Didakta februar-marec 2016 39
ALKIMIJA UČENJA IN ČLOVEŠKI POTENCIALI / Marijana Elena Stanko / OŠ Šmihel, Novo mesto
UVOD
Avtobiografija v petih poglavjih (Nel-
son 1977)
Hodim po pločniku ob cesti. 
Sredi pločnika zeva globoka luknja. 
Padem vanjo. 
Počutim se izgubljena … obupana sem. 
To ni moja krivda. 
Cela večnost mine, preden se izkopljem 
iz luknje. 
Hodim po pločniku ob isti cesti. 
Sredi pločnika zeva globoka luknja. 
Pretvarjam se, da luknje ne vidim. 
Še enkrat padem vanjo. 
Ne morem verjeti, da sem zopet v istem 
zosu. 
Ampak to ni moja krivda. 
Spet rabim dolgo časa, da se izkopljem 
iz luknje. 
Hodim po pločniku ob isti cesti. 
Sredi pločnika zeva globoka luknja. 
Vidim, da je tam. 
Kljub temu padem vanjo … mi je pač 
v navadi. 
Moje oči so odprte. 
Vem, kje sem. 
Sama sem si kriva. 
Takoj splezam iz luknje. 
Hodim po pločniku ob isti cesti. 
Sredi pločnika zeva globoka luknja. 
Grem okoli nje. 
Uberem pot po novi cesti.
Luknja v pločniku, proces učenja in 
razvoj človeških potencialov imajo 
marsikaj skupnega. Namreč, zaradi 
sprememb in zahtev sedanjega časa 
moramo tako odrasli kot učenci raz-
viti sposobnost ustvarjanja praktičnih 
navad, s pomočjo katerih bomo pri 
učenju tako v šoli kot zunaj nje bolj 
uspešni: odgovorni za lastne izbire, 
iznajdljivi pri reševanju zagat, ustvar-
jalni in zmožni bogatejšega medseboj-
nega povezovanja.  
Angleški slovar Merriam-Webster (vir 
1) pravi, da je alkimija moč ali proces 
transformacije nečesa običajnega v 
nekaj izjemnega. Da bi izboljšali svoje 
sposobnosti učenja, je potrebno po-
zornost nameniti svojemu delovanju 
in navadam. Slednje je mogoče preo-
braziti in tako izvabiti na plano speče 
človeške potenciale. Namreč, iz luknje 
v pločniku lahko splezamo samo sami. 
Sir Ken Robinson (in Aronica 2009), 
kritik obstoječih okvirjev izobraževa-
nja, poudarja, kako pomembno je v 
življenju odkriti svojo notranjo moč 
ustvarjanja, ji slediti in jo razvijati. 
Bengalski nobelovec Tagore (2011) pa 
opisuje naravo poti učenja do svoje 
notranje modrosti takole:  
Potnik mora potrkati na vsaka tuja vrata,
preden pride do svojih,
in preromati moraš vse zunanje svetove,
da prideš nazadnje do najgloblje kamrice. 
Različne vrste kriz, ki se pojavljajo v 
sferah družbenega (in političnega) 
življenja, morda pripomorejo, da se 
človek obrne vase in razišče svoj pri-
spevek k nastali situaciji. Tokrat bo 
mogoče našel odgovor v lastni odgo-
vornosti, zavedanju, da so spremembe 
na bolje mogoče in v lastnem poten-
cialu. Kljub množici informacij, ki so 
nam danes na voljo, pa nam ob vsej 
obilici znanja včasih (z)manjka mo-
drosti praktičnega delovanja.
IZGRADNJA MOČI UČENJA
Posameznikov proces učenja je prava 
umetnost, saj od njega zahteva iskre-
no pripravljenost, popolno pozornost, 
neskončno vztrajnost, predvsem pa 
pretanjeno sposobnost preobražanja 
vsega nepričakovanega in novega, kar 
mu pride na pot. Kompetenca učečega 
posameznika, da nepredvidljive spre-
menljivke in izzive današnjega časa 
ustvarjalno uporabi in iz njih naredi 
najboljše zase in za svojo skupnost, je 
resnična alkimija. 
