LOJZE MARINČEK 
GOZDNA VEGETACIJA ŠKOFJELOŠKEGA POGORJA 
Uvod 
Po drugi svetovni vojni, posebno pa v zadnjih desetletjih, so proučevanja 
gozdne vegetacije v Sloveniji rodila obilo novih spoznanj, ki so omogočila, da 
se lahko dandanes poda precej jasna zaokrožena ekološka, floristična in vege 
tacijska podoba večjih geografsko zaokroženih območij. 
Škofjeloško pogorje je bilo vegetacijsko in ekološko intenzivneje prouče 
vano v zadnjem desetletju, ko so vegetacijsko proučevali obsežna območja 
v Zgornji Selški dolini za potrebe gozdnega gospodarstva Kranj. Še posebno 
pa so dobrodošli podatki, ki so bili zbrani pri proučevanju in kartiranju ve 
getacije Loškega pogorja v merilu 1 :50.000 v okviru teme: Vegetacijska 
karta Jugoslavije za območje SR Slovenije (nosilec teme Biološki inštitut 
Jovana Hadžija SAZU). 
To je prvi poskus kompleksnega opisa gozdne vegetacije Škofjeloškega 
pogorja. Upamo, da bo pričujoči prispevek položil solidne temelje za nadaljnja 
ekološka in vegetacijska proučevanja. 
1. Splošne ekološke razmere škofjeloškega pogorja 
1.1. Podnebje 
Zahodna in severozahodna območja Slovenije, kamor sodi tudi večji del 
Škofjeloškega pogorja, so v območju vpliva atlantskega ciklona, ki povzroča 
milo, s padavinami bogato atlantsko klimo. Z vzhoda prodira vpliv vzhodno-
evropsko-sibirskega anticiklona, ki pogojuje ostro in neizenačeno kontinen 
talno klimo in prodre lokalno, zaradi specifične usmerjenosti (vzhod-zapad) 
glavnih dolin globoko v Škofjeloško pogorje. Z juga je rahlo zaznaven vpliv 
sredozemskega podnebja, ki ga označuje suho poletje. Izredno razgiban relief 
omogoča, da se uveljavlja krajevno prvi, drugod drugi klimatski vpliv ozi 
roma se izoblikuje lokalna klima. 
Splet različnih podnebnih vplivov, ki segajo oziroma vladajo nad Škofje 
loškim pogorjem, pogojuje močno humidno klimo (od ca. 1600 do 2000 mm 
in več padavin letno — vpliv atlantske klime) z rahlo zaznavnim sušnim zim 
skim obdobjem (vpliv kontinentalne klime), ki pa je z rastočo nadmorsko 
višino čedalje bolj zabrisan. Poletnega padavinskega minimuma ni (v pred 
alpskem in alpskem svetu je poleti občutno več padavin kot v dinarskem 
svetu, kjer je večji vpliv mediteranskega podnebja), pač pa je močno izražen 
zgodnjepoletni (julij) in poznojesenski (november) maksimum padavin. Tem-
208 
peraturni ekstremi so precej veliki in z rastočo nadmorsko višino še naraščajo. 
Poprečne letne temperature se v nižjih nadmorskih višinah gibljejo od 6 do 
8'' C, v višjih legah pa od 4 do 5" C. Značilno je stabilno mrzlo zimsko obdobje 
od meseca decembra do meseca februarja. Poletja so sveža. Zračna vlaga je 
celo leto zelo visoka. 
1.2. Geološko-petrografska podlaga 
V širšem tektonskem smislu pripada Škofjeloško pogorje Južnim apneni-
škim Alpam, v ožjem pa zahodnemu delu Posavskih gub in Julijskim Alpam. 
Posavske gube so v glavnem sestavljene iz starih paleozojskih, izrazito 
kislih silikatnih kamnin (glinasti skrilavci, peščenjaki in breče). Karbonatna 
matična podlaga se je ohranila le na najvišjih vrhovih (Sv. Jošt, Križna gora, 
Lubnik, Mladi in Stari vrh, Blegoš, Plestenjak) ter na obrobju Posavskih gub. 
Prevladujejo trdi, kemijsko težko topni triadni dolomiti in dolomitizirani 
apnenci. V Zgornji Selški dolini so strnjeno razširjene silikatne kamnine z 
močno bazično primesjo. Nastale so v plitvih morjih (werfenske plasti, ra-
beljski in pseudoziljski skladi) ali v širših dolinah, kamor so segali zalivi 
triadnih in jurskih morij. Čeprav srečujemo v teh plasteh tudi karbonatne 
kamnine, je največ raznih skrilavcev, peščenjakov in laporjev. Velik del 
bazičnih kamnin v Zgornji Selški dolini je vulkanskega izvora (tufi). Poleg 
omenjenih kamnin so še keratofir, porfir in filiti. 
V Julijskih Alpah pa prevladujejo karbonatne kamnine, predvsem dach-
steinski apnenci, redkeje dolomiti ter dolomitizirani apnenci. Silikatne kam 
nine se pojavljajo le na obrobju. 
1.3. Relief 
Čeprav so erozijske sile preoblikovale površje pokrajine že od triade 
oziroma krede naprej (ko je odteklo morje), je bila podana osnova današnji 
strukturi reliefa predvsem v zgornjem oligocenu in spodnjem miocenu, ko so 
orogenetski premiki dosegli svoj višek. V tem obdobju so bili loški hribi 
kot zgneten klin med dvigaj očimi se Alpami na severozahodu in Dinarskim 
gorstvom na jugozahodu. Kamninske ploskve so zaradi silnih pritiskov raz-
pokale in se narinile druga čez drugo tako, da se je prvotno alpsko usmerjena 
antiklinala razkosala s številnimi prelomi v dinarski smeri. Posebno na jugo 
zahodnem delu Škofjeloškega pogorja (Zirovsko ozemlje) se kaže izrazita 
interferenca alpske in dinarske tektonike. 
Najstarejše ohranjeno površje Škofjeloškega pogorja je iz miocena. Osta 
nek miocenskega ravnika se je ohranil ob razvodju slemen, ki se vlečejo od 
Ratitovca do Porezna, Plestenjaka in Blegoša ter na Lubniku, Tošcu in na 
Pasji ravani. Ostali ravnik so vode razkosale v jarke in grape in odnesle ve 
čino kamninskega materiala v nižje lege. Ravnik, ki se je izoblikoval med 
pontskim mirovanjem, se je ohranil do danes predvsem v Zirovskem vrhu ter 
v Davči, Martinj vrhu in na policah od Danj čez Prtovč proti Dražgošam. 
V panonu se je dvignila današnja Jelovica; Sava, ki je tekla do tedaj v smeri 
današnje Škofje Loke, je izdolbla tesen med današnjo Jelovico in Pokljuko. 
Podoba pokrajine se je še močno spreminjala v pleistocenu. Ne toliko na 
račun poledenitve, saj je bila večina ozemlja izven območja glaciacije (manjši 
ledeniki so bili le pod Ratitcvcem), temveč bolj na rovaš voda, ki so tekle 
izpod ledenikov in so nosile s seboj ogromne količine kamenja. Dviganje in 
14 Loški razgledi 209 
uravnavanje ozemlja traja še dandanes. Dokaz temu so povečini ozke doline, 
ker se pokrajina stalno na novo »pomlaja«. 
Oblika mezo- in mikroreliefa je najbolj odvisna od petrografske podlage. 
Na fizikalno slabo odpornih silikatnih kamninah Škofjeloškega pogorja pre 
vladujejo blage reliefne oblike: široki hrbti, zložna homogena pobočja in 
platoji, ki so lahko dostopni in zelo primerni za naselitev. V pobočja so vre 
zani globoki, ozki jarki. Ostri grebeni in strma pobočja so predvsem na 
grobozrnatih peščenjakih in brečah. 
Na dolomitskih gmotah, ki se dvigajo nad silikatnim območjem, so za 
šiljeni vrhovi, ostrorobi grebeni in strma gladka pobočja, preprežena z jarki. 
Na spodnjih delih Julijskih Alp, ki se spuščajo v Selško dolino, prevladujejo 
strma, homogena pobočja; na zgornjih delih, ki jih sestavlja dachsteinski 
apnenec, pa so zakrasele planote, kamnita pobočja in vrhovi. 
1.4. Tla 
Ustrezno petrografskim razmeram, klimi, reliefu in ostalim ekološkim 
faktorjem so se razvila tla. Na silikatnih kamninah prevladujejo kisla rjava 
tla, ki se med seboj razlikujejo predvsem glede na izhodiščni petrografski 
substrat. Imajo pa skupno lastnost, da so običajno globoka in na reliefno 
ugodnih mestih primerna za obdelovanje, vendar labilne strukture lahko po 
nesmotrnem izkoriščanju hitro degradirajo. Inicialne talne oblike (plitva kisla 
rjava tla) srečujemo na toplih, strmih pobočjih, kjer je zelo intenzivna ero 
zija. Tam pa, kjer voda zastaja, srečujemo tudi pseudooglejena tla. 
Na karbonatnih kamninah so različni talni tipi. Na kemijsko težko topnih 
dolomitih in dolomitiziranih apnencih je serija rendzin: od organomineralnih 
rendzin na strmih dolomitnih pobočjih do rendzin na srednje strmih pobočjih 
in rjavih rendzin na zmernejših reliefnih oblikah, ki so nastale na dolomiti 
ziranih apnencih. Rjava pokarbonatna tla so vezana predvsem na apneno pod 
lago in jih najbolj pogosto dobimo na platojih in v širokih jarkih. Za tla, 
nastala na apnencih, je značilna velika površinska kamnitost. 
