In kar vi svetujete, je nemogoče.« «Zadostuje, da navidezno izpremenite vero —.« «Dovolj!« ga je polkovnik rezko prekinil. Mansur je iznova skomignil z rameni. «Čemu me pa poprašujete za svet, ako vas razburjajo moji odgovori! Ako nočete storiti, kar vam svetujem, pa sami poskusite svojo srečo. Pa tega vsaj ne bodete mogli reči, da nisem vsega storil, kar je bilo v moji moči —.« «Ne razburjam se«, je odgovoril polkovnik, pa šele črez nekaj časa in glas se mu je rahlo tresel, siloma se je premagoval. «Ampak storiti, kar svetujete vi, bi se reklo, pasti globlje, nego je nam mogoče. — Kar pa mislim da bi se dalo storiti, je tole. Ako hočete, lahko namignete tistemu mohamedanskemu duhovnu, tistemu molahu, lahko mu namignete, pravim, da smo se začeli zanimati za njegovo vero in, da ji nismo nenaklonjeni. — Ne mislim, da bi to bil tako hud prestopek zoper naše Tersko prepričanje, posebno če upoštevam, v kaki smoli da sedimo, —« je govoril bolj zase ko za Mansurja in nadaljeval glasneje: «In ko pride, se ne- koliko poigramo z njim, kažemo zanimanje, dvomimo, ga poprašujemo in prosimo pojasnil in tako zavlečemo vse za eden ali dva dni. Ali ne mislite, da bi to šlo? Ali bi ne bilo to najbolje za nas? «Storite kakor želite! Povedal sem vam enkrat za vselej, kako mislim o slvari. — Ako hočete, da tako povem molahu, mu bom povedal. Tisti debeli mali človek je, sivo brado ima, na onile rjavi kameli sedi tam pred nami. Lahko vam še povem, da je na glasu pri svojih ljudeh kot neprekosljiv misijonar mcd neverniki, da je še vsakega izpreobrnil, katerega se je lotil, in da je zelo ponosen na svoje uspehe in na svoje zmožnosti. Ni dvoma, da vam bo skušal ohraniti življenje, ako vidi, da bi vas utegnil pridobiti za Mobameda.« «Povejte mu torej, da smo pripravljeni, in da ga bomo radevolje poslušali. Ne verjamem, da bi naš dobri Stuart odobraval moj korak, — pa mrtev je, siromak, in mislim, da smemo poskusiti —. Pojdite k njemu, Mansur, in če opravite svojo stvar dobro, bomo pozabili, kar se je zgodilo. — Mimogrede, ali je Tippy Tilly povedal kaj novega?« «Ne, gospod! Svoje ljudi drži skupaj, sicer pa nc ve, kako in kedaj bi nam pomagal.« «Tudi jaz ne vem —. Dobro, idite k molabu, jaz pa povem lovarišem, kaj sva se domenila.« Ujetniki so bili zadovoljni s polkovnikovim načrtom, le gospodična Adams je trmoglavo ngovarjala in se za nobeno ceno ni dala pregovoriti, da bi na kakršenkoli način kazala zanimanje za Mohamedovo vero. «Mislhn da sem že prestara«, je pravila, «da bi klonila koleno pred Balom. Vse življenje sem bila srečna v svoji veri, pa bi naj na stara leta molila tistega Mahameta, ali kako se mu že pravi —. Ne, tega ne storim —!« Največ, kar je obljubila, je bilo, da ne bo nasprotovala in da se ne bo vmešavala v pogovore in pogajanja z molahom. «In kdo se naj pogaja z njim?€ je vprašal Fardet, ko so jezdili naprej in se posvetovali. »Skrajno važno je, da se pogajanja vrše kolikormogoče naravno in neprisiljeno, kajti če bo le malo opazil in sumil, da ga vle- čemo za nos, ne bo hotel nobene besede več izpregovoriti z nami in vse bo izgubljeno!« »Cochrane mislim bi naj vodil pogajanja, on je prvi stavil predlog«, je svetoval Belmont. «Qprostite!« je ugovarjal Fardet. «Ne da bi rekel žal  besedo zoper nlšega zaslužnega prijatelja, — ampak to  pa tudi ni mogcče, da bi bil eden človek sposoben za vsako reč. Vse se bo razdrlo, če on začne. Mohamedan' ski duhoven bo videl polkovniku skozi dušo —.« «Res —?« je vprašal polkovnik suho. «Da, dragi prijatelj, videl vam bo do dna duše, kajti kakor vsem vašim rojakom Angležem tudi vam manjka zanimanje in zmisla za drugoverce. To je vaš skupni narodni greh —!