Profesor Guy Claxton (2007), ki je obli-
koval izraz izgradnja moči učenja (angl. 
building learning power), se posveča 
praktični poti učenja: kako posame-
znikom pomagati, da postanejo boljši 
učenci. Njegovi nasveti za uspešnejše 
spremljanje in poglabljanje v lasten 
proces učenja so v svojem bistvu zelo 
preprosti. Claxton pravi, da skriv-
nost leži v urjenju uma v naslednjih 
navadah:
- vztrajanje kljub izzivom; 
- iznajdljivost: iskanje povezav med 
različnimi področji ter postavljanje 
pod vprašaj tistega, kar nam pride 
na pot;
- sprotno prilagajanje razmeram, ra-
zumevanje procesa učenja in sebe 
kot učenca;
- pripravljenost in sposobnost učiti 
se sam in z drugimi (empatija, ko-
munikacija, poslušanje).
S postopnim spoznavanjem in raz-
iskovanjem svojega način učenja, z 
razumevanjem sebe, vse bolj izgra-
jujemo svojo notranjo moč učenja in 
tako postajamo vse bolj uspešni pri 
reševanju izzivov nove dobe. Ko posa-
meznik spozna svojo moč in odgovor-
nost, tudi prepozna resničnost starega 
pregovora: kar boš sejal, boš na koncu 
tudi požel.
ČLOVEŠKI POTENCIAL
Obstaja morje filozofij, pristopov, teorij 
ter takšnih in drugačnih praks – in 
vse neutrudno stremijo k človeku: ra-
zumevanju in preokvirjanju njegovih 
navad ter razvoju potencialov.
V 21. stoletju je Evropa glasno pritr-
dila spoznanju, da se človek uči skozi 
celo življenje (vir 2) in da se proces 
učenja ne dogaja samo v določenih 
in vnaprej določenih oblikah izobra-
ževanja, temveč povsod. Pedagogi in 
starši skoraj obupano ugotavljamo ti-
sto, kar nam otroci neutrudno kažejo: 
potrebujemo okolja in orodja, ki nas 
bodo resnično pripravila na življenje 
v času, ki takšne kompetence tudi zah-
teva. Primer različnih, že obstoječih 
izobraževalnih praks, so potrditev, da 
si posamezniki in skupnosti resnično 
prizadevajo. Najbolj odmeven primer 

40 Didakta februar-marec 2016
uspešne reforme šolstva v Evropi je 
zagotovo Finska (Miller 1991). Sodelo-
vanje, pravičnost, kvaliteta izobraže-
vanja, spoštovanje ter skrb za učitelje 
in učence ter negovanje ustvarjalnega 
potenciala, so vrednote, ki so prinesle 
rezultate.   
Eden takšnih prostorov, kjer se posa-
mezniki učijo praktičnih korakov bu-
dnega in ustvarjalnega delovanja, je 
tudi Gazebo Park School, model šole 
na inštitutu Esalen, ki se nahaja na 
Big Suru v Kaliforniji. 
INŠTITUT ESALEN
V zibelko gibanja za razvoj človeških 
potencialov me je pritegnila zanimiva 
zgodovina inštituta, katero so tkala 
mnoga zveneča in fascinantna imena 
posameznikov, ki so živeli in delovali 
na tem inštitutu. Esalen sta v 60-ih 
letih prejšnjega stoletja ustanovila 
Michael Murphy in Dick Price, z na-
menom, da bi v popolnosti dosegli to, 
kar je Aldous Huxley imenoval človeški 
potenciali (Anderson 1983). Njun cilj 
je bil raziskovati področja tako huma-
nističnih ved kot tudi naravoslovja – 
da bi dosegli celostno razumevanje 
človeka.