1.5. Fi t o g e o g r af sk a pripadnost 
Po M. Wrabru (1969) pripada večina Škofjeloškega pogorja predalpskemu 
svetu, kar so naša vegetacijska proučevanja in kartiranja tudi potrdila. Eko 
loške razmere, značilne za alpski svet, so le na najvišjih vrhovih Ratitovca, 
kjer pa že ni več gozdne vegetacije. 
1.6. Flora in vegetacija 
Flora Škofjeloškega pogorja je zelo pestra. Tu se križata dve florni pro 
vinci: ilirska in srednjeevropska, z lokalnimi močnimi vplivi submediteranske. 
Bogastvo flore in pestrost vegetacije pa raznolike ekološke razmere, pogojene 
s pisano petrografsko sestavo, razgibanim reliefom, obilico lokalnih klim, 
bujnim historičnim razvojem vegetacije, še močno potencirajo. 
Novejša fitogeografska členitev Evrope po Meuselu in sodelavcih (1965) 
uvršča večino Škofjeloškega pogorja v karnijsko podprovinco (v okviru južno-
alpske province), ves ostali del, med mediteransko regijo in karnijsko pod 
provinco pa v mediteransko provinco. Ker ta razdelitev ne upošteva v za 
dostni meri izredno močnega srednjeevropskega vpliva, ki sega prav do morja, 
210 
kar je že jasno ugotovil in utemeljil s svojimi raziskovanji M. Wraber (1969), 
se bomo držali klasične razdelitve flore. 
Mejo med ilirsko in srednjeevropsko provinco je zaradi izredno pestrih 
ekoloških pogojev težko potegniti. V glavnem lahko ugotovimo, da v smeri 
vzhod—zahod oziroma sever—jug ilirski flomi elementi upadajo tako po šte 
vilu kot po pokrovnosti. Največ je ilirskih flornih elementov v nižjih nad 
morskih višinah v gričevnatem in predgorskem pasu na zahodnem in južnem 
obrobju Škofjeloškega pogorja. Tu smo našli sledeče ilirske vrste prvega in 
drugega reda: tevje (Hacquetia epipactis) — lokalno tudi na južnih pobočjih 
Blegoša, pomladanska torilnica (Omphalodes verna) — zelo redka, velikocvetna 
mrtva kopriva (Lamium orvala), hostni teloh (Hellehorus dumetorum), široko-
listna grašica (Vicia orohoides), oskorica (Aremonia agrimonioides), ogrsko 
grabljišče (Knautia drijmeia), navadna smrdljivka (Aposeris foetida). Na osta-
Gozdna združba jelke in okroglolistne lakote (Galio-Abitetum). (Foio I. Puncer) 
"• 211 
lem delu Škofjeloškega pogorja se te vrste pojavljajo le sporadično. Več je 
ilirskih vrst, ki so vezane na specifične ekološke pogoje: na izrazito hladnih 
strmih pobočjih se množično pojavlja gozdni planinšček (Homogyne silvestris), 
na dolomitni podlagi, na slabše razvitih tleh uspevata kokorik (Cyclam.en pur-
purescens) in velecvetni teloh (Helleborus niger ssp. macranthus), ki pa običaj 
no ne sega daleč v gorski svet. Od ilirskih vrst sta v gorskem predalpskem 
svetu tako predvsem trilistna penuša (Cardamine trifolia) in deveterolistna 
mlaja (Dentaria enneaphyllos), ki se na rastiščih, dobro preskrbljenih z vlago, 
celo leto obilno pojavljata. 
Ilirsko-submediteranski kserofilni elementi: puhasti hrast (Quercus pu-
bescens) in ruj (Cotinus coggygria) ter termofilno-mezofilne vrste: gabrovec 
(Ostrya carpinijolia), mali jesen (Fraxinus ornus), mokovec (Sorbus aria), do-
brovita (Viburnum lantana) idr. — se v Škofjeloškem pogorju, kjer je klima-
zonalna skiofilna vegetacija, pojavljajo le na edafsko, klimatsko in reliefno 
ekstremnih rastiščih, kjer zahtevnejše rastlinske vrste, ki bi jih s svojo senco 
uničile, ne morejo uspevati. 
Poleg ilirskih elementov srečujemo na karbonatnem svetu Škofjeloškega 
pogorja serijo srednjeevropskih vrst, ki imajo svoj glavni areal v mezofilnih 
bukovih gozdovih: dišeča perla (Asperula odorata), palčnik (Campanula trache-
lium), gozdni šaš (Carex silvatica), navadni volčin (Daphne mezereum), brstična 
mlaja (Dentaria bulbifera), rumena mrtva kopriva (Lamium luteum), mand-
Ijevolistni mleček (Euphorbia amygdaloides), kimasta kraslika (Melica nutans), 
navadni zajčji lapuh (Mycclis muralis), prava glistovnica (Dryopteris filix-mas), 
volčja jagoda (Pariš quadrijolia), klasasti repuš (Phyteuv^a spicatum), mnogo-
cvetni salamonov pečat (Polygonatum multiflorum), navadni pljučnik (Pulvio-
naria ojficinalis), gozdna vijolica (Viola silvestris), lepljiva kadulja (Salvia 
glutinosa), Fuschsov grint (Senecio juchsii) itd. 
Na podlagi te floristične analize lahko zaključimo, da sega ilirska pro 
vinca v ožjem pomenu le na južno in jugozahodno obrobje Škofjeloškega po 
gorja, ostali del pa pripada srednjeevropski florni provinci. 
Poleg ilirskih in srednjeevropskih flornih elementov, ki so v glavnem ve 
zani na karbonatno matično podlago, srečujemo na območju Škofjeloškega 
pogorja, kjer prevladuje silikatna matična podlaga, celo serijo acidofilnih 
rastlinskih vrst, vezanih na specifične ekološke pogoje: gozdna škržolica (Hi-
eracium silvaticum), bukovčica (Phegopteris connectilis), širokolistna glistov 
nica (Dryopteris dilatata), hrastovka (Gymnocarpiu7n dryopteris), hruškolistka 
(Orthilia secunda), borovničevje (Vaccinium myrtillus), brusničevje (Vaccinium 
vitis-idaea), rebrenjača (Blechnum spicant), alpski planinšček (Homogyne al-
pina), Lachenalova škržolica (Hieracium Lachenalii), goli samovratec (Mono-
Iropa hypopitis), drobnocvetna zelenika (Pyrola minor), koraljasti greben (Co-
rallorrhiza trifida), sploščeni lisičjak (Lycopodium complanatum), kijasti lisič-
jak (Huperzia selago), enocvetna zelenka (Moneses uniflora), Plagiochilla asple-
nioides f. maior, Eazzania trilobata, Rhytidiadelphus loreus, Plagiothecium un-
dulatum idr. Na surovem humusu povrh karbonatne podlage se pojavljajo še 
sledeči acidofilni elementi: kopjasta podlesnica (Polystichum lonchitis), skalna 
robida (Rubus saxatilis), planinski sipek (Rosa pendulina), veličje (Veronica 
latifolia). 
212 
2. Gozdne združbe 
Osnova pri opisu vegetacije so rastlinske združbe (fitocenoze). Pod rast 
linsko združbo si predstavljamo skupnost rastlinskih vrst, ki naseljujejo do 
ločeno ekološko homogeno rastišče (biotop), ki nudi na celem svojem prostoru 
(pedosfera, atmosfera) podobne življenjske pogoje. 
Kadar obravnavamo gozdno vegetacijo, govorimo o gozdnih združbah. 
Izredno raznolike ekološke razmere opisanega sveta, pestra flora ter bujen 
zgodovinski razvoj flore in vegetacije, pogojujejo veliko število gozdnih združb. 
Njihovo ekologijo in floristično sestavo bomo skušali podati v fiziognomsko 
enotnih naravnih tvorbah, kot so bukovi gozdovi, jalovi gozdovi, gozdovi 
rdečega bora itd. 
2.1. Bukovi gozdovi 
Škofjeloško pogorje je bogato z gozdovi, saj pokrivajo prek 65 "/o celotne 
površine. Gozd ne uspeva le tam, kjer ga je človek izkrčil in mu stalno pre 
prečeval, da bi se zopet uveljavil. Strnjenih gozdov ni le po dolinah, v hribih 
okoli kmetij ter na najvišjih vrhovih, kjer so pašniki. 
V pričujočem prispevku smo se omejili le na opis gozdne vegetacije. 
V škofjeloškem pogorju je klimazonalna drevesna vrsta predvsem bukev, 
ki gradi sama ali skupaj z jelko gozdne združbe od nižin do gozdne meje. 
Klimazonalne združbe uspevajo predvsem na karbonatni podlagi, kjer so 
poprečni ekološki pogoji (zmerni nagibi, rjava pokarbonatna tla, ugodne to 
plotne razmere itd.), se odlikujejo z zelo stabilnim biocenotskim ravnotežjem 
ter se vertikalno nizajo v vegetacijske pasove. V Škofjeloškem pogorju, kjer 
so na prevladujoči silikatni podlagi predvsem azonalne oz. subklimatične 
združbe (t. j. združbe, ki uspevajo v specifičnih ekoloških razmerah, kjer 
navadno daje določen ekološki faktor obeležje celemu ekološkemu kompleksu, 
npr. kisla rjava tla, strma, topla pobočja, mrazišča itd.), so vegetacijski pasovi 
slabo izraženi. 