« «Prosim, pustite na stran politiko!« je vzkliknil Belmont nestrpno. «Ne govorim o politiki! Moj ugovor je čisto stvaren. Kako naj polkovnik Cochrane dokaže in pokaže zanimanje za mohamedanizem, ko pa dejanski zanj ni vere na svetu, za katero bi se zanimal, razen tiste, ki je bil v njej rojen in vzgojen. To ni da bi očital gospodu polkovniku, le toliko hočem reči s tem, da se gospod Cochrane ne zna hliniti in da svoje vloge prav gotovo ne bo igral dobro in ne bo znal prevariti moža, kakršen je tal« mohamcdanski misijonar —.« i Polkovnik je sedel raven kakor privezan h kolu in delal obraz, kakor človek, ki si ni čisto na jasnem, all je dobil poklon ali zaušnico. Nekaj časa je molčal, nato pa je dejal pikro: «Pa sami govorite, ako hočete! Vesel bom, če meni ne bo Ireba!« «Tudi jaz inislim, da sem najbolj sposoben za taK posel. Mene zanima vsako verstvo. Če ga bom jaz izpraševal in prosil za pojasnila, ga ne bom imel za norca, ampak bomo govoril odkritosrčno, zato ker v resnici hočcm kaj več zvedeti o Mohamedu.« «Res mislim, da bi bilo najbolje, ako vzame pogajanja Fardet v roke«, je dejal Belmont odločno. In stvar je bila urejena. Solnce je stalo visoko in sipalo plamenečo vročino in ncznosen lesk doli na izgorelo kamenje in na po- ibeljene kosti karavanske cesle. Z izsušenimi jeziki in razpokanimi utsnicami so jezdili izmučeni potuiki po pekočem poldnevu, žeja se jim je neusmiljeno oglašala in razgreta domišljija jim je čarala pred oči slike Hdobnega salona na «Kleopatri«: s snežnobelimi mehkimi prti pokrile mize, svetle krožnikc, brušene kozarcc, vinske stekienice z dolginii vratovi, hladeče sc v sijajno likanih svcbinih kotličkih m.ed koščeki ledu in poleg njih sodavico in kislo vodo . Sadie se jc dotedaj držala še prccej pogumno, mabonia pa so jo napadli hislerični krči in njen krik in polzblazneli smeh je strahotno pretresal živce vsem. Teta jo je prijela na eni strani, Stephens ua drugi, vse sta storiia, kar sta mogla, da br jo pomirila, in končno je utmjeno, izmučeno dekle pol bede pol v nezavcsti liho ¦obviselo na sedlu in le njeni prijatclji so jo obdržali, da ni padla. Kamelc niso bile nič manj zdelane ko jezdeci in neprestano so jih morali vlačiti za uzde in suvati s petami, da niso sredi pola poleglc v pesek. Od obzorja do obzorja pa se je vzpenjal crjaški modri nebeški obok in po njem je počasi lezlo iieizprosno, ncusmiljcno solnce in pcklo in žgalo na ljudi in živali, kot bi liotclo rcči: «To je moje kraljeslvo, puščava, vi pa ste vsiljivci, in žrler zahtevam od vas, žrtev —!« In naprej in naprej je jezdila karavana ob pobeljenib kosteh, počasnejši in vse počastiejši so bili njeni koraki. Poveljnika sta opazovala dolgo vrslo in v skrbeh zmajevala z glavo nad trudno hojo živali, ki so jih jezdili ujetniki. Ena je hudo šepala, jezdil jo je ranjeni Sudanec.Zaostajala je in venomer jo je moral dregati in zbadati, da niii ni lcgla sredi pola. In tedaj — ko je piišla žival miino njega — je •dvignil Ali Wad IbraJiim puško in. ji je pognal kroglo v glavo. Padla je in ranjcni Sudanec je zletcl iz visokega sedla ter trdo butnil ob tla. Sopotniki so se sočulno obrnili ra njiin. Ubožec se je spravljal na noge, njegov okraz J€ bil ^znieden, in prestiašeno je gledal. Slok Bagora-Arabee je zlezel iz sedla, meč je držal v roki. «Ne glejte nazaj —! Nikari ne glejte nazaj —!