Henry Miller, John Steinbeck, Alan 
Watts, Joan Baez, Gregory Bateson, 
Abraham Maslow, Carl Rogers, Vir-
ginia Satir, Joseph Campbell, Carlos 
Castaneda, Terence McKenna, Clau-
dio Naranjo, Olatunji, Fritz Perls in 
Gabrielle Roth so samo nekateri po-
samezniki, ki so raziskovali različna 
področja, a stremeli k istemu cilju: 
razvoju najvišjih potencialov in vre-
dnot človeškega obstoja.  
Po prijavi, oddani dokumentaciji in 
razgovoru sem bila naposled obvešče-
na, da so me izbrali za nekajmesečno 
pripravništvo, delo in bivanje na in-
štitutu. Delala naj bi v Gazebo Park 
School, šoli, ki je primer posebnega 
modela predšolske vzgoje z elementi 
geštalta. Bila sem naravnost presrečna. 
Ob prihodu na inštitut sem se počutila, 
kot da sem se po dolgem času končno 
zopet vrnila domov. Posest na klifih ter 
mogočen ocean … vse skupaj je bilo 
naravnost dih jemajoče. Celoten duh 
inštituta se je zdel kot dokaz, da so spre -
membe za človeka prav zares mogoče. 
Ko sem začela spoznavati kraj, ljudi ter 
kako poteka življenje v tem posebnem 
mehurčku v nedotaknjeni divjini, sem 
vedela, da sem prišla na pravi kraj.
Kot nekdo, ki je odraščal v dokaj 
usmerjenem okolju in okvirjih šolskega 
sistema, kjer se je vedelo, kaj je prav 
in kaj narobe, kaj sprejemljivo in kaj 
ne, kdo ima kakšno nalogo in kaj se 
od njega pričakuje, sem se znašla v 
okolju, ki je želelo v celoti na plano 
izvabiti mojo avtentičnost. Že res, da 
sem spoznavala svojo avtentičnost sko-
zi gibalno prakso Gabrielle Roth, plesa 
5-ih ritmov, a ta kraj na Big Suru se je 
zdel kot nekakšna nova dimenzija, živ 
d o k a z , d a j e m a r s i k a j m o ž n o .                                                                               
Prvih nekaj tednov sem v šoli imela 
vlogo drevesa, opazovalke procesov in 
dinamik, ki so se tam odvijali. Slednje 
mi je prineslo spoznanje, kako rigi-
dnost vnaprej določenega poteka stva-
ri in tistega kako bi stvari morale biti, 
naredi človeka topega in pasivnega do 
lastnega doživljanja in čutenja. Zato se 
na začetku lahko za koga zdi spontano 
izražanje tega, kar človek pravzaprav 
čuti, pravcat izziv. Posledica je, hudo-
mušno rečeno, potreba po nadgradnji 
programske opreme. Neverjetno, v ka-
kšni meri se je potrebno starih navad 
in delovanj odučiti, da lahko človek 
na novo zažene in vzpostavi sistem in 
se skorajda od začetka nauči o sebi 
in o svetu.  
Gazebo je okolje, v katerem imajo otro-
ci priložnost pridobiti orodja za lasten 
razvoj na poti življenjskega učenja. 
Šoli poseben pečat dodaja sobivanje 
z divjo naravo, saj je šola na pobočju 
pod evkaliptusi; prisotnost vrtov in do-
mačih živali ter skrb za te; navzočnost 
učiteljic, ki s ponotranjenim duhom 
geštalta tkejo priložnosti ustvarjalne 
komunikacije in učenja za avtentične 
otroke v povezani skupnosti.