Bukev si je zagotovila vodilno vlogo po podatkih palinologov (Sercelj, 
1966) že v borealni dobi, ko je izrinila kriofilno drevesno vegetacijo (breza, 
bor, smreka) in hraste na edafsko in reliefno specifična rastišča (presuha ali 
premokra oz. siromašna na hranilih). Pozneje v atlantiku se ji je pridružila 
jelka. Čeprav je v kulturni dobi človek bukev stalno zatiral, je še danes 
vodilna vrsta na območju Škofjeloškega pogorja. To kaže, da so ekološke 
razmere opisanega sveta izredno ugodne za njeno uspevanje. 
Bukev je splošno razširjena zaradi velike biološke plastičnosti in ekološke 
prilagodljivosti. Dobro prenaša temperaturne ekstreme. Na petrografsko pod 
lago ni občutljiva, uspeva tako na karbonatni matični podlagi kot na silikatni. 
Izogiba se le izrazito kislih silikatnih kamnin, revnih na hranljivih snoveh. 
Uspeva v vseh legah in nagibih, razen na ekstremno toplih in kamnitih 
rastiščih. Naseljuje najrazličnejša tla, popolnoma manjka le na izrazito vlažnih 
oz. mokrih in zamočvirjenih ali neustaljenih tleh. 
2.1. Bukovi gozdovi na karbonatni matični podlagi 
2.1.1. Klimatogena združba predgorskega sveta bukve in tevja {Hac-
quetio-Fagetum, Košir 1968) je na območju Škofjeloškega pogorja raz 
vita le fragmentarno na karbonatnih otokih, v okolici Poljan, južno od Ho-
213 
tavelj ter na Pasji ravni. Večje strnjene površine so na obrobju Škofjeloškega 
pogorja med Črnim vrhom in Lučinami. Združba uspeva običajno od 300 do 
600 m n. m. v vseh legah. Prevladujejo homogene reliefne oblike: širši hrbti 
hribov in srednje strma do blago nagnjena pobočja z gladkim površjem. Na 
triadnih dolomitih in dolomitiziranih apnencih so srednje globoka rjava po-
karbonatna tla, ki lokalno prehajajo v rjave rendzine. Mezoklima je blažja, 
dovolj topla (poprečne letne temperature se gibljejo od 7 do 8" C), brez iz 
razitih temperaturnih ekstremov. 
Prevladujejo gozdovi s kmečko prebiralno strukturo in panjevci. Bukev 
je dominantna drevesna vrsta, posamično so ji primešani graden, beli gaber, 
maklen, gorski javor. Smreka je navadno vnesena in pospeševana. Združbo 
odlikuje dobro razvit grmovni sloj; enovrati glog (Crataegus monogyna), na 
vadni glog (Crataegus oxyacantha), tintovje (Ligustrum vulagre), rdeči dren 
(Cornus sanguinea), dobrovita (Viburnum lantana) in mali jesen (Fraxinus 
ornus). V zeliščnem sloju prevladujejo rastlinske vrste, ki uspevajo optimalno 
v gričevnatem svetu: tevje (Hacquetia epipactis), kopitnik (Asarum europaeum), 
navadna smrdljivka (Aposeris joetida), navadni jeglič (Primula vulgaris) idr. 
Značilna je tudi stalna prisotnost velecvetnega teloha (Helleborus niger ssp. 
macranthus) in sinjezelenega šaša (Carex flacca). V ostali rastlinski kombi 
naciji je obilo izrazito fagetalnih vrst (nevtrofilno-bazifilne vrste bukovih 
gozdov). Mahovni sloj je slabo razvit, najčešči vrsti sta Ctenidium molluscum 
in Plagiochila asplenioides. 
2.1.2. Neposredno na združbo bukve s tevjem se navezuje združba bukve 
in mlaj (Dentario-Fagetum Wraber inser.) Večje strnjene površine so 
na položnejši strani Lubnika, na Štedl vrhu in Pasji ravni. Na srednje 
strmih apnenih pobočjih s poudarjenoi površinsko kamnitostjo in za 
kraselih platojih so srednje globoka, močno humusna, rjava pokarbonat-
na tla. Višja zračna vlaga kot posledica večjih nadmorskih višin (od 
600 do 900 m) vpliva ugodno na rast bukve in popolnoma prevlada v dre 
vesnem sloju. Posamično so ji primešani plemeniti listavci: gorski javor in 
gorski brest. Višje nadmorske višine izključujejo uspevanje termofilnih rast 
linskih vrst, za visokogorska visokostebelna zelišča pa je pretoplo. Zato je 
združba revna po številu rastlinskih vrst. Prevladujejo navtrofilni mezofiti: 
velikocvetna mrtva kopriva (Lamium orvala), brstična mlaja (Dentaria bul-
bijera), gozdni šaš (Carex silvatica), navadna glistovnica (Dyropteris filix-
mas) idr. 
2.1.3. Na hladnih pobočjih Zgornje Selške doline uspeva predalpski je-
lovo-bukov gozd {Abieti-Fagetum praelpinum Robič inser.). Str 
njeno je razširjen v dobro namočenem (nad 2000 mm padavin letno) gorskem 
in delno visokogorskem svetu Julijskih in Savinjskih Alp, na Karavankah in 
na Pohorju. Na območju Škofjeloškega pogorja, kjer padavine ne dosegajo 
takih višin in se čuti z vzhoda močan celinski vpliv, se jelovo-bukov gozd 
pojavlja le lokalno na izrazito hladnih pobočjih. 
Prevladujejo skupinsko prebiralni gozdovi jelke, bukve in smreke. Lokal 
no so tudi enomerni jelovo-smrekovi ali enodobni bukovi sestoji. Plemeniti 
listavci se pojavljajo le posamič. Grmovni sloj sestavlja predvsem pomladek 
drevesnih vrst. Zeliščni sloj je dobro razvit celo vegetacijsko dobo. 
V rastlinskem inventarju predalpskega jelovo-bukovega gozda ni elemen 
tov dinarskega jelovo-bukovega gozda (Abieti-Fagetum dinaricum), kot so: 
214 
velecvetni čober (Calamintha grandiflora), spomladanska torilnica (Omphalodes 
verna), lovorolistni volčin (Daphne laureola) in kranjska krhlika (Rhamnus 
fallax) ali pa se pojavljajo le sporadično. Nasprotno pa je več elementov 
smrekovih gozdov in visokogorskih zelišč: smreka (Picea excelsa), rumenkasta 
bekica (Luzula jlavescens), gozdni črnilec (Melampyrum silvaticum), borov-
ničevje (Vaccinium myrtillus), goli lepen (Adenostyles glabra), vretenčasti 
salamonov pečat (Polygonatum verticillatum), platanolistna zlatica (Ranuncu-
las platanifolius). 
Na območju Škofjeloškega pogorja smo zabeležili več oblik predalpskega 
jelovo-bukovega gozda: osrednja oblika (Abieti-Fagetum praealpinuvi ty-
picum) uspeva na zmerno nagnjenih pobočjih in zakraselih planotah v vseh 
nebesnih legah. Na pretežno dachsteinskih apnencih ali na karbonatno-sili-
katni podlagi so rjava pokarbonatna tla. — Oblika z gozdno bilnico 
(—• festucetosum) je omejena le na hrbte in izrazite vrhove, kjer je večja 
površinska kamnitost. Na dachsteinskih apnencih so žepasta rjava pokarbo 
natna tla. Obliki daje značilen videz gozdna bilnica (Festuca silvatica) v šo 
pih. — Izrazito hladna, strma pobočja porašča oblika z gozdnim pla 
ni n š č k o m (— homogynetosum). Na močno skalovitih pobočjih prevladujejo 
rjave rendzine in rendzine z mestoma surovim humusom. V razlikovalno 
kombinacijo spadajo predvsem gozdni planinšček (Homoc/j/ne silvestris) in 
trilistna špajka (Valeriana tripteris). —• Vlažne, širše ovalne jarke na mešani 
karbonatno-silikatni podlagi, na delno koluvialnih tleh naseljuje subasociacija 
s peterolistno mlaje (— mentarietosum digitatae). 
2.1.4. Na območju Škofjeloškega pogorja se lahko jelka kot drevo subocean-
ske klime enakovredno kosa z bukvijo le na hladnih rastiščih. V višjih 
nadmorskih višinah, posebno na prisojnih legah, kjer so temperaturni ekstre-
mi večji in ima klima bolj celinski značaj, pa jelka upeša in bukev popolnoma 
prevlada. Bukove gozdove na teh rastiščih smo zajeli v združbi predalp 
skega visokogorskega bukovega gozda (Fagetiim montaniim 
praealpinum). Večje, zaokrožene površine so na Koprivniku, Blegošu, Pleste-
njaku, Poreznu in na Ratitovcu. Združba porašča visokogorski karbonatni 
svet, običajno v nadmorskih višinah od 1100 (1200) do 1350 (1450) metrov. 
Uspeva v vseh legah. Na dolomitni podlagi so enakomerno nagnjena, precej 
strma pobočja z gladkim površjem in ostrorobi grebeni. Na dachsteinskih 
apnencih, ki so močno zakraseli, je zelo močno razgiban mikro in mezo relief. 