« je vpil Belmont ženskam. Tiho so jezdili, z obrazi krčevito obrnjenimi proti jugu —. Nobenega glasu ni bilo čuti, pa črez nekaj niinut je prijezdil Arabec mimo. Brisal si je meč ob vratu kaniele, z bodečim pogledom jih je ošinil in kruto, zlobno so se mu zableščali beli zobje v rjavem licu —. Pa tisti, ki so padli do dna ncsreče in brezupa, tisti ne morejo pasti še globlje, njihova srca otrpnejo —. Tak zloben, grozeč pogled bi jim bil kedaj poprej morebiti pognal mravljince po hrbtu in jih zazcbel v srce — sedaj jili ni vcč prestrašil, k večjemu, da jim je vzbudil onemoglo jezo —. Starodavna karavanska cesta je nudila potnikom miiogo reči, ki bi jih bile golovo zanimalc, da so bili v srečnejšem položaju. Tu pa tam so ležali ob njej v groblje razpadli oslanki davnih stavb, tako davnih, da ni bilo več mogoče določiti njihove starosti, — stavb, ki so nekdaj v bogve kateri minuli dobi človeške zgodovine dajale potnikom senco pred pekočim solncem ali pa bran zoper rojiarske sinove puščave. Opeka je bila narcjena iz gline in blala in pomešana s slamo ter je pripovedovala, da so morali tedanji stavbarji nositi svoje gradivo sem od daljnega Nila. Vrhu nizkega griča so zagledali steber iz rdečega assuanskega granita. Znamenje solnčnega boga starih Egipčanov je bilo vanj vklesano in pod njem v hieroglifih ime kraija Ranisesa II. Pred tri tisoč leti je vladal ta bojeviti kralj in še danes povsod po Egiptu srečavamo siedove njegovega delovanja, celo tu v daljni samotni puščavi. «Egipčani so obiskali nekdaj tale kraj«, je pripomnil Belmont, «in pustili tu svojo vizitko, — lahko je, da še kedaj spet pridejol« — Otožno sc se najmchnili sopotniki. — In končno so zazrli prizor, ki ga bolj zaželjenega ne morc zazreti trudni pogled popotnika v puščavi —. Tu in tam v nižinah ob stranch ceste so se pojatIjalc lise in proge zelene tr«Tf, ki so pričale, da Tod» n» more biti več daleč. In hipoma, brez vsakcga prehoda, so stali na robu oaze. Pred njihovimi žejnimi očmi se je odpirala okrogla, orjaški skledi podobna globel,, vitke palme, košat< akacije so stale v gručah po njej in ljubka, vabljiva trata je zelenela pod drevjcm. Živo zelenje, tem živejš^ ker ga je obsevalo žarko južno solnce, je sredi rjav ožgane puščave izgledalo kakor najčistejši smaragd vde« lan v brušen bakcr. Zares čudež, prelep čudež Božj< vsemogočnosti m dobrotljivosti je taka oaza v mrtvi puščavi! Pa našim popotnikom ni biia oaza vabljiva sanM za oči, — obljubovala jim je senco, počitek, vodo, mirl Vsem je šinilo novo življenje v utrujene ude, ceh Sadie se je zdramila iz svoje nezavestne otrplosti, ka nieie so zahrzkale, nagleje so stopiie, stegovale dolgi ˇratove in poželjivo vohale po zraku. Z žejnimi pogledi pa polnimi zadovoljstva in ra dosti so zrli potniki v dolino pred seboj. Po dolgem potovanju preko krule, negosloljubne puščave se jim j« zdelo, da še nikdar v življenju niso videli Jcpše pokrajine —. Koprncče so objcmale njihove oči novi, nena vadni prizor — zeleno Irato, zvezdnate sence palminil vrhov na njej, lemnozelenc dolge liste, ki so se bajn« očrtavali na globokomodrem nebu — in pri pogledu n> vse te čarobne lcpole so pozabili na utrujenost, ns trpljcnje, na smrt, ki je spremljala njihove korake —• Na dnu kotline je izviralo sedem večjih in dvoj manjših studencev v plitvih jamicah, vode več ko za1 dosti za še tako veliko karavano. In vsi so pili, žival iu ljudje, željno in pohotno, ter se do sitega napili. Vtf da je bila sicer motua, temnorujave barve, in je imell neprijeten okus po natronu kakor vsi studenci v pušča* vi, pa hladila je, osvežila jih je, ah, kako dobro je * delo —! Beduini so privezali kamele v gručah h kolom, ra* proslrli svoje spalne preproge v senco ter polcgli p< njih. Ujetniki so dobili dateljnov in dure, povedalo 4 jim je, da laliko počnejo kar hočejo, dokler traja opol* danska vročina, in da bo molah prišel k njim ob soln^ ntni ssatonu. (Dai_j* prihodnjie).