Iz izkušnje Gazeba lahko potrdim izje-
men pomen ustvarjanja in zagotavlja-
nja prostora, kjer lahko posamezniki 
resnično kultivirajo svojo notranjo 
modrost s tem, da preizkušajo njene 
dinamike in se iz izkušenj neposredno 
učijo. Na ta način širijo svoja obzorja 
učenja za življenje ter si odpirajo nove 
možnosti rasti. In kar je ključno tudi 
v primeru Gazeba – alkimija učenja 
se nahaja v pripravljenosti na učenje, 
posvečanju pozornosti temu in sobiva-
nju s cikli narave, kot del kurikuluma. 
Gazebo je okolje, ki nudi resnično pod-
poro svojim učencem. Otroci usvajajo 
orodja za prepoznavanje in izražanje 
svojih potreb ter čustev; za raziskova-
nje in eksperimentiranje pa jim je na 
voljo varno okolje. Šolo soustvarjajo 
tako učenci kot učitelji, saj se tako eni 
kot drugi nenehoma učijo o sebi, dru-
gem ter tkanju skupnosti.

Didakta februar-marec 2016 41
Znaten pečat je Esalenu pustil Fritz 
Perls (Anderson 1983), začetnik geštalt 
terapije, ki se je razcvetela ravno v 
času, ko je Perls bival in deloval na 
inštitutu. Živa dediščina slednje pa 
so vrednote geštalta, ki so še danda-
nes srčika tega prav zares posebnega 
inštituta. 
Vrednote geštalta (Charles 2013) se 
mi zdi smiselno vplesti v kakršenkoli 
proces učenja:
1. S tem, ko živimo TUKAJ in SEDAJ, 
smo ob nenehnih spremembah in-
formativne dobe resnično prisotni in 
tako sposobni iskanja konstruktivnih 
rešitev.
2. Ko smo iskreni do sebe in se spreje-
mamo, delujemo iz tega, kar že smo in 
že imamo, brez dodatnih izgovorov in 
odlašanja, prihranimo si nepotrebno 
izgubljanje časa in energije za takoj-
šnje delovanje.
3. S tem, ko stojimo na trdnih tleh, 
znamo svojo okolico in situacije videti 
takšne, kakršne so, in ne takšne, kot 
bi si mi želeli. Slednje v posamezniku 
ohranja potrebno mero objektivnosti.
4. Ko se zavedamo sebe in pri-
merno izražamo svoje želje, misli in 
čustva, dopuščamo sebi in s tem tudi 
drugim, da smo avtentični in da kot 
taki lahko sobivamo. Ne izgubljamo 
se več v manipulacijah, pričakovanjih, 
obsojanju in izkrivljanju resničnosti.
5. S tem, ko si dopustimo doživljati 
celotno paleto čustev, tako prijetnih 
kot neprijetnih, smo v resničnem stiku 
s seboj in posledično lažje razumemo 
tudi druge. Prepoznavanje posamezni-
kovih čustev je izrednega pomena, saj 
ta vedno opozarjajo na neko notranje 
dogajanje.
6. Ko v dobršni meri poznamo svo-
jo resnično naravo, ne bomo nikoli 
klonili zunanjim zahtevam, ki bi nam 
na kakršenkoli način lahko škodovale.
7. S tem, ko smo pogumni in si do-
volimo eksperimentirati, smo odprti 
novim situacijam in s tem veliko bližje 
konstruktivnim in domiselnim reši-
tvam, kot pa če si dopustimo obtičati 
v pasivnosti, ki jo pogosto obvladuje 
strah.
8. Ko smo odprti spremembam in ra-
sti, je celoten proces učenja neskončno 
popotovanje, raziskovanje, ki ga ne 
omejujejo neuspehi, temveč utrdijo 
radovedni poskusi. 
9. S tem, ko spremljamo svoj proces 
učenja in se na poti vse bolj spozna-
vamo, si dopuščamo vse bolj izhajati 
iz lastnih modrosti. Takrat smo pri-
pravljeni na odprt dialog z osebami, 
idejami, stvarmi in institucijami iz na-
šega okolja, brez strahu pred izgubo 
lastne integritete, lastne poti. Dialog 
in pripravljenost nanj nas kvečjemu 
lahko presenetita in prineseta kakšno 
novo spoznanje.     