Matična podlaga so triadni dolomiti, dolomitizirani apnenci in dachsteinski 
apnenci. Na njih najpogosteje naletimo na srednje globoka, močno humozna, 
zelo skeletna rjava pokarbonatna tla. Na ravnicah povrh dachsteinskih apnen 
cev srečujemo tudi globoka izprana rjava pokarbonatna tla, na dolomitnih 
grebenih pa rendzine. Nizke zimske in dokaj visoke poletne temperature ter 
veliki temperaturni ekstremi dajejo klimi celinski značaj, ki pogojuje domi-
nanco bukve nad ostalimi drevesnimi vrstami. 
Prevladujejo enodobni gozdovi bukve s posamično primesjo jelke, smre 
ke, gorskega javora in redkeje gorskega bresta. Visokoraslo in lepo obliko 
vano bukovo drevje močno impresionira obiskovalce teh gozdov. Grmovni sloj 
sestavlja v glavnem pomladek drevesnih vrst bukve, jelke, smreke in gorskega 
javora. Prava grmovna vrsta, ki se češče pojavlja, je le navadni volčin 
(Daphne mezereum), redko najdemo še alpsko kosteničevje (Lonicera alpigena), 
jerebiko (Sorhus aucuparia), črni bezeg (Samhucus nigra) in planinski sipek 
215 
Jelovo-bukov gozd (Abieti-Fagetum). (Foto I. Puncer) 
(Rosa pendulina). Zeliščni sloj je bujno razvit predvsem v prvi p>olovici vege 
tacijske dobe, ko pokrivajo zelišča tla skoraj 100"/». Značilno podobo dajejo 
združbi visokostebelna zelišča (Adenostyletalia): goli lepen (Adenostyles gla-
bra), bela čmerika (Veratrum album), črna čmerika (Vertarum nigrum), pla-
tanolistna zlatica (Ranunculus platanifolius), vretenčasti salamonov pečat fPo-
lygonatiim verticillatum), okroglolistni kreč (Saxifraga rotundijolia), kopjasta 
podlesnica (Polystichum, lonchitis). Nadalje so obilno prisotne srednjeevrop 
ske vrste bukovih gozdov (Fagion medioeuropaeum,). Več je tudi ilirskih vrst 
drugega reda: trilistna penuša (Cardamine trijolia), kokorik (Cyclamen pur-
purascens), deveterolistna mlaja (Dentaria enneaphyllos) in črni teloh (Helle-
borus niger); ilirske vrste prvega reda: velikocvetna mrtva kopriva (Lamium 
orvala), spomladanska torilnica (Omphalodes verna), ogrsko grabljišče (Knau-
tia drymeia) idr. se pojavljajo le sporadično. Mahovna plast je slabo razvita, 
navadno pokrivajo mahovi le ca. 2 "/o talnega površja. Najpogosteje poraščajo 
kamenje in organsko snov. 
Združba se členi v več oblik. Na dolomitih in dolomitiziranih apnencih 
je oblika s črnim telohom (Fagetum montanum praealpinum hellebo-
retosum nigrae). Na zmerno nagnjenih do strmih, homogenih pobočjih so naj-
češče rjave rendzine. V zeliščnem sloju izstopajo: črni teloh (Helleborus niger), 
trpežni golšec (Mercurialis perennis) in kokorik (Cyclamen purpurascens). — 
Na strmih hladnih pobočjih triadnih dolomitov smo izločili obliko z gozd 
nim planinščkom (— homogynetosum). Uspeva na rjavih, močno ske 
letnih rendzinah s prhninastim in surovim humusom. — Oblika z gorsko 
216 
š a š u li C o C— calamagrostetosum variae) raste na strmih, krajevno zelo 
skalovitih pobočjih. Prevladujejo tople lege. Na dolomitiziranih apnencih in 
dachsteinskih apnencih so močno skeletne rjave rendzine in rendzine s prhni-
nastim in surovim humusom. Bukvi sta lokalno močno primešani smreka in 
jelka. Elementi reda Adenostyletalia se pojavljajo redkeje z zmanjšano po-
krovnostjo. V razlikovalni kombinaciji so vrste, ki kažejo na inicialnejše, 
toplejše rastišče, kjer se motnje v humifikaciji manifestirajo s prisotnostjo 
surovega humusa: gorska šašulica (Calamagrostis varia), alpski srobot (Atra-
gene alpina), lepki osat (Cirsium erisithales), rumenkasta bekica (Luzula fla-
fescens), brusničevje (Vaccinum vitis-idaea). 
2.1.5. Najvišji gozdni pas na območju Škofjeloškega pogorja tvori sub alp 
ski bukov gozd {Fagetum suhalpinum s. L). Uspeva v nadmorskih vi 
šinah od 1350 (1450) do 1550 m, med visokorskim bukovim gozdom in pašniki, 
ki so na vrhu Blegoša, Ratitovca in Porozna. Združbo najdem.o na vseh legah, 
na strmih razbrazdanih pobočjih, v višjih nadmorskih višinah, kjer so nizke 
poprečne letne temperature, kratka vegetacijska doba, dolgotrajna snežna 
odeja in veliki temperaturni ekstremi. Na dolomitih in dolomitiziranih apnen 
cih so pretežno plitve rendzine. 
Navadno so čisti bukovi gozdovi, nizke sabljaste zrasti, visoki 5 do 8 (10) 
metrov. Drevje je zveriženo in obgrizeno od živine, ki se pase. Bukvi so po 
samično primešani gorski javor, redkeje smreka in jelka. Zeliščni sloj je 
bujno razvit celo vegetacijsko dobo. Značilni videz mu dajajo visokostebelna 
zelišča in subalpinske vrste: navadna planinska ločika fCtcerbito alpina), kop-
jasta podlesnica (Polystichum lonchitis), gozdna bekica (Luzula silvatica), goli 
lej)en (Adenostyles glahra) idr. Združba je floristično zelo podobna visoko 
gorskemu predalpskemu bukovemu gozdu, s to razliko, da se v subalpskem 
bukovem gozdu izrazito subalpinske vrste pojavljajo pogosteje, z večjo pokrov-
nostjo in da najdemo na edafsko ekstremnih rastiščih vrste združbe dlakavega 
sleča in slečnika (Rhodothamno-Rhodoretum). 
2.1.6. Na strmih, dolomitnih pobočjih Lubnika, na Križni gori, nad Leskovico, 
med Železniki in Zalim logom uspeva azonalna gozdna združba termo-
filni bukov gozd (Ostryo-Fagetum Wraber 1954), ki je splošno raz 
širjena v predalpskem in preddinarskem svetu Slovenije. Tla so pretežno 
rendzine različnih razvojnih stopenj: od plitve, močno skeletne rendzine do 
rjave rendzine. 
V gozdovih, ki so blizu naravne sestave, prevladuje bukev, kateri so pK)-
samično primešani: gabrovec (Ostrya carpinijolia), platanolistni javor (Acer 
platanoides), mokovec (Sorhiis aria), mali jesen (Fraxinus ornus), skorž (Sorbus 
torminalis), lipovec (Tilia cordata). Vitalnost bukve je slabša, zaradi neugodnih 
življenjskih pogojev prevladajo po nesmotrnih posegih prej naštete termo-
filno submezofilne drevesne vrste. Grmovni sloj je dobro razvit. Sestavljajo 
ga: kozja češnja (Rhamnus cathartica), trn (Crataegus •monogyna et oxyacan-
tha), tintovje (Ligustrum vulgare), gozdni sipek (Rosa arvensis) idr. Zeliščnemu 
sloju dajejo značilen pečat: medenika (Melitis melisophyllum), bela naglavka 
(Caphalanthera alha), rdeča naglavka (Cephalanthera rubra), dolgolistna na 
glavka (Cephalanthera ensijolia), primožek (Buphtalmnum salicifolium) — te 
naj bi veljale kot značilne vrste združbe. Dalje so obilneje prisotne vrste, 
nakazovalke dolomitne podlage in slabše razvitih, skeletnih tal: mnogocvetni 
217 
teloh (Hellehorus niger ssp. macranthus), trpežni golšec (Mercurialis perennis), 
gorska šašulica (Calamagrostis varia) itd. 
Največje površine zavzema osnovna oblika {Ostryo-Fagetum typi-
cum), ki predstavlja ekološko poprečje združbe in zato nima izrazitih dife 
rencialnih vrst. —• Na vlažnih, hladnih, strmih pobočjih je pogosta subasocia-
cija z gozdnim planinščkom (-homogynetosum,) s sledečimi razliko-
valnicami: gozdni planinšček (Homogyne silvestris), črnoga (Actaea spicata), 
navadno kresničevje (Aruncus vulgaris), krpata podlesnica (Polystichum loba-
tum), alpsko kosteničevje (Lonicera alpigena). — Na izrazito prisojnih legah 
je oblika s črnim grahorjem (— lathyretosum nigrae). Od ostalih oblik 
jo razločujejo izrazito termofilne rastlinske vrste: črni grahor (Lathyrus niger), 
kokoševec (Cynanchum vincetoxicum), ognjenec (Peucedanum oreoselinum) idr. 
2.2. Bukovi gozdovi na silikatni matični podlagi 
V to skupino smo uvrstili vse bukove združbe na silikatni matični podlagi. 
Ekološka in njej odgovarjajoča vegetacijska členitev temelji predvsem na raz 
lični kemijski sestavi petrografskega substrata. 
2.2.1. Na izrazito kislih silikatnih kamninah (permkarbonski glinasti skrilavci, 
peščenjaki in breče), katerih glavni gradbeni element je kremen (do 
90 "/o) in ki vsebujejo le neznatne količine kalcija in magnezija (0,2 do 1,0 "/o), 
prevladuje združba bukve z rebrenjačo (Blechno-Fagetum [Horvat 
1950] Marinček 1970). Na območju Škofjeloškega pogorja zavzema med vsemi 
gozdnimi združbami največje površine. Predvsem je razširjena na gričevnatem 
in gorskem svetu, ki gravitira v Poljansko dolino, večje površine so tudi v 
Selški dolini med Selcami in Železniki, proti Rudnemu in pri Sv. Jeri ter na 
Hrastniku. Blechno-Fagetum je edafsko pogojena subklimaksna združba, ki 
ni vezana na določen fitogeografski teritorij. Uspeva od nižin do gorskega 
sveta v vseh nebesnih legah. Na glinastih skrilavcih so blage reliefne oblike: 
kopasti grebeni, položna zmerno nagnjena homogena pobočja, v katera so 
vrezani globoki jarki. Na peščenjakih in brečah pa so ostri grebeni in strma 
pobočja. Na permkarbonskih glinastih skrilavcih, peščenjakih in brečah so pod 
opisano gozdno združbo opodzoljena kisla rjava tla, večinoma globoka do zelo 
globoka; talni adsorbcijski kompleks je slabo do srednje zasičen z bazami ter 
so tla zelo labilna in pri nesmotrnem gospodarjenju hitro degradirajo. 
V drevesnem sloju dobro ohranjenega bukovega gozda in rebrenjačo je 
bukev dominantna drevesna vrsta. Posamično so ji primešani gradni in domači 
kostanji. Več je antropogeno pospeševane smreke. Vendar srečamo le redko 
gozdove, ki so ohranili primarno sestavo. Zaradi lahkega dostopa in bližine 
kmečkih naselij so služili ti gozdovi kot vir drv in stelje. Po nenehnem odvze 
manju organske mase in intenzivnih presvetlitvah je rastišče degradiralo in so 
začele bukev izpodrivati edafsko manj zahtevne in proti klimatskim ekstremom 
bolj odporne drevesne vrste. Danes prevladujejo panjevci bukve z obilno 
primesjo gradna, rdečega bora, smreke in domačega kostanja, ki lokalno 
popolnoma prevladujejo. Grmovni sloj sestavljajo v gozdovih, ki so bliže na 
ravni sestavi, skoraj izključno drevesne vrste, zlasti pomladek bukve, ki se 
bujno razvije na presvetlenih mestih. Sporadično se pojavljajo še: jerebika 
(Sorbus aucuparia), krhlika (Rhamnus frangula) in robidovje (Ruhus sp.). Ce 
bukovo drevje dobro zastira tla, je podrasle zeliščne vegetacije zelo malo: pre 
vladuje aspekt bukovega listja, skozi katerega prodro v šopih acidofilne rast-
218 
linske vrste, ki pa običajno ne fruktificirajo. Tam pa, kjer je veter odnesel 
listje, pogledajo na dan acidofilni mahovi. Floristični inventar bukovega gozda 
in rebrenjače je zelo reven po številu rastlinskih vrst. Prevladujejo mezofilno-
acidofilne in semiheliofilno-acidofilne rastlinske vrste. Značilno kombinacijo 
sestavljajo: rebrenjača (Blechnum spicant), trokrpi mah (Bazzania trilobata), 
beli mah (Leucobrium glaucum). V ostali rastlinski kombinaciji prevladujejo 
vrste hrastovih gozdov [Quercetalia (Quercion) robori-petraeae]: graden, do 
mači kostanj, navadni črnilec (Melam.pyrum, pratense ssp. vulgatum), sladka 
koreninica (Polypodium, vulgare), krhlika (Rham,nus jrangula), Dicranella hete-
rom,alla ter vrste smrekovih gozdov (Vaccinio-Piceetalia): borovničevje — 
(Vaccinium, m.yrtillus), gozdna škržolica (Hieracium silvaticum.), Lachenalova 
škržolica (Hieracium, Lachenalii), Rhytidiadelphus loreus. Tudi med spremlje 
valci prevladujejo acidofilne rastlinske vrste: orlova praprot (Pteridium aqui-
linum), vijugasta masnica (Deschampsia flexuosa), gozdni svišč (Gentiana ascle-
piadea) itd. Nevtrofilno-bazifilne vrste popolnoma manjkajo. V mahovnem 
sloju prevladujejo prav tako acidofilne vrste: trokrpi mah (Bazzania trilobata), 
Polytrichum attenuatum, Dicranum scoparium, Metzgeria pubescens, Radula 
complanata itd. 
Na območju Škofjeloškega pogorja je najbolj razširjena osrednja 
oblika (Blechno-Fagetum typicum). Uspeva v zmernih ekoloških pogojih 
v vseh legah na položnejših pobočjih in platojih. Najčešča so globoka do sred 
nje globoka kisla rjava tla s prhnino, ki so nizko zasičena z bazami. — Na 
strmih toplih pobočjih in odcednih grebenih permkarbonskih peščenjakov in 
breč je subasociacija z belkasto bekico (—luzuletosum). Tla so plitva 
do srednje globoka, sušna in zelo skeletoidna. Uvrščamo jih v kisla rjava tla 
s surovim humusom. Biološko oslabljeni bukvi konkurirajo v drevesnem sloju 
graden, domači kostanj in rdeči bor. Smreki ne prija sušno rastišče ter se le 
redko pojavlja. Osnovna kombinacija je na račun mezofilnih vrst osiromašena. 
Diferencialno kombinacijo sestavljajo semiheliofilno-acidofilne rastlinske vrste: 
belkasta bekica (Luzula albida), savojska škržolica (Hieracium sabaudum) ter 
vrsti resav: jesensko resje (Calluna vulgaris) in dlakava košeničica (Genista 
pilosa). V mahovnem sloju prevladujejo sušni mahovi in lišaji: Hypnum cu-
pressiforme, Cladonia pyxidata, Cladonia rangiferina. — Po širših jarkih, kjer 
so tla delno nanesena, uspeva oblika z gorsko glistovnico (— oreopte-
retosum). Pojavlja se tudi na spodnjih delih hladnih pobočij; na generalno 
toplih pobočjih jo najdemo le v globokih senčnih jarkih z občasno tekočo vodo. 
Na permkarbonskih glinastih skrilavcih, redkeje na peščenjakih, najdemo naj 
pogosteje kisla rjava tla s prhnino, nekoliko koluvialna. V drevesnem sloju 
sta bukvi bolj ali manj obilno primešana smreka in domači kostanj. Pogosta 
je primes domačega kostanja, ki se na delno koluvialnih tleh uspešno kosa 
z listavci. V grmovnem sloju je značilna primes jelke in gorskega javora, ki se 
pa v drevesni sloj le s težavo prebijeta. Vrste značilne kombinacije dosegajo 
v obliki z gorsko glistovnico zelo veliko stalnost in pokrovnost. Prevladujejo 
m_ezofilno-acidofilne vrste: gorska glistovnica (Lastrea oreopteris), podborka 
(Athyrium filix-fcmina), srhkostebelna robida (Rubus hirtus), dvolistna senčica 
(Majanthemum bijolium) in kranjski mleček (Euphorbia carniolica). 
V drugo skupino acidofilnih bukovih gozdov smo uvrstili združbe, ki 
uspevajo na tako imenovanih bazičnih silikatih. Med nje bi na območju Škofje 
loškega pogorja lahko šteli pseudoziljske skrilavce in tufe, zaliloške skrilavce, 
219 
werfenske peščenjake, porfirit ter mešano silikatno-karbonatno podlago (npr. 
dolomiti z roženci). 
2.2.2. Med združbami, ki naseljujejo bazične silikate, zavzema največje povr 
šine združba bukve in belkaste bekice (Lazulo-Fagetum 
Wraber 1955). Razširjena je predvsem v okolici Železnikov, na južnih pobočjih 
Vancovca, med Malim Blegošem in Zalim logom, na južnih pobočjih Blegoša 
nad Leskovico ter med Zetino in Cabračami ter pod Poreznom. Najčešče jo 
najdemo na toplih strmih do zmerno strmih pobočjih, ki so preprežena z jarki 
in na sušnih grebenih v vseh ekspozicijah. Nadmorske višine se sučejo od 400 
(500) do 1000 m in več. Matična podlaga so psevdoziljski glinasti skrilavci, 
peščenjaki z apnenim vezivom, zaliloški skrilavci, porfir itd. Najčešča so rjava 
silikatna tla s prhninastim humusom. 
Bukev popolnoma prevladuje v gozdovih, ki so blizu naravne sestave. Po 
samično so ji primešani graden (v nižjih nadmorskih višinah), v višjih legah 
smreka ter na meji z jelovimi rastišči tudi jelka. Grmovni sloj je slabo 
razvit; sestavlja ga najčešče pomladek bukve, smreke in gorskega javora. Od 
pravih grmovnih vrst srečujemo le črni bezeg (Samhucus nigra) in navadni 
volčin (Daphne mezereum). Zeliščni sloj je lahko zelo pičel (pokriva le 2 Vo 
površine) ali pa je zelo bogat (do 70 »/o talne površine). Kot značilne vrste 
asociacije veljajo zmerno acidofilne vrste: belkasta bekica (Luzula alhida), 
gozdna šašulica (Calamagrostis arundinacea), navadni jetičnik (Veronica offi-
cinalis), dvohstna senčica (Majanthemum hijolium). Prisotnost in pokrovnost 
nevtrofilnih vrst (fagetalne vrste) je odvisna predvsem od vlage: na sušnih 
grebenih so zelo redke in slabo vitalne, na rastiščih, ki so dobro preskrbljena 
7 vodo celo vegetacijsko dobo, pa so obilne z veliko pokrovnostjo. Mahovna 
plast je slabo razvita. Prevladujejo zmerno acidofilni in zmerno mezofilni 
m.ahovi: Plagiothecium denticulatum, Dicranum scoparium in druge. 
Združba se členi v več oblik. Osrednja oblika (Luzulo-Fagetum 
typicum) uspeva na srednje strmih pobočjih in položnih grebenih v vseh legah. 
Najčešče najdemo kisla rjava tla, srednje globoka do globoka. — Oblika z 
gozdno šašulico f— calamagrosetosum) je vezana na prisojna strma 
pobočja. Najčešča so plitva do srednje globoka kisla rjava tla, močno ske 
letna. V drevesnem sloju je bukvi primešan graden in mestoma rdeči bor. 
V zeliščnem sloju izstopa gozdna šašulica (Calamagrostis arundinacea), ki daje 
s šopasto zrastjo združbi značilen aspekt. — Oblika s podborko (— athy-
rietosum) naseljuje širše jarke in vznožja pobočij. Običajno prevladujejo senč 
ne lege. Tla so delno koluvialna, globoka, dobro preskrbljena z bazami, sveža, 
uvrščamo jih v kisla rjava tla. V drevesnem sloju se pogosto pojavlja jelka, 
lokalno tudi gorski javor. Razlikovalnice oblike so predvsem praproti: pod-
borka (Ahtyrium jilix-femina), prava glistovnica (Dryopteris filix mas), gorska 
glistovnica (Lastrea oreopteris). Obilo je tudi fagetalnih vrst. Acidofilne vrste 
?e pojavljajo le posamič z oslabljeno vitalnostjo. 
2.2.3. Na bazičnih silikatih uspeva posebna varianta predalpskega bukovo-
jelovega gozda, ki smo jo zaradi njene specifične ekologije, rastlinske 
sestave in razvoja izločili kot samostojno asociacijo: predalpski jelovo-
bukov gozd in bekic (Luzulo-Abieti-Fagetum praealpinum). Združba 
je bila zabeležena ped Koprivnikom, na zahodnem delu Blegoša, v Davči ter 
pod Poreznom. Predalpski jelovo-bukov gozd in bekic naseljuje zaravnice, širše 
ovalne jarke in kopaste grebene, vrhove ter zložnejša pobočja. Na bazičnih 
220 
silikatih so kisla rjava tla, zelo globoka, s prhninasto obliko humusa, ki so 
zaradi pomanjkanja čvrstih baz v absorbcijskem kompleksu labilne strukture 
in se lahko zelo hitro pokvarijo. 
V drevesnem sloju sta v gozdovih, ki so bliže naravni sestavi, jelka in 
bukev konkurenčno enakovredni. Smreka lahko prevlada le s človekovo po 
močjo. Osnovna kombinacija je močno osiromašena zaradi odsotnosti bazi-
filno-nevtrofilnih vrst. Značilno kombinacijo sestavljajo mezofilno-acidofilne 
praproti in nekatere vrste smrekovih gozdov: belkasta bekica (Luzula albida), 
bodičasta glistovnica (Drijopteris carthusiana), gorska glistovnica (Lastrea 
orcopteris), rebrenjača (Blecnum spicant), bukovčica (Phegopteris connectilis), 
hrastovka {Gymnocarpium dryopteris), gozdna bekica (Luzula silvatica ssp 
silvatica), rumenkasta bekica (Luzula flavescens), brinolistni lisičjak (Lyco-
podium annotinum). Mahovna plast je zelo slabo razvita. Redki mahovi so 
omejeni na odmrlo organsko snov. 
2.2.4. Na bazičnih silikatih smo izločili tudi varianto visokogorskega bukovega 
gozda, ki smo jo poimenovali predal ps ki visokogorski bu 
kov gozd in bekic (Luzulo-Fagetum montanum praealpinum.). Večje 
površine so bile zapazene na Poreznu. Združba ima zelo podobno ekologijo kot 
predalpski jelovo-bukov gozd in bekic. Prav tako uspeva predvsem na bazičnih 
silikatih, kjer prevladujejo globoka kisla rjava tla s prhninastim humusom, 
precej labilne zgradbe. Nagibi so zmerni (od O do 25°), uspeva v vseh ekspo-
zicijah. Zaradi višjih nadmorskih višin in odprtosti visokogorskega sveta ce 
linskim vplivom pa ima klima bolj kontinentalni značaj. 
Bukvi sta posamično prim.ešani jelka in smreka, ki s pomočjo človeka 
lahko popolnoma prevlada. Gorski javor in gorski brest se pojavljata le spo-
Bukov Bozd z mlajami (Dentario-Fagetum) (Foto I. Puncer) 
221 
radično. Grmovni sloj sestavlja v glavnem pomladek drevesnih vrst; prave gr 
movne vrste kot črni bezeg (Samhucus nigra) in navadni volčin (Daphne me-
zereum) so zelo redke. Združbi dajejo značilno podobo subalpinske vrste: vre-
tenčasti salamonov pečat (Polygonatum verticillatum), gozdna bekica (Luzula 
silvatica ssp. silvatica), bela in črna čmerika (Veratrum alhum. et nigrum), 
navadna planinska ločika (Cicerbita alpina), platanolistna zlatica (Ranunculus 
platanifolius). Pojavljajo se tudi ilirske vrste: trilistna penuša (Cardamine tri-
•folia) — obilno, deveterolistna mlaja (Dentaria enneaphyllos), navadna smrd-
Ijivka (Aposeris foetida). Več je fagetalnih elementov, ki se sicer pojavljajo z 
veliko stalnostjo, vendar z majhno pokrovnostjo. Najpogostejši so: rumena 
mrtva kopriva (Lamium galeohdolon), navadni zajčji lapuh (Mycelis muralis), 
volčja jagoda (Pariš quadrifolia), gozdna vijolica (Viola silvestris), gozdni šaš 
(Carex silvatica), gomoljasti gabez (Symphytum tuberosum), razprostrta pro-
Eulja (Milium effusum), gorski vrbovec (Epilobium montanum), brstična mlaja 
(Dentaria bulbijera) in druge. Močno je zastopana tudi acidofilna skupina: bel 
kasta bekica (Luzula albida), gorska šašulica (Calamagrostis arundinacea), širo-
kolistna glistovnica (Dryopteris dilatata), rumenkasta bekica (Luzula jlave-
scens), borovničevje (Vaccinium myrtillus), gozdna škržolica (Hieracium silva-
ticum), rebrenjača (Blechnum spicant), hrastovka (Gymnocarpium dryopteris), 
bukovčica (Phegopteris connectilis). Obilno se pojavlja tudi zajčja deteljica 
(Oxalis acetosella). Mahovna plast je slabo razvita. Mahovi so omejeni le na 
odmrlo organsko snov. 
2.3. Jelovi gozdovi 
Jelki prija zmerno oceansko ali suboceansko podnebje z obilno zračno 
vlažnostjo in izravnano hladno temperaturo {Wraber 1960). Zato gradi jelka 
skupaj z bukvijo in deloma s smreko klimazonalne pasove le v višjih nad 
morskih višinah, kjer so obilne padavine in je zračna vlaga celo leto zelo vi 
soka. Te združbe so bile opisane v okviru bukovih združb. Azonalno (v nižjih 
nadmorskih višinah) pa uspeva jelka v posebnih reliefnih in edafskih razme 
rah, ki po eni strani pogojujejo uspešno rast jelke, po drugi strani pa otežko-
čajo uspevanje listavcem. Taka rastišča so na hladnih pobočjih in v senčnih 
dolinah silikatnega sveta. Tod ni večjih temperaturnih nihanj in je celo leto 
visoka zračna vlaga. Prevladujejo opodzoljena kisla rjava tla, navadno pseudo-
cglejena, težka, slabo propustna za vodo in jih lahko uspešno izkorišča le jelka 
s svojim žilavim koreninskim sistemom ali pa so koluvialna tla, ki ne prijajo 
listavcem (z izjemo domačega kostanja). 
Na območju Škofjeloškega pogorja sta razširjeni dve acidofilni jelovi 
združbi. 
2.3.1. Združba jelke in okroglolistne lakote (Galio-Abietetum 
Wraber 1959) zavzema večje strnjene površine predvsem v Selški dolini. 
Naseljuje hladna, strma do srednje strma pobočja in širte jarke, kjer je celo leto 
obilna talna in zračna vlaga. Združba uspeva od nižin do gorskega sveta. Ma 
tično podlago tvorijo glinasti skrilavci in peščenjaki, še pogosteje pa bazični 
silikati. Lokalno uspeva združba na mešani karbonatno-silikatni podlagi. Naj-
češča so kisla rjava tla, koluvialna, srednje preskrbljena z bazami, s sprsteni-
nasto obliko humusa. 
Prevladujejo prebiralni, kmečko prebiralni in enomerni gozdovi. V dre 
vesnem in grmovnem sloju gospoduje jelka; večja primes ali popolna prevlada 
222 
smreke je vedno povezana z antropogenim vplivom. Primes listavcev: bukve, 
gorskega javora in domačega kostanja je le posamična. Poleg osnovne kombi 
nacije: okroglolistna lakota (Galium rotundifoUum), srkostebelna robida (Ruhus 
hirtus), gorska glistovnica (Lastrea oreopteris), dvolistna senčica (Majanthe-
mum bifolium), rumenkasta bekica (Luzula flavescens), je za združbo značilna 
stalna prisotnost mezo-acidofilnih praproti: Tavelijeva glistovnica (Dryopteris 
Tavelii), bukovčica (Phegopteris connectilis), rebrenjača (Blechnum spicant), 
bodičasta glistovnica (Dryopteris carthusiana) in nevtrofilnih vrst. 
Na opisovanem območju je združba najčešče razširjena kot varianta z 
gozdno šašulico (Calamagrostis arundinacea), ki dosega stopnjo subaso-
ciacije (Galio—Abietetum calamagrostetosum). — Naseljuje strma, bolj usta 
ljena pobočja. Do veljave pridejo vrste smrekovih gozdov: borovničevje (Vacci-
iiium myrtillus), gozdna škržolica (Hieracium silvaticum), Bazzania trilohata. 
Pogosto je s prehodi povezana z združbo jelke in trikrpega mahu (Bazzanio-
Ahietetum). — Osrednja oblika (-typicum) zavzema le manjše površine. 
2.3.2. Združba jelke in trikrpega mahu (Bazzanio-Ahietetum WrabeT 
1958) se pojavlja na opisovanem območju predvsem na osojnih pobočjih 
Selške doline ter med Starim vrhom in Železniki. Večje površine so tudi v oko 
lici Kopačevega vrha. Združba uspeva v senčnih vlažnih jarkih od nižin do vi 
sokogorskega sveta. Prevladujejo blaga do srednje strma pobočja, ki so razre 
zana z globokimi jarki. Med matičnimi podlagami so najčešči permkarbonski 
in glinasti skrilavci in peščenjaki. Na njih so kisla rjava tla, srednje do slabo 
preskrbljena z bazami, vlažna, globoka, s surovo obliko humusa in lokalno 
prehajajo v pradzole. 
Najčešči so nepravilno prebiralni in skupinsko raznodobni gozdovi. V dre 
vesnem in grmovnem sloju prevladuje jelka nad posamično in v manjših sku 
pinah primešamo smreko. Rdeči bor je redek, pojavlja se na sušnejših rasti 
ščih. Listavce zasledimo le sporadično. V zeliščnem in mahovnem sloju pre 
vladujejo mezofilno-acidofilne in acidofilne rastlinske vrste: rebrenjača {Blech 
num spicant), viličasti mah (Bazzania trilohata), širokolistna glistovnica (Dry-
opteris dilatata), navadni črnilec (Melampyrum pratense ssp. vulgatum), bo 
rovničevje (Vaccinium 'myrtillus), brusničevje (Vaccinium vitis-daea), Leuco-
bryum glaucum, Plagiothecium undulatum, Hylocomium proliferum, Pleuro-
zium schreberi itd. 
Pretežna večina proučevanih objektov odgovarja obliki Bazzanio-Abiete-
tum praealpinum, kot jo je opisal M. Wraber (1958). — Lokalno na manjših 
površinah se pojavlja na vlažnih do mokrih mestih oblika s šotnimi ma 
hi o v i (— sphagnetosum). 
2.4. Borovi gozdovi 
Rdeči bor je izrazito heliofilna drevesna vrsta ter lahko uspeva v ekolo 
ških razmerah Škofjeloškega pogorja, kjer sta klimazonalni drevesni vrsti 
skiofilna bukev in jelka, le na edafsko specifičnih rastiščih (kjer zahtevnejše 
drevesne vrste, ki bi ga s svojo senco uničile, ne morejo uspevati) ali pa s po 
močjo človeka. 
2.4.1. Na silikatni podlagi so taka rastišča na obrobju ravnine med Kranjem 
in Škofjo Loko ter na desni strani ceste od Dolenje vasi proti Selcam, 
kjer je acidofilni borov gozd {Myrtillo-Pinetum Toimažič 1942). Združ-
223 
ba uspeva na blago do zmerno strmih kopastih grebenih in na zaravnicah. 
Matična podlaga so permkarbonski glinasti skrilavci in peščenjaki ter pleisto-
censke ilovice in gline. Najčešče najdemo podzolasta kisla rjava tla s surovim 
humusom, ki so slabo preskrbljena z bazami. Taka tla lahko zadovoljivo izko 
rišča le rdeči bor, ki s široko razvejanim koreninskim sistemom mobilizira 
hrano na velikem prostoru. 
Prevladujejo enodobni do skupinsko raznodobni svetli borovi gozdiči. Rde 
čemu boru je posamično in v skupinah primešana smreka. Graden, domači 
kostanj in bukev so večina grmovne zrasti, v vladajočem sloju se pojavljajo 
le sporadično. Grmovni sloj sestavlja v glavnem pomladek rdečega bora, ki se 
bujno razvije na presvetlenih mestih. Pravih grmovnih vrst je malo. Najpo 
gostejši sta navadna krhlika (Rhamnus jrangula) in jerebika (Sorbus aucupa-
ria). Zeliščni sloj je bujno razvit celo vegetacijsko dobo. Zgornji sloj sestavlja 
orlova praprot fPteridium aguilinum), v spodnjem sloju prevladujeta v pre 
progah borovničevje in brusničevje. Lokalno se na močno steljarjenih povr 
šinah razbohoti vresje (Calluna vulgaris). Značilne vrste asociacije so: brus 
ničevje (Vaccinium vitis-idaea), sploščeni lisičjak fLr/copodium complanatum), 
Dicranum undulatum in Dicranum cpurium. V ostali rastlinski kombinaciji 
prevladujejo izrazito acidofilne vrste: prepletajo se vrste smrekovih gozdov 
(Vaccinio-Piceetalia) in vrste hrastovih gozdov (Quercetalia rohori-petraeae): 
navadni črnilec (Melampyrum pratense ssp. vulgatum), vijugasta masnica 
(Decchampsia flexuosa)), rebrenjača (Blechnum spicant) itd. Mahovni sloj, ka 
terega sestavljajo Polytrichum attenuatum, Hylocomium proliferum, Hypnum 
cupressiforme, Pleurozium schreberi itd., je bujno razvit, posebno v močno 
steljarjenih gozdovih. Združba acidofilnega borovega gozda se členi v več sub-
asociacij: osrednja oblika (-typicum) zajema osrednje mesto v ekologiji 
acidofilnega borovega gozda. Naseljuje zaravnice, zmerno nagnjena pobočja in 
kopaste grebene. V zeliščnem sloju prevladuje borovničevje. — Oblika s t r -
stikasto stožko (-molinietosum) naseljuje široke jarke, blaga pobočja 
in zaravnice na pleistocenskih ilovicah. Tla so vlažnejša, mestoma tudi pseudo-
oglejena kisla rjava tla. Združbi daje značilen aspekt trstikasta stožka (Mo-
linia arundinacea). Rastlinski inventar oblike s trstikasto stožko se bistveno 
ne razlikuje od osrednje oblike. — Oblika s šotnimi mahovi {-c.phagne-
tosum) se pojavlja le na zelo majhnih površinah. Prevladujejo kisla rjava tla, 
delno pseudooglejena, z debelo naslago surovega humusa, biološko slabo aktiv 
na. V drevesnem sloju je rdečemu boru primešana smreka, tudi jelka ni redka. 
Obliki dajejo značilen aspekt šotni mahovi: Sphagnum acutifolium var. viride, 
Sphagnum acutijolium var. tenue, Sphagnum acutifolium var. versicolor. 
V tem prispevku smo obširneje opisali večino gozdnih združb na območju 
Škofjeloškega pogorja. Podrobneje smo obdelali predvsem gozdne združbe, ki 
zavzemajo večje površine (Blechno-Fagetum) ali pa so bile prvič opisane 
(Fagetum montanum praealpinum, Luzulo-Fagetum montanum praealpinum, 
Luzulo-Ahieti-Fagetum praealpinum). Nam.-erno smo zanemarili ali celo izpu 
stili nekatere gozdne združbe, ki so se razvile na zelo malih površinah, na 
vadno v specifičnih ekoloških pogojih. Pri tem imamo predvsem v mislih 
bazifilni borov gozd (Genisto-Pinetum Tomažič 1940), ki uspeva na 
suhih dolomitnih grebenčkih in se odlikuje s svojstveno floro: rdeča relika 
(Cytisus purpureus), triroba košeničica (Genista triangularis), mesnatordeči 
224 
dimek (Crepis incarnata), kranjski petoprstnik (Potentilla carniolica), hribska 
vijolica (Viola collina) itd. — Prav tako neznatne površine naseljuje nizki 
gozd ali grmišče hrastov in gabrovca {Querco-Ostryetum Hor 
vat 1938) na toplih strmih dolomitnih grebenih. Ta rastišča nudijo zatočišče 
številnim ilirsko-submediteranskim in na splošno kserofilnim elementom: pu 
hasti hrast (Quercus puhescens), ruj (Cotinus coggygria), srhkodlakava vijolica 
(Viola hirta), nežna smiljica (Kolleria gracilis), avstrijski lučnik (Verhascum 
austriacum), srhkodlakavi oman (Inula hirta), dlakavi skrečnik (Ajuga gene-
vensis), navadni jesenček (Dictamus alhus). —• V globokih senčnih jarkih, pre 
težno silikatnega sveta, ob stalno tekočih vodah uspeva gozd sive in črne 
jelše (Glutinoso-incanae Alnetum n. prov.), ki ga odlikujejo higrofilne ze 
liščne vrste: orjaška bilnica (Festuca gigantea), lasan (Carex hrisoides), gozdna 
srpica (Scirpus silvaticus), peruša (Matteuccia struthiopteris) -lokalno itd. — 
Gozdovi plemenitih listavcev (Aceri-Fraxinetum illyricum — 
W. Koch 1926, Tuxen 1937) so le fragmentarno razviti ob stalno tekočih vodah 
ali v vlažnih jarkih. 
Pri opisu gozdne vegetacije smo upoštevali le naravi bližje gozdove, katere 
lahko obravnavamo sistematsko kot subasociacije, asociacije itd. Raznih raz 
vojnih stadijev (npr. stadij z lesko na južnih pobočjih Vancovca ter stadije z ze 
leno jelšo Alnus viridis na Poreznu) na zaraščujočih pašnikih v pričujočem 
opisu nismo upoštevali. 
LITERATURA 
L. Marinček: Gozdne združbe g. e. Dobrova (elaborat), Biro za gozdarsko načr 
tovanje, Ljubljana 1963; Gozdne združbe in rastiščnogojitveni tipi v g. g. e. Ziri, 
Biro za gozdarsko načrtovanje, Ljubljana 1967; Bukov gozd z rebrenjačo, Zbornik 
Inštituta za ogzdno in lesno gospodarstvo Slovenije, 8, 93—130, Ljubljana 1970; 
Gozdne združbe g. e. Dražgoše (elaborat), Biro za gozdarsko načrtovanje, Ljubljana 
1972; Razvojne smeri bukovega gozda z rebrenjačo, Zbornik inštituta za gozdno in 
lesno gospodarstvo Slovenije, Ljubljana 1973. — F. Planina: Kako se je razvila 
loška pokrajina, LR 1/1954, str. 47—54. — I. Puncer: Das Ausklingen des Dinarischen 
Bauchen-Tannen-waldes am Ubergang des dinarischen in das subpanonische Gebiet 
Sloweniens. Mirtt. Ostalp. — din. pflanzensoz. Arbeitsgem., Wien 1967. — A. Sercelj: 
Pelodne analize pleistocenskih in holocenskih sedimentov Ljubljanskega barja, 
SAZU, razr. prir. med. vede. Razprave 9, Ljubljana 1936. — G. Tomažič: Asociacije 
borovih gozdov v Sloveniji, I. Bazifilni borovi gozdovi, AZU, prir. mat. razr., Raz 
prave 1, Ljubljana 1940; Asociacije borovih gozdov v Sloveniji, II. Acidofilni borovi 
gozdovi, AZU, mat. prir. razr.. Razprave 2, Ljubljana 1942. — M. Zupančič: Vergleich 
der Bergahom-Buchen-GeseUschafsten (Aceri-Fagetum) im alpinen und dinarischen 
Raumo, Mitt. Ostalp. — din pflanzensoz. Arbeitsgem. 9, 119—131, Camerino 1969; 
Vegetacijska in rastiščna analiza za g. e. Mozelj (Kolpska in Poljanska dolina) (ela 
borat), Inštitut za biologijo SAZU. Ljubljana 1973. — M. Wraber: Predalpski jelov 
gozd v Sloveniji. Biol. vestn., 6, Ljubljana 1958; Gozdne združbe jelke in okroglo 
listne lakote v Sloveniji, Prirodoslovno društvo v Ljubljani, Posebne izdaje L, 
Ljubljana 1959; Fitosociološka razčlenitev gozdne vegetacije v Sloveniji, Zbornik 
ob 150-letnici Botaničnega VTla v Ljubljani., Ljubljana 1960; Pflanzengeographische 
Stellung und Glicderung Sloweniens. Vegetatio Acta geobotanica. Vol. XVII. Fasc. 
1—,6 Haag 1969; Das submediteranillyrische Element in der mitteleuropaschen Laub-
vvaldvegetation Sloweniens. Fedd. Repert.. Band 81, Heft 1—5. S 279—287, Berlin 1970. 
15 Loški razgledi 225 
z u s a m m e n f a s s u n g 
DIE WALDVEGETATION DES BERGLANDES VON SKOFJA LOKA 
Das Bergland von Skofja Loka befindet sich im westlichen Teil Slovveniens und 
ist geographisch die Ubergangszone zwischen den Julisclien Alpen und dem Dina-
rischen Gebi.rge. Das hier herrschende Klima ist ein subozeanisches Klima mit 
starken kontinentalen Einflussen. Die subozeanische Einwirkung zeigt sich in groBen 
Niederschlagen (jahrlich 1600 mm bis etwa 2000 mm und mehr), die gleichmaBig 
iiber das Jahr verteilt sind. Die kontinentale Beinflussung, die vem Osten her weit 
in die voralpinen Taler reicht, bat groBere Temperaturextreme und kalte Winter 
zur Folge. Mit der Hohe nimmt die Kontinentalitat zu. Die durchschnittlichen 
Jahrestemperaturen der submontanen Stufe bewegen sich von 6° bis 8° C, jene der 
montanen Zone von 4" bis 5° C. Die geologische Unterlage bilden vor allem Ton-
schiefer, Sandsteine und Brekzien permokarbonischen Alters. Die Karbonatgesteine 
(Kalk und Dolomit) haben sich nur auf den hochsten Gipfeln erhalten. Lokal, be-
sonders im oberen Selcatale, treten auch Silikatgesteine mit starker basischer Kom 
ponente auf (Sandsteine vverfener Alters, Keratophyre, Tuffsteine. Tonschiofer von 
Zali log u. a.). Meist uberwiegt das Hiigel- und Bergland (von 350 bis 800 m), iiber 
vvelchem sich im Westen und Nordwesten einzelne hohe Gipfel erheben (Mladi vrh 
1370 m, Koprivnik 1389 m, Blegoš 1562 m, Porozen 1622 m). Die grundlegenden Ver-
schiebungen in der geologischen Vergangenheit und die verschiedene geologische 
Unterlage schufen ein sehr mannigfaltiges Relief, das viele der heutigen okologi-
schen Komplexe bedingt. 
Nach M. W r a b e r gehort der groBte Teil des untersuchten Gebietes zur 
Voralpenvvelt, was auch unsere Untersuchungen bestatigt haben. Der AIpenwelt 
konnten wir nur die hochsten Gipfel zuschrevben, die schon waldfrei sind (Hut-
weiden auf den Berghohen). Im Bergland von Skofja Loka kreuzen sich die illyri-
sche und die mitteleuropaische Florenprovinz mit lokal starken Einsliissen der 
mediterranen Provinz. Der Autor stellt fest, daC sich eine scharfe Grenze zwischen 
der iillyrischen und der mitteleuroDiiischen Provinz wegen der vorwiegenden Sili-
katunterlage und des vielfaltigen Reliefs nicht ziehen laBt. Im allgemeinen gehort 
das Gebiet sudlich des Poljanetales zur illyrischen Provinz, jenes nordlich der 
Poljanščica dagegen zur mitteleuropaischen Florenprovinz. 
Das Bergland von Skofja Loka ist ein sehr waldreiches Gebi>2t. Die Walder 
bedecken iiber 65<"o der Gesamtflache. Der Wald gedeiht praktisch nur in den 
Talern, rund um die Bauernhofe und in den hoheren Gebirgslagen, wo Hutweiden 
sind. Die vielfaltigen okoJogischen Verhaltnisse bedingen auch ein buntes Vege-
tationsbild. Die meistverbreitete Baumart ist die Buche, die von der Ebene und 
bis zur Waldgrenze hinauf, der Silikatunterlage ungeachtet, verschiedene Wald-
gesellschaften bildet. Auf der Karbonatunterlage sind folgende Buchenvvaldasso-
ziationen beschrieben worden: Hacquetio-Fagetum (von 350 bis 600 m), Orvalo-
Fagetum (von 600 bis 900 m), Ostryo-Fagetum (als azonale, edaphisch bedingte 
Waldgesellschaft) — die alle zum Fagion illyricum gehoren; ferner Abieti-Fagetum 
praealpinum (von 50'0 bis 1250 m), Fagetum montanum praealpinum (von 900 m bis 
1350 [1450 m]), Fagetum subalpinum (von 1450 m und hoher) — vermutlich als Asso-
ziationen des Fagion medioeuropaeum. 
Auf den ausgesprochen sauren Silikatgesteinen ist Blechno-Fagetum (Querce-
talia-robori petraeae) sehr verbreitet. Die Gesellschaften Luzulo-Fagion: Luzulo-
Fagetum, Luzulo-Fagetum montanum praealpinum, Luzulo-Abieti-Fagetum prae 
alpinum sind auf basischen Silikatgesteinen beschrieben worden. 
Die Tanne erscheint auf dem Karbonatgebiet von Skofja Loka, in dem ein star 
ker kontinentaler EinfluB fiihlbar ist, meistens nur in Hohenlagen in lokalklimatisch 
spezifischen Verhaltnissen (kiihle. nasse Lagen). In niedrigen Meereshohen bildet die 
Tanne Gesellschaften nur auf der Silikatunterlage und zwar: Galio-Abietetum und 
Bazzanio-Abietetum (Vaccinio-Piceetalia). 
Die folgenden Gesellschaften umfassen sehr kleine Flachen: Genisto-Pinetum, 
Querco-Ostryetum, Glutinoso-incanae Alnetum, Aceri-Fraxinetum illyricum. 
In dieser Abhandlung sind nur naturnahe Waldgesellschaften untersucht wor-
den. Die Entwicklungsstadien auf verlassen Hutweiden (Corylus avellana St., Alnus 
viridis St. u. a.) sind nicht beriicksichtigt worden. 
226