KAM NAPREJ?
Učitelje na Esalnu sem slišala omenjati 
Fredericka Douglassa, ki je nekoč de-
jal, da je lažje izgraditi močne otroke, 
kot zaceliti zlomljene odrasle. In vendar 
dodajam, da ni pomembno, ali gre za 
otroke ali zlomljene odrasle, tako eni 
kot drugi si zaslužijo procesa učenja v 
resnično ljubečem okolju, ter da zopet 
postanejo celi.
In točno takšna procesa se odvijata na 
posesti inštituta. Na severnem delu se 
nahaja Gazebo, kjer otroci v posebnem 
okolju pridobivajo orodja za lastno 
učenje; na južnem delu pa se odvijajo 
različne delavnice in seminarji, kjer 
imajo odrasli priložnost, da, kot bi po-
vedala Alice Miller, pozdravijo dramo 
svojega notranjega, nadarjenega otroka.
V Gazebu se otroci učijo, kdo so, ko so 
s starši, in kdo so, ko raziskujejo sami. 
Pomen prepoznavanja in priznavanja 
čustev igra zelo pomembno vlogo v 
procesu učenja, ko se oblikujemo in 
se učimo v sebi iskati lastno vodstvo. 
V Gazebu se učitelji trudijo biti av-
tentični ter slednje tudi spodbujajo 
pri otrocih. Neverjetno je opazovati, 
kakšno spremembo pri otroku (ali 
odraslemu) naredi že priznavanje in 
sprejemanje izraženih čustev s strani 
druge osebe. Ob prisotni podpori, da 
so vsa čustva v redu, saj so prehodna, 
se bo posameznik tudi v življenju znal 
zanesti nase, prepoznati, kaj se dogaja 
znotraj njega in si biti v oporo v učnem 
procesu. To je alkimija učenja!
Millerjeva (1991) pravi, da lahko posa-
meznik postane pravi umetnik v tem, 
kako naj ne doživlja čustev, saj jih […] 
lahko doživlja le, če je ob njem nekdo, 
ki ga s temi čustvi sprejme, razume in 
spremlja. Če tega ni, če mora [posa-
meznik] tvegati, da bo izgubil ljube-
zen [zanj pomembne] osebe, potem 
najnaravnejših čustvenih odzivov […] 
sploh ne doživi.
Prisotnost s samim seboj na poti lastne-
ga učenja ter priznavanje temeljnih 
negativnih občutkov krivde, sramu, 
strahu in nisem dovolj, je izrednega 
pomena. Še bolj pomembno pa je obli-
kovanje dobrih navad ter uporaba oro-
dij, ki posamezniku pri tem procesu 
pomagajo.
Osebno sem zelo hvaležna, da kot 
možnost izbire delovanja in/ali 

42 Didakta februar-marec 2016
komunikacije obstaja tudi geštalt. To 
pa zato, ker ne ustvarja ločenosti po-
sameznika, temveč predlaga spozna-
vanje samega sebe na različnih nivojih 
(Ščuka 2007) (telesnem, čutnem, ču-
stvenem, miselnem, socialnem, duhov-
nem) – torej, celostnega poznavanja, 
doživljanja in razumevanja sebe ter 
sobivanja z drugimi posamezniki.
Srčiko geštalta razumem kot: zavestno 
učenje o sebi in svetu, ki skozi lastne 
izkušnje, prinese razumevanje in večje 
sprejemanje sebe ter izgradnjo prak-
tičnih modrosti delovanja.
Z osebno izkušnjo učenja, razvojem 
sposobnosti jasnega izražanja želja, 
čustev in potreb, kot tudi jasnega izra-
žanja pogledov na svet in doživljanja 
dogajanja, se posameznik prelevi v do-
puščevalca sveta svojih čustev, potreb, 
želja ter interpretacij sveta drugega.
Moje osebno mnenje in izkušnja sta, 
da takšna alkimija izgradnje moči 
učenja in oblikovanja lastne modrosti, 
skozi prisotno učenje o sebi innašem 
delovanju v svetu, ustvarjajo prostor, 
razumevanje in empatijo za sobivanje 
in ustvarjanje novih, nepredstavljivih 
razsežnosti človekovih potencialov.
Naj zaključim z mislima Fritza Perlsa 
(v Ščuka 2007):
Jaz sem jaz in ti si ti.
Jaz počnem svoje in ti svoje.
Nisem na svetu zato,
da bi živel po tvojih pričakovanjih,
in ti ne, da bi živel po mojih.
Če nanese, da se srečava, bo morda lepo,
če ne – kaj se pač more.
in Carlosa Castanede (1981):
Namreč, pot srca ni samo pot nepresta-
nega opazovanja samega sebe in mi-
stičnega leta, pač pa pot združevanja 
radosti in trpljenja tega sveta. Ta svet, 
kjer je vsak med nami na molekulski 
ravni povezan z vsemi ostalimi čudo-
vitimi in aktivnimi manifestacijami 
obstoja [ …], to je bojevnikova resnična 
učilnica,ki nagovarjata k premisleku o 
tem, kakšni učenci, v učilnici življenja 
pravzaprav (lahko) smo.
Upam, da vse več posameznikov, tako 
otrok kot odraslih, sprevidi, kako po-
membno je spoštovati svojo enkratno 
prehojeno pot. Slednja nam po sledi 
izkušenj odstira lastno naravo in notra-
nje modrosti. Ta pa prinaša del trdno-
sti, da imamo vedno na voljo samega 
sebe kot tudi zavedanje, da je dobro, 
če smo prožni in kot drevo upogibamo 
svoje veje, ko je in kolikor je potrebno, 
a nikoli ne pademo. Alkimija, ki jo 
tvorijo naša lastna disciplina, učenje 
skozi lekcije in odgovornost za dejanja, 
nas vodi po poti udejanjanja človeških 
potencialov in tkanje nepredstavljive-
ga. A najprej je potrebno splezati iz 
luknje v pločniku.
Literatura
Anderson Walt T. (1983) The Upstart 
Spring: Esalen and the human po-
tential movement. Lincoln, NE: 
¡Universe. 
Castaneda Carlos (1981) Orlovo darilo. 
Ljubljana: Quatro Gnosis.
Charles Dorothy (2013) Realtional Ge-
stalt Workshop: Values of Gestalt by 
P. Naranjo. Big Sur: Esalen Institute.
Claxton Guy (2007) Building Learning 
Power: helping young people become 
better learners. Bristol: TLO Limited.
Miller Alice (1991) Drama je biti otrok 
in iskanje resnice o sebi. Ljubljana: 
Tangram.
Nelson Portia (1977) There’s a Hole in 
My Sidewalk: The Romance of Self 
Discovery. New York: Beyond Words 
Publishing.
Robinson Ken, Aronica Lou (2009) The 
Element: How Finding your Passi-
on Changes Everything. London: 
Penguin Books.
Sahlberg Pasi (2010) Finnish Lesson: 
What can the world learn from the 
educational change in Finland?. New 
York: Teacher‘s Colledge Press.
Ščuka Viliem (2007) Šolar na poti do 
sebe: oblikovanje osebnosti: priroč-
nik za učitelje in starše. Radovljica: 
Didakta.
Tagore Rabindranath (2011) Daro-
vanjke. Ljubljana: Madinska knjiga 
Založba. 
Vira
Vir 1: ˝alchemy.˝ Merriam-Web-
ster.com. 2016. http://www.
merriam-webster.com (29. Decem-
ber 2015) 
Vir 2: Partnership for 21st Century 
Skills. (2005). Learning for the 21st 
Century: A report and mile guide 
for 21st century skills. www.